Zadeva C-399/08 P

Evropska komisija

proti

Deutsche Post AG

„Pritožba – Člen 87 ES – Pomoči, ki jih dodelijo države članice – Ukrepi, ki jih je Zvezna republika Nemčija sprejela v korist Deutsche Post AG – Člen 86 ES – Storitve splošnega gospodarskega pomena – Kritje dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi politike prodaje z izgubo pri poštnih storitvah od vrat do vrat – Obstoj prednosti – Metoda preverjanja, ki jo je uporabila Komisija – Dokazno breme – Člen 230 ES – Obseg sodnega nadzora Splošnega sodišča“

Povzetek sodbe

1.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem javnih storitev – Izključitev – Pogoji, navedeni v sodbi z dne 24. julija 2003, C-280/00

(člen 87(1) ES)

2.        Pritožba – Razlogi – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

3.        Pritožba – Razlogi – Razlog zoper preudarek iz sodbe, ki ni nujen za utemeljitev izreka – Brezpredmeten razlog

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58)

4.        Ničnostna tožba – Odločba Komisije na področju državnih pomoči – Sodni nadzor – Meje

(člen 230 ES)

5.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem javnih storitev – Izključitev – Pogoji, navedeni v sodbi z dne 24. julija 2003, C-280/00

(člena 87(1) ES in 230 ES)

1.        Če so izpolnjeni preostali pogoji, postavljeni v členu 87(1) ES, se za državne pomoči štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi dobilo. Pri tem v zvezi s podjetji, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena – ker je treba državno intervencijo šteti za nadomestilo v zameno za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in ta ukrep ne učinkuje tako, da ta podjetja postavi v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja – taka intervencija ne spada na področje uporabe člena 87(1) ES.

Vendar morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, postavljeni v sodbi Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark, C-280/00, da bi se tako nadomestilo v konkretnem primeru izognilo opredelitvi za državno pomoč. Nadomestilo predvsem ne sme preseči tega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, povzročenih z izvajanjem obveznosti javnih služb, ob upoštevanju s tem povezanih prihodkov in primernega dobička za izvajanje teh obveznosti. Lahko sklepamo, da ker mora Komisija preveriti veljavnost sistema financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena glede na člen 87 ES, mora poleg tega preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen. Komisija mora tako preučiti dokaze, ki so ji jih predložile stranke v upravnem postopku in bi se lahko izkazali kot upoštevni pri preizkusu obstoja „prednosti“ v smislu člena 87(1) ES. Komisija bi lahko uporabila drugačno metodo od tiste, ki izhaja iz uporabe meril, uporabljenih v sodbi Altmark, če iz objektivnih razlogov ne bi mogla preučiti informacij, ki so jih predložile stranke.

V primeru plačil iz državnih sredstev podjetju, ki opravlja storitve splošnega gospodarskega pomena, Komisija ne more domnevati, da ta plačila pomenijo prednost v smislu člena 87(1) ES, če ne preuči, prvič, ali je skupni znesek plačil presegel skupni znesek dodatnih stroškov, nastalih upravičenemu podjetju, in drugič, ali to podjetje ni vknjižilo drugih neto dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem storitev splošnega gospodarskega pomena, za katere je imelo pravico zahtevati nadomestilo z vsemi plačili pod pogoji, določenimi v sodbi Altmark.

(Glej točke 38, od 40 do 44, 46, 47, 54 in 57.)

2.        Iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča je razvidno, da Sodišče ni pristojno niti za ugotavljanje dejanskega stanja in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter pravila postopka glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej – razen če gre za izkrivljanje teh dokazov – ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča. Poleg tega mora biti izkrivljanje očitno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze.

(Glej točki 63 in 64.)

3.        V okviru pritožbe očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni.

(Glej točko 75.)

4.        Iz člena 230 ES je razvidno, da je predmet ničnostne tožbe nadzor zakonitosti aktov, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti, naštete v njih. Namen ali učinek analize pritožbenih razlogov, navajanih v okviru take pritožbe, ni zamenjava celovite preiskave zadeve v okviru upravnega postopka.

V primeru plačil iz državnih sredstev podjetju, ki opravlja storitve splošnega gospodarskega pomena, Splošnemu sodišču – kadar opravlja analizo metode, ki jo je Komisija uporabila v sporni odločbi, da bi preizkusila, ali bi plačila lahko pomenila prednost v smislu člena 87(1) ES – ni mogoče očitati, da je s kršitvijo člena 230 ES prekoračilo svoje pristojnosti, če se je njegov preizkus omejil na sodni nadzor zakonitosti sporne odločbe, ne da bi metodo Komisije nadomestilo z lastno metodo.

(Glej točke 84, 85 in od 87 do 89.)

5.        Nadzor, ki ga sodišča Skupnosti izvajajo nad zapletenimi ekonomskimi presojami Komisije, je nujno omejen na preizkus spoštovanja pravil postopka in obrazložitve, pravilnost ugotovljenih dejstev in neobstoj očitnih napak pri presoji ter zlorabe pooblastil.

Za take zapletene ekonomske presoje gre, kadar Komisija preverja veljavnost sistema financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena glede na člen 87 ES, kar vključuje preizkus pogojev, postavljenih v sodbi Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark, C-280/00. Zato Splošnemu sodišču, takoj ko je bila ugotovljena nezakonitost odločbe Komisije glede na eno od meril, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi Altmark, ni treba preizkusiti vseh teh pogojev.

(Glej točki 97 in 98.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 2. septembra 2010(*)

„Pritožba – Člen 87 ES – Pomoči, ki jih dodelijo države članice – Ukrepi, ki jih je Zvezna republika Nemčija sprejela v korist Deutsche Post AG – Člen 86 ES – Storitve splošnega gospodarskega pomena – Kritje dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi politike prodaje z izgubo pri poštnih storitvah od vrat do vrat – Obstoj prednosti – Metoda preverjanja, ki jo je uporabila Komisija – Dokazno breme – Člen 230 ES – Obseg sodnega nadzora Splošnega sodišča“

V zadevi C-399/08 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 15. septembra 2008,

Evropska komisija, ki jo zastopajo V. Kreuschitz, J. Flett in B. Martenczuk, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

pritožnica,

druge stranke v postopku so

Deutsche Post AG s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopa J. Sedemund, odvetnik,

tožeča stranka na prvi stopnji,

Bundesverband Internationaler Express- und Kurierdienste eV s sedežem v Frankfurtu na Majni (Nemčija), ki jo zastopa R. Wojtek, odvetnik,

UPS Europe SA s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopa E. Henny, odvetnik,

Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopata M. Lumma in B. Klein, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenienti na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano (poročevalec), predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič, M. Safjan, sodniki, in M. Berger, sodnica,

generalni pravobranilec: N. Jääskinen,

sodni tajnik: R. Grass,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 24. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 1. julija 2008 v zadevi Deutsche Post proti Komisiji (T-266/02, ZOdl., str. II-1233, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to za nično razglasilo odločbo Komisije 2002/753/ES z dne 19. junija 2002 o ukrepih, ki jih je Zvezna republika Nemčija sprejela v korist družbe Deutsche Post AG (UL L 247, str. 27, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Pravni okvir

2        Kot je razvidno iz nacionalnega pravnega okvira, opisanega v izpodbijani sodbi, je bila Deutsche Bundespost (nemška zvezna pošta) na podlagi člena 1(2) Postverfassungsgesetz (zakon o organizaciji pošte) z dne 8. junija 1989 (BGBl. 1989 I, str. 1026, v nadaljevanju: PostVerfG) razdeljena na tri različne pravne osebe, in sicer na Deutsche Bundespost Postdienst (v nadaljevanju: DB Postdienst), Deutsche Bundespost Telekom (v nadaljevanju: DB Telekom) in Deutsche Bundespost Postbank (v nadaljevanju: DB Postbank). Ker je v členu 65(2) PostVerfG določeno, da morajo te pravne osebe obdržati storitve, ki jih je ponujala Deutsche Bundespost, je DB Postdienst prevzela dejavnosti Deutsche Bundespost na področju pošte.

3        V skladu s členom 37(3) PostVerfG je bilo treba opraviti finančno izravnavo med temi tremi pravnimi osebami, ker se ena od njih ni bila zmožna financirati samo na podlagi lastnih prihodkov. Poleg tega je morala Deutsche Bundespost kljub svoji razdelitvi na podlagi člena 63(1) PostVerfG do leta 1995 državi vrniti ustrezni odstotek svojih prihodkov iz poslovanja.

4        Na podlagi člena 1(1) Postdienst-Pflichtleistungsverordnung (uredba o obveznih storitvah) z dne 12. januarja 1994 (BGBl. 1994 I, str. 86, v nadaljevanju: PPfLV) je morala DB Postdienst opravljati svoje „obvezne storitve“ na celotnem nacionalnem ozemlju po načelu enotne cene. Člen 2(1) PPfLV je v zvezi s prenosom poštnih paketov bolj specifično določal, da mora DB Pstdienst na celotnem ozemlju zagotoviti dvig, prevoz in dobavo paketov do mase 20 kilogramov, ki ustrezajo določenim največjim dimenzijam na tem celotnem ozemlju. Poleg tega lahko v skladu s členom 2(2), točka 3, PPfLV DB Postdienst določi ceno, nižjo od enotne cene, za stranke, ki so same razvrstile pakete ali oddale neko minimalno količino poštnih paketov.

5        V skladu s členoma 1 in 2 Postumwandlungsgesetz (zakon o reorganizaciji pošte) z dne 14. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2339) so bile tri pravne osebe, nastale z razdelitvijo Deutsche Bundespost, preoblikovane v delniške družbe (Aktiengesellschaft (AG) od 1. januarja 1995, in sicer v Deutsche Post AG (v nadaljevanju: DP AG), Deutsche Telekom AG in Deutsche Postbank AG.

6        Nazadnje, iz člena 4(1) Postgesetz (zakon o pošti) z dne 22. decembra 1997 (BGBl. 1997 I, str. 3294) je razvidno, da je prenos poštnih paketov, katerih masa ne presega 20 kilogramov, univerzalna storitev.

 Dejansko stanje in sporna odločba

7        Družba DP AG deluje tako na področju prevoza pošte, na katerem je v času dejanskega stanja uživala monopol (v nadaljevanju: rezervirano področje), ter na dveh drugih področjih pošte, in sicer pri prevozu poštnih paketov in pri prevozu periodičnega tiska in časopisov, ki sta, nasprotno, področji, odprti konkurenci.

8        Družba DP AG pri prevozu poštnih paketov med drugim zagotavlja storitve prevoza velikih količin poštnih paketov, ki se jih ne obravnava neposredno na poštnih okencih (v nadaljevanju: področje poštnih storitev od vrat do vrat). To področje se deli na dva glavna dela, in sicer, prvič, na prevoz poštnih paketov od vrat do vrat, namenjen poslovnim strankam, ki same vnaprej razvrščajo pakete ali oddajo najmanjšo količino poštnih paketov, in, drugič, na prevoz poštnih paketov za račun podjetij za prodajo na daljavo, ki odpošiljajo blago, naročeno po katalogu ali po internetu.

9        Zasebno podjetje za distribucijo poštnih paketov UPS Europe SA (v nadaljevanju: UPS) in Bundesverband Internationaler Express- und Kurierdienste eV (v nadaljevanju: BIEK) sta leta 1994 pri Komisiji vložili pritožbo. UPS in BIEK sta v bistvu družbi DB Postdienst očitali, prvič, da je izvajala politiko prodaje z izgubo na področju distribucije poštnih paketov od vrat do vrat, ki pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES, in, drugič, da je krila svoje izgube na navedenem področju bodisi s prihodki iz rezerviranega področja bodisi iz javnih sredstev, ki so ji bila podeljena s kršitvijo člena 87 ES.

10      Komisija je 20. marca 2001 sprejela Odločbo 2001/354/ES v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 Pogodbe ES (zadeva COMP/35.141 – Deutsche Post AG) (UL L 125, str. 27), v kateri je v bistvu ugotovila, da je družba DB Postdienst, kasneje družba DP AG, kršila člen 82 ES, ker je zlorabila svoj prevladujoč položaj le pri prevozu poštnih paketov za račun podjetij za prodajo na daljavo, ki odpošiljajo blago, naročeno po katalogu ali po internetu, predvsem ker je od leta 1990 do leta 1995 izvajala politiko prodaje z izgubo, s tem da je ponujala cene, nižje od stroškov, povezanih z vrsto zadevne storitve.

