SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 16. decembra 2010(*)

„Pritožba – Državne pomoči – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost pomoči s skupnim trgom in naloženo njeno vračilo – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj“

V zadevi C‑537/08 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 3. decembra 2008,

Kahla Thüringen Porzellan GmbH s sedežem v Kahli (Nemčija), ki jo zastopajo M. Schütte, S. Zühlke in P. Werner, odvetniki,

pritožnica,

druge stranke v postopku so

Evropska komisija, ki jo zastopata V. Kreuschitz in K. Gross, zastopnika, skupaj s C. Koenigom, profesor, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

Freistaat Thüringen, ki jo zastopata A. Weitbrecht in M. Núñez-Müller, odvetnika,

Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopata M. Lumma in W.-D. Plessing, zastopnika,

intervenientki na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano (poročevalec), predsednik senata, J.-J. Kasel, A. Borg Barthet, E. Levits, sodniki, in M. Berger, sodnica,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. maja 2010,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družba Kahla Thüringen Porzellan GmbH s pritožbo predlaga Sodišču, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 24. septembra 2008 v zadevi Kahla Thüringen Porzellan proti Komisiji (T‑20/03, ZOdl., str. II-2305, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče zavrnilo njeno ničnostno tožbo zoper Odločbo Komisije 2003/643/ES z dne 13. maja 2003 o državni pomoči Nemčije za Kahla Porzellan GmbH in Kahla/Thüringen Porzellan GmbH (UL L 227, str. 12, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Dejansko stanje

2        Pritožnica, ki je bila ustanovljena novembra 1993, je januarja 1994 prevzela zemljišča, stroje in opremo ter 380 zaposlenih družbe Kahla Porzellan GmbH v stečaju. Ta družba, ki je izdelovala posode iz porcelana in fine keramike, je imela sedež v deželi Turingiji, eni od regij, ki bi morda lahko bila upravičena do pomoči na podlagi člena 87(3)(a) ES.

3        Komisija Evropskih skupnosti je za to regijo med drugim odobrila dva splošna programa pomoči, in sicer z odločbo z dne 27. oktobra 1993 program dežele Turingije v korist naložb malih in srednje velikih podjetij (KMU-Investitionsprogramm des Landes Thüringen (pomoč št. N 408/93 – SG(93) D/19245, UL C 335, str. 7)) in z odločbo z dne 21. decembra 1994 program ukrepov za spodbujanje zaposlovanja v okoljskem sektorju in sektorju socialnih storitev ter za mladino na področju nekdanje NDR (pomoč št. NN 117/92 – SG(95) D/341, UL C 401, str. 2).

4        Iz sporne odločbe je razvidno, da so nemški javni organi v okviru teh programov med letoma 1994 in 1999 pritožnici odobrili 23 finančnih pomoči v skupnem znesku 39,028 milijona DEM. Med temi ukrepi so bile subvencija za naložbe malih in srednje velikih podjetij (MSP) v višini 2,5 milijona DEM, ki jo je maja 1994 izplačala dežela Turingija (v nadaljevanju: ukrep 15), ter subvencije za spodbujanje zaposlovanja, ki so povezane z naložbami za varstvo okolja, v skupnem znesku 1,549 milijona DEM, ki jih je med letoma 1994 in 1996 odobril Bundesanstalt für Arbeit (zvezni zavod za zaposlovanje) na podlagi člena 249h zakona o spodbujanju zaposlovanja (Arbeitsförderungsgesetz, v nadaljevanju: AFG) (v nadaljevanju: ukrep 26).

