1

F. Campoli s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 29. novembra 2006 v zadevi Campoli proti Komisiji (T-135/05, ZOdl. JU str. I-A-2-297 in II-A-2-1527, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo kot delno nedopustno in delno neutemeljeno njegovo tožbo, s katero je v bistvu predlagal razglasitev ničnosti pokojninskih odrezkov za mesece od maja do julija 2004, ker naj bi bil v njih prvič uporabljen korekcijski koeficient, ki je bil nezakonito izračunan glede na povprečne življenjske stroške v kraju bivanja tožeče stranke na prvi stopnji in ne več glede na življenjske stroške v glavnem mestu te države.

2

Člen 82(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti je v različici, ki je veljala pred 1. majem 2004 (v nadaljevanju: prejšnji kadrovski predpisi), določal, da se pokojnine ponderirajo po stopnji, določeni za državo v Skupnosti, v kateri prejemnik dokazano prebiva.

3

Ker nobena posebna določba prejšnjih kadrovskih predpisov ni določala metode za izračun korekcijskih koeficientov, ki se uporabijo za pokojnine, so se te ponderirale s korekcijskimi koeficienti, izračunanimi za osebne prejemke uradnikov na podlagi člena 64, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in na podlagi priloge XI k tem kadrovskim predpisom, torej na podlagi metode, katere namen je zagotoviti enako kupno moč ne glede na kraj zaposlitve uradnikov. Ta metoda je skušala upoštevati povprečno razliko, za običajnega uradnika, med življenjskimi stroški v glavnem mestu države njegove zaposlitve in življenjskimi stroški v Bruslju (Belgija) (v nadaljevanju: metoda „glavnega mesta“). Podlago v zvezi s pokojninami so predstavljali življenjski stroški v glavnem mestu države bivališča v primerjavi z življenjskimi stroški v Bruslju.

4

Z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1) so bile uvedene obširne spremembe prejšnjih kadrovskih predpisov. Ena izmed sprememb, uvedenih s to uredbo, se nanaša na odpravo korekcijskih koeficientov za pokojnine s 1. majem 2004.

5

V utemeljitev trideseta uvodna izjava Uredbe št. 723/2004 določa:

„Poglobljeno povezovanje Evropske unije in svobodna izbira kraja prebivanja upokojencev v Evropski uniji sta povzročili, da je postal sistem korekcijskih koeficientov pokojnin zastarel. Ta sistem je povzročal tudi težave pri spremljanju kraja prebivanja upokojencev, ki jih je treba preseči. Zato je treba sistem odpraviti s primernim prehodom za upokojence in uradnike, zaposlene pred začetkom veljavnosti te uredbe.“

6

Zato člen 82(1), drugi pododstavek, in 82(3), v različici, ki velja od 1. maja 2004 (v nadaljevanju: novi Kadrovski predpisi), določa, da se za pokojnine in invalidnine ne uporablja korekcijskega koeficienta.

7

Ta odprava korekcijskih koeficientov ne velja za uradnike, ki so se upokojili pred 1. majem 2004. Tako člen 20(1), prvi pododstavek, priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom določa, da se za pokojnine teh uradnikov uporablja korekcijski koeficient, določen za države članice, v katerih dokazano stalno prebivajo.

8

Hkrati je člen 20(1), drugi pododstavek, priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom uvedel pravilo, v skladu s katerim je najnižji korekcijski koeficient 100 %.

9

V skladu s členom 20(4) priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom se prehodna ureditev v zvezi s korekcijskimi koeficienti uporablja tudi za invalidnine.

10

Korekcijski koeficienti, ki se uporabijo na podlagi te prehodne ureditve, se v skladu s členoma 1(3)(a) in 3(5)(b) priloge XI k novim Kadrovskim predpisom določijo ob upoštevanju povprečne razlike med življenjskimi stroški v državi, kjer zadevni upokojenec prebiva, in življenjskimi stroški v Belgiji (v nadaljevanju: metoda „države“), medtem ko se metoda „glavnega mesta“ še vedno uporabi v zvezi z osebnimi prejemki zaposlenih uradnikov.

11

Za olajšanje prehoda zadevnim upokojencem z metode „glavnega mesta“ na novo metodo „države“, se slednja v štiriletnem prehodnem obdobju uvaja postopoma. V tem smislu člen 20 priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom razvršča sorazmerno sestavo zneska pokojnin v skladu z naslednjim časovnim zaporedjem:

12

Poleg tega člen 24(2), drugi pododstavek, priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom zagotavlja znesek nominalne pokojnine, prejet pred 1. majem 2004.

13

Od upokojitve februarja 2003 je pritožnik prejemal invalidsko pokojnino na podlagi členov 53 in 78 starih Kadrovskih predpisov, ki je bila v skladu s členom 82 teh kadrovskih predpisov ponderirana s korekcijskim koeficientom, določenim za državo, v kateri prejemnik dokazano prebiva, in sicer Združeno kraljestvo, saj se je prejemnik nastanil v Londonu, kjer je kupil hišo. Od 1. januarja 2004 je bila tako invalidska pokojnina pritožnika ponderirana s korekcijskim koeficientom po stopnji 139,6 % za Združeno kraljestvo. Ta korekcijski koeficient je bil izračunan po metodi „glavnega mesta“, tako da je upošteval razliko med življenjskimi stroški v Londonu in Bruslju.

