Zadeva T-208/06

Quinn Barlo Ltd in drugi

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg metakrilatov – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Pojem enotne kršitve – Trajanje kršitve – Globe – Resnost kršitve – Olajševalne okoliščine“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Protikonkurenčni cilj – Zadostna ugotovitev

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Nujnost vzročne zveze med usklajenim ravnanjem in ravnanjem podjetij na trgu – Domneva obstoja te vzročne zveze

(člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Kompleksna kršitev, ki ima elemente sporazuma in elemente usklajenega ravnanja – Enotna opredelitev „sporazum in/ali usklajeno ravnanje“ – Dopustnost

(člen 81(1) ES)

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na skupek indicev – Stopnja potrebne dokazne vrednosti glede indicev, gledanih posamično

(člen 81(1) ES)

5.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetja pri pobudah, ki so v nasprotju s konkurenco – Zadostnost tihega soglasja brez javnega zavračanja za odgovornost podjetja

(člen 81(1) ES)

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Uporaba izjav drugih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, kot dokaz – Dopustnost – Pogoji

(člena 81 ES in 82 ES)

7.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabnost

(člen 81(1) ES)

8.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Naložitev odgovornosti za celotno kršitev enemu podjetju – Pogoji

(člen 81(1) ES)

9.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Akti institucij – Obrazložitev – Upoštevanje

10.    Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje

(člen 81(1) ES)

11.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Teža udeležbe vsakega podjetja

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

12.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Dejanski vpliv na trg – Obveznost dokaza takega vpliva, da se lahko kršitev opredeli kot zelo resna – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

13.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Pasivna vloga ali vloga „sledi svojemu vodji“

(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

14.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Ravnanje, ki odstopa od dogovorjenega v kartelu

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

1.      Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano s členom 81(1) ES, je upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Zato ni treba preučiti posledic usklajenega ravnanja, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan.

(Glej točko 39.)

2.      V okviru člena 81(1) ES je treba, čeprav pojem usklajenega ravnanja poleg usklajevanja med zadevnimi podjetji zajema temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejansko vzročno zvezo med tema elementoma, vseeno domnevati, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti.

(Glej točko 40.)

3.      Pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste ter se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah.

V primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi kršitev za vsako podjetje in za vsako obdobje natančno opredelila za sporazum ali usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe obliki kršitve.

V teh okoliščinah je treba dvojno opredelitev enotne kršitve za „sporazum in/ali usklajeno ravnanje“ razumeti tako, da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje dejanske elemente, opredeljene za sporazum, in dejanske elemente, opredeljene za usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne določa specifične opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev.

(Glej točke 34, 41 in 42.)

4.      Glede dokazovanja kršitve člena 81(1) ES mora Komisija predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev člena 81(1) ES. V zvezi s tem se mora sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev.

Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjeni krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno izpolnjuje to zahtevo.

Indici, ki jih Komisija navede v odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, se ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota.

(Glej točke od 43 do 45.)

5.      Zadošča, da Komisija, zato da zadostno dokaže udeležbo podjetja v kartelu, izkaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni sporazumi protikonkurenčne narave, ne da bi to temu očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti dokaze, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedlo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni.

Razlog, ki utemeljuje to pravno načelo, je, da je podjetje, ker je sodelovalo na tem srečanju, ne da bi javno zavrnilo njegovo vsebino, preostalim udeležencem dalo vtis, da sledi rezultatu tega srečanja in se ustrezno prilagodi.

Še več, okoliščina, da podjetje ne upošteva sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, ni taka, da ga razbremeni odgovornosti sodelovanja v kartelu, razen če javno ne zavrne tega, kar je bilo dogovorjeno na sestanku.

Poleg tega je treba pojem javnega zavračanja kot dejavnik oprostitve odgovornosti razlagati restriktivno. Natančneje, molka gospodarskega subjekta na srečanju, na katerem se nezakonito dogovori glede določenega vprašanja v zvezi s cenovno politiko, ni mogoče enačiti z izjavo izrecnega in jasnega neodobravanja.

(Glej točke od 47 do 50.)

6.      Na področju konkurence nobena določba ali splošno načelo prava Evropske unije Komisiji ne prepoveduje, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih inkriminiranih podjetij. Zato ni mogoče samo na podlagi tega šteti, da izjave, podane na podlagi obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah, nimajo dokazne vrednosti.

Nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu je razumljivega, ker bi lahko ti udeleženci zmanjšali pomen svojega prispevka h kršitvi in poudarili prispevek drugih. Vendar glede na logiko postopka iz obvestila o ugodni obravnavi dejstvo, da bi se z njegovo uporabo doseglo znižanje zneska globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko namreč omaje iskrenost in popolnost sodelovanja podjetja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležno neomejene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

Natančneje, upoštevati je treba, da kadar neka oseba prizna, da je storila kršitev, in tako potrdi obstoj dejstev, ki presegajo tista dejstva, o obstoju katerih se lahko neposredno sklepa iz zadevnih dokumentov, to dejstvo a priori, če ni okoliščin, ki bi temu nasprotovale, pomeni, da se je ta oseba odločila govoriti resnico. Tako je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, načeloma šteti za še posebej zanesljive dokaze.

Vendar izjave podjetja, obtoženega sodelovanja v kartelu, pravilnost katere izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi.

Splošno sodišče za preučitev dokazne vrednosti izjav podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo, upošteva zlasti pomen ujemajočih se indicev v podporo upoštevnosti navedenih izjav in neobstoj indicev, da bi podjetja želela zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek drugih. Poleg tega na zahtevano stopnjo potrditve po potrebi vpliva upoštevnost izjave.

Okoliščina, da je bila izjava predložena v zelo pozni fazi postopka, in sicer v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, sama po sebi tej izjavi ne more odvzeti celotne dokazne vrednosti, saj jo je treba preučiti z vidika vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera. Je pa dokazna vrednost take izjave manjša, kot če bi bila podana spontano, in to ne glede na izjavo druge družbe. Kadar je podjetje, ki vloži prošnjo za imuniteto, seznanjeno z dokazi, ki jih je Komisija zbrala med preiskavo, se logika postopka iz obvestila o ugodni obravnavi, v skladu s katero lahko vsak poskus zavajanja Komisije omaje iskrenost in popolnost sodelovanja podjetja, ne uporablja enako kot pri izjavi, ki je podana spontano, ne da bi bili znani očitki Komisije. Tudi ugotovitve, da so izjave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi v nasprotju z interesi njihovega avtorja, tako da jih je načeloma treba šteti za še posebej zanesljive dokaze, ne veljajo nujno v celoti za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga poda podjetje, ki vloži prošnjo za imuniteto.

(Glej točke od 52 do 56, 97, 108 in 109.)

7.      V zvezi z obsegom sodnega nadzora mora Splošno sodišče, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor za ugotovitev, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni.

Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni.

(Glej točki 57 in 58.)

8.      Glede na naravo kršitev pravil o konkurenci ter naravo in resnost sankcij za te kršitve je odgovornost za njihovo storitev osebna.

Dogovori in usklajena ravnanja, navedena v členu 81(1) ES, nujno izhajajo iz sodelovanja več družb, ki so vse sostorilke kršitve, vendar lahko sodelujejo na različne načine, zlasti glede na značilnosti zadevnega trga in položaj vsake družbe na tem trgu, cilje, ki si jih prizadevajo doseči, ter izbrana ali načrtovana sredstva izvajanja.

Vendar sámo dejstvo, da vsako podjetje sodeluje pri kršitvi na svoj način, ni dovolj za izključitev njegove odgovornosti za celotno kršitev, skupaj z ravnanji, ki so jih dejansko izvajala druga sodelujoča podjetja, vendar imajo isti cilj ali enak protikonkurenčni učinek.

Poleg tega do kršitve člena 81(1) ES lahko pride ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali nadaljevanih ravnanjih. Te razlage dejstvo, da lahko en znak ali več znakov dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano prav tako predstavlja kršitev teh določb, ne more izpodbiti. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „celovit načrt“, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti, tudi če se dokaže, da je bilo zadevno podjetje neposredno udeleženo samo pri enem ali več delih kršitve. Prav tako dejstvo, da podjetje ni bilo dejavno v zadevnem sektorju, ne pomeni, da mu ni mogoče pripisati odgovornosti za celotno enotno kršitev.

Komisija mora za ugotovitev sodelovanja podjetja pri taki enotni kršitvi dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.

Tako je podjetje za celoten kartel lahko odgovorno le, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, zlasti z rednimi sestanki, ki so potekali več let, del celotnega sistema, namenjenega izkrivljanju običajnega delovanja konkurence, in drugič, če je ta sistem pokrival vse sestavne dele kartela. Dejstvo, da sta cilj dogovora, pri katerem je sodelovalo podjetje, in cilj globalnega omejevalnega sporazuma enaka, ne zadostuje, da bi se temu podjetju pripisalo sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu. Samo če je družba, ko je sodelovala pri tem dogovoru, vedela ali bi morala vedeti, da se je s tem vključila v globalni omejevalni sporazum, lahko namreč njeno sodelovanje pri zadevnem dogovoru pomeni izraz njenega pristopa k temu globalnemu omejevalnemu sporazumu.

