SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 23. februarja 2010(1)

Zadeva C‑290/07 P

Evropska komisija

proti

Scott SA

„Pritožba – Državne pomoči – Pomoč, ki so jo francoski organi dodelili družbi Scott Paper – Preferenčna cena zemljišča in preferenčna stopnja takse za obremenjevanje voda v okviru postavitve obrata za proizvodnjo papirja za gospodinjsko rabo“

I –    Uvod

1.        Ta postopek je eden izmed tistih, v katerih je Sodišče pozvano, naj presodi o državni pomoči, ki naj bi jo Francija dodelila družbi Scott, proizvajalcu papirja za gospodinjsko rabo. Ni prvi in ne bo zadnji. Ne glede na izid tega postopka sta se namreč pred Sodiščem začela še vsaj dva, ki še nista končana in se nanašata na enako dejansko stanje. Navedel ju bom v nadaljevanju.

2.        Sodišče je z dejanskim stanjem, ki sega v leto 1987, že seznanjeno. Tega leta so francoski organi zasebni družbi Scott prodali zemljišče po ceni, za katero je Komisija menila, da je nižja od tržne. Na zemljišču je bil zgrajen obrat za proizvodnjo papirja. Družbo Scott je leta 1996 kupila družba Kimberly-Clark Corp., ki je leta 1998, potem ko je obrat zaprla, tega – skupaj s pripadajočim zemljiščem – prodala družbi Procter & Gamble.

3.        Komisija je v zvezi s tem sprejela odločbo 2002/14/ES z dne 12. julija 2000 o državni pomoči, ki jo je Francija dodelila družbi Scott Paper SA/Kimberly‑Clark(2) (v nadaljevanju: sporna odločba).

4.        Besedilo izreka sporne odločbe se glasi:

„Člen 1

Državna pomoč v obliki preferenčne cene zemljišča in preferenčne stopnje takse za obremenjevanje voda, ki jih je Francija dodelila družbi Scott, in sicer v znesku 39,58 milijona FRF (6,03 milijona EUR) ali – v sedanji vrednosti – 80,77 milijona FRF (12,3 milijona EUR) glede preferenčne cene zemljišča ter v znesku, ki ga bodo morali francoski organi opredeliti v skladu z metodo za izračun, ki jo je določila Komisija, glede drugega elementa, ni združljiva s skupnim trgom.

Člen 2

1. Francija sprejme vse potrebne ukrepe, da od prejemnice izterja vračilo pomoči, navedene v členu 1, ki ji je že bila nezakonito dana na razpolago.

2. Vračilo se izterja brez odlašanja v skladu s postopki nacionalnega prava, če ti omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoč, ki se vrne, vključuje obresti od datuma, ko je bila dana na razpolago prejemnici, do datuma vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, uporabljene za izračun ekvivalenta subvencije v okviru regionalnih pomoči.

Člen 3

Francija v dveh mesecih od datuma vročitve te odločbe obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za uskladitev z navedeno odločbo.

Člen 4

Ta odločba je naslovljena na Francosko republiko“.

5.        Sporna odločba je bila predmet dveh vzporednih tožb, vloženih pri Sodišču prve stopnje. Postopek, začet s prvo tožbo, ki jo je vložil Département du Loiret (dežela, na območju katere je zemljišče, ki je predmet odločbe) in je bila vpisana pod opravilno številko T‑369/00, se je končal z razglasitvijo ničnosti sporne odločbe, „kolikor se nanaša na pomoč, dodeljeno v obliki preferenčne cene zemljišča iz člena 1 [te odločbe]“.(3) Sodišče prve stopnje je s to sodbo odločbo razglasilo za nično v celoti (v delu, ki se nanaša na preferenčno ceno zemljišča) zaradi napake Komisije pri izračunu obresti, ki bi morale biti plačane v okviru vračila pomoči. Komisija je zoper to sodbo vložila pritožbo, Sodišče pa je, čeprav je potrdilo pravilnost ugotovitev Sodišča prve stopnje glede izračuna obresti, razsodilo, da ta razlog za nezakonitost izpodbijanega akta ne opravičuje razglasitve ničnosti odločbe v celoti, ampak le v tistem njenem delu, ki se nanaša na obresti. Zato je bila sodba razveljavljena, zadeva pa vrnjena Sodišču prve stopnje, ki o njej še ni odločilo.(4)

6.        Drugo tožbo zoper sporno odločbo, na katero se nanaša ta postopek, pa je vložila družba Scott Paper SA (v nadaljevanju: družba Scott), upravičenka do ukrepov, ki jih je Komisija opredelila kot državno pomoč. Postopek, začet s to tožbo, vpisano pod opravilno številko T‑366/00, se je končal s sodbo, izrečeno 29. marca 2007, to je istega dne kot sodba, s katero se je končal postopek v zadevi T‑369/00, ki je sporno odločbo razglasila za nično samo glede člena 2, „kolikor se nanaša na pomoč, dodeljeno v obliki preferenčne cene zemljišča iz člena 1 [te odločbe]“.

7.        Zaradi celovitosti je treba opozoriti, da je bilo zadevno dejansko stanje predmet še dveh postopkov pred Sodiščem. Prvič, Sodišče je v zadevi C‑276/03 P(5) potrdilo ugotovitve Sodišča prve stopnje, ki je z delnima sodbama zavrnilo ugovore, utemeljene na razlogih zastaranja.(6) Drugič, s sodbo, izrečeno 5. oktobra 2006, je razsodilo, da Francija ni izpolnila svojih obveznosti, ker ukrepov za izterjavo pomoči ni sprejela v za to določenem roku.(7) Iz obravnavanega dejanskega stanja pa izvira še en postopek pred Sodiščem, in sicer v zadevi C‑210/09, ki se še ni končal in se je začel s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Cour administrative d’appel de Nantes, vloženim v okviru nacionalnega postopka za izterjavo pomoči.

II – Izpodbijana sodba

8.        Družba Scott je v utemeljitev tožbe, s katero se je začel postopek v zadevi T‑366/00, navedla štiri razloge, ki se nanašajo na kršitev procesnih pravic, kršitev načela enakega obravnavanja, kršitev načela varstva zaupanja v pravo in na napačno presojo pomoči.(8)

9.        Sodišče prve stopnje je najprej preučilo ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija navedla v zvezi z nekaterimi prilogami k tožbi družbe Scott: Komisija je namreč menila, da ti dokumenti ne bi smeli biti priloženi k tožbi, ker niso bili vloženi v spis upravnega postopka.

10.      Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da se vprašanje dejansko ne nanaša na to, ali je bilo mogoče zadevne dokumente priložiti k tožbi ali ne, ampak da je treba pojasniti, ali jih je mogoče uporabiti v sodnem postopku za presojo zakonitosti sporne odločbe ali ne. Sodišče prve stopnje je, potem ko je to možnost za tri izmed štirih dokumentov izključilo, podrobneje preučilo dopis, ki ga je odvetnik družbe Scott poslal Komisiji 24. decembra 1999. Komisija tega dopisa ni upoštevala, ker ga je poslala tretja oseba in je bil predložen po poteku roka, določenega v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave.

11.      Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dopisom izpeljalo več sklepov, osredotočenih zlasti na vlogo upravičenca do pomoči v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi. Teh ugotovitev zaenkrat še ne bom povzel, saj so predmet številnih pritožbenih razlogov, ki jih je predlagala Komisija, zato bodo obravnavane v nadaljevanju teh sklepnih predlogov. Tu naj opozorim samo, da je Sodišče prve stopnje štelo, da Komisija ne bi smela zavrniti navedenega dopisa in bi ga morala vključiti v spis upravnega postopka. Zato je Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti sporne odločbe upoštevalo tudi vsebino tega dopisa.

12.      Ni pa povsem jasno, kakšen je sklep, ki ga je Sodišče prve stopnje konkretno izpeljalo iz te ugotovitve in na kaj ga je oprlo. Saj – prvič – iz sodbe ne izhaja, da bi družba Scott med razlogi za razglasitev ničnosti navedla tudi dejstvo, da Komisija ni upoštevala zadevnega dopisa.(9) In drugič, Sodišče prve stopnje je sporno odločbo razglasilo za nično na podlagi ugotovitev, ki se ne nanašajo na izvedbo postopka, ampak na vsebino presoje Komisije. Iz izpodbijane sodbe poleg tega izhaja, da so se francoski organi v dopisu, naslovljenem na Komisijo 21. februarja 2000, sklicevali na iste ocene in vire, na katerih je temeljil zadevni dopis družbe Scott, tako da so bili ti vsekakor vključeni v spis.(10)

13.      Na podlagi izpodbijane sodbe bi lahko sklepali, da je Sodišče prve stopnje zato, ker bi morala Komisija upoštevati dopis družbe Scott z dne 24. decembra 1999, zavzelo stališče, da je mogoče vsebino tega dopisa uporabiti pri presoji zakonitosti sporne odločbe. Po drugi strani pa je Sodišče prve stopnje – kot je navedeno zgoraj v točki 12 – ugotovilo, da so bile trditve, vsebovane v tem dopisu, vključene v spis, ker so jih v kasnejšem dopisu povzeli francoski organi. Ne bom zanikal, da predstavlja po mojem mnenju tako razmišljanje določene težave. To vprašanje bom podrobneje obravnaval v nadaljevanju, in sicer v okviru presoje pritožbenih razlogov v zvezi z vlogo, ki jo je treba priznati upravičencu do pomoči.

14.      Sodišče prve stopnje je po navedeni uvodni ugotovitvi neposredno preučilo četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno presojo Komisije v zvezi s pomočjo.

15.      Glede tega je menilo, da je Komisija storila napako, ker se je pri določitvi vrednosti zemljišča, prodanega družbi Scott, sklicevala na stroške, ki so jih imeli javni organi v zvezi z nakupom in komunalno ureditvijo zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da stroškovna metoda ni najzanesljivejši postopek za določitev vrednosti.(11) Poleg tega pa naj bi Komisija – tudi ob domnevi, da je stroškovno metodo uporabila upravičeno – storila še več računskih napak. Nekatere od teh naj bi bile v korist družbe Scott, ker so podpirale sklep o stroških, nižjih od dejanskih, druge napake pa naj bi vodile do nasprotnih sklepov; poleg tega naj Komisija ne bi dovolj natančno preučila določenih dejavnikov, ki bi ji omogočili, da določi vrednost zemljišča z večjo zanesljivostjo. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da je Komisija v okviru presoje glede vrednosti zemljišča, vsebovane v sporni odločbi, „storila napake“.(12)

16.      Sodišče prve stopnje je nato Komisiji očitalo, da pri presoji ni upoštevala določenih ocen vrednosti zemljišča, ki so jih izdelali francoska davčna uprava, skupina strokovnjakov družbe Galtier in komisar za revizijo vrednosti vložkov (Commissaire aux apports), ki ga je imenoval predsednik Tribunal de commerce de Nanterre, ter da ni upoštevala niti prodajne cene, po kateri je družba Scott zemljišče prodala družbi Procter & Gamble leta 1998. Vsi ti dejavniki, na katere so opozorili družba Scott v dopisu z dne 24. decembra 1999 in francoski organi v dopisu z dne 21. februarja 2000, čeprav sami po sebi ne dokazujejo, da je presoja Komisije napačna, pa bi morali biti po mnenju Sodišča prve stopnje upoštevani na primer tako, da bi Komisija od strank zahtevala, naj ji predložijo celotno besedilo ocen, na katere se sklicujejo, ali tako, da bi uporabila storitve zunanjega strokovnjaka.(13)

17.      Sodišče prve stopnje je na koncu ugotovilo, da je Komisija ravnala nezakonito, ker pred izdajo odločbe, utemeljene na razpoložljivih informacijah, v okoliščinah nesodelovanja države članice ni uporabila pooblastila, da od zadevne države z odredbo zahteva predložitev posebnih podatkov.(14) Splošna zahteva, ki jo je naslovila na Francijo, naj predloži vse „koristne dokumente, informacije, da [ji] omogočijo […] preučiti združljivost“ državne pomoči s skupnim trgom, naj bi bila premalo natančna in naj ne bi izpolnjevala zahtev, ki jih nalaga člen 10(3) Uredbe št. 659/99.(15)

18.      Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da Komisija vrednosti zemljišča, prodanega družbi Scott, ni dovolj poglobljeno preučila glede na obstoj „pomembne negotovosti“ v zvezi s to vrednostjo. Zato je razglasilo, da je člen 2 sporne odločbe ničen v delu, v katerem se nanaša na pomoč, dodeljeno v obliki preferenčne cene zadevnega zemljišča.(16)

III – Obseg sodbe Sodišča prve stopnje in razlaga, s katero jo je utemeljilo

19.      Prvo vprašanje, ki se mu je treba posvetiti v tem postopku, se ne nanaša na pritožbene razloge Komisije, ampak na celovito doslednost sodbe Sodišča prve stopnje.