5        V zvezi z ukrepom 15 je Komisija v točkah 128 in 129 obrazložitve sporne odločbe ugotovila, da ni v skladu s predhodno odobrenim programom pomoči, ker je bilo treba pritožnico ob dodelitvi sporne subvencije šteti za podjetje v težavah, ta kategorija podjetij pa je bila izrecno izključena s področja uporabe tega programa. Poleg tega je Komisija v vmesnem času sprejela Odločbo 2003/225/ES z dne 19. junija 2002 o programu dežele Turingije za naložbe MSP in primerih njihove uporabe (UL 2003, L 91, str. 1), ki je negativna odločba glede navedenega programa, ker je bil ta v nasprotju s posebnimi določbami programa pomoči, ki ga je odobrila Komisija, uporabljen med drugim za podjetja v težavah.

6        V zvezi z ukrepom 26 je Komisija v točkah od 134 do 139 obrazložitve sporne odločbe navedla, da zadevne subvencije ne spadajo v program, določen s členom 249h AFG, ki ga je odobrila, ker ni program pomoči. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da se je odobreni program poleg obratov, ki jih je upravljal Treuhandanstalt, nanašal na javna podjetja, pritožnica pa je bila ob dodelitvi zadevne subvencije zasebno podjetje.

7        Komisija je zato razglasila med drugim ukrepa 15 in 26 za nezdružljiva s skupnim trgom in naložila Zvezni republiki Nemčiji, naj sprejme vse ukrepe za to, da pritožnica vrne zadevne pomoči.

 Tožba pri Splošnem sodišču in izpodbijana sodba

8        Pritožnica je s tožbo pri Splošnem sodišču predlagala, naj to razglasi sporno odločbo za nično v delu, ki se nanaša nanjo, pri čemer je v utemeljitev svojih predlogov navedla štiri tožbene razloge. Prvi trije tožbeni razlogi, ki so se nanašali samo na ukrepa 15 in 26, so temeljili na kršitvi členov 87 ES in 88 ES, na kršitvi načela pravne varnosti in na kršitvi načela varstva legitimnih pričakovanj. Četrti tožbeni razlog, ki v nadaljevanju ne bo obravnavan, ker se pritožba nanj ne nanaša, pa je temeljil na tem, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in storila več napak pri presoji.

9        Pritožnica je s prvim tožbenim razlogom trdila, da sta bila zadevna ukrepa odobrena v skladu z odobrenim programom pomoči in da sta zato obstoječi pomoči. Komisija naj bi zato kršila člena 87 ES in 88 ES s tem, da je retroaktivno uvedla dodatne pogoje v zvezi z navedenima programoma, na podlagi katerih naj bi napačno ugotovila, da sta navedena ukrepa novi pomoči.

10      Prvič, v zvezi z ukrepom 15 je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da se je odobreni program pomoči, kot je potrdila Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 kot odgovor na zahtevo Komisije po dodatnih informacijah, nanašal na podjetja, privatizirana po letu 1989, ki „so se znašla v negotovem finančnem položaju, čeprav so bila zdrava“ (točke od 102 do 105 izpodbijane sodbe).

11      Po mnenju Splošnega sodišča je treba po eni strani šteti, da se je sklicevanje na tak finančni položaj nanašalo na težave, povezane s prehodom s planskega gospodarstva na tržno, in ne na težave, ki so značilne za podjetja v težavah (točka 106 izpodbijane sodbe). Po drugi strani pa dejstvo, da je dežela Turingija prav tako priglasila program, ki je posebej namenjen za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, potrjuje, da ta podjetja niso spadala na področje uporabe zadevnega programa, kot je Komisija ugotovila v sporni odločbi (točke 108, 109 in 111 izpodbijane sodbe).

12      Na podlagi tega je Splošno sodišče nato v točki 133 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija z ugotovitvijo, da je bila pritožnica podjetje v težavah, ni storila očitne napake pri presoji.

13      Zato je v točkah 134 in 135 izpodbijane sodbe menilo, da je ta institucija utemeljeno ugotovila, da pomoč, ki jo tvori ukrep 15, ni izpolnjevala pogojev za dodelitev, določenih s programom dežele Turingije, in da jo je zato bilo treba opredeliti kot novo pomoč v smislu člena 88(3) ES.