V zvezi s tem samo na podlagi dejstva, da je družba vedela za protikonkurenčne cilje glede upoštevnih proizvodov zadevnega sektorja in jih je izpolnjevala, ni mogoče sklepati, da ve za enotni cilj enotnega omejevalnega sporazuma v tem celotnem sektorju. Pojem enotnega cilja namreč ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence v danem sektorju, ker vplivanje na konkurenco kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del njegovega smisla, ker bi moralo biti posledično več ravnanj, ki se nanašajo na gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve.

(Glej točke od 125 do 128, 143, 144 in 149.)

9.      Izrek akta je neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, zato ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja.

(Glej točko 131.)

10.    Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija. Komisija mora, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je na podlagi njih mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med določenima datumoma.

Poleg tega na podlagi dejstva, da je kartel deloval neprekinjeno, ni mogoče izključiti možnosti, da je eden ali več njegovih članov za neko obdobje prekinil sodelovanje.

Čeprav je obdobje, ki loči dve kršitveni ravnanji, upoštevno merilo pri ugotavljanju trajajoče narave kršitve, pa vprašanja, ali je to obdobje dovolj dolgo, da bi pomenilo prekinitev kršitve, ni mogoče preučevati abstraktno. Nasprotno, treba ga je preučiti v povezavi z delovanjem zadevnega kartela, po potrebi vključno s posebnimi pogoji udeležbe zadevnega podjetja v njem.

(Glej točke 155, 156 in 159.)

11.    Pri določitvi zneska globe za kršitev pravil konkurence v smislu Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ je treba pri uporabi Smernic razlikovati med presojo teže kršitve, na podlagi katere se določi splošni izhodiščni znesek globe, in presojo relativne teže udeležbe vsakega od zadevnih podjetij pri kršitvi, ki jo je treba preučiti pri morebitni uporabi obteževalnih ali olajševalnih okoliščin.

Točki 2 in 3 teh smernic namreč določata prilagoditev osnovnega zneska globe glede na nekatere obteževalne oziroma olajševalne okoliščine, ki so značilne za zadevno podjetje. Natančneje, v točki 3 Smernic je pod naslovom „Olajševalne okoliščine“ naveden neizčrpen seznam okoliščin, zaradi katerih se lahko zmanjša osnovni znesek globe. Tako je navedena pasivna vloga podjetja, dejansko neizvajanje sporazumov o kršitvah, prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija, obstoj upravičenega dvoma na strani podjetja glede tega, ali ravnanje v resnici predstavlja kršitev, dejstvo, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti, in učinkovito sodelovanje podjetij v postopkih zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi.

Nasprotno, Komisiji pri določitvi izhodiščnega zneska globe ni treba presojati posledic ravnanja posameznega podjetja. Učinki, ki jih je treba upoštevati pri določitvi splošne ravni glob, namreč ne izhajajo iz domnevnega dejanskega ravnanja podjetja, ampak izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovalo.

Poleg tega, če podjetje ni odgovorno za celotni kartel, je treba to dejstvo upoštevati pri določitvi izhodiščnega zneska globe. V tem primeru je namreč kršitev pravil o konkurenci nujno manj resna od tiste, ki se pripisuje kršiteljem, ki so sodelovali pri vseh delih kršitve ter so prispevali več k učinkovitosti in teži tega kartela kot kršitelj, ki je bil vpleten le v en element istega kartela. Podjetju namreč ni mogoče naložiti globe, katere znesek je izračunan na podlagi sodelovanja pri tajnem usklajevanju, za katero odgovornost ni ugotovljena.

(Glej točke od 183 do 185 in od 197 do 200.)

12.    Pri presoji resnosti kršitve o konkurenci z namenom določitve izhodiščnega zneska globe, naložene podjetju, iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ, izhaja, da je horizontalne omejevalne sporazume glede cen ali razdelitev trgov mogoče opredeliti kot zelo resne kršitve že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg. Taki karteli si namreč zaradi svoje narave zaslužijo najstrožje globe. Njihov morebitni dejanski vpliv na trg, zlasti vprašanje, koliko je omejevanje konkurence privedlo do tržne cene, višje od tiste, ki bi se zaračunavala ob neobstoju kartela, ni odločilno merilo za določitev višine glob.

(Glej točko 189.)

13.    Pasivna vloga pomeni, da zadevno podjetje „ni izstopalo“, torej da ni dejavno sodelovalo pri oblikovanju enega ali več protikonkurenčnih sporazumov. Pri elementih, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja pri omejevalnem sporazumu, se lahko upošteva to, da se je v primerjavi z rednimi člani kartela nedvomno redkeje udeleževalo sestankov in da je pozneje vstopilo na trg, ki je bil predmet kršitve, ne glede na to, koliko časa je sodelovalo pri kršitvi, oziroma da obstajajo ustrezne izrecne izjave predstavnikov tretjih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi.