14

Z dopisom z dne 13. maja 2004 je Urad za „upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev“ Komisije Evropskih skupnosti obvestil pritožnika o posledicah, ki jih ima začetek veljavnosti novih Kadrovskih predpisov za njegove pokojninske pravice. V tem dopisu je bilo zlasti navedeno, da se pokojninske pravice pritožnika ne bi spremenile, če bi bila njegova pokojnina določena pred majem 2004.

15

Pritožnik se je zavedel tega, da so se njegovi prejemki na podlagi novih Kadrovskih predpisov zmanjšali, ker je bil korekcijski koeficient, ki je veljal za pokojnine, izplačane nekdanjim uradnikom, ki prebivajo v Londonu, postopoma odpravljen in nadomeščen z novim korekcijskim koeficientom, manjšim od prejšnjega.

16

Pritožnik je zato 20. avgusta 2004 pri organu, pristojnem za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), vložil pritožbo na podlagi člena 90 Kadrovskih predpisov zoper odločbo Komisije, katere predmet so bili pokojninski odrezki za maj, junij in julij 2004. Trdil je, da je bilo z zmanjšanjem – po njegovem mnenju neupravičenim – njegovih pokojninskih pravic in zlasti korekcijskega koeficienta kršenih več splošnih pravnih načel. Z odločbo z dne 13. decembra 2004 je Komisija zavrnila to pritožbo v upravnem postopku (v nadaljevanju: sporna odločba).

17

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo pritožnika v zvezi z razglasitvijo ničnosti sporne odločbe, sprejete skupaj s, prvič, odločbo OPI, izpodbijano s pritožbo pritožnika v upravnem postopku, s katero so bili 1. maja 2004 spremenjeni korekcijski koeficient, gospodinjski dodatek in pavšalni znesek dodatka za šolanje v zvezi z njegovo pokojnino, ter, drugič, njegove pokojninske odrezke, ker se zanje od maja 2004 uporablja navedena odločba.

18

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo nedopustnost tožbenega predloga v zvezi z gospodinjskim dodatkom in dodatkom za šolanje, zato ker ni naveden v pritožbi pritožnika v upravnem postopku, ter tožbenih predlogov v zvezi z razglasitvijo ničnosti odločbe, navedene v pokojninskih odrezkih za maj in junij 2004, zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Nasprotno pa je Sodišče prve stopnje priznalo ta interes za izpodbijanje pokojninskega odrezka za julij 2004, saj je bil korekcijski koeficient, ki se uporablja za osebne prejemke uradnikov, ki so v službi v Združenem kraljestvu, izračunan po metodi „glavnega mesta“, 142,7 %, z retroaktivnim učinkom za ta mesec, saj je znesek pokojnine pritožnika ostal nespremenjen, v skladu z zagotovljenim nominalnim zneskom, na enaki ravni kot znesek, izračunan z uporabo korekcijskega koeficienta 139,6 %, za navedeni mesec.

19

Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo nedopustnost sedmih delov ugovora nezakonitosti člena 20 priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom, kar je edini pritožbeni razlog, na katerega se sklicuje pritožnik, in se nanaša na kršitev načela zaupanja v pravo, pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti in načela pridobljene pravice, na kršitev načela enakega obravnavanja, sorazmernosti, dobrega upravljanja, na zlorabo pooblastil in na nezadostno obrazložitev.

20

V zvezi z delom navedenega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja – katerega presoja s strani Sodišča prve stopnje se izpodbija v okviru te pritožbe –, so bili v utemeljitev tega razloga navedeni štirje razlogi.

21

Tudi Sodišče prve stopnje je, v točkah od 99 do 109 izpodbijane sodbe, zavrglo prvo trditev pritožnika, v skladu s katero naj bi bilo z uporabo metode „države“ pri računanju prehodnih korekcijskih koeficientov, s katerimi se ponderirajo pokojnine uradnikov, ki so se upokojili pred 1. majem 2004, kršeno načelo enakega obravnavanja, ker naj korekcijski koeficienti, izračunani po tej metodi, ne bi zagotavljali vsem upokojencem ohranitve enake kupne moči. Najprej je opozorilo na odločitev v sodbi z dne 26. februarja 2003 v zadevi Drouvis proti Komisiji (T-184/00, RecFP, str. I-A-51 in II-297, točka 60), na podlagi katere lahko en sam korekcijski koeficient za državo pomeni ustrezen kazalec, ki le približno izraža življenjske stroške v državi članici in ki primerno služi cilju zagotovitve enakega obravnavanja upokojencev.

22

Sodišče je prav tako ugotovilo, da z nadomestitvijo metode „glavnega mesta“ z metodo „države“ zakonodajalec ni prekoračil omejitev, določenih za izvajanje njegove diskrecijske pravice na tem področju. V točki 105 izpodbijane sodbe je zlasti ugotovilo, da lahko zakonodajalec po prosti presoji sprejme določbe, ki so za uradnike manj ugodne od predhodnih, pod pogojem, da določi dovolj dolgo prehodno obdobje. Takšne pravice ni mogoče omejiti s sklicevanjem na načelo enake kupne moči, zlasti ne ob upoštevanju dejstva, da je s prehodno ureditvijo upokojencem zagotovljeno, da se jim zagotovi nominalni znesek neto pokojnine, prejete pred uveljavitvijo novih Kadrovskih predpisov.

