—

za D. Klarenberga J. Dieker, odvetnik,

—

za Ferrotron Technologies GmbH M. Trayer, odvetnik,

—

za nemško vlado M. Lumma in C. Blaschke, zastopnika,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in J. Enegren, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1)(a) in (b) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, str. 16).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. Klarenbergom in družbo Ferrotron Technologies GmbH (v nadaljevanju: Ferrotron) zaradi ugotovitve prenosa delovnih razmerij na to družbo.

3

Z Direktivo 2001/23 se je kodificirala Direktiva Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 61, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL L 201, str. 88, v nadaljevanju: Direktiva 77/187).

4

V osmi uvodni izjavi Direktive 2001/23 je določeno:

„Zaradi pravne varnosti in preglednosti je bilo treba pravni koncept prenosa pojasniti glede na pravno prakso Sodišča. Tako pojasnjevanje ni spremenilo področja uporabe Direktive 77/187/EGS, kakor ga razlaga Sodišče.“

5

V členu 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 je določeno:

6

V členu 3(1), prvi pododstavek, Direktive 2001/23 je določeno:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

7

V členu 4(2) navedene direktive je določeno:

„Če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.“

8

V členu 6(1), prvi in četrti pododstavek, iste direktive je določeno:

„Če podjetje, obrat ali del podjetja ali obrata ohrani samostojnost, se status in funkcija predstavnikov ali predstavništva delavcev, ki jih prenos prizadene, ohrani v enaki obliki in pod istimi pogoji, kakor so obstajali do dneva prenosa na podlagi zakona, predpisa, upravne določbe ali sporazuma, če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev predstavništva delavcev.

[…]

Če podjetje, obrat ali del podjetja ali obrata ne ohrani samostojnosti, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so prevzeti delavci, ki so bili zastopani pred prenosom, še naprej ustrezno zastopani v obdobju, ki je potrebno za ponovno ustanovitev ali ponovno imenovanje predstavništva delavcev v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso.“

9

Besedilo navedenih določb člena 1(1) Direktive 2001/23 je vsebinsko enako besedilu določb člena 1(1) Direktive 77/187.

10

V členu 613a(1), prvi stavek, nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) je določeno:

„Če se obrat ali del obrata na podlagi pravnega posla prenese na drugega lastnika, preidejo nanj pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnih razmerij, ki so obstajala na dan prenosa.“

11

D. Klarenberg je bil od 1. januarja 1989 zaposlen v družbi ET Electrotechnology GmbH (v nadaljevanju: ET), ki je specializirana za razvoj in proizvodnjo izdelkov s področja industrijske avtomatizacije in merilnih ter nadzornih tehnik za jeklarsko industrijo.

12

D. Klarenberg je bil 1. maja 1992 imenovan za vodjo oddelka „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“ (raziskave in razvoj/elektrotehnični sistemi/mreže/vmesniki in sistemska vodila) družbe ET. Ta oddelek je bil razdeljen na tri enote, in sicer „F+E/ET-Systeme“ (raziskave in razvoj/elektrotehnični sistemi), ki ga je vodil D. Klarenberg, „EDV/Netzwerk/Serversysteme/Datensicherung“ (IT/mreže/serverski sistemi/varnost podatkov) in „Produktion/Schaltschränke/Platinen“ (proizvodnja/nadzorni bloki/vezja), ki ga je vodil g. Neumann, ki je bil hkrati namestnik vodje celotnega oddelka.

13

Družba Ferrotron je specializirana za oblikovanje in proizvodnjo izdelkov s področja merilnih in nadzornih tehnik za jeklarsko industrijo.

14

Družba ET je 22. novembra 2005 z družbo Ferrotron in njeno matično družbo s sedežem v Združenih državah Amerike sklenila pogodbo z naslovom „asset and business sale and purchase agreement“ (pogodba o prodaji sredstev in poslov), ki se je nanašala na izdelke „ET-DecNT“, „ET-DecNT light“, „ET-DecNT Power Melt“, „ET-TempNet“, „ET-OxyNet“ in „FT7000“, ki jih je razvil oddelek „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“ družbe ET.