11      Komisija je 19. junija 2002 sprejela sporno odločbo, v kateri je ugotovila, da je bil znesek plačil, ki jih je DB Telekom, kasneje deutsche Telekom AG, na podlagi člena 37(3) PostVerfG kot nadomestilo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljevanju : SSGP) dodelila družbi DB Postdienst, kasneje družba DP AG, višji od zneska, potrebnega za kritje neto dodatnih stroškov, ki so tema družbama nastali z opravljanjem navedenih storitev. Komisija je na podlagi tega sklepala, da je bil znesek, ki ustreza temu čezmernemu nadomestilu, uporabljen za kritje deficita na delu področja poštnih storitev od vrat do vrat, ki je odprt konkurenci. V skladu s to odločbo znaša ta deficit skupaj 1118,7 milijona DEM in je nastal zaradi politike prodaje z izgubo, ki jo je vodila družba DB Postdienst, kasneje družba DP AG, od leta 1994 do leta 1999, kot je bilo ugotovljeno v Odločbi 2001/354.

12      Komisija je tako ugotovila, da to čezmerno nadomestilo pomeni državno pomoč, ki ni v skladu s Pogodbo ES, zato je Zvezni republiki Nemčiji naložila, naj sprejme vse potrebne ukrepe in od družbe DP AG zahteva povrnitev te pomoči.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

13      Družba DP AG je pri Splošnem sodišču zoper sporno odločbo vložila ničnostno tožbo, v kateri se med drugim sklicuje na kršitev členov 87(1) ES in 86(2) ES, ki naj bi jo storila Komisija, ker ni dokazala obstoja prednosti v korist družbe DP AG.

14      Družba DP AG v okviru prvega očitka predvsem trdi, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti in ni preverila, ali je celotni znesek plačil DB Telekom presegel skupni znesek neto dodatnih stroškov, ki jih je imela družba DP AG za izpolnitev njenih nalog opravljanja SSGP. V okviru drugega očitka je trdila, da je Komisija vsekakor napačno menila, da so ji plačila DB Telekom omogočila kritje dodatnih stroškov, povezanih z njeno politiko prodaje z izgubo.

15      Splošno sodišče je v zvezi s prvim očitkom najprej opisalo metodo, ki jo je uporabila Komisija, na podlagi katere je prišla do ugotovitve, da je družba DP AG uživala prednost.

16      Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 78 izpodbijane sodbe navedlo, da je Komisija, prvič, ugotovila, da je družba DP AG od leta 1990 do leta 1995 od DB Telekom prejela plačila v znesku 11.081 milijonov DEM, to pa so edina javna sredstva, ki naj bi bila upoštevna v okviru sporne odločbe. Drugič, ugotovila je, da je družba DP AG vknjižila neto dodatne stroške 1118,7 milijona DEM, ki so nastali zaradi njene politike prodaje z izgubo, ki jo je izvajala od leta 1994 do leta 1999 na področju poštnih storitev od vrat do vrat, odprtem konkurenci, in da ti dodatni stroški niso bili povezani z opravljanjem SSGP. Tretjič, Komisija je ugotovila, da je družba DP AG od leta 1990 do leta 1998 vknjižila skupni deficit na vseh področjih dejavnosti 2289 milijonov DEM, zato navedenih dodatnih stroškov ni mogla pokriti z lastnimi sredstvi. Na podlagi teh treh dejstev in ker družba DP AG ni predložila dokaza, da je krila zadevne neto dodatne stroške drugače kot s plačili DB Telekom, je Komisija sklepala, da je družba DP AG navedene dodatne stroške nujno poravnala s temi plačili, tako da je prejela državno pomoč v ustreznem znesku.

17      Dalje, Splošno sodišče je, da bi preizkusilo, ali je bila taka metoda pravilna, v točkah od 80 do 82 izpodbijane sodbe opozorilo, da se Komisija, ne da bi preučila informacije, ki jih je v zvezi s tem predložila Zvezna republika Nemčija, ni izrekla o vprašanju, ali področje poštnih storitev od vrat do vrat pomeni opravljanje SSGP, ampak je vsaj implicitno priznala, da je družba DP AG poleg neto dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi njene politike prodaje z izgubo, vknjižila tudi neto dodatne stroške, ki so bili povezani z opravljanjem SSGP.

18      Splošno sodišče je v točki 84 izpodbijane sodbe ugotovilo tudi, da je Zvezna republika Nemčija Komisiji v skladu s sporno odločbo predložila informacije o stroških, povezanih z opravljanjem SSGP, zaupanih družbi DP AG, ki so znašali 20.426 milijonov DEM, kar je bil znesek, mnogo višji od 11.081 milijonov DEM, kar ustreza plačilom DB Telekom v korist družbe DP AG.

19      Končno, Splošno sodišče je v točki 85 izpodbijane sodbe navedlo, da Komisija ni preverila, ali je bil skupni znesek teh plačil manjši od skupnega zneska neto dodatnih stroškov družbe DP AG, povezanih z njenim opravljanjem SSGP, v tem primeru pa naj navedena plačila slednji ne bi podelila nobene prednosti.

20      Splošno sodišče je zato v točki 88 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni v pravno zadostni meri dokazala, da so plačila DB Telekom v korist družbe DP AG tej omogočila uživanje prednosti v smislu člena 87(1) ES.

21      V zvezi s tem je Splošno sodišče, v odgovor na trditve Komisije, v točki 91 izpodbijane sodbe pojasnilo, da na podlagi diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija, ta ne more domnevati, da so plačila DB Telekom dodelila družbi DP AG prednost, ne da bi predhodno preverila, ali je skupni znesek teh plačil presegal skupni znesek dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP, čeprav so ji nemški organi v zvezi s tem predložili informacije.

22      Splošno sodišče je namreč v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe menilo, da je bila Komisija dolžna opraviti tak preizkus, tudi če, kot slednja zatrjuje v obravnavani zadevi, pogoji iz sodb z dne 22. novembra 2001 v zadevi Ferring (C-53/00, Rec. str. I-9067) ter z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C-280/00, Rec. Str. I-7747) niso bili izpolnjeni. Komisija pa se je zadovoljila z ugotovitvijo, da neto dodatni stroški, ki so nastali zaradi politike prodaje z izgubo družbe DP AG, ne morejo biti predmet nadomestila, ob upoštevanju dejstva, da niso bili povezani z opravljanjem SSGP, vendar ni preverila, ali je družba DP AG vknjižila druge neto dodatne stroške, povezane z opravljanjem SSGP, za katere je imela pravico zahtevati nadomestilo z vsemi plačili DB‑Telekom.

23      Splošno sodišče je glede na navedeno v točki 96 izpodbijane sodbe prvi očitek družbe DP AG sprejelo.

24      Splošno sodišče je nato, podredno, preizkusilo drugi očitek družbe DP AG. Zlasti je v točkah od 102 do 107 izpodbijane sodbe, na podlagi informacij iz sporne odločbe in tistih, ki jih je predložila Zvezna republika Nemčija, preizkusilo, ali so plačila DB Telekom med letoma 1990 in 1995, v višini 11.081 milijonov DEM, družbi DP AG omogočila kritje neto dodatnih stroškov v višini 1118,7 milijona DEM, ki so nastali zaradi njene politike prodaje z izgubo. Splošno sodišče je v točki 108 iste sodbe ugotovilo, da to glede na izgube, ki jih je družba DP AG utrpela v tem obdobju in so znašale 16.363 milijonov DEM, ni bilo tako.