14      Drugič, v zvezi z ukrepom 26 je Splošno sodišče ugotovilo, da pogoji, predvideni v okviru programa pomoči, določenega s členom 249h AFG, kot je bil odobren, niso bili upoštevani. Kakor je Komisija ugotovila v sporni odločbi, namreč zasebna podjetja, kot je pritožnica, na podlagi te določbe niso bila upravičena (točki 175 in 180 izpodbijane sodbe). Poleg tega je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 29. julija 1994 pojasnila, da morajo biti ti ukrepi sprejeti v splošnem interesu, in ne služiti posamičnim interesom podjetja (točke 181, 182 in 185 izpodbijane sodbe). Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako (točka 186 izpodbijane sodbe).

15      Splošno sodišče je tako tudi glede ukrepa 26 zavrnilo vse trditve v zvezi s kršitvijo členov 87 ES in 88 ES (točka 203 izpodbijane sodbe).

16      Pritožnica je z drugim tožbenim razlogom trdila, da je Komisija kršila načelo pravne varnosti s tem, da se je v sporni odločbi oprla na strožje pogoje, ki niso bili določeni niti z zadevnima programoma niti z odločbo o njuni odobritvi.

17      Splošno sodišče je ta tožbeni razlog zavrnilo na podlagi ugotovitve, prvič, da se je Komisija pri presoji skladnosti ukrepa 15 z odobrenim programom pomoči strogo omejila na preveritev pogojev, določenih v odločbi o odobritvi navedenega programa (točka 138 izpodbijane sodbe).

18      Poleg tega so vsekakor nemški organi v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 iz zadevnega programa izrecno izključili podjetja v težavah (točka 140 izpodbijane sodbe). Zato je bilo ob upoštevanju tega obvestila očitno, da taka podjetja ne morejo biti upravičena do pomoči v skladu s tem programom (točka 141 izpodbijane sodbe).

19      Splošno sodišče je tako ugotovilo, da Komisija z ugotovitvijo, da ukrep 15 ni izpolnjeval pogojev, določenih v okviru programa dežele Turingije v korist naložb MSP, ker je bila pritožnica ob dodelitvi subvencije podjetje v težavah (točka 144 izpodbijane sodbe), ni kršila načela pravne varnosti.

20      Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da se je Komisija pri presoji združljivosti subvencij, ki tvorijo ukrep 26, s skupnim trgom strogo omejila na preveritev njihove skladnosti s pogoji iz odločbe o odobritvi programa, določenega s členom 249h AFG. V tej odločbi je Komisija med drugim izrecno navedla obvestilo nemških organov z dne 29. julija 1994, v katerem je pojasnjen obseg te določbe; to obvestilo je pravilno razlagala in ga uporabila v zvezi z zadevnimi subvencijami (točka 205 izpodbijane sodbe).

21      S tretjim tožbenim razlogom je pritožnica trdila, da je Komisija kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj, ker ni upoštevala, da niti iz zadevnih programov pomoči niti iz odločb o njuni odobritvi ni bilo mogoče razbrati strogih pogojev, ki jih je uporabila v okviru sporne odločbe. Pritožnica zlasti trdi, da gospodarski subjekt, ki skrbno opravlja svoje dejavnosti, lahko domneva, da pomoč ni nova, kadar izpolnjuje vse pogoje, določene v okviru odobrenega programa.

22      V zvezi s tem je Splošno sodišče najprej v točki 146 izpodbijane sodbe spomnilo, da ima pravico do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem mu je uprava Skupnosti s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja.

23      Prav tako je v točki 148 te sodbe spomnilo, da ni mogoče sprejeti, da Komisija sprejme odločbo, s katero naloži vračilo pomoči v škodo upravičenca do pomoči, ki je upošteval pogoje za pomoči, kot jih je določila ta institucija v odločbah o odobritvi.