15

Na podlagi te pogodbe je matična družba družbe Ferrotron pridobila vse pravice na programski opremi, patentih, patentnih prijavah, izumih v zvezi z navedenimi izdelki in pravice glede njihovega poimenovanja ter tehničnega znanja in izkušenj. Družba Ferrotron je prejela razvojno strojno opremo, zaloge proizvodnih materialov družbe ET in seznam dobaviteljev ter strank. Družba Ferrotron je prav tako prevzela nekatere delavce družbe ET, med katerimi so bili g. Neumann in trije inženirji iz enote „F+E/ET-Systeme“.

16

Iz predložitvene odločbe prav tako izhaja, da družba Ferrotron poleg izdelkov, ki so bili predmet navedene pogodbe, razvija, proizvaja in distribuira še druge izdelke s področja merilnih tehnik za jeklarsko industrijo ter da so bili nekdanji delavci družbe ET vključeni v strukturo družbe Ferrotron. Poleg tega navedeni delavci opravljajo tudi naloge, ki so povezane z drugimi izdelki, ne tistimi, ki jih je družba Ferrotron pridobila od družbe ET.

17

Zoper družbo ET je bil 17. julija 2006 začet insolvenčni postopek.

18

D. Klarenberg je zadevo predložil Arbeitsgericht Wesel, da bi družbi Ferrotron naložilo, naj ga pozove, da se vrne na delo kot vodja oddelka. Vendar je Arbeitsgericht Wesel s sodbo z dne 29. novembra 2006 njegovo zahtevo zavrnilo.

19

D. Klarenberg se je zoper to sodbo pritožil pri Landesarbeitsgericht Düsseldorf, da bi to sodišče družbi Ferrotron naložilo, naj ga pozove, da se vrne na delo v skladu s pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 1. januarja 1989 z družbo ET. Podredno je D. Klarenberg od tega sodišča zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 9. decembra 2005 dalje.

20

Navedeno sodišče meni, da je oddelek „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“, ki ga je vodil D. Klarenberg, del obrata v smislu člena 613a(1), prvi stavek, BGB, ki je bil prenesen na družbo Ferrotron, ker je ta pridobila bistvena proizvodna orodja zadevnega obrata, seznam dobaviteljev in strank, ker je prevzela del delavcev s tehničnimi znanji ter izkušnjami in ker je pridobila pravice na glavnih izdelkih in tehnologijah.

21

Vendar pa se Landesarbeitsgericht Düsseldorf sprašuje, ali gre za prenos v smislu Direktive 2001/23. V skladu z nekaterimi nedavnimi odločbami Bundesarbeitsgericht naj namreč ne bi šlo za prenos dela obrata na novega delodajalca, če pridobitelj ne nadaljuje upravljanja zadevnega dela obrata brez bistvenih sprememb in če ne ohrani njegove identitete. Iz te sodne prakse naj bi izhajalo, da je obstoj prenosa pogojen s tem, da pridobitelj ohrani samostojnost dela obrata na organizacijski ravni. Nasprotno pa se ne more šteti, da se je del obrata prenesel, če je popolnoma vključen v organizacijsko strukturo drugega podjetja ali če se delo opravlja v okviru veliko pomembnejše organizacijske strukture.

22

Po mnenju predložitvenega sodišča v zadevi iz postopka v glavni stvari družba Ferrotron ni ohranila organizacijske samostojnosti zadevnega dela obrata, ker so bili prevzeti delavci vključeni v različne enote in se prevzete naloge od takrat naprej opravljajo v okviru druge organizacijske strukture.

23

V teh okoliščinah je Landesarbeitsgericht Düsseldorf prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali gre za prenos dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca v smislu člena 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 […] samo takrat, ko del podjetja ali obrata novi delodajalec še naprej upravlja kot organizacijsko samostojen del podjetja ali obrata?“

24

Družba Ferrotron je v svojih stališčih podvomila o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj ta predlog ne bi bil upošteven za rešitev spora o glavni stvari.

25

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 234 ES, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi česar prvo zagotavlja drugim razlago prava Skupnosti, ki ga potrebujejo za rešitev spora, ki ga obravnavajo (glej zlasti sodbe z dne 5. februarja 2004 v zadevi Schneider, C-380/01, Recueil, str. I-1389, točka 20; z dne 14. septembra 2006 v zadevi Stradasfalti, C-228/05, ZOdl., str. I-8391, točka 44, in z dne 16. oktobra 2008 v zadevi Kirtruna in Vigano, C-313/07, ZOdl., str. I-7907, točka 25).