25      Splošno sodišče je na tej podlagi v točki 109 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba argument Komisije, v skladu s katerim je družba DP AG uživala prednost v višini 1118,7 milijona DEM, ovreči z ugotovitvijo, da so bile končne izgube, ki jih je ta družba utrpela od leta 1990 do leta 1995, tolikšne, da so se plačila DB Telekom v korist družbe DP AG izkazala kot nezadostna za kritje neto dodatnih stroškov, ki so nastali z njeno politiko prodaje z izgubo od leta 1994 do leta 1999.

26      Splošno sodišče je sprejelo oba očitka, zato je sporno odločbo razglasilo za nično, ne da bi preizkusilo druge očitke družbe DP AG.

 Predlogi strank

27      Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, nato naj zavrne ničnostno tožbo, ki jo je vložila družba DP AG, ali, podredno, vrne zadevo Splošnemu sodišču in naloži družbi DP AG plačilo stroškov.

28      BIEK in UPS sta vložili nasprotno pritožbo, s katero Sodišču predlagata, naj v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in družbi DP AG naloži plačilo stroškov.

29      DP AG Sodišču predlaga, naj v celoti zavrne pritožbo Komisije in ji naloži plačilo stroškov postopka s pritožbo. Poleg tega podpira ugotovitve, podane na prvi stopnji, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti sporne odločbe in na to, da se Komisiji naložijo stroški postopka pred Splošnim sodiščem. Družba DP AG prav tako zatrjuje, da so pritožbeni razlogi, navajani v nasprotnih pritožbah, neutemeljeni.

30      Zvezna republika Nemčija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Glavna pritožba

31      Komisija se v podporo svoji pritožbi sklicuje na dva pritožbena razloga, in sicer, prvič, na kršitev členov 87(1) ES in 86(2) ES, ker naj bi Splošno sodišče metodo, ki jo je uporabila za ugotovitev obstoja državne pomoči, štelo za nezakonito, ter drugič, na kršitev člena 230 ES, ker naj bi Splošno sodišče prekoračilo svojo pristojnost, s tem da je metodo, ki jo je uporabila Komisija za izračun dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP, nadomestilo s svojo metodo.

 Prvi pritožbeni razlog: kršitev členov 87(1) ES in 86(2) ES

 Prvi del

–       Trditve strank

32      Po mnenju Komisije, BIEK in UPS je Splošno sodišče kršilo člena 87(1) ES in 86(2) ES, ker naj bi brez obrazložitve, zakaj metoda, ki jo je uporabila Komisija, da bi dokazala obstoj prednosti, ni bila pravilna, menilo, da je treba za preizkus, ali je v obravnavani zadevi taka prednost obstajala, uporabiti drugo metodo preizkusa.

33      Komisija meni, da je bila metoda, ki jo je uporabila v sporni odločbi, razumna, ker je temeljila na premisi, v skladu s katero „ mora denar vsaj na srednji ali dolgi rok od nekje priti in se ne more enostavno pojaviti od nikoder“. Ugotovitev, v skladu s katero je bila politika prodaje z izgubo družbe DP AG financirana z državno pomočjo, ki jo je ta prejela, velja še toliko bolj, ker se je, kot je razvidno iz dejanskega stanja, dejavnost na področju poštnih storitev od vrat do vrat opravljala z izgubo, zaradi agresivne politike glede cen, ki ni omogočala kritja stroškov opravljenih storitev, in ker družba DP AG z drugimi dejavnostmi ni ustvarila presežkov, ki bi jih lahko prenesla na področje poštnih storitev.

34      V teh okoliščinah je iz neizpodbijane ugotovitve o deficitu na srednji in dolgi rok na področju poštnih storitev od vrat do vrat ter iz pomanjkanja lastnih sredstev „nujno“ razvidno, da je bila družba DP AG za to področje odvisna od finančnih nadomestil iz drugih dejavnosti podjetja, ki so uživale državno pomoč. Zato naj bi bila povezava med državnim financiranjem in politiko prodaje z izgubo očitna, torej ni potreben noben dodaten dokaz.

35      Družba DP AG odgovarja, da Splošno sodišče ni bilo dolžno obrazložiti, zakaj metoda, ki jo je izbrala Komisija, ni bila pravilna, saj je pojem državne pomoči objektiven pojem. V zvezi s tem naj bi Sodišče v točki 92 zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg že razsodilo, da nadomestila za storitev, ki jo upravičena podjetja opravijo zaradi izpolnitve obveznosti javne službe, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč, če ne presega tistega, kar je potrebno za pokritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnitvijo obveznosti. Vendar naj bi bil tak izračun obvezen in vsaka metoda, ki kot ta, ki jo je v obravnavani zadevi uporabila Komisija, odstopa od tega, nujno napačna.

36      Po mnenju družbe DP AG z metodo, ki jo je uporabila Komisija, vsekakor ni mogoče dokazati, da se je „moral“ zatrjevani deficit na področju poštnih storitev od vrat do vrat financirati s plačili DB Telekom v njeno korist. Pri tej metodi naj namreč ne bi bilo upoštevano dejstvo, da se v gospodarstvu izgube enega leta, kadar jih ni mogoče kriti z lastnimi sredstvi, vknjižijo kot izgube, prenesene v bilanco stanja naslednjega leta. Tako zgolj dejstvo, da izgube ni mogoče nadomestiti z lastnimi sredstvi leta, v katerem je nastala, ne pomeni nujno, da je bila nadomeščena z zunanjimi sredstvi.

37      Po mnenju Zvezne republike Nemčije v tej zadevi ne gre zgolj za vprašanje uporabne metode v obravnavani zadevi, ampak za obseg dokaznega bremena glede dejstva, da je družba DP AG prejela prednost, ki ga nosi Komisija. Po mnenju te države članice je na podlagi zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg potreben izračun neto dodatnih stroškov, nastalih z obveznostmi opravljanja SSGP, in njihova primerjava s sredstvi, plačanimi kot nadomestilo za te obveznosti. Le glede na rezultat te primerjave naj bi bilo mogoče ugotoviti obstoj morebitnega čezmernega nadomestila.