20.      To sodišče je namreč, kot sem že navedel, štelo, da je Komisija storila določene napake pri presoji vrednosti zemljišča, ki so ga francoski organi prodali družbi Scott: te napake posledično vplivajo na opredelitev zneska državne pomoči. Poleg tega se na podlagi razlage, ki ji je sledilo Sodišče prve stopnje, ne zdi izključena možnost, da bi bilo iz nove presoje vrednosti zemljišča mogoče sklepati, da v zadevnem primeru ni šlo za državno pomoč: če bi bila cena, po kateri je bilo zemljišče prodano družbi Scott, enaka tržni ceni, je namreč očitno, da državna pomoč ne bi obstajala.

21.      Vendar je Sodišče prve stopnje po teh ugotovitvah o presoji državne pomoči razglasilo ničnost člena 2 sporne odločbe.

22.      Izrek sodbe je naveden zgoraj. Kot izhaja iz člena 2 in kot je poleg tega značilno za to vrsto odločb s področja državnih pomoči, se navedeni člen sporne odločbe nanaša na obveznost izterjave pomoči in na postopke, ki morajo biti za izterjavo uporabljeni. Ugotovitev o nezdružljivosti državne pomoči s skupnim trgom in opredelitev višine pomoči pa sta vsebovani v členu 1 sporne odločbe, ki ni bil razglašen za ničnega.

23.      Gre torej za sodbo, za katero je mogoče trditi vsaj to, da je zelo nenavadna. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je izpeljalo razlago, katere logična posledica bi bila razglasitev ničnosti člena 1 sporne odločbe ali odločbe v celoti, razsodilo, da je ničen samo člen 2, v katerem je državi naloženo, da mora državno pomoč izterjati.

24.      Vendar ni jasno, zakaj je odločilo tako(17) in kakšne so posledice te razsodbe.

25.      V zvezi z razlogi, zakaj se razglasitev ničnosti nanaša samo na člen 2 sporne odločbe, je v sodbi navedeno, da je družba Scott predlagala razglasitev ničnosti samo v zvezi s členom 2.(18) Zato je mogoče razlago, ki ji je sledilo Sodišče prve stopnje, povzeti tako: napake sporne odločbe so sicer take, da bi opravičevale razglasitev ničnosti odločbe v celoti; vendar je stranka predlagala razglasitev ničnosti samo v zvezi s členom 2; zato je treba razglasiti ničnost člena 2.

26.      Vendar obstajata dve težavi.

27.      Prvič, iz preučitve spisa postopka pred Sodiščem prve stopnje izhaja, da se je predlog za razglasitev ničnosti družbe Scott nanašal na odločbo v celoti in ne le na njen člen 2. Prav družba Scott je potrdila, da je s svojim prvotnim predlogom zahtevala, naj se odločba razglasi za nično v celoti. Vendar je treba v zvezi s tem ugotoviti, da družba Scott ni vložila pritožbe zoper sodbo Sodišča prve stopnje, na podlagi česar lahko sklepamo, da je bila z njo očitno zadovoljna.(19) Dejstvo, da je Sodišče prve stopnje samo deloma ugodilo prvotnim zahtevkom družbe Scott, torej ne povzroča težav, sodbo pa bi lahko zato z morebitno nasprotno pritožbo izpodbijala družba Scott.

28.      Druga težava pa je večja in se nanaša na posledice sodbe Sodišča prve stopnje v praksi. Kot sem že navedel, je bila s to sodbo sporna odločba razglašena za nično samo glede člena 2. Člen 1, v katerem je ugotovljeno, da dodeljena državna pomoč ni združljiva s skupnim trgom, in v katerem je opredeljena vrednost te pomoči, pa je ostal „nedotaknjen“, saj se izrek sodbe nanj ne nanaša. Ni torej jasno, kako bi morala ravnati Komisija, da bi se s tako sodbo uskladila. Morala bi namreč popraviti člen 2, ki ga je Sodišče prve stopnje razglasilo za ničen. Vendar kako bi lahko to izvedla? Na podlagi katerih navodil? V sodbi Sodišča prve stopnje je bila namreč, kot sem pojasnil, obravnavana le določitev vrednosti zemljišča, torej dejavnik, ki je predmet člena 1 izreka sporne odločbe in ne njegovega člena 2.

29.      Znašli smo se torej v slepi ulici. Z izključno formalnega vidika bi za izpolnitev obveznosti, naložene v izreku izpodbijane sodbe, zadoščalo, da Komisija izda novo odločbo, ki bi vsebovala le novo navodilo francoskim organom, naj izterjajo pomoč. Paradoksalno ob tem pa je dejstvo, da bi bilo lahko besedilo „novega“ člena 2 tudi povsem enako besedilu iz sporne odločbe, saj v sodbi Sodišča prve stopnje ni navedeno nobeno merilo, ki bi ga bilo treba upoštevati pri spremembi člena 2, čeprav je ta razglašen za ničen. Edine spremembe, ki naj bi jih vseboval „novi“ člen 2, naj bi bile tiste, ki so bile naložene v sodbi, s katero se je končal vzporedni postopek (T‑369/00 in nato C‑295/07 P) in v kateri je bilo, kot sem že navedel, ugotovljeno, da je Komisija uporabila napačno metodo za izračun obresti, dolgovanih v okviru izterjave pomoči.

30.      Če torej povzamemo zgornje ugotovitve, lahko sklenemo, da je predmet tega pritožbenega postopka sodba Sodišča prve stopnje, ki: (a) temelji na razlagi, ki graja del odločbe Komisije; (b) je kljub temu odločbo razglasila za nično v delu, ki ne sovpada z grajanim delom; (c) zato najverjetneje ne more imeti nobenih pomembnih učinkov v praksi; (d) v zvezi s tem posebnim elementom ni bila izpodbijana.

31.      Menim, da se moramo vprašati, ali je treba tak položaj pasivno sprejeti ob upoštevanju stališča, da je predmet pritožbenega postopka zoper sodbo Sodišča prve stopnje omejen na očitke, ki jih navajajo stranke, ali pa ima Sodišče na voljo instrumente, ki mu omogočajo obravnavo navedenih težav. Povedano drugače, vprašati se je treba, ali lahko Sodišče po uradni dolžnosti postavi vprašanje o napaki v obrazložitvi sodbe Sodišča prve stopnje, za katero je jasno, da njen izrek ni v skladu z obrazložitvijo.

32.      Kolikor mi je znano, sodne prakse, ki bi že obravnavala to posebno težavo, še ni. Poleg tega je znano, da je problem preizkusa kršitev po uradni dolžnosti v okviru pristojnosti sodišč Unije zelo občutljivo vprašanje.

33.      V sodni praksi Sodišča je bilo na splošno potrjeno, da je mogoče vprašanje o morebitnih napakah, ki se preverijo po uradni dolžnosti, postaviti v kateri koli fazi postopka.(20) Zato ni nobenega dvoma, da je lahko napaka, ki se ugotovi po uradni dolžnosti, prvič predmet očitkov strank in/ali ugotovitve Sodišča šele v okviru pritožbenega postopka, čeprav je Sodišče prve stopnje ni obravnavalo.

34.      Poleg tega je Sodišče potrdilo, da je kot sodišče, ki presoja o pritožbi zoper sodbo Sodišča prve stopnje, pristojno, da po uradni dolžnosti ugotovi morebitni neobstoj pravnega interesa stranke za vložitev pritožbe, čeprav je razlog za to nastal po izreku sodbe Sodišča prve stopnje.(21) Splošneje velja, da je Sodišče pristojno za preučitev vsakega vprašanja, ki se nanaša na dopustnost pritožbe zoper odločbo Sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti.(22)

35.      Vendar v obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed navedenih okoliščin. Saj, prvič, Sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti morebitne napake: gre namreč prav za napako, ki se nanaša na sodbo Sodišča prve stopnje. Drugič, očitno je tudi, da ne gre za vprašanje dopustnosti pritožbe.

36.      Vendar je treba opozoriti, da Sodišče ni izključilo možnosti, da po uradni dolžnosti ugotovi morebitne napake sodbe Sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razloge javnega reda: to je storilo v zvezi z zakonitostjo sestave senata Sodišča prve stopnje.(23)

37.      Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ima Sodišče na področju upravnih odločb možnost, da po uradni dolžnosti ugotovi določene napake, katerih lastnosti so, v abstraktnem smislu, podobne napaki, ki je v obravnavani zadevi značilna za izpodbijano sodbo. V mislih imam zlasti napake obrazložitve, ki sodišču Unije preprečujejo, da bi v celoti izvedlo svoje pristojnosti nadzora nad zakonitostjo določenega akta. V sodni praksi Sodišča je ustaljeno stališče, da se neobstoj in nezadostnost obrazložitve ugotavljata po uradni dolžnosti: obveznost obrazložitve namreč ni določena samo v interesu naslovnikov akta, ampak tudi zato, da omogoči sodni nadzor nad zakonitostjo akta.(24) Tak sodni nadzor je, kot je očitno, mogoč samo, če sodišče popolnoma razume razloge, na katerih temelji izpodbijani akt. Nezadostna obrazložitev ali celo njen neobstoj tak nadzor preprečuje.

38.      Tudi kadar gre za napako, ki se preizkusi po uradni dolžnosti, je nujno, da je bila pred tem strankam dana možnost, da v kontradiktornem postopku predstavijo svoja stališča glede tega vprašanja.(25) V obravnavani zadevi so stranke že imele možnost, da se izrečejo o vprašanju domnevne neskladnosti med obrazložitvijo in izrekom sodbe Sodišča prve stopnje, in sicer tako pisno, na podlagi izrecne zahteve Sodišča, kot ustno na obravnavi.

39.      Kolikor mi je znano, pa se doslej ni še nikoli zgodilo, da bi Sodišče po uradni dolžnosti postavilo vprašanje o obstoju napake v obrazložitvi odločbe Sodišča prve stopnje. Vprašati se je torej treba, ali je to mogoče.

40.      Jasno je, da mora biti odgovor nikalen, če štejemo, da je napaka v obrazložitvi vsaka napaka, ki jo je pri uporabi prava storilo Sodišče prve stopnje. Na splošno je neuspela stranka tista, ki ima dolžnost, da vloži pritožbo pri Sodišču. Poleg tega to velja tudi v zvezi z upravnimi akti: akt mora izpodbijati subjekt, ki ima za to interes, pri čemer mora navesti razloge, na podlagi katerih lahko sodišče Unije izpodbijani akt razglasi za ničen.

41.      Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za kakršno koli napako. Obseg napake, ki jo je storilo Sodišče prve stopnje v zvezi z uporabo prava, je namreč tak, da Sodišču dejansko preprečuje, da bi v celoti opravilo nadzor nad sodbo, saj njen izrek ne odraža predhodne obrazložitve. Menim, da v takih okoliščinah Sodišče lahko uporabi enak pristop, ki mu sledi v zvezi z upravnimi akti, in po uradni dolžnosti razveljavi izpodbijano sodbo, katere obrazložitev mu ne omogoča, da bi opravilo nadzor, za katerega je pristojno.

