SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 2. aprila 2009

Zadeva F-129/07

Georges-Stravros Kremlis

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Izbira postopka – Vodja predstavništva – Prosto delovno mesto – Napotitev iz službenih razlogov – Nepristojnost – Področje uporabe postopka napotitve“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G.-S. Kremlis predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 21. decembra 2006 o zavrnitvi njegove prijave na prosto delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah (Grčija) in imenovanju P. na to delovno mesto.

Odločitev:      O predlogih za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 21. decembra 2006 ni treba odločiti v delu, ki se nanaša na imenovanje P. na prosto delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah (Grčija). Odločba Komisije z dne 21. decembra 2006 se razglasi za nično v delu, v katerem je bila zavrnjena prijava tožeče stranke na prosto delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Napotitev iz službenih razlogov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Tožba zoper zavrnitev prijave na delovno mesto vodje predstavništva Komisije – Prijava, zavrnjena na podlagi neustreznega postopka – Dopustnost

1.      Dejstvo, da so funkcije, ki jih opravlja vodja predstavništva Komisije, „politične in občutljive“, kot tako ne zadostuje, da upraviči uporabo upravnega statusa napotitve za uradnika. Taka razlaga člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov naj bi povzročila, da se dovoli napotitev za pomoč komisarjem vseh uradnikov, ki opravljajo „politične in občutljive“ funkcije v instituciji in so običajno srednji vodstveni delavci, in bi tako vplivala na samo strukturo evropskih javnih uslužbencev, kot je vzpostavljena s členom 35 Kadrovskih predpisov, saj povzroča pomisleke predvsem o jasnosti hierarhije.

Poleg tega napotitev iz službenih razlogov za pomoč „osebi, ki opravlja funkcijo, predvideno v Pogodbah“, predpostavlja obstoj zaupanja intuitu personae med to osebo in napotenim uradnikom, ta odnos pa pomeni, da se lahko navezujejo neposredni in tesni stiki med zadevnimi osebami glede na delovne metode zadevnega člana in njegovega kabineta v celoti. Okoliščine, da so stiki, ki jih je vzpostavil vodja predstavništva, neposredno namenjeni pristojnemu komisarju, da telefonski pogovori, izmenjava korespondence ali srečanja potekajo med vodjo predstavništva in komisarjem ali člani njegovega kabineta in celo da je vsebina teh izmenjav zaupna, same po sebi ne morejo dokazati, da je delovno razmerje med komisarjem in vodjo predstavništva intuitu personae.

Uporaba člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov je odvisna samo od pogojev, navedenih v tej določbi, nikakor pa ne od upravnih posledic, ki bi jih imela njena uporaba. Vsaka druga razlaga bi omogočila uporabo člena 37 Kadrovskih predpisov za drug namen, in ne za namen, za katerega je bil ta člen predviden, in bi torej upravičila zlorabo postopka.

(Glej točke 74, 77, 79 in 81.)

2.      Pristojnost za imenovanja za delovna mesta vodje predstavništva Komisije ima generalni direktor za komuniciranje Komisije, medtem ko ima pristojnost za ista delovna mesta, če je vodja predstavništva napoten za pomoč članu Komisije, član Komisije, pristojen za vprašanja, povezana s kadrovskimi zadevami in administracijo, v soglasju s predsednikom Komisije, na podlagi odločbe organa za imenovanja. Ker lahko ta razlika sama po sebi vpliva na izid postopka imenovanja, tožeča stranka, katere prijava bi morala biti ocenjena v enem od teh postopkov in je bila zavrnjena na podlagi drugega postopka, ohrani pravni interes, da se zadevna nezakonitost ne bi ponovila v podobnem izbirnem postopku.

(Glej točko 85.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. junij 2007, Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 50;

Sodišče prve stopnje: 5. julij 2005, Wunenburger proti Komisiji, T‑370/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑189 in II‑853, točka 20.