24      Vendar je Splošno sodišče presodilo, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, ker sta bila ukrepa 15 in 26 pritožnici odobrena ob kršitvi pogojev, določenih v odločbah o odobritvi programa dežele Turingije v korist naložb MSP (točka 149 izpodbijane sodbe) in člena 249h AFG (točka 207 tiste sodbe).

25      Splošno sodišče je poleg tega menilo, da domnevni neobstoj izrecne omejitve glede podjetij v težavah in zasebnih podjetij v zadevnih programih ali pri objavi teh programov v Uradnem listu Evropskih skupnosti ne more utemeljiti legitimnega pričakovanja pritožnice, da so bile subvencije iz ukrepov 15 in 26 odobrene v skladu s predpisi. Take okoliščine namreč nikakor ni mogoče enačiti z natančnimi zagotovili Komisije, da bi lahko bila podjetja v težavah in zasebna podjetja upravičena do pomoči na podlagi programa dežele Turingije v korist naložb MSP oziroma člena 249h AFG (točki 150 in 208 izpodbijane sodbe).

26      Nazadnje je Splošno sodišče le v zvezi z ukrepom 15 tudi pojasnilo, da pritožnica nikakor ni bila oproščena tega, da se informira, ali je dodelitev pomoči, ki ji je bila dana, v skladu s predpisi (točka 150 navedene sodbe).

27      Ker je Splošno sodišče presodilo, da so vsi tožbeni razlogi, ki jih je v utemeljitev tožbe navedla pritožnica, neutemeljeni, je tožbo v celoti zavrnilo.

 Predlogi strank v pritožbenem postopku

28      Pritožnica Sodišču predlaga:

–        naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem se nanaša na ukrepa 15 in 26, ter odločitev o stroških;

–        naj člen 1(2), točki (d) in (g), sporne odločbe ter njen člen 2 v delu, v katerem se nanaša na ukrepa 15 in 26, oziroma vsekakor v delu, v katerem je naloženo vračilo pomoči, izplačanih na podlagi teh ukrepov, razglasi za nična;

–        podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da je treba subvencije, ki jih je prejela pritožnica na podlagi ukrepa 26, šteti v celotnem znesku kot prednost zanjo ter jih zato vrniti, in

–        naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

29      Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne, pritožnici pa naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

30      Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga primarno in enega podredno.

 Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti

 Trditve strank

31      Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti po eni strani s presojo v točkah od 97 do 111 in 138 izpodbijane sodbe, da je program v korist naložb MSP, ki ga je odobrila Komisija, od začetka določal omejitev glede podjetij v težavah, in po drugi strani s presojo v točkah od 167 do 188 in 205 navedene sodbe, da se program, določen s členom 249h AFG, ni nanašal na zasebna podjetja.

32      V zvezi s tem pritožnica trdi, da navedeno načelo zahteva, da morajo biti omejitve glede programa državnih pomoči jasno in nedvoumno razvidne bodisi iz samega programa pomoči bodisi iz odločbe o odobritvi, objavljene v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ali dopisa Komisije, ki potrjuje navedeno odobritev, da bi se potencialnim upravičencem omogočilo ugotoviti, ali se odobreni program nanaša nanje.

33      V okviru razlage področja uporabe zadevnih programov naj bi Splošno sodišče napačno upoštevalo omejitve, ki jih pritožnica ni mogla ugotoviti in ki naj jih zato ne bi bilo mogoče uveljavljati zoper njo. Te omejitve naj ne bi bile jasno razvidne niti iz odobrenih programov pomoči niti iz dokumentov, ki so bili objavljeni ali do katerih je imela pritožnica dostop, ampak naj bi kvečjemu izhajale iz mogoče razlage zgolj interne korespondence med Komisijo in nemškimi organi.

34      Zaradi te napake naj bi Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti in kot Komisija v sporni odločbi napačno ugotovilo, da subvencije iz ukrepov 15 in 26 niso bile zajete z odobrenima programoma pomoči.

