Zadeva C-68/07

Kerstin Sundelind Lopez

proti

Miguelu Enriqueu Lopezu Lizazu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Högsta domstolen)

„Uredba (ES) št. 2201/2003 – Členi 3, 6 in 7 – Sodna pristojnost – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze – Tožena stranka, ki je državljan tretje države in v njej tudi prebiva – Nacionalna pravila o pristojnosti, ki določajo presežno pristojnost sodišča“

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 29. novembra 2007 

Povzetek sodbe

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze

(Uredba Sveta št. 2201/2003, členi 3(1)(a), 6, 7(1) in 17.)

Člena 6 in 7 Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo je treba razlagati tako, da kadar v okviru postopka za razvezo zakonske zveze tožena stranka nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici in ni državljan nobene države članice, pristojnost sodišč države članice, da razsodijo o tej tožbi, ne more temeljiti na njihovem nacionalnem pravu, če so za to na podlagi člena 3 te uredbe pristojna sodišča druge države članice.

Člen 7(1) Uredbe št. 2201/2003 namreč jasno določa, da se pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z nacionalno zakonodajo le takrat, kadar po členih od 3 do 5 te uredbe ni pristojno nobeno sodišče države članice. Poleg tega tudi člen 17 Uredbe določa, da če je sodišču predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če je po tej uredbi pristojno sodišče druge države članice.

Člen 6 Uredbe tej razlagi ne nasprotuje, ker uporaba členov 7(1) in 17 te uredbe ni odvisna od tožene stranke, temveč le od tega, ali je sodišče države članice pristojno na podlagi členov od 3 do 5 Uredbe, katere namen je uvesti enotna kolizijska pravila na področju razveze zakonske zveze, da se zagotovi najširše prosto gibanje ljudi. Zato Uredba velja tudi za državljane tretjih držav, ki so dovolj tesno povezani z ozemljem ene izmed držav članic v skladu z naveznimi okoliščinami za določitev pristojnosti, določenimi s to uredbo, pri čemer te navezne okoliščine temeljijo na načelu, da mora obstajati dejanska povezanost med prizadeto stranko in državo članico, ki pristojnost izvaja.

(Glej točke 18, 19, 21, 25, 26 in 28 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 29. novembra 2007(*)

„Uredba (ES) št. 2201/2003 – Členi 3, 6 in 7 – Sodna pristojnost – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze – Tožena stranka, ki je državljan tretje države in v njej tudi prebiva – Nacionalna pravila o pristojnosti, ki določajo presežno pristojnost sodišča“

V zadevi C-68/07,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi členov 68 ES in 234 ES, ki ga je vložilo Högsta domstolen (Švedska) z odločbo z dne 7. februarja 2007, ki je prispela na Sodišče 12. februarja 2007, v postopku

Kerstin Sundelind Lopez

proti

Miguelu Enriqueu Lopezu Lizazu,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. N. Cunha Rodrigues, J. Klučka, A. Ó Caoimh (poročevalec) in A. Arabadjiev, sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za nemško vlado M. Lumma, zastopnik,

–       za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

–       za finsko vlado J. Himmanen, zastopnica,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti M. Wilderspin in P. Dejmek, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3, 6 in 7 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004 o pogodbah s Svetim sedežem (UL L 367, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 2201/2003).

2       Ta predlog je bil vložen v okviru postopka za razvezo zakonske zveze, ki ga je sprožila K. Sundelind Lopez proti M. E. Lopezu Lizazu.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3       Uvodne izjave 4, 8 in 12 Uredbe Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (UL L 160, str. 19), ki jo je 1. marca 2005 razveljavila Uredba št. 2201/2003, določajo:

„(4)      Razlike med nekaterimi nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in izvrševanje sodnih odločb, ovirajo prosto gibanje oseb in usklajeno delovanje notranjega trga. Obstajajo torej razlogi za sprejetje določb za poenotenje nasprotujočih si predpisov o pristojnosti v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, da bi poenostavili postopke za hitro in enostavno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb.

