Združene zadeve od T-122/07 do T-124/07

Siemens AG Österreich in drugi

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Delitev trga – Učinki na skupni trg – Pojem trajajoče kršitve – Trajanje kršitve – Zastaranje – Globe – Sorazmernost – Zgornja meja 10 % prometa – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje – Pravica do obrambe“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme kršitve in njenega trajanja, ki je na strani Komisije – Obseg dokaznega bremena

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003)

2.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merilo presoje – Protikonkurenčni cilj – Zadosten dokaz

(člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Kršitev – Enotna kršitev – Merila presoje

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

4.      Konkurenca – Globe – Načelo individualizacije kazenskih sankcij – Uravnoteženje s pojmom podjetja

(člen 81(1) ES)

5.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Upoštevani promet

(člen 81(1) ES)

6.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev, ki jo je storila hčerinska družba – Odgovornost matične družbe za kršitev – Dokazno breme Komisije – Omejitve

(člen 81(1) ES)

7.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Odgovornost za kršitev – Odgovornost matične družbe za kršitev, ki jo je storila hčerinska družba – Omejitve

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

8.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Odgovornost za kršitev – Matična in hčerinske družbe – Solidarna odgovornost zadevnih družb

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

9.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Upoštevanje svetovnega prometa, ki je bil ustvarjen s prodajo blaga, ki je bilo predmet kršitve – Dopustnost – Pogoji

(Uredba Sveta št. 17, člen 15)

10.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Polje proste presoje Komisije

(člen 81(1) ES)

11.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Najvišji znesek – Izračun – Upoštevni promet – Skupni promet vseh družb, ki sestavljajo gospodarsko enoto in ravnajo kot podjetje

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3))

12.    Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev, ki jo je storila hčerinska družba – Odgovornost matične družbe za kršitev – Učinki – Ohranitev individualne odgovornosti hčerinske družbe

(člen 81(1) ES)

13.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Diskrecijska pravica Komisije

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23; Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3)

14.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Olajševalne okoliščine – Obseg

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

15.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obdolženega podjetja – Nujnost, da ravnanje Komisiji olajša ugotavljanje kršitve

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23; Obvestilo Komisije 2002/C 45/03)

16.    Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic do obrambe – Obseg načela – Omejitve – Pravica podjetja, da zasliši obremenilne priče – Izključitev

(člen 81(1) ES)

17.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Ugotovitev nezakonitosti – Nujnost, da se Splošno sodišče na podlagi neomejene pristojnosti izreče o spremembi odločbe

(člen 229 ES)

1.      Stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, mora za to predložiti dokaz in mora pravno zadostno dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, pa mora predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze.

Načela, po katerem mora Komisija dokazati vse elemente kršitve, vključno z njenim trajanjem, ki bi lahko vplivali na presojo teže te kršitve, ne omaja okoliščina, da je zadevno podjetje kot sredstvo obrambe navedlo zastaranje, za katero dokazno breme načeloma nosi samo. Opiranje na tako sredstvo obrambe namreč predpostavlja, da sta trajanje kršitve in datum njenega prenehanja ugotovljena. Te okoliščine same ne morejo povzročiti prenosa dokaznega bremena v tem pogledu v škodo teh podjetij. Po eni strani je trajanje kršitve – pojem, ki predpostavlja poznavanje njenega zadnjega datuma – eden od njenih glavnih elementov, glede katerega nosi dokazno breme Komisija, ne glede na dejstvo, ali je izpodbijanje obstoja teh elementov del sredstva obrambe zastaranja. Po drugi strani je ta zaključek upravičen s tem, da je neiztek zastaralnega roka za začetek postopka s strani Komisije, v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003, objektivno pravno merilo, ki izhaja iz načela pravne varnosti in je zato pogoj veljavnosti vsake odločbe, ki vsebuje kazen. Ta pogoj mora namreč Komisija upoštevati tudi tedaj, ko podjetje takega sredstva obrambe ni uveljavljalo.

Vendar se lahko ta porazdelitev dokaznega bremena spremeni, kolikor lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene. Zlasti če je Komisija priskrbela dokaz o obstoju sporazuma, morajo pri tem sporazumu udeležena podjetja priskrbeti dokaz, da so se od njega odmaknila, ki mora kazati jasno voljo – s katero so bila seznanjena druga udeležena podjetja – da se želijo odmakniti od tega sporazuma.

(Glej točke od 52 do 55 in 60.)

2.      Iz samega besedila člena 81(1) ES izhaja, da so sporazumi med podjetji ne glede na njihove posledice prepovedani, kadar imajo protikonkurenčni namen. Zato se dokazovanje dejanskih protikonkurenčnih posledic ne zahteva, če je protikonkurenčni cilj očitanih ravnanj ugotovljen.

(Glej točko 75.)

3.      Sodišča Unije so določila več ustreznih meril za presojo, ali je kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) enotna, in sicer enak cilj zadevnih ravnanj, enaki zadevni proizvodi in storitve, ista podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, in enak način njene izvedbe. Drugi upoštevni merili sta iste fizične osebe, ki zastopajo podjetja, in isto ozemlje, na katerem se zadevna ravnanja izvajajo.

(Glej točko 90.)

4.      V skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij se sme fizična ali pravna oseba kaznovati samo zaradi dejstev, ki se ji posamično očitajo, kar je načelo, ki velja za vsak upravni postopek, v katerem se lahko na podlagi pravil Skupnosti o konkurenci izrečejo sankcije. Vendar je treba to načelo uravnotežiti s pojmom podjetja v smislu člena 81 ES. Pojem podjetja iz tega člena vključuje vse gospodarske subjekte, ki so vsak zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju in je lahko soudeležena pri kršitvi iz te določbe. Konkurenčno pravo Skupnosti namreč priznava, da različne družbe, ki pripadajo isti skupini, sestavljajo gospodarski subjekt in torej podjetje v smislu člena 81 ES, če hčerinske družbe v skupini ne določajo samostojno svojega ravnanja na trgu.

Iz tega izhaja, da je treba zavrniti trditev, da dejstvo, da je podjetje, ki sodeluje pri kršitvi, sestavljeno iz več različnih družb, ne pomeni, da morajo biti te obravnavane kot en udeleženec pri kršitvi. Ta trditev je namreč posledica zamenjave pojma podjetja s pojmom družbe in v sodni praksi ni podprta.

(Glej točki 122 in 123.)

5.      Na področju konkurence to, da je Komisija pri izračunu globe retroaktivno uporabila koncept gospodarske enote, nima za posledico težje sankcije in zato ne krši člena 7(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah, v skladu s katerim ni mogoče naložiti strožje kazni od tiste, ki se je uporabljala, ko je bila kršitev storjena. Praksa Komisije, da pri izračunu globe upošteva promet podjetja – in torej po potrebi skupni promet vseh družb, ki sestavljajo to podjetje – je namreč ves čas ostala nespremenjena in jo morajo gospodarski subjekti poznati. Poleg tega je stalno prakso Komisije, da pri določitvi izhodiščnega zneska globe upošteva promet v zadnjem polnem letu kršitve, sodna praksa implicitno sprejela.

Glede tega, na prvem mestu, je odvračalen učinek glob eden od elementov, na podlagi katerih je treba ugotavljati težo kršitev. Odvračalen učinek globe pa je pretežno odvisen od tega, ali jo zadevno podjetje dovolj občuti. Da bi lahko izmerili odvračalen učinek globe na podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, je zato treba upoštevati položaj, kakršen je bil na koncu kršitve, in ne morebitnega prejšnjega položaja. Na drugem mestu bi bilo nepraktično in dejansko pretirano, glede na načeli dobrega upravljanja in ekonomičnosti upravnega postopka, če bi od Komisije zahtevali, da upošteva spremembe prometa zadevnih podjetij med celotnim trajanjem omejevalnega sporazuma. Tak pristop bi pomenil ločeno izračunavanje izhodiščnega zneska globe za vsako leto pripadnosti omejevalnemu sporazumu in, s tem namenom, določanje tržnih deležev udeležencev za vsako leto kršitve.

(Glej točke od 124 do 127.)

6.      Na področju konkurence lahko Komisija razumno domneva, da hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem upošteva navodila matične družbe, kar pomeni, da Komisija ni dolžna preverjati, ali je matična družba to pristojnost dejansko izvajala. Pripisovanje odgovornosti matični družbi za ravnanja hčerinske družbe v njeni stoodstotni lasti torej ni dokaz, da je matična družba vedela za ravnanja hčerinske družbe. Vendar mora matična družba, če meni, da kljub njeni stoodstotni udeležbi v kapitalu hčerinske družbe ta samostojno določa svoje ravnanje na trgu, predložiti zadostne dokaze, da to domnevo ovrže.

(Glej točko 130.)

7.      Pravni subjekti, ki so samostojno sodelovali pri kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in so jih nato pridobile druge družbe, še naprej sami odgovarjajo za svoje kršitve pred pridobitvijo, če te družbe niso bile preprosto pripojene k prevzemni družbi, temveč so svojo dejavnost nadaljevale kot hčerinske družbe. V takem primeru je mogoče pridobitelju pripisati odgovornost za ravnanje njegove hčerinske družbe le od njegove pridobitve dalje, če hčerinska družba nadaljuje kršitev in če se ugotovi, da je nova matična družba odgovorna.

Poleg tega je treba isto načelo uporabiti mutatis mutandis, če pridobljena družba, preden je bila pridobljena, pri kršitvi ni sodelovala samostojno, temveč kot hčerinska družba neke druge skupine.

(Glej točki 139 in 141.)

8.      Solidarnost med družbami glede plačila glob, ki jih je treba plačati zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), je pravna posledica, ki neposredno izhaja iz vsebine teh členov.

Ker je podjetje na trgu delovalo enotno, se lahko družbam, ali splošneje, pravnim subjektom, ki jih je mogoče šteti za osebno odgovorne, na podlagi konkurenčnega prava naloži solidarna odgovornost. Solidarnost pri plačilu glob, ki so naložene zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, prispeva k cilju odvračanja, ki ga ima na splošno konkurenčno pravo, saj omogoča dejansko plačilo teh glob, in to ob upoštevanju načela ne bis in idem, ki je temeljno načelo prava Unije, ki je navedeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in prepoveduje, da bi za isto kršitev konkurenčnega prava prek pravnih subjektov, ki so za to kršitev lahko osebno odgovorni, več kot enkrat kaznovali ravnanje podjetja na trgu.

Dejstvo, da osebna odgovornost, ki jo imajo različne družbe zaradi sodelovanja istega podjetja pri kršitvi, ni enaka, ne preprečuje naložitve globe, ki jo je treba plačati solidarno, če se solidarnost pri plačilu globe nanaša le na obdobje kršitve, v katerem so sestavljale gospodarsko enoto in torej eno podjetje v smislu konkurenčnega prava. V zvezi s tem iz načela individualizacije kazenskih sankcij izhaja, da mora imeti vsaka družba možnost, da iz odločbe, s katero se ji nalaga globa, ki jo mora plačati solidarno z eno ali več drugimi družbami, razbere delež, ki ga ima po plačilu globe Komisiji v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov. Zato mora Komisija predvsem natančno določiti obdobja, v katerih so bile te družbe (so)odgovorne za kršitve podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in po potrebi raven odgovornosti teh družb za svoja ravnanja.

Zato ima odločba, s katero Komisija več družbam nalaga solidarno plačilo globe, nujno vse učinke, ki jih pravo določa za plačilo glob na področju konkurence, in to tako za razmerja med upnikom in solidarnimi dolžniki kot za medsebojna razmerja solidarnih dolžnikov.

Izključna pristojnost Komisije je, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 vsaki od družb, ki so spadale v isto podjetje, v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, določi lasten delež, in te naloge Komisija ne more prepustiti nacionalnim sodiščem.

Odločba, s katero je Komisija zaradi kršitve nekega podjetja naložila solidarno plačilo globe več družbam, če ne določa nasprotnega, tem družbam nalaga enako odgovornost za to ravnanje. Družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe in imajo, če odločba o naložitvi globe ne določa drugače, enako odgovornost za kršitev, morajo načeloma plačati enake dele globe, ki jim je bila naložena zaradi te kršitve. Čeprav odločba, s katero je bila več družbam naložena globa, ki jo je treba plačati solidarno, ne omogoča vnaprejšnje določitve, katera od teh družb je dejansko zavezana za plačilo globe Komisiji, pa kljub temu ne pušča nobenega dvoma o deležu globe, ki ga mora plačati vsaka od družb, saj lahko po potrebi vsaka od družb za plačane zneske, ki presegajo njen delež, zahteva regres od drugih solidarnih dolžnikov.

(Glej točke 149, od 151 do 153 in od 156 do 158.)

9.      Komisija se v primeru omejevalnega sporazuma na svetovni ravni, ki se poleg določitve cen nanaša tudi na razdelitev trgov, lahko opre na svetovni promet, ki je bil ustvarjen s prodajo zadevnega proizvoda, da bi z izhodiščnim zneskom ob upoštevanju velikostnih razlik med člani omejevalnega sporazuma izrazila naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg in geografski obseg trga. Glede na to, da Združeno kraljestvo in Irska skupaj pomenita velik del skupnega trga, škode, ki je bila povzročena konkurenci na teh trgih, ni mogoče opredeliti za majhno. Ker je kršitev, ki je tožečim strankam očitana v izpodbijani odločbi, ravno posledica očitka, da so si zadevna podjetja z uporabo sistema „matičnih držav“ razdelila različne nacionalne trge na evropski ravni, dejstva, da je tožeče podjetje v skladu s takim nezakonitim sporazumom omejilo svojo dejavnost na notranjem trgu na domača trga, ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino. Ker so udeleženci nezakonitega omejevalnega sporazuma sami upoštevali svoj svetovni promet, da bi določili individualne kvote pri omejevalnem sporazumu, to je kvote, ki so se uporabljale tako na evropski ravni – razen „matičnih držav“ – kot na svetovni ravni, je tudi Komisija pri presoji posamične teže različnih vpletenih podjetij pravilno upoštevala njihov svetovni promet.

(Glej točki 170 in 171.)

10.    Pravo Skupnosti ne zahteva, da morajo biti globe, ki so naložene različnim družbam znotraj istega podjetja, sorazmerne s trajanjem udeležbe, ki je očitana vsaki od družb. Zato taka primerjava zneskov v eurih na mesec sodelovanja pri kršitvi, ki je uporabljena za dve družbi, ki jima je bila očitana udeležba različnega trajanja, ni posledica neenakopravnega obravnavanja.

Iz tega zato ne sledi, da praksa Komisije, da globe določi na način, ki ni strogo sorazmeren s trajanjem, presega meje diskrecijske pravice, ki ji jo priznava sodna praksa.

(Glej točki 181 in 182.)

11.    Okoliščina, da je več družb solidarno zavezanih za plačilo globe, ker skupaj sestavljajo podjetje v smislu člena 81 ES, glede uporabe zgornje meje, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, ne pomeni, da se obveznost vsake omeji na 10 % prometa, ki ga je ustvarila v zadnjem poslovnem letu. Zgornja meja 10 % v smislu te določbe mora biti namreč izračunana na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet družb, ki sestavljajo podjetje, pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja.

Pojem podjetja v smislu člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 se ne razlikuje od pojma podjetja v smislu člena 81(1) ES. Zato v primeru solidarne odgovornosti več družb znotraj skupine, ki sestavlja eno podjetje v smislu teh določb, zgornje meje ni treba določiti glede na družbo z najmanjšim prometom.

(Glej točki 186 in 187.)

12.    Dejstvo, da se matični družbi pripiše ravnanje hčerinske družbe, ker je določala njeno poslovno ravnanje, ne povzroči tega, da je treba to matično družbo šteti za storilca tega ravnanja namesto hčerinske družbe. Z drugimi besedami, odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe te nikakor ne oprosti lastne odgovornosti kot pravne osebe in ta družba ostane individualno odgovorna za protikonkurenčna ravnanja, pri katerih je sodelovala.

(Glej točko 196.)

13.    V Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ je v točki 3 predvideno zmanjšanje osnovnega zneska globe „v primeru olajševalnih okoliščin“, kakršni sta zlasti izključno pasivna vloga ali sledilna vloga tožečih podjetij pri kršitvi in prenehanje kršitve takoj, ko poseže Komisija. V tem besedilu so olajševalne okoliščine, ki naj bi jih Komisija upoštevala, naštete kot primer. Zato Komisija ohrani določeno diskrecijsko pravico, da na splošno oceni obseg morebitnega zmanjšanja glob zaradi olajševalnih okoliščin.

Komisiji v okviru svoje diskrecijske pravice nikakor ni treba odobriti zmanjšanja globe zaradi opustitve očitne kršitve, ne glede na to, ali je opustitev nastopila pred njenimi posegi ali po njih. Čeprav je Komisija v preteklosti štela prostovoljno prenehanje kršitve za olajševalno okoliščino, lahko na podlagi Smernic upošteva dejstvo, da so zelo resne očitne kršitve, čeprav je bila njihova nezakonitost ugotovljena že na začetku konkurenčne politike Skupnosti, še vedno sorazmerno pogoste, in zato meni, da je treba opustiti to velikodušno prakso in ne več nagrajevati prenehanja take kršitve z zmanjšanjem globe.

(Glej točke 207, 208, 211 in 213.)

14.    Zaradi dejstva, da so neko podjetje – katerega sodelovanje v omejevalnem sporazumu, ki ga pravila konkurenčnega prava prepovedujejo, je zelo težka kršitev in ga je Komisija dokazala pravno zadostno – drugi udeleženci omejevalnega sporazuma zapeljali v zmoto, s čimer so želeli doseči dodatne ugodnosti poleg ugodnosti, ki jih je omogočal ta omejevalni sporazum, ravnanja tega podjetja ni mogoče šteti za manj težko. Zato take okoliščine ne morejo pomeniti olajševalne okoliščine, zlasti pa ne dokazujejo izključno pasivne vloge ali sledilne vloge pri kršitvi.

(Glej točko 218.)

15.    Zmanjšanje glob v primeru sodelovanja podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvah konkurenčnega prava Skupnosti, temelji na preudarku, da tako sodelovanje Komisiji olajša njeno nalogo, ki je ugotovitev obstoja kršitve, in da se glede na okoliščine kršitev neha.

Kot je navedeno v točki 29 obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov, je to obvestilo ustvarilo upravičena pričakovanja, na katera se lahko zanesejo podjetja, ki želijo Komisijo obvestiti o obstoju omejevalnega sporazuma. Glede na upravičena pričakovanja, ki so jih podjetja, ki želijo sodelovati s Komisijo, lahko razbrala iz tega obvestila, je Komisija dolžna slediti obvestilu, ko v okviru določitve zneska globe, naložene nekemu podjetju, presoja njegovo sodelovanje. Komisija v mejah, ki jih postavlja obvestilo o ugodni obravnavi, uživa diskrecijsko pravico pri presoji, ali imajo dokazi, ki jih je predložilo neko podjetje, dodano vrednost v smislu točke 22 tega obvestila in ali je treba zato podjetju dodeliti zmanjšanje na podlagi tega obvestila. Ta presoja je predmet omejenega sodnega nadzora.

(Glej točke od 219 do 221.)

16.    Temeljno načelo spoštovanja pravice do obrambe zahteva, da je podjetjem in združenjem podjetij, na katere se nanaša preiskava Komisije na področju konkurence, v fazi upravnega postopka omogočeno, da primerno sporočijo svoje stališče o resničnosti in ustreznosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija. Vendar to načelo ne zahteva, da je treba tem podjetjem dati možnost, da v upravnem postopku same zaslišijo priče, ki jih zasliši Komisija.

(Glej točki 233 in 234.)

17.    Splošno sodišče mora, če pri preizkusu tožbenih razlogov, s katerimi podjetje ugovarja zakonitosti odločbe Komisije, ki temu podjetju nalaga globo za kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, ugotovi nezakonitosti, preizkusiti, ali mora v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti spremeniti izpodbijano sodbo.

(Glej točko 238.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 3. marca 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Delitev trga – Učinki na skupni trg – Pojem trajajoče kršitve – Trajanje kršitve – Zastaranje – Globe – Sorazmernost – Zgornja meja 10 % prometa – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje – Pravica do obrambe“

V združenih zadevah od T‑122/07 do T‑124/07,

Siemens AG Österreich s sedežem na Dunaju (Avstrija),

VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG s sedežem na Dunaju,

tožeči stranki v zadevi T‑122/07,

Siemens Transmission & Distribution Ltd s sedežem v Manchestru (Združeno kraljestvo),

tožeča stranka v zadevi T‑123/07,

Siemens Transmission & Distribution SA s sedežem v Grenoblu (Francija),

Nuova Magrini Galileo SpA s sedežem v Bergamu (Italija),

tožeči stranki v zadevi T‑124/07,

ki jih zastopata H. Wollmann in F. Urlesberger, odvetnika,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala F. Arbault in O. Weber, nato X. Lewis in A. Antoniadis ter nazadnje A. Antoniadis in R. Sauer, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) in, podredno, za zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožečim strankam,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

I –  Tožeče stranke in skupina VA Tech

1        Družba VA Technologie AG je 20. septembra 1998 pridobila hčerinsko družbo družbe Rolls-Royce, to je družbo Reyrolle Ltd, ki je postala VA Tech Reyrolle Ltd in nato Siemens Transmission & Distribution Ltd ter je tožeča stranka v zadevi T-123/07 (v nadaljevanju: Reyrolle). Družba VA Technologie je 13. marca 2001 prek hčerinske družbe VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG, ki je v njeni stoodstotni lasti in je druga tožeča stranka v zadevi T-122/07 (v nadaljevanju: KEG), družbo Reyrolle vložila v novoustanovljeno družbo VA Tech Schneider High Voltage GmbH (v nadaljevanju: VAS), v kateri je imela prek hčerinske družbe 60-odstotni delež, preostali delež pa je imela v lasti družba Schneider Electric SA. Zadnja je v družbo VAS prispevala družbo Schneider Electric High Voltage SA, ki je postala VA Tech Transmission & Distribution SA in nato Siemens Transmission & Distribution SA ter je prva tožeča stranka v zadevi T-124/07 (v nadaljevanju: SEHV), in družbo Nuova Magrini Galileo SpA, ki je druga tožeča stranka v zadevi T-124/07 (v nadaljevanju: Magrini), ki sta bili prej hčerinski družbi v njeni stoodstotni lasti, pri čemer so bile v družbi SEHV od leta 1999 združene visokonapetostne dejavnosti, ki jih je prej izvajalo več hčerinskih družb družbe Schneider Electric.