35      Komisija poudarja, da je odobritev programa dežele Turingije v korist naložb MSP in odobritev programa, določenega s členom 249h AFG, naslovila neposredno in zgolj na Zvezno republiko Nemčijo v postopku, ki ustvarja pravno razmerje le med Komisijo in navedeno državo članico, v katerem upravičenec do pomoči, v obravnavanem primeru pritožnica, ni sodeloval. Poleg tega naj se te odobritve ne bi nanašale specifično na subvencije iz ukrepov 15 in 26, ampak le na „splošni program“ pomoči, v zvezi s katerim Komisija drugače od zadevne države članice ni mogla vnaprej poznati potencialnih upravičencev. Pristojni organi države članice naj bi namreč sami odločali o posamični in konkretni podelitvi subvencije, zajete z odobrenim programom pomoči.

36      Ker pritožnica ni naslovnica nobene zavezujoče odločbe Komisije, naj se v razmerju do nje ne bi mogla sklicevati na načelo pravne varnosti. Kršitev tega načela pa naj bi lahko uveljavljala v razmerju do nemških organov, ki so bili zavezani in odgovorni, da dovolj jasno obvestijo potencialne upravičence o konkretnih pogojih, pod katerimi bi jim lahko v skladu z odobrenima programoma bile dodeljene nacionalne pomoči.

37      Zato Komisija ne more biti odgovorna za kršitev, ki so jo storili nemški organi z dodelitvijo nacionalnih pomoči v nasprotju z odobrenima programoma in pojasnili, ki so jih v zvezi s tem dali Komisiji.

 Presoja Sodišča

38      Za presojo utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba proučiti, ali je Splošno sodišče z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da programa, ki ju je odobrila Komisija, ne omogočata dodelitve subvencij – v zvezi z ukrepom 15 – podjetjem v težavah in – v zvezi z ukrepom 26 – zasebnim podjetjem, kršilo načelo pravne varnosti.

39      V zvezi z ukrepom 15 je treba spomniti, da je Splošno sodišče prišlo do te ugotovitve po proučitvi obsega odobrenega programa pomoči v točkah od 97 do 111 izpodbijane sodbe.

40      V okviru te proučitve je najprej poudarilo, da je Komisija na podlagi obvestila nemških organov z dne 26. avgusta 1993, navedenega v točki 10 te sodbe, v katerem so ti organi natančneje določili področje uporabe priglašenega programa pomoči, upravičeno ugotovila, da so podjetja v težavah izključena s področja uporabe navedenega programa (točke 108, 109 in 111 izpodbijane sodbe).

41      Splošno sodišče je nato v točki 110 izpodbijane sodbe navedlo, da je to obvestilo del odobrenega programa pomoči, saj je Komisija dodatne informacije in pojasnila iz tega obvestila obravnavala kot upoštevne, ko se je odločila, da ne bo nasprotovala izvajanju priglašenega programa, kot je o tem obvestila Zvezno republiko Nemčijo z dopisom z dne 26. novembra 1993. To naj bi bilo zlasti potrjeno z okoliščino, da se je Komisija v tem dopisu izrecno sklicevala na navedeno obvestilo z dne 26. avgusta 1993 (točka 104 izpodbijane sodbe).

42      Na podlagi teh ugotovitev je Splošno sodišče v točki 138 izpodbijane sodbe zavrnilo vsakršno kršitev načela pravne varnosti in odločilo, da Komisija s sporno odločbo ni retroaktivno določila dodatnih pogojev glede na tiste iz njene odločbe o odobritvi zadevnega programa.