42.      Logičen ugovor, ki bi ga bilo mogoče podati zoper ta predlog, izvira iz dejstva, da za postopek pred sodišči Unije na splošno velja načelo, v skladu s katerim je predmet posameznega spora opredeljen z zahtevami strank. Vendar lahko v obravnavani zadevi ta ugovor zavrnemo iz dveh razlogov.

43.      Prvič, Sodišče je v nekaterih primerih zatrdilo, da so edina omejitev pristojnosti za presojo, ki je dodeljena sodiščem Unije, predmeti zahtev strank in ne njihove trditve.(26) V obravnavani zadevi pa ni dvomov, da zahteva Komisija razveljavitev izpodbijane sodbe.

44.      Drugič, zdi se mi, da ni razlogov za razlikovanje med pristopom, ki mu Sodišče lahko sledi v zvezi z odločbami Sodišča prve stopnje, in pristopom, ki ga ustaljeno in vse od svojega obstoja uporablja v zvezi z upravnimi akti. Tudi glede teh na splošno velja načelo, da jih lahko sodišče Unije razveljavi samo v delu, ki se v postopku pred njim izpodbija, in ob navedbi razlogov, zaradi katerih je ta del nezakonit. Kljub temu iz sodne prakse izhaja, da je mogoče določene napake ugotoviti po uradni dolžnosti (pod pogojem, seveda, da je bilo vloženo pravno sredstvo, saj drugih alternativnih instrumentov za začetek sodnega postopka pred sodišči Unije ni).

45.      Zato menim – in s tem končujem ta uvodni del svojih sklepnih predlogov –, da lahko Sodišče, kadar mora odločiti o pritožbi zoper sodbo Sodišča prve stopnje, po uradni dolžnosti postavi vprašanje o napaki obrazložitve, ki je taka, da Sodišču preprečuje, da bi popolnoma izvedlo svojo pristojnost sodnega nadzora nad izpodbijano sodbo.(27) V obravnavani zadevi bi bilo torej treba po mojem mnenju sodbo razveljaviti že na podlagi teh ugotovitev.

46.      V nadaljevanju bom preučil pritožbene razloge Komisije.

IV – Pritožba Komisije

47.      Komisija je v utemeljitev svoje pritožbe predlagala kar petnajst razlogov, od katerih se sicer mnogi ponavljajo ali pa so si med seboj zelo podobni. Za potrebe obravnave jih bom razdelil v dve glavni skupini: v prvo bom uvrstil tiste, ki se nanašajo na vlogo upravičenca do pomoči, v drugo pa pritožbene razloge v zvezi z nadzorom, ki ga je opravilo Sodišče prve stopnje glede opredelitve višine pomoči, vsebovane v sporni odločbi.

A –    Razlogi, povezani z vlogo upravičenca do pomoči

1.      Uvodne ugotovitve

48.      Prvi štirje pritožbeni razlogi Komisije se nanašajo na vprašanje vloge, ki jo je treba v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi priznati upravičencem do pomoči.

49.      Kot sem že navedel, ni jasno, kakšen naj bi bil v kontekstu izpodbijane sodbe namen tistega njenega dela, ki se nanaša na vlogo upravičenca. Prepričan sem, da bi bilo treba te trditve Sodišča prve stopnje – glede na sklepe, ki jih je to sodišče izpeljalo – opredeliti zgolj kot obiter dicta. Razglasitev Sodišča prve stopnje glede ničnosti namreč dejansko temelji na napakah Komisije, storjenih v okviru ocene vrednosti zemljišča, ki so ga družbi Scott prodali francoski organi. Poleg tega so bile bistvene navedbe iz dopisa družbe Scott, ki ga je Komisija zavrnila, povzete v dopisu francoske vlade, vključenem v spis.(28)

50.      Zato bi bilo treba ugotoviti, da so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vlogo upravičenca, brezpredmetni.

51.      Vendar bom kljub temu v nadaljevanju navedel nekaj ugotovitev o teh pritožbenih razlogih, in sicer za primer, če Sodišče ne bi sledilo pristopu, ki ga predlagam, ali pa če bi z mojim stališčem sicer soglašalo, vendar bi želelo v zvezi s tem opredeliti določena navodila.

2.      Vloga upravičenca do državnih pomoči na splošno

52.      Vprašanje vloge, ki bi jo bilo treba priznati upravičencu do državnih pomoči, je zapleteno in je že bilo predmet številnih razprav. Na tem področju se razmeroma ustaljena in dosledna sodna praksa Sodišča razlikuje od sodne prakse Sodišča prve stopnje, ki je manj natančna in za katero so značilni odkloni ter negotovosti. Prav posebnost tega položaja morda pojasnjuje, zakaj je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako vztrajalo pri tem vprašanju. Mogoče je, da gre za posredni predlog Sodišču, naj spremeni svojo sodno prakso z navedenega področja. Verjetnost, da bo moralo Sodišče v prihodnosti vnovič preučiti svoje sodbe, ki se nanašajo na vlogo upravičenca do državnih pomoči, obstaja. Vendar iz razlogov, ki jih bom poskušal pojasniti v nadaljevanju, menim, da obravnavana zadeva ni primerna priložnost za tak razmislek.

53.      Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se postopek nadzora nad državnimi pomočmi odvija predvsem med Komisijo in državo članico, ne da bi bila upravičencu do pomoči priznana kakršna koli posebna vloga.(29) Država članica ima v okviru tega postopka dejansko pravico, ki jo nalaga načelo kontradiktornosti, in kršitev te lahko povzroči razveljavitev odločbe Komisije, kadar je mogoče sklepati, da bi bil lahko izid postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačen.(30)

54.      Vloga upravičencev do pomoči pa ni taka. V členu 1 Uredbe 659/1999, ki je v bistvu uzakonila sodno prakso Sodišča s tega področja,(31) je opredeljeno samo to, da spada upravičenec do pomoči v splošno skupino „zainteresiranih strank“, ki lahko v skladu s členom 6(1) po sprejetju odločbe o začetku formalnega postopka preiskave pošljejo pripombe v roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. Za upravičenca do pomoči torej ni določena nobena dodatna pravica, ki izhaja iz načela kontradiktornosti, ali pravica sodelovanja v postopku, ki ga vodi Komisija.

55.      Gotovo je za tako splošno ureditev značilen izrazit formalizem, ki je bil v stroki tudi predmet pomembnih očitkov. Izhodišče, za katero se zdi, da posredno izhaja iz take razlage postopka s področja državnih pomoči, in v skladu s katerim interes države, ki je dodelila pomoč, in interes subjekta, ki jo je prejel, sovpadata, je zlasti preveč togo in ne ustreza zmeraj resničnosti. Po eni strani je namreč jasno, da položaja ne moreta dojemati enako država, ki ji grozi kvečjemu, da ji bo naloženo, naj izterja vračilo dodeljene pomoči, in podjetje, ki bi ga lahko, če bi moralo pomoč vrniti, doletel stečaj. Poleg tega je mogoče, da pomoči ni dodelila vlada države, ampak regionalni organ ali izpostava te vlade: v takih okoliščinah pa ni nujno, da interes vlade, ki edina lahko sodeluje v postopku, sovpada z interesom lokalnega organa.

56.      Sodišče prve stopnje je prav zaradi omejitev te dosledne sodne prakse večkrat poskušalo razširiti varstvo, priznano upravičencem do pomoči. To je na primer storilo tako, da se je sklicevalo na obveznost, da se zagotovi učinkovitost pravice do predstavitve svojih stališč, ki jih upravičencem do pomoči (kot vsem drugim zainteresiranim strankam) priznava Uredba 659/99,(32) ali tako, da je upravičencu priznalo pravico, da uveljavlja napako, storjeno s tem, da Komisija zainteresirane države članice ni pozvala k predstavitvi stališč.(33)

57.      Izpodbijana sodba se torej umešča v to „napredno“ smer sodne prakse Sodišča prve stopnje.

58.      Prepričan sem, da je v zvezi z vlogo, ki jo je treba priznati upravičencem do pomoči, mogoče in morda tudi nujno preprečiti manihejsko delitev, ki brez možnosti sinteze razlikuje med pojmovanjema, ki si korenito nasprotujeta, pri čemer prvo zanika kakršno koli vlogo upravičenca do pomoči, drugo pa jo uvršča na enako raven, kot se priznava vlogi zainteresirane države članice.

59.      Zlasti se mi zdi, da je mogoče ravnotežje med različnima stališčema vzpostaviti na podlagi načela dobrega upravljanja.

60.      Kot je znano, je bilo to načelo oblikovano v sodni praksi in je bilo šele pred kratkim nekako „konsolidirano“ v členu 41 Listine o temeljnih pravicah EU. Čeprav je obseg načela dobrega upravljanja v določeni meri še negotov, pa je očitno, da ga je treba prišteti med splošna načela prava Unije.(34)

61.      Zlasti lahko ugotovimo, da na tem načelu – ne glede na to, ali je izrecno navedeno ali ne – temelji več sodb. V mislih imam na primer odločbe, v katerih je bilo upravnemu organu naloženo, naj zaradi „skrbne in nepristranske“ obravnave prijave tudi po uradni dolžnosti preuči določene dejavnike, ki jih prijavitelj ni izrecno navedel;(35) odločbe, v katerih je bila določena obveznost, da se subjektu, ki ga zadeva ukrep, sprejet v njegovo škodo, omogoči, da pove svoje mnenje, čeprav v upoštevni zakonodaji pravica, da predstavi svoja stališča, ni določena;(36) odločbe, v katerih je bila potrjena dolžnost Komisije, da skrbno upošteva vse elemente, ki so ji bili predloženi v okviru postopka.(37)

62.      V Listini o temeljnih pravicah EU pa so kot bistvene sestavine načela dobrega upravljanja navedene pravica vsake osebe, da pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa v njeno škodo pove svoje mnenje, pravica vsake osebe do dostopa do spisa, obveznost uprave, da navede razloge za svoje odločitve. Poleg tega gre za seznam, ki ni izčrpen, saj njegovo odprtost potrjuje besedilo člena, ki ga vsebuje: „[t]a pravica vključuje [zlasti]“.(38)

63.      Zdi se mi, da na področju državnih pomoči načelo dobrega upravljanja – čeprav ne nalaga, da upravičencu do pomoči priznamo formalni status stranke v postopku nadzora nad državnimi pomočmi – Komisiji preprečuje, da bi togo in brez izjem zavračala vse elemente, ki jih predložijo upravičenci, če jih prejme po izreku roka, v katerem morajo zainteresirane stranke predložiti pripombe.

64.      Ne smemo namreč pozabiti, da je postopek nadzora nad državnimi pomočmi upravni in ne sodni postopek; poleg tega je vloga upravičenca v tem postopku v bistvu ta, da je lahko vir informacij, ki jih potrebuje Komisija. Medtem ko za pripombe, ki jih predloži upravičenec v prvotno določenem roku, velja, da jih Komisija mora sprejeti in upoštevati, pa so iz zgoraj navedenih razlogov morebitne pripombe, ki jih upravičenec ali kateri koli drug subjekt predloži kasneje, lahko predmet obveznosti upravnega organa, da jih preuči, če to zahteva načelo dobrega upravljanja. Take okoliščine so podane zlasti takrat, kadar zadevne informacije upravnemu organu dejansko koristijo, ker pojasnjujejo ali dopolnjujejo njegova spoznanja, in pod pogojem, da je upravni postopek v fazi, ko je te informacije še mogoče upoštevati, ne da bi to povzročilo zamudo pri sprejetju končne odločitve.

65.      Kljub temu pa uprava ni dolžna, da po preteku prvotno določenega roka izrecno odloči o pripombah, ki jih je predložil upravičenec (ali kateri koli drugi subjekt). Komisiji torej ni treba nujno navesti razlogov, zaradi katerih se je odločila, da teh elementov ne bo upoštevala.