2        Družba VA Technologie je oktobra 2004 prek družbe KEG pridobila celoten kapitalski delež družbe Schneider Electric v družbi VAS.

3        Družba Siemens AG je leta 2005 pridobila izključni nadzor nad skupino, katere matična družba je bila družba VA Technologie (v nadaljevanju: skupina VA Tech), tako da je prek ene od hčerinskih družb, in sicer prve tožeče stranke v zadevi T-122/07, to je družbe Siemens AG Österreich (v nadaljevanju: Siemens Österreich), objavila javno ponudbo za nakup. Po tem prevzemu nadzora se je družba VA Technologie in nato še družba VAS združila z družbo Siemens Österreich.

II –  GIS in predhodni postopek

4        Plinsko izolirane stikalne naprave (v nadaljevanju: GIS) se uporabljajo za nadzor pretoka energije v elektroenergetskih omrežjih. Gre za težko električno napravo, ki se uporablja kot pomembni sestavni del elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ. Razdelilne postaje so pomožni električni postroji, ki pretvarjajo električni tok. Poleg transformatorja so sestavni deli razdelilne postaje sistem za nadzor, releji, akumulatorji, napajalniki in stikalna naprava. Stikalna naprava ščiti transformator pred preobremenitvijo in/ali prekine tok med omrežjem in pokvarjenim transformatorjem.

5        Stikalne naprave so lahko plinsko, zračno ali kombinirano izolirane, kadar združujejo obe prejšnji tehniki. GIS se po vsem svetu prodajajo kot sestavni deli elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ, ali kot ločeni deli za vgradnjo v take razdelilne postaje. Njihova cena pomeni približno od 30 do 60 % celotne cene teh razdelilnih postaj.

6        Družba ABB Ltd je 3. marca 2004 Komisijo opozorila na obstoj protikonkurenčnih ravnanj v sektorju GIS in je v skladu z Obvestilom Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) ustno zaprosila za imuniteto pred globami.

7        Ravnanja, ki jih je navajala družba ABB, so vključevala usklajevanje prodaje projektov GIS na svetovni ravni, kar je zajemalo delitev trgov, dodelitev kvot in ohranitev tržnih deležev posameznega podjetja, dodelitev projektov GIS proizvajalcem, ki so bili za to določeni, manipulacije v postopkih javnega razpisa (manipulacije pri razpisih za zbiranje ponudb), da bi bile pogodbe dodeljene tem proizvajalcem, zapletene mehanizme za določitev cen za projekte GIS, ki niso bili dodeljeni, prekinitve licenčnih pogodb z družbami nečlanicami omejevalnega sporazuma in izmenjavo občutljivih poslovnih informacij na trgu.

8        Ustna prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami je bila dopolnjena z ustnimi informacijami in pisnimi dokazi. Komisija je 25. aprila 2004 družbi ABB odobrila pogojno imuniteto pred globami.

9        Komisija je na podlagi navedb družbe ABB uvedla preiskavo ter 11. in 12. maja 2004 pregledala prostore družbe Areva T&D SA, družbe Siemens AG, skupine VA Tech, družbe Hitachi Ltd in družbe Japan AE Power Systems Corp (v nadaljevanju: JAEPS).

10      Skupina VA Tech je 30. julija 2004 Komisiji predložila memorandum in dokumente, 23. avgusta 2004 pa še dodatna pojasnila.

11      Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano 20 družbam, med katerimi so bile tudi tožeče stranke.

III –  Izpodbijana odločba

12      Komisija je 24. januarja 2007 sprejela Odločbo C(2006) 6762 konč. v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Tožečim strankam je bila odločba vročena 7. oziroma 8. februarja 2007.

13      Izpodbijana odločba je bila naslovljena na tožeče stranke in na družbo Schneider Electric, poleg tega pa tudi na družbe ABB, Alstom, SA, Areva, SA, Areva T&D AG, Areva T&D Holding SA in Areva T&D SA (v nadaljevanju skupaj: družbe skupine Areva), Fuji Electric Holdings Co., Ltd in Fuji Electric Systems Co., Ltd (v nadaljevanju skupaj: Fuji), Hitachi Ltd in Hitachi Europe Ltd (v nadaljevanju skupaj: Hitachi), JAEPS, Mitsubishi Electric System Corp. (v nadaljevanju: Melco), Siemens in Toshiba Corp.

14      V točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da so različna podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, dodeljevanje projektov GIS po dogovorjenih pravilih razen na nekaterih trgih usklajevala po vsem svetu, zlasti zato, da bi obdržala kvote, ki so pretežno odražale njihove na podlagi preteklih obdobij ocenjene tržne deleže. Pojasnila je, da je bila dodelitev projektov opravljena na podlagi skupne „japonske“ in skupne „evropske“ kvote, ki ju je bilo treba nato razdeliti med japonske in evropske proizvajalce. Sporazum, ki je bil podpisan 15. aprila 1998 na Dunaju (v nadaljevanju: sporazum GQ), je postavil pravila, ki so omogočala dodelitev projektov GIS japonskim ali evropskim proizvajalcem in upoštevanje njihove vrednosti pri ustrezni kvoti. Poleg tega je Komisija v točkah od 124 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da so različna podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, sklenila nezapisan dogovor (v nadaljevanju: skupni dogovor), v skladu s katerim so bili projekti GIS na Japonskem na eni strani in v državah evropskih članic kartela na drugi strani, ki so bile skupaj določene kot „matične države“ za projekte GIS, rezervirani za japonske oziroma evropske članice omejevalnega sporazuma. Informacije o projektih GIS v „matičnih državah“ se med tema skupinama niso izmenjevale, prav tako se ti projekti niso upoštevali pri kvotah teh skupin.

15      Sporazum GQ je vseboval tudi pravila v zvezi z izmenjavo informacij, ki so bile potrebne za delovanje kartela, med tema skupinama proizvajalcev, za kar sta skrbela zlasti tajnika teh skupin, v zvezi z manipulacijami pri zadevnih razpisih za zbiranje ponudb in v zvezi z določitvijo cen za projekte GIS, katerih dodelitev ni bila mogoča. V skladu s prilogo 2 k sporazumu GQ se je ta uporabljal za ves svet, razen za Združene države Amerike, Kanado, Japonsko in 17 držav Zahodne Evrope. Poleg tega so bili na podlagi skupnega dogovora projekti GIS v evropskih državah, ki niso bile „matične države“, rezervirani za evropsko skupino, ker so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo dajali ponudb za projekte GIS v Evropi.

16      Po navedbah Komisije je bila razdelitev projektov GIS med evropske proizvajalce urejena v sporazumu, ki je bil podpisan na Dunaju 15. aprila 1988, z naslovom „E-Group Operation Agreement for GQ-Agreement“ (sporazum skupine E za izvajanje sporazuma GQ) (v nadaljevanju: sporazum EQ). Komisija je navedla, da so za dodeljevanje projektov GIS v Evropi veljala enaka pravila in postopki kot za dodeljevanje projektov GIS v drugih državah. Zlasti naj bi tudi za projekte GIS v Evropi veljala dolžnost obveščanja, treba naj bi jih bilo navesti na seznamu, dodeliti, se o njih dogovoriti ali jim določiti najnižjo ceno.

17      V točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da so bili v sporazumih GQ in EQ zaradi organizacije in delovanja omejevalnega sporazuma različni člani omejevalnega sporazuma označeni z oznako, ki je bila za evropske člane sestavljena iz dveh cifer in za japonske člane iz črk. Prvotne oznake so bile po juliju 2002 nadomeščene s številkami.

18      Komisija je v členu 1(p) in (t) izpodbijane odločbe ugotovila, da sta družbi Siemens Österreich in KEG pri kršitvi sodelovali v obdobjih od 20. septembra 1998 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004.

19      Komisija je v členu 1(m), (q) in (r) izpodbijane odločbe ugotovila, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini pri kršitvi sodelovale v obdobjih od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004.

20      Za kršitve iz člena 1 izpodbijane odločbe je bila družbama Siemens Österreich in KEG v členu 2(l) te odločbe naložena globa 12.600.000 EUR, za plačilo te globe pa sta bili odgovorni solidarno z družbo Reyrolle.

21      Za kršitve iz člena 1 izpodbijane odločbe je bila družbi Reyrolle v členu 2(l) te odločbe naložena globa 22.050.000 EUR, od tega 17.550.000 EUR solidarno z družbama SEHV in Magrini in 12.600.000 EUR solidarno z družbama Siemens Österreich in KEG.

22      Za kršitve iz člena 1 izpodbijane odločbe je bila družbama SEHV in Magrini v členu 2(k) in (l) te odločbe naložena globa 22.050.000 EUR, od tega 17.550.000 EUR solidarno z družbo Reyrolle in 4.500.000 EUR solidarno z družbo Schneider Electric.

 Postopek in predlogi strank

23      Tožeče stranke so 17. aprila 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbe.

24      Komisija je 27. avgusta 2007 vložila odgovore na tožbe.

25      Tožeče stranke so 22. oktobra 2007 vložile replike.

26      Komisija je 14. decembra 2007 vložila duplike.

27      Splošno sodišče je s sklepom z dne 20. januarja 2010 po opredelitvi strank sklenilo, da se zadeve v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča združijo za ustni postopek in izdajo sodbe.

28      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika stranke pozvalo, naj odgovorijo na njegova pisna vprašanja. Tožeče stranke in Komisija so na ta vprašanja odgovorile v postavljenem roku.

29      Stranke so na obravnavi 16. marca 2010 podale stališča in odgovore na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

30      Na poziv Splošnega sodišča sta družbi SEHV in Magrini na obravnavi 16. marca 2010 predložili kopijo sodbe Tribunal de commerce de Grenoble (Francija) z dne 18. decembra 2009 v zadevi, ki vzbuja dvom o navedbah nekaterih tožečih strank, o kateri so lahko stranke podale stališča. Komisiji je Splošno sodišče na njen predlog postavilo dodatni rok za predložitev pisnih stališč, in sicer do 26. marca 2010. Ta stališča, ki so bila predložena v postavljenem roku, je Splošno sodišče upoštevalo le v delu, v katerem se nanašajo na sodbo Tribunal de commerce de Grenoble z dne 18. decembra 2009.

31      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        člen 1 izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini kršile člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP) v obdobju od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000 in da so v obdobjih od 1. aprila 2002 do 9. oktobra 2002 in od 21. januarja 2004 do 11. maja 2004 ti določbi kršile vse tožeče stranke;

–        člen 2 izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanje;

–        po potrebi zmanjša globo, ki jim je bila naložena, na največ 1.980.000 EUR za družbi Siemens Österreich in KEG, na največ 1.100.000 EUR za družbi Reyrolle in Magrini ter na največ 2.750.000 EUR za družbo SEHV;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

I –  Predlogi za razglasitev ničnosti

33      Tožeče stranke v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti navajajo dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 81(1) ES, člena 53(1) Sporazuma EGP ter členov 23(2) in (3) ter 25 Uredbe Sveta št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1). Drugi se nanaša na kršitev pravice do izjave.

A –  Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES, člena 53(1) Sporazuma EGP in nekaterih določb Uredbe št. 1/2003

34      Tožeče stranke v prvem tožbenem razlogu navajajo, da je Komisija z določitvijo globe v več pogledih kršila člen 81 ES, člen 53 Sporazuma EGP in nekatere določbe Uredbe št. 1/2003. Ta tožbeni razlog se deli na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na neobstoj dokazov za zatrjevano kršitev, drugič, na napake pri presoji trajanja zatrjevane kršitve in, tretjič, na prevelik znesek naložene globe. Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini v zadevah T‑123/07 in T‑124/07 navajajo tudi tožbeni razlog, ki se nanaša na zastaranje zatrjevane kršitve za obdobje pred 16. julijem 1998.

1.     Del tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj dokazov za zatrjevano kršitev

a)     Trditve strank

35      Tožeče stranke trdijo, da Komisija za obdobje pred 13. decembrom 2000 ni v zadostni meri dokazala kršitve člena 81 ES. Po njihovem mnenju iz priloge 2 k sporazumu GQ nedvomno izhaja, da je bil evropski trg izvzet s področja uporabe tega sporazuma. Tako naj Komisija na podlagi tega sporazuma ne bi mogla sklepati na omejevalni sporazum v smislu člena 81 ES, to je na sporazum, katerega cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

36      Poleg tega naj bi bila dokazna vrednost seznama projektov GIS, ki je naveden v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe, dvomljiva. Na eni strani naj Komisija ne bi navedla, čemu je bil ta seznam izdelan, in naj ne bi pojasnila, ali našteti projekti GIS spadajo v okvir sporazumov med strankami. Na drugi strani naj bi ta seznam, ker vsebuje le 11 projektov GIS, ki se geografsko nanašajo na skupni trg, od skupaj približno 1620 projektov, dokazoval predvsem neobstoj občutnih učinkov takih sporazumov na skupni trg.

37      Komisija trditvam tožečih strank nasprotuje.

b)     Presoja Splošnega sodišča

38      Iz izpodbijane odločbe in zlasti iz točk od 124 do 163 njene obrazložitve je razvidno, da je Komisija menila, da je bil omejevalni sporazum, ki ga očita tožečim strankam in zaradi katerega jih kaznuje, utemeljen na „skupnem dogovoru“, v skladu s katerim so bili projekti GIS v „matičnih državah“ rezervirani za japonske oziroma evropske člane kartela, na zaščiti tako imenovanih „matičnih“ trgov v Evropi in na delitvi trga v „nematičnih evropskih državah“ med evropskimi proizvajalci z manipulacijami pri razpisih za zbiranje ponudb in s sporazumi o cenah. Po mnenju Komisije je izvedba „skupnega dogovora“, pri čemer je sporazum GQ le eden od njegovih elementov, povzročila nastanek omejevalnega sporazuma, ki se nanaša na skupni trg.

39      Komisija je, da bi dokazala obstoj in obseg „skupnega dogovora“, v izpodbijani odločbi navedla sklop dokazov, med katerimi so najpomembnejši izjave družbe ABB, izjave priče, gospoda M., ter izjave družb Fuji in Hitachi, pa tudi nekateri dokumenti, kot sta sporazuma GQ in EQ in priloge k njima, seznam projektov GIS, o katerih so razpravljali v okviru omejevalnega sporazuma, ki ga je predložila družba ABB, dokument brez datuma z naslovom „Povzetek pogovora z JJC“, ki ga je Komisija našla pri pregledu v prostorih skupine VA Tech, ter elektronska korespondenca z dne 18. januarja 1999 med gospodi W., J. in B., zaposleni v skupini VA Tech.

40      Tožeče stranke so, da bi izpodbile obstoj kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGS, le navedle, da cilj oziroma posledica sporazuma GQ ni bilo preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, in izpodbijale dokazno vrednost seznama projektov GIS za Evropo iz točke 164 obrazložitve izpodbijane odločbe. Nasprotno pa ne izpodbijajo niti obstoja „skupnega dogovora“ niti ne nasprotujejo dokazni vrednosti drugih dokazov, ki so našteti v točki 39 zgoraj in na katere se je Komisija oprla pri ugotovitvi, da je omejevalni sporazum tako posledico imel. Vendar tožeče stranke zaradi številčnosti dokazov, na katere se je v tem primeru oprla Komisija, ne morejo na splošno izpodbijati obstoja kršitve člena 81 ES, ne da bi izrecno izpodbijale prej navedene ugotovitve Komisije in zlasti ne da bi obrazloženo navedle, zakaj naj bi bili dokazi, na katere se sklicuje Komisija, nedopustni, neupoštevni ali brez dokazne vrednosti.

41      Treba je namreč ugotoviti, da dokazi, ki jih navaja Komisija, tudi ob upoštevanju dejstva, da besedilo sporazuma GQ izključuje njegovo uporabo za večino evropskih držav, in ob neupoštevanju seznama projektov GIS za Evropo iz točke 164 obrazložitve izpodbijane odločbe zadostujejo za dokaz obsega „skupnega dogovora“.

42      Prvič, že samo ugotovitev Komisije, da so evropski člani kartela razpravljali in si razdelili projekte GIS na notranjem trgu in na EGP, zadostuje za ugotovitev, da je omejevalni sporazum na teh območjih vplival na konkurenco. Poleg tega je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija oprla tudi na izjave družb ABB in gospoda M., na izjave družb Fuji in Hitachi, na prilogo 2 k sporazumu EQ, na seznam projektov GIS za Evropo iz točke 164 obrazložitve izpodbijane odločbe, na dokument „Povzetek pogovora z JJC“ in na elektronsko korespondenco z dne 18. januarja 1999.

43      Drugič, kot je razvidno iz točk od 125 do 131 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila ugotovitev Komisije, da so si evropski in japonski proizvajalci skupaj razdelili zadevni trg tako, da so bili projekti GIS za Japonsko rezervirani za japonske proizvajalce in projekti GIS za Evropo načeloma za evropske proizvajalce, utemeljena na izjavah družbe ABB in gospoda M., izjavah družb Fuji in Hitachi in na prilogi 2 k sporazumu EQ.

44      Tretjič, kot je razvidno iz točk od 133 do 138 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila ugotovitev Komisije, da je v Evropi obstajala zaščita tako imenovanih „matičnih“ trgov, tako da so bili v državah, v katerih so bili evropski proizvajalci tradicionalno prisotni, projekti GIS zanje rezervirani ne glede na njihove kvote na podlagi omejevalnega sporazuma, utemeljena na izjavah družbe ABB in gospoda M., na dokumentu „Povzetek pogovora z JJC“ ter na elektronski korespondenci z dne 18. januarja 1999.

45      Zato tudi če bi bili očitki tožečih strank glede dveh dokazov, ki jih izpodbijajo, utemeljeni, to ne bi vplivalo na ugotovitev Komisije, da je bila posledica omejevalnega sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu in v EGP.

46      Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

2.     Del tožbenega razloga, ki se nanaša na napake pri presoji trajanja zatrjevane kršitve

47      Tožeče stranke trdijo, da izpodbijana odločba vsebuje napake pri presoji trajanja kršitve, ki so povzročile neupravičeno podaljšanje tega trajanja. Te napake naj bi se nanašale, prvič, na dan, ko so tožeče stranke nehale sodelovati pri kršitvi, drugič, na dan, ko je podjetje, ki so ga ustanovile družbe iz skupine VA Tech (v nadaljevanju: podjetje VA Tech), začelo spet sodelovati pri kršitvi, in tretjič, na dan prenehanja kršitve.

a)     Dan, ko so tožeče stranke nehale sodelovati pri kršitvi

 Trditve strank

48      Tožeče stranke trdijo – podredno glede na prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj dokazov za zatrjevano kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – da je Komisija s trditvijo, da so nehale sodelovati pri kršitvi 13. decembra 2000, na dan večerne prireditve v Ville‑d’Avrayu (Francija), ki so jo zanje organizirali drugi udeleženci, da bi proslavili navidezno razpustitev omejevalnega sporazuma, storila napako, saj bi morala ugotoviti, da je bilo sodelovanje prekinjeno 16. julija 1998, to je na dan razprave o zadnjem projektu GIS za Evropo, omenjenem v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe, ali najpozneje 12. oktobra 2000, ko je v Zürichu (Švica) potekalo zadnje srečanje, na katerem so bili obveščeni o navidezni razpustitvi omejevalnega sporazuma.

49      Komisija trditvam tožečih strank nasprotuje.

 Presoja Splošnega sodišča

50      Najprej je treba ugotoviti, da ni sporno, da je bilo sodelovanje družb Reyrolle, SEHV in Magrini pri omejevalnem sporazumu dejansko prekinjeno. Nasprotno pa imajo stranke glede točnega datuma te prekinitve nasprotna stališča. Tožeče stranke ugovarjajo trditvi, da so sodelovale pri kršitvi po 16. juliju 1998 ali najpozneje po 12. oktobru 2000. Komisija trdi, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini pri omejevalnem sporazumu nehale sodelovati šele na „poslovilni prireditvi“ 13. decembra 2000.

