Zadeva C-540/08

Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH & Co. KG

proti

„Österreich“-Zeitungsverlag GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Direktiva 2005/29/ES – Nepoštene poslovne prakse – Nacionalna ureditev, v kateri je določena načelna prepoved poslovnih praks, ki ponudbo nagrad potrošnikom pogojujejo z nakupom blaga ali uporabo storitev“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov – Direktiva 2005/29

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29)

2.        Približevanje zakonodaj – Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov – Direktiva 2005/29

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29, člen 5(2)(a) in (b))

1.        Direktivo 2005/29 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, ki določa splošno prepoved prodaje z nagradami in katere namen ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi uresničevanje drugih ciljev.

Direktiva 2005/29 namreč popolnoma usklajuje pravila o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov, v njeni prilogi I pa je naveden izčrpen seznam 31 poslovnih praks, ki se v skladu s členom 5(5) te direktive v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. Zato lahko, kot je izrecno pojasnjeno v uvodni izjavi 17 navedene direktive, samo te poslovne prakse veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna presoja posameznih primerov na podlagi členov od 5 do 9 te direktive. Prakse, pri katerih se potrošnikom ponujajo nagrade, povezane z nakupom blaga ali uporabo storitev, pa v Prilogi I k tej direktivi niso omenjene. Zato ne smejo biti prepovedane v vseh okoliščinah, ampak samo na podlagi posebne analize, s katero je mogoče ugotoviti nepoštenost teh praks.

(Glej točke 27, 34, 35 in 41 ter točko 1 izreka.)

2.        Možnost sodelovanja v nagradni igri, povezana z nakupom časopisa, ni nepoštena poslovna praksa v smislu člena 5(2) Direktive 2005/92 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu samo zato, ker je vsaj za del zadevnih potrošnikov odločilni razlog, ki jih spodbuja k nakupu tega časopisa.

(Glej točko 47 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 9. novembra 2010(*)

„Direktiva 2005/29/ES – Nepoštene poslovne prakse – Nacionalna ureditev, v kateri je določena načelna prepoved poslovnih praks, ki ponudbo nagrad potrošnikom pogojujejo z nakupom blaga ali uporabo storitve“

V zadevi C‑540/08,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija) z odločbo z dne 18. novembra 2008, ki je prispela na Sodišče 4. decembra 2008, v postopku

Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH & Co. KG

proti

„Österreich“-Zeitungsverlag GmbH,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano (poročevalec), J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts, J.-C. Bonichot in A. Arabadžiev, predsedniki senatov, E. Juhász, G. Arestis, A. Borg Barthet, sodniki, P. Lindh, sodnica, in T. von Danwitz, sodnik,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: K. Malacek, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. januarja 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH & Co. KG S. Korn in G. Korn, odvetnika,

–        za „Österreich“-Zeitungsverlag GmbH P. Zöchbauer, odvetnik, in W. Zekert, Geschäftsführer,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in A. Posch, zastopnika,

–        za belgijsko vlado T. Materne, zastopnik,

–        za nemško vlado M. Lumma, J. Möller in S. Unzeitig, zastopniki,

–        za Evropsko komisijo F. Erlbacher in W. Wils, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 24. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(1) in 5(2) in (5) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22, v nadaljevanju: Direktiva).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med časopisnima podjetjema Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Mediaprint) in „Österreich“-Zeitungsverlag GmbH glede zakonitosti prodaje z nagradami, ki jo organizira tožena stranka iz postopka v glavni stvari.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 6, 8, 9 in 17 Direktive je navedeno:

„(6)      Ta direktiva […] približuje zakonodaje držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov in na ta način posredno ekonomskim interesom zakonitih konkurentov. V skladu z načelom sorazmernosti ta direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv. Ne zajema niti ne vpliva na posamezne nacionalne zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodujejo samo ekonomskim interesom konkurentov ali zadevajo poslovanje med trgovci; države članice bodo lahko, če bodo tako želele, še naprej v skladu z zakonodajo Skupnosti urejale takšne prakse, pri čemer bodo v celoti upoštevale načelo sorazmernosti. […]

[…]

(8)      Ta direktiva neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov. […]

(9)      Ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse. Prav tako ne posega v pravila Skupnosti in nacionalna pravila o pogodbenem pravu, o pravicah intelektualne lastnine, o vidikih zdravja in varnosti izdelkov, o pogojih ustanavljanja in sistemih izdajanja dovoljenj, vključno s tistimi, ki se v skladu z zakonodajo Skupnosti nanašajo na igralništvo, in ne posega v pravila Skupnosti o konkurenci in nacionalne določbe za njihovo izvajanje. Države članice bodo tako lahko ohranile ali uvedle omejitve in prepovedi poslovnih praks zaradi varovanja zdravja in zagotavljanja varnosti potrošnikov na svojem ozemlju, ne glede na to, kje se trgovec nahaja, na primer v zvezi z alkoholom, tobakom ali farmacevtskimi izdelki. […]