66.      V skladu s temi ugotovitvami pa je treba tudi z vidika sodnega varstva dodati pomembno pojasnilo: dokazno breme glede morebitnega dokaza, da bi uprava morala upoštevati informacije, je na strani subjekta, ki je predložil informacije.

67.      Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega bom v nadaljevanju podrobneje preučil pritožbene razloge.

3.      Prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na zavrnitev Komisije, da bi v spis vložila dopis družbe Scott z dne 24. decembra 1999

a)      Trditve strank

68.      Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je trdilo, da bi morala Komisija dopis družbe Scott z dne 24. decembra 1999 sprejeti in ga vključiti v spis upravnega postopka. Sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo pravnega pravila, ki je bilo kršeno. Razglasitev ničnosti naj bi bila mogoča samo zaradi bistvene kršitve postopka v skladu s členom 230 ES, vendar družba Scott v tožbi take kršitve ni navajala, tako da naj bi Sodišče prve stopnje odločilo ultra petita. Komisija navaja, da poleg tega in predvsem ni storila nobene bistvene kršitve postopka, saj je bila družba Scott glede na postopek nadzora nad državnimi pomočmi tretja oseba in torej v tej fazi postopka ni imela nobene pravice v zvezi s predložitvijo pripomb. Na koncu Komisija meni, da so trditve družbe Scott iz zavrnjenega dopisa povzeli francoski organi v dopisu z dne 21. februarja 2000 in da so bile kot take vključene v spis.

69.      Komisija opozarja, da bi lahko sodba Sodišča prve stopnje močno vplivala na ustaljeno prakso, ki ji sledi na področju državnih pomoči.

70.      Družba Scott nasprotno trdi, da Sodišče prve stopnje ni določilo nobene splošne obveznosti za Komisijo in da je izpeljalo več ugotovitev, ki so tesno povezane z obravnavano zadevo ter njenimi posebnostmi. Iz dejstva, da v Uredbi 659/99 ni določena vloga upravičenca do pomoči, razen možnosti, da v začetni fazi upravnega postopka predloži pripombe, naj ne bi izhajalo, kot trdi Komisija, da je kakršen koli nadaljnji poseg upravičenca prepovedan. Zlasti na podlagi uredbe ni mogoče prepovedati uporabe splošnih načel, ki Komisiji nalagajo skrbnost in nepristranskost.

71.      Département du Loiret navaja trditve, ki v bistvu sovpadajo s trditvami družbe Scott.

b)      Presoja

72.      Komisija je največ pozornosti namenila prvemu pritožbenemu razlogu, v katerem je navedla znaten del svojih trditev. Očitno je, da namerava Komisija nasprotovati možnosti, da bi Sodišče potrdilo tisto sodno prakso Sodišča prve stopnje, ki je bolj naklonjena krepitvi vloge upravičenca v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi.

73.      Na podlagi ugotovitev, ki sem jih predstavil ob splošni obravnavi vloge upravičenca, bi lahko trdili, da za Komisijo, kadar ji upravičenec predloži listine po izteku roka, določenega za predložitev pripomb, lahko obstaja dolžnost, da na podlagi načela dobrega upravljanja upošteva vsebino navedenih listin. Vendar ta dolžnost obstaja pod pogojem, da (i) listine Komisiji dejansko koristijo za zapolnitev morebitnih vrzeli v njenem poznavanju dejanskega stanja in da (ii) to omogoča faza, v kateri je postopek ob prejemu listin. Vendar je nujno, da je koristnost zadevnih listin dejansko dokazana.

74.      Sodišče prve stopnje tej razlagi ni sledilo.

75.      Sodišče prve stopnje je najprej posredno opredelilo problem, in sicer ne kot vprašanje bistvene kršitve postopka, kot trdi Komisija, ampak, pravilno, kot vprašanje spoštovanja načela dobrega upravljanja.(39) Vendar bi moralo na podlagi tega izhodišča preveriti, ali bi konkretna vsebina dopisa omogočila pridobiti elemente, odločilne za razjasnitev okoliščin dejanskega stanja. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo mogoče potrditi obveznost Komisije, da upošteva predložene informacije. Sodišče prve stopnje pa se je omejilo na splošno obravnavo okoliščin obravnavane zadeve, pri čemer je ugotovilo, da te otežujejo ugotovitev dejanskega stanja, in sicer zlasti zaradi dolgega obdobja, ki je preteklo med domnevno dodelitvijo državne pomoči in začetkom postopka pred Komisijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi te splošne ugotovitve izpeljalo sklep, da bi morala Komisija dopis družbe Scott sprejeti in ga vključiti v spis.

76.      Menim, da se s tako razlago ni mogoče strinjati. Čeprav ima lahko Komisija v določenih okoliščinah zaradi načela dobrega upravljanja – kot sem pojasnil zgoraj in kot je ugotovilo tudi Sodišče prve stopnje – dolžnost, da upošteva tudi listine, ki so ji predložene po roku in/ali ki jih predložijo subjekti, ki za to niso pooblaščeni, pa je treba za ugotovitev obstoja te dolžnosti najprej preveriti, ali so informacije, vsebovane v navedenih listinah, dejansko koristne. Vendar pa Sodišče prve stopnje v tistem delu sodbe, v katerem je obravnavalo odločitev Komisije, da dopisa družbe Scott z dne 24. decembra 1999 ne bo sprejela, vsebine dopisa sploh ni upoštevalo.

77.      Prvemu pritožbenemu razlogu Komisije je torej treba ugoditi v delu, v katerem trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v zvezi z ugotovitvijo, da bi morala Komisija dopis družbe Scott z dne 24. decembra 1999 sprejeti in vključiti v spis.

4.      Drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog, ki se nanašajo na domnevno obveznost Komisije, da zahteva dodatne informacije in/ali da uporabi storitve zunanjega strokovnjaka

78.      Drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog je mogoče obravnavati skupaj. Komisija s temi razlogi ugovarja trditvam Sodišča prve stopnje, da bi morala glede na določene elemente iz dopisov družbe Scott z dne 24. decembra 1999 in francoskih organov z dne 21. februarja 2000 zadevo preučiti bolj poglobljeno in pridobiti dodatne informacije.

a)      Trditve strank

79.      Komisija z drugim pritožbenim razlogom nasprotuje trditvam Sodišča prve stopnje, v skladu s katerimi bi morala Komisija od francoskih organov zahtevati dodatne informacije in pojasnila, potem ko so ti organi, tako kot tudi družba Scott v dopisu z dne 24. decembra 1999, navedli, da obstajata dve oceni – prvo je izdelala skupina strokovnjakov družbe Galtier, drugo pa komisar za revizijo vrednosti vložkov –, ki navajata nižjo vrednost spornega zemljišča od tiste, ki jo je podala Komisija.(40)

80.      S tretjim pritožbenim razlogom pa Komisija oporeka ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da bi morala Komisija od družbe Scott zahtevati pojasnila v zvezi z razliko med predvideno ceno (80 milijonov FRF) in dejansko ceno (140 milijonov FRF) posegov, opravljenih za ureditev zadevnega zemljišča, preden je bilo to prodano družbi Scott. Po mnenju Sodišča prve stopnje bi morala Komisija zaradi takega razhajanja v zneskih posumiti, da stroški, ki so jih imeli javni organi z ureditvijo zemljišča, ne odražajo nujno vrednosti zemljišča.(41)

81.      Na koncu, Komisija s četrtim pritožbenim razlogom nasprotuje ugotovitvam Sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo Komisije, da bi za pravilno določitev vrednosti zemljišča uporabila storitve zunanjega strokovnjaka.

82.      Tudi našteti pritožbeni razlogi temeljijo na izhodišču, v skladu s katerim s postopkovnega vidika Komisija ni imela nobene obveznosti, da zahteva dodatne informacije, zlasti te dolžnosti ni imela v razmerju do francoskih organov, ki jim je med drugim naložila, naj ji predložijo vse koristne informacije, ki bi ji omogočile določiti vrednost zemljišča.(42) Komisija poleg tega trdi, da je v sporni odločbi upoštevala tudi ocene, ki jih navaja Sodišče prve stopnje.

83.      Družba Scott pa meni, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Komisija bistveno kršila postopek, in da bi bilo treba pritožbene razloge zavrniti že na podlagi tega razloga. Družba Scott navaja, da je Sodišče prve stopnje pravilno preučilo položaj, saj bi morala Komisija na podlagi nekaterih navedb iz dopisa z dne 24. decembra 1999, ki niso bile v celoti povzete v dopisu francoskih organov z dne 21. februarja 1999, vnovič preučiti svoje ocene in zahtevati nove listine.

b)      Presoja

84.      Drugi pritožbeni razlog je tesno povezan s prvim in menim, da je treba tudi temu ugoditi.

85.      Ugotoviti je treba, da se Komisija tudi v zvezi s tem vprašanjem opira na napačno izhodišče, to je, da ji je Sodišče prve stopnje očitalo bistveno kršitev postopka. Dejansko in kot sem že pojasnil, pa je edino merilo, za katerega se zdi, da ga je Sodišče prve stopnje upoštevalo, načelo dobrega upravljanja.

86.      Poleg tega se ugovori Komisije, da je v svoji odločbi upoštevala ocene, navedene v dopisih z dne 24. decembra 1999 in 21. februarja 2000, opirajo na razmeroma majave temelje. V odločbi je namreč tem ocenam namenjena samo kratka navedba, ki ni podrobneje obrazložena.

87.      Ne glede na to pa je bistvo vprašanja drugačno. Tako dopis družbe Scott kot dopis francoskih organov, ki ju je Komisija prejela v zelo pozni fazi postopka, se omejujeta na navedbo, da obstajajo ocene (ki so jih izdelali davčni organi, strokovnjaki družbe Galtier in komisar za revizijo vrednosti vložkov), v skladu s katerimi naj bi bila vrednost zemljišča nižja glede na vrednost, ki jo je določila Komisija na podlagi dokaznih elementov, s katerimi je razpolagala. K dopisoma ni bila priložena nobena listina, navedeno je bilo le, da bodo zadevne ocene po potrebi lahko predložene Komisiji.

88.      Zdi se mi, da Komisija na podlagi načela dobrega upravljanja v navedeni fazi postopka ni bila dolžna, da od francoskih organov zahteva dodatne listine in pojasnila. Treba je namreč spomniti, da je Komisija na francoske organe že pred tem naslovila dve zahtevi, naj ji predložijo potrebno dokumentacijo, pri čemer je bila ena razmeroma obširna.(43) Francoski organi ob tej priložnosti niso predložili listin, na katere so se sklicevali v dopisih z decembra 1999 in februarja 2000.

89.      Prav tako in na podlagi enakih ugotovitev ni mogoče šteti, da je bila Komisija dolžna upoštevati vsebino dopisa, ki ga je družba Scott poslala 24. decembra 1999. Če bi priznali obstoj take obveznosti, bi tvegali, da postane Komisija žrtev taktike odlašanja. Če bi bilo k dopisu priloženo na primer popolno besedilo z ocenami o vrednosti zemljišča, ki se v njem navajajo, bi bila morda odločitev drugačna. Vendar menim, da načelo dobrega upravljanja ne more biti tako razširjeno, da bi Komisijo prisililo k temu, da bi brez časovnih omejitev odpravljala vrzeli, vsebovane v pripombah in listinah, ki so ji bile predložene.

90.      Glede tretjega pritožbenega razloga menim, da lahko zanj uporabimo enake ugotovitve, kot sem jih navedel v zvezi z drugim pritožbenim razlogom. Komisija ni imela nobene obveznosti, da od družbe Scott zahteva dodatne informacije. Poleg tega ni jasno, zakaj bi morala od družbe Scott zahtevati pojasnila v zvezi z informacijami, da so bili predvideni stroški za ureditvena dela na zemljišču preseženi, saj so te poravnali francoski organi.