26

V okviru tega sodelovanja je izključno nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in o pomembnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Načeloma je zato Sodišče dolžno odločiti, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti (zgoraj navedena sodba Schneider, točka 21; sodba z dne 30. junija 2005 v zadevi Längst, C-165/03, ZOdl., str. I-5637, točka 31, in zgoraj navedena sodba Kirtruna in Vigano, točka 26).

27

Iz tega izhaja, da se domneva upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Skupnosti, ki jih je postavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša. Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča je mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore (glej zlasti sodbi z dne 5. decembra 2006 v združenih zadevah Cipolla in drugi, C-202/04 in C-94/04, ZOdl., str. I-11421, točka 25, in z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah van der Weerd in drugi, od C-222/05 do C-225/05, ZOdl., str. I-4233, točka 22, ter zgoraj navedeno sodbo Kirtruna in Vigano, točka 27).

28

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da domneve upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje ni mogoče zavrniti zgolj na podlagi okoliščine, da ena izmed strank v sporu o glavni stvari izpodbija nekatera dejstva, katerih pravilnosti Sodišče ne preverja in od katerih je odvisna opredelitev predmeta tega spora (zgoraj navedeni sodbi Cipolla in drugi, točka 26, ter van der Weerd in drugi, točka 23).

29

Prvič, družba Ferrotron poudarja, da ne gre za prenos v smislu Direktive 2001/23 že zato, ker ni bilo dokazano, da sestavljajo elementi, ki jih je pridobila družba Ferrotron, enoto, ki bi lahko bila predmet takšnega prenosa. Zato naj obravnavano vprašanje za predhodno odločanje ne bi bilo pomembno za rešitev spora o glavni stvari.

30

Vendar je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče to presodilo drugače. Po njegovem mnenju je namreč oddelek „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“ del obrata v smislu člena 613a(1), prvi stavek, BGB, ki je bil prenesen na družbo Ferrotron, ker je ta pridobila bistvena proizvodna orodja obrata, seznam dobaviteljev in strank, ker je prevzela del delavcev s tehničnim znanjem in izkušnjami in ker je pridobila pravice na glavnih izdelkih in tehnologijah. Glede na te navedbe predložitvenega sodišča in presojo, ki jo je opravilo v okviru lastne odgovornosti, ni razlogov za dvom o upoštevnosti vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je predložilo to sodišče.

31

Drugič, družba Ferrotron navaja, da tudi ob predpostavki, da je bil opravljen prenos podjetja na podlagi Direktive 2001/23, to ne bi pomenilo, da se je prenesla tudi pogodba o zaposlitvi tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ker je ta v družbi ET v veliki meri opravljala naloge v drugih oddelkih, in ne v oddelku „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“, zato njene naloge ne morejo biti povezane s tem oddelkom.

32

Vendar je v predložitveni odločbi v opisu dejanskega stanja, v katerega je umeščeno vprašanje za predhodno odločanje, izrecno navedeno nasprotno, in sicer da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari vodila oddelek „F+E/ET-Systeme/Netzwerk/IBS“. Kot namreč izhaja iz točke 27 te sodbe, nacionalno sodišče v okviru lastne odgovornosti presodi dejansko stanje in Sodišče ni pristojno za preizkušanje njegove pravilnosti.

33

Tretjič, tožena stranka iz postopka v glavni stvari meni, da se D. Klarenberg ne more sklicevati na prenos svoje pogodbe o zaposlitvi, ker je vedel za dogovor med toženo stranko in družbo ET, vendar je kljub temu s svojimi zahtevki zoper njo počakal, dokler ni družba ET postala insolventna.

34

Kot izhaja iz točke 28 te sodbe, Sodišče ni pristojno, da bi preučilo vprašanje, ali v Nemčiji obstaja zakonodaja, v kateri je določen rok, po izteku katerega se tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ne more več sklicevati na prenos svoje pogodbe o zaposlitvi.

35

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

36

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se lahko uporablja tudi, če novi delodajalec na organizacijski ravni ne ohrani samostojnosti prenesenega dela podjetja ali obrata.

37

Uvodoma je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej med drugim sodbe z dne 18. maja 2000 v zadevi KVS International, C-301/98, Recueil, str. I-3583, točka 21; z dne 6. julija 2006 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-53/05, ZOdl., str. I-6215, točka 20, in z dne 16. oktobra 2008 v zadevi Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C-298/07, ZOdl., str. I-7841, točka 15).