[…]

(17)      Zaželeno je, da se za zagotovitev večje pravne varnosti opredelijo poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene. Priloga I vsebuje torej izčrpen seznam vseh takšnih praks. To so edine poslovne prakse, ki lahko veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb iz členov 5 do 9. Seznam se lahko spremeni le s pregledom Direktive.“

4        Člen 1 Direktive določa:

„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.“

5        Člen 2(d) Direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

d)      ‚poslovne prakse podjet[ij] v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju tudi ‚poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlag[o] [predstavitev] ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom“.

6        Člen 3 Direktive določa:

„1.      Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2.      Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

3.      Ta direktiva ne posega v pravila Skupnosti ali nacionalna pravila o vidikih zdravja in varnosti izdelkov.

[…]“

7        Člen 4 Direktive določa:

„Države članice ne omejujejo niti svobode opravljanja storitev niti prostega pretoka blaga iz razlogov, ki sodijo na področje, ki ga približuje ta direktiva.“

8        Člen 5 Direktive z naslovom „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“ določa:

„1.      Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2.      Poslovna praksa je nepoštena, če:

a)      nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti,

in

b)      v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.

[…]

4.      Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

a)      zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,

ali

b)      agresivne, kakor je določeno v členih 8 in 9.

5.      Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“

 Nacionalno pravo

9        Člen 9a zveznega zakona o preprečevanju nelojalne konkurence iz leta 1984 (Bundesgesetz gegen den unlauteren Wettbewerb 1984) (BGBl. I, 448/1984) v različici, ki izhaja iz BGBl. I, 136/2001 (v nadaljevanju: UWG), določa:

„(1)      Če kdo v gospodarskem prometu za doseganje večje konkurenčnosti:

1.      z objavo ali drugimi obvestili, namenjenimi širši javnosti, oglašuje, da potrošnikom poleg proizvodov ali storitev daje brezplačne dodatke (nagrade), ali potrošnikom poleg periodičnega tiska ponuja, napoveduje ali daje brezplačne dodatke (nagrade) ali

2.      podjetjem poleg proizvodov ali storitev ponuja, napoveduje ali daje brezplačne dodatke (nagrade),

se od njega lahko zahtevata opustitev takega ravnanja in odškodnina. To velja tudi, če se brezplačnost dodatka poskuša prikriti s skupnimi cenami za proizvode ali storitve, z navideznimi cenami za dodatek ali kako drugače.

(2)      Odstavek 1 se ne uporablja, če dodatek predstavlja:

1.      dodatek k proizvodu, ki je običajen za trgovanje, ali pomožno storitev, ki je običajna za trgovanje;

2.      vzorce;

3.      promocijske izdelke z razpoznavno in trajno oznako podjetja, ki se oglašuje;

4.      dodatke majhne vrednosti (nagrade) ali manjše predmete majhne vrednosti, če njihova skupna vrednost presega vrednost posameznih danih predmetov;

5.      določen denarni znesek ali znesek, ki se izračuna na določen način, ki ni priložen proizvodu;

6.      določeno količino – ali količino, ki se preprosto izračuna od dela celote – istega proizvoda;

7.      dajanje informacij in nasvetov ali

8.      podelitev pravice do sodelovanja na nagradnem razpisu (nagradni igri), pri katerem vrednost (ki izhaja iz skupne vrednosti nagrad v igri glede na število razdeljenih srečk) posamezne srečke ne presega 0,36 EUR in skupna vrednost nagrad v igri ne presega 21.600 EUR; to se lahko stori samo z lastnimi srečkami. Točka 8 se ne uporablja za dodatke k periodičnemu tisku.“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

10      Dnevni časopis Österreich, ki je v lasti tožene stranke v postopku v glavni stvari, je od 25. novembra do 6. decembra 2007 organiziral glasovanje za „nogometaša leta“ in povabil javnost, da sodeluje v nagradni igri po internetu ali z glasovalnim kuponom, objavljenim v tem časopisu. S sodelovanjem v tej nagradni igri se je pridobila možnost nagrade, in sicer večerja z izbranim nogometašem.