–       Presoja Sodišča

38      Najprej je treba spomniti na to, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za opredelitev „pomoči“ v smislu člena 87(1) ES izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (sodbe z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Tubemeuse“, C‑142/87, Recueil, str. I-959, točka 25; z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost in La Poste proti Ufex in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., str. I‑4777, točka 125, in z dne 17. julija 2008 v zadevi Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, ZOdl., str. I-5497, točka 63).

39      Da bi bilo mogoče nacionalni ukrep opredeliti kot državno pomoč, mora intervencija, prvič, biti državna ali iz državnih sredstev, drugič, biti taka, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami, tretjič, pomeniti prednost za upravičenca in četrtič, izkrivljati konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 23. marca 2006 v zadevi Enirisorse, C‑237/04, ZOdl., str. I-2843, točki 38 in 39; z dne 30. marca 2006 v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C‑451/03, ZOdl., str. I‑2941, točka 56, in z dne 17. novembra 2009 v zadevi Presidente del Consiglio dei Ministri, C‑169/08, ZOdl., str. I-10821, točka 52).

40      Ker se ta pritožbeni razlog nanaša le na tretjega od teh pogojev, je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso kot državne pomoči štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo (zgoraj navedene sodbe Enirisorse, točka 30; Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, točka 59, in Essent Netwerk Noord in drugi, točka 79).

41      Pri tem je Sodišče v zvezi s podjetji, ki opravljajo SSGP, pojasnilo, da ker je treba državno intervencijo šteti za nadomestilo v zameno za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in ta ukrep ne učinkuje tako, da ta podjetja postavi v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja, taka intervencija ne spada na področje uporabe člena 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Ferring, točka 27; Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 87; Enirisorse, točka 31, in Essent Netwerk Noord in drugi, točka 80).

42      Vendar morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, da bi se tako nadomestilo v konkretnem primeru izognilo opredelitvi za državno pomoč (zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 88; Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, točka 61, in Essent Netwerk Noord in drugi, točka 81).

43      Nadomestilo predvsem ne sme preseči tega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, povzročenih z izvajanjem obveznosti javnih služb, ob upoštevanju s tem povezanih prihodkov in primernega dobička za izvajanje teh obveznosti (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Ferring, točka 32; Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 92; Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, točka 66, in Essent Netwerk Noord in drugi, točka 84).

44      Lahko sklepamo, da ker mora Komisija preveriti veljavnost sistema financiranja SSGP glede na člen 87 ES, mora poleg tega preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen.

45      V zvezi s tem je treba glede očitka, da v izpodbijani sodbi niso bile navedene pomanjkljivosti metode, ki jo je uporabila Komisija, opozoriti, da je Splošno sodišče najprej, v točki 85 te sodbe, ugotovilo, da Komisija ni preverila, ali je skupni znesek plačil DB Telekom presegel skupni znesek neto dodatnih stroškov SSGP, ki jih nosi družba DP AG.

46      Dalje, zlasti iz točk 91 in 94 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče presodilo, da Komisija ne bi mogla predpostavljati, da navedena plačila pomenijo prednost v smislu člena 87(1) ES, ravno zaradi tega, ker ni preverila, prvič, ali je skupni znesek plačil DB Telekom presegel skupni znesek neizpodbijanih dodatnih stroškov za družbo DP AG in, drugič, ali ta ni vknjižila drugih neto dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP, za katere je imela pravico zahtevati nadomestilo z vsemi navedenimi plačili pod pogoji iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg.

47      V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče pravilno očitati, da ni navedlo pomanjkljivosti metode, ki jo je uporabila Komisija v sporni odločbi. Iz zgoraj navedenega je namreč razvidno, da je te pomanjkljivosti ugotovilo Splošno sodišče pri svojem preizkusu zakonitosti navedene metode glede na člen 87(1) ES.

48      Ker je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je metoda, ki jo je uporabila Komisija v sporni odločbi, pomanjkljiva, je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del

–       Trditve strank

49      Komisija, ki jo podpirata BIEK in UPS, v okviru drugega dela tega pritožbenega razloga zatrjuje, da ji je Splošno sodišče napačno očitalo, da ni preučila vseh dokazov, med njimi tistih, ki jih je predložila Zvezna republika Nemčija, in da tako ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu.

50      Dejstvo, da družba DP AG ni imela lastnih sredstev, naj bi namreč samo po sebi zadoščalo za dokaz, da je uporabila državna sredstva, ki jih je prejela za financiranje neto dodatnih stroškov svoje politike prodaje z izgubo na področju poštnih storitev od vrat do vrat. Poleg tega Komisija in UPS menita, da Komisija, čeprav je prejela in preučila vse informacije in dokaze, na katere se sklicuje Splošno sodišče v izpodbijani odločbi, logično ne bi mogla priti do drugačne ugotovitve.

51      Komisija tudi trdi, da bi morala družba DP AG dokazati, da je bila metoda, uporabljena v sporni odločbi, nezakonita, in ne da je obstajala druga metoda, ki bi jo bilo prav tako mogoče upoštevati. Vsekakor – v nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 87 izpodbijane sodbe – naj Komisija ne bi bila dolžna dokazati, da ni bilo mogoče uporabiti metode, za katero se je odločilo Splošno sodišče.

52      Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem meni, da trditev Komisije in UPS, da preučitev informacij, ki sta jih predložili družba DP AG in ona sama glede zneska neto dodatnih stroškov, povezanih z obveznostmi splošnega pomena, ki se nanašajo na poštne storitve, Komisiji nikakor ne bi omogočila, da pride do drugačnega rezultata glede obstoja prednosti, ni utemeljena in je v nasprotju s številčnimi podatki, ki sta jih predložili družba DP AG in navedena država članica.

–       Presoja Sodišča

53      Prvič, glede trditve, da Splošno sodišče ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu, s tem da je Komisiji očitalo, da ni preučila vseh dokazov, je treba opozoriti, da je na eni strani Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v sporni odločbi ni upoštevala informacij, ki jih je predložila Zvezna republika Nemčija glede nekaterih dodatnih stroškov, povezanih z nalogo opravljanja SSGP. Na drugi strani je Splošno sodišče v točki 86 iste sodbe prav tako ugotovilo, da Komisija ni poudarila niti dokazala, da ji ta država članica in družba DP AG nista predložili potrebnih informacij, da bi preučila, ali je znesek plačil DB Telekom presegel neizpodbijane neto dodatne stroške.

54      Vendar je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 85 do 88 izpodbijane sodbe pravilno očitalo Komisiji, da ni preučila dokazov, ki so ji jih predložile stranke v upravnem postopku in bi se lahko izkazali kot upoštevni pri preizkusu, ali je imela družba DP AG „prednost“ v smislu člena 87(1) ES, kot zatrjuje Komisija. V teh okoliščinah je treba poudariti, da Splošno sodišče nikakor ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.