43      Nasprotno od trditev pritožnice Splošno sodišče s tako ugotovitvijo ni kršilo načela pravne varnosti.

44      Poudariti je treba, kot je Sodišče že presodilo, da je treba domet odločbe Komisije o nenasprotovanju programu pomoči, ki ga je država članica priglasila, določiti ne samo glede na besedilo navedene odločbe, o kateri je bil v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavljen le povzetek, ampak tudi ob upoštevanju programa pomoči, ki ga je zadevna država članica priglasila (glej v tem smislu sodbi z dne 20. maja 2010 v zadevi Todaro Nunziatina & C., C-138/09, ZOdl., str. I-4561, točka 31, in z dne 14. oktobra 2010 v zadevi Nuova Agricast in Cofra proti Komisiji, C-67/09 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 64).

45      Treba je šteti, da sta zahteva po dodatnih informacijah, s katero Komisija prosi za dodatne podatke glede področja uporabe programa pomoči, ki ga je priglasila država članica, in odgovor nacionalnih organov na to zahtevo neločljivo del priglašenega programa pomoči. To velja še toliko bolj, kadar – kot v obravnavanem primeru – Komisija ravno na podlagi teh informacij odloči, da ne bo nasprotovala zadevnemu programu pomoči.

46      Torej je Splošno sodišče pravilno menilo, da je obvestilo nemških organov z dne 26. avgusta 1993 del odobrenega programa pomoči in da zato subvencija iz ukrepa 15 ni bila podeljena v skladu s predpisi, saj je bila pritožnica ob podelitvi te subvencije podjetje v težavah.

47      V zvezi s tem je vseeno treba pojasniti, da Zvezna republika Nemčija, ki je seveda razpolagala z navedenim obvestilom, v okviru izvajanja splošnega programa pomoči, ki ga je odobrila Komisija, ni mogla prezreti informacij, ki jih je dala tej instituciji, ampak jih je bila, nasprotno, zavezana upoštevati, da bi bile individualne nacionalne pomoči podeljene v skladu z njimi.

48      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da se pritožnica torej ne more veljavno sklicevati na kršitev načela pravne varnosti v zvezi z ukrepom 15.

49      V zvezi z ukrepom 26 je Splošno sodišče po proučitvi obsega člena 249h AFG, s katerim je bil določen program, ki ga je odobrila Komisija, v točkah od 167 do 188 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zasebna podjetja ne morejo biti upravičena do subvencij, kot so bile tiste iz tega ukrepa.

50      V okviru te proučitve je najprej poudarilo, da je Komisija na podlagi obvestila nemških organov z dne 29. julija 1994, navedenega v točki 20 te sodbe, s katerim so ti organi natančneje določili področje uporabe programa, določenega s členom 249h AFG, odločila, da ne bo nasprotovala izvajanju tako določenih ukrepov (točki 172 in 173 izpodbijane sodbe).

51      Splošno sodišče je nato ugotovilo, da so bila pojasnila v tem obvestilu, iz katerih je bilo razvidno, da na podlagi tega člena zasebna podjetja niso upravičena, upoštevna za določitev natančnega obsega odobrenega programa in da jih je Komisija dejansko upoštevala pri ugotovitvi, da načrtovani ukrepi niso pomoči v smislu člena 87 ES (točke 175, 176 in 180 izpodbijane sodbe).

52      Splošno sodišče je na podlagi te presoje v točkah 205 in 206 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija niti v zvezi z ukrepom 26 ni kršila načela pravne varnosti, saj se je strogo omejila na presojo skladnosti subvencij iz tega ukrepa s pogoji, določenimi v odločbi o odobritvi zadevnega programa.

53      Nasprotno od trditev pritožnice Splošno sodišče s tako ugotovitvijo ni kršilo načela pravne varnosti.

54      Glede na preudarke v točkah 44 in 45 te sodbe je treba namreč ugotoviti, da je bilo obvestilo nemških organov z dne 29. julija 1994 del odobrenega programa pomoči, na katerega se navezuje ukrep 26, in da se je Komisija ravno na podlagi informacij iz tega obvestila odločila, da ne bo nasprotovala priglašenemu programu pomoči.