23

V točkah od 110 do 115 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje zavrnilo drugo trditev pritožnika, ki se nanaša na diskriminacijo med zaposlenimi uradniki, za katere se še vedno uporablja metoda „glavnega mesta“, in upokojenimi uradniki, pri čemer je poudarilo, da sta ti dve kategoriji uradnikov v objektivno različnih položajih.

24

Tretja trditev pritožnika, katere namen je dokazati obstoj diskriminacije v razmerju do upokojencev, ki prebivajo v Belgiji, zaradi dejstva, da se pokojnine teh upokojencev določijo ob upoštevanju življenjskih stroškov v Bruslju kot glavnem mestu, je bila zavrnjena v točkah od 116 do 130 izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, v skladu z določbo člena 1(3)(a)(ii) v povezavi s členom 3(5)(b) priloge XI k novim Kadrovskim predpisom, da so korekcijski koeficienti, ki se uporabijo za pokojnine, izplačane v državah članicah, ki niso Kraljevina Belgija, določeni „glede na Belgijo“ ter da nič v novi ureditvi pokojnin ne vodi do zaključka, da je zakonodajalec s korekcijskim koeficientom, za katerega se upošteva življenjske stroške v Bruslju kot glavnem mestu, želel podeliti ugodnosti upokojencem, ki prebivajo v Belgiji.

25

Sodišče prve stopnje je dodalo, v točkah od 120 do 123 izpodbijane sodbe, da je sicer res, da pri prehodu z metode „glavnega mesta“ na metodo „države“ niti znesek osnovne „belgijske“ pokojnine niti korekcijski koeficient v višini 100 %, ki se uporabi za ta znesek, nista bila predmet zmanjšanja ob upoštevanju nove metodologije. Komisija je v zvezi s tem na obravnavi pojasnila, da so statistiki dejansko prišli do zaključka, da obstoječa metoda za merjenje razlike med cenami v Bruslju in cenami v drugem glavnem mestu, kot je London, daje na voljo popolnoma veljavno oceno razlike med cenami v Belgiji in cenami v Združenem kraljestvu glede vseh proizvodov, razen ene same izjeme, in sicer najemnin. Komisija je pojasnila, da so za določitev korekcijskih koeficientov, ki se uporabijo za pokojnine, statistiki primerjali povprečne najemnine v obravnavani državi s povprečnimi najemninami v Belgiji. Na tej podlagi lahko ocenimo, da „znaša razlika med Brusljem in povprečjem Belgije 2 %“. Kljub temu za Belgijo ni bil določen korekcijski koeficient 98 %.

26

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v točki 124 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se pojasnila Komisije nanašajo na izvedbo nove pokojninske ureditve, ki jo je opravil Statistični urad Evropskih skupnosti (Eurostat) in ki je bila dokončana v uredbah o prilagoditvi korekcijskih koeficientov, ki se uporabljajo za pokojnine, medtem ko se ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil pritožnik, nanaša le na člen 20 priloge XIII k novim Kadrovskim predpisom. Vendar zakonitost regulativnega akta Skupnosti ne more biti odvisna od načina njegovega izvajanja v praksi. Sodišče prve stopnje je v točki 125 izpodbijane sodbe dodalo, da je v primeru, ko bi praksa, ki jo je opisala Komisija, dajala prednost upokojencem, ki prebivajo v Belgiji, s tem da bi se oddaljevala od nove metode „države“, treba poudariti, da je treba spoštovanje načela enakega obravnavanja uskladiti s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim nihče v svojo korist ne more uveljavljati nezakonitosti nekega ravnanja, ki je bilo storjeno v korist nekoga drugega.

27

Sodišče prve stopnje je nazadnje, v točkah od 131 do 140 izpodbijane sodbe, zavrnilo četrto trditev, s katero se je pritožnik skliceval na diskriminacijo v razmerju do upokojencev, ki prebivajo v „cenejših“ državah članicah, za katere se je pred 1. majem 2004 uporabljal korekcijski koeficient, ki je bil nižji od 100 %, in za katere je nova pokojninska ureditev uvedla najnižji korekcijski koeficient 100 %, kar ima za posledico, da se za te upokojence uporabi korekcijski koeficient, ki je očitno višji od dejanskih življenjskih stroškov kraja njihovega bivališča.

28

Sodišče prve stopnje je tako v točkah od 132 do 135 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ta trditev nedopustna, glede na to, da pritožnik ni dokazal, da bi lahko imel finančne ugodnosti zaradi sodbe, s katero je za nezakonito razglašena uporaba minimalnega korekcijskega koeficienta 100 % za pokojnine, izplačane osebam, ki prebivajo v „cenejših“ državah članicah. Zlasti ni dokazal, da domnevno „finančno darilo“, dano upokojencem, ki prebivajo v taki državi članici, nujno pomeni ustrezno finančno izgubo za upokojence, ki prebivajo v „dragi“ državi članici. Poleg tega, ker pokojninski sistem Skupnosti ni organiziran kot pokojninski sklad, temveč na podlagi načela solidarnosti, pravilo, ki uvaja minimalni korekcijski koeficient 100 %, pravno ne bi pomenilo obogatitve teh upokojencev na račun upokojencev, med katerimi je pritožnik.