55      Glede trditve, da Komisija, tudi če bi preučila vse informacije in dokaze, na katere se sklicuje Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, logično ne bi mogla priti do drugačnega sklepa, zadošča ugotovitev, da je Splošno sodišče prav ob upoštevanju navedenih informacij v točkah 108 in 109 izpodbijane sodbe prišlo do drugačne ugotovitve od tiste, ki je navedena v sporni odločbi. Torej je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno.

56      Drugič, glede trditve, da je Splošno sodišče Komisiji v točki 87 izpodbijane sodbe nepravilno naložilo, da mora dokazati „nemožnost“ uporabe metode, ki jo je izbralo samo Splošno sodišče, je treba ugotoviti, da ta trditev izhaja iz napačne razlage navedene sodbe.

57      V navedeni točki je Splošno sodišče namreč le ugotovilo, da bi uporabo drugačne metode od tiste, ki izhaja iz uporabe meril, uporabljenih v zgoraj navedeni sodbi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, sprejelo za utemeljeno, če Komisija iz objektivnih razlogov ne bi mogla preučiti informacij, ki sta jih predložili družba DP AG in Zvezna republika Nemčija.

58      V navedeni točki 87 pa se je Splošno sodišče omejilo na navedbo, da se Komisija ni sklicevala na nobeno dejstvo, ki bi jo kakor koli oviralo pri tem preizkusu. V teh pogojih te trditve ni več mogoče sprejeti.

59      Glede na zgoraj navedeno je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji del

–       Trditve strank

60      Komisija, ki jo podpirata BIEK in UPS, Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo podatke iz spisa, prvič, ker je v točki 82 izpodbijane sodbe menilo, da v sporni odločbi ni ugotovila, da informacije, ki ji jih je predložila Zvezna republika Nemčija, na podlagi katerih področje poštnih storitev od vrat do vrat pomeni SSGP, niso bile utemeljene, in, drugič, ker je priznala, vsaj implicitno, da je družba DP AG poleg neto dodatnih stroškov, nastalih z njeno politiko prodaje z izgubo, vknjižila tudi neto dodatne stroške, ki so bili po njenem mnenju povezani z opravljanjem SSGP. Vendar je Komisija v točki 76 obrazložitve sporne odločbe ugotovila, da zadevno področje ne pomeni opravljanja SSGP in da vprašanje obstoja neto dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP v okviru izbrane metode analize nikakor ni bilo upoštevno.

61      Družba DP AG meni, da je ta del očitno neutemeljen, saj se je Splošno sodišče, prvič, glede navedenih neto dodatnih stroškov oprlo na točko 43 obrazložitve sporne odločbe, v kateri se govori o vseh poštnih storitvah, med njimi je področje poštnih storitev od vrat do vrat le en del. Drugič, očitek Komisije naj bi izhajal iz napačne razlage izpodbijane sodbe, saj naj bi Splošno sodišče sporno odločbo razglasilo za nično, ker Komisija vsekakor ni preverila, ali so bila plačila DB Telekom upravičena s temi neto dodatnimi stroški, povezanimi z opravljanjem SSGP.

62      Zvezna republika Nemčija meni, da se je Komisija v sporni odločbi le pri nekaterih posebnih storitvah na področju prevoza poštnih paketov izjavila glede njihove narave SSGP, ne pa pri storitvi prevoza poštnih paketov v celoti. Poleg tega naj bi se Komisija v točki 72 obrazložitve te odločbe nedvoumno sklicevala na „natančno opredeljeno nalogo družbe DP AG“ in „opravljanje obveznosti javne službe“. Zato naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo tiho priznanje Komisije glede dejstva, da naj bi tudi na področju poštnih storitev od vrat do vrat obstajale obveznosti javne službe v obliki obveznosti prenosa poštnih paketov, ob upoštevanju dostopne enotne cene.

–       Presoja Sodišča

63      Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča razvidno, da Sodišče ni pristojno niti za ugotavljanje dejanskega stanja in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter pravila postopka glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej – razen če gre za izkrivljanje teh dokazov – ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča (glej zlasti sodbo z dne 18. marca 2010 v zadevi Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji, C-419/08 P, ZOdl., str. I-2259, točki 30 in 31 in navedena sodna praksa).

64      Poleg tega je treba opozoriti, da mora biti izkrivljanje očitno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (zgoraj navedena sodba Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji, točka 32 in navedena sodna praksa).

65      Komisija v okviru tega dela s prvim očitkom izpodbija trditev iz točke 82 izpodbijane sodbe, v skladu s katero se naj ne bi izrekla o informacijah, ki jih je poslala Zvezna republika Nemčija glede tega, da področje poštnih storitev od vrat do vrat pomeni opravljanje SSGP, čeprav je v sporni odločbi ugotovila, da ni tako.

66      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se Komisija v točki 76 obrazložitve sporne odločbe sklicuje na obrazložitev PPfLV, na podlagi katere člen 2(2), točka 3, tega besedila izključuje splošno obveznost prenosa majhnih poštnih paketov, za katere so sklenjene posebne določbe z zadevnimi strankami – na primer tistimi, ki vnaprej razvrščajo svoje pošiljke ali sklenejo pogodbe o sodelovanju – in so lahko te poslovne stranke izključene iz obveznosti prenosa poštnih paketov, ker je z vidika konkurence ta obveznost pri tem nepotrebna.

67      Vendar je treba ugotoviti, da se Komisija, kot je navedla Zvezna republika Nemčija, v navedeni točki obrazložitve pri nekaterih posebnih storitvah pri prevozu poštnih paketov sklicuje na njihovo naravo SSGP, na to pa se ne sklicuje pri storitvi prevoza poštnih paketov v celoti. Poleg tega je treba tudi poudariti, kot je to storila družba DP AG, da Splošno sodišče sporne odločbe ni razglasilo za nično zaradi stališča Komisije glede opredelitve zadevnih storitev kot SSGP, ampak zato, ker Komisija ni preverila, ali so plačila DB Telekom pomenila čezmerno nadomestilo glede na neizpodbijane neto dodatne stroške, povezane z opravljanjem SSGP.