55      Zato je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da na podlagi tega programa ni mogoče podeliti subvencij v korist zasebnih podjetij, kot je pritožnica, in da se torej s pomočmi, ki jih je ta prejela, ne upoštevajo pogoji, določeni v okviru navedenega programa.

56      Trditev o kršitvi načela pravne varnosti je torej treba tudi v zvezi z ukrepom 26 zavrniti.

57      Glede na navedeno je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

 Trditve strank

58      Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj s presojo v točkah 150 in 208 izpodbijane sodbe, da neobstoj izrecnih omejitev v odločbah o odobritvi programa dežele Turingije v korist naložb MSP in programa, določenega s členom 249h AFG, ni mogoče enačiti z „natančnimi zagotovili“ Komisije v smislu sodne prakse sodišč Unije, ki bi lahko vzbudila legitimna pričakovanja pritožnice glede skladnosti ukrepov 15 in 26 s predpisi.

59      Na eni strani naj bi Splošno sodišče napačno prezrlo dejstvo, da pritožnica ni mogla razbrati morebitnih omejitev v dokumentih v zvezi z odobrenima programoma, kot so bili objavljeni. Pritožnica naj bi tako utemeljeno menila, da so bile subvencije iz navedenih ukrepov pravilno podeljene ob upoštevanju pogojev, ki jih je določila Komisija glede odobrenih programov, tako da naj ji ni bilo treba pričakovati, da bo sprejeta odločba, s katero je naloženo vračilo teh subvencij.

60      Na drugi strani pritožnica očita Splošnemu sodišču, da jo je opozorilo, da „ni bila oproščena tega, da se informira o tem, ali je dodelitev pomoči, ki ji je bila dana, skladna s predpisi“ (točka 150 izpodbijane sodbe). Taka obveznost informirati se naj bi namreč veljala za prejemnika pomoči, le kadar – drugače kot v obravnavanem primeru – bi glede obsega odobritve te vrste pomoči obstajala negotovost, ki jo zadevna oseba lahko opredeli.

61      Komisija trdi, da se pritožnica, ker ni niti naslovnica sporne odločbe niti se odobrena programa nanjo neposredno ne nanašata – saj se ta, nasprotno, lahko uporabita za nedoločeno število podjetij – ne more veljavno sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj.

62      Komisija poleg tega meni, da bi pritožnica vsekakor morala pričakovati zahtevo po vračilu subvencij iz ukrepov 15 in 26 glede na to, da so nemški organi te subvencije podelili ob očitnem neupoštevanju pogojev, določenih v okviru priglašenih programov.

 Presoja Sodišča

63      V skladu z ustaljeno sodno prakso, na katero se je Splošno sodišče pravilno sklicevalo v točki 146 izpodbijane sodbe, ima pravico do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki mu je institucija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja (glej zlasti sodbi z dne 24. novembra 2005 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-506/03, točka 58, in z dne 18. julija 2007 v zadevi AER proti Karatzoglou, C-213/06 P, ZOdl., str. I-6733, točka 33). Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in skladne informacije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008 v zadevi Masdar (UK) proti Komisiji, C-47/07 P, I‑9761, točki 34 in 81).

64      Ugotoviti je treba, da je v okviru izpodbijane sodbe Splošno sodišče pravilno uporabilo to sodno prakso.

65      Kot je namreč Splošno sodišče poudarilo, neobstoja izrecne omejitve v zadevnih programih pomoči per definitionem ni mogoče enačiti z natančnimi, nepogojnimi in skladnimi informacijami, ki bi jih dala Komisija pritožnici glede tega, da ta programa omogočata podelitev pomoči – v zvezi z ukrepom 15 – podjetjem v težavah oziroma – v zvezi z ukrepom 26 – zasebnim podjetjem, in zato ne more utemeljiti njenih legitimnih pričakovanj glede tega, da so podeljene ji subvencije v skladu s predpisi.