51      Glede na to nasprotje si je treba postaviti vprašanje, kdo nosi dokazno breme. Medtem ko tožeče stranke menijo, da mora trajanje kršitve dokazati Komisija, ta trdi, da se, potem ko dokaže obstoj nezakonitega omejevalnega sporazuma, šteje, da ta traja do dokaza o njegovem prenehanju, ki ga mora predložiti podjetje, ki je pri tem omejevalnem sporazumu sodelovalo.

52      Glede tega je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora na eni strani stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, za to predložiti dokaz in v pravno zadostni meri dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 78).

53      V tem primeru načela, po katerem mora Komisija dokazati vse elemente kršitve, vključno z njenim trajanjem (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II-441, točka 79; z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T‑48/98, Recueil, str. II-3859, točka 55, in z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T‑62/02, ZOdl., str. II-5057, točka 36), ki bi lahko vplivali na presojo teže te kršitve, ne omaja okoliščina, da so tožeče stranke v zadevah T-123/07 in T-124/07 kot sredstvo obrambe navedle zastaranje, za katero dokazno breme načeloma nosijo same.

54      Opiranje na tako sredstvo obrambe namreč predpostavlja, da sta trajanje kršitve in datum njenega prenehanja ugotovljena. Te okoliščine same ne morejo povzročiti prenosa dokaznega bremena v tem pogledu v škodo tožečih strank. Po eni strani je trajanje kršitve – pojem, ki predpostavlja poznavanje njenega zadnjega datuma – eden njenih glavnih elementov, glede katerega nosi dokazno breme Komisija, ne glede na dejstvo, ali je izpodbijanje obstoja teh elementov del sredstva obrambe zastaranja. Po drugi strani je ta zaključek upravičen s tem, da je neiztek zastaralnega roka za začetek postopka s strani Komisije, v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003 o zastaranju, kot potrjuje druga uvodna izjava, objektivno pravno merilo, ki izhaja iz načela pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., str. II-4065, točke od 80 do 82), in je zato pogoj veljavnosti vsake odločbe, ki vsebuje tako kazen. Ta pogoj mora namreč Komisija upoštevati tudi tedaj, ko podjetje takega sredstva obrambe ni uveljavljalo (zgoraj v točki 52 navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 52).

55      Vendar je treba opozoriti, da se v obravnavanem primeru ta porazdelitev dokaznega bremena lahko spremeni, kolikor lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (zgoraj v točki 52 navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 53; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79). Zlasti če je Komisija kot v tem primeru priskrbela dokaz o obstoju sporazuma, morajo pri tem sporazumu udeležena podjetja priskrbeti dokaz, da so se od njega odmaknila, ki mora kazati jasno voljo – s katero so bila seznanjena druga udeležena podjetja – da se želijo odmakniti od tega sporazuma (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi GlaxoSmithKline Services proti Komisiji, T‑168/01, ZOdl., str. II-2969, točka 86; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 6. januarja 2004 v združenih zadevah BAI in Komisija proti Bayer, C‑2/01 P in C‑3/01 P, Recueil, str. I-23, točka 63, in zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 81 do 84).

56      V obravnavanem primeru je treba glede na ta načela preveriti, ali Komisija upravičeno navaja, da je bilo sodelovanje tožečih strank prekinjeno 13. decembra 2000.

57      Iz točk od 188 do 190 in 297 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija glede tega oprla na izjave družb ABB, Areva in Schneider Electric. Tako je družba ABB izjavila, da se je sporazumno z družbo Alstom odločila, da tožeče stranke, ker je bila njihova kvota razmeroma velika glede na njihove proizvodne zmogljivosti, izključi iz omejevalnega sporazuma. S tem namenom naj bi bilo 13. decembra 2000 v Ville d’Avrayu organizirano srečanje, na katerem so navidezno končali omejevalni sporazum, ki se je od tedaj nadaljeval z družbami ABB, Alstom, Fuji, Melco in Toshiba. Poleg tega Komisija omenja, da sta družbi Areva in Schneider Electric potrdili vsebino tega srečanja s konca novembra ali začetka decembra 2000, vendar pa je družba Areva nasprotovala trditvi, da je bil namen tega srečanja izključiti sodelujoče pri omejevalnem sporazumu.

58      Tožeče stranke 13. decembru 2000 kot datumu prekinitve sodelovanja pri omejevalnem sporazumu nasprotujejo z dvema argumentoma. Na eni strani navajajo, da bi moral biti za ta datum določen 16. julij 1998, ko je potekala razprava o zadnjem projektu GIS za Evropo, omenjenem v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na drugi strani kot v postopku pred Komisijo navajajo, da je bila odločitev o prenehanju omejevalnega sporazuma sprejeta 12. oktobra 2000 na sestanku v Zürichu, da je bilo srečanje 13. decembra 2000 le „poslovilna zabava“ in da se omejevalni sporazum med tema datumoma ni nadaljeval.

59      Glede prvega argumenta je treba spomniti, kot je obrazloženo v točkah od 41 do 45 zgoraj, da je obstoj „skupnega dogovora“, ki je bil tožečim strankam očitan v izpodbijani odločbi, treba šteti za zadostno dokazan, tudi če se seznam projektov GIS za Evropo iz točke 164 obrazložitve izpodbijane odločbe ne upošteva. Zato z dejstvom, da je zadnja razprava o projektu GIS na tem seznamu potekala 16. julija 1998 ni mogoče dokazati, da je omejevalni sporazum na ta dan nehal obstajati ali da so tožeče stranke nehale sodelovati pri njem. Zato je treba ta argument zavrniti.

60      Glede drugega argumenta je iz sodne prakse, ki je navedena v točki 55 zgoraj, razvidno, da morajo v primeru, kot je ta, v katerem je Komisija priskrbela dokaz o obstoju sporazuma, pri tem sporazumu udeležena podjetja priskrbeti dokaz, da so se od njega odmaknila, ki mora kazati jasno voljo, da se želijo odmakniti od tega sporazuma, s katero so bila seznanjena druga udeležena podjetja.

61      Seveda je treba upoštevati argument tožečih strank, da je treba tak izrecen odmik izenačiti s položajem, v katerem je udeleženec omejevalnega sporazuma zaradi tajnega dogovora drugih udeležencev pri tem omejevalnem sporazumu iz njega izrinjen pod pretvezo, da je ta omejevalni sporazum nehal delovati. Ker pa je Komisija predložila dokaz o obstoju „skupnega dogovora“, nosijo tožeče stranke dokazno breme v zvezi s trditvijo, da so jih drugi udeleženci prepričali, da je omejevalni sporazum prenehal. Poleg tega tudi če prenehanje omejevalnega sporazuma na sestanku 13. decembra 2000 ne bi bilo najavljeno kot „presenečenje“, temveč bi bilo najavljeno nekoliko prej, 12. oktobra 2000, kot navajajo tožeče stranke, to ni podprto z nobenim dokazom. Ker glede datuma njihovega izrinjenja iz omejevalnega sporazuma ni bilo nobenega dokaza, je Komisija 13. december 2000 upravičeno določila kot dan, ko so tožeče stranke prekinile sodelovanje v omejevalnem sporazumu, pri čemer ni imela dolžnosti, da dokaže, da so bili nezakoniti sporazumi sklenjeni prav na ta dan.

62      Zato je treba očitek glede dne, ko so tožeče stranke prekinile sodelovanje pri kršitvi, zavrniti.

b)     Dan, ko je podjetje VA Tech začelo znova sodelovati pri kršitvi

 Trditve strank

63      Tožeče stranke menijo, da je Komisija napačno ugotovila, da je podjetje VA Tech prek družbe VAS pri kršitvi spet začelo sodelovati 1. aprila 2002. Po njihovem mnenju to podjetje, čeprav je bilo od poletja 2002 že obveščeno o ponovnem delovanju omejevalnega sporazuma, v tem obdobju še ni obnovilo sodelovanja pri njem. Znova naj bi začelo sodelovati šele 9. oktobra 2002, to je na dan sestanka v Parizu (Francija), na katerem so sodelovali nekateri od njihovih zastopnikov. Tožeče stranke trdijo, da njihove izjave v zvezi s tem potrjujejo drugi dokumenti iz spisa. Zlasti naj podjetje VA Tech ne bi bilo zastopano na sestanku v Frankfurtu (Nemčija) 10. julija 2002, niti pri sporazumih ali koncentraciji glede projektov GIS, katerih rok za dokončanje je bil med aprilom in oktobrom 2002. Vsekakor naj bi Komisija glede določitve ponovnega začetka kršitve delovala neenotno, saj je pri družbi Hitachi upoštevala datum prvega sodelovanja na večstranskem srečanju.

64      Komisija trditvam tožečih strank nasprotuje.

 Presoja Splošnega sodišča

65      Kot izhaja iz točk 199, 203, 204 in 441 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija svoj sklep, da je podjetje VA Tech pri omejevalnem sporazumu spet začelo sodelovati najpozneje 1. aprila 2002, v bistvu utemeljila na navedbah iz odgovora družbe ABB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je ta družba razložila, da se priča, gospod M., spominja, da je podjetje VA Tech pri omejevalnem sporazumu spet začelo sodelovati v prvih treh mesecih leta 2002. Ker ni poznala natančnega datuma, je Komisija določila datum 1. april 2002, ki je za to podjetje najugodnejši. Komisija meni, da je ta izjava družbe ABB zelo verodostojna, saj je šele iz nje izvedela, da je podjetje VA Tech sodelovanje pri omejevalnem sporazumu za nekaj časa prekinilo. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija namreč domnevala, da je podjetje VA Tech pri omejevalnem sporazumu sodelovalo brez prekinitve. Komisija med drugim meni, da to izjavo potrjujejo lastnoročni zapiski gospoda Z., zaposlenega v skupini VA Tech, ki jih je v prostorih te skupine našla pri pregledu prostorov aprila 2004.

66      V točki 204 obrazložitve izpodbijane odločbe so navedene tri strani iz zapiskov gospoda Z., ki se po mnenju Komisije nanašajo na zainteresiranost skupine VA Tech za projekt GIS v Raveni (Italija) in na morebitne možnosti, da se na pogovorih z japonskimi proizvajalci določi raven cen, na sestanek, ki je bil predviden za julij, na katerem so potekali pogovori o projektih GIS, in na napredek, ki je bil dosežen pri pogajanjih konec avgusta 2002. V spisu Komisije so te strani povzete na straneh 2014, 2018 in 2024.

67      Glede tega je treba ugotoviti, da zapiski gospoda Z. pretežno ne vsebujejo niti navedbe datuma njihovega nastanka niti navedbe datuma glede dejstev, ki so v njih omenjena. Poleg tega iz vrstnega reda teh strani v spisu Komisije ni mogoče izpeljati nobenih zaključkov, saj je bil vrstni red nekaterih strani očitno spremenjen v primerjavi s kronologijo njihovega nastanka. Zlasti je bil vrstni red strani, ki so na straneh 2014 in 2015 spisa Komisije, obrnjen, kot je razvidno iz strani 2014, ki je vidna na desnem robu strani 2015, in strani 2016, ki vsebuje zapisnik sestanka upravnega odbora z dne 27. junija 2002 in iz katere bi bil lahko razviden podatek o datumu, vendar ne more nadaljevati besedila s strani 2014, saj gre za dve desni strani.

68      Zato so edine zanesljive informacije, na podlagi katerih je mogoče sklepati na čas nastanka zapiskov gospoda Z., redke navedbe datumov, ki so na isti strani kot navedbe, na katere se sklicuje Komisija.

69      Vendar je, prvič, treba ugotoviti, da niti odlomki zapiskov gospoda Z., ki so bili navedeni v izpodbijani odločbi, niti odlomki, ki jih je Komisija navedla v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča, ne omogočajo določitve 1. aprila 2002 kot datuma, ko je podjetje VA Tech začelo znova sodelovati v omejevalnem sporazumu. Čeprav tožeče stranke tega, da so bili ti zapiski narejeni leta 2002, ne izpodbijajo, pa datum 1. april 2002 v teh zapiskih ni izrecno omenjen, niti ni iz vsebine teh zapiskov mogoče sklepati nanj.

70      Drugič, treba je ugotoviti, da spis Komisije vsebuje zlasti navedbi „discuter package avec Jap. Ils ont pris une série d’[i]nitiatives“ (dogovoriti paket z Jap. Dali so vrsto pobud) in „en pratique réserver 1 date 1^er juillet pour discuter 1 package G^d Export avec Jap.“ (v praksi rezervirati datum 1. julija za pogovore o paketu G^d Export z Jap.). Ti navedbi omogočata zaključek, da so zapiski, v katerih sta navedeni, nastali pred 1. julijem 2002 in torej najpozneje junija 2002. Ker ni natančnega datuma, je torej treba po načelu in dubio pro reo za datum, na katerega je podjetje VA Tech znova začelo sodelovati pri omejevalnem sporazumu, šteti 1. julij 2002.

71      Tretjič, glede vsebine usklajevanja med proizvajalci je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da v drugi fazi kršitve ni bilo več posamične razprave o projektih GIS, temveč je razprava potekala o „paketih“. Tega tožeče stranke niso izpodbijale. Tožeče stranke prav tako niso izpodbijale tega, da se je med omenjeno drugo fazo omejevalni sporazum nanašal na projekte GIS v EGP. Del prvega tožbenega razloga, v katerem tožeče stranke ugovarjajo temu, da je imel omejevalni sporazum posledice na skupnem trgu, se namreč nanaša le na prvo fazo njihovega sodelovanja. Zato to, da v zapiskih, navedenih v točki 70 zgoraj, ni omenjen noben projekt GIS v EGP, ne more ovreči dejstva, da so tožeče stranke od svojega povratka v omejevalni sporazum leta 2002 sodelovale pri pogovorih o projektih GIS v EGP.

72      Torej je treba očitku, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno ugotovila, da so tožeče stranke pri kršitvi znova začele sodelovati 1. aprila 2002, ugoditi.

c)     Prenehanje kršitve

 Trditve strank

73      Tožeče stranke navajajo, da je Komisija s tem, da je menila, da je kršitev dokončno prenehala šele 11. maja 2004, in ne najpozneje 21. januarja 2004, ko je bil zadnji sestanek, na katerem so razpravljali o projektih GIS, vendar do sporazuma ni prišlo, storila napako. Ker se je sistem sodelovanja po tem začel rušiti, so se na sestankih spraševali samo še o prihodnosti omejevalnega sporazuma in razpravljali o nekaterih drugih vprašanjih, ki niso povezana s konkurenčnim pravom.

74      Komisija zavrača trditev, da je omejevalni sporazum prenehal najpozneje 21. januarja 2004, in ne 11. maja 2004. Omejevalni sporazum naj bi se po 21. januarju 2004 nadaljeval, saj je družba ABB nehala sodelovati šele februarja 2004. Sporazumi naj bi imeli posledice do sestanka, ki je potekal po odhodu družbe ABB.

 Presoja Splošnega sodišča

75      Prvič, treba je spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz samega besedila člena 81(1) ES izhaja, da so sporazumi med podjetji ne glede na njihove posledice prepovedani, kadar imajo protikonkurenčni namen (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 123, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 181). Zato se dokazovanje dejanskih protikonkurenčnih posledic ne zahteva, če je protikonkurenčni cilj očitanih ravnanj ugotovljen (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II-2707, točka 178 in navedena sodna praksa).

76      V tej zadevi pa se je Komisija v glavnem oprla na cilj omejevanja konkurence, ki ga imajo sporazumi in usklajena ravnanja, omenjena v členu 1 izpodbijane odločbe. Najprej je v točkah 303 in 304 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je cilj vseh opisanih sporazumov in/ali usklajenih ravnanj omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES in Sporazuma EGP in da zato upoštevanje dejanskih posledic sporazuma za uporabo teh določb ne bi bilo potrebno, nato pa je v točki 308 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da sprejetje sporazuma, kakršen je opisani, povzroča močno izkrivljanje konkurence. Poleg tega je Komisija v točki 477 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z določitvijo glob izrecno navedla, da se pri določitvi teže kršitve ni posebej oprla na dejanski vpliv.

77      Drugič, treba je ugotoviti, kot je Komisija na podlagi izjav skupine VA Tech navedla v točki 215 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so se izmenjava informacij in sestanki v okviru omejevalnega sporazuma po odhodu družbe ABB nanašali zlasti na izmenjavo informacij v zvezi s postopki javnih razpisov, ki so potekali, na položaj subjektov, ki niso bili v omejevalnem sporazumu, na ohranitev ali prekinitev stikov in na varnostna vprašanja. Vsebina teh pogovorov pa naj bi dokazovala, da so imeli preostali člani omejevalnega sporazuma po odhodu družbe ABB, čeprav jim ni uspelo doseči soglasja o konkretnih projektih, namen v prihodnosti nadaljevati omejevalni sporazum ali vsaj da odločitve o njegovem prenehanju še niso sprejeli.

78      Na to razlago dejstev ne vplivajo izjave družbe Hitachi v zvezi s prenehanjem omejevalnega sporazuma, na katere se sklicujejo tožeče stranke. Po navedbah tožečih strank je družba Hitachi v zvezi s sestankom 21. januarja 2004 izjavila, da so „stranke […] zavrnile vse predloge“ in „sestanek se je nato zaključil“. Isto podjetje naj bi na podlagi tega v neki drugi izjavi sklepalo, da se je „novi sistem začel rušiti januarja 2004, med zadnjim delovnim sestankom, na katerem je sodelovala družba ABB“.

79      Na prvem mestu, dejstvo, da na sestanku 21. januarja 2004 ni bilo doseženo soglasje glede nobenega projekta GIS, o katerem se je razpravljalo, še ne pomeni, da je omejevalni sporazum takrat nehal obstajati – čeprav je družba Hitachi pozneje menila, da bi ta neuspeh lahko pomenil začetek „rušenja omejevalnega sporazuma“. Vsebina razprav na zadnjih srečanjih, ki ji tožeče stranke ne ugovarjajo, namreč priča o volji, da se omejevalni sporazum nadaljuje brez družbe ABB. Na drugem mestu, glede mnenja družbe Hitachi, da se je omejevalni sporazum začel rušiti v januarju 2004, bi ta izjava samo potrjevala – če je to potrebno – da se „zrušenje omejevalnega sporazuma“ januarja 2004 dejansko še ni zgodilo.

80      V teh okoliščinah Komisiji ni bilo treba dokazati, da je bil na sestankih, ki so potekali po sestanku 21. januarja 2004, dosežen dogovor o novih sporazumih o konkretnih projektih GIS, da bi lahko sklepala, da se je omejevalni sporazum po tem datumu nadaljeval.

81      Zato tožeče stranke niso dokazale, da je Komisija s tem, da je kot datum konca omejevalnega sporazuma navedla 11. maj 2004, storila napako pri presoji. Iz tega izhaja, da je treba očitek, ki se nanaša na to napako pri presoji, zavrniti.

82      Torej je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila kršitev, ki naj bi jo tožeče stranke storile med 1. aprilom in 30. junijem 2002. Poleg tega je treba zavrniti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na napake pri presoji trajanja kršitve.

3.     Del tožbenega razloga, ki se nanaša na zastaranje zatrjevane kršitve za obdobje pred 16. julijem 1998

a)     Trditve strank

83      Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini menijo, da so kazni za obdobje pred 16. julijem 1998 zastarale. Po njihovem mnenju je treba zastaralni rok petih let šteti od 16. julija 1998, povečanje izhodiščnega zneska globe zaradi trajanja kršitve pa zmanjšati na 10 %, ker je njihovo sodelovanje v novem sistemu trajalo le leto in tri mesece.

84      Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini dodajajo, da je trditev o trajajoči kršitvi, ki jo zagovarja Komisija, v delu, v katerem se nanaša nanje, napačna, saj pogoja, ki ju postavlja sodna praksa, namreč objektivni pogoj, da ni prekinitve kršitve, in subjektivni pogoj, da ima ravnanje zadevnih podjetij neki splošni namen, nista izpolnjena.

85      Komisija tem trditvam nasprotuje.

b)     Presoja Splošnega Sodišča

86      Člen 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 za kršitve, kakršne so očitane tožečim strankam, določa zastaralni rok petih let. V skladu s členom 25(3), prvi stavek, iste uredbe zastaranje pretrgajo vse dejavnosti, ki jih Komisija izvaja zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo.

87      V obravnavani zadevi se zahteva, da sta za zatrjevani ugovor zastaranja za prvo fazo kršitve, ki je očitana družbam Reyrolle, SEHV in Magrini, izpolnjena kumulativno določena pogoja. Na eni strani bi morala biti ta prva faza končana najpozneje 10. maja 1999, to je pet let pred pregledi prostorov, ki jih je Komisija opravila 11. in 12. maja 2004. Na drugi strani dve fazi kršitve ne moreta biti del le ene enotne in trajajoče kršitve v smislu člena 25(2) Uredbe št. 1/2003, saj bi v tem primeru zastaralni rok začel teči šele na dan prenehanja kršitve.

88      Toda kot je obrazloženo v točkah od 57 do 62 zgoraj, je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da se je prva faza kršitve, očitane družbam Reyrolle, SEHV in Magrini, končala šele 13. decembra 2000, torej po 10. maju 1999. Zato je treba ugovor zastaranja zavrniti.