29

Sodišče prve stopnje je v točki 136 izpodbijane sodbe ugotovilo, da uvedbe najnižjega korekcijskega koeficienta 100 % v nobenem primeru ni mogoče šteti za očitno samovoljno ali neustrezno, saj je bilo to pravilo sprejeto zaradi največjega možnega zbliževanja prehodne ureditve, ob ohranitvi korekcijskih koeficientov, ki veljajo za pokojnine, z dokončno ureditvijo, ki jih odpravlja. V tem smislu so z navedenim pravilom le predčasno, za veliko število držav članic in glede zadevnih upokojencev, odpravljeni korekcijski koeficienti, ki se uporabljajo za pokojnine.

30

F. Campoli s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

31

Komisija, ki je vložila tudi nasprotno pritožbo, Sodišču predlaga, naj:

32

Svet Evropske unije Sodišču predlaga, naj:

33

Pritožnik s pritožbo izpodbija presojo Sodišča prve stopnje v zvezi s prvo, tretjo in četrto trditvijo, ki so bile navedene v podporo tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja. Glede sklicevanja v pritožbi na en sam tožbeni razlog pritožnik navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja, načelo pravic obrambe, načelo enakosti strank pred sodiščem Skupnosti, obveznost obrazložitve, ki je naložena institucijam, pojem procesnega upravičenja v okviru ugovora nezakonitosti in lastno obrazložitev.

34

Pred preučitvijo utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba odločiti o nasprotni pritožbi Komisije, saj je njen namen ugotovitev nedopustnosti pritožbe, ki jo je vložil pritožnik.

35

Komisija meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotoviti nedopustnost prve, tretje in četrte trditve, navedene v podporo pritožbenega razloga v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja, ker niso bile predlagane že v okviru predhodnega postopka. Komisija v zvezi s tem trdi, da je pritožnik v okviru pritožbe v upravnem postopku, v okviru tega dela navedel le drugo trditev, ki temelji na diskriminaciji med uradniki in upokojenci, in je bila druga trditev od preostalih treh navedenih trditev ločena šele naknadno.

36

Komisija v dupliki pojasnjuje, da je namen njene nasprotne pritožbe ugotovitev nedopustnosti pritožbe, saj se ta nanaša izključno na tri nedopustne trditve. Komisija priznava, da sicer predmet njene nasprotne pritožbe, oblikovan na tak način, ni popolnoma v skladu z besedilom člena 56 Statuta Sodišča, vendar pa meni, da je Sodišče kljub temu dolžno po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem da zadevnih trditev ni po uradni dolžnosti razglasilo za nedopustne.

37

Pritožnik meni, da je nasprotna pritožba nedopustna, glede na to, da je bila v nasprotju s tem, kar zahteva navedeni člen 56, Komisija uspešna s svojimi predlogi na prvi stopnji. Predvsem naj Komisija ne bi uveljavljala nedopustnosti pritožbe, Sodišče prve stopnje pa je v celoti ugodilo njenim predlogom, s tem da je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zato čeprav je vložila nasprotno tožbo, Komisija ni predlagala razveljavitve izpodbijane sodbe v celoti ali deloma.

38

Podredno, pritožnik meni, da je nasprotna pritožba neutemeljena. Obravnavane prva, tretja in četrta trditev se namreč nanašajo na kršitev načela enakega obravnavanja, na katero se je skliceval že v pritožbi v upravnem postopku. Komisija sama je v sporni odločbi jasno opredelila svojo argumentacijo kot tisto, ki pomeni dejansko kritiko dejstva, da „je prebivalcem ‚dragega‘ predela države odvzeta kupna moč, ki bi bila enakovredna kupni moči prebivalcev, ki imajo prebivališče v ‚cenejših‘ predelih države“ in da „upokojenci nimajo več enake kupne moči glede na njihovo prebivališče“. V poročilu za obravnavo Sodišča prve stopnje so bile jasno navedene štiri trditve, ki jih je pritožnik navedel v utemeljitev svojih trditev glede kršitve načela prepovedi diskriminacije, ne da bi Komisija kritizirala to poročilo ali dopustnost teh trditev.

39

Na podlagi člena 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča, lahko pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi.

40

Vendar, kot je Komisija sama potrdila v dupliki, je bilo s sodbo v celoti ugodeno njenim predlogom pred Sodiščem prve stopnje. Poudariti je treba zlasti, da je Komisija v postopku pred Sodiščem prve stopnje sicer podala ugovor nedopustnosti glede tožbenih zahtevkov v zvezi z gospodinjskim dodatkom in dodatkom za šolanje, ker jih pritožnik ni navedel že v pritožbi v upravnem postopku, medtem ko glede dopustnosti dela tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja nikakor ni ugovarjala.

41

Poleg tega, kot to izhaja zlasti iz člena 61 Statuta Sodišča, mora biti namen vsake pritožbe razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje deloma ali v celoti, pri čemer lahko Sodišče v primeru razveljavitve tako samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje, da o njej odloči.