11      Ker je družba Mediaprint menila, da možnost dobitka, ki je pogojena z nakupom časopisa, pomeni nezakonito nagrado v smislu člena 9a(1), točka 1, UWG, je Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) predlagala, naj toženi stranki v postopku v glavni stvari naloži opustitev omenjene prakse. Medtem ko je to sodišče tej zadevi ugodilo, pa je Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) kot pritožbeno sodišče odločilo, da se lahko prepoved prodaje z nagradami uporabi samo, če lahko napovedani dobitek javnost spodbudi k nakupu časopisa. Po mnenju pritožbenega sodišča v zadevnem primeru ni bilo takega „učinka privabljanja“, predvsem glede na to, da je javnost v nagradni igri lahko sodelovala tudi po internetu.

12      Družba Mediaprint je nato zoper to odločbo pri Oberster Gerichtshof vložila predlog za izredno revizijo. V predložitveni odločbi je to sodišče najprej navedlo, da člen 9a(1), točka 1, UWG določa splošno prepoved prodaje z nagradami, katere namen je zagotoviti tako varstvo potrošnikov kot ohranjanje učinkovite konkurence. Ob tem se sodišče sprašuje, ali Direktiva, katere cilj pa je le varstvo potrošnikov in ki ureja izključno razmerja med potrošniki in podjetji, nasprotuje taki določbi.

13      Ker je Oberster Gerichtshof menilo, da je odločitev, ki jo je treba sprejeti, odvisna od razlage Direktive, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali člena 3(1) in 5(5) Direktive […] ali druge določbe te direktive nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero napoved, ponudba ali dajanje brezplačnih dodatkov k periodičnemu tisku ter napoved brezplačnih dodatkov k drugim proizvodom ali storitvam, ne glede na taksativno naštete izjeme, niso dopustni, ne da bi bilo treba v vsakem posameznem primeru preveriti, ali je takšna praksa zavajajoča, agresivna ali drugače nepoštena, čeprav se ta ureditev ne uporablja le za varstvo potrošnikov, ampak tudi za druge namene, ki ne spadajo na stvarno področje uporabe Direktive, na primer za ohranjanje pluralizma medijev ali varstvo šibkejših konkurentov?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali gre pri z nakupom časopisa povezani možnosti sodelovanja v nagradni igri že samo zato za nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(2) Direktive […], ker je ta možnost sodelovanja vsaj za del zadevne javnosti, če ne edini, pa zagotovo odločilni razlog za nakup časopisa?“

14      Z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel 27. julija 2009, je avstrijska vlada na podlagi člena 44(3), drugi stavek, Poslovnika Sodišča predlagala, naj o zadevi odloča veliki senat.

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

15      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, ki določa splošno prepoved prodaje z nagradami in katere namen ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi uresničevanje drugih ciljev, kot sta ohranjanje pluralizma medijev in varstvo šibkejših konkurentov.

16      Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba najprej določiti, ali prodaja z nagradami, na katero se nanaša zadevna prepoved iz postopka v glavni stvari, pomeni poslovno prakso v smislu člena 2(d) Direktive, tako da zanjo veljajo določbe te direktive.

17      V zvezi s tem je treba navesti, da člen 2(d) Direktive zelo široko opredeljuje pojem poslovne prakse kot „vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlag[o] [predstavitev] ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom“.

18      Vendar so promocijske kampanje, kot so te iz postopka v glavni stvari, ki brezplačno sodelovanje potrošnikov v nagradnem razpisu povezujejo z nakupom blaga ali uporabo storitev, nedvomno del poslovne strategije gospodarskega subjekta in so neposredno namenjene spodbujanju in pospeševanju njegove prodaje. Iz tega je razvidno, da so poslovne prakse v smislu člena 2(d) Direktive in zato spadajo na njeno stvarno področje uporabe (glej sodbo z dne 14. januarja 2010 v zadevi Plus Warenhandelsgesellschaft, C-304/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 37 in navedena sodna praksa).

19      Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s stališči družbe Mediaprint, avstrijske in belgijske vlade, ki menijo, da Direktiva ne zajema spodbujanja prodaje iz postopka v glavni stvari, saj so bile izrecno obravnavane v predlogu Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2001) 546 konč.), kakor je bil spremenjen (COM(2002) 585 konč). V zvezi s tem namreč zadošča ugotovitev, da ta okoliščina sama po sebi, še zlasti pa upoštevajoč dejstvo, da je bil ta predlog umaknjen leta 2006 in torej ni pripeljal do sprejetja uredbe, ne izključuje možnosti, da so take poslovne prakse glede na trenutno stanje prava Unije nepoštene v smislu te direktive in zato spadajo na njeno področje uporabe (zgoraj navedena sodba Plus Warenhandelsgesellschaft, točka 33).