66      Nasprotno, ker je možnost podelitve pomoči takim podjetjem vsaj negotova, ta neobstoj izrecne omejitve ne more biti vir natančnih zagotovil, ki bi lahko pritožnici vzbudili kakršna koli legitimna pričakovanja.

67      Iz navedenega je razvidno, da z izpodbijano sodbo ni kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj, tako da je treba drugi pritožbeni razlog prav tako zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji pritožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES

 Trditve strank

68      Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom, ki ga je navedla podredno, trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 87(1) ES, ker je v točkah od 193 do 201 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba subvencije iz ukrepa 26 v celotnem znesku šteti za državno pomoč.

69      S to ugotovitvijo naj bi, prvič, kršilo načelo razdelitve pristojnosti med Splošnim sodiščem in Komisijo, saj je sporna odločba pustila državi članici, da izračuna prednost, ki jo je dejansko dobila pritožnica. Drugič, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero se prednost prejemnika pomoči ne izračuna na podlagi stroškov, ki jih je imela zadevna država članica, ampak glede na dejanske prihranke, ki jih je ta prejemnik zaradi dodelitve nezakonite pomoči imel.

70      Komisija, ki meni nasprotno, zanika vsakršno kršitev navedenega načela in trdi, prvič, da Splošno sodišče ni preverilo zneska prednosti, ki jo je dobila pritožnica, ampak se je jasno sklicevalo na znesek pomoči iz sporne odločbe. Drugič, meni, da je Splošno sodišče pri izračunu prednosti, ki jo je dobila pritožnica zaradi ukrepa 26, pravilno uporabilo merila, določena v sodni praksi, saj se je v točkah od 196 do 198 izpodbijane sodbe oprlo na dejanske prihranke, ki jih je zaradi prejetih subvencij za plače imela pritožnica.

 Presoja Sodišča

71      Prvič, poudariti je treba, da nasprotno od trditev pritožnice Splošno sodišče v točkah od 193 do 201 izpodbijane sodbe ni navedlo, da je treba subvencije iz ukrepa 26 v celotnem znesku šteti za državno pomoč.

72      Nasprotno, kakor pravilno trdi Komisija, je iz navedenih točk razvidno, da se je Splošno sodišče, ne da bi preverilo znesek prednosti, ki jo je imela pritožnica, jasno sklicevalo na navedeni znesek, kot ga je v sporni odločbi navedla Komisija, in ga je v točkah 18 in 192 izpodbijane sodbe tudi izrecno navedlo.

73      V teh okoliščinah ni mogoče veljavno trditi, da je Splošno sodišče kršilo načelo razdelitve pristojnosti med Splošnim sodiščem in Komisijo s tem, da je preseglo to, kar je v okviru sporne odločbe odločila ta institucija.

74      Drugič, v zvezi z domnevno kršitvijo sodne prakse Skupnosti, da se prednost izračuna na podlagi dejanskih prihrankov, ki jih je zaradi dodelitve nezakonite pomoči imel prejemnik, je treba ugotoviti, da izpodbijana sodba dejansko temelji na pravilni hipotezi, da so prejemki v obliki zadevnih subvencij prednost, ki jo je dobila pritožnica.

75      V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 196 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila pritožnica „razbremenjena dela obremenitev (stroški za plače)“ v zvezi z deli, ki jih je opravila v lastnem interesu. Poleg tega je v točki 198 iste sodbe ugotovilo, kot je trdila Komisija, da pritožnica „v resnici ni nosila dela stroška, ki se ujema z zneskom prejete subvencije“.

76      Glede na navedeno je treba tretji pritožbeni razlog prav tako zavrniti kot neutemeljen.

77      Tej pritožbi na podlagi nobenega od pritožbenih razlogov ni mogoče ugoditi, zato jo je treba zavrniti.

 Stroški

78      Člen 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. V skladu s členom 69(2) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala naložitev stroškov pritožnici in ta s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Družbi Kahla Thüringen Porzellan GmbH se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.