42

Vendar v obravnavanem primeru namen nasprotne pritožbe Komisije ni razveljavitev izpodbijane sodbe, temveč ugotovitev nedopustnosti pritožbe pritožnika.

43

Iz tega izhaja, da je treba navedeno nasprotno pritožbo zavreči kot nedopustno.

44

Pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo te prve trditve kršilo načelo enakega obravnavanja in obveznost obrazložitve, ki je naložena sodišču Skupnosti. Izpodbijana sodba je namreč postavila široko diskrecijsko pravico zakonodajalca nad to načelo. Točka 105 te sodbe naj bi bila odločilna v zvezi s tem. Obstoj dovolj dolgega prehodnega obdobja, ki ga je izpostavilo Sodišče prve stopnje, bi bil element, ki bi pripomogel k preizkusu spoštovanja načel pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti in pridobljenih pravic, vendar bi bil tuj preizkusu zakonitosti ukrepa v zvezi z načelom enakega obravnavanja.

45

Pritožnik poleg tega poudarja, da korekcijski koeficient, določen po metodi „države“, krši načelo enakega obravnavanja, saj le približno izraža življenjske stroške v državi članici in tako le približno služi cilju zagotovitve enake kupne moči nekdanjih uradnikov. Nova metoda naj bi namreč kaznovala upokojence, ki prebivajo v glavnem mestu ali drugem „dragem“ predelu države in ne morejo kriti stroškov, povezanih s krajem njihovega prebivališča.

46

Po mnenju Komisije točka 105 izpodbijane sodbe zgolj kaže posledice diskrecijske pravice zakonodajalca na zadevnem področju. Sodišče prve stopnje je v tej točki zlasti presodilo, da enakost kupne moči kot posebne oblike načela enakosti z zamenjavo obravnavanih metod ni bila kršena s spremembo zadevne metode, ker ni šlo za samovoljno in očitno neprimerno razlikovanje, ki bi prekoračilo diskrecijsko pravico zakonodajalca, toliko bolj zato, ker prehodna ureditev zagotavlja ohranitev nominalnega zneska neto pokojnine.

47

Svet trdi, da pritožnik zamenjuje načelo enakega obravnavanja in „načelo enake kupne moči“. Točka 105 izpodbijane sodbe se namreč ne nanaša na načelo enakega obravnavanja na splošno, temveč na „načelo enake kupne moči“, ki je le eno izmed možnih sredstev za zagotovitev enakega obravnavanja. Poleg tega – prav tako kot metoda „glavnega mesta“ – metoda „države“ spoštuje načelo enakega obravnavanja in poleg tega ne škoduje prostemu gibanju upokojencev. Stari sistem je namreč privilegiral, v isti meri kot trenutni sistem, izbor krajev, kjer je znotraj ene države življenje cenejše, ter tako pogojeval izbor kraja prebivališča.

48

Pritožnik je s kritiko presoje Sodišča prve stopnje v zvezi s trditvijo glede kršitve načela enakega obravnavanja, ker nova metoda „države“ ni zagotavljala enakovredne kupne moči za vse upokojence, v bistvu želel navesti, da je Sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da zakonodajalec Skupnosti s tem, da je za določitev korekcijskih koeficientov v okviru prehodne pokojninske ureditve metodo „države“ zamenjal z metodo „glavnega mesta“, ni prekoračil omejitev, določenih za izvajanje njegove diskrecijske pravice na tem področju.

49

Za presojo utemeljenosti teh trditev je treba najprej ugotoviti, ali je uporaba, za pokojnine, enega samega korekcijskega koeficienta za državo, izračunanega po metodi „države“, v skladu z načelom enakega obravnavanja.

50

Treba je opozoriti, da načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbi z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C-344/04, ZOdl., str. I-403, točka 95, in z dne 11. septembra 2007 v zadevi Lindorfer proti Svetu, C-227/04 P, ZOdl., str. I-6767, točka 63).

51

Sodišče je v zvezi s členi starih Kadrovskih predpisov, ki določajo uporabo korekcijskega koeficienta za prejemke in za pokojnine uradnikov, že presodilo, da ni mogoče trditi, da določba, katere namen je ohranitev enake kupne moči za vse upokojene uradnike ne glede na kraj njihovega prebivališča, ni v skladu z načelom enakega obravnavanja (glej sklep z dne 29. aprila 2004 v zadevi Drouvis proti Komisiji, C-187/03 P, točki 25 in 26, in navedena sodna praksa).

52

Vendar kot je to pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah od 99 do 101 izpodbijane sodbe, sistem korekcijskega koeficienta že zaradi svoje narave ne more zagotoviti popolnoma enakega obravnavanja nekdanjih uradnikov, glede na to, da je očitno nemogoče upoštevati življenjske stroške in njihove spremembe v vseh krajih posameznih držav članic, kjer se lahko nastanijo upokojenci, ter uporabiti, za vsakega od teh krajev, poseben korekcijski koeficient. V teh okoliščinah en sam korekcijski koeficient za državo pomeni ustrezen kazalec, ki le približno izraža življenjske stroške v državi članici.