20      Po tej ugotovitvi je treba preveriti še, ali nacionalna določba, kot je člen 9a(1), točka 1, UWG, lahko spada na področje uporabe Direktive, čeprav je njen namen, kot je navedlo predložitveno sodišče, širši od namena Direktive, saj njen namen ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi uresničevanje drugih ciljev.

21      V zvezi s tem je treba navesti, da – kot je že bilo poudarjeno v točki 17 te sodbe – ima Direktiva še posebej široko stvarno področje uporabe, ki zajema vsako poslovno prakso, ki je neposredno povezana s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. Kot je razvidno iz uvodne izjave 6 te direktive, so s področja njene uporabe izključene le nacionalne zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo „samo“ ekonomskim interesom konkurentov ali zadevajo poslovanje med trgovci.

22      To pa očitno ne velja za nacionalno določbo iz postopka v glavni stvari.

23      Kot navaja predložitveno sodišče, se člen 9a(1), točka 1, UWG izrecno nanaša na varstvo potrošnikov, in ne samo na varstvo konkurentov in drugih udeležencev na trgu.

24      Poleg tega je iz spisa razvidno, da je bil UWG, ki je nacionalni zakon o nelojalni konkurenci, spremenjen z zakonom z dne 13. decembra 2007 (BGBl. I, 79/2007), ne da bi bil spremenjen omenjeni člen 9a, prav zaradi zagotovitve prenosa Direktive v Avstriji. Zato je nacionalni zakonodajalec menil, da ta zakon lahko zagotovi skladnost nacionalnega prava z Direktivo in tako lahko, kot je navedeno v uvodni izjavi 8 Direktive, „neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov“ in zagotovi, kot določa zlasti člen 1 Direktive, „visoko raven varstva potrošnikov“.

25      V tem okviru je treba opozoriti, da je avstrijska vlada na obravnavi trdila, da nacionalna določba iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive, saj je njen cilj predvsem ohranjanje pluralizma medijev v Avstriji. Tako se je oddaljila od presoje predložitvenega sodišča glede ciljev te določbe, kot je razvidna iz točk 12 in 20 te sodbe.

26      Tudi če je cilj nacionalne določbe iz postopka v glavni stvari predvsem ohranjanje pluralizma medijev v Avstriji, pa je treba ugotoviti, da možnost držav članic, da na svojem ozemlju ohranijo ali uvedejo ukrepe, katerih cilj ali učinek je opredelitev poslovnih praks kot nepoštenih iz razlogov v zvezi z ohranjanjem pluralizma medijev, ni navedena med odstopanji od področja uporabe Direktive, navedenimi v uvodnih izjavah 6 in 9 ter členu 3 te direktive.

27      V zvezi s tem je treba poudariti, da Direktiva popolnoma usklajuje pravila o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov.

28      Zato avstrijska vlada ne more utemeljeno trditi, da člen 9a(1), točka 1, UWG ne spada na področje uporabe Direktive, ker se nanaša predvsem na cilje v zvezi z ohranjanjem pluralizma medijev.

29      Glede na to je treba preveriti, ali Direktiva nasprotuje prepovedi prodaje z nagradami, kot je ta, ki jo določa člen 9a(1), točka 1, UWG.

30      V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da ker Direktiva popolnoma usklajuje pravila o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov, države članice ne smejo, kot izrecno določa člen 4 te direktive, sprejeti ukrepov, ki so bolj omejevalni od ukrepov, opredeljenih z navedeno direktivo, niti zaradi doseganja višje ravni varstva potrošnikov (zgoraj navedena sodba Plus Warenhandelsgesellschaft, točka 41 in navedena sodna praksa).

31      Dalje je treba tudi poudariti, da člen 5 Direktive, ki določa prepoved nepoštenih poslovnih praks, določa merila za določitev takšne nepoštenosti.

32      Tako je poslovna praksa v skladu z odstavkom 2 tega člena nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom.

33      Poleg tega člen 5(4) Direktive opredeljuje dve kategoriji nepoštenih poslovnih praks, in sicer „zavajajoče prakse“ in „agresivne prakse“, ki izpolnjujejo merila, navedena v členih 6 in 7 ter 8 in 9 Direktive.

34      Nazadnje je v Prilogi I k Direktivi naveden izčrpen seznam 31 poslovnih praks, ki se v skladu s členom 5(5) te direktive „v vseh okoliščinah“ štejejo za nepoštene. Zato lahko, kot je izrecno pojasnjeno v uvodni izjavi 17 navedene direktive, samo te poslovne prakse veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi členov od 5 do 9 Direktive.