68      V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je izkrivilo dejansko stanje v obravnavani zadevi.

69      Zato prvega očitka Komisije ni mogoče sprejeti.

70      Glede drugega očitka, ki se nanaša na Komisijino tiho priznanje dejstva, da je družba DP AG vknjižila neto dodatne stroške, povezane z opravljanjem SSGP, zadošča ugotovitev, da je Komisija v točki 73 obrazložitve sporne odločbe navedla, da „tako obstaja minimalni znesek neto dodatnih stroškov družbe DP AG, ki nikakor ni povezan z opravljanjem obveznosti javne službe“. Na podlagi te navedbe je Splošno sodišče lahko brez izkrivljanja sklepalo, da je Komisija vsaj implicitno priznala, da je imela družba DP AG tudi stroške, povezane z opravljanjem SSGP.

71      Ker je iz zgoraj navedenega razvidno, da Splošno sodišče ni izkrivilo dejanskega stanja, predloženega v njegovo presojo, je treba tudi tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Četrti del

–       Trditve strank

72      Komisija, ki jo podpirata BIEK in UPS, nasprotuje dodatni obrazložitvi v točkah od 101 do 109 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče poleg informacij iz sporne odločbe preizkusilo informacije, ki jih je predložila Zvezna republika Nemčija. Navedene stranke menijo, da te informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na povračila družbe DP AG državi Nemčiji ter na plačila DB Telekom, niso upoštevne za uporabo metode, ki jo je uporabila Komisija, kar upravičuje dejstvo, da ta ni izpodbijala pravilnosti teh informacij. Vsekakor naj bi bila presoja, ki jo je tako opravilo Splošno sodišče, nezadostna in napačna, prvič, ker iz nje zlasti ni razvidno, da bi lahko družba DP AG finančno preživela brez nadomestila s strani DB Telekom, in, drugič, ker se ne nanaša na vprašanje, ali je družba DP AG imela dovolj likvidnih sredstev, da bi lahko poravnala neto dodatne stroške, nastale z njeno politiko prodaje z izgubo, in to kljub njenemu celotnemu deficitu.

73      Družba DP AG v zvezi s tem trdi, da ni upoštevno, da Komisija Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo, da bi lahko družba DP AG preživela brez finančnega nadomestila. Splošno sodišče bi se namreč lahko omejilo na izključitev dejstva, da so bila sredstva, ki izhajajo iz plačil, ki jih je DB Telekom dodelil med letoma 1990 in 1994, uporabljena za kritje neto dodatnih stroškov, nastalih zaradi politike prodaje z izgubo med letoma 1995 in 1999, saj so bila ta sredstva do zdaj že porabljena.

74      Zvezna republika Nemčija dodaja, da je bila Komisija vsekakor dolžna dokazati, da je zadevni državni vložek pomenil čezmerno nadomestilo za neto dodatne stroške, nastale z opravljanjem SSGP. Poleg tega ne bi bilo mogoče nobenega izdatka, če se ga upošteva posebej, pokriti z drugimi lastnimi sredstvi družbe DP AG, ker je ta v zadevnem obdobju utrpela izgubo. Dejansko bi pristop Komisije vodil do absurdne rešitve, da bi bilo treba vse izdatke financirati z javnimi sredstvi.

–       Presoja Sodišča

75      Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodbi z dne 7. novembra 2002 v zadevi Hirschfeldt proti AEE, C‑184/01 P, Recueil, str. I-10173, točka 48, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 148, in sklep z dne 9. marca 2007 v zadevi Schneider Electric proti Komisiji, C-188/06 P, točka 64).

76      V zvezi s tem je iz analize prvih treh delov tega pritožbenega razloga razvidno, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, sprejelo prvi očitek družbe DP AG v okviru svoje ničnostne tožbe, na podlagi katere je Komisija kršila člen 87(1) ES, s tem da je menila, da so ji plačila DB Telekom podelila prednost.

77      Zato je treba – tudi ob predpostavki, da bi bila obrazložitev iz točk od 101 do 109 izpodbijane sodbe pravno napačna – poudariti, da to ne bi imelo nobenega vpliva na utemeljenost presoje očitka, ki se nanaša na nezakonitost sporne odločbe glede na člen 87(1) ES.

78      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tretji del tega pritožbenega brezpredmeten.

79      Glede na zgoraj navedeno je treba prvi pritožbeni razlog Komisije zavrniti v celoti.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 230 ES

–       Trditve strank

80      Komisija z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo mej svoje pristojnosti, kot so razvidne iz člena 230 ES, ker naj bi metodo za izračun dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP, ki jo je uporabila Komisija, nadomestilo s svojo. Vendar če ta v okviru dobre notranje upravne prakse daje prednost metodi, ki ji omogoča hitro in učinkovito obravnavo pritožb, ki jih vlagajo pritožniki, naj Splošno sodišče ne bi smelo namesto nje odločiti o izbiri metode.

81      Poleg tega Komisija, ki jo podpirata BIEK in UPS, zatrjuje, da je Splošno sodišče v obrazložitvi iz točk od 101 do 109 izpodbijane sodbe prevzelo vlogo Komisije, s tem da je preučilo informacije, ki niso bile predmet nobenega preizkusa v okviru sporne odločbe.

82      Družba DP AG nasprotno meni, da je Splošno sodišče zgolj uporabilo metodo, ki jo je treba v skladu s sodno prakso Sodišča nujno uporabiti. Po mnenju Sodišča in na podlagi upravne prakse Komisije se namreč za ugotovitev prednosti pri državnih pomočeh, zaradi plačil državnih sredstev kot nadomestila za opravljanje obveznosti javne službe, predpostavlja, da se najprej določijo stroški, nastali z izvajanjem teh obveznosti splošnega pomena.

83      Zvezna republika Nemčija trdi, da Splošno sodišče ni nezakonito nadomestilo presoje Komisije s svojo. V točkah izpodbijane sodbe, na katere se nanaša ta pritožbeni razlog, se je omejilo na preizkus z računovodskega vidika, po tem, ko je v točkah od 78 do 96 iste sodbe opravilo analizo sporne odločbe s pravnega vidika. Vsekakor je ta pritožbeni razlog brezpredmeten, ker je bila ugotovljena kršitev člena 87(1) ES.

–       Presoja Sodišča

84      Poudariti je treba, kot je razvidno iz člena 230 ES, da je predmet ničnostne tožbe nadzor zakonitosti aktov, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti, naštete v njih, zato namen ali učinek analize pritožbenih razlogov, navajanih v okviru take pritožbe, ni zamenjava celovite preiskave zadeve v okviru upravnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C‑217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 103).

85      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se Splošno sodišče v točkah od 68 do 88 izpodbijane sodbe sklicuje na analizo metode, ki jo je Komisija uporabila v sporni odločbi glede člena 87(1) ES, zlasti z vidika preizkusa, ali bi plačila, ki jih je družba DP AG prejela od DB Telekom, lahko pomenila prednost v smislu navedene določbe ter upoštevne sodne prakse.