53

Glede metode, ki jo je treba izbrati za izračun takega edinega korekcijskega koeficienta za državo, ni dvoma, kot je ugotovil generalni pravobranilec v točkah 69 in 70 sklepnih predlogov, da bo takšen sistem ne glede na to, katerega izberemo, omogočil kvečjemu dovolj razumno upoštevanje približno ocenjenih dejanskih življenjskih stroškov vsakega nekdanjega uradnika, in da imata, ob upoštevanju tega, tako metoda „glavnega mesta“ kot metoda „države“ svoje prednosti in slabosti.

54

Glede na to, da je korekcijski koeficient nujno le približen, je namreč treba šteti, da je cilj zagotovitve določene enakovrednosti kupne moči med nekdanjimi uradniki, ki prebivajo v različnih državah članicah, upoštevan, kjer je ta edini korekcijski koeficient določen v skladu z merili, ki zagotavljajo njegovo reprezentativnost. Vendar ni dvoma, da metoda „države“ upošteva življenjske stroške znotraj države članice na vsaj tako reprezentativen način kot metoda „glavnega mesta“.

55

Zato ker metoda „države“ predstavlja način ustreznega izračuna za zagotovitev, kolikor je mogoče, enakovrednosti kupne moči upokojencev, Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo prava, ko je presodilo, da zakonodajalec Skupnosti s tem, da je za določitev korekcijskih koeficientov v okviru prehodne pokojninske ureditve metodo „države“ zamenjal z metodo „glavnega mesta“, ni kršil načela enakega obravnavanja.

56

Glede kritik, ki jih je pritožnik navedel zoper točko 105 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da se te izkažejo za neutemeljene. Iz razlogovanja, predstavljenega v točkah od 99 do 104 izpodbijane sodbe, izhaja, da je Sodišče prve stopnje v nasprotju s tem, kar trdi pritožnik, dejansko nikalno odgovorilo na vprašanje, ali nova metoda določitve korekcijskih koeficientov pomeni samovoljno in očitno neprimerno razlikovanje glede na zasledovani cilj. S tem nikakor ni ugotovilo, da edino omejitev pristojnosti zakonodajalca pomeni obstoj zadostnega prehodnega obdobja, kot to navaja pritožnik, temveč je nasprotno preverilo, v skladu z razlogovanjem, podobnim tistemu v točkah od 51 do 54 te sodbe, ali je zakonodajalec Skupnosti kršil načelo enakega obravnavanja, s tem da je metodo „države“ zamenjal z metodo „glavnega mesta“. Iz besedila, glede na navedeni primer, izpodbijane točke izhaja, da je torej očitno, da razlogovanje Sodišča prve stopnje ne temelji na predpostavki, v skladu s katero je v okviru organizacije pokojninske ureditve zakonodajalec Skupnosti omejen z načeloma pravne varnosti in pridobljenih pravic, ne pa z načelom enakega obravnavanja.

57

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del enega samega tožbenega razloga pritožbe, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve, naložene sodiščem Skupnosti, kot neutemeljenega zavrniti.

58

Pritožnik trdi, da ima v nasprotju s tem, kar je bilo ugotovljeno v točkah od 132 do 135 izpodbijane sodbe, pravni interes. Izpodbija dejstvo, da bi ta interes lahko izhajal le iz obogatitve upokojencev, ki prebivajo v „cenejši“ državi, v škodo upokojencev, ki prebivajo v „dragi“ državi, pri čemer poudarja, da je njegova kritika utemeljena z oškodovanjem „načela enake kupne moči“. Ob predpostavki, da se je sicer treba vprašati o obstoju povezav, ki obstajajo med izplačili, izplačanimi eni skupini upokojencev, in izplačili izplačanimi drugi skupini, je treba ugotoviti, da je strošek, ki nastane z uporabo najnižjega korekcijskega koeficienta 100 %, „nadomeščen“ z uvedbo metode „države“.

59

Glede ugotovitve Sodišča prve stopnje iz točke 136 izpodbijane sodbe, v skladu s katero uvedbe najnižjega korekcijskega koeficienta 100 % v nobenem primeru ne moremo šteti za očitno samovoljno in neprimerno, pritožnik trdi, da enostavno sklicevanje na široka pooblastila zakonodajalca in na namen zbliževanja prehodne ureditve s končno ureditvijo ne upravičuje tega sklepa. Poleg tega za upokojence, ki prebivajo v „cenejših“ državah, ni bila vzpostavljena nobena prehodna ureditev. Razlikovanje, ki nastane zaradi dejstva, da pravilo, ki uvaja najnižji korekcijski koeficient, omogoča tem upokojencem prejemanje izplačil, ki bistveno presegajo življenjske stroške v kraju njihovega prebivališča, pa ne more biti utemeljeno glede na lastnosti in značilnosti prehodne ureditve.

60

Komisija in Svet menita, da je Sodišče prve stopnje trditev pritožnika pravilno razglasilo za nedopustno. V zvezi s tem trdita, da bi tudi v primeru, da bi Sodišče prve stopnje presodilo, da je ta trditev utemeljena, to za upokojence, ki prebivajo v „cenejših“ državah članicah, pomenilo zmanjšanje zneska njihovih pokojnin, kar ne bi v ničemer spremenilo položaja pritožnika. Podredno trdita, da se je zakonodajalec s prilagajanjem prihodne ureditve končni ureditvi za veliko držav članic in v korist upokojencev, ki prebivajo v „revnejših“ državah članicah, primerno odločil. Svet poudarja, da za zadnjenavedene upokojence ni pravno utemeljenih pričakovanj, ki jih je treba varovati, kar pojasnjuje, da glede njih prehodni ukrepi niso bili potrebni.