35      Glede nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari ni sporno, da prakse, pri katerih se potrošnikom ponujajo nagrade povezane z nakupom blaga ali uporabo storitev, v Prilogi I k Direktivi niso omenjene. Zato ne smejo biti prepovedane v vseh okoliščinah, ampak samo na podlagi posebne analize, s katero je mogoče ugotoviti nepoštenost teh praks.

36      Vendar je treba ugotoviti, da člen 9a(1), točka 1, UWG prepoveduje vsakršno poslovno transakcijo, ki povezuje ponudbo nagrade z nakupom blaga ali uporabo storitev. Z drugimi besedami, tovrstne transakcije so na splošno prepovedane, ne da bi bilo treba glede na okoliščine dejanskega stanja posameznega primera ugotoviti, ali je zadevna poslovna transakcija „nepoštena“ glede na merila, določena v členih od 5 do 9 Direktive.

37      Poleg tega je taka nacionalna ureditev, ki določa bolj omejevalne ukrepe od navedenih v Direktivi, v nasprotju z vsebino člena 4 Direktive, ki državam članicam izrecno prepoveduje, da bi obdržale ali sprejele take ukrepe, čeprav bi bili namenjeni doseganju višje ravni varstva potrošnikov.

38      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Direktiva nasprotuje prepovedi poslovnih ponudb, kakršna je ta, ki jo določa nacionalna določba v postopku v glavni stvari, ki povezuje nakup blaga ali uporabo storitev z dajanjem nagrad.

39      Dejstvo, da člen 9a(2) UWG določa več izjem od omenjene prepovedi prodaje z nagradami, ne more ovreči takega sklepa.

40      Tudi če bi se s temi izjemami, kot je Sodišče že razsodilo, lahko omejil obseg prepovedi poslovnih praks, ki ponudbo nagrad povezuje z nakupom blaga ali uporabo storitev, vseeno velja, da z njo zaradi njene omejenosti in dejstva, da je določena vnaprej, ni mogoče nadomestiti analize „nepoštenosti“ poslovne prakse – ki jo je nujno treba opraviti ob upoštevanju okoliščin dejanskega stanja posameznega primera – glede na merila, določena v členih od 5 do 9 Direktive, kadar ta praksa kot v zadevi v glavni stvari ni navedena v Prilogi I k tej direktivi (glej zgoraj navedeno sodbo Plus Warenhandelsgesellschaft, točka 53 in navedena sodna praksa).

41      Na podlagi navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa splošno prepoved prodaje z nagradami in katere namen ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi uresničevanje drugih ciljev.

 Drugo vprašanje

42      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje prodajo z nagrado šteti za nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(2) Direktive že zato, ker je možnost dobitka vsaj za del zadevne javnosti odločilni razlog za nakup glavnega proizvoda.

43      Kot je bilo navedeno v točki 35 te sodbe, je poslovno prakso, ki spada na področje uporabe Direktive, če ni omenjena v Prilogi I k tej direktivi, mogoče šteti za nepošteno in torej prepovedano samo na podlagi posebne analize, zlasti ob upoštevanju meril iz členov od 5 do 9 Direktive.

44      Okoliščina, da je možnost sodelovanja v nagradni igri vsaj za del zadevne javnosti odločilni razlog za nakup časopisa, pomeni enega od elementov, ki ga nacionalno sodišče lahko upošteva pri taki analizi.

45      Na podlagi te okoliščine bi namreč nacionalno sodišče lahko ugotovilo, da zadevna poslovna praksa bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnika v smislu člena 5(2)(b) Direktive.

46      Vendar prodaje z nagrado nikakor ni mogoče šteti za nepošteno poslovno prakso v smislu Direktive zgolj zaradi te okoliščine. V ta namen je treba preveriti tudi, ali zadevna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti v smislu člena 5(2)(a) Direktive.

47      V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da z nakupom časopisa povezana možnost sodelovanja v nagradni igri ni nepoštena poslovna praksa v smislu člena 5(2) Direktive samo zato, ker je vsaj za del zadevnih potrošnikov odločilni razlog, ki jih spodbuja k nakupu tega časopisa.

 Stroški

48      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa splošno prepoved prodaje z nagradami in katere namen ni le varstvo potrošnikov, ampak tudi uresničevanje drugih ciljev.

2.      Z nakupom časopisa povezana možnost sodelovanja v nagradni igri ni nepoštena poslovna praksa v smislu člena 5(2) Direktive 2005/92 samo zato, ker je vsaj za del zadevnih potrošnikov odločilni razlog, ki jih spodbuja k nakupu tega časopisa.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.