89      V vsakem primeru pa drugi pogoj iz točke 87 zgoraj ni nič bolj izpolnjen kot prvi. Komisija je namreč pravilno ugotovila, da je bil omejevalni sporazum, pri katerem so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini sodelovale leta 2002, v bistvu isti kot omejevalni sporazum, pri katerem so sodelovale do leta 2000.

90      Sodišča Unije so določila več ustreznih meril za presojo, ali je kršitev enotna, in sicer enak cilj zadevnih ravnanj (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točki 170 in 171, in sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T‑21/99, Recueil, str. II-1681, točka 67, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II-3435, točka 312), enaki zadevni proizvodi in storitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točke 118, 119 in 124, in zgoraj navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 312), ista podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi (zgoraj navedena sodba Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 312), in enak način njene izvedbe (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri proti Komisiji, točka 68). Drugi upoštevni merili sta iste fizične osebe, ki zastopajo podjetja, in isto ozemlje, na katerem se zadevna ravnanja izvajajo.

91      V tem primeru je treba ugotoviti, da je mogoče iz vseh zgoraj navedenih meril sklepati, da je bil omejevalni sporazum, pri katerem so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini sodelovale leta 2002, v bistvu isti kot omejevalni sporazum, pri katerem so sodelovale do leta 2000.

92      Prvič, cilj, to je ustalitev tržnih deležev članov omejevalnega sporazuma, razdelitev svetovnega trga med japonske in evropske proizvajalce – zlasti tako, da so bili za zadnje rezervirani evropski trgi – in preprečitev znižanja cen, je bil namreč v obeh zadevnih obdobjih isti.

93      Drugič, način delovanja omejevalnega sporazuma je načeloma ostal nespremenjen, čeprav se je skozi leta postopno spreminjal, zlasti zaradi zmanjšanja števila sodelujočih podjetij po koncentraciji v sektorju in zaradi tehničnega napredka komunikacijskih sredstev. Vendar kot je Komisija obrazložila v točki 280 obrazložitve izpodbijane odločbe, te spremembe niso nastale v nekem trenutku med letoma 2000 in 2002, temveč postopoma. Poleg tega niso vplivale na bistvene značilnosti delovanja, to je na dodelitev projektov GIS članom omejevalnega sporazuma na podlagi kvot, ki so jih določili, na manipulacije pri javnih razpisih ter na določitev minimalnih cen za projekte GIS, ki niso bili dodeljeni.

94      Teh podrobnih navedb Komisije v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma, ki jim tožeče stranke podrobneje niso ugovarjale, s splošno in neobrazloženo trditvijo, da je „usklajevanje […] od leta 2002 potekalo po popolnoma novem sistemu“, kar naj bi potrjevale zlasti izjave zaposlenih v družbi ABB, ni mogoče ovreči. V odlomkih, ki jih tožeče stranke v zadevah T-123/07 in T-124/07 navajajo brez sobesedila, zadevni zaposleni, gospod Wi., v bistvu navaja, da mu je v času dejanskega stanja njegov nadrejeni prikril dejanski obseg „sodelovanja“ z drugimi proizvajalci GIS in dejstvo, da je omejevalni sporazum, ki je obstajal od leta 2002, nadaljevanje prejšnje faze omejevalnega sporazuma.

95      Tretjič, omejevalni sporazum se je med zadevnima obdobjema nanašal na isti trg, in sicer trg na projektov GIS kot ločenih delov ali kot delov razdelilnih postaj, izdelanih na ključ.

96      Četrtič, podjetja, ki so bila vpletena v omejevalni sporazum, in različne družbe, ki so bile del teh podjetij, so ob upoštevanju procesa koncentracije v sektorju GIS v tem obdobju med celotnim trajanjem omejevalnega sporazuma med letoma 1988 in 2004 bila v bistvu ista – edina izjema je bilo začasno nesodelovanje družb Siemens, VA Tech in Hitachi.

97      Petič, pri omejevalnem sporazumu so različna podjetja leta 2000 in 2002 pretežno zastopale iste osebe, razen nekaterih običajnih zamenjav pri vsakem podjetju. Osebna kontinuiteta predstavnikov je razvidna z različnih seznamov s sestankov, ki so del spisa, zlasti tistega iz Priloge I k izpodbijani odločbi, ter s seznama sodelavcev zadevnih podjetij, ki so bila dejavna pri omejevalnem sporazumu, iz Priloge II k izpodbijani odločbi.

98      Šestič, omejevalni sporazum je leta 2000 in v obdobju med letoma 2002 in 2004 deloval na istem ozemlju. Od leta 1988 se je to ozemlje namreč le nekoliko razširilo, ker so trgi držav Srednje in Vzhodne Evrope medtem postali dostopni za člane omejevalnega sporazuma.

99      Poleg tega dejstvo, ki ga poudarja Komisija in mu tožeče stranke v zadevah T‑123/07 in T-124/07 ne ugovarjajo, da so omejevalni sporazum ob nesodelovanju začasno odsotnih podjetij nadaljevali drugi člani in da je bilo tako objektivno nadaljevanje enotne kršitve ohranjeno, prav tako dokazuje, da gre za isti omejevalni sporazum.

100    Nazadnje, glede subjektivnega elementa zadostuje, da so se družbe Reyrolle, SEHV in Magrini, ko je podjetje VA Tech spet začelo sodelovati v omejevalnem sporazumu, zavedale, da sodelujejo pri istem omejevalnem sporazumu kot prej. Glede tega je treba ugotoviti, da so imeli nekateri zaposleni, ki so zastopali podjetje VA Tech pri omejevalnem sporazumu od leta 2002, vodilne položaje že v podjetjih, ki so sestavljala to skupino pred prekinitvijo sodelovanja teh družb pri omejevalnem sporazumu leta 2000. Tako so gospodje Z., V., C., B. in W., ki so navedeni na seznamu udeležencev različnih sestankov od oktobra 2002 (glej Prilogo I k izpodbijani odločbi), za družbe Reyrolle, SEHV, Magrini in Schneider Electric delali že pred letom 2000 (glej Prilogo II k izpodbijani odločbi). Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini so zato morale vedeti za enakost dejavnikov, zaradi katerih gre za enotni in trajajoči omejevalni sporazum. V nasprotju s tem, kar navajajo tožeče stranke v zadevah T-123/07 in T-124/07, subjektivni element torej ne more biti izključen zaradi dejstva, da so bile leta 2000 v zmoti, ker so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma prepričali o njegovem prenehanju. Glede tega namreč ni odločilno njihovo zavedanje leta 2000, temveč zavedanje v trenutku, ko so znova začele sodelovati pri omejevalnem sporazumu.

101    Zato je treba ugovor zastaranja, ki ga navajajo družbe Reyrolle, SEHV in Magrini, vsekakor zavrniti, ker sta fazi kršitve, ki jim je bila očitana, del iste enotne in trajajoče kršitve.

102    Zato je treba del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na zastaranje prve faze kršitve, očitane družbam Reyrolle, SEHV in Magrini, zavrniti.

4.     Del tožbenega razloga, ki se nanaša na prevelik znesek naložene globe

103    V podporo temu tožbenemu razlogu tožeče stranke navajajo več očitkov, ki se nanašajo, prvič, na prekoračitev omejitve na 10 % prometa družb Reyrolle, SEHV in Magrini, drugič, na neupoštevanje individualnega položaja teh družb, tretjič, na preveliko globo za družbi Siemens Österreich in KEG v primerjavi z družbo Reyrolle, četrtič, na nerazumljivo razdelitev solidarne odgovornosti med različne tožeče stranke, petič, na to, da naj bi Komisija družbo Reyrolle napačno štela za odgovorno poleg njene matične družbe, šestič, na kršitev načela ne bis in idem v zvezi z družbama Siemens Österreich in KEG in, sedmič, na nezmanjšanje globe tema družbama.

104    Treba je ugotoviti, da se prvi štirje očitki v bistvu nanašajo na to, da je Komisija pojem podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti uporabila napačno. V argumentih, ki jih navajajo v podporo tem očitkom, tožeče stranke Komisiji očitajo, da je zanje pri izračunu glob uporabila izhodiščni znesek, ki temelji na celotnem prometu skupine VA Tech v letu 2005, in ne na njihovem prometu, in da so zneski, ki jih morajo različne družbe iz te skupine plačati solidarno, določeni nerazumljivo. Zato je treba te štiri očitke obravnavati najprej, preden se preučijo preostali očitki.

a)     Prvi štirje očitki, ki se v bistvu nanašajo na to, da je Komisija pojem podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti uporabila napačno

 Trditve strank

105    Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini Komisiji očitajo, da je zanje pri izračunu glob uporabila izhodiščni znesek, ki temelji na celotnem prometu skupine VA Tech, kakršen je bil ob sprejetju izpodbijane odločbe, in ne na njihovem prometu.

106    Po mnenju družb Reyrolle, SEHV in Magrini je Komisija tako prišla v očitno nasprotje s pristopom, ki je bil v izpodbijani odločbi večkrat naveden, da namerava hčerinske družbe skupine VA Tech šteti za „individualno odgovorne“ za kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini prav tako navajajo, da je posledica računske metode, ki jo je uporabila Komisija, da je bila družbi Reyrolle pripisana odgovornost za ravnanje družb SEHV in Magrini ter obratno, čeprav največji del trajanja kršitve, to je v obdobju med 15. aprilom 1988 in 13. decembrom 2000, niso bile povezane. Taka „retroaktivna soodgovornost“ naj bi bila v nasprotju z načelom, da mora biti kazen sorazmerna s storjeno kršitvijo, ker je ekonomska teža teh družb v omejevalnem sporazumu zaradi nje precej povečana.

107    Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini poleg tega trdijo, da Komisija v izpodbijani odločbi ni upoštevala zgornje meje 10 % prometa, ki je določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003. Za leto 2005 naj bi bil svetovni promet družbe Reyrolle približno 118.953.000 EUR, družbe SEHV približno 222.034.242 EUR in družbe Magrini 103.047.112 EUR, tako da naj bi bila globa 22.050.000, ki jim je bila naložena, prevelika.

108    Poleg tega družbe Reyrolle, SEHV in Magrini menijo, da se z računsko metodo, ki jo je predlagala Komisija, krši člen 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), v skladu s katerim ni mogoče naložiti strožje kazni kot tiste, ki se je uporabljala, ko je bila kršitev storjena. Po njihovem mnenju je to, da je Komisija pri izračunu globe retroaktivno uporabila koncept gospodarske enote, povzročilo težjo sankcijo.

109    Družba Reyrolle dodaja, da bi morala Komisija njeno omejeno sposobnost, da močno škodi konkurenci na skupnem trgu, upoštevati bodisi tako, da bi zmanjšala izhodiščni znesek globe, bodisi pri olajševalnih okoliščinah. Iz tehničnih razlogov naj bi bile njene dejavnosti v EGP med celotnim trajanjem sporazuma GQ omejene na Združeno kraljestvo in Irsko. Zato njen svetovni promet – ker precej povečuje njeno konkurenčno težo na skupnem trgu – ne odraža ustrezno njene zmožnosti, da škodi drugim gospodarskim subjektom v EGP.

110    Družbi Siemens Österreich in KEG trdita, da je globa, ki jima je bila naložena, v primerjavi z globo družbe Reyrolle nesorazmerna, saj jima je Komisija naložila tolikšno globo, kot da bi bili v obdobju od 1998 do 2000 povezani z družbama SEHV in Magrini, s čimer je precej povečala njuno gospodarsko moč pri omejevalnem sporazumu.

111    Družbi Siemens Österreich in KEG dodajata, da načeloma globe, ki so naložene matičnim družbam za kršitve, ki jih storijo njihove hčerinske družbe, in so utemeljene z odločilnim vplivom, ki jih imajo prve na poslovno ravnanje drugih, ne morejo biti večje od glob, ki so naložene hčerinskim družbam. Ti družbi pa menita, da je v tem primeru globa, ki jima je bila naložena, ob upoštevanju trajanja kršitev, za katere jima je pripisana odgovornost, dvakrat večja od globe družbe Reyrolle, to je 242.307 EUR na mesec kršitve zanju in 124.576 EUR na mesec kršitve za družbo Reyrolle.

112    Po mnenju družb Siemens Österreich in KEG je pristop, ki ga je izbrala Komisija, v nasprotju z načelom, da mora sankcija ustrezati individualnemu prispevku družbe k očitanim ravnanjem, in z „načelom krivdne odgovornosti“, zaradi česar krši člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 in člen 7(1) EKČP. Tak pristop naj bi bil tudi v nasprotju s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), ki jih je izdala Komisija. Poleg tega naj bi Komisija v odgovoru na tožbo napačno in povsem brez dokazov domnevala, da je družba VA Technologie pri pridobitvi družbe Reyrolle in ustanovitvi družbe VAS vedela ali bi morala vedeti za sodelovanje družbe Reyrolle pri omejevalnem sporazumu, čeprav je družba VA Technologie „vstopila v sektor GIS […] šele po pridobitvi družbe Reyrolle“ in čeprav predhodni pregled (due diligence), ki je bil ob tej priložnosti opravljen, ni pokazal nobene tajne dejavnosti.

113    Družbi Siemens Österreich in KEG menita, da bi morala Komisija za vsako hčerinsko družbo skupine VA Tech posebej izračunati globo, nato pa sorazmerno s trajanjem nadzora, ki ga je izvajala ta skupina nad vsako od hčerinskih družb, izračunati globo, ki jo morajo matične družbe plačati solidarno. Ob uporabi te metode bi morale biti globe, ki jih je naložila Komisija, 720.000 EUR za družbo Reyrolle, 900.000 EUR za družbo SEHV in 360.000 EUR za družbo Magrini, to je skupaj 1.980.000 EUR.

114    Družbi SEHV in Magrini navajata tudi, da je bila globa v skupnem znesku 22.050.000 EUR, ki jima je bila naložena z izpodbijano odločbo, napačno razdeljena med skupino, katere matična družba je družba Schneider Electric (v nadaljevanju: skupina Schneider) (4.500.000 EUR), in skupino VA Tech (17.550.000 EUR). Trdita, da je bila zaradi izračuna, ki ga je verjetno opravila Komisija, družbi Schneider Electric pripisana le zelo omejena odgovornost, to je 40 %, za obdobje, v katerem ju je nadzorovala sama. Nasprotno pa naj bi bili skupina VA Tech in družba Reyrolle v očitno slabšem položaju.

115    Družbi SEHV in Magrini dodajata, da je Komisija izhodiščni znesek globe za družbo Schneider Electric določila glede na njeno udeležbo v družbi VAS. Družba VA Technologie pa naj bi v družbo VAS prispevala različne dejavnosti, ki nimajo nobene povezave z omejevalnim sporazumom. Zato naj bi bil znesek, ki je določen v členu 2(l)(i) izpodbijane odločbe in ga morajo družbe SEHV, Magrini in Reyrolle plačati solidarno, očitno prevelik.

116    Komisija meni, da so se pri določitvi globe v izpodbijani odločbi upoštevala merila, postavljena v sodni praksi, in kolikor je bilo treba, individualni položaj družb Reyrolle, SEHV in Magrini.

117    Komisija glede člena 7 EKČP poudarja, da v tem primeru ni neposredno uporaben. Poleg tega trdi, da izpodbijana odločba ne krši niti prepovedi retroaktivnosti niti načela „ni kazni brez zakona“.

118    Komisija zavrača tudi argument družbe Reyrolle, da je bila posledica upoštevanja svetovnega prometa te družbe prevelik izhodiščni znesek globe pri izračunu njene globe. Ker se omejevalni sporazum nanaša na skoraj celoten svetovni trg, Komisija meni, da se je pravilno oprla na svetovni promet kot indic za težo kršitve. Poleg tega navaja, da nobena določba prava Skupnosti ne določa, da mora biti sankcija sorazmerna s trajanjem kršitve.

119    Komisija poleg tega navaja, da družbi Siemens Österreich in KEG ne trdita, da bi bil znesek dveh ločenih hipotetičnih glob, ki bi bile naložene skupini VA Tech, ena za ravnanje družbe Reyrolle in druga za ravnanje družb SEHV in Magrini, manjši kot enotna globa, ki je določena v izpodbijani odločbi. Odločbo pa naj bi bilo mogoče razglasiti za nično le, če je domnevno napačni izračun tožečo stranko dejansko oškodoval.

120    Glede določitve zneskov, ki jih je treba plačati solidarno, Komisija navaja, da ta očitek ni dopusten, ker družbi SEHV in Magrini, ki jih ta določitev neposredno ne zadeva, ne moreta uveljavljati interesov krovne družbe. Komisija meni tudi, da je dovolj obrazložila izračun glob za tožeče stranke. Poleg tega meni, da bi bila dodelitev večjega dela solidarne odgovornosti družbi Schneider Electric precej manj ugodna za skupino VA Tech kot razdelitev, ki jo je opravila sama, saj bi bila celotna odgovornost te skupine v tem primeru precej večja.

121    Nazadnje, Komisija je v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča in na obravnavi v bistvu navedla, da lahko prosto določi zneske, ki jih je treba plačati solidarno, saj je solidarna odgovornost prednost za zadevne družbe. Zato naj ne bi bila nepravilnost niti to, da je bila družbi Reyrolle na eni strani ter družbama SEHV in Magrini na drugi strani pripisana solidarna odgovornost ne glede na obdobje njihovega skupnega sodelovanja v omejevalnem sporazumu kot hčerinskih družb skupine VA Tech, niti to, da družbi Reyrolle za samostojno sodelovanje, ki je, preden jo je znova kupila družba VA Technologie, trajalo deset let, ni naložen znesek, ki bi ga morala nositi sama, niti to, da družbama Siemens Österreich in KEG ni pripisana solidarna odgovornost za del globe družb SEHV in Magrini. Poleg tega po mnenju Komisije za navedbe iz točke 468 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z obdobji solidarne odgovornosti ni treba šteti, da dokončno ustanavljajo solidarno odgovornost v smislu solidarnega dolga. Ko se je Komisija v omenjeni točki 468 izrekla o osebni odgovornosti družbe Reyrolle za obdobje med 15. aprilom 1988 in 20. septembrom 1988, naj namreč ne bi izključila možnosti, da bi bilo mogoče solidarno odgovornost pripisati iz drugih razlogov, kot je obstoj gospodarskega subjekta, saj je bila za to obdobje izključena le solidarna odgovornost z matičnimi družbami družbe Reyrolle. Komisija meni, da so na koncu solidarni dolžniki popolnoma svobodni glede notranje razdelitve skupnega zneska globe, kar zanje pomeni prednost.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Načelo individualizacije kazenskih sankcij

122    Najprej je treba spomniti, da se sme fizična ali pravna oseba na podlagi načela individualizacije kazenskih sankcij kaznovati samo zaradi dejstev, ki se ji posamično očitajo (sodba Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T-45/98 in T-47/98, Recueil, str. II-3757, točka 63), kar je načelo, ki velja za vsak upravni postopek, v katerem se lahko na podlagi pravil Skupnosti o konkurenci izrečejo sankcije (sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T-304/02, ZOdl., str. II-1887, točka 118). Vendar je treba to načelo uravnotežiti s pojmom podjetja v smislu člena 81 ES, kot ga razlaga sodna praksa. V zvezi s tem je treba spomniti, da pojem podjetja v smislu člena 81 ES vključuje vse gospodarske subjekte, ki so vsak zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju in je lahko soudeležena pri kršitvi iz te določbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II-1487, točka 54 in navedena sodna praksa). Konkurenčno pravo Skupnosti namreč priznava, da različne družbe, ki pripadajo isti skupini, sestavljajo gospodarski subjekt in torej podjetje v smislu člena 81 ES, če hčerinske družbe v skupini ne določajo samostojno svojega ravnanja na trgu (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T-203/01, Recueil, str. II-4071, točka 290).

123    Iz tega izhaja, da je treba zavrniti trditev družb Siemens Österreich in KEG, da dejstvo, da je podjetje, ki sodeluje pri kršitvi, sestavljeno iz več različnih družb, ne pomeni, da morajo biti te obravnavane kot en udeleženec pri kršitvi. Ta trditev je namreč posledica zamenjave pojma podjetja s pojmom družbe in v sodni praksi, ki jo navajata tožeči stranki, ni podprta.

124    Poleg tega je treba zavrniti argument družb Reyrolle, SEHV in Magrini, naveden v točki 108 zgoraj, da je to, da je Komisija pri izračunu globe retroaktivno uporabila koncept gospodarske enote, povzročilo težjo sankcijo in da je bil zato kršen člen 7(1) EKČP, v skladu s katerim ni mogoče naložiti strožje kazni kot tiste, ki se je uporabljala, ko je bila kršitev storjena. Praksa Komisije, da pri izračunu globe upošteva promet podjetja – in torej po potrebi skupni promet vseh družb, ki tvorijo to podjetje – je namreč ves čas ostala nespremenjena in bi jo morali gospodarski subjekti poznati. Poleg tega so tožeče stranke še naprej sodelovale pri kršitvi, potem ko se je promet podjetja zaradi združitve povečal. Zato od Komisije ne morejo zahtevati, da jih obravnava, kot da združitve ne bi bilo, saj je bilo treba za obdobje delovanja omejevalnega sporazuma uporabiti načelo, da je pri izračunu glob upošteven promet podjetja, in ne promet posamičnih družb, ki ga sestavljajo, torej to načelo ni moglo biti uporabljeno retroaktivno.

