Tožba, vložena 30. novembra 2007 – Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji

(Zadeva C-535/07)

(2008/C 51/55)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: R. Sauer in D. Recchia, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Avstrija

Predloga tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Člen 4(1) in (2) Direktive Sveta 79/409/EGS (v nadaljevanju: Direktiva o pticah) naj bi zavezoval države članice, da razvrstijo kot posebna območja varstva (POV) tista ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša za ohranjanje vrst, naštetih v Prilogi I k Direktivi, ter sprejmejo podobne ukrepe za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v Prilogi I. PVO naj bi imelo poseben zaščitni pravni status, ki naj bi bil med drugim primeren za zagotovitev preživetja in razmnoževanja ptic iz Priloge I k Direktivi ter razmnoževanja, goljenja in prezimovanja selitvenih vrst, ki niso navedene v Prilogi I. Ker na podlagi člena 7 Direktive Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) obveznosti med drugim iz člena 6(2) iste direktive glede posebnih območij varstva nadomestijo obveznosti iz prvega stavka člena 4(4) Direktive o pticah, bi moral zaščitni pravni status teh območij poleg tega zagotavljati, da ne pride do poslabšanja stanja naravnih habitatov in habitatov vrst, za katere so bila območja določena, ter do občutnega vznemirjanja teh vrst.

Republika Avstrija naj ne bi izpolnila svojih obveznosti, ki izhajajo iz teh določb prava Skupnosti, s tem, da območja „Hansag“ ni določila kot POV, da posebnega območja varstva „Nizke Ture“ ni razmejila v skladu z zahtevami Direktive o pticah in, nazadnje, da za del do sedaj označenih posebnih območij varstva ni določila pravnega varstva v skladu z zahtevami iz zgoraj navedenih določb.

Čeprav je Republika Avstrija priznala nujnost določitve območja „Hansag“ kot POV in večkrat okrepila svoj namen opraviti tako določitev, naj ne bi izpolnila svoje obveznosti določitve do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju.

Razmejitev območja „Nizke Ture“, ki naj ne bi bila opravljena v skladu z zahtevami iz Direktive o pticah, naj bi se na eni strani nanašala na nezadostno upoštevanje habitata, ki ga potrebuje dular, in na drugi strani na nezadostno vključitev ugotovljenih habitatov določenih gozdnih ptic, to je pivke (Picus canus) in gozdnega jereba (Bonasa bonasia). Države članice naj bi imele pri izbiri in razmejitvi POV določeno diskrecijo, vendar naj bi bila ta omejena s tem, da naj bi se določitev teh območij opravila v skladu z določenimi ornitološkimi merili, navedenimi v Direktivi. Država članica pa naj še posebej ne bi bila upravičena upoštevati gospodarskih zahtev, navedenih v členu 2 Direktive o pticah oziroma členu 6(4) Direktive o habitatih, pri izbiri in razmejitvi POV.

Glede zaščitnega pravnega statusa do sedaj določenih območij varstva v Avstriji naj bi bilo treba za območje, ki izpolnjuje merila za njegovo določitev kot POV, sprejeti „posebne ukrepe za ohranitev“ zračnega živalskega sveta, določenega za vsako območje, in točno naj bi bilo tudi treba določiti nujne ukrepe za ohranitev ter se usmeriti na posebne značilnosti in okoljske pogoje POV ter na tam živeče vrste. Posebni cilji ohranitve, določeni v pravnih instrumentih varstva v smislu člena 4(1) in (2) Direktive o pticah, oziroma posebni cilji varstva v smislu člena 6(2) Direktive o habitatih za vsakokrat določene vrste ptic skupaj z nujnimi, konkretnimi ukrepi in nalogami (prepovedmi in zahtevami) za območje naj bi bili prav tako zavezujoči in zadostno javni. Po preučitvi ureditev v posameznih deželah naj bi se ugotovilo, da naj zaščitni pravni status, določen v teh ureditvah, ne bi ustrezal zgoraj navedenim zahtevam in da naj se ga zato ne bi moglo obravnavati kot zadostnega na podlagi meril iz določb direktiv o pticah in habitatih.

(1)  UL L 103, str. 1.

(2)  UL L 206, str. 7.