91.      Zato menim, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je štelo, da bi morala Komisija od francoskih organov in/ali od družbe Scott zahtevati, naj ji predložijo dodatne informacije v zvezi z vrednostjo zemljišča. Torej je treba ugoditi tudi drugemu in tretjemu pritožbenemu razlogu.

92.      Nasprotno pa se mi zdi, da ni mogoče ugoditi četrtemu pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na domnevno obveznost Komisije, da uporabi storitve zunanjega strokovnjaka.

93.      Sodišče prve stopnje namreč v nobeni točki izpodbijane sodbe ni zatrdilo, da bi morala Komisija uporabiti storitve zunanjega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je samo spomnilo, da obstaja tudi ta možnost kot eno izmed sredstev, ki bi jih Komisija lahko uporabila, da bi pridobila dodatne informacije.

94.      Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

B –    Razlogi, povezani z vsebinskim nadzorom, ki ga je opravilo Sodišče prve stopnje

1.      Šesti pritožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi Sodišče prve stopnje Komisiji odreklo pravico proste presoje

95.      Šesti pritožbeni razlog razkriva jedro drugega temeljnega vprašanja, postavljenega Sodišču v okviru zadevne pritožbe. Gre za problem v zvezi z vrsto nadzora, ki ga nad odločitvami Komisije s področja državnih pomoči lahko opravlja sodišče Unije.

a)      Trditve strank

96.      Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker naj bi bil nadzor, ki ga je opravilo nad sporno odločbo, temeljitejši in podrobnejši od tistega, za katerega je pristojno v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje naj bi zlasti prevzelo vlogo Komisije in ji s tem odvzelo polje proste presoje, ki ji mora biti priznano na zadevnem področju. Sodišče Unije bi moralo nad odločbami Komisije s področja državnih pomoči opravljati samo nadzor, ki je omejen na kršitve, navedene v členu 230 ES. Poleg tega to sodišče nikoli ne razpolaga z vsemi elementi (listinami itd.), ki jih Komisija uporabi za sprejetje svoje odločitve: zato naj bi bilo tudi s praktičnega vidika nemogoče, da Sodišče prve stopnje nadomesti ugotovitve Komisije s svojo presojo.

97.      Družba Scott pa meni, da se ta pritožbeni razlog opira na napačno razumevanje izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj presoje Komisije ne bi nadomestilo s svojo, ampak naj bi jasno navedlo, zlasti v točki 100 izpodbijane sodbe, da je njegov namen le preveriti, ali je Komisija vse elemente, s katerimi je razpolagala, preučila s potrebno skrbnostjo.

98.      Département du Loiret navaja enake argumente kot družba Scott.

b)      Presoja 

99.      Obravnavani pritožbeni razlog se nanaša na omejitve sodnega nadzora nad odločbami Komisije s področja državnih pomoči. V sodni praksi s tega področja so bila glede tega določena zanesljiva izhodišča, na katera je treba spomniti.

100. Predvsem velja, da ima pojem državne pomoči pravni značaj in da ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora biti nadzor sodišča Unije v zvezi z lastnostmi pomoči in obravnavanih ukrepov načeloma celovit.(44)

101. Vendar pa je Komisiji priznano širše polje proste presoje v dveh okoliščinah. Prvič, širše polje proste presoje ima, kadar presoja o združljivosti državnih pomoči s skupnim trgom v smislu člena 87(3) ES. V teh okoliščinah mora biti sodni nadzor omejen na preizkus, ali vsebuje odločba Komisije kakršno koli očitno napako ali zlorabo pooblastil.(45)

102. Drugič, Komisiji je širše polje proste presoje priznano tudi v zvezi s presojo o obstoju državne pomoči (torej v položaju, opredeljenem v členu 87(1) ES), kadar je morala za sprejetje odločbe opraviti zapleteno tehnično ali gospodarsko preučitev. V teh okoliščinah nadzor sodišča na splošno ni omejen le na preizkus o obstoju morebitne napake ali zlorabe pooblastil, ampak mora sodišče preveriti tudi to, ali so bila spoštovana postopkovna pravila in pravila obrazložitve ter ali so ugotovitve glede dejanskega stanja, na katere je Komisija oprla svojo odločitev, vsebinsko pravilne.(46)

103. Sodišče Unije mora torej pri nadzoru odločb Komisije s področja državnih pomoči, ki vključujejo zapleteno gospodarsko preučitev, vzpostaviti občutljivo ravnotežje. Po eni strani namreč presoje Komisije ne sme nadomestiti s svojo gospodarsko presojo; po drugi strani pa mora kljub temu preveriti, ali je Komisija pravilno razložila gospodarske elemente in zlasti ali podatki, ki jih je uporabila pri presoji zapletenega položaja, dejansko podpirajo sklepe, ki jih je izpeljala na njihovi podlagi.(47)

104. V obravnavani zadevi je morala Komisija določiti ceno, ki bi jo navaden gospodarski subjekt lahko dosegel leta 1987 s prodajo zemljišča, namenjenega industrijski rabi. Očitno je torej in zdi se, da se o tem strinjajo tudi stranke, da je bila lahko ocena, ki jo je morala določiti Komisija več let po nastanku dejanskega stanja, samo približna. Poleg tega menim, da ni mogoče zanikati, da je šlo za presojo, ki je zahtevala zapleteno gospodarsko preučitev. Zato je bilo Sodišče prve stopnje pristojno, da opravi nadzor, na podlagi katerega pa – čeprav je moral biti načeloma celovit – presoje, ki jo je opravila Komisija, ne bi smelo nadomestiti s svojo presojo gospodarskih dejavnikov.

105. Kljub temu menim, da v obravnavani zadevi Sodišče prve stopnje presoje Komisije ni nadomestilo s svojo.

106. Ugotoviti je namreč treba, da Sodišče prve stopnje v tistem delu izpodbijane sodbe, v katerem je vsebinsko preučilo sporno odločbo, ni opravilo svoje presoje glede vrednosti zemljišča. Omejilo se je na ugotovitev, da je mogoče na podlagi določenih dejavnikov sklepati, da Komisija ni opravila dovolj poglobljene preučitve, in opozorilo, da vrednost zemljišča morda ni določena pravilno. Sodišče prve stopnje med te dejavnike uvršča zlasti odločitev Komisije, da bo za določitev vrednosti zemljišča uporabila stroškovno metodo, in dejstvo, da Komisija ni upoštevala določenih podatkov iz spisa, in sicer zlasti ocen, na katere se francoski organi sklicujejo v zadnjih dveh dopisih, poslanih Komisiji.

107. Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.

2.      Sedmi pritožbeni razlog, v skladu s katerim se je Sodišče prve stopnje oprlo na domneve namesto na dokaze

a)      Trditve strank

108. Komisija s sedmim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje – tudi ob domnevi, da ni prekoračilo omejitev svojega sodnega nadzora, kot so opredeljene v šestem pritožbenem razlogu – vsekakor storilo napako, ker je svojo odločbo oprlo samo na domneve namesto na dokazne elemente, s katerimi je razpolagalo v okviru postopka. Sodišče prve stopnje naj bi storilo napako zlasti z ugotovitvijo, da bi morala Komisija upoštevati ocene vrednosti zemljišča, navedene v dopisu družbe Scott z dne 24. decembra 1999 in v dopisu francoskih organov z dne 21. februarja 2000: ta dopisa naj namreč ne bi vsebovala dokazov, ampak le trditve, ki niso dokazane.

109. Družba Scott meni, da je stališče Komisije popolnoma napačno. Trditve, vsebovane v dopisih družbe Scott in francoskih organov, naj bi namreč imele vse učinke dokaznih elementov. Iz priznanja, da imajo take trditve dokazno lastnost, pa seveda ne izhaja ugotovitev, da so verodostojne: Sodišče prve stopnje naj bi se namreč omejilo na očitek Komisiji, da na podlagi teh navedb ni štela, da bi bilo treba opraviti bolj poglobljeno preučitev problema.

b)      Presoja

110. Za odgovor na šesti pritožbeni razlog je treba najprej opredeliti dve izhodišči.

111. Prvič, v skladu z ustaljeno sodno prakso mora sodišče Unije o zakonitosti odločbe Komisije s področja državnih pomoči presojati na podlagi podatkov, ki jih je imela Komisija, ko je odločbo sprejela.(48)

112. Drugič, ne smemo pozabiti, da se lahko pritožba zoper sodbo Sodišče prve stopnje na podlagi splošnega načela, določenega v členu 58 Statuta Sodišča, nanaša samo na pravna vprašanja. Presoja glede dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, torej ne more biti predmet nadzora Sodišča, razen v primeru izkrivljanja dejstev ali dokazov.(49)

113. Pritožbeni razlog Komisije je torej treba preučiti na podlagi teh zanesljivih izhodišč. Po eni strani je treba preveriti, ali je morda Sodišče prve stopnje preizkusilo odločbo Komisije ob upoštevanju podatkov, ki jih Komisija ob sprejetju sporne odločbe ni imela. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, ali Komisija od Sodišča zahteva, naj preuči presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje.

114. Sodišče prve stopnje je odločbo Komisije v bistvu grajalo na podlagi ugotovitev dveh vrst.

115. Prvič, Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe ugotovilo obstoj določenih posebnih težav, zaradi katerih je podvomilo o njeni pravilnosti in zanesljivosti. Komisija naj bi storila napake, ki so dejansko prave računske napake – te so sicer v korist družbe Scott, saj bi bila vrednost zemljišča, če bi bile odpravljene, višja od tiste, ki jo je določila Komisija(50) –, poleg tega pa ni bila natančna, saj je pri določitvi tržne cene zemljišča v letu 1987 upoštevala stroške, ki so bili za nakup posameznih delov tega zemljišča potrebni v različnih obdobjih.(51)

116. Drugič, Sodišče prve stopnje je menilo, da bi se morala Komisija – zaradi drugačnih ocen vrednosti zemljišča, na katere se francoski organi sklicujejo v dopisu z dne 21. februarja 2000, in okoliščine, da je družba Scott leta 1998 zemljišče prodala drugi zasebni družbi po ceni, ki je bila veliko nižja od tiste, ki jo je opredelila Komisija – na podlagi načela, ki ji nalaga skrbno in nepristransko presojo dejanskega stanja, odločiti, da bo opravila dodatno ter bolj poglobljeno preučitev vprašanja vrednosti zemljišča, in sicer na primer tako, da bi od francoskih organov zahtevala, naj ji predložilo celotno besedilo ocen, na katere se sklicujejo, ali tako, da bi uporabila storitve zunanjega strokovnjaka.(52)

117. Če v okviru presoje pritožbenega razloga upoštevamo izhodišči, ki sem ju navedel zgoraj, moramo ugotoviti, da Sodišče prve stopnje Komisije ni grajalo na podlagi elementov, ki jih ta ob sprejetju sporne odločbe ni imela. Vse ugotovitve Sodišča prve stopnje se namreč, kot je bilo pojasnjeno, opirajo na nepravilnosti, ki naj bi jih storila Komisija, in na dejstvo, da po mnenju Sodišča prve stopnje ni dovolj upoštevala določenih informacij, vsebovanih zlasti v dopisu francoskih organov z dne 21. februarja 2000. Ob tem je treba spomniti, da je Komisija ta dopis vključila v spis upravnega postopka.

118. Preveriti je treba še, ali Komisija z zadevnim pritožbenim razlogom Sodišču predlaga, naj preuči presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje na podlagi določenih ugotovitev glede dejanskega stanja pravilno odločilo o obstoju kršitve dolžnosti skrbnosti in obveznosti obrazložitve, pravno vprašanje, ki je lahko predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbenega postopka.(53)

119. Menim, da je Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno uporabilo pravo, kot zatrjuje Komisija, ko je štelo, da bi morala Komisija na podlagi zadnjih informacij, ki so jih predložili zlasti francoski organi, vnovič preučiti svojo presojo glede obstoja in višine pomoči.