[…]

(8)      Za omogočanje najširšega gibanja ljudi morajo biti ukrepi, določeni s to uredbo, dosledni in enotni. Zato bi ta uredba morala veljati tudi za državljane držav nečlanic, ki so dovolj tesno povezani z ozemljem ene izmed držav članic, v skladu z naveznimi okoliščinami za določitev pristojnosti, določenimi s to uredbo.

[…]

(12)      Osnova za določitev pristojnosti v tej uredbi temelji na načelu, da mora obstajati dejanska povezanost med prizadeto stranko in državo članico, ki pristojnost izvaja; odločitev za vključitev določenih naveznih okoliščin odraža dejstvo, da te obstajajo v različnih nacionalnih pravnih sistemih in so jih sprejele druge države članice.“

4       Člen 3(1) Uredbe št. 2201/2003 z naslovom „Splošna pristojnost“ določa:

„1.      V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

(a)      na ozemlju katere:

–       zakonca običajno prebivata ali

–       sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva, ali

–       nasprotna stranka običajno prebiva ali

–       v primeru skupne vloge, običajno prebiva eden od zakoncev ali

–       vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge, ali

–       vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je bodisi državljan te države članice ali pa ima, v primeru Združenega kraljestva in Irske, tam svoj ‚domicile‘;

(b)      katere državljana sta oba zakonca ali, v primeru Združenega kraljestva in Irske, kjer imata oba zakonca svoj ‚domicile‘.“

5       Člena 4 in 5 te uredbe določata pravila o pristojnosti na tem področju, to je glede nasprotnega zahtevka in glede pretvorbe prenehanja življenjske skupnosti v razvezo.

6       Člen 6 te uredbe z naslovom „Izključni značaj pristojnosti po členih 3, 4 in 5“ določa:

„Proti zakoncu, ki:

(a)      običajno prebiva na ozemlju države članice ali

(b)      je državljan države članice ali ima – v primeru Združenega kraljestva in Irske – na ozemlju ene od teh dveh držav članic ‚domicile‘“

se lahko začne postopek v drugi državi članici samo v skladu s členi 3, 4 in 5.“

7       Člen 7 Uredbe št. 2201/2003 z naslovom „Subsidiarna pristojnost“ določa:  

„1.      Kadar po členih 3, 4 in 5 ni pristojno nobeno sodišče države članice, se pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z zakonodajo te države.

2.       Proti nasprotni stranki, ki nima običajnega prebivališča in ni državljan države članice niti – v primeru Združenega kraljestva in Irske – na ozemlju ene od teh dveh držav članic nima ‚domicile‘, se lahko vsak državljan države članice z običajnim prebivališčem na ozemlju druge države članice sklicuje na predpise o pristojnosti, ki se uporabljajo v tej drugi državi, tako kot njeni državljani.“

8       Člen 17 te uredbe, naslovljen „Preizkus pristojnosti“, določa:  

„Če je sodišču predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno in za [katero] je po tej uredbi pristojno sodišče druge države članice, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“

 Nacionalna ureditev

9       Zakon o mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (Lag (1904:26 s. 1) om vissa internationella rättsförhållande rörande äktenskap och förmynderskap, SFS 2005, št. 431) v členu 2(2) poglavja 3 določa, da je mogoče švedskemu sodišču v odločanje predložiti zadevo glede zakonskega spora, če je predlagatelj švedski državljan in če je imel kadarkoli po svojem osemnajstem letu običajno ali stalno prebivališče na Švedskem.

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

10     K. Sundelind Lopez, švedska državljanka, je poročena z M. E. Lopezom Lizazom, kubanskim državljanom. V času skupnega bivanja sta živela v Franciji. Zdaj K. Sundelind Lopez še vedno prebiva v Franciji, njen mož pa na Kubi.