86      Splošno sodišče je v okviru te analize v točkah od 80 do 88 izpodbijane sodbe navedlo pomanjkljive dejavnike izračuna, ki ga je Komisija opravila v okviru sporne odločbe, iz katere je razvidno, da ni dokazala, da so navedena plačila tako prednost podelila družbi DP AG.

87      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče metode Komisije ni nadomestilo z lastno, ampak se je njegov preizkus omejil na sodni nadzor zakonitosti sporne odločbe.

88      Glede očitka, ki se nanaša na dejstvo, da je Splošno sodišče, s tem da je preizkusilo informacije, ki niso bile predmet nobene analize v okviru sporne odločbe, prevzelo vlogo Komisije, je treba, prvič, ob upoštevanju navedb iz točk od 76 do 78 te sodbe v zvezi z dodatnimi presojami, ki jih je opravilo Splošno sodišče v točkah od 101 do 109 izpodbijane sodbe ter, drugič, glede na sodno prakso iz točke 75 te sodbe, ugotoviti, da je drugi očitek brezpredmeten.

89      Glede na zgoraj navedeno Splošnemu sodišču ni mogoče pravilno očitati, da je prekoračilo svoje pristojnosti s kršitvijo člena 230 ES. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

90      Ker nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je Komisija navajala v podporo svoji pritožbi, ni bilo ugodeno, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

 Nasprotni pritožbi

–       Trditve strank

91      BIEK in UPS s svojima nasprotnima pritožbama trdita, da Splošno sodišče ni spoštovalo zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, ker v obravnavani zadevi ni upoštevalo, ali je bila katera od zahtev, postavljenih v tej sodbi, za izključitev nadomestil za opravljanje SSGP iz pravil, ki veljajo glede državnih pomoči, izpolnjena. Prvič, praksa družbe DP AG, ki pomeni uporabo cen, nižjih od enotne zakonske cene na področju poštnih storitev od vrat do vrat, namreč ne ustreza obveznostim javne službe. Drugič, pogoji, pod katerimi naj bi DB Telekom izplačal plačila, naj ne bi bili predhodno objektivno in pregledno določeni. Tretjič, ob pomanjkanju natančne določbe o namenu plačil naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali so ta plačila vodila do čezmernega nadomestila. Nazadnje, nadomestilo, ki naj bi bilo dodeljeno prek navedenih plačil, je bilo dano neodvisno od kakršne koli analize stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP.

92      Družba DP AG na te trditve odgovarja, da Splošno sodišče ni bilo dolžno opraviti preizkusa glede zahtev iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg. Ugotovitev, da Komisija ni preverila, ali bi družba DP AG morala nositi neto dodatne stroške, povezane z opravljanjem obveznosti SSGP, naj bi namreč zadoščala za razglasitev ničnosti sporne odločbe.

–       Presoja Sodišča

93      Splošno sodišče je najprej ugotovilo, da je Komisija, vsaj implicitno priznala, da je imela družba DP AG stroške, ki so bili deloma povezani z opravljanjem SSGP, kot je bilo navedeno v točkah od 66 do 73 te sodbe, nato pa v okviru nadzora zakonitosti pravilno preizkusilo očitek družbe DP AG glede metode, ki jo je uporabila Komisija za izračun morebitnega čezmernega nadomestila v smislu tretjega pogoja iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, na katerega je bilo opozorjeno v točkah od 41 do 43 te sodbe.

94      Splošno sodišče je v okviru tega preizkusa v točki 94 izpodbijane sodbe ugotovilo zlasti, da na podlagi navedene metode, ker se na njeni podlagi ni preverilo, ali družba DP AG ni vknjižila drugih neto dodatnih stroškov, povezanih z opravljanjem SSGP, ni mogoče v pravno zadostni meri dokazati teh stroškov, zato je glede na zgoraj navedeno sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg odločilo, da je treba sporno odločbo razglasiti za nično.

95      Pri tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 125 in 128 sklepnih predlogov, tako podalo analizo zakonitosti sporne odločbe v mejah pristojnosti, ki mu jo daje člen 230 ES, in glede na upoštevno sodno prakso v zvezi z opredelitvijo državne pomoči ter glede na sodno prakso v zvezi z nadomestili za obveznosti opravljanja SSGP, katere del je zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg.

96      Prav tako je treba poudariti, da bi se Splošno sodišče, ravno če bi sporno odločbo preizkusilo glede na druga merila, navedena v tej sodbi, kot bi po mnenju BIEK in UPS moralo storiti, postavilo v vlogo Komisije in namesto nje opravilo preizkus, kot je samo pravilno navedlo v točki 95 izpodbijane sodbe.

97      Ugotoviti pa je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nadzor, ki ga sodišča Skupnosti izvajajo nad zapletenimi ekonomskimi presojami Komisije, kot so te v obravnavani zadevi, nujno omejen na preizkus spoštovanja pravil postopka in obrazložitve, pravilnost ugotovljenih dejstev in neobstoj očitnih napak pri presoji ter zlorabe pooblastil (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 279, in sodba z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., str. I-9291, točka 85).

98      Zato Splošnemu sodišču, takoj ko je bila ugotovljena nezakonitost sporne odločbe glede na eno od meril, ki jih je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, ni bilo treba preizkusiti vseh teh predpostavk.

99      Glede na zgoraj navedeno je treba nasprotni pritožbi zavrniti kot neutemeljeni.

 Stroški

100    V skladu s členom 69(2), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 118 tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo v skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika svoje stroške.

101    Ker Komisiji z njenimi zahtevki ni uspelo, se ji naloži plačilo stroškov pritožbe v skladu s predlogi družbe DP AG.

102    Glede nasprotnih pritožb je treba ugotoviti, čeprav BIEK in UPS s svojimi zahtevki nista uspeli, da družba DP AG v odgovoru na ti pritožbi ni predlagala, naj se jima naložijo stroški, povezani z njimi. Torej vsaka od teh strank nosi svoje stroške, povezane z nasprotnima pritožbama.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Pritožba in nasprotni pritožbi se zavrnejo.

2.      Evropski komisiji se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Deutsche Post AG v okviru pritožbe.

3.      Bundesverband Internationaler Express- und Kurierdienste eV in UPS Europe SA nosita svoje stroške, povezane z glavno pritožbo.

4.      Deutsche Post AG, Bundesverband Internationaler Express- und Kurierdienste eV in UPS Europe SA nosijo svoje stroške, povezane z nasprotnimi pritožbami.

5.      Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.