120. Upoštevati je namreč treba, da je Sodišče prve stopnje Komisiji v bistvu očitalo, da ni opravila novih preiskovalnih dejanj na podlagi informacij o vrednosti zemljišča, ki naj bi izhajale iz ocen strokovnjakov družbe Galtier in komisarja za revizijo vrednosti vložkov. Kot sem navedel zgoraj, je bilo v dopisu francoskih organov in v dopisu družbe Scott z dne 24. decembra 1999 navedeno le, da te ocene obstajajo ter kakšen naj bi bil njihov izid. Natančna vsebina teh ocen pa ni bila navedena.

121. Zgoraj sem že navedel, da v opisanih okoliščinah tako nenatančne navedbe niso mogle zadoščati za nastanek obveznosti Komisije, da na podlagi načela dobrega upravljanja upošteva dopis družbe Scott. Enako in iz istih razlogov ni mogoče šteti, da bi morala Komisija na podlagi vsebine dopisa francoskih organov z dne 21. februarja 2000 vnovič odpreti preiskovalno fazo postopka, ki ga je že končevala.

122. Položaj, kot sem že ugotovil, bi bil lahko drugačen, če bi francoski organi Komisiji predložili več trdnejših dokazov, ki bi podpirali upoštevnost navedenih ocen: tako bi bilo, če bi na primer njihovo besedilo v celoti priložili k dopisu, kar bi moralo biti razmeroma preprosto, saj je oceno, ki so jo izdelali strokovnjaki družbe Galtier, neposredno naročila družba Scott.

123. Tega pa niso storili in zato bi s tem, da bi Komisiji v tej fazi postopka naložili dodatno obveznost bolj poglobljene preučitve, tvegali, da bi upravičili uporabo vseh vrst taktik odlašanja v postopku nadzora nad državnimi pomočmi.

124. Povedano drugače, v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve je lahko Komisija zakonito končala svojo preiskavo in odločila na podlagi elementov, ki jih je pridobila. Prav tako mora sodišče odločitev presojati na podlagi podatkov, ki jih je imela Komisija, ko je sprejela odločbo. Sedmi pritožbeni razlog je torej treba sprejeti, zato sam po sebi upravičuje razveljavitev izpodbijane sodbe.

125. Ugovore glede stroškovne metode, ki jo je uporabila Komisija, in posebne napake, ugotovljene v točkah 109 ter 110 izpodbijane sodbe, bom podrobneje obravnaval v okviru preučitve nadaljnjih pritožbenih razlogov, ki jih navaja Komisija.

3.      Osmi pritožbeni razlog v zvezi z obrnitvijo dokaznega bremena

a)      Trditve strank

126. Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje obrnilo dokazno breme, ker je Komisiji naložilo, naj pridobi dokazne elemente, ki jih stranke niso predložile, saj bi morale v skladu z obravnavanim pritožbenim razlogom te imeti dokazno breme, da predložijo vse podatke, potrebne za morebitno drugačno odločitev.

127. Družba Scott meni, da je Komisija narobe razumela izpodbijano sodbo, saj naj bi Sodišče prve stopnje ugotovilo le dejstva in sklenilo, da Komisija ni spoštovala svoje dolžnosti skrbne preučitve.

b)      Presoja

128. Ta pritožbeni razlog ni utemeljen in se opira na napačno razlago izpodbijane sodbe.

129. Ne da bi podrobneje vsebinsko preučili vprašanje, ki se nanaša na dokazno breme v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi, je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje Komisiji ni naložilo, naj poišče dokazne elemente, ki bi podpirali stališče družbe Scott in francoskih organov. Kot sem že pojasnil, se je Sodišče prve stopnje omejilo na ugotovitev, da celota dokaznih elementov, ki jih je imela Komisija, ne more opravičiti take odločitve, kakršno je sprejela.

130. Povedano drugače, Sodišče prve stopnje Komisiji ni naložilo nobenega dokaznega bremena. Menilo je, da bi morala Komisija na podlagi podatkov, ki so ji bili že predloženi, v smislu načela dobrega upravljanja opraviti bolj poglobljeno preiskavo.

131. Zato menim, da je treba osmi pritožbeni razlog zavrniti.

4.      Deveti in dvanajsti pritožbeni razlog, ki se nanašata na zakonito uporabo stroškovne metode s strani Komisije

a)      Trditve strank

132. Komisija z devetim in dvanajstim pritožbenim razlogom nasprotuje različnima vidikoma izpodbijane sodbe.

133. Prvič, Sodišče prve stopnje naj bi storilo napako, ko je Komisiji očitalo, da je za izračun vrednosti pomoči uporabila stroškovno metodo. Komisija nasprotno meni, da je uporaba stroškovne metode, kadar ni ocene vrednosti zemljišča, ki bi bila sočasna z dodelitvijo pomoči, zakonita in logična, saj temelji na stroških, ki so jih javni organi dejansko imeli z uresničitvijo ukrepa pomoči. Res je, da tržna cena stvari ne sovpada nujno s stroškom za njen nakup, vendar je treba upoštevati, da je bilo v obravnavani zadevi zemljišče, ki je predmet pomoči, urejeno „po meri“ glede na posebne potrebe družbe Scott, zaradi česar je cena, ki bi jo lahko zadevno zemljišče doseglo na prostem trgu, manj pomembna.

134. Drugič, Komisija nasprotuje trditvam Sodišča prve stopnje o tem, da bi se bilo za določitev vrednosti pomoči mogoče opreti na ceno, po kateri se je zemljišče prodalo leta 1998. Ta cena, čeprav bi bila enaka tržni ceni, ki bi jo bilo mogoče doseči v tem obdobju, namreč ne more biti podlaga za določitev vrednosti pomoči, dodeljene enajst let pred tem. Po eni strani je bil sektor proizvodnje papirja za gospodinjsko rabo leta 1987 v polnem razmahu, medtem ko je bil leta 1998 v hudih težavah, tako da se je vrednost zemljišča in obrata zmanjšala. Po drugi strani vrednost vsake stvari sčasoma upada, zato je razumljivo, da se je po enajstih letih tudi vrednost predmeta pomoči, dodeljene družbi Scott, zmanjšala.

135. Družba Scott meni, da temelji ta pritožbeni predlog Komisije na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj namreč Komisiji ne bi odreklo možnosti, da za določitev vrednosti pomoči uporabi stroškovno metodo. V obravnavani zadevi je ugotovilo le, da je Komisija kršila dolžnost skrbnosti, ker ni bolj poglobljeno preučila možnosti, ali bi lahko pri določitvi vrednosti uporabila tudi ceno, po kateri je bilo zemljišče prodano leta 1998.

136. Département du Loiret navaja argumente, ki so podobni trditvam družbe Scott, in dodaja, da je utemeljitev Komisije nedosledna. Če namreč, kot zatrjuje Komisija, tržna vrednost zemljišča v letu 1998 ni upoštevna za določitev vrednosti pomoči, dodeljene leta 1987, prav tako ne bi imelo smisla, da se ta vrednost določi tako, kot je to naredila Komisija, in sicer na podlagi povprečne cene, po kateri so se v treh fazah – v letih 1975, 1984 in 1987 – posamič prodali trije deli tega zemljišča.

b)      Presoja

137. Deveti pritožbeni razlog Komisije tako kot dvanajsti, ki z devetim v večjem delu sovpada, nasprotuje ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da presoja Komisije glede vrednosti zemljišča, prodanega družbi Scott leta 1987, ni natančna. Ta razlog se ne nanaša na trditve Sodišča prve stopnje o tem, da bi morala Komisija na podlagi podatkov, vsebovanih v dopisih družbe Scott in francoskih organov, izpeljati potrebne sklepe (na to se je Komisija osredotočila v sedmem tožbenem razlogu, ki sem ga že obravnaval zgoraj). Obravnavani tožbeni razlog nasprotuje bolj splošnim ugotovitvam Sodišča prve stopnje, v skladu s katerimi bi morala Komisija vrednost pomoči oceniti z uporabo metod, zanesljivejših od tistih, ki temeljijo na stroških javnih organov.

138. Opozoriti je treba, kot je ugotovilo tudi Sodišče prve stopnje, da se za opredelitev, ali je prodaja zemljišča javnih organov zasebnemu subjektu državna pomoč, uporablja načelo zasebnega vlagatelja, ki posluje v tržnem gospodarstvu.(54) Treba je torej opredeliti, ali je cena, ki jo je plačal domnevni upravičenec do pomoči – v obravnavani zadevi družba Scott – enaka ceni, ki bi jo najverjetneje plačal, če bi ji zemljišče prodal zasebni subjekt in ne javni organ.

139. Na splošno velja, da je preizkus zasebnega vlagatelja, ki posluje v tržnem gospodarstvu, zapletena gospodarska preučitev, v zvezi s katero je treba Komisiji priznati široko polje proste presoje.(55) Zato, kot sem že ugotovil zgoraj, gre za področje, na katerem je sodni nadzor omejen na preizkus o obstoju morebitne napake ali zlorabe pooblastil in na preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila ter pravila obrazložitve in ali so ugotovitve glede dejanskega stanja, na katere se opira izpodbijana upravna odločba, vsebinsko pravilne.(56)

140. Menim, da je v obravnavani zadevi nadzor Sodišča prve stopnje nad odločbo Komisije te omejitve prekoračil. Spomniti je namreč treba, da francoski organi ob nastanku dejanskega stanja, to je dodelitve pomoči, niso naročili nobene neodvisne ocene vrednosti zemljišča in za prodajo niso uporabili nobenega razpisnega postopka, ki bi jim omogočil, da preverijo, kakšne cene bi ponudili morebitni kupci. Poleg tega je bilo za ravnanje francoskih organov in domnevnega upravičenca tudi med postopkom preverjanja obstoja državne pomoči značilno – kot je poudarila Komisija in kot je ugotovilo tudi Sodišče prve stopnje – pomanjkljivo sodelovanje, v zadnji fazi postopka, pred sprejetjem končne odločitve, pa so njihova dejanja odražala namero, da se morebitni dokazni elementi navedejo posredno in ne konkretno.

141. Dejansko je mogoče, da konkretna ocena vrednosti zemljišča, ki jo je izdelala Komisija v izpodbijani odločbi, ni popolnoma natančna, kar je sicer priznala tudi Komisija. Vendar je treba upoštevati, da ni bilo dokazano, da bi Komisija pri tem naredila očitne napake, in da se ugotovitve Sodišča prve stopnje – ki nikakor ne potrjujejo obstoja take napake ali očitnih kršitev zakonodajnega okvira – omejujejo na navedbo določenih napak, na podlagi katerih – tudi če bi bil njihov obstoj potrjen – ni mogoče razglasiti ničnosti sporne odločbe. V mislih imam zlasti računsko napako, obravnavano v točkah od 109 do 111 izpodbijane sodbe: poleg tega gre za napako v korist družbe Scott, saj bi bila izračunana vrednost prodanega zemljišča, če bi bila ta napaka odpravljena, kvečjemu višja (in posledično tudi vrednost pomoči). Iz dejstva, da taka napaka ne more sama po sebi opravičiti razglasitev ničnosti, seveda ne izhaja, da je Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati: v zvezi s tem napotujem na obravnavo desetega pritožbenega razloga.

142. Menim torej, da je treba tudi deveti in dvanajsti pritožbeni razlog sprejeti in da mora Sodišče iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljaviti.

5.      Deseti, trinajsti in štirinajsti pritožbeni razlog, ki se nanašajo na vrednost pomoči, kot jo je ocenila Komisija

a)      Trditve strank

143. Komisija z desetim pritožbenim razlogom nasprotuje določenim posebnim vidikom izpodbijane sodbe, ki so prav tako povezani z uporabo stroškovne metode za določitev vrednosti pomoči. Komisija zlasti zatrjuje, da je bila vrednost, ki jo je uporabila kot ocenjeno vrednost zemljišča, to je nekaj več kot 70 milijonov FRF, kakor koli nižja od zneska 80 milijonov FRF, ki je bil kot strošek javnih organov za izvedbo del za ureditev zemljišča naveden v predpogodbi, sklenjeni med družbo Scott in francoskimi organi leta 1987. Komisija poleg tega trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno štelo, da lahko med dejavnike, na katere je oprlo razglasitev ničnosti sporne odločbe, uvrsti tudi morebitno računsko napako, storjeno v korist družbe Scott, ki jo je obravnavalo v točkah od 109 do 111 izpodbijane sodbe.