61

Kritike razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi je Sodišče prve stopnje zavrnilo trditev tožeče stranke, ki se nanaša na diskriminacijo v razmerju do upokojencev, ki prebivajo v eni od „cenejših“ držav članic, nastalo zaradi uvedbe najnižjega korekcijskega koeficienta 100 %, so povezane tako s presojo Sodišča prve stopnje v zvezi z dopustnostjo te trditve, kot s preučitvijo te trditve v temelju. Pritožnik namreč skuša dokazati, da je v nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče prve stopnje, ta trditev dopustna in utemeljena.

62

Pred odgovorom na te kritike je treba preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija. Komisija trdi, da bi Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo trditev razglasiti za nedopustno, saj jo je pritožnik prvič predlagal šele v repliki v okviru postopka na prvi stopnji, tako da gre za novo trditev.

63

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, kot je generalni pravobranilec ugotovil v točkah 103 in 104 sklepnih predlogov, da je bil ta argument vsebovan, čeprav le v zametkih, v tistem delu tožbe, v katerem je pritožnik zatrjeval prekoračenje pooblastil, kršitev načela sorazmernosti in obveznosti obrazložitve. Vendar iz sodne prakse izhaja, da je tožbeni razlog, ki pomeni razširitev tožbenega razloga, ki je bil že prej, neposredno ali posredno, podan v vlogi, s katero se je začel postopek, treba šteti za dopusten (sodbi z dne 19. maja 1983 v zadevi Verros proti Parlamentu, 306/81, Recueil, str. 1755, točka 9, in z dne 26. aprila 2007 v zadevi Alcon proti UUNT, C-412/05 P, ZOdl., str. I-3569, točke od 38 do 40).

64

Glede utemeljenosti kritik pritožnika je treba najprej preučiti tiste, ki se nanašajo na točko 136 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo nedopustnost zadevne trditve, zato ker pritožnik ni imel pravnega interesa, presodilo, da uvedbe najnižjega korekcijskega koeficienta 100 % v nobenem primeru ni mogoče šteti za očitno samovoljno ali neustrezno, saj je bilo to pravilo sprejeto zaradi največjega možnega zbliževanja prehodne ureditve, z ohranitvijo korekcijskih koeficientov, ki veljajo za pokojnine, z dokončno ureditvijo, ki jih odpravlja. Dejansko bi bil namreč le ob predpostavki, da gre pri tej ugotovitvi za napačno uporabo prava, ta del tožbenega razloga, na katerega se sklicuje pritožnik, končno upošteven. Vendar to ni tako.

65

Kot je pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, uvedba, v okviru prehodne ureditve, najnižjega korekcijskega koeficienta 100 %, pomeni le predčasno odpravo korekcijskih koeficientov, ki je predvidena s končno ureditvijo. S tega vidika je torej treba preučiti skladnost prehodne ureditve z načelom enakega obravnavanja.

66

Ugotoviti pa je treba, da odločitev zakonodajalca Skupnosti, da spremeni ureditev pokojnin z odpravo korekcijskih koeficientov, ki se zanje uporabljajo, ni v neskladju z načelom enakega obravnavanja. Čeprav drži, da stara pokojninska ureditev, ki temelji na sistemu korekcijskih koeficientov in, posledično, na določenem izenačenju kupne moči glede na državo članico, v kateri upokojenec prebiva, pomeni ustrezno sredstvo za izvrševanje navedenega načela, iz tega ni mogoče sklepati, da je vsak drug sistem v neskladju s tem načelom.

67

Kot je to pravilno ugotovil Svet, je namreč pokojninski sistem, ki določa enako kupno moč, le eno izmed možnih sredstev za spoštovanje načela enakega obravnavanja. To načelo je upoštevano tudi s sistemom, v skladu s katerim upokojenci ob enakovrednem prispevanju prejmejo enak nominalni znesek pokojnine, kar je sicer, kot je ugotovila Komisija, pravilo obstoječih pokojninskih ureditev držav članic in drugih mednarodnih organizacij.

68

Glede na to, da je končna pokojninska ureditev, ki izhaja iz novih Kadrovskih predpisov, zato ker ne sledi več cilju zagotovitve določene enakovrednosti kupne moči med upokojenci ne glede na njihov kraj prebivanja, v skladu z načelom enakega obravnavanja, prehodna ureditev, ki le predčasno uvaja načelo pokojnine v „enotnem“ znesku v korist upokojencev, ki jim je načelo naklonjeno, ne ustvarja diskriminacije.

69

Ugotoviti je torej treba, da je Sodišče prve stopnje trditev pritožnika, ki se nanaša na diskriminacijo v razmerju do upokojencev, ki prebivajo v eni od „cenejših“ držav članic, nastalo zaradi uvedbe najnižjega korekcijskega koeficienta 100 %, pravilno razglasilo za nedopustno. V teh okoliščinah Sodišču ni treba več obravnavati ugovora, v skladu s katerim bi bila navedena trditev nedopustna, zaradi dejstva, da pritožnik nima pravnega interesa.