11     K. Sundelind Lopez je v skladu s švedsko zakonodajo vložila tožbo za razvezo zakonske zveze pri Stockholms tingsrätt (prvostopenjsko sodišče v Stockholmu). Njena tožba je bila s sklepom z dne 2. decembra 2005 zavrnjena iz razloga, da so na podlagi člena 3 Uredbe št. 2201/2003 pristojna le francoska sodišča in torej člen 7 te uredbe nasprotuje uporabi švedskih pravil o pristojnosti.

12     Svea hovrätt (pritožbeno sodišče v Svei) je s sodbo z dne 7. marca 2006 zavrnilo pritožbo, vloženo zoper ta sklep.

13     K. Sundelind Lopez je zoper to sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti na Högsta domstolen (vrhovno sodišče). V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da člen 6 Uredbe št. 2201/2003, ki na podlagi členov od 3 do 5 te uredbe določa izključno pristojnost sodišč držav članic, kadar ima tožena stranka običajno prebivališče v državi članici ali kadar je državljan države članice, vključuje to, da ta sodišča niso izključno pristojna, kadar ti pogoji na strani tožene stranke niso izpolnjeni. Zato naj bi v obravnavanem primeru pristojnost švedskih sodišč lahko temeljila na nacionalnem pravu.

14     V predložitveni odločbi Högsta domstolen navaja, da v obravnavani zadevi pristojnost švedskih sodišč za razliko od francoskih ne more temeljiti na členu 3 Uredbe št. 2201/2003, temveč le na nacionalnem pravu. Razlaga člena 7 te uredbe naj bi torej imela neposreden vpliv na rešitev zadeve v postopku v glavni stvari. Sodišče pa naj teh določb še ne bi razložilo.

15     V teh okoliščinah je Högsta domstolen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali lahko v primeru, ko tožena stranka v zadevi glede tožbe za razvezo zakonske zveze nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici oziroma ni državljan nobene države članice, tožbo obravnava sodišče države članice, ki ni pristojno na podlagi člena 3 Uredbe [št. 2201/2003], čeprav je za to na podlagi enega izmed pravil o pristojnosti tega člena 3 lahko pristojno sodišče druge države članice?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

16     Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člena 6 in 7 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da lahko, kadar v okviru postopka za razvezo zakonske zveze tožena stranka nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici in ni državljan nobene države članice, pristojnost sodišč države članice, da razsodijo o tej tožbi, temelji na njihovem nacionalnem pravu, čeprav so za to na podlagi člena 3 te uredbe pristojna sodišča druge države članice.

17     V zadevi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ni sporno, da so v skladu s členom 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 na podlagi tega naslova francoska sodišča pristojna, da odločijo o tožbi K. Sundelind Lopez in to bodisi na podlagi druge alinee te določbe, ki se nanaša na kraj, kjer sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če ona še vedno prebiva v Franciji, bodisi na podlagi pete alinee iste določbe, ki se nanaša na kraj, kjer ona običajno prebiva, če je v Franciji prebivala najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze.

18     Člen 7(1) Uredbe št. 2201/2003 jasno določa, da se, kadar po členih od 3 do 5 te uredbe ni pristojno nobeno sodišče države članice, pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z nacionalno zakonodajo.

19     Poleg tega tudi člen 17 Uredbe št. 2201/2003, katerega besedilo je prav tako nedvoumno, določa, da če je sodišču predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če je po tej uredbi pristojno sodišče druge države članice.

20     Ker so v skladu z naveznimi okoliščinami iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 za odločanje o tožbi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pristojna francoska sodišča, pristojnost švedskih sodišč za odločanje o tej tožbi ne more temeljiti na pravilih nacionalnega prava v skladu s členom 7(1) te uredbe, zato se morajo švedska sodišča v skladu s členom 17 te uredbe po uradni dolžnosti izreči za nepristojna v korist francoskih sodišč.

21     V nasprotju s tem, kar navaja italijanska vlada, člen 6 Uredbe št. 2201/2003 tej razlagi ne nasprotuje.

22     Seveda ta določba, v skladu s katero je toženo stranko, ki ima običajno prebivališče v državi članici ali je državljan države članice, upoštevajoč izključnost pristojnosti, določeno v členih od 3 do 5 Uredbe št. 2201/2003, mogoče pozvati pred sodišče druge države članice le na podlagi teh določb – in zato z izključitvijo pravil o pristojnosti, ki jih določa nacionalno pravo – nasprotno ne prepoveduje, da bi lahko bila tožena stranka, ki nima niti svojega običajnega prebivališča v državi članici niti državljanstva nobene države članice, pozvana pred sodišče države članice na podlagi pravil o pristojnosti, ki jih določa nacionalno pravo te države.

23     V skladu s členom 7(1) Uredbe št. 2201/2003 je tako lahko v primeru, kadar ni pristojno nobeno sodišče države članice na podlagi členov od 3 do 5 te uredbe, saj člen 7(2) te uredbe za tak primer določa, da če je vložnik državljan države članice z običajnim prebivališčem na ozemlju druge države članice, se lahko tako kot njeni državljani proti nasprotni stranki sklicuje na predpise o pristojnosti, ki se uporabljajo v tej drugi državi.

24     Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da člen 6 Uredbe št. 2201/2003 uvaja splošno pravilo, da se za določitev pristojnosti sodišč države članice za odločanje o vprašanjih razveze zakonske zveze glede tožeče stranke, ki nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici in ni državljan nobene države članice, v vsakem primeru uporablja nacionalno pravo, tudi takrat, ko je na podlagi členov od 3 do 5 te uredbe pristojno sodišče neke države članice.

25     Taka razlaga namreč pripelje do neupoštevanja jasnega besedila členov 7(1) in 17 Uredbe št. 2201/2003, katerih uporaba, kot izhaja iz točk od 18 do 20 te sodbe, ni odvisna od tožene stranke, temveč le od tega, ali je sodišče države članice pristojno na podlagi členov od 3 do 5 Uredbe št. 2201/2003.

26     Taka razlaga naj bi bila poleg tega v nasprotju s ciljem, ki mu sledi slednja uredba. Kot namreč izhaja iz uvodnih izjav 4 in 8 Uredbe št. 1347/2000, katere določbe, ki se nanašajo na pristojnost za odločanje o vprašanjih razveze zakonske zveze, so bile v bistvenem povzete v Uredbi št. 2201/2003, je namen te uredbe uvesti enotna kolizijska pravila na področju razveze zakonske zveze, da se zagotovi najširše prosto gibanje ljudi. Zato Uredba št. 2201/2003 velja tudi za državljane tretjih držav, ki so dovolj tesno povezani z ozemljem ene izmed držav članic v skladu z naveznimi okoliščinami za določitev pristojnosti, določenimi s to uredbo, pri čemer te navezne okoliščine v skladu z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 1347/2000 temeljijo na načelu, da mora obstajati dejanska povezanost med prizadeto stranko in državo članico, ki pristojnost izvaja.

27     V zadevi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pa iz uporabe določb člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da taka povezanost obstaja s Francijo in ne s Švedsko.

28     Na postavljeno vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člena 6 in 7 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da kadar v okviru postopka za razvezo zakonske zveze tožena stranka nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici in ni državljan nobene države članice, pristojnost sodišč države članice, da razsodijo o tej tožbi, ne more temeljiti na njihovem nacionalnem pravu, če so za to na podlagi člena 3 te uredbe pristojna sodišča druge države članice.

 Stroški

29     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 6 in 7 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004 o pogodbah s Svetim sedežem, je treba razlagati tako, da kadar v okviru postopka za razvezo zakonske zveze tožena stranka nima običajnega prebivališča v nobeni državi članici in ni državljan nobene države članice, pristojnost sodišč države članice, da razsodijo o tej tožbi, ne more temeljiti na njihovem nacionalnem pravu, če so za to na podlagi člena 3 te uredbe pristojna sodišča druge države članice.

Podpisi

---

*Jezik postopka: švedščina.