38

Iz besedila člena 1(1)(a) Direktive 2001/23 izhaja, da se ta direktiva uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.

39

Poleg navedenih pogojev morajo biti v zvezi s prenosom – da bi se uporabila Direktiva 2001/23 – izpolnjeni še pogoji, določeni v členu 1(1)(b) te direktive, in sicer se mora prenos nanašati na gospodarsko enoto, ki je „organiziran […] skup[ek] virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska“, in ki po prenosu ohrani svojo „identiteto“.

40

Najprej je treba spomniti, kot izhaja iz osme uvodne izjave Direktive 2001/23, da je bila ta določba uvedena zato, da bi se pojem prenosa pojasnil glede na pravno prakso Sodišča (glej med drugim sodbi z dne 7. februarja 1985 v zadevi Botzen in drugi, 186/83, Recueil, str. 519, točka 6, in z dne 18. marca 1986 v zadevi Spijkers, 24/85, Recueil, str. 1119, točka 11). V skladu s to sodno prakso je namen Direktive 2001/23 zagotavljanje nadaljevanja obstoječih delovnih razmerij v okviru gospodarske enote, ne glede na spremembo lastništva, in s tem varstvo delavcev, če bi do takšne spremembe prišlo.

41

Iz določb člena 1(1)(a) Direktive 2001/23 v povezavi z določbami člena 1(1)(b) izhaja, da če prenesena gospodarska enota ne ohrani svoje identitete, se glavna določba iz člena 1(1)(a) ne uporabi na podlagi določb navedenega člena 1(1)(b). Iz tega izhaja, da lahko slednja določba omeji obseg člena 1(1)(a) Direktive 2001/23 in tako obseg varstva, ki ga daje navedena direktiva. Takšno določbo je torej treba razlagati ozko.

42

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari meni, da „gospodarska enota“, opredeljena v členu 1(1)(b) Direktive 2001/23, ohrani svojo identiteto le, če se ohrani organizacijska vez, ki povezuje vse osebe in/ali sredstva. Nasprotno pa naj gospodarska enota ne bi ohranila svoje identitete, če bi zaradi prenosa izgubila samostojnost na organizacijski ravni, ker je pridobljena sredstva pridobitelj vključil v popolnoma novo strukturo.

43

Vendar ob upoštevanju zlasti cilja, ki mu sledi Direktiva 2001/23, in sicer, kot izhaja iz točke 40 te sodbe, zagotoviti učinkovito varstvo pravic delavcev ob prenosu, ni mogoče sprejeti takšnega razumevanja pojma identitete gospodarske enote, ki temelji le na dejavniku v zvezi z organizacijsko samostojnostjo, kot ga je navedla tožena stranka iz postopka v glavni stvari. To bi namreč pomenilo, da se le zato, ker se je pridobitelj odločil razpustiti pridobljeni del podjetja ali obrata in ga vključiti v svojo strukturo, Direktiva 2001/23 ne uporablja za ta del podjetja ali obrata in da tako za zadevne delavce ne velja varstvo, ki ga daje ta direktiva.

44

Ravno v zvezi z dejavnikom organizacije je Sodišče sicer že presodilo, da prispeva k določitvi identitete gospodarske enote (glej v tem smislu sodbe z dne 11. marca 1997 v zadevi Süzen, C-13/95, Recueil, str. I-1259, točka 15; z dne 2. decembra 1999 v zadevi Allen in drugi, C-234/98, Recueil, str. I-8643, točka 27; z dne 26. septembra 2000 v zadevi Mayeur, C-175/99, Recueil, str. I-7755, točka 53, in z dne 25. januarja 2001 v zadevi Liikenne, C-172/99, Recueil, str. I-745, točka 34), vendar pa je prav tako presodilo, da sprememba organizacijske strukture prenesene enote ne more preprečiti uporabe Direktive 2001/23 (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 1996 v združenih zadevah Merckx in Neuhuys, C-171/94 in C-172/94, Recueil, str. I-1253, točki 20 in 21, zgoraj navedeno sodbo Mayeur, točka 54, in sodbo z dne 13. septembra 2007 v zadevi Jouini in drugi, C-458/05, ZOdl., str. I-7301, točka 36).

45

Poleg tega je že v členu 1(1)(b) Direktive 2001/23 pojem identitete gospodarske enote opredeljen s sklicevanjem na „organiziran […] skup[ek] virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska“, s čimer je poudarjen ne samo organizacijski element prenesene enote, ampak tudi element opravljanja njene gospodarske dejavnosti.