70

Iz navedenega izhaja, da je treba ta del edinega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in na pojem pravnega interesa, zavrniti.

71

Pritožnik v zvezi s tem trdi, v nasprotju s tem, kar je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, da nova pokojninska ureditev pomeni povezanost z življenjskimi stroški v Bruslju. Tako člen 3 priloge XI k novim Kadrovskim predpisom pojasnjuje, da prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin temelji na celi vrsti elementov, določenih v členu 1 te priloge, med katerimi je tudi razvoj življenjskih stroškov v Bruslju (bruseljski mednarodni indeks). Dejstvo, da se za Belgijo ne uporabi noben korekcijski koeficient, tako kot je določeno v členu 3(5) priloge XI k novim Kadrovskim predpisom, pomeni, da se pokojnine dejansko ponderirajo s korekcijskim koeficientom 100 %. Zato bi bili prejemki upokojencev, ki prebivajo v Belgiji, določeni le ob upoštevanju življenjskih stroškov Bruslja, glavnega mesta te države članice.

72

Pritožnik poleg tega kritizira razloge izpodbijane sodbe, navedene tako v točki 124 te sodbe – v skladu s katerimi „zakonitost regulativnega akta Skupnosti ne more biti odvisna od načina njegovega izvajanja v praksi“– kot v točki 125 te sodbe, kjer je navedena sodna praksa, v skladu s katero je treba spoštovanje načela enakega obravnavanja uskladiti s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim nihče v svojo korist ne more uveljavljati nezakonitosti nekega ravnanja, ki je bilo storjeno v korist nekoga drugega. Pritožnik v zvezi s tem navaja kršitev načel enakega obravnavanja in enakosti strank pred sodiščem Skupnosti, pravic obrambe ter obveznosti obrazložitve, naložene sodišču Skupnosti in institucijam.

73

Komisija in Svet napotujeta na besedilo členov 1(3)(a) in 3(5), drugi pododstavek, (b) priloge XI k Kadrovskim predpisom, pri čemer poudarjata, da prvi od teh členov določa, da Eurostat izračuna ekonomske paritete „glede na Belgijo“. Nova ureditev torej ne pomeni nobene povezave z življenjskimi stroški v Bruslju. Uvedba prehodne ureditve bi izhajala iz izvedbenih uredb Sveta, ki bi jih Eurostat le izvršil. Pritožnik naj teh izvedbenih pravil ne bi izpodbijal, saj se je skliceval zgolj na nezakonitost Uredbe št. 723/2004.

74

Kot je bilo ugotovljeno v točkah 68 in 69 te sodbe in v točki 136 izpodbijane sodbe, uvedba najnižjega korekcijskega koeficienta 100 % s prehodno ureditvijo ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja. Glede na to je treba ugotoviti, da pravna ali dejanska uporaba korekcijskega koeficienta 100 % za upokojence, ki prebivajo v Belgiji, ne bi pomenila te kršitve.

75

Čeprav bi bilo v primeru, ko bi bili življenjski stroški v Belgiji, izračunani po metodi „države“, nižji od stroškov, ki se upoštevajo za izračun osnovne plače, posledično, z uporabo logike, ki je veljala za staro pokojninsko ureditev, namreč treba določiti nižji korekcijski koeficient od 100 %, pa dejstvo, da upokojenci, ki prebivajo v Belgiji, prejemajo – tako kot drugi upokojenci, ki prebivajo v „cenejših“ državah članicah, ki se obravnavajo v točki 69 te sodbe – le celoten znesek osnovne pokojnine in imajo torej višjo kupno moč kot pritožnik, z vidika prehodne ureditve ne pomeni diskriminacije.

76

Iz zgoraj navedenega izhaja, da kljub temu, da naj bi šlo pri utemeljitvi Sodišča prve stopnje, zlasti v točkah 124 in 125 izpodbijane sodbe, za napačno uporabo prava, kot trdi pritožnik, ugotovitev te napake ne bi povzročila razveljavitve sodbe, zato ker je treba trditev pritožnika, ki se nanaša na diskriminacijo v razmerju do upokojecev, ki prebivajo v Belgiji, v vsakem primeru zavrniti iz razlogov, predstavljenih v točkah 74 in 75 te sodbe, ki jih je Sodišče prve stopnje poleg tega predstavilo tudi v izpodbijani sodbi.

77

V teh okoliščinah je treba obravnavani del edinega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in enakosti strank pred sodiščem Skupnosti, pravic obrambe ter obveznosti obrazložitve, naložene sodišču Skupnosti in institucijam, zavrniti.

78

Ker noben del edinega tožbenega razloga, ki ga navaja pritožnik, ni utemeljen, je treba pritožbo, ki jo je vložil F. Campoli, zavrniti.

79

V skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča Sodišče odloči o stroških, kadar pritožba ni utemeljena.

80

V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 69(3) navedenega poslovnika pa lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah. Če vsaka stranka s svojimi tožbenimi predlogi uspe samo deloma, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

81

V skladu s členom 69(4) Poslovnika Sodišča, ki se prav tako uporablja na podlagi člena 118 tega poslovnika, institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato je treba odločiti, da Svet nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: