SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 8. julija 2010¹(1)

Zadeva C‑484/07

Fatma Pehlivan

proti

Staatssecretaris van Justitie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank ’s ‑Gravenhage (Nizozemska))

„Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – Sklep št. 1/80 Pridružitvenega sveta – Pravica do bivanja družinskih članov turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela države članice“

1.        Sodišče je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe ponovno zaprošeno, da poda razlago Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS-Turčija (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80).(2) Poseben problem, ki se pojavi v tej zadevi, je vprašanje statusa hčere turškega delavca, ki je pridobila dovoljenje, da se mu na podlagi člena 7 tega sklepa pridruži v državi članici, in se mu tudi je pridružila. Še pred iztekom obdobja treh let, po katerem bi se lahko uveljavljala pravica do dostopa na trg dela v skladu s členom 7, odstavek 1, prva alinea, je v Turčiji sklenila zakonsko zvezo s turškim državljanom, vendar je v celotnem obdobju še naprej živela „pod isto streho“ z delavcem in njegovo ženo na Nizozemskem. Nacionalni organi zadevne države članice ji nameravajo odvzeti pravico do bivanja. Zatrjujejo, da je zaradi sklenitve zakonske zveze prenehala biti članica družine turškega delavca v skladu z navedenim členom in zato nima več pravice ostati v državi članici gostiteljici.

 Pravni okvir

 Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija

2.        Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija(3) (v nadaljevanju: Sporazum o pridružitvi) je bil sklenjen leta 1963.

3.        Člen 59 Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi(4) določa:

„Turčija na področjih, ki jih pokriva ta protokol, ni deležna obravnave, ki je ugodnejša od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi po Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti.“

4.        Poglavje II Sklepa št. 1/80 ima naslov „Socialne določbe“. Oddelek 1 tega poglavja ima naslov „Vprašanja glede zaposlovanja in prostega pretoka delavcev“. Zajema člene od 6 do 16 Sklepa.

5.        Člen 6(1) in (2) določa:

„(1) Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prost dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je vključen na zakoniti trg dela države članice:

–        po enem letu, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, pravico, da se mu podaljša delovno dovoljenje pri istem delodajalcu, če ima prosto delovno mesto;

–        po treh letih, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, pravico, da pri delodajalcu, ki ga sam izbere, sprejme delovno mesto v enakovrstnem poklicu, ponujeno pod običajnimi pogoji in prijavljeno pri službah za zaposlovanje v tej državi članici;

–        po štirih letih, odkar je zakonito zaposlen, pravico do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri v tej državi članici.

(2) Letni dopusti in odsotnosti zaradi materinstva, nesreč pri delu ali kratkotrajnih bolezni se vštevajo v čas zakonite zaposlitve. Obdobja neprostovoljne brezposelnosti, ki jih v skladu s predpisi potrdijo pristojni organi, in odsotnosti zaradi dolgotrajnih bolezni, ki niso vštete v obdobja zakonite zaposlitve, ne vplivajo na pravice, pridobljene na podlagi prejšnje zaposlitve.“

6.        Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

–        imajo – ob pogoju, da imajo državljani iz držav članic Skupnosti pri tem prednost – pravico sprejeti vsako ponujeno zaposlitev, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta;

–        pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve, ki jo sami izberejo, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj pet let.

Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, lahko ne glede na trajanje njihovega bivanja v tej državi članici sprejmejo katerokoli ponujeno zaposlitev, če je bil vsaj eden od staršev najmanj tri leta zakonito zaposlen v zadevni državi članici.“

7.        Člen 14(1) istega sklepa določa:

„Določbe tega dela se uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem.“

 Nacionalna zakonodaja

8.        Wet van 23 november 2000 tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet (zakon z dne 23. novembra 2000 o splošni reviziji zakona o tujcih, v nadaljevanju: Vw 2000) je začel veljati 1. aprila 2004.

9.        Istega dne sta začela veljati tudi Vreemdelingenbesluit (odlok o tujcih) iz leta 2000 (v nadaljevanju: Vb 2000) in Voorschrift Vreemdelingen (uredba o tujcih). Z Vreemdelingencirculaire (okrožnica o izvajanju zakona o tujcih) iz leta 2000 (v nadaljevanju: Vc 2000) je Staatssecretaris van Justitie (ministrstvo za pravosodje), toženec v postopku v glavni stvari, pojasnilo, kako namerava uresničevati pristojnosti, ki sta mu jih podelila Vw 2000 in Vb 2000.

10.      Nizozemski državni organi so na podlagi člena 14(1) Vw 2000 pristojni, med drugim, da ugodijo vlogam tujcev za dodelitev in podaljšanje dovoljenj za bivanje za določen čas ali jih zavrnejo in da spremenijo dovoljenja za bivanje. V skladu s členom 14(2) se taka dovoljenja za bivanje lahko izdajo pod določenimi omejitvami ali pogoji.

11.      Člen 18(1) Vw 2000 določa, da se vloga za podaljšanje dovoljenja za bivanje za določen čas lahko zavrne iz različnih razlogov. Med drugim se lahko zavrne, če (1) je vlagatelj predložil nepravilne podatke ali ni razkril podatkov, zaradi česar bi se prvotna vloga za dodelitev ali podaljšanje dovoljenja zavrnila, in če (2) vlagatelj ni ravnal v skladu z omejitvijo ali s pogojem, pod katerim je bilo izdano dovoljenje.

12.      Nacionalni organi lahko v skladu s členom 19 Vw 2000 prekličejo dovoljenje za bivanje iz določenih razlogov, na podlagi katerih bi se lahko zavrnila vloga za podaljšanje dovoljenja. Med njimi sta tudi primera, navedena v točki 11 zgoraj.

13.      Člen 3.51(1)(a) Vb 2000 določa, da se lahko dovoljenje za bivanje za določen čas z omejitvijo, ki je povezana z nepretrganim bivanjem, dodeli tujemu državljanu, ki je tri leta prebival na Nizozemskem kot imetnik dovoljenja za bivanje z omejitvijo, ki je povezana z združitvijo družine z osebo, ki ima neomejeno pravico do bivanja.

14.      Med smernicami, določenimi v Vc 2000, so določbe, s katerimi naj bi se določilo, kako naj bi nizozemski organi izvajali določbe Sklepa št. 1/80. Oddelek B11/3.5 različice Vc 2000, ki je veljala v času odločbe, ki je sporna v postopku v glavni stvari, je določal:

„[…] ‚družinski člani‘: zakonec turškega delavca in njuni krvni sorodniki, potomci v ravni vrsti, ki so stari manj kot 21 let ali jih vzdržujeta, skupaj s krvnimi sorodniki v ravni vrsti, predniki tega delavca in njegovega zakonca, ki jih vzdržujeta […]

‚zakonito prebivališče‘: s tem pojmom se predpostavlja, da je družinski član s turškim delavcem dejansko živel nepretrgoma tri ali pet let […] Pri izračunu tega obdobja se morajo upoštevati kratke prekinitve skupnega bivanja brez namena opustitve takega skupnega bivanja. Tak primer bi bila lahko odsotnost iz skupnega bivališča za razumen čas iz upravičenih razlogov ali neprostovoljno bivanje zadevne osebe v njeni državi izvora za manj kot šest mesecev […]“.

15.      V oddelku B2/8.3 Vc 2000 je bilo v različici ob izdaji odločbe, ki je sporna v postopku v glavni stvari, določeno:

„Dovoljenje za bivanje se ne izda, če polnoleten otrok dejansko ne pripada družini enega od staršev ali ji že v državi izvora ni pripadal. ‚Dejansko pripada družini‘ pomeni, da:

–        je v tuji državi že obstajala družinska vez;

–        je moralno in finančno odvisen od enega od staršev, in sicer že v tuji državi, in

–        bo tuj državljan v prihodnje živel z enim od staršev (starši).

Otroci, ki so postali polnoletni, dejansko ne pripadajo več družini, če bi se dejanska družinska vez lahko štela za pretrgano. Tako je vedno v enem ali več primerih, in sicer:

[…]

–        tuj državljan si s sklenitvijo zakonske zveze ali začetkom razmerja ustvari drugo družino;

–        tuj državljan je odgovoren za zakonskega ali izvenzakonskega otroka, otroka v rejništvu ali posvojenega otroka ali drugega vzdrževanega družinskega člana ali ima skrbništvo nad njimi.

[…]“

16.      V zvezi s pravico do bivanja družinskega člana, ki je izpolnil pogoj glede triletnega obdobja iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80, je oddelek B11/3.5.1 Vc 2000 določal:

„[…] prost dostop na trg dela, kot je naveden v členu 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, se lahko uveljavi po treh letih zakonitega bivanja. To, za družinske člane turškega delavca ugodnejše pravilo se razlikuje od člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80. To ugodnejše pravilo se mora uporabiti vsakokrat.

[…]

Po treh letih zakonitega bivanja pravica do bivanja družinskega člana v skladu s členom 7 Sklepa št. 1/80 ni več odvisna od drugih pogojev […]“

 Postopek v glavni stvari in vprašanja, predložena za predhodno odločanje

17.      F. Pehlivan, tožnica v postopku v glavni stvari, je bila rojena 7. avgusta 1979 in ima turško državljanstvo. Na Nizozemsko je prišla 11. maja 1999. Staatssecretaris van Justitie ji je izdalo običajno dovoljenje za bivanje za določen čas od 9. avgusta 1999 dalje z označbo „združitev razširjene družine pri starših“. Dovoljenje je bilo nazadnje podaljšano do 24. julija 2003.

18.      F. Pehlivan je 22. decembra 2000 v Turčiji sklenila zakonsko zvezo z Ekremom Pehlivanom, turškim državljanom. 30. marca 2002 se jima je rodil sin. Čeprav je bila tožnica očitno dolžna obvestiti nizozemske organe o sklenitvi zakonske zveze ob sklenitvi te zveze ali kmalu po njej, je to dejansko storila šele 3. maja 2002.

19.      F. Pehlivan je 19. marca 2002, malo pred rojstvom sina, vložila vlogo za spremembo označbe na njenem dovoljenju za bivanje v označbo „neprekinjeno bivanje“. Staatssecretaris van Justitie je z odločbo z dne 13. oktobra 2003 (v nadaljevanju: sporna odločba) preklicalo dovoljenje za bivanje F. Pehlivan in hkrati zavrnilo njeno vlogo za spremembo označbe.

20.      Odločitev za preklic dovoljenja za bivanje je utemeljilo s tem, da naj bi se zaradi sklenitve zakonske zveze F. Pehlivan 22. decembra 2000 pretrgala dejanska družinska vez med njo in njenimi starši. Preklic je veljal za nazaj, od omenjenega dne dalje.

21.      F. Pehlivan je od 12. avgusta 1999 do 1. aprila 2005(5) živela s starši na Nizozemskem. Kljub sklenitvi zakonske zveze se to ni spremenilo. Kot je navedla v izjavi, ki jo je dala upravni komisiji v tej državi, je njen mož prišel na Nizozemsko in od junija 2002 dalje devet mesecev živel z njo in njenimi starši. Po zavrnitvi njegove vloge za izdajo dovoljenja za bivanje je bil izgnan. Zakonska zveza je bila razvezana s sodbo turškega sodišča z dne 10. februarja 2004.

22.      F. Pehlivan se ni strinjala z odločbo o preklicu njenega dovoljenja za bivanje in o zavrnitvi njene vloge za spremembo označbe, povezane s tem dovoljenjem, zato je 7. novembra 2003 vložila pritožbo zoper sporno odločbo. Staatssecretaris van Justitie je z odločbo z dne 12. decembra 2005 zavrnilo njeno pritožbo.

23.      F. Pehlivan je 29. decembra 2005 izpodbijala zadnjenavedeno odločbo pri Rechtbank ’s-Gravenhage (okrajno sodišče, Haag).

24.      Ker je nacionalno sodišče ugotovilo, da bi bila za odločitev v postopku v glavni stvari nujno potrebna razlaga člena 7 Sklepa št. 1/80, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1a.      Ali je treba člen 7, prvi odstavek, prva alinea, [Sklepa št. 1/80] razlagati tako, da se ta določba uporablja, če je družinski član turškega delavca dejansko prebival z njim tri leta, ne da bi pristojni nacionalni organi v teh treh letih podvomili v pravico do bivanja tega družinskega člana?

1b.      Ali člen 7, prvi odstavek, prva alinea, [Sklepa št. 1/80] nasprotuje temu, da lahko država članica v teh treh letih odloči, da če družinski član, ki mu je bil dovoljen vstop na ozemlje države članice, sklene zakonsko zvezo, ni več upravičen do pravic na podlagi te določbe, čeprav še naprej prebiva pri turškem delavcu?

2.      Ali člen 7, prvi odstavek, prva alinea, ali kakšna druga določba oziroma načelo prava Skupnosti nasprotuje temu, da po izteku treh let pristojni nacionalni organi retroaktivno izpodbijajo pravico do bivanja tujca z opiranjem na status družinskega člana ali na zakonitost njegovega prebivališča v teh treh letih?

3a.      Ali je dejstvo, da tujec namerno ali nenamerno ni razkril podatkov, ki jih nacionalna zakonodaja šteje za pomembne zaradi njegove pravice do bivanja, upoštevno za odgovor na zgornja vprašanja? In če je upoštevno, v kakšnem smislu?

3b.      Ali je v tem okviru pomembno tudi to, da so podatki razkriti v prej navedenem obdobju treh let ali šele po izteku tega obdobja, ob upoštevanju, da bi morali pristojni nacionalni organi, ko so obveščeni o takih podatkih, verjetno izvesti (bolj poglobljene) preiskave, preden se izrečejo? Če je to pomembno, v kakšnem smislu?“

25.      F. Pehlivan, nemška, italijanska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Na obravnavi 15. aprila 2010 so ustno podali stališča F. Pehlivan, nizozemska vlada in Komisija.

 Presoja

26.      S predloženimi vprašanji je izpostavljenih več problematik. Najpomembnejša je opredeljena v vprašanju 1b, ki se nanaša na vsebinsko vprašanje glede vpliva zakonske zveze na pravico posameznika do bivanja na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80 (v nadaljevanju: člen 7). Tega bom najprej obravnavala. Nato bom presojala vprašanji 1a in 2, s katerima se sprašuje o pravici države članice, da izpodbija pravice, ki naj bi bile pridobljene na podlagi omenjenega člena, in ju je najbolje obravnavati skupaj. Ker se vprašanji 3a in 3b nanašata na vsebino, ki je odvisna od odgovorov na druga vprašanja, ju bom obravnavala nazadnje.

 Vprašanje 1b

27.      Nacionalno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje o veljavnosti nacionalnega pravila, ki določa, da oseba, kot je F. Pehlivan, ki je zakonito vstopila v državo članico in v njej začela prebivati na podlagi člena 7, ni več upravičena do pravic, ki izhajajo iz tega člena, če je v obdobju treh let, navedenem v členu 7, prvi odstavek, prva alinea, sklenila zakonsko zvezo.

28.      Države članice, ki so Sodišču predložile stališča, ugovarjajo, da je tako nacionalno pravilo veljavno. Sporna odločba, v skladu s katero je F. Pehlivan pravica do bivanja na Nizozemskem prenehala zaradi sklenitve zakonske zveze, naj bi bila po njihovem mnenju popolnoma zakonita. F. Pehlivan in Komisija na drugi strani navajata, da odločba ne bi smela biti izdana in da bi morala imeti F. Pehlivan še naprej pravico do bivanja, na katero sklenitev zakonske zveze ne bi smela vplivati. F. Pehlivan je v svojih pisnih stališčih in ponovno na obravnavi navedla, da zagotovo ni prikrila podatka organom zaradi goljufije ali nepoštenosti.

 Predhodne ugotovitve

29.      Začeti moram s presojo okoliščin, v katerih je bil sprejet člen 7.

30.      Namen Sporazuma o pridružitvi je pojasnjen v njegovem členu 2(1). Ta določa, da je cilj sporazuma pospeševati nenehno in uravnoteženo krepitev trgovine in gospodarskih odnosov med pogodbenicama. Pogodbenici sta se s členom 12 tega sporazuma dogovorili, da ju zavezujejo določbe Pogodbe glede prostega pretoka delavcev, opredeljene v členih, ki so zdaj členi 45 PDEU, 46 PDEU in 47 PDEU.

31.      S Sklepom št. 2/76 Pridružitvenega sveta(6) so bili predvideni številni ukrepi, s katerimi naj bi se izvajale določbe sporazuma, ki so se nanašale na prosti pretok delavcev. Natančneje, s členom 2 so bile turškim delavcem, zaposlenim v državi članici, po treh letih zakonite zaposlitve v tej državi dane omejene pravice do dostopa na trg dela te države. Po petih letih zaposlitve so bili ti delavci v zadevni državi članici upravičeni do prostega dostopa do vsake zaposlitve, ki si jo sami izberejo. V členu 3 je bilo navedeno, da se mora turškim otrokom, ki so v zadevni državi „zakonito prebivali“ s svojimi starši, omogočiti dostop do splošnega izobraževanja v zadevni državi. Vendar pa jim ni bila dana pravica do dostopa na trg dela države članice, v kateri so delali njihovi starši.

32.      Sklep št. 1/80 je nasledil Sklep št. 2/76. V tretji uvodni izjavi Sklepa št. 1/80 je navedeno, da naj bi bilo „treba izboljšati ureditev za delavce in člane njihovih družin“ v primerjavi z ureditvijo iz Sklepa št. 2/76.

33.      S členom 6 Sklepa št. 1/80 so bile razširjene določbe člena 2 Sklepa št. 2/76. Turški delavec, „ki je vključen na zakoniti trg dela države članice“, je po enem letu zakonite zaposlitve pridobil določeno stopnjo varnosti zaposlitve v obliki pravice, da obnovi svoje dovoljenje za delo pri istem delodajalcu, če je bila zaposlitev na voljo. Obdobje petih let zakonite zaposlitve, po poteku katerega je bil ta delavec prej na podlagi Sklepa št. 2/76 upravičen do prostega dostopa do zaposlitve po njegovi izbiri v državi članici, je bilo skrajšano na obdobje štirih let.

 Člen 7

34.      S členom 7 Sklepa št. 1/80, katerega besedilo je sporno v postopku v glavni stvari, so bile določbe, ki so se nanašale na družinske člane turškega delavca, bistveno razširjene. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da imajo družinski člani turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo, pravico do omejenega dostopa na trg dela te države, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta. Če v tej državi zakonito prebivajo vsaj pet let, pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve, ki jo sami izberejo. Razlogi socialne politike za ta člen so jasni. Bivanje turškega delavca, ki je izkoristil pravice iz člena 6, v državi članici gostiteljici je zaradi možnosti, da se mu pridružijo člani njegove družine, obogateno. To ugodno vpliva na delavca (z vidika boljše kakovosti njegovega življenja) in državo gostiteljico (z vidika večje prilagojenosti delavcev). Pretežni del socialne politike Evropske unije temelji na takih rešitvah z obojestranskimi prednostmi.

35.      Sodišče je o razlagi členov 6 in 7 Sklepa št. 1/80 že večkrat razsodilo in določilo različna splošna načela, ki veljajo za družinske člane turških delavcev. Prvič, člen 7 mora imeti tak neposreden učinek v državah članicah, da se turški državljani, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena, lahko sklicujejo neposredno na pravice, ki jim jih ta daje.(7) Zaradi navedenega so pravice, ki jih imajo družinski člani na voljo, pravice, ki izhajajo iz prava Evropske unije, in ne pravice, ki bi izhajale iz nacionalne zakonodaje in bi lahko v prihodnosti postale „evropske“ pravice. To vključuje pravico družinskega člana do bivanja, ko mu je bil dovoljen vstop v državo članico gostiteljico, dokler ne pridobi pravic do zaposlitve na podlagi člena 7, prvega odstavka, prve alinee. Zato se mora tudi vprašanje, kateri pogoji bi se lahko navezali na te pravice, obravnavati v skladu s pravom Evropske unije, in ne v skladu z nacionalno zakonodajo.

36.      Drugič, Sklep št. 1/80 ne opredeljuje pojma „družinski član“ turškega delavca. Sodišče je razsodilo, da mora biti pojem „družinski član“ predmet enotne razlage na ravni Skupnosti, da bi se zagotovila enotna uporaba v državah članicah.(8) To je neizogibna posledica dejstva, da člen 7 učinkuje neposredno.

37.      Tretjič, pravice se ne morejo uveljaviti na podlagi goljufivih podatkov. Tak bi bil primer, na primer, če bi pravica do bivanja temeljila na zakonski zvezi, ki je dejansko navidezna zakonska zveza.(9) Poudariti pa moram, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje zakonske zveze iz koristoljubja.

38.      Četrtič, prvotna odločitev, ali država članica družinskemu članu turškega delavca dovoli vstop in bivanje z njim, je v pristojnosti te države.(10) Država gostiteljica je upravičena, da za omenjeni vstop in bivanje postavi pogoje in s tem uredi bivanje osebe, dokler ta ne pridobi pravice sprejeti vsako ponujeno zaposlitev.(11)

 Pogoji, ki jih država članica lahko postavi glede pravice do bivanja v triletnem obdobju, navedenem v členu 7, prvi odstavek, prva alinea

39.      Kakšne pogoje lahko država članica postavi glede zahteve, da mora družinski član v državi članici gostiteljici „zakonito prebivati“ vsaj tri leta, da bi pridobil pravice iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea?

40.      Nemška in italijanska vlada v svojih pisnih stališčih zatrjujeta, da pogoji, ki jih država članica lahko postavi za vstop in bivanje družinskega člana, niso omejeni. Nizozemska vlada je zavzela strožje stališče. Strinja se, da vsi pogoji, ki bi se lahko določili, niso dopustni. Vendar meni, da pogoji glede zakonske zveze, kakršni se postavljajo F. Pehlivan, niso nedopustni.

41.      Sama menim drugače.

42.      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pravica držav članic, da v teh primerih postavijo pogoje, ni neomejena. Kot je Sodišče odločilo v sodbi Kadiman,(12) imajo države članice pristojnost, da „glede pravice do bivanja postavijo pogoje, s katerimi se zagotovi, da je prisotnost družinskega člana na njihovem ozemlju v skladu s smislom in namenom člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80“.(13)

43.      Kaj sta „smisel in namen“ člena 7, prvi odstavek?

44.      Sodišče je na splošno odločilo, da je namen te določbe „spodbujanje zaposlovanja in bivanja turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela države članice tako, da se mu v tej državi zagotavlja vzdrževanje družinskih vezi“.(14) Podobno je navedlo, da „sistem, vzpostavljen s členom 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, želi ustvariti razmere, naklonjene skupnemu življenju družinskih članov v državi članici gostiteljici tako, da najprej omogoči družinskim članom, da živijo z delavcem migrantom, in kasneje njihov položaj okrepi s tem, da jim dodeli pravico do zaposlitve v tej državi“.(15) V sodbi v zadevi Eyüp(16) je uporabilo izraz „dejanska združitev družine v državi članici gostiteljici“.(17)

45.      Za ponazoritev tega namena se Sodišče sklicuje na pogoje, ki družini omogočajo „skupno življenje“, in na zahtevo, da „se mora združitev družine, ki je bila razlog za vstop zadevne osebe na ozemlje zadevne države članice, dokazati z določenim obdobjem dejanskega skupnega bivanja z delavcem v skupnem gospodinjstvu, ki mora trajati, dokler zadevna oseba ne pridobi pravice do vstopa na trg dela te države“.(18) Če skrajšam, navedlo je, da morata delavec in zadevni družinski član „živeti pod isto streho“.(19)

46.      Ali sklenitev zakonske zveze v spornem obdobju treh let vpliva na položaj F. Pehlivan? Z drugimi besedami, ali bi se lahko reklo, da je zaradi tega prenehala biti ena od „družinskih članov turškega delavca“, s čimer je izgubila vse pravice, ki bi jih sicer imela?

47.      Po mojem mnenju je zmotno mišljenje, da bi se na to vprašanje lahko odgovorilo s preprostim „da“ ali „ne“. Pravo vprašanje se ne glasi: „Ali je zadevna oseba sklenila zakonsko zvezo?“ Menim, da ni mogoče neizpodbitno domnevati, da se zaradi sklenitve zakonske zveze nujno izgubijo pravice na podlagi člena 7, prvi odstavek, prva alinea. Predvsem se vprašanje glasi: „Ali so se zaradi sklenitve zakonske zveze izgubile družinske vezi s turškim delavcem?“

48.      V zvezi s tem menim, da je popolnoma mogoče, da se družinske vezi po sklenitvi zakonske zveze ohranijo. Navsezadnje veliko parov živi s svojimi družinami po tem, ko so sklenili zakonsko zvezo. Ni neobičajno, če tri ali celo štiri generacije živijo skupaj pod isto streho. Vsaka odločitev v zvezi s tem je verjetno povezana s socialnimi in/ali ekonomskimi okoliščinami vpletenih. V primeru družin, ki skušajo uspeti v državi, ki ni njihova, bo odločitev pogosto odvisna od povezanosti teh dejavnikov. Družinske vezi bodo verjetno tesne in pogosto bo primanjkovalo denarja. Po mojem mnenju ne more biti zavezujočega pravila o tem, kaj je ločena družina. Ali se po sklenitvi zakonske zveze ohranijo družinske vezi, bo dejansko vprašanje, o katerem se bo odločalo primeroma. Vsi bistveni dejavniki se bodo morali uravnoteženo presojati.

49.      Čeprav bo na koncu o tem odločilo nacionalno sodišče, v predložitveni odločbi z ničemer ni omenjeno, da se v primeru F. Pehlivan družinske vezi niso ohranile. V odločbi je navedeno, da je na Nizozemsko prišla 11. maja 1999 in je tam živela s starši od 12. avgusta 1999. Čeprav se je 22. decembra 2000 poročila v Turčiji in je njen mož živel z njo v bivališču njenih staršev na Nizozemskem, je tam živel le 9 mesecev (od junija 2002), preden je bil izgnan. Zakonska zveza je bila leto kasneje, 10. februarja 2004, razvezana. F. Pehlivan je do 1. aprila 2005,(20) ko sta se s sinom preselila, še naprej živela s starši (na različnih naslovih). F. Pehlivan v triletnem obdobju, potrebnem za pridobitev pravic na podlagi člena 7, nikoli ni prenehala živeti pod isto streho s svojimi starši na Nizozemskem.

50.      Zdi se mi, da se stališče, ki ga predlagam, odraža v upoštevni sodni praksi. Sodba Eyüp se je, tako kot obravnavana zadeva, nanašala na vpliv sklenitve zakonske zveze na pravice, ki izhajajo iz člena 7.(21) Ta zadeva se je nanašala na ženo turškega delavca, ki je bil vključen na zakoniti trg dela v Avstriji. Žena se mu je v tej državi članici pridružila. Dve leti kasneje sta se ločila, vendar sta skupaj bivala še naprej, kar je bilo dokazano s tem, da so se jima po ločitvi rodili štirje otroci. Čeprav sta kasneje ponovno sklenila zakonsko zvezo, je bilo to šele precej po koncu triletnega obdobja, potrebnega za pridobitev pravic na podlagi člena 7. Sodišče je z odločitvijo, da žena ni izgubila svojih pravic iz navedenega člena, v bistvu spregledalo vpliv sklenitve zakonske zveze na njeno pravico, da ostane v zadevni državi članici. Navedlo je, da je bilo ravnanje para „stalno v skladu z namenom iz [člena 7], namreč dejansko združitvijo družine v državi članici gostiteljici“.(22)

51.      Ob uporabi te obrazložitve za osebo v položaju F. Pehlivan menim, da njena sprememba zakonskega stana nikakor ne bi smela vplivati na njene pravice iz člena 7.

52.      Res je, kot je v svojih pisnih stališčih izpostavila nizozemska vlada, da je Sodišče v sodbi Eyüp tudi ugotovilo, da pristojni nacionalni organi niso izpodbijali ženine pravice do bivanja v obdobju skupnega bivanja.(23) Vendar to ugotovitev razumem kot postransko pripombo, in ne kot bistveni del obrazložitve Sodišča v tej zadevi, ki je temeljila na nepretrganem skupnem bivanju zadevnega para.

53.      Zaradi vsega zgoraj navedenega menim, da pogoja, kakršen je naveden v vprašanju 1b, na podlagi katerega lahko državni organi samodejno prekličejo pravico do bivanja družinskega člana, ki je sklenil zakonsko zvezo v triletnem obdobju, potrebnem za pridobitev pravic iz člena 7, ni mogoče veljavno postaviti.

54.      Ali bi morala to stališče iz kakršnega koli razloga natančneje opredeliti ali ga spremeniti?

55.      Ali na zgornjo obrazložitev vpliva odločitev Sodišča, da se mora Uredba št. 1612/68(24) upoštevati pri razlagi člena 7?(25)

56.      Mislim, da ne.

57.      V skladu s členom 10 navedene uredbe so družinski člani, ki so upravičeni, da se „pridružijo“ državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi, (a) njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani, in (b) vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca. V členu 11 je pravica, da opravlja delo kot zaposlena oseba v državi članici, v kateri dela državljan države članice, dana njegovemu ali njenemu zakoncu in njunim otrokom, „ki so mlajši od 21 let ali jih delavec vzdržuje“. Italijanska vlada ob uporabi teh določb za razlago člena 7 Sklepa št. 1/80 zatrjuje, da oseba, ki je stara 21 let ali več, ne bi smela biti uvrščena med družinske člane, razen če jo zadevni delavec vzdržuje.(26)

58.      Sodišče je pri razlagi člena 7 Sklepa št. 1/80 sicer upoštevalo Uredbo št. 1612/68, vendar je tudi izpostavilo, da je uporaba te uredbe zaradi razlage člena 7 omejena.(27) Člen 10 Uredbe namreč predvideva brezpogojno pravico v korist družinskih članov državljana EU, da se pridružijo tistemu od staršev, ki dela v drugi državi članici. Člen 7, nasprotno, predvideva le omejeno pravico, ki je pogojena najmanj z izdajo dovoljenja nacionalnih organov zadevne države za vstop in bivanje. Medtem ko člen 11 Uredbe dovoljuje družinskim članom, da takoj po prihodu sklenejo delovno razmerje, je enakovredna pravica iz člena 7 omejena s pogojem, da družinski član pred tem preživi obdobje treh let v državi članici. V obeh primerih so si pravila v splošnem okviru morda podobna, v posebnih okoliščinah pa ne.

59.      Ugotavljam tudi, da je Sodišče, ko je bilo v zadevi Diatta zaprošeno, naj obravnava pomen besede „pridružijo“ iz člena 10 Uredbe, izrecno ugotovilo, da „iz [Uredbe] ni mogoče izpeljati pogoja, da mora družina stalno živeti pod isto streho“,(28) medtem ko je Sodišče v primeru družinskih članov turškega delavca, ki uveljavljajo pravice iz člena 7, postavilo prav ta pogoj. 

60.      Zato menim, da se besedilo, namen in razlaga členov 10 in 11 Uredbe št. 1612/68 in člena 7 Sklepa št. 1/80 tako razlikujejo, da v obravnavani zadevi iz določb Uredbe ni mogoče razbrati ničesar, kar bi pomagalo pri razlagi določbe Sklepa št. 1/80.

61.      Drugič, italijanska vlada zatrjuje, da bi bili z razlago člena 7, ki ne ustreza natančno določbam Uredbe št. 1612/68, upravičenci iz člena 7 obravnavani ugodneje od oseb iz Evropske unije v enakem položaju. Člen 59 Dodatnega protokola naj ne bi dovoljeval neenake obravnave.

62.      S tem stališčem se ne strinjam.

63.      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člena 59 Dodatnega protokola ni mogoče tako ozko razlagati. Namesto osredotočenja na natančno vsebinsko enakovrednost pravic, danih turškim državljanom in državljanom Unije, je treba upoštevati celoten položaj.(29) Pravice turških državljanov iz Sklepa št. 1/80 so v mnogo pogledih bolj omejene kot pravice, ki so v skladu s pravom Unije na splošno zagotovljene državljanom Evropske unije.(30) S tega vidika menim, da razlaga člena 7, kot jo predlagam, ne bo v nasprotju s členom 59.

64.      Tretjič, nizozemska vlada si pomaga s sklicevanjem na Direktivo 2003/86.(31) Navaja, da se določbe členov 4(2)(b) in 4(3) te direktive, v skladu s katerima lahko države članice družinskim članom dovolijo vstop in bivanje na svojem ozemlju, ne raztezajo na poročene otroke sponzorja(32). To naj bi po njenih trditvah pomenilo, da zakonodajalec z uveljavitvijo te direktive in tako tudi na splošno zagovarja stališče, da se pojem združitve družine ne uporablja za otroke, ki so sklenili zakonsko zvezo.

65.      Iz določb tega dela zakonodaje Skupnosti ponovno ni mogoče razbrati ničesar, kar bi pomagalo pri razlagi. Ker Direktiva ureja uveljavljanje splošne pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki prebivajo na ozemlju držav članic,(33) je njen obseg uporabe precej širši od obsega člena 7. Zato bi se moralo predvidevati, da bi bila njena uporaba lahko ožja. Poleg tega je v členu 3(4) Direktive izrecno navedeno, da ta direktiva ne posega v ugodnejše določbe, med drugim, „dvostranskih [...] sporazumov med Skupnostjo ali med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in tretjimi državami na drugi“. Med take dvostranske sporazume spadata očitno Sporazum o pridružitvi in Sklep št. 1/80. Če so določbe zadnjega ugodnejše, imajo prednost.

66.      Četrtič, ali na moj sklep vpliva dejstvo, kot je v svojih pisnih stališčih izpostavila nemška vlada, da je Sodišče zahtevo, da stranke živijo pod isto streho, razlagalo tako, da je dopustilo nekatere izjeme od potrebe po dejanskem skupnem bivanju v istem kraju?

67.      Prepričana sem, da ne.

68.      Sodišče je v sodbi Kadiman(34) res odločilo, da bi bilo to, da delavec in družinski člani ne živijo pod isto streho, lahko utemeljeno z objektivnimi okoliščinami, kot je oddaljenost družinskega člana od zaposlitve ali poklicnega usposabljanja.(35) Vendar tega ne razumem kot opustitev zahteve, da morajo dejansko bivati skupaj, kolikor je mogoče in izvedljivo. To navedbo si razlagam bolj kot izhodišče za širši pristop Sodišča k tej problematiki. Z drugimi besedami, kadar je primerno, bi bil lahko bolj poudarjen smisel te zahteve kot pa njeno besedilo.

69.      Nazadnje, zaradi celovitosti moram obravnavati vprašanje, katere pogoje lahko država članica postavi, da bi se štelo, da družinski član „zakonito prebiva“ v smislu člena 7. V odgovoru na vprašanje, ki ga je na obravnavi postavilo Sodišče, je Komisija, kot kaže, zatrjevala, da lahko država gostiteljica po sprejetju odločitve, da dovoli vstop, v zvezi s pojmom zakonitega prebivanja postavi samo en pogoj (ki ni zgolj upravni pogoj), in sicer pogoj skupnega bivanja.

70.      S tem se ne strinjam.

71.      Očitno je seveda, da država članica gostiteljica lahko zahteva, da družinski član živi pod isto streho s turškim delavcem, kateremu naj bi se pridružil. Gre za očiten materialnopravni pogoj, ki se lahko postavi, in neizogibno posledico sodne prakse Sodišča na tem področju.(36) Ker se pravica do zaposlitve na podlagi člena 7 lahko uveljavi šele po izteku treh let, morajo imeti nacionalni organi pravico, da postavijo materialnopravni pogoj, da se v obdobju, odločilnem za pridobitev pravice, zaposlitev ne sme sprejeti.

72.      Iz navedenega izhaja, da lahko država članica od družinskega člana zahteva, da izpolni upravne pogoje, ki so namenjeni nadzoru in preverjanju, ali sta izpolnjena dva materialnopravna pogoja: skupno bivanje in to, da družinski član dejansko ne dela. Menim tudi, da ima država gostiteljica pravico, da v primernih časovnih presledkih preveri, ali so bili dejansko izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je bilo prvotno izdano dovoljenje za vstop in bivanje, in ali so še izpolnjeni. V primeru, ko je bil osebi dovoljen vstop v državo gostiteljico zato, ker naj bi se tam pridružila svojemu zakoncu (kar seveda ne velja v obravnavani zadevi), bi morala ta država po mojem mnenju postaviti pogoje, na podlagi katerih bi se ugotovilo, ali zakonska zveza ni zgolj zakonska zveza iz koristoljubja.(37) Prav tako ne bi bil neprimeren upravni pogoj, s katerim bi se zahtevala prijava pri pristojnih organih ob prihodu in kasnejša obnavljanja te prijave. Očitno bi bil primeren tudi pogoj, da mora družinski član svoje dovoljenje za bivanje obnoviti po poteku njegove veljavnosti.

73.      Menim tudi, da bi morala država članica postaviti pogoj, ki bi ga lahko imenovala „pogoj javnega reda“, in sicer da morajo družinski člani med bivanjem upoštevati pravila v zvezi z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem. To izhaja iz člena 14(1) Sklepa št. 1/80, ki določa, da se določbe Poglavja I tega sklepa uporabljajo „ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem“.

74.      Glede na zgornjo presojo predlagam, da bi moralo Sodišče na vprašanje 1b odgovoriti, da se mora člen 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da državi članici preprečuje, da za triletno obdobje, določeno v tej določbi, določi, da če družinski član, ki mu je bil dovoljen vstop na ozemlje države članice, sklene zakonsko zvezo, ni več upravičen do pravic na podlagi te določbe, čeprav še naprej prebiva pri turškem delavcu.

 Vprašanji 1a in 2

75.      Odgovor, ki ga predlagam glede vprašanja 1b, sam po sebi zadostuje, da lahko nacionalno sodišče obravnava pravico F. Pehlivan do bivanja na Nizozemskem. Zaradi celovitosti bom presojala tudi vprašanji 1a in 2.

76.      Nacionalno sodišče z navedenima vprašanjema dejansko sprašuje, ali lahko pristojni nacionalni organi izpodbijajo pravico do bivanja, ki je bila zakonito pridobljena na podlagi člena 7, po izteku triletnega obdobja, potrebnega za pridobitev pravic iz tega člena.

 Položaj pred iztekom triletnega obdobja, navedenega v členu 7, prvi odstavek, prva alinea

77.      Z vprašanjema 1a in 2 se le posredno postavlja vprašanje, v katerih okoliščinah lahko država članica gostiteljica izžene družinskega člana, ki mu je bil kot družinskemu članu dovoljen vstop v državo gostiteljico, vendar še ni pridobil pravic iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea. F. Pehlivan je o tem vprašanju obširno razpravljala v svojih pisnih stališčih in ponovno na obravnavi. Zato ga bom na kratko obravnavala.

78.      Zopet so bile trditve nasprotujoče. Komisija je na prošnjo, naj pojasni svoje stališče, na obravnavi navedla, da država članica v nobenem primeru ne more izgnati družinskega člana, ki mu je že bilo na podlagi člena 7 dovoljeno, da vstopi v državo članico. Edina sankcija, ki jo lahko naloži, je upravna sankcija. Vlade držav članic menijo nasprotno in zatrjujejo, da lahko vsaka kršitev pogojev, ki jih je država gostiteljica predpisala veljavno, privede do izgona.

79.      Z nobenim od navedenih stališč se ne morem strinjati.

80.      V točkah od 71 do 73 zgoraj sem opredelila pogoje, ki jih po mojem mnenju država gostiteljica lahko veljavno predpiše. Razdelila sem jih v tri skupine: materialnopravne in upravne pogoje ter pogoje javnega reda.

81.      Ne vidim veljavnih razlogov, da država članica ne bi smela izgnati družinskega člana, ki je očitno in nepopravljivo kršil materialnopravni pogoj. Taka oseba je pokazala, da se očitno ni sposobna držati njenega dela dogovora, ki je bil podlaga za pravico do bivanja. Navedeno vseeno velja pod pogojem, da se morajo upoštevati zahteve Evropske konvencije o človekovih pravicah.(38) V imenu F. Pehlivan se je zatrjevalo, da izgon, opravljen v nasprotju s tako sodno prakso, ne bi smel biti dopusten. S tem se strinjam.

82.      V primeru kršitve upravnih pogojev mora biti vsaka sankcija sorazmerna. Tako je Sodišče v sodbi Ergat(39) navedlo, da „s [pooblastilom držav članic, da zaradi kršitev upravnih obveznosti naložijo kazni,] iz ustaljene sodne prakse o neizpolnjevanju formalnosti, ki se zahtevajo za ugotovitev pravice do bivanja posameznika, ki ga ščiti pravo Skupnosti, izhaja, da države članice, čeprav imajo pravico, da za neizpolnjevanje takih določb naložijo sankcije, primerljive s kaznimi za manjše prekrške, ki jih storijo njihovi državljani, nimajo pravice, da naložijo nesorazmerne kazni, ki bi ustvarile oviro tej pravici do bivanja [...]“. V nadaljevanju je še ugotovilo, da „to velja zlasti za zaporno kazen in še bolj za pregon, kar zanika samo pravico do bivanja, ki je dodeljena in zajamčena s Sklepom št. 1/80 [...]“.

83.      Glede kršitve pogoja javnega reda se mora uporabiti člen 14(1) Sklepa št. 1/80. Načela sodne prakse Sodišča glede izvajanja tega pogoja se morajo upoštevati.(40) V tem okviru se mora upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Da poenostavim, če bi bil družinski član obsojen za relativno manjšo kršitev omejitve hitrosti vožnje, bi bilo popolnoma nesorazmerno, če bi se zaradi tega zahteval njegov izgon.

84.      Zaradi celovitosti moram na tem mestu obravnavati tudi vprašanje pravne varnosti. To načelo zahteva, da so pravni predpisi jasni in natančni in da je njihov učinek predvidljiv, zlasti kadar imajo negativne posledice za posameznike. O problematiki se je precej razpravljajo na obravnavi in je v vsakem primeru vredna odgovora.

85.      F. Pehlivan nacionalnih organov ni obvestila o svoji poroki do maja 2002, to je približno 16 mesecev po njej, čeprav je bila to zavezana storiti takoj.(41)

86.      Na obravnavi je trdila, da bi bilo na njenem dovoljenju za bivanje, ki je bilo izdano ob vstopu, jasno označeno, če bi njena pravica do vstopa na Nizozemsko temeljila na njenem zakonskem stanu. Bilo bi tudi očitno – če ne drugače, bi to nujno iz tega izhajalo – da bi morala prijaviti pristojnim organom vsako spremembo njenega zakonskega statusa. Stališče F. Pehlivan vendarle razumem tako (in, kot sem razumela, druge stranke na obravnavi niso zatrjevale drugače), da pomembnost njenega družinskega statusa kot samske osebe v dovoljenju za bivanje, ki ji je bilo izdano, ko je vstopila na Nizozemsko, ni bila nikjer izražena.

87.      Izkazalo se je namreč, da bi se lahko obveznost, da F. Pehlivan prijavi svojo spremembo statusa, razbrala iz Vc 2000 in zlasti njenega oddelka B2/8.3.(42) Iz tega dokumenta naj bi tudi izhajalo, da enak položaj nastane, če zadevna oseba rodi otroka, kot se je zgodilo F. Pehlivan v zadevnem triletnem obdobju. Vc 2000 je obsežen dokument. Ni del nacionalne zakonodaje, ki ureja pravico do bivanja. Nizozemska vlada ga je na obravnavi opredelila kot „upravni dokument“, ki vsebuje politične smernice za uradnike pri uporabi prava. Zdi se mi, da nihče ni resno zatrjeval, da za laika, kot je F. Pehlivan, ne bi bilo zelo težko ali celo nemogoče pridobiti dostop do tega dokumenta in razumeti njegovo vsebino.

88.      Glede na navedeno ne vidim, kako bi lahko upravičeno sklepali, da bi morala F. Pehlivan vedeti, da mora sklenitev svoje zakonske zveze prijaviti nizozemskim organom. Opustitev pojasnila o tej njeni obveznosti je očitno v nasprotju z zahtevo po pravni varnosti. Vsebina dokumenta (Vc 2000), ki je laiku v položaju F. Pehlivan praktično nedostopen, ne more biti niti jasna niti natančna. V zvezi s tem je bilo torej kršeno načelo pravne varnosti.

 Položaj po izteku triletnega obdobja, navedenega v členu 7, prvi odstavek, prva alinea

89.      To vprašanje bom obravnavala teoretično, ker v skladu s stališčem, ki sem ga zavzela, ne vpliva na položaj F. Pehlivan. Predpostavimo, da se je triletno obdobje, navedeno v členu 7, prvi odstavek, prva alinea, izteklo. Zadevni družinski član je kršil enega od pogojev, ki velja za njegovo bivanje v zadevnem obdobju, vendar postane državi gostiteljici kršitev znana šele kasneje. Ali lahko država članica glede kršitve ukrepa za nazaj? Zlasti, ali lahko država gostiteljica izžene zadevno osebo? Ali ima kakšno težo trditev, da je država članica ukrepala prepozno?

90.      Države članice, ki so predložile stališča, menijo, da čas, v katerem bi nacionalni organi izpodbijali pravico, ni pomemben.

91.      F. Pehlivan in Komisija menita nasprotno. Po izteku treh let ima zadevni družinski član pravice iz člena 7, ki so neodvisne in jih ni mogoče več izpodbijati.

92.      Mislim, da to ne more biti prav.

93.      V skladu s členom 7, prvi odstavek, prva alinea, mora zadevni družinski član „v tej državi članici zakonito prebivati vsaj tri leta“. Iz navedenega izhaja, da se ne preizkuša, ali je zadevna oseba prebivala, pač pa, ali je zakonito prebivala. Predvidevam, da so pisci Sklepa št. 1/80 želeli s tem izrazom povedati, da mora oseba materialnopravne pogoje, povezane z njeno pravico do bivanja, spoštovati ob vstopu na ozemlje zadevne države članice in ob vsaki kasnejši obnovi te pravice do bivanja. Nikakor ni mogoče, da bi oseba pridobila pravice zgolj z bivanjem na ozemlju te države in ničemer drugim.

94.      Sodišče v zvezi s členom 7 o tem vprašanju ni razsojalo. Vendar se je v sodbi Kol(43) podobno vprašanje postavilo v zvezi s členom 6 Sklepa št. l/80, pri katerem je bila sporna razlaga izraza „zakonito zaposlen“ iz tega člena. Sodišče je odločilo, da delavec na podlagi tega člena ne more pridobiti pravic v obdobju, za katerega je bila dana lažna izjava. Zato bo njegovo dovoljenje za bivanje po odkritju lažne izjave verjetno razveljavljeno.(44)

95.      V predložitveni odločbi vendarle ni navedeno nič, iz česar bi izhajalo, da je šlo v primeru F. Pehlivan za goljufijo. Iz nje še zlasti ne izhaja, da je bila zakonska zveza navidezna. Glede na stališča, ki sem jih navedla v točki 88 zgoraj, tudi ni mogoče reči, da je šlo za opustitev sporočitve podatkov. Nemška vlada v svojih stališčih pojasnjuje, da je ta opustitev dokaz za prevaro. Ne vidim nobene podlage za to trditev in jo zato zavračam.

96.      F. Pehlivan zatrjuje, da naj bi načelo zaupanja v pravo državi članici preprečevalo, da bi po preteku treh let preklicala pravico do bivanja. Zaupanje, do katerega je družinski član legitimno upravičen, je vendarle to, da bo po treh letih zakonitega bivanja upravičen uveljavljati pravice iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea. Zato se mi zdijo trditve F. Pehlivan zmotne.

97.      Z vprašanjem 2 se želi izvedeti, ali bi „kakšno drugo načelo evropskega prava“ nasprotovalo temu, da pristojni nacionalni organi po izteku treh let za pridobitev pravic na podlagi člena 7 izpodbijajo pravico do bivanja, ki je zakonito pridobljena na podlagi navedenega člena.

98.      Že zgoraj sem se sklicevala na zahtevo, da se upoštevajo Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljna načela sorazmernosti, pravne varnosti in zaupanja v pravo. Z vsem navedenim bi se lahko opredelila pravica nacionalnih organov, da v posebnih okoliščinah ukrepajo na poseben način. Po mojem mnenju ne vplivajo na načelo, da se lahko taka pravica do bivanja izpodbija po izteku triletnega obdobja.

99.      Kot sem navedla v točki 75 zgoraj, menim, da odgovor, ki ga predlagam glede vprašanja 1b, zadostuje, da lahko nacionalno sodišče obravnava pravico F. Pehlivan do bivanja na Nizozemskem. Če bi Sodišče menilo, da je treba obravnavati vprašanji 1a in 2, predlagam odgovor, da člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 ne nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organi po izteku triletnega obdobja, potrebnega za pridobitev pravic na podlagi člena 7, izpodbijajo pravico do bivanja, ki je zakonito pridobljena na podlagi navedenega člena.

 Vprašanji 3a in 3b

100. Glede na odgovore, ki jih predlagam za vprašanji 1 in 2, teh vprašanj ni treba obravnavati.

 Predlog

101. Zato predlagam, da Sodišče na vprašanja, ki jih je predložilo Rechtbank ’s-Gravenhage, odgovori:

1.      Odgovor na vprašanje 1b je, da se mora člen 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS-Turčija razlagati tako, da državi članici preprečuje, da za triletno obdobje, določeno v tej določbi, določi, da če družinski član, ki mu je bil dovoljen vstop na ozemlje države članice, sklene zakonsko zvezo, ni več upravičen do pravic na podlagi te določbe, čeprav še naprej prebiva pri turškem delavcu.

2.      Če bi Sodišče menilo, da je treba obravnavati vprašanji 1a in 2, bi moral biti odgovor na ti vprašanji, da člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 ne nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organi po izteku triletnega obdobja, potrebnega za pridobitev pravic na podlagi člena 7, izpodbijajo pravico do bivanja, ki je zakonito pridobljena na podlagi navedenega člena.

3.      Na vprašanji 3a ali 3b v nobenem primeru ni treba odgovoriti.

---

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

---

2 – Sklep št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ki je bil ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, podpisanim v Ankari 12. septembra 1963.

---

3 – Sporazum o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, podpisan v Ankari 12. septembra 1963.

---

4 – Dodatni protokol, podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL L 293, str. 1).

---

5 – To je dan, naveden v predložitveni odločbi. Čeprav je nizozemska vlada v pisnih stališčih podvomila v pravilnost tega dne, pa, kot kaže, ni sporno, da je F. Pehlivan živela s starši vsaj tri leta po izdaji njenega dovoljenja za bivanje.

---

6 – Sklep št. 2/76 Pridružitvenega sveta z dne 20. decembra 1976 o izvajanju člena 12 Sporazuma o pridružitvi.

---

7 – Glej med drugim sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin (C-325/05, ZOdl., str. I-6495, točka 47).

---

8 – Sodba z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ayaz (C-275/02, ZOdl., str. I-8765, točki 38 in 39).

---

9 – Glej sodbo z dne 5. junija 1997 v zadevi Kol (C-285/95, Recueil, str. I-3069, točka 25).

---

10 – Sodba z dne 17. aprila 1997 v zadevi Kadiman (C-351/95, Recueil, str. I-2133, točki 31 in 32).

---

11 – Prav tam, točka 32.

---

12 – Prav tam, točka 33.

---

13 – Moj poudarek.

---

14 – Glej v opombi 10 navedeno sodbo Kadiman, točka 34.

---

15 – Glej v opombi 10 navedeno sodbo Kadiman, točka 36; v opombi 8 navedeno sodbo Ayaz, točka 41, in sodbo z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya (C-467/02, ZOdl., str. I‑10895, točka 25).

---

16 – Sodba z dne 22. junija 2000 (C-65/98, Recueil, str. I‑4747).

---

17 – Točka 34.

---

18 – Glej med drugim v opombi 10 navedeno sodbo Kadiman, točke 35, 37 in 40, in v opombi 16 navedeno sodbo Eyüp, točka 28.

---

19 – Glej v opombi 10 navedeno sodbo Kadiman, točka 42.

---

20 – Vsaj v skladu s predložitveno odločbo. Glej opombo 5.

---

21 – Navedena v opombi 16.

---

22 – Točka 34.

---

23 – Prav tam, točka 35.

---

24 – Uredba Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kakor je bila spremenjena. Z veljavnostjo od 30. aprila 2006 sta bila člena 10 in 11 te uredbe razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL L 158, str. 77, in popravek v UL, L 229, str. 35).

---

25 – Glej v opombi 8 navedeno sodbo Ayaz, točka 45.

---

26 – F. Pehlivan v svojih pisnih stališčih zatrjuje, da so jo v vseh upoštevnih obdobjih starši vzdrževali. Šele s 1. aprilom 2005, ko je začela ločeno prebivati, je začela prejemati nadomestilo služb socialnega varstva. Ker nacionalno sodišče v predložitveni odločbi ni sprožilo vprašanja vzdrževanja F. Pehlivan in glede na stališče, ki sem ga zavzela v zvezi z uporabnostjo Uredbe št. 1612/68 za predložena vprašanja, te problematike v nadaljevanju ne bom obravnavala.

---

27 – Glej v opombi 7 navedeno sodbo Derin, točka 68.

---

28 – Sodba z dne 13. februarja 1985 (267/83, Recueil, str. 567, točka 18).

---

29 – V zvezi s tem glej v opombi 7 navedeno sodbo Derin, točke od 69 do 71.

---

30 – Glej sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Aydinli (C-373/03, ZOdl., str. I-6181, točka 31). Za obširnejšo presojo vloge člena 59 Dodatnega protokola v okviru člena 7 glej moje sklepne predloge, predstavljene istega dne kot ti sklepni predlogi, v zadevi Bozkurt (C-303/08, točka 48 in naslednje).

---

31 – Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L 251, str. 12).

---

32 – Opredeljen v členu 2(c) Direktive 2003/86 kot „državljan[…] tretje države, ki zakonito biva v državi članici in prosi za združitev s svojimi družinskimi člani ali čigar družinski člani prosijo za združitev z njim/njo“.

---

33 – Člen 1 Direktive 2003/86.

---

34 – Navedena v opombi 10.

---

35 – Glej točko 42.

---

36 – Glej točko 44 in naslednje.

---

37 – Ne bi se želela po nepotrebnem sklicevati na druge predpise Evropske unije, ker bi bilo po mojem mnenju narobe, če bi se ti predpisi obravnavali kot omejevalni, vendar v zvezi s tem ugotavljam, da člen 16(4) Direktive 2003/86 dovoljuje državam članicam, da „izvede[jo] posebne kontrole in preverjanja, če obstaja sum, da gre za goljufijo ali zakon [...] iz koristoljubja [...] Posebne kontrole se lahko izvedejo tudi ob podaljšanju dovoljenja za prebivanje za družinskega člana“.

---

38 – F. Pehlivan se je sklicevala na člen 8 Konvencije, ki se nanaša na pravico do spoštovanja družinskega življenja, in zlasti na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. decembra 2001 v zadevi Sen proti Nizozemski, vloga št. 31465/46. Strinjam se, da je za osebo v njenem položaju taka sodna praksa omenjenega sodišča pomembna.

---

39 – Sodba z dne 16. marca 2000 (C-329/97, Recueil, str. I‑1487, točki 56 in 57).

---

40 – Za obširnejšo presojo člena 14(1) Sklepa št. 1/80 in z njim povezane sodne prakse glej moje sklepne predloge, predstavljene 8. julija 2010 v zadevi Bozkurt (C-303/08, točka 71 in naslednje).

---

41 – Glej točko 18 zgoraj.

---

42 – Naveden v točki 15 zgoraj.

---

43 – Navedena v opombi 9 zgoraj.

---

44 – Točka 26.