144. Komisija v okviru trinajstega pritožbenega predloga navaja trditve, ki so podobne tistim, navedenim v utemeljitev desetega in nekaterih drugih pritožbenih razlogov, pri čemer vnovič poudarja, da je bila ocena vrednosti zemljišča izdelana tako previdno, da se dejansko sklada z navedbami, vsebovanimi v listinah, na katere se sklicujejo družba Scott in francoski organi.

145. Tudi v utemeljitev štirinajstega pritožbenega razloga so – tako kot to velja za trinajsti pritožbeni razlog – navedene trditve, ki sovpadajo s tistimi iz drugih pritožbenih razlogov v zvezi s poljem proste presoje, ki naj bi ga imela Komisija pri določanju vrednosti pomoči.

146. Družba Scott meni, da je na te trditve Komisije odgovorila v okviru predstavitve svojih stališč glede predhodnih pritožbenih razlogov, in ponavlja, da se izpodbijana sodba opira predvsem na temeljno ugotovitev, da Komisija ni ravnala s potrebno skrbnostjo: zato bi bilo treba šteti, da različni argumenti, ki jih je upoštevalo Sodišče prve stopnje, niso navedeni kot samostojni razlogi za razglasitev ničnosti, ampak kot pokazatelji odsotnosti skrbnosti.

b)      Presoja

147. Glede prvega dela desetega pritožbenega razloga v skladu z ugotovitvami, ki sem jih navedel v zvezi s predhodnimi pritožbenimi razlogi, menim, da je treba trditve Komisije sprejeti. Tudi tu gre namreč za več argumentov Sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je razglasilo ničnost odločbe, ki vsebuje razmeroma zapleteno ekonomsko preučitev, ne da bi ob tem v zvezi z odločitvijo Komisije ugotovilo obstoj očitne napake ali kršitve postopkovnih pravil.

148. Ni pa mogoče sprejeti trditev Komisije, ki se nanašajo na to, da je Sodišče prve stopnje uporabilo računsko napako, ki jo je Komisija storila v korist družbe Scott, to je tožeče stranke. Treba je namreč opozoriti, da – kot je pravilno navedla družba Scott – Sodišče prve stopnje ugotovitve o tej napaki ni neposredno uporabilo za utemeljitev razglasitve ničnosti, ampak jo je upoštevalo samo kot pokazatelj obstoja kršitve, ki jo je storila Komisija v zvezi s svojo dolžnostjo skrbnosti. Čeprav se, kot sem razložil zgoraj, ne strinjam s stališčem Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim Komisija dejanskega stanja ni preučila dovolj skrbno, pa Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je med dejavniki, na katere je oprlo svoje prepričanje, upoštevalo tudi računsko napako, storjeno v korist družbe Scott.

149. Kot sem že ugotovil, se trinajsti in štirinajsti pritožbeni razlog omejujeta na vnovično ter razmeroma neurejeno navajanje trditev in argumentov, na katere se opirajo drugi pritožbeni razlogi. Zato menim, da ju ni treba posebej obravnavati in še manj sprejeti. Različni deli teh pritožbenih razlogov so bili že obravnavani v okviru presoje pritožbenih razlogov, v utemeljitev katerih so bili navedeni prvič.

150. Glede trditev, s katerimi želi Komisija v okviru trinajstega pritožbenega razloga dokazati, da je oceno vrednosti zemljišča izdelala previdno in razumno, menim, da jih je treba – kolikor ne nasprotujejo presoji dejanskega stanja Sodišča prve stopnje – opredeliti samo kot argumente v podporo stališču, predstavljenemu zlasti v okviru sedmega pritožbenega razloga, da je Sodišče prve stopnje kršilo omejitve, ki veljajo za njegov sodni nadzor. Kot sem že razložil, menim, da je mogoče to stališče sprejeti, zato tega vprašanja ni treba še enkrat obravnavati.

151. Prvi del desetega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti, drugi del pa zavrniti. Zavrniti je treba tudi trinajsti in štirinajsti pritožbeni razlog.

6.      Enajsti pritožbeni razlog, ki se nanaša na dokazno vrednost odločbe občinskega sveta mesta Orléans

a)      Trditve strank

152. Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno štelo, da je Komisija pri oceni vrednosti zemljišča, prodanega družbi Scott, dala prevelik pomen oceni te vrednosti, ki jo je maja 1994 opredelil občinski svet mesta Orléans. Ta navedba vrednosti naj bi bila – nasprotno – zelo zanesljiva in Komisija naj bi jo upravičeno upoštevala pri izračunu vrednosti pomoči.

153. Družba Scott trdi, da listine, na katero se sklicuje Komisija, ne pozna. V zapisniku občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994, ki ga ima, naj namreč ne bi bilo odlomkov, ki jih v pritožbi navaja Komisija.

b)      Presoja

154. Nobenega dvoma ni, da je Komisija pri oblikovanju obravnavanega pritožbenega razloga storila nekaj redakcijskih napak. Dejansko v odločbi občinskega sveta mesta Orléans, ki je bila predložena Sodišču, niso vsebovani vsi odlomki, ki jih navaja Komisija, in tudi številke strani, ki so v zvezi s tem navedene v vlogi Komisije, so vprašljive.(57)

155. Vendar je treba osrednje vprašanje tega razloga Komisije obravnavati ne glede na številne ne dovolj natančne navedbe, ki so sicer vsebovane v vlogah vseh strank v tem postopku.

156. Občinski svet mesta Orléans je leta 1994 – še preden se je začel zadevni postopek nadzora nad državno pomočjo – v zapisniku seje, na kateri je obravnaval prodajo, ki je predmet domnevne pomoči, navedel, da je znašala „začetna vrednost“ zemljišča 10,9 milijona FRF, pri čemer je poudaril, da gre za razmeroma previdno oceno.

157. Komisija je to navedbo uporabila kot element za izračun vrednosti morebitne državne pomoči, dodeljene družbi Scott, pri tem pa je – kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah od 109 do 111 izpodbijane sodbe – storila napako pri razlagi, zaradi katere je bila izračunana cena za kvadratni meter zemljišča še nižja, kot bi bila sicer, iz česar izhaja, da je bila napaka storjena v korist družbe Scott.

158. Sodišče prve stopnje je menilo, da se Komisija ne bi smela zanašati na to vrednost, saj je točka 2.2 navedenega zapisnika, v kateri je ta ocena navedena, v bistvu „kratek in neobrazložen povzetek“ stroška posla.(58) Sodišče prve stopnje je dodalo, da zato ker niso poznane okoliščine, v katerih so francoski organi kupili zemljišče, ni mogoče izključiti, da je bilo zemljišče predmet razlastitve in da je torej navedena vrednost višja od tržne.

159. Zdi se mi, da sklepanje Sodišča prve stopnje ni pravilno in da je treba ta pritožbeni razlog Komisije sprejeti.

160. Kot sem navedel zgoraj, je morala Komisija v okviru svoje presoje, da bi lahko odločila o obstoju državne pomoči, po daljšem obdobju od njene domnevne dodelitve izdelati oceno vrednosti zemljišča ob upoštevanju načela zasebnega vlagatelja, ki posluje v tržnih razmerah. Ne glede na to, da mora biti Komisiji v okviru take preučitve priznano široko polje proste presoje, menim, da je bilo ravnanje te institucije v obravnavani zadevi povsem pravilno. Zdi se mi namreč, da je v takih okoliščinah, kot so bile pravkar opisane, upoštevanje ocene vrednosti zemljišča, ki (i) jo je izdelal eden izmed javnih organov, vpletenih v posel, in (ii) je navedena v uradni listini, metodološko pravilen pristop.

161. Menim, da tudi pomislek Sodišča prve stopnje glede tega, da navedena vrednost zemljišča morda ni zanesljiva, če so ga javni organi pridobili v postopku razlastitve, ni utemeljen. Osrednje stališče Sodišča prve stopnje v zvezi s tem je, da bi lahko bila pridobitev z razlastitvijo dražja od pridobitve v običajnih tržnih okoliščinah, saj bi vključevala tudi plačilo posebnih odškodnin lastnikom.

162. Glede tega je treba ugotoviti, da je, prvič, zaradi same narave instrumenta razlastitve namen njegove uporabe ta, da se omogoči uresničitev javnega interesa pred zasebnim, zato ni prav verjetno, da bi vključeval tako plačilo lastnikom, ki bi bilo bistveno višje od tržne vrednosti nepremičnine, ki je predmet razlastitve. Verjetnejša je kvečjemu možnost, da bi se zgodilo obratno.

163. Drugič, in ta razlog se mi zdi bistven, občinski svet mesta Orléans ni navedel stroška za nakup zemljišča, ampak oceno njegove vrednosti. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je ta ocena samo eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na končno odločitev Komisije v zvezi z državno pomočjo.

164. Končujem torej z ugotovitvijo, da je enajsti pritožbeni razlog Komisije utemeljen in da ga je treba sprejeti.

7.      Petnajsti pritožbeni razlog Komisije, ki se nanaša na očitke Sodišču prve stopnje, da je izkrivilo dejansko stanje in dokaze

165. Komisija s petnajstim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dejansko stanje.

166. V resnici obsega ta razlog le šest vrstic besedila, ki ne vsebujejo nobene dodatne trditve glede na tiste, navedene v utemeljitev drugih pritožbenih razlogov.

167. Jasno je, da tako oblikovan pritožbeni razlog ne more biti sprejet, saj ne vsebuje nobene trditve, na katero bi se opiral. To velja tem bolj, ker mora pritožnik obstoj izkrivljanja dokazati razmeroma natančno s podrobno navedbo elementov, ki naj bi bili predmet izkrivljanja, in dokazov za napake pri presoji, ki naj bi jih storilo Sodišče prve stopnje.(59)

C –    Drugi razlogi

1.      Peti pritožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi Sodišče prve stopnje razsodilo na podlagi trditev, ki jih družba Scott ni uveljavljala

a)      Trditve strank

168. Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker je pristalo na to, da bo upoštevalo(60) „alternativne“ ocene vrednosti zemljišča, čeprav se družba Scott v tožbi nanje ni posebej sklicevala.

169. Družba Scott pa meni, da Sodišče prve stopnje ni storilo nobene napake, saj je v tožbi oporekala določitvi vrednosti pomoči in se sklicevala zlasti na dopis z dne 24. decembra 1999, ki je bil obširno utemeljen na navedenih alternativnih ocenah vrednosti zemljišča.

b)      Presoja 

170. Tega pritožbenega razloga Komisije ni mogoče sprejeti.

171. Tožba, ki jo je družba Scott vložila pri Sodišču prve stopnje, vsebuje očitke posebej v zvezi s presojo vrednosti, ki jo je opravila Komisija in ki naj bi bila v nasprotju s tisto, ki so jo opravili francoski organi, napačna, pri čemer se družba Scott sklicuje na dopis z dne 24. decembra 1999, ki naj bi ga Komisija po njenem mnenju neupravičeno zavrnila.(61)

172. Glede na take očitke zoper sporno določbo, ki jih spremlja tudi predložitev dopisa, v katerem se družba Scott sklicuje na „alternativne“ ocene zemljišča, je Sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pristojno za preizkus v zvezi z vrednostjo zemljišča na podlagi podatkov, ki so mu bili predloženi.

V –    Predlog

173. Sodišču torej prvenstveno predlagam, naj po uradni dolžnosti ugotovi obstoj hude logične napake v izpodbijani sodbi in jo zato razveljavi. Podredno pa predlagam, naj sprejme sedmi, deveti, deseti (samo glede prvega dela), enajsti in dvanajsti pritožbeni razlog Komisije ter naj zato vsekakor razveljavi sodbo v celoti. Podredno temu predlogu menim, da je treba sprejeti tudi prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog.

174. Ker je Sodišče prve stopnje preučilo samo enega izmed štirih tožbenih razlogov družbe Scott, stanje postopka Sodišču ne dopušča, da bi dokončno odločilo o sporu. Zato je treba zadevo vrniti Sodišču prve stopnje v novo odločanje.

175. Sodišču torej predlagam, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje;

–        pridrži odločitev o stroških.

---

1 – Jezik izvirnika: italijanščina.

---

2 – UL 2002, L 12, str. 1.

---

3 – Sodba z dne 29. marca 2007 v zadevi Département du Loiret proti Komisiji (T‑369/00, ZOdl., str. II‑851).

---

4 – Sodba z dne 11. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Département du Loiret (C‑295/07 P, ZOdl., str. I-9363).

---

5 – Sodba z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Scott proti Komisiji (C‑276/03 P, ZOdl., str. I‑8437).

---

6 – Ti sodbi, ki sta bili izrečeni istega dne, sta sodba z dne 10. aprila 2003 v zadevi Département du Loiret proti Komisiji (T‑369/00, Recueil, str. II‑1789), ki ni bila izpodbijana, in sodba z dne 10. aprila 2003 v zadevi Scott proti Komisiji (T‑366/00, Recueil, str. II‑1763), proti kateri je bila vložena pritožba, pritožbeni postopek pa se je končal s sodbo, navedeno v opombi 5.

---

7 – Sodba z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑232/05, ZOdl., str. I‑10071).

---

8 – Izpodbijana sodba, točka 37.

---

9 – Vendar je treba opozoriti, da je mogoče na podlagi hitre preučitve tožbe, ki jo je družba Scott najprej vložila pri Sodišču prve stopnje, sklepati, da je tožeča stranka svoj prvi tožbeni razlog utemeljila na tej zavrnitvi, vendar Sodišče prve stopnje tega razloga, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravic, ni izrecno obravnavalo.

---

10 – Izpodbijana sodba, točka 128.

---

11 – Izpodbijana sodba, točka 106.

---

12 – Izpodbijana sodba, točka 123.

---

13 – Izpodbijana sodba, točka 137.

---

14 – Izpodbijana sodba, točka 151.

---

15 – Izpodbijana sodba, točka 154. Gre za Uredbo Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).

---

16 – Treba je namreč ugotoviti, da se sporna odločba nanaša tudi na državno pomoč, odobreno v obliki preferenčne stopnje dajatve za obremenjevanje voda. Tožeča stranka je med postopkom pred Sodiščem prve stopnje očitke zoper ta del odločbe opustila na podlagi razsodbe o vprašanjih glede zastaranja. Glej izpodbijano sodbo, točka 31.

---

17 – Zanimivo je, da je v drugi sodbi o istem dejanskem stanju v zadevi T‑369/00, ki je bila izrečena istega dne kot izpodbijana sodba (glej opombo 3), po nekem nenavadnem vzporedju Sodišče prve stopnje ravnalo ravno obratno. Kot je ugotovilo Sodišče v pritožbenem postopku (glej opombo 4), je namreč razglasilo ničnost sporne odločbe v celoti, vendar na podlagi razloga (napaka pri izračunu obresti), ki bi opravičeval samo razglasitev ničnosti člena 2 odločbe ali dela te.

---

18 – Izpodbijana sodba, točka 34.

---

19 – Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bila z „vzporedno“ sodbo v zadevi T‑369/00, izrečeno istega dne, sporna odločba razglašena za nično v celoti. Družba Scott je torej vsaj s praktičnega vidika dosegla vse, kar je predlagala.

---

20 – Sodba z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffix (C‑166/95 P, Recueil, str. I‑983, točka 25).

---

21 – Sodbi z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji (C‑19/93 P, Recueil, str. I‑3319, točka 13) in z dne 3. septembra 2009 v zadevi Moser Baer India proti Svetu (C‑535/06 P, ZOdl., str. I-7051, točka 24). V tem smislu je mogoče razložiti tudi sodbo z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer (C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točka 46).

---

22 – Sodba z dne 28. februarja 2008 v zadevi Neirinck proti Komisiji (C‑17/07 P, ZOdl., str. I-36, točka 38).

---

23 – Sodba z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost proti UFEX in drugim (C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., str. I‑4777, točke od 46 do 49).

---

24 – Taka razlaga je bila podana že v sodbi z dne 20. marca 1959 v zadevi Nold proti Visoki oblasti (18/57, Recueil, str. 87). Glej tudi novejšo, v opombi 20 navedeno sodbo Komisija proti Daffix, točka 24, ter sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France (C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67) in z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti Florimex in drugim (C‑265/97 P, Recueil, str. I‑2061, točka 114).

---

25 – Sodbi z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim (C‑89/08 P, ZOdl., str. I‑11245, točke od 54 do 57) in z dne 17. decembra 2009 v zadevi Réexamen M proti EMEA (C‑197/09 RX-II, ZOdl., str. I-12033, točka 57).

---

26 – Sodba z dne 19. novembra 1998 v zadevi Parlament proti Gutiérrez de Quijano y Lloréns (C‑252/96 P, Recueil, str. I‑7421, točke od 29 do 34) ter sklepa Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi UER proti M6 in drugim (C‑470/02 P, neobjavljen v ZOdl., točka 69) in z dne 13. junija 2006 v zadevi Mancini proti Komisiji (C‑172/05 P, ZOdl., str. I-77, točka 41).

---

27 – Glej tudi moje sklepne predloge, predstavljene 15. septembra 2009 k sodbi v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji (C‑362/08 P), ki še ni bila izrečena, zlasti točko 90 in opombo 23.

---

28 – Izpodbijana sodba, točka 128.

---

29 – Sodba z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji (C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točke od 81 do 83) in v opombi 5 navedena sodba Scott proti Komisiji, točka 33. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca G. F. Jacobsa, predstavljene k tej sodbi, točke od 67 do 69.

---

30 – Sodbi z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji (234/84, Recueil, str. 2263, točke od 27 do 29) in z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točki 29 in 30).

---

31 – Glej zlasti drugo uvodno izjavo uredbe.

---

32 – Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2006 v zadevi Le Levant 001 in drugi proti Komisiji (T‑34/02, ZOdl., str. II‑267, točke od 91 do 96) ter sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 4. aprila 2002 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji (T‑198/01 R, Recueil, str. II‑2153, točka 85). Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v sodbi, s katero je vsebinsko odločilo v tej zadevi, bolj dosledno sledilo klasični sodni praksi: glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji (T‑198/01, ZOdl., str. II‑2717, točke od 191 do 195).

---

33 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v združenih zadevah Westdeutsche Landesbank Girozentrale proti Komisiji (T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točke od 131 do 143). Sodišče prve stopnje je poleg tega ob tej priložnosti opredelilo, da je obveznost zaslišanja zainteresirane države postopkovno pravilo, katerega kršitev se lahko preizkusi po uradni dolžnosti.

---

34 – Glej na primer sodbo z dne 22. februarja 2005 v zadevi Komisija proti max.mobil (C‑141/02 P, ZOdl., str. I‑1283, točka 72). Glej tudi sodbi z dne 19. oktobra 1983 v zadevi Lucchini proti Komisiji (179/82, Recueil, str. 3083, točka 27) in z dne 31. marca 1992 v zadevi Burban proti Parlamentu (C‑255/90 P, Recueil, str. I‑2253).

---

35 – V opombi 24 navedena sodba Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 62.

---

36 – Sodba z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München (C‑269/90 P, Recueil, str. I‑5469, točke od 23 do 25).

---

37 – Sodba z dne 22. oktobra 1991 v zadevi Nölle (C‑16/90, Recueil, str. I‑5163, točke 13 in od 30 do 32).

---

38 – Moj poudarek.

---

39 – Glej izpodbijano sodbo, točka 56.

---

40 – Glej izpodbijano sodbo, točka 128.

---

41 – Glej izpodbijano sodbo, točka 121.

---

42 – Glej izpodbijano sodbo, točka 154.

---

43 – Glej izpodbijano sodbo, točki 152 in 154.

---

44 – Sodbi z dne 16. maja 2000 v zadevi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji (C‑83/98 P, Recueil, str. I‑3271, točka 25) in z dne 22. decembra 2008 v zadevi British Aggregates proti Komisiji (C‑487/06 P, ZOdl., str. I-10505, točka 111).

---

45 – Sodbe z dne 6. septembra 2006 v zadevi Portugalska proti Komisiji (C‑88/03, ZOdl., str. I‑7115, točka 99); z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji (C‑66/02, ZOdl., str. I‑10901, točka 135); z dne 12. decembra 2002 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑456/00, Recueil, str. I‑11949, točka 41) in z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji (C‑310/99, Recueil, str. I‑2289, točka 46).

---

46 – V opombi 44 navedena sodba British Aggregates proti Komisiji, točka 114, ter sodbi z dne 8. maja 2003 v združenih zadevah Italija in SIM 2 Multimedia proti Komisiji (C‑328/99 in C‑399/00, Recueil, str. I‑4035, točka 39) in z dne 29. februarja 1996 v zadevi Belgija proti Komisiji (C‑56/93, Recueil, str. I‑723, točka 11).

---

47 – Primer take morebitne „dileme“ sodišča Evropske unije je mogoče videti na primer v sodbi z dne 22. novembra 2007 v zadevi Španija proti Lenzing (C‑525/04 P, ZOdl., str. I‑9947, točke od 56 do 58 in navedena sodna praksa).

---

48 – Glej na primer sodbe z dne 14. septembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji (C‑276/02, ZOdl., str. I‑8091, točka 31); z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C‑277/00, Recueil, str. I‑3925, točka 39); z dne 3. oktobra 2002 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑394/01, Recueil, str. I‑8245, točka 34); z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑241/94, Recueil, str. I‑4551, točka 33) in z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji (234/84, Recueil, str. 2263, točka 16).

---

49 – Kot primer s področja državnih pomoči glej v opombi 47 navedeno sodbo Španija proti Lenzing, točka 54 in navedena sodna praksa.

---

50 – Izpodbijana sodba, točki 110 in 111.

---

51 – Izpodbijana sodba, točka 115.

---

52 – Izpodbijana sodba, točke od 124 do 142.

---

53 – Sodba z dne 6. novembra 2008 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C‑405/07 P, ZOdl., str. I‑8301, točka 44 in navedena sodna praksa).

---

54 – Glej izpodbijano sodbo, točka 105.

---

55 – V opombi 46 navedeni sodbi Italia in SIM 2 Multimedia proti Komisiji, točki 38 in 39, ter Belgija proti Komisiji, točki 10 in 11. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca G. F. Jacobsa, predstavljene 27. oktobra 2005 k sodbi z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točka 109 in opomba 35 sklepnih predlogov).

---

56 – Primerjaj zgoraj točko 102.

---

57 – Komisija je listino, na katero se je sklicevala v pritožbi, predložila septembra 2007, skupaj z vlogo za predložitev replike. Gre za uraden prepis razprave ob sprejetju odločbe občinskega sveta z dne 27. maja 1994. Vendar vprašanja o dopustnosti te listine ni treba postaviti, saj gre za dokument, ki spremlja odločbo občinskega sveta, to pa je Komisija predložila že Sodišču prve stopnje.

---

58 – Izpodbijana sodba, točka 118.

---

59 – Sodba z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C 219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 50) ter sklep z dne 16. decembra 2004 v zadevi APOL in AIPO proti Komisiji (C‑222/03 P, neobjavljena v ZOdl., točka 40).

---

60 – Glej izpodbijano sodbo, točki 130 in 131.

---

61 – Glej tožbo, ki jo je pri Sodišču prve stopnje vložila družba Scott, točki 9.3 in 9.4.