125    Prav tako je treba dodati, da je stalno prakso Komisije, da pri določitvi izhodiščnega zneska globe upošteva promet v zadnjem polnem letu kršitve, sodna praksa implicitno sprejela (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točke od 85 do 87).

126    Glede tega je na prvem mestu treba spomniti na sodno prakso, da je odvračalen učinek glob eden od elementov, na podlagi katerih je treba ugotavljati težo kršitev (sodba Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Recueil, str. I-4411, točka 33, in sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II-4949, točka 45). Odvračalen učinek globe pa je pretežno odvisen od tega, ali jo zadevno podjetje dovolj občuti. Da bi lahko izmerili odvračalen učinek globe na podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, je zato treba upoštevati položaj, kakršen je bil na koncu kršitve, in ne morebitnega prejšnjega položaja. Posledica upoštevanja prejšnjega položaja bi lahko bila globa, ki bi bila premajhna, da bi bila dovolj odvračalna, če bi se promet zadevnega podjetja medtem povečal, ali globa, ki bi bila glede na želeni odvračalen učinek prevelika, če bi se promet zadevnega podjetja medtem zmanjšal.

127    Na drugem mestu bi bilo nepraktično in dejansko pretirano, glede na načeli dobrega upravljanja in ekonomičnosti postopka, če bi od Komisije zahtevali, da upošteva spremembe prometa zadevnih podjetij med celotnim trajanjem omejevalnega sporazuma. Tak pristop bi pomenil, kot pravilno navaja Komisija, da bi ločeno izračunali izhodiščni znesek globe za vsako leto pripadnosti omejevalnemu sporazumu in da bi s tem namenom določili tržne deleže udeležencev za vsako leto kršitve.

128    Zato je treba zavrniti tudi argument družb Siemens Österreich in KEG, ki je naveden v točki 110 zgoraj, da je pristop Komisije, ki jim je naložila globo ob upoštevanju prometa skupine VA Tech za leto 2003, in ne glede na manjši promet pred pridobitvijo družb SEHV in Magrini, precej povečal njuno gospodarsko moč v omejevalnem sporazumu.

129    Poleg tega je treba zavrniti argument družb Siemens Österreich in KEG, naveden v točki 112 zgoraj, da ta pristop Komisije krši načelo, da mora sankcija ustrezati individualnemu prispevku družbe k očitanim ravnanjem, in načelo krivdne odgovornosti. Iz izpodbijane odločbe, zlasti iz točk 468(c) in 507 njene obrazložitve, je razvidno, da je bila tem tožečim strankam pripisana odgovornost za obdobje, v katerem so prek svojih hčerinskih družb sodelovale v omejevalnem sporazumu, in sicer najprej družba Reyrolle, nato pa od leta 2001 tudi družbi SEHV in Magrini.

130    Glede argumenta družb Siemens Österreich in KEG, ki je prav tako naveden v točki 112 zgoraj, da je Komisija napačno domnevala, da je družba VA Technologie pri pridobitvi družbe Reyrolle in ustanovitvi družbe VAS vedela ali bi morala vedeti za sodelovanje družbe Reyrolle pri omejevalnem sporazumu, je treba spomniti, da sme Komisija v teh okoliščinah razumno domnevati, da hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem upošteva navodila matične družbe in da ta domneva pomeni, da Komisija ni dolžna preverjati, ali je matična družba to pristojnost dejansko izvajala (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II-3389, točka 83 in navedena sodna praksa). Pripisovanje odgovornosti matični družbi za ravnanja hčerinske družbe v njeni stoodstotni lasti torej ni dokaz, da je matična družba vedela za ravnanja hčerinske družbe. Vendar mora matična družba, če meni, da kljub njeni stoodstotni udeležbi v kapitalu hčerinske družbe ta samostojno določa svoje ravnanje na trgu, predložiti zadostne dokaze, da to domnevo ovrže (glej zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel proti Komisiji, točka 83 in navedena sodna praksa).

131    V tem primeru torej to, ali je družba VA Technologie ob pridobitvi družbe Reyrolle v letu 1998 vedela za vpletenost te družbe v omejevalni sporazum, ni pomembno, ker družbi Siemens Österreich in KEG pred Splošnim sodiščem nista izpodbijali tega, da družba Reyrolle, ki je od leta 1998 hčerinska družba v stoodstotni lasti skupine VA Tech, v bistvu upošteva navodila te skupine in svojega ravnanja na trgu ne določa samostojno. Zato morebitno napačno domnevanje Komisije, da je družba VA Technologie za to vedela, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe.

132    Poleg tega je Komisija glede ustanovitve družbe VAS leta 2001 lahko pravilno domnevala, da je družba VA Technologie takrat vedela za sodelovanje svoje nekdanje hčerinske družbe Reyrolle in njenih novih hčerinskih družb SEHV in Magrini pri omejevalnem sporazumu. Komisija je namreč v točkah 454 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe obrazložila, da je več oseb, ki so na sestankih omejevalnega sporazuma zastopale podjetje VA Tech, hkrati zasedalo vodilna mesta v hčerinskih družbah Reyrolle, SEHV in Magrini in njihovih matičnih družbah, in sicer v družbah VA Technologie in VAS – katerih pravna naslednica je družba Siemens Österreich – in v družbi KEG. Družbi Siemens Österreich in KEG pa teh navedb pred Splošnim sodiščem nista izpodbijali.

133    Zato je treba ta argument zavrniti.

134    Nazadnje, ker je subjekt, ki je storil kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, podjetje v smislu konkurenčnega prava, ki sam po sebi nima pravne osebnosti, mora Komisija v svoji odločbi, s katero se ta kršitev kaznuje in se zanjo določijo globe, znotraj podjetja določiti posamične družbe, na katere bo odločba naslovljena in ki bodo morale plačati globe za račun podjetja. Iz tega izhaja, da je treba posamične globe, ki so naložene različnim družbam, ki spadajo v podjetje, razen v izjemnih okoliščinah izračunati ob upoštevanju gospodarske moči, torej prometa podjetja, in ne ob upoštevanju gospodarske moči posamičnih družb.

135    V obravnavanem primeru je Komisija v točki 333 obrazložitve izpodbijane odločbe najprej obrazložila, da je predmet členov 81 ES in 53 Sporazuma EGP podjetje v smislu prava Skupnosti, kar ni enak pojem kot pravna oseba v gospodarskem pravu, v pravu družb ali v nacionalnem davčnem pravu. Ker pa mora biti odločba, s katero se kaznuje kršitev teh členov, naslovljena na pravne osebe, mora Komisija med zadevnimi podjetji določiti pravne osebe, ki bodo naslovniki te odločbe. Komisija je nato v točki 335 obrazložitve izpodbijane odločbe obrazložila, da so lahko matične družbe, ki izvajajo odločilen vpliv na poslovno ravnanje hčerinske družbe, solidarno odgovorne za kršitve hčerinske družbe, vendar to te ne odvezuje lastne odgovornosti. Odgovornost matične družbe je torej dodana odgovornosti hčerinske družbe. Te navedbe v popolnosti upoštevajo načela iz točk 122 in 134 zgoraj.

136    Zato je treba zavrniti argument družb Reyrolle, SEHV in Magrini, ki je naveden v točki 106 in se nanaša na medsebojno nasprotje med naložitvijo globe na podlagi skupnega prometa skupine VA Tech in individualno odgovornostjo različnih hčerinskih družb te skupine za kršitev.

–       Različne družbe, ki jim je mogoče pripisati ravnanje podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in uporaba pravil za solidarno odgovornost za plačilo glob

137    Najprej je treba ugotoviti, katerim družbam je mogoče pripisati ravnanje podjetij, ki so sodelovala v omejevalnem sporazumu. Nato je treba preveriti, ali je Komisija pravilno izračunala globe, ki jih je treba naložiti tožečim strankam, zlasti ali je pravilno določila zneske, ki jih morajo tožeče stranke plačati solidarno. Glede na to, da se ta preizkus nanaša zlasti na notranjo skladnost izpodbijane odločbe, je treba v tej fazi upoštevati trajanje kršitve, ki ga v izpodbijani odločbi navaja Komisija, predvsem pa je treba kot datum, na katerega je podjetje VA Tech spet začelo sodelovati pri omejevalnem sporazumu, upoštevati 1. april 2002, in ne 1. julij 2002 (glej točki 72 in 82 zgoraj).

138    Glede, na prvem mestu, določitve različnih družb, ki jim je mogoče pripisati ravnanje podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, je treba najprej spomniti, da v delu, ki se nanaša na sodelovanje podjetja VA Tech, ni bilo izpodbijano, da družbe Reyrolle, SEHV in Magrini svojega ravnanja na trgu niso določale samostojno. Kot je razvidno iz točke 1 zgoraj, gre pri družbi Reyrolle za obdobje, ki se je začelo 20. septembra 1998, ko jo je kupila družba VA Technologie, pri družbah SEHV in Magrini pa za obdobje po 13. marcu 2001, ko je bila ustanovljena družba VAS. Komisija v izpodbijani odločbi iz tega sklepa, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini v teh obdobjih skupaj z družbama VA Technologie in VAS (ki sta bili leta 2006 pripojeni družbi Siemens Österreich) ter KEG tvorile eno podjetje v smislu člena 81 ES, česar tožeče stranke ne izpodbijajo.

139    Nato je treba spomniti kot Komisija v točki 337 obrazložitve izpodbijane odločbe, da pravni subjekti, ki so samostojno sodelovali pri kršitvi in so jih nato pridobile druge družbe, še naprej sami odgovarjajo za svoje kršitve pred pridobitvijo, če te družbe niso bile preprosto pripojene k prevzemni družbi, temveč so svojo dejavnost nadaljevale kot hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I-9693, točke od 78 do 80). V takem primeru je mogoče pridobitelju pripisati odgovornost za ravnanje njegove hčerinske družbe le od njegove pridobitve dalje, če hčerinska družba nadaljuje kršitev in če se ugotovi, da je nova matična družba odgovorna (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I-9925, točke od 37 do 39).

140    V tem primeru je položaj, v katerem so družbe Reyrolle, na eni strani ter Siemens Österreich in KEG na drugi strani, podoben drugemu položaju, ki je omenjen v točki 139 zgoraj, saj je družba Reyrolle pri kršitvi najprej sodelovala samostojno, nato pa je od 20. septembra 1998 kršitev nadaljevala kot hčerinska družba skupine VA Tech (glej točko 1 zgoraj).

141    Poleg tega je treba isto načelo uporabiti mutatis mutandis, če pridobljena družba, preden je bila pridobljena, pri kršitvi ni sodelovala samostojno, temveč kot hčerinska družba neke druge skupine, kakor je bilo pri družbah SEHV in Magrini, ki sta, preden sta postali del podjetja VA Tech, do 13. marca 2001 spadali v podjetje, ki je pripadalo skupini Schneider (v nadaljevanju: podjetje Schneider).

142    Glede tega je iz spisa razvidno, da so bile družbe Reyrolle, SEHV in Magrini od 13. marca 2001 prek družbe VAS v 60-odstotni lasti skupine VA Tech. Komisija je v točkah 454 in 455 obrazložitve izpodbijane odločbe obrazložila, ne da bi temu tožeče stranke nasprotovale, da meni, da sta imeli družbi VA Technologie in KEG zaradi njunega 60-odstotnega deleža v kapitalu družbe VAS možnost izvajanja odločilnega vpliva na poslovno ravnanje družb Reyrolle, SEHV in Magrini. Na podlagi tega je sklepala, da so družbi Siemens Österreich in KEG ali družbe, katerih pravni naslednici sta, med 13. marcem 2001, ko je bila ustanovljena družba VAS, in 11. majem 2004, ko je omejevalni sporazum prenehal, s hčerinskimi družbami Reyrolle, SEHV in Magrini tvorile eno podjetje. Zlasti iz točk 423, 424, 450 in 467 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija menila, da je odgovornost družbe Schneider Electric za sodelovanje njenih nekdanjih hčerinskih družb SEHV in Magrini z ustanovitvijo družbe VAS 13. marca 2001 prenehala, čeprav je imela do oktobra 2004 v lasti 40 % njenega kapitala.

143    Iz načela, omenjenega v točki 139 zgoraj, izhaja, da družbi SEHV in Magrini ostajata odgovorni za kršitve, ki sta jih storili, preden je v njiju 13. marca 2001 prevzela nadzor skupina VA Tech. Poleg tega, ker sta ti družbi pred tem datumom skupaj z družbo Schneider Electric spadali v drugo podjetje, mora biti zadnjenavedeni družbi skupaj z njima pripisana solidarna odgovornost za to obdobje.

144    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba razlikovati štiri obdobja:

–        prvič, za obdobje od 15. aprila 1988 do 20. septembra 1998 družba Reyrolle sama odgovarja za svoje sodelovanje v omejevalnem sporazumu; za njeno matično družbo v tem obdobju, Rolls-Royce, je kršitev zastarala;

–        drugič, za obdobje od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000 družbi SEHV in Magrini za svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu odgovarjata solidarno z družbo Schneider Electric, ki je bila takrat njuna matična družba;

–        tretjič, za obdobje od 20. septembra 1998 do 13. decembra 2000 družba Reyrolle za svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu odgovarja solidarno z družbo Siemens Österreich, ki je pravna naslednica družbe VA Technologie in je v tem obdobju njena matična družba;

–        četrtič, za obdobje med 1. julijem 2002 (po izpodbijani odločbi 1. aprilom 2002) in 11. majem 2004 družbe Reyrolle, SEHV in Magrini za svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu odgovarjajo solidarno s svojima matičnima družbama KEG in Siemens Österreich, ki je pravna naslednica njihovih nekdanjih matičnih družb VAS in VA Technologie.

145    Dejansko pa je Komisija po načelu, navedenem v točkah od 139 do 143 zgoraj, v točkah od 449 do 451 obrazložitve izpodbijane odločbe glede sodelovanja družbe Reyrolle pri kršitvi ugotovila, da je treba to družbo šteti za edino odgovorno za to sodelovanje za obdobje, preden jo je pridobila skupina VA Tech, to je od 15. aprila 1988 do 20. septembra 1998, da je treba družbi Siemens Österreich in KEG šteti za solidarno odgovorni za to sodelovanje skupaj z družbo Reyrolle po tem, ko je to družbo pridobila skupina VA Tech, to je od 20. septembra 1998 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004, in da je treba družbi SEHV in Magrini, preostali hčerinski družbi skupine VA Tech, ki sta sodelovali pri kršitvi, šteti za solidarno odgovorni za to sodelovanje za obdobje od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004.

146    Glede sodelovanja družb SEHV in Magrini je Komisija v točki 465 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je treba družbo Schneider Electric šteti za solidarno odgovorno s tema družbama za to sodelovanje za obdobje od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000, in v točki 467 izpodbijane odločbe, da je treba družbi Siemens Österreich in KEG šteti za solidarno odgovorni z njima za to sodelovanje za obdobje od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004.

147    Komisija je torej v točki 468 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotovila:

„Zato:

(a)      je treba družbo [Reyrolle] šteti za edino odgovorno za njeno sodelovanje pri kršitvi med 15. aprilom 1988 in 20. septembrom 1998;

(b)      je treba družbi [SEHV] in [Magrini] šteti za solidarno odgovorni skupaj z družbo [Schneider Electric] od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000;

(c)      je treba družbi [Siemens Österreich in KEG] šteti za solidarno odgovorni od 20. septembra 1998 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004 (do 13. decembra 2000 solidarno z družbo [Reyrolle] in od 1. aprila 2002 prav tako solidarno z družbama [SEHV] in [Magrini]).“

148    Glede, na drugem mestu, izračuna glob, ki jih je treba naložiti različnim družbam, ki jim je mogoče pripisati ravnanje podjetij, sodelujočih pri omejevalnem sporazumu, in zlasti glede določitve zneskov, ki jih morajo te družbe plačati solidarno, je treba preizkusiti, ali je Komisija v točkah 122, 134, 139, 141 in 143 obrazložitve izpodbijane odločbe upoštevala načela, ki so navedena zgoraj, in načrt, ki si ga je v točki 468 obrazložitve izpodbijane odločbe določila sama.

149    Glede tega je treba poudariti, da je solidarnost med družbami glede plačila glob, ki jih je treba plačati zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, pravna posledica, ki neposredno izhaja iz vsebine teh členov.

150    Če je mogoče več oseb šteti za osebno odgovorne za sodelovanje pri kršitvi istega podjetja v smislu konkurenčnega prava, jih je treba v skladu s sodno prakso šteti za solidarno odgovorne za to kršitev (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. marca 1974 v združenih zadevah Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, 6/73 in 7/73, Recueil, str. 223, točka 41, in z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I-10065, točki 33 in 34, sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v združenih zadevah Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, od T‑339/94 do T‑342/94, Recueil, str. II-1727, točke od 42 do 44, zgoraj v točki 122 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke 54, 524 in 525, zgoraj v točki 90 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 62, in sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II-5049, točke od 57 do 62).

151    Ker je podjetje na trgu delovalo enotno, se lahko družbam, ali splošneje, pravnim subjektom, ki jih je mogoče šteti za osebno odgovorne, na podlagi konkurenčnega prava naloži solidarna odgovornost (glej v tem smislu zgoraj v točki 150 navedeno sodbo Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, točka 41, sodbo Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Geigy proti Komisiji, 52/69, Recueil, str. 787, točka 45, zgoraj v točki 122 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke 54, 524 in 525, in zgoraj v točki 150 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 62). Solidarnost pri plačilu glob, ki so naložene zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, prispeva k cilju odvračanja, ki ga ima na splošno konkurenčno pravo, saj omogoča dejansko plačilo teh glob (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točki 172 in 173, in z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I-5859, točka 61), in to ob upoštevanju načela ne bis in idem, ki je temeljno načelo prava Unije, ki je navedeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP in prepoveduje, da bi za isto kršitev konkurenčnega prava prek pravnih subjektov, ki so za to kršitev lahko osebno odgovorni, več kot enkrat kaznovali ravnanje podjetja na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 338, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II-931, točke od 95 do 99, in z dne 13. decembra 2006 v združenih zadevah FNCBV in drugi proti Komisiji, T‑217/03 in T‑245/03, ZOdl., str. II-4987, točka 340).

152    Dejstvo, da osebna odgovornost, ki jo imajo različne družbe zaradi sodelovanja istega podjetja pri kršitvi, ni enaka, ne preprečuje naložitve globe, ki jo je treba plačati solidarno, če se solidarnost pri plačilu globe nanaša le na obdobje kršitve, v katerem so tvorile gospodarsko enoto in torej eno podjetje v smislu konkurenčnega prava.

153    V nasprotju s tem, kar trdi v okviru argumenta, navedenega v točki 121 zgoraj, Komisija ne more prosto določati zneskov, ki jih je treba plačati solidarno. Iz načela individualizacije kazenskih sankcij, ki je opisano v točki 122 zgoraj, namreč izhaja, da mora imeti vsaka družba možnost, da iz odločbe, s katero se ji nalaga globa, ki jo mora plačati solidarno z eno ali več drugimi družbami, razbere delež, ki ga ima po plačilu globe Komisiji v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov. Zato mora Komisija predvsem natančno določiti obdobja, v katerih so bile te družbe (so)odgovorne za kršitve podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in po potrebi raven odgovornosti teh družb za svoja ravnanja.

154    Zato je morala v obravnavanem primeru Komisija ugotovitve, ki jih je navedla v točki 468 obrazložitve izpodbijane odločbe glede obdobij, za katera družbe, ki spadajo v podjetje VA Tech, odgovarjajo skupaj, upoštevati pri določitvi zneskov, ki jih morajo te družbe plačati solidarno. Ti zneski morajo kar najbolj odražati težo različnih delov odgovornosti, ki jo te družbe nosijo skupaj, kot so opredeljeni v navedeni točki obrazložitve.

155    Treba je dodati, da je tako kot pojem „podjetje“ v smislu konkurenčnega prava, ki je neposredna posledica uporabe veljavnega prava (glej točki 150 in 151 zgoraj), tudi pojem „solidarnost pri plačilu glob“ samostojen pojem, ki ga je treba razlagati glede na cilje in sistem konkurenčnega prava, v katerega spada, in po potrebi glede na splošna načela, ki izhajajo iz vseh nacionalnih pravnih sistemov. Zlasti se je treba – čeprav je narava obveznosti plačila, ki jo imajo družbe, ki jim je Komisija zaradi kršitve konkurenčnega prava Skupnosti naložila globe, ki jih je treba plačati solidarno, drugačna od narave obveznosti sodolžnikov v zasebnem pravu – zgledovati predvsem po pravni ureditvi solidarnih obveznosti.

156    Zato ima odločba, s katero Komisija več družbam nalaga solidarno plačilo globe, nujno vse učinke, ki jih pravo določa za plačilo glob na področju konkurence, in to tako za razmerja med upnikom in solidarnimi dolžniki kot za medsebojna razmerja solidarnih dolžnikov.

157    Torej je v izključni pristojnosti Komisije, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 vsaki od družb, ki so spadale v isto podjetje, v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, določi lastni delež, in te naloge Komisija v nasprotju z njenimi trditvami na obravnavi ne more prepustiti nacionalnim sodiščem.

158    Treba je ugotoviti, da odločba, s katero je Komisija zaradi kršitve nekega podjetja naložila solidarno plačilo globe več družbam, če ne določa nasprotnega, tem družbam nalaga enako odgovornost za to ravnanje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji, C‑196/99 P, Recueil, str. I-11005, točki 100 in 101). Družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe in imajo, če odločba o naložitvi globe ne določa nasprotnega, enako odgovornost za kršitev, morajo načeloma plačati enake dele globe, ki jim je bila naložena zaradi te kršitve. Zato lahko družba, ki – potem ko jo je morda terjala Komisija – plača celotni znesek globe, na podlagi same odločbe Komisije zahteva regres od drugih solidarnih dolžnikov, od vsakega svoj delež. Čeprav odločba, s katero je bila več družbam naložena globa, ki jo je treba plačati solidarno, ne omogoča vnaprejšnje določitve, katera od teh družb je dejansko zavezana za plačilo globe Komisiji, pa kljub temu ne pušča nobenega dvoma o deležu globe, ki ga mora plačati vsaka od družb, saj lahko po potrebi vsaka od družb za plačane zneske, ki presegajo njen delež, zahteva regres od drugih solidarnih dolžnikov.

159    Ker torej izpodbijana odločba ne določa, da so v podjetju VA Tech nekatere družbe za sodelovanje tega podjetja pri omejevalnem sporazumu v danem obdobju bolj odgovorne od drugih, je treba domnevati, da imajo te družbe enako obveznost in zato enak delež zneskov, ki so jim naloženi solidarno.

160    V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da pri izračunu individualnih glob družb SEHV in Magrini, določitvi zneskov, ki jih morajo družbe Siemens Österreich, KEG, Reyrolle, SEHV in Magrini ter Schneider Electric, kot izhaja iz točk 505, 509 in 552 obrazložitve izpodbijane odločbe, plačati solidarno, in pri zneskih iz člena 2, od (j) do (l), te odločbe niso bila upoštevana zgoraj omenjena načela in navedbe iz točke 468 obrazložitve izpodbijane odločbe.

161    Prvič, Komisija je družbo Reyrolle na eni strani in družbi SEHV in Magrini na drugi strani štela za solidarno odgovorne za plačilo 17.550.000 EUR od celotne globe 22.050.000 EUR, ki jim je bila naložena (točki 509 in 552 obrazložitve in člen 2(k) in (l)(i) izpodbijane odločbe).

162    Te tri družbe pa so v istem podjetju sodelovale le med 1. aprilom 2002 in 11. majem 2004, to je v obdobju dveh let in enega meseca. Kot je razvidno iz točk 507 in 509 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil celotni znesek globe, 12.600.000 EUR, podjetju VA Tech naložen za obdobje med 20. septembrom 1998 in 11. majem 2004, to je za obdobje štirih let in štirih mesecev, ki je torej za več kot dvakrat daljše v primerjavi z zgoraj omenjenim obdobjem. Zato tudi ob upoštevanju tega, da ni treba, da so globe, naložene različnim družbam podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi, sorazmerne s trajanjem kršitve (glede tega glej točko 181 spodaj), znesek 17.550.000 EUR, za katerega sta hčerinski družbi SEHV in Magrini odgovorni solidarno z družbo Reyrolle, očitno presega znesek, ki je po navedbah Komisije v izpodbijani odločbi primeren za kaznovanje sodelovanja družb SEHV in Magrini kot hčerinskih družb skupine VA Tech pri omejevalnem sporazumu med 1. aprilom 2002 in 11. majem 2004.

163    Drugič, od celotne globe 22.050.000 EUR, ki jo je Komisija naložila družbi Reyrolle, sta za plačilo 12.600.000 EUR solidarno odgovorni družbi Siemens Österreich in KEG, za plačilo 17.550.000 EUR pa sta solidarno odgovorni družbi SEHV in Magrini (točki 509 in 552 obrazložitve in člen 2(l)(i) in (ii) izpodbijane odločbe).

164    Po eni strani globe, ki jih mora družba Reyrolle plačati solidarno z drugimi družbami, očitno presegajo celotni znesek njene globe. Čeprav to ne more povzročiti, kot je Komisija poudarila v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča, da bi bila družba Reyrolle zavezana za plačilo zneska, ki presega 22.050.000 EUR, pa taka določitev zneskov, ki jih je treba plačati solidarno, tožečim strankam ne omogoča, da bi iz izpodbijane odločbe razbrale deleže, ki jih imajo po plačilu globe Komisiji v razmerju druga do druge, kar je v nasprotju z dolžnostjo Komisije iz točke 153 zgoraj. Po drugi strani je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar je Komisija pravilno navedla v točki 468(a) obrazložitve izpodbijane odločbe, družbi Reyrolle ni bil naložen del globe, ki bi jo morala za obdobje med letoma 1988 in 1998, v katerem je samostojno sodelovala pri kršitvi, nositi sama.

165    Tretjič, iz tabele v točki 509 obrazložitve in člena 2(l) izpodbijane odločbe je razvidno, da družbama Siemens Österreich in KEG v nasprotju s tem, kar je Komisija pravilno navedla v točki 468(c) obrazložitve izpodbijane odločbe na koncu, ni bila pripisana solidarna odgovornost za del globe, ki je bila naložena družbama SEHV in Magrini, da bi se tako upoštevalo obdobje dveh let in enega meseca, v katerem so bile družbe del istega podjetja.

166    Treba je ugotoviti, da je Komisija s tem, da je štela, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini solidarno odgovorne za plačilo globe, ki očitno presega njihovo skupno odgovornost, da družb Siemens Österreich in KEG ni štela za solidarno odgovorni za del globe, ki je bila naložena družbama SEHV in Magrini, in da družbi Reyrolle ni naložila globe za del kršitve, za katero je bila ta družba edina odgovorna, kršila načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki je navedeno v točki 122 zgoraj.

167    Zato je treba člen 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na izračun globe, ki jo je treba naložiti družbama SEHV in Magrini, in v delu, v katerem se nanaša na določitev zneskov, ki jih morajo tožeče stranke plačati solidarno, razglasiti za ničen.

–       Neupoštevanje posebnih okoliščin v zvezi z družbami Reyrolle, SEHV in Magrini pri uporabi izhodiščnega zneska podjetja VA Tech za te družbe

168    Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini navajajo, da je zaradi okoliščin, ki veljajo le zanje, dejstvo, da je Komisija zanje uporabila izhodiščni znesek, ki je bil določen za podjetje VA Tech, povzročilo, da so jim bile naložene globe v znesku, ki je nesorazmeren glede na težo njihovega sodelovanja pri kršitvi.

169    Argument, ki ga navaja družba Reyrolle (glej točko 109 zgoraj), se nanaša na to, da Komisija, ko je zanjo uporabila izhodiščni znesek, ki je bil določen za podjetje VA Tech, ni upoštevala omejene zmožnosti te družbe, da škodi konkurenci na notranjem trgu, ki je posledica tega, da je med trajanjem sporazuma GQ svoje dejavnosti omejila na Združeno kraljestvo in Irsko.

170    Glede tega je treba spomniti, da se Komisija v primeru omejevalnega sporazuma na svetovni ravni, ki se poleg določitve cen nanaša tudi na razdelitev trgov, lahko opre na svetovni promet, ki je bil ustvarjen s prodajo zadevnega proizvoda, da bi z izhodiščnim zneskom ob upoštevanju velikostnih razlik med člani omejevalnega sporazuma izrazila naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg in geografski obseg trga (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II-1181, točki 197 in 198, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑329/01, ZOdl., str. II-3255, točka 87).

171    V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da Združeno kraljestvo in Irska skupaj pomenita velik del skupnega trga. Zato škode, ki je bila povzročena konkurenci na teh trgih, ni mogoče opredeliti za majhno. Na drugem mestu je treba ugotoviti, da je kršitev, ki je tožečim strankam očitana v izpodbijani odločbi, ravno posledica očitka, da so si zadevna podjetja z uporabo sistema „matičnih držav“ razdelila različne nacionalne trge na evropski ravni. Zato dejstva, da je družba Reyrolle v skladu s takim nezakonitim sporazumom omejila svojo dejavnost na skupnem trgu na domača trga, ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino. Na tretjem mestu je treba spomniti, da so po trditvah Komisije, ki jim tožeče stranke ne ugovarjajo, udeleženci omejevalnega sporazuma sami upoštevali svoj svetovni promet, da bi določili individualne kvote pri omejevalnem sporazumu, to je kvote, ki so se uporabljale tako na evropski ravni – razen „matičnih držav“ – kot na svetovni ravni. Iz tega izhaja, da je Komisija pri presoji posamične teže različnih vpletenih podjetij pravilno upoštevala njihov svetovni promet, ustvarjen s projekti GIS.

172    Torej je treba argument družbe Reyrolle zavrniti.

173    Argument, ki ga navajata družbi SEHV in Magrini (glej točko 115 zgoraj), se nanaša na to, da je Komisija izhodiščni znesek za podjetje Schneider določila glede na njeno udeležbo v družbi VAS. Ker naj bi družba VA Technologie v družbo VAS prispevala različne dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z omejevalnim sporazumom, razmerje, ki je tako nastalo med izhodiščnima zneskoma glob za podjetji VA Tech in Schneider, ne ustreza razmerju med prometom, ki so jih s projekti GIS ustvarile hčerinske družbe, ki sta jih družba VA Technologie in Schneider Electric prispevali v družbo VAS. To naj bi povzročilo določitev premajhnega izhodiščnega zneska za podjetje Schneider v primerjavi z izhodiščnim zneskom, ki je bil določen za podjetje VA Tech.

174    Družbi SEHV in Magrini navajata, da dejavnosti, ki niso nikakor povezane s projekti GIS in jih je družba VA Technologie prispevala v družbo VAS, ne morejo upravičiti tega, da je bila podjetju VA Tech naložena večja globa kot podjetju Schneider. Družbi SEHV in Magrini menita, da bi morala Komisija izhodiščni znesek razdeliti glede na promet, ki so ga s projekti GIS ustvarile nekdanje hčerinske družbe družbe VAS, ali na podlagi njihovih kvot pri omejevalnem sporazumu, ki po njunem mnenju glede na tabelo iz točke 144 obrazložitve izpodbijane odločbe znašajo 2,79 % za družbo Reyrolle in 7,28 % za družbi SEHV in Magrini.

175    Glede izhodiščnega zneska, ki se je uporabil za podjetje Schneider, je treba ugotoviti, da dejansko ni bil določen enako kot za druga podjetja, to je na podlagi svetovnega prometa, ustvarjenega leta 2003, nedvomno zato, ker je Komisija menila, da to podjetje v tem obdobju ni več sodelovalo pri omejevalnem sporazumu. Kakor je navedeno na koncu točke 489 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil izhodiščni znesek, ki je bil uporabljen za podjetje Schneider, določen kot 40 % izhodiščnega zneska za podjetje VA Tech, glede na to, da je imelo podjetje Schneider 40-odstotni delež v družbi VAS, kjer so bile od 13. marca 2001 združene vse dejavnosti skupin VA Tech in Schneider, ki se nanašajo na GIS. Iz te udeležbe je torej razvidno razmerje med prometom, ki so ga družba Reyrolle na eni strani in družbi SEHV in Magrini na drugi strani ustvarjale ob ustanovitvi družbe VAS.

176    Argument družb SEHV in Magrini je treba zavrniti iz treh razlogov.

177    Prvič, navedeni očitek se v bistvu nanaša na dejstvo, da je Komisija družbe VA Technologie, KEG in Reyrolle v primerjavi z družbami Schneider Electric, SEHV in Magrini postavila v slabši položaj. Vendar družbi SEHV in Magrini nimata interesa, da bi se lahko sklicevali na ta očitek. Če bi mu namreč Splošno sodišče ugodilo in tako povečalo izhodiščni znesek globe za podjetje Schneider, bi to povzročilo povečanje dela globe, ki jima je naložena zaradi sodelovanja pri kršitvi v obdobju, ko sta spadali v podjetje Schneider, ne da bi hkrati zmanjšalo globo, ki jima je naložena zaradi sodelovanja v obdobju, ko sta spadali v podjetje VA Tech. Družbi SEHV in Magrini sta zaradi domnevne napake Komisije tako v boljšem položaju in je zato ne moreta izpodbijati pred Splošnim sodiščem. Zato je treba ta razlog zavrniti kot nedopusten.

178    Drugič, dodatno, trditev, da je družba VA Technologie v družbo VAS prispevala številne dejavnosti, ki niso povezane s projekti GIS, ni utemeljena z nobenim dokazom. Poleg tega družbi SEHV in Magrini ne navajata, niti katere dejavnosti naj bi to bile niti kakšno težo naj bi imele v primerjavi z dejavnostmi na področju GIS. Ta argument je torej treba zavrniti tudi iz tega razloga.

179    Tretjič, prvotne kvote posamičnih podjetij pri omejevalnem sporazumu, ki so omenjene v točki 144 obrazložitve izpodbijane odločbe in na katere se opirata družbi SEHV in Magrini, so bile pozneje spremenjene. Tako je v točki 145 obrazložitve izpodbijane odločbe tabela, v kateri sta za obdobje, ki ni navedeno, vendar se nanaša na čas po tem, ko je družba Alstom leta 1996 od družbe AEG prevzela dejavnosti na področju GIS, navedeni kvota 10,94 % za podjetje Schneider in kvota 10,3 % za družbo Reyrolle. Proti koncu prve faze sodelovanja tožečih strank pri omejevalnem sporazumu je bila zato teža družbe Reyrolle v primerjavi s težo družb SEHV in Magrini večja, kot kažejo številke, ki jih navajata ti družbi, in jih je treba torej v vsakem primeru zavrniti kot napačne.

–       Povečanje zaradi trajanja kršitve

180    Po eni strani družbi Siemens Österreich in KEG navajata, kot je bilo navedeno v točki 111 zgoraj, da je glede na trajanje kršitev, ki so jima pripisane, njuna globa v primerjavi z globo družbe Reyrolle dvakrat večja, to je 242.307 EUR na mesec kršitve za družbi Siemens Österreich in KEG v primerjavi s 124.576 EUR na mesec kršitve za družbo Reyrolle.

181    Glede tega je treba ugotoviti, kot je tudi Komisija navedla v odgovoru na tožbo v zadevi T‑122/07, da pravo Skupnosti ne zahteva, da morajo biti globe, ki so naložene različnim družbam znotraj istega podjetja, sorazmerne s trajanjem udeležbe, ki je očitana vsaki od družb. Poleg tega se družbi Siemens Österreich in KEG nista sklicevali na to načelo, temveč sta se zadovoljili z navedbo načela, da globa, ki je naložena matičnim družbam, ki jim je pripisana solidarna odgovornost za kršitev hčerinskih družb, in je utemeljena na odločilnem vplivu, ki ga imajo prvonavedene družbe na poslovno ravnanje drugonavedenih družb, ne more biti večja od globe, ki je naložena tem hčerinskim družbam, na tej podlagi pa sta nato izpodbijali to, da je bila globa, določena v izpodbijani odločbi za obdobje, v katerem sta nadzorovali družbo Reyrolle, na mesec očitane udeležbe zanju večja, kot za to družbo. Ker pa se za globe, ki so naložene različnim družbam znotraj istega podjetja, ne zahteva, da so sorazmerne s trajanjem udeležbe, ki je očitana vsaki od družb, taka primerjava zneskov v eurih na mesec sodelovanja pri kršitvi, ki je uporabljena za dve družbi, ki jima je bila očitana udeležba različnega trajanja, ni posledica neenakopravnega obravnavanja.

182    Iz tega zato ne sledi, da praksa Komisije, da globe določi na način, ki ni strogo sorazmeren s trajanjem, presega meje diskrecijske pravice, ki ji jo priznava sodna praksa (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T‑150/89, Recueil, str. II-1165, točka 59; z dne 11. decembra 1996 v zadevi Van Megen Sports proti Komisiji, T‑49/95, Recueil, str. II-1799, točka 53, in z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T‑229/94, Recueil, str. II-1689, točka 127).

183    Po drugi strani sta družbi Siemens Österreich in KEG glede tega navajali nasprotje med izrekom izpodbijane odločbe in njeno obrazložitvijo. Kot pa je Komisija prav tako navedla v odgovoru na tožbo v zadevi T‑122/07, iz smernic posredno, vendar jasno izhaja, da globe, ki so izračunane na podlagi osnovnih meril, v nobenem primeru niso sorazmerne s trajanjem kršitev. Nasprotno, iz dejstva, da se v skladu s točko 1 B smernic na koncu osnovni znesek dobi tako, da se izhodiščnemu znesku, ki je odvisen samo od teže kršitve, prišteje povečanje zaradi trajanja, je jasno razvidno, da je znesek na mesec kršitve degresiven glede na trajanje, saj se relativna teža nespremenljivega izhodiščnega zneska v tem seštevku zaradi zviševanja povečanja zaradi trajanja vedno zmanjšuje. Ker je Komisija v izpodbijani odločbi večkrat navedla, da je globe računala na podlagi smernic, kar je med drugim njena stalna praksa, degresivnost globe na mesec v času ne more povzročiti nasprotja ali neskladja med izrekom izpodbijane odločbe in njeno obrazložitvijo.

184    Zato je treba te trditve zavrniti.

–       Zgornja meja 10 % prometa

185    Kot je bilo obrazloženo v točki 107 zgoraj, družbe Reyrolle, SEHV in Magrini navajajo, da izpodbijana odločba ne upošteva zgornje meje 10 % prometa, ki je določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003.

186    V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da okoliščina, na podlagi katere je več družb solidarno zavezanih za plačilo globe, ker skupaj tvorijo podjetje v smislu člena 81 ES, glede uporabe zgornje meje, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, ne pomeni, da se obveznost vsake omeji na 10 % prometa, ki ga je ustvarila v zadnjem poslovnem letu. Zgornja meja 10 % v smislu te določbe mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso namreč izračunana na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet družb, ki tvorijo podjetje, pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja (zgoraj v točki 122 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točki 528 in 529, in zgoraj v točki 150 navedena sodba Splošnega sodišča v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 90).

187    V nasprotju s trditvami tožečih strank se pojem podjetja v smislu člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ne razlikuje od pojma podjetja v smislu člena 81(1) ES. Zato tudi v primeru solidarne odgovornosti več družb znotraj skupine, ki tvori eno podjetje v smislu teh določb, zgornje meje ni treba določiti glede na družbo z najmanjšim prometom.

188    Z zgoraj v točki 158 navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji, ki jo navajajo tožeče stranke, ni mogoče ovreči teh trditev. V zadevi, v kateri je bila sprejeta ta sodba, je namreč Komisija ugotovila sodelovanje dveh družb, ki sta spadali v isto skupino, pri kršitvi, vendar je globo naložila le eni od njiju, ob tem pa navedla, da je v tej globi upoštevano tudi ravnanje druge družbe. Komisija te izbire naslovnika izpodbijane odločbe ni obrazložila, Sodišče pa je, zlasti ker Komisija ni dokazala, da je imela družba, ki ji je bila naložena globa, vodstvena pooblastila v razmerju do druge družbe, sodbo zaradi pomanjkljive obrazložitve razglasilo za delno nično (zgoraj v točki 158 navedena sodba Aristrain proti Komisiji, točke od 93 do 100). Sodišče v tej sodbi torej ni nasprotovalo temu, da se za vse družbe, ki tvorijo eno podjetje, uporabi zgornja meja 10 % celotnega prometa tega podjetja, temveč je le spomnilo, da bi morala Komisija dokazati obstoj dejanskih okoliščin, zaradi katerih je opredelitev več družb za gospodarsko enoto upravičena.

189    V obravnavanem primeru, kot je bilo spomnjeno v točki 138 zgoraj, pa ni bilo izpodbijano to, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini ob koncu omejevalnega sporazuma skupaj z družbama Siemens Österreich in KEG oziroma z družbami, katerih pravni naslednici sta, tvorile eno podjetje. Zato je lahko Komisija kot osnovo za izračun zgornje meje 10 % za vsako od glob, naloženih družbam, ki so sodelovale pri tem podjetju, načeloma upoštevala celotni promet tega podjetja.

190    Družbe Reyrolle, SEHV in Magrini poleg tega navajajo sodno prakso Splošnega sodišča, da če je gospodarska enota, ki je sodelovala pri kršitvi, v obdobju med prenehanjem kršitve in dnem sprejetja odločbe, s katero je bila ta kršitev kaznovana, prenehala, ima vsak naslovnik odločbe pravico, da se zanj individualno uporabi zgornja meja 10 % prometa (zgoraj v točki 90 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 390). Iz tega sklepajo, da je zgornjo mejo 10 % tudi na splošno mogoče izračunati na osnovi celotnega prometa gospodarskega subjekta le, če se ta subjekt v obdobju med storitvijo kršitve in sprejetjem odločbe Komisije ni spremenil. Zato je treba po njihovem mnenju zgornjo mejo za vsako družbo izračunati ločeno tudi v primeru, da se je ekonomski subjekt po kršitvi povečal.

191    Ta argument je treba zavrniti, saj se gospodarski subjekt, ki je v izpodbijani odločbi označen kot „VA Tech“ in vsebuje zlasti družbe Reyrolle, SEHV in Magrini, v obdobju med koncem omejevalnega sporazuma in izpodbijano odločbo ni ravno povečal. Vse tožeče stranke, ki so bile del tega gospodarskega subjekta ob koncu omejevalnega sporazuma 11. maja 2004, so bile ob sprejetju izpodbijane odločbe 24. januarja 2007 še vedno del tega gospodarskega subjekta, čeprav so nekatere spremenile firmo ali pa so bile, kot družba VAS, pripojene drugi družbi.

192    Zato je treba argument, ki se nanaša na prekoračenje zgornje meje 10 % prometa pri družbah Reyrolle, SEHV in Magrini, zavrniti.

b)     Peti očitek, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija družbo Reyrolle napačno štela za odgovorno poleg njene matične družbe

 Trditve strank

193    Družba Reyrolle trdi, da njeni zaposleni od leta 2002 niso sodelovali pri sistemu usklajevanja sporazumov in da jo je omejevalni sporazum zadeval le kot „sestavni del družbe VAS“. Hčerinske družbe pa naj bi bile individualno odgovorne le za protikonkurenčna ravnanja, pri katerih so sodelovale. Vendar naj ne bi bile odgovorne za ravnanja njihove matične družbe. Zato naj tožeči stranki ne bi bilo mogoče naložiti globe za drugo fazo kršitev, to je za obdobje od leta 2002 do leta 2004.

194    Komisija zavrača argumente družbe Reyrolle.

 Presoja Splošnega sodišča

195    Na prvem mestu je treba ugotoviti, da ta očitek družbe Reyrolle izhaja iz preveč formalističnega razumevanja kršitve, ki ji je očitana v izpodbijani odločbi. Sodelovanje na sestankih omejevalnega sporazuma se namreč kaznuje le kot zunanji izraz dejstva, da so imeli udeleženci voljo, da se uskladijo, in da so se čutili vezane na nezakonite sporazume, ki so bili sklenjeni v omejevalnem sporazumu. Družba Reyrolle pa ni trdila, niti da se je odmaknila od teh sporazumov ali od omejevalnega sporazuma na splošno niti da pri poslovnem ravnanju ni več upoštevala pravil omejevalnega sporazuma in konkretnih sporazumov o projektih GIS. Zato tudi ob domnevi, da po ustanovitvi družbe VAS družbe Reyrolle na sestankih omejevalnega sporazuma niso več zastopali njeni zaposleni, to ne dokazuje, da kot pravna oseba ni izpolnila znakov kršitve člena 81(1) ES.

196    Na drugem mestu dejstvo, da se matični družbi pripiše ravnanje hčerinske družbe, ker je določala njeno poslovno ravnanje, ne povzroči tega, da je treba to matično družbo šteti za storilca tega ravnanja namesto hčerinske družbe. Z drugimi besedami, odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe te nikakor ne oprosti lastne odgovornosti kot pravne osebe in ta družba torej ostane individualno odgovorna za protikonkurenčna ravnanja, pri katerih je sodelovala.

197    Zato je treba ta očitek zavrniti.

c)     Šesti očitek, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idem

 Trditve strank

198    Družbi Siemens Österreich in KEG trdita, da se s členom 2(l)(ii) izpodbijane odločbe krši načelo ne bis in idem, saj jima je lahko zaradi njega za isto kršitev naložena dvakratna kazen. Iz točk 487 in 505 obrazložitve izpodbijane odločbe naj bi bilo razvidno, da je Komisija nameravala naložiti globo 22.050.000 EUR podjetju VA Tech. Komisija naj bi nato to globo pristransko razdelila med različne pravne osebe, ki so ob prenehanju kršitve spadale v to podjetje. Ta delitev pa naj bi lahko povzročila, da bi morala skupina VA Tech in na koncu družbi Siemens Österreich in KEG, ki imata edini od družb iz te skupine zadostna finančna sredstva, za isto kršitev plačati dodatnih 4.500.000 EUR, če bi družba Schneider Electric, kot naj bi med drugim sama navedla, zavrnila plačilo globe, ki ji je bila naložena solidarno z družbama SEHV in Magrini.

199    Poleg tega naj bi bila kršitev družb SEHV in Magrini v obdobju od leta 1988 do leta 2000 dvojno kaznovana, po eni strani zaradi povečanja odgovornosti družbe Reyrolle – ker je bil promet družb SEHV in Magrini upoštevan pri njunem izhodiščnem znesku – in po drugi strani zaradi solidarne odgovornosti zadnjih dveh in družbe Schneider Electric.

200    Komisija zavrača argumente strank.

 Presoja Splošnega sodišča

201    Na prvem mestu je treba ugotoviti, da družbi Siemens Österreich in KEG nimata interesa, da bi se sklicevali na ta očitek, saj se ne nanaša neposredno nanju. V skladu s členom 2(l) izpodbijane odločbe jima je naložena le globa 12.600.000 EUR solidarno z družbo Reyrolle. Nista pa solidarno zavezani za plačilo globe, ki je bila naložena družbama SEHV in Magrini. Zato če bi družba Schneider Electric zoper ti družbi vložila regresni zahtevek, to ne bi povečalo zneska, ki ga dolgujeta družbi Siemens Österreich in KEG. Treba je dodati – ker ti navajata, da imata edini med družbami iz skupine VA Tech zadostna finančna sredstva – da niti izpodbijana odločba niti pravo Skupnosti na splošno ne določata, da bi morala za plačilo globe, kadar naslovniku odločbe, s katero se nalaga globa, primanjkuje sredstev, namesto naslovnika odgovarjati njegova matična družba.

202    Na drugem mestu, kot je bilo ugotovljeno v točki 167 zgoraj, je treba člen 2 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na izračun globe, ki jo je treba naložiti družbama SEHV in Magrini, in v delu, v katerem se nanaša na zneske, ki jih morajo družbe, ki so bile del podjetja VA Tech, plačati solidarno. Zato postane ta očitek družb Siemens Österreich in KEG brezpredmeten.

203    Na tretjem mestu, to, da je mogoče promet družb SEHV in Magrini upoštevati tako pri določitvi izhodiščnega zneska globe za družbo Reyrolle, vključno z obdobjem med letoma 1988 in 2000, v katerem ta družba ni bila del istega podjetja kot družbi SEHV in Magrini, kakor pri izračunu globe, ki je bila tema družbama naložena za isto obdobje, je neizogibna posledica dejstva, da v tem obdobju te družbe niso bile del istega podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti. Vendar to niti za družbo Reyrolle niti za podjetje VA Tech ne pomeni dvojne sankcije za isto kršitev, saj sta za obdobje med letoma 1988 in 2000 podjetji VA Tech in Schneider kaznovani ločeno.

204    Zato je treba ta očitek zavrniti.

d)     Sedmi očitek, ki se nanaša na nezmanjšanje globe

 Trditve strank

205    Družbi Siemens Österreich in KEG navajata, da člen 2(l)(ii) izpodbijane odločbe krši pravila v zvezi z olajševalnimi okoliščinami, kot izhajajo iz smernic, sodne prakse Skupnosti in obvestila o ugodni obravnavi. Zlasti poudarjata, da Komisija ni upoštevala dejstva, da sta z 21. januarjem 2004, še pred posegom Komisije, prostovoljno prekinili svoje sodelovanje pri kršitvi, dejstva, da sta v takrat, ko so bili opravljeni pregledi, prenehali vsakršne stike z drugimi člani omejevalnega sporazuma, ki bi bili v nasprotju s pravili konkurence, pasivne vloge podjetja VA Tech pri omejevalnem sporazumu, njunega aktivnega sodelovanja med upravnim postopkom in tega, da sta vedno priznavali, da je podjetje VA Tech med oktobrom 2002 in marcem 2004 sodelovalo pri omejevalnem sporazumu.

206    Komisija ugovarja argumentom družb Siemens Österreich in KEG.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Olajševalne okoliščine

207    Treba je spomniti, da je v smernicah v točki 3 predvideno zmanjšanje osnovnega zneska globe „v primeru olajševalnih okoliščin“, kakršni sta zlasti izključno pasivna vloga ali sledilna vloga pri kršitvi in prenehanje kršitve takoj, ko poseže Komisija.

208    Treba je ugotoviti, da so v tem besedilu olajševalne okoliščine, ki naj bi jih Komisija upoštevala, naštete kot primer. Zato Komisija ohrani določeno diskrecijsko pravico, da na splošno oceni obseg morebitnega zmanjšanja glob zaradi olajševalnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II-2395, točka 326).

209    V obravnavanem primeru, prvič, v delu, v katerem tožeče stranke navajajo, da so prostovoljno prekinile sodelovanje pri kršitvi že 21. januarja 2004, zadostuje spomniti, da je Komisija, kot izhaja iz navedb v točkah od 77 do 81 zgoraj, pravilno ugotovila, da so tožeče stranke pri omejevalnem sporazumu sodelovale do 11. maja 2004.

210    Drugič, glede „prenehanja kršitve takoj, ko poseže Komisija“, omenjenega v točki 3 smernic, očitku, ki ga navajata družbi Siemens Österreich in KEG, ni mogoče ugoditi.

211    Komisiji v okviru njene diskrecijske pravice namreč nikakor ni treba odobriti zmanjšanja globe zaradi opustitve očitne kršitve, ne glede na to, ali je opustitev nastopila pred njenimi posegi ali po njih (zgoraj v točki 90 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 292).

212    Zadevna kršitev v tej zadevi je bila nedvomno očitna kršitev, saj se je nanašala na tajni omejevalni sporazum z namenom določitve cen in razdelitve trgov. Ta vrsta omejevalnega sporazuma je v členu 81(1)(a) in (c) ES izrecno prepovedana in pomeni posebej težko kršitev, kar je Komisija pravilno ugotovila v točki 479 obrazložitve izpodbijane odločbe. Družbi Siemens Österreich in KEG torej Komisiji neutemeljeno očitata, da jima ni odobrila zmanjšanja globe zaradi prenehanja sodelovanja pri tej kršitvi.

213    Čeprav je Komisija v preteklosti štela prostovoljno prenehanje kršitve za olajševalno okoliščino, lahko na podlagi smernic upošteva dejstvo, da so zelo resne očitne kršitve, čeprav je bila njihova nezakonitost ugotovljena že na začetku konkurenčne politike Skupnosti, še vedno sorazmerno pogoste, in zato meni, da je treba opustiti to velikodušno prakso in ne več nagrajevati prenehanje take kršitve z zmanjšanjem globe (zgoraj v točki 90 navedene sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 294 in navedena sodna praksa). V vsakem primeru Splošno sodišče ne vidi razloga, da bi spremenilo to presojo Komisije, niti v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti.

214    Zato dejstvo, da sta družbi, ki sta bili del podjetja VA Tech, nehali sodelovati pri ob prvem posegu Komisije, ne more pomeniti olajševalne okoliščine.

215    Tretjič, glede „izključno pasivne ali ‚sledilne‘ vloge pri kršitvi“, omenjene v točki 3 smernic, je treba argumente družb Siemens Österreich in KEG prav tako zavrniti.

216    Na prvem mestu družbi Siemens Österreich in KEG navajata, da nista sodelovali pri izdelavi protikonkurenčnih sporazumov. Komisija pa je v zvezi s tem v izpodbijani odločbi ugotovila, da so družbe Reyrolle, Magrini in Schneider Electric kot zastopnice družb, katerih pravna naslednica je družba SEHV, sodelovale pri izdelavi sporazumov, na katerih je temeljil omejevalni sporazum, in da so bile njegove soustanoviteljice. V tem kontekstu je treba ugotoviti da priloga 1 k sporazumu GQ, v kateri je seznam ustanovnih članov omejevalnega sporazuma in njihove oznake, vsebuje zlasti številke „13“, „26“ in „32“, za katere je Komisija ugotovila, ne da bi ji tožeče stranke pri tem ugovarjale, da označujejo družbo Reyrolle, skupino Schneider in družbo Magrini. Ker družbi Siemens Österreich in KEG ugotovitvi, da so njune hčerinske družbe sodelovale pri sprejemanju sporazuma GQ, nista ugovarjali na obrazložen način, je treba ta argument zavrniti.

217    Na drugem mestu družbi Siemens Österreich in KEG navajata, da je bilo podjetje VA Tech v zmoti, ker so ga drugi udeleženci omejevalnega sporazuma decembra 2000 prepričali, da je omejevalni sporazum prenehal, in da so v drugi fazi njegovega sodelovanja preostali člani o projektih GIS razpravljali brez njegove vednosti.

218    Glede tega zadostuje ugotovitev, da zaradi dejstva, da so podjetje VA Tech – katerega sodelovanje v omejevalnem sporazumu je, kot je spomnjeno v točki 212 zgoraj, zelo težka kršitev in ga je Komisija dokazala v pravno zadostni meri – drugi udeleženci omejevalnega sporazuma zapeljali v zmoto, s čimer so želeli doseči dodatne ugodnosti poleg ugodnosti, ki jih je omogočal ta omejevalni sporazum, ravnanja tega podjetja ni mogoče šteti za manj težko. Zato take okoliščine ne morejo pomeniti olajševalne okoliščine, zlasti pa ne dokazujejo izključno pasivne vloge ali vloge „sledilne“ vloge pri kršitvi.

–       Uporaba obvestila o ugodni obravnavi

219    V skladu s sodno prakso zmanjšanje glob v primeru sodelovanja podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvah konkurenčnega prava Skupnosti, temelji na preudarku, da tako sodelovanje Komisiji olajša njeno nalogo, ki je ugotovitev obstoja kršitve, in da se glede na okoliščine kršitev neha (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 399, ter sodbe Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II-1129, točka 325; v zadevi Finnboard proti Komisiji, T‑338/94, Recueil, str. II-1617, točka 363, in v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T‑347/94, Recueil, str. II-1751, točka 330).

220    Kot je navedeno v točki 29 obvestila o ugodni obravnavi, je to obvestilo ustvarilo upravičena pričakovanja, na katera se lahko zanesejo podjetja, ki želijo Komisijo obvestiti o obstoju omejevalnega sporazuma. Glede na upravičena pričakovanja, ki so jih podjetja, ki želijo sodelovati s Komisijo, lahko razbrala iz tega obvestila, je Komisija torej dolžna slediti obvestilu, ko v okviru določitve zneska globe, naložene družbama Siemens Österreich in KEG, presoja njuno sodelovanje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II-713, točka 147 in navedena sodna praksa).

221    Vendar pa Komisija v mejah, ki jih postavlja obvestilo o ugodni obravnavi, uživa široko diskrecijsko pravico pri presoji, ali imajo dokazi, ki jih je predložilo neko podjetje, dodano vrednost v smislu točke 22 tega obvestila in ali je treba zato podjetju dodeliti zmanjšanje na podlagi tega obvestila (glej po analogiji zgoraj v točki 219 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji z dne 28. junija 2005, točki 393 in 394, in sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II-5169, točka 532). Ta presoja je predmet omejenega sodnega nadzora.

222    Glede tega je treba ugotoviti, da družbi Siemens Österreich in KEG nista v pravno zadostni meri dokazali, da sta Komisiji zagotovili dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija že imela, v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi. Ti tožeči stranki morata namreč natančno pojasniti, katere informacije sta zagotovili Komisiji in kako naj bi ji te informacije olajšale nalogo ugotavljanja zadevnega dejanskega stanja.

223    V obravnavani zadevi družbi Siemens Österreich in KEG v zvezi z obdobjem med oktobrom 2002 in marcem 2004 navajata, da je skupina VA Tech izdelala sezname projektov GIS in sestankov, ki podrobno pojasnjujejo, na katerih sestankih so družba VAS in njene hčerinske družbe sodelovale in o katerih projektih GIS je konkretno potekal pogovor. Da so te navedbe Komisiji pomagale dokazati kršitev, ki jo je storilo podjetje VA Tech in druga podjetja, naj bi izhajalo iz tega, da naj bi Komisija povzela celotne odlomke iz obrazložitve dejanskega stanja, ki jo je pripravila skupina VA Tech, na primer v točki 163 obrazložitve izpodbijane odločbe.

224    Komisija, ki ne zanika tega, da je uporabila informacije, ki jih je zagotovila skupina VA Tech, pa je v točkah 539, 541 in 542 izpodbijane odločbe navedla, da je gledano v celoti za te elemente že vedela in da skupina VA Tech torej ni zagotovila dokazov, ki bi pripomogli, da bi Komisija dodatno razjasnila zadevno dejansko stanje. Komisija je upoštevala tudi dejstvo, da je skupina VA Tech zanikala nekatera dejstva, ki jih je Komisija štela za dokazana, in da je podala nasprotujoče si izjave, kar ji ni olajšalo presoje.

225    Pri branju točke 163 izpodbijane odločbe – kar je edini odlomek izpodbijane odločbe, za katerega družbi Siemens Österreich in KEG trdita, da se je Komisija v njem oprla na informacije, ki jih je zagotovila skupina VA Tech – se pokaže, da je trditev, da je Komisija povzela „celotne odlomke iz obrazložitve dejanskega stanja“, ki jo je pripravila skupina VA Tech, pretirana. Edina okoliščina, zaradi katere se je Komisija izrecno sklicevala na izjavo iz obvestila o sodelovanju, ki ga je predložila skupina VA Tech, je to, da so med oktobrom 2002 in februarjem 2004 potekali pogovori o več sklopih projektov GIS v Evropi in drugod. Tudi če bi bila trditev teh tožečih strank, da je Komisija od njih prvič izvedela, da se je od leta 2002 razlikovalo med evropskimi sklopi, označenimi z „EP“, in drugimi sklopi, označenimi s „P“, utemeljena, dodane vrednosti te informacije ni mogoče šteti za znatno v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.

226    Družbi Siemens Österreich in KEG ne navajata, koliko naj bi elementi, ki jih Komisija izpodbija, pripomogli, da bi lahko ta dokazala zadevno dejansko stanje, prav tako pa ne navajata drugih elementov, ki sta jih zagotovili Komisiji in bi lahko k temu pripomogli.

227    Torej Komisiji ob upoštevanju diskrecijske pravice, ki ji jo priznava sodna praksa, navedena v točki 221 zgoraj, ni mogoče očitati, da je družbama Siemens Österreich in KEG nezakonito zavrnila dodelitev zmanjšanja naložene globe.

228    Zato je treba ta očitek zavrniti.

B –  Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka ter, natančneje, na pravico tožečih strank, da zaslišijo obremenilne priče iz člena 6(3)(d) EKČP, in na pravico do poštenega sojenja

 Trditve strank

229    Tožeče stranke v bistvu navajajo, da je Komisija kršila njihovo pravico, da zaslišijo obremenilne priče, ki je kot procesno jamstvo navedena v členu 6(3)(d) EKČP, in pravico do poštenega sojenja. Komisija naj bi se pri ugotovitvi, da je podjetje VA Tech prek družbe VAS 1. aprila 2002 začelo znova sodelovati pri kršitvi, oprla na izjave gospoda M., glavne priče podjetja ABB, ne da bi pred tem upoštevala njihovo pravico, da to obremenilno pričo zaslišijo ali da zahtevajo njeno zaslišanje. To procesno jamstvo naj bi bilo še toliko pomembnejše, ker naj bi imela ta priča v tej zadevi subjektivni interes, da se tožeče stranke strogo kaznujejo, saj je bilo konkurenčno podjetje, ki ga je ta priča zastopala, na podlagi obvestila o ugodni obravnavi oproščeno plačila globe, in ker člen 19 Uredbe št. 1/2003 te priče nikakor ne zavezuje, da govori po resnici.

230    Tožeče stranke poudarjajo, da se ta načela uporabljajo v postopku pred Komisijo na področju omejevalnih sporazumov, čeprav ne gre za kazenski postopek pred sodiščem, saj se globe iz člena 23 Uredbe št. 1/2003 zaradi pravne narave štejejo za kazni v širokem pomenu. Vsekakor pa se v postopku pred Splošnim sodiščem ta nezakonitost ne more popraviti z zaslišanjem te priče.

231    Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

 Presoja Splošnega sodišča

232    Na podlagi ustaljene sodne prakse so temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (mnenje Sodišča 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I-1759, točka 33, in sodba Sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Kremzow, C-299/95, Recueil, str. I-2629, točka 14). V ta namen se Sodišče in Splošno sodišče zgledujeta po skupnih ustavnih tradicijah držav članic in po določbah mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale in h katerim so pristopile. EKČP ima v zvezi s tem poseben pomen (sodba Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18, in zgoraj navedena sodba Kremzow, točka 14). Poleg tega člen 6(2) EU določa, da Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja EKČP in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic.

233    Zato je treba preizkusiti, ali je Komisija glede na zgoraj navedeno kršila temeljno načelo pravnega reda Skupnosti, to je spoštovanje pravice do obrambe (sodba Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 7), ker tožečim strankam ni ponudila možnosti, da neposredno zaslišijo pričo gospoda M.

234    Glede tega je treba poudariti, da na podlagi ustaljene sodne prakse to načelo zahteva, da je podjetjem in združenjem podjetij, na katere se nanaša preiskava Komisije na področju konkurence, v fazi upravnega postopka omogočeno, da primerno sporočijo svoje stališče o resničnosti in ustreznosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II-3085, točka 49 in navedena sodna praksa). Vendar to načelo ne zahteva, da je treba tem podjetjem dati možnost, da v upravnem postopku same zaslišijo priče, ki jih zasliši Komisija (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 200).

235    Zato je treba drugi tožbeni razlog, ki ga navajajo tožeče stranke, zavrniti.

II –  Predlogi za spremembo

236    Kot izhaja iz točk od 65 do 72 zgoraj, je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem je navedeno, da so tožeče stranke pri kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP sodelovale v obdobju med 1. aprilom in 30. junijem 2002. Zato se trajanje kršitve, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, pri vseh tožečih strankah skrajša za tri mesece.

237    Poleg tega je treba, kot je razvidno iz točk od 137 do 167 zgoraj, člen 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na izračun globe, ki jo je treba naložiti družbama SEHV in Magrini, in v delu, v katerem se nanaša na določitev zneskov, ki jih morajo tožeče stranke plačati solidarno, razglasiti za ničen.

238    Glede tega je treba spomniti, da mora Splošno sodišče, če pri preizkusu tožbenih razlogov, s katerimi podjetje ugovarja zakonitosti odločbe Komisije, ki temu podjetju nalaga globo za kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, ugotovi nezakonitosti, preizkusiti, ali mora v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti spremeniti izpodbijano sodbo (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑59/02, ZOdl., str. II-3627, točka 443).

239    Tožeče stranke so zahtevale, da Splošno sodišče zmanjša globo, ki jim je bila naložena, na znesek, ki ne presega 1.980.000 EUR za družbi Siemens Österreich in KEG, 1.100.000 EUR za družbi Reyrolle in Magrini ter 2.750.000 EUR za družbo SEHV.

A –  Globe, ki so bile naložene družbama SEHV in Magrini

240    Splošno sodišče meni, da je treba izpodbijano odločbo spremeniti v delu, v katerem se nanaša na izračun glob, ki so bile naložene družbama SEHV in Magrini, in v katerem se nanaša na zneske, ki jih morata ti družbi s preostalimi družbami, s katerimi sta med sodelovanjem pri omejevalnem sporazumu tvorili isto podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, plačati solidarno.

241    Tako Komisija kot tožeče stranke so v svojih dokumentih in/ali na obravnavi potrdile, da v obravnavani zadevi obstaja več možnosti za izračun glob. Glede tega je treba upoštevati različne okoliščine. Na prvem mestu, odgovornost družbe, ki izvira iz njenega sodelovanja pri kršitvi, bi se morala načeloma odraziti v enotni kazni, ki bi bila izračunana glede na vsa obdobja, v katerih je ta družba sodelovala pri kršitvi. Na drugem mestu, globe različnih podjetij, ki so med trajanjem kršitve tvorile isto podjetje, bi morale biti izračunane ob upoštevanju gospodarske moči tega podjetja v zadnjem polnem letu njegovega sodelovanja pri kršitvi, da bi se zagotovil zadosti odvračalen učinek globe. Na tretjem mestu, če so tako kot v obravnavanem primeru nekatere družbe zaporedoma sodelovale v dveh različnih podjetjih, ki jima je bil poleg tega za njune globe določen različen izhodiščni znesek, je treba tem družbam vseeno naložiti eno globo, ki je sestavljena iz dveh različnih zneskov, za vsako od obdobij, v katerih so sodelovale pri teh dveh podjetjih, da bi lahko primerno določili zneske, ki jih morajo družbe, ki jim je bila pripisana kršitev, plačati solidarno.

242    Zato je treba družbama SEHV in Magrini določiti globo, ki je sestavljena iz dveh različnih zneskov, za vsako od obdobij kršitve, v katerih sta ju nadzorovali družba Schneider Electric oziroma družba VA Technologie.

243    Za obdobje med 1. julijem 2002 in 11. majem 2004, v katerem je družbi SEHV in Magrini nadzorovala družba VA Technologie, je Komisija v izpodbijani odločbi določila izhodiščni znesek globe 9.000.000 EUR za podjetje VA Tech. Kot je razvidno iz točk od 122 do 136 in 203 zgoraj, argumenti tožečih strank tega zneska ne morejo izpodbiti.

244    Iz točke 492 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zaradi trajanja kršitve Komisija v skladu s smernicami povečala izhodiščni znesek globe za 10 % na dopolnjeno leto kršitve in za 5 % na vsako dodatno obdobje, ki je enako ali daljše od šestih mesecev, vendar krajše od enega leta. Izhodiščni znesek globe 9.000.000 EUR za podjetje VA Tech je torej treba povečati za 15 % zaradi trajanja enega leta in desetih mesecev, za obdobje med 1. julijem 2002 in 11. majem 2004, zaradi česar je osnovni znesek globe za podjetje VA Tech 10.350.000 EUR (9.000.000 + 1.350.000), kar je zaradi neobstoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin tudi znesek globe.

245    To globo morajo družbe Reyrolle, Siemens Österreich, KEG, SEHV in Magrini, ki so v tem obdobju tvorile eno podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, plačati solidarno. V skladu z ugotovitvami iz točk od 158 do 159 zgoraj nosi vsak od solidarnih dolžnikov v njihovih medsebojnih razmerjih petino zneska 10.350.000 EUR.

246    Za obdobje med 15. aprilom 1988 in 13. decembrom 2000, v katerem sta bili družbi SEHV in Magrini del skupine Schneider, je Komisija v izpodbijani odločbi za podjetje Schneider določila izhodiščni znesek globe 3.600.000 EUR. Kot je bilo ugotovljeno v točkah od 176 do 179 zgoraj, argumenti družb SEHV in Magrini tega zneska ne morejo izpodbiti. V skladu s smernicami je treba ta izhodiščni znesek globe povečati za 125 %, ker je to obdobje trajalo dvanajst let in sedem mesecev, zaradi česar je osnovni znesek globe za podjetje Schneider 8.100.000 EUR (3.600.000 + 4.500.000), kar je zaradi neobstoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin tudi znesek globe.

247    To globo morajo družbe Schneider Electric, SEHV in Magrini, ki so v tem obdobju tvorile eno podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, plačati solidarno. V skladu z načelom iz točke 158 zgoraj, vsak od solidarnih dolžnikov v njihovih medsebojnih razmerjih nosi tretjino zneska 8.100.000 EUR.

248    Glede tega je, na prvem mestu, treba pojasniti, da celotni znesek globe, ki jo je treba naložiti družbi Schneider Electric, glede na znesek, ki je bil določen v izpodbijani odločbi, ostane nespremenjen. V preostalem je delitev zneskov, ki jih je treba v okviru te globe plačati solidarno, v primerjavi z delitvijo iz izpodbijane odločbe ugodna za družbo Schneider Electric. V teh okoliščinah dejstvo, da družba Schneider Electric ni imela možnosti, da se izreče, ni ovira za tako spremembo izpodbijane odločbe, kakršna je navedena v prejšnji točki.

249    Na drugem mestu Splošno sodišče meni, da ni primerno slediti razlogom, s katerimi je Komisija v izpodbijani odločbe utemeljila svojo izbiro, da družbi SEHV in Magrini nosita le del globe podjetja Schneider, ki izhaja iz povečanja zaradi trajanja kršitve.

250    Če bi se družbi Schneider Electric naložilo plačilo zneska, za katerega družbi SEHV in Magrini ne bi bili odgovorni, bi to pomenilo, da je Komisija na to družbo naslovila dodaten očitek, bodisi ker je njena kršitev presegla sodelovanje njenih (nekdanjih) hčerinskih družb SEHV in Magrini bodisi ker je kršitev trajala dalj časa.

251    Izpodbijana odločba pa takega dodatnega očitka ne vsebuje. Komisija je v točki 29 duplike v zadevi T‑124/07 potrdila, da je „družbi Schneider [Electric] za njeno individualno ravnanje načeloma legitimno naložiti individualno kazen“. Vendar pa v izpodbijani odločbi ali v dokumentih, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ni navedla, kaj naj bi pomenilo to individualno ravnanje družbe Schneider Electric in koliko naj bi se to ravnanje razlikovalo od ravnanja, zaradi katerega je bila tej družbi pripisana odgovornost za sodelovanje njenih (nekdanjih) hčerinskih družb pri omejevalnem sporazumu. Poleg tega je v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča Komisija sama navedla, da te omembe „individualnega ravnanja“ ni treba razumeti, kot da družbi Schneider Electric poleg dejstev, ki so očitana družbama SEHV in Magrini, očita tudi druga ravnanja. Nazadnje je Komisija v točki 423 obrazložitve izpodbijane odločbe brez kakršnih koli pridržkov navedla, da namerava družbam Schneider Electric, SEHV in Magrini pripisati solidarno odgovornost za obdobje od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000.

252    Iz tega izhaja, da je treba družbo Schneider Electric kot matično družbo ter družbi SEHV in Magrini kot hčerinski družbi, ki so skupaj tvorile podjetje Schneider, načeloma šteti za odgovorne za isti znesek, razen če bi pri eni od družb obstajale obteževalne ali olajševalne okoliščine, ki jih pri drugih družbah ne bi bilo. Ni sporno, da v obravnavanem primeru takih okoliščin ni niti pri družbi Schneider Electric niti pri družbah SEHV in Magrini.

253    Komisija je v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča prav tako navedla, da je omejila solidarno odgovornost družbe Schneider Electric in njenih nekdanjih hčerinskih družb na del globe, ki ustreza povečanju zaradi trajanja kršitve, da bi se izognila temu, da bi morali družbi SEHV in Magrini zato, ker je bil njun promet upoštevan pri izračunu izhodiščnega zneska globe tako pri podjetju VA Tech kot pri podjetju Schneider, dvakrat plačati izhodiščni znesek. Globa, ki je bila naložena družbama SEHV in Magrini, to je 22.050.000 EUR, naj bi namreč že vsebovala izhodiščni znesek 9.000.000 EUR, določen med drugim ob upoštevanju njunega prometa. Torej naj bi bilo nepravično, če bi jima poleg tega naložili še plačilo izhodiščnega zneska globe za podjetje Schneider, to je 3.600.000 EUR, izračunanega na podlagi istega prometa.

254    Splošno sodišče meni, da ni treba preizkusiti ustreznosti obrazložitve, ki jo je predlagala Komisija, saj je bil člen 2 izpodbijane odločbe glede izračuna globe, ki jo je treba naložiti družbama SEHV in Magrini, razglašen za ničen. Ta obrazložitev se namreč nanaša na globe, ki so bile naložene z izpodbijano odločbo in za katere je značilen pristop, da je treba globo za družbo SEHV in za družbo Magrini izračunati na podlagi enega izhodiščnega zneska za celotno trajanje njunega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ne glede na to, da sta bili ti družbi zaporedoma del različnih podjetij. Globa za družbi SEHV in Magrini, kot jo je spremenilo Splošno sodišče, pa izhaja iz ločenega izračuna za vsako od obdobij, v katerih sta spadali v podjetje Schneider in v podjetje VA Tech. V teh okoliščinah izhodiščni zneski glob niso naloženi dvakrat za isto obdobje.

255    Poleg tega je izhodiščni znesek globe le eden od podatkov za izračun v algoritmu, ki se uporablja za določitev osnovnega zneska te globe, ki ga je treba uporabiti za neko podjetje, vendar ga od globe ni mogoče ločiti. Nasprotno, osnovni znesek je treba glede na kolektivno odgovornost, ki jo nosijo različne družbe zadevnega podjetja, šteti za nedeljiv znesek, tako da izhodiščnega zneska te globe v zvezi s solidarno odgovornostjo ni mogoče obravnavati drugače kot znesek povečanja zaradi trajanja kršitve – v nasprotju z množitelji, s katerimi se upoštevajo obteževalne ali olajševalne okoliščine in ki vplivajo le na globe podjetij, pri katerih so te okoliščine podane ali jim jih je mogoče očitati (glej točko 252 zgoraj).

256    Zato morajo družbe SEHV, Magrini in Schneider Electric solidarno plačati globo 8.100.000 EUR, ki jim je naložena zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v obdobju pred 13. marcem 2001, v katerem so bile del istega podjetja.

257    Družbama SEHV in Magrini se torej naloži globa v skupnem znesku 18.450.000 EUR.

B –  Globe, ki so bile naložene družbam Reyrolle, Siemens Österreich in KEG

258    Splošno sodišče meni, da je treba izpodbijano odločbo spremeniti v delu, v katerem se nanaša na izračun glob, ki so bile naložene družbam Siemens Österreich, KEG in Reyrolle, in v katerem se nanaša na zneske, ki jih morajo te družbe s preostalimi družbami, s katerimi so med sodelovanjem pri omejevalnem sporazumu tvorile isto podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, plačati solidarno.

259    Kot izhaja iz točk 506 in 507 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija na eni strani družbi Reyrolle pripisala odgovornost za kršitev, ki je trajala 14 let in devet mesecev, na drugi strani pa družbama Siemens Österreich in KEG pripisala odgovornost za kršitev, ki je trajala štiri leta in štiri mesece.

260    Ker je treba, kot je razvidno iz točke 72 zgoraj, člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila kršitev tožečih strank za obdobje med 1. aprilom in 30. junijem 2002, je treba trajanje očitane jim kršitve zmanjšati za tri mesece, kar pomeni 14 let in šest mesecev za družbo Reyrolle in štiri leta in mesec dni za družbi Siemens Österreich in KEG.

261    Smernice določajo povečanje za 10 % na dopolnjeno leto kršitve in za 5 % na vsako dodatno obdobje, ki je enako ali daljše od šestih mesecev, vendar krajše od enega leta. Zato zmanjšanje trajanja kršitve za tri mesece za družbe Reyrolle, Siemens Österreich in KEG ne povzroči zmanjšanja povečanja na podlagi trajanja, ki se uporabi zanje. Povečanje torej ostane 145-odstotno za družbo Reyrolle in 40-odstotno za družbi Siemens Österreich in KEG. Iz tega izhaja, da osnovni zneski njihovih glob – ki ob neobstoju obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ustrezajo njihovim globam – ostanejo nespremenjeni, to je 22.050.000 EUR in 12.600.000 EUR.

262    V skladu z ugotovitvami Komisije iz točke 468 obrazložitve izpodbijane odločbe in ob upoštevanju zmanjšanja trajanja kršitve za tri mesece za vse tožeče stranke in izračuna globe za družbi SEHV in Magrini iz točke 244 zgoraj, je treba od globe 22.050.000 EUR, ki je bila naložena družbi Reyrolle, prvi znesek 10.350.000 EUR plačati solidarno z družbami Siemens Österreich, KEG, SEHV in Magrini. Kot je bilo navedeno v točki 245 zgoraj, nosi vsak od solidarnih dolžnikov v njihovih medsebojnih razmerjih petino zneska 10.350.000 EUR.

263    Poleg tega morata od globe 22.050.000 EUR, ki je bila naložena družbi Reyrolle, drugi znesek 2.250.000 EUR solidarno plačati družbi Siemens Österreich in KEG. V skladu z obrazložitvijo iz točk 158 in 159 zgoraj nosi vsak od solidarnih dolžnikov v njihovih medsebojnih razmerjih tretjino tega zneska.

264    Nazadnje, od globe 22.050.000 EUR, ki je bila naložena družbi Reyrolle, je ta družba sama odgovorna za plačilo zneska 9.450.000 EUR.

265    V preostalem delu je treba predloge za spremembo izpodbijane odločbe zavrniti.

 Stroški

266    Če vsaka stranka uspe samo deloma, lahko Splošno sodišče v skladu s členom 87(3) Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.

267    Ker je bilo v zadevi T-122/07 tožbi deloma ugodeno, bodo okoliščine v tej zadevi pravično presojene tako, da Komisija nosi desetino stroškov družb Siemens Österreich in KEG in desetino svojih stroškov. Družbi Siemens Österreich in KEG nosita devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.

268    Ker je bilo v zadevi T-123/07 tožbi deloma ugodeno, bodo okoliščine v tej zadevi pravično presojene tako, da Komisija nosi desetino stroškov družbe Reyrolle in desetino svojih stroškov. Družba Reyrolle nosi devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.

269    Ker je bilo v zadevi T-124/07 tožbi deloma ugodeno, bodo okoliščine v tej zadevi pravično presojene tako, da Komisija nosi petino stroškov družb SEHV in Magrini in petino svojih stroškov. Družbi SEHV in Magrini nosita štiri petine svojih stroškov in štiri petine stroškov Komisije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Člen 1(m), (p), (q), (r) in (t) Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 o postopku uporabe člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) se razglasi za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila kršitev družb Siemens AG Österreich, VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG, Siemens Transmission & Distribution Ltd, Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo SpA v obdobju med 1. aprilom in 30. junijem 2002.

2.      Člen 2(j), (k) in (l) Odločbe C(2006) 6762 konč. se razglasi za ničen.

3.      Za kršitve, navedene v členu 1(m), (p), (q), (r) in (t) Odločbe C(2006) 6762 konč., se naložijo te globe:

–        družbi Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo solidarno z družbo Schneider Electric SA: 8.100.000 EUR;

–        družbi Siemens Transmission & Distribution Ltd solidarno z družbami Siemens AG Österreich, VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG, Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo: 10.350.000 EUR;

–        družbi Siemens Transmission & Distribution Ltd solidarno z družbama Siemens AG Österreich in VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG: 2.250.000 EUR;

–        družbi Siemens Transmission & Distribution Ltd: 9.450.000 EUR.

4.      V preostalem se tožbe zavrnejo.

5.      V zadevi T-122/07 Evropska komisija nosi desetino stroškov družb Siemens AG Österreich in VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG in desetino svojih stroškov. Družbi Siemens AG Österreich in VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG nosita devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.

6.      V zadevi T-123/07 Evropska komisija nosi desetino stroškov družbe Siemens Transmission & Distribution Ltd in desetino svojih stroškov. Družba Siemens Transmission & Distribution Ltd nosi devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.

7.      V zadevi T-124/07 Evropska komisija nosi petino stroškov družb Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo in petino svojih stroškov. Družbi Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo nosita štiri petine svojih stroškov in štiri petine stroškov Komisije.

Pelikánová

Jürimäe

Soldevila Fragoso

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. marca 2011.

Podpisi

Stvarno kazalo

Dejansko stanjeII – 2

I –  Tožeče stranke in skupina VA TechII – 2

II –  GIS in predhodni postopekII – 3

III –  Izpodbijana odločbaII – 4

Postopek in predlogi strankII – 6

PravoII – 7

I –  Predlogi za razglasitev ničnostiII – 7

A –  Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES, člena 53(1) Sporazuma EGP in nekaterih določb Uredbe št. 1/2003II – 7

1.  Del tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj dokazov za zatrjevano kršitevII – 7

a)  Trditve strankII – 7

b)  Presoja Splošnega sodiščaII – 8

2.  Del tožbenega razloga, ki se nanaša na napake pri presoji trajanja zatrjevane kršitveII – 9

a)  Dan, ko so tožeče stranke nehale sodelovati pri kršitviII – 10

Trditve strankII – 10

Presoja Splošnega sodiščaII – 10

b)  Dan, ko je podjetje VA Tech začelo znova sodelovati pri kršitviII – 13

Trditve strankII – 13

Presoja Splošnega sodiščaII – 13

c)  Prenehanje kršitveII – 15

Trditve strankII – 15

Presoja Splošnega sodiščaII – 15

3.  Del tožbenega razloga, ki se nanaša na zastaranje zatrjevane kršitve za obdobje pred 16. julijem 1998II – 17

a)  Trditve strankII – 17

b)  Presoja Splošnega SodiščaII – 17

4.  Del tožbenega razloga, ki se nanaša na prevelik znesek naložene globeII – 20

a)  Prvi štirje očitki, ki se v bistvu nanašajo na to, da je Komisija pojem podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti uporabila napačnoII – 20

Trditve strankII – 20

Presoja Splošnega sodiščaII – 24

–  Načelo individualizacije kazenskih sankcijII – 24

–  Različne družbe, ki jim je mogoče pripisati ravnanje podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in uporaba pravil za solidarno odgovornost za plačilo globII – 27

–  Neupoštevanje posebnih okoliščin v zvezi z družbami Reyrolle, SEHV in Magrini pri uporabi izhodiščnega zneska podjetja VA Tech za te družbeII – 34

–  Povečanje zaradi trajanja kršitveII – 36

–  Zgornja meja 10 % prometaII – 37

b)  Peti očitek, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija družbo Reyrolle napačno štela za odgovorno poleg njene matične družbeII – 39

Trditve strankII – 39

Presoja Splošnega sodiščaII – 39

c)  Šesti očitek, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idemII – 40

Trditve strankII – 40

Presoja Splošnega sodiščaII – 40

d)  Sedmi očitek, ki se nanaša na nezmanjšanje globeII – 41

Trditve strankII – 41

Presoja Splošnega sodiščaII – 41

–  Olajševalne okoliščineII – 41

–  Uporaba obvestila o ugodni obravnaviII – 43

B –  Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka ter, natančneje, na pravico tožečih strank, da zaslišijo obremenilne priče iz člena 6(3)(d) EKČP, in na pravico do poštenega sojenjaII – 45

Trditve strankII – 45

Presoja Splošnega sodiščaII – 45

II –  Predlogi za sprememboII – 46

A –  Globe, ki so bile naložene družbama SEHV in MagriniII – 47

B –  Globe, ki so bile naložene družbam Reyrolle, Siemens Österreich in KEGII – 50

StroškiII – 51

---

* Jezik postopka: nemščina.