46

Glede na navedeno je treba pogoj v zvezi z ohranitvijo identitete gospodarske enote v smislu Direktive 2001/23 razlagati tako, da se upoštevata oba elementa, določena v členu 1(1)(b) Direktive 2001/23, ki skupaj pomenita to identiteto, ter cilj varstva delavcev, ki ga uresničuje ta direktiva.

47

V skladu s temi preudarki, in da se Direktivi 2001/23 ne bi odvzelo njenega polnega učinka, je treba navedeni pogoj razlagati ne tako, da se zahteva ohranitev posebne organizacije, ki jo je delodajalec določil za različne proizvodne dejavnike, ampak tako - kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 42 in 44 sklepnih predlogov - da se nanaša na ohranitev funkcionalne povezave na podlagi odvisnosti in dopolnjevanja med temi dejavniki.

48

Ohranitev takšne funkcionalne povezave med različnimi prenesenimi dejavniki pridobitelju namreč omogoča, da jih uporablja za opravljanje iste ali podobne gospodarske dejavnosti, čeprav so po prenosu vključeni v novo in drugačno organizacijsko strukturo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 1994 v zadevi Schmidt, C-392/92, Recueil, str. I-1311, točka 17).

49

Predložitveno sodišče je pristojno, da ob upoštevanju navedenih elementov v okviru celovite presoje vseh dejstev zadevne transakcije iz postopka v glavni stvari ugotovi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Spijkers, točka 13; sodbo z dne 19. maja 1992 v zadevi Redmond Stichting, C-29/91, Recueil, str. I-3189, točka 24, ter zgoraj navedeni sodbi Süzen, točka 14, in Allen in drugi, točka 26), ali se je identiteta prenesene gospodarske enote ohranila.

50

Kot so pred Sodiščem poudarili predložitveno sodišče v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe ter nemška vlada in Komisija Evropskih skupnosti v svojih stališčih, besedilo člena 6(1), prvi in četrti pododstavek, Direktive 2001/23 potrjuje, da se ta direktiva v skladu z namenom zakonodajalca Skupnosti uporablja za vsak prenos, ki izpolnjuje pogoje iz njenega člena 1(1), ne glede na to, ali prenesena gospodarska enota ohrani svojo samostojnost v strukturi pridobitelja ali ne.

51

Nazadnje je treba odgovoriti na trditev tožene stranke iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero se ob prenehanju organizacijske samostojnosti prenesene gospodarske enote ne more v nobenem primeru zagotoviti nadaljevanja delovnih razmerij, kar naj bi bil namen Direktive 2001/23, saj se za delovno mesto vodje oddelka, na katerem je pred tem delal D. Klarenberg, ne more najti enakovrednega delovnega mesta v novi organizaciji dela, ki jo je določil pridobitelj.

52

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da je morebitna obveznost razveze zasebnopravnih pogodb o zaposlitvi ob prenosu gospodarske dejavnosti na pravno osebo javnega prava v skladu s členom 4(2) Direktive 2001/23 bistvena sprememba delovnih pogojev v škodo delavca zaradi prenosa, tako da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje navedenih pogodb o zaposlitvi (zgoraj navedena sodba Mayeur, točka 56). Zato je treba tudi sklepati, da bi se lahko ob prenosu morebitna nemožnost razporeditve delavca na delovno mesto, enakovredno tistemu, na katerem je delal pri odsvojitelju, v organizacijski strukturi, ki jo je določil pridobitelj, če bi povzročila bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, izenačila s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, za katero je odgovoren delodajalec v smislu te določbe.

53

Na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba torej odgovoriti, da je treba člen 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se lahko uporablja tudi takrat, kadar preneseni del podjetja ali obrata ne ohrani svoje samostojnosti na organizacijski ravni, če se ohrani funkcionalna povezava med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki in če ta omogoča pridobitelju, da uporablja te dejavnike za opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 1(1)(a) in (b) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov je treba razlagati tako, da se lahko uporablja tudi takrat, kadar preneseni del podjetja ali obrata ne ohrani svoje samostojnosti na organizacijski ravni, če se ohrani funkcionalna povezava med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki in če ta omogoča pridobitelju, da uporablja te dejavnike za opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.