(Glej točko 224.)

14.    Z uveljavljanjem olajševalnih okoliščin zaradi dejanskega neizvajanja kršitvenih dogovorov, določenim v točki 3, druga alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ, se preveri, ali je na podlagi okoliščin, na katere se sklicuje zadevno podjetje, mogoče ugotoviti, da se je v obdobju, ko je sodelovalo pri kršitvenih dogovorih, dejansko izognilo njihovemu izvajanju in je na trgu ravnalo konkurenčno ali vsaj da je očitno in bistveno kršilo obveznosti v okviru kartela, tako da je motilo njegovo delovanje.

(Glej točko 231.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 30. novembra 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg metakrilatov – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Pojem enotne kršitve – Trajanje kršitve – Globe – Resnost kršitve – Olajševalne okoliščine“

V zadevi T‑208/06,

Quinn Barlo Ltd s sedežem v Cavanu (Irska),

Quinn Plastics NV s sedežem v Geelu (Belgija),

Quinn Plastics GmbH s sedežem v Mainzu (Nemčija),

ki jih zastopajo W. Blau, F. Wijckmans in F. Tuytschaever, odvetniki,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala V. Bottka in S. Noë, nato V. Bottka in N. Khan, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti členov 1 in 2 Odločbe C(2006) 2098 final Komisije z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.645 – Metakrilati) v delu, v katerem se nanašata na tožeče stranke, in, podredno, predloga za razglasitev ničnosti člena 2 te odločbe v delu, v katerem je tožečim strankam naložena globa, ali, še bolj podredno, predloga za znižanje zneska te globe,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in D. Gratsias, sodnik,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. maja 2011

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(2006) 2098 final z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.645 – Metakrilati) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) med drugim ugotovila, da je več podjetij kršilo člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ker so v različnih obdobjih med 23. januarjem 1997 in 12. septembrom 2002 sodelovala pri več protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju metakrilatov, ki so se nanašali na celotno območje EGP (člen 1 izpodbijane odločbe).

2        Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila kršitev enotna in trajajoča, nanašala pa se je na tri izdelke iz polimetil metakrilata (v nadaljevanju: PMMA): komponente za modeliranje, trdne plošče in sanitarno opremo. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se ti trije izdelki iz PMMA med seboj razlikujejo fizikalno in kemično ter se uporabljajo različno, vendar jih je mogoče zaradi skupne vhodne surovine, metil metakrilata (v nadaljevanju: MMA), šteti za eno homogeno skupino izdelkov (točke od 4 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe).

3        Glede na izpodbijano odločbo je zadevna kršitev obsegala razprave o cenah, dogovarjanje, izvajanje in spremljanje dogovorov o cenah v obliki zvišanja cen ali vsaj ustalitve obstoječih cen; razprave o zaračunavanju dodatnih storitvenih stroškov za kupce; izmenjavanje poslovno pomembnih podatkov ter zaupnih podatkov o trgih in/ali podjetjih; sodelovanje na rednih sestankih in vzdrževanje drugih stikov za namene kršitve (člen 1 in točke od 1 do 3 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4        Izpodbijana odločba je bila naslovljena na podjetja Degussa AG, Röhm GmbH & Co. KG in Para-Chemie GmbH (v nadaljevanju skupaj: Degussa), Total SA, Elf Aquitaine SA, Arkema SA (prej Atofina SA), Altuglas International SA in Altumax Europe SAS (v nadaljevanju skupaj: Atofina), Lucite International Ltd in Lucite International UK Ltd (v nadaljevanju skupaj: Lucite), ICI plc ter na tožeče stranke, družbe Quinn Barlo Ltd, Quinn Plastics NV in Quinn Plastics GmbH.

5        Tožeče stranke so del irskega konglomerata Quinn Group Ltd, ki je 7. maja 2004 ? po zadevnem obdobju kršitve – pridobil ves lastniški kapital krovne matične družbe skupine Barlo (Barlo Group plc, pozneje preimenovana v Barlo Group Ltd) (točka 299 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nastale so z združitvijo dejavnosti treh nekdanjih družb skupine Barlo (v nadaljevanju skupaj: Barlo) v skupino Quinn januarja 2005:

–        Quinn Plastics GmbH je naslednica družbe Barlo Plastics GmbH. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je družba Barlo Plastics GmbH sodelovala pri tajnih ravnanjih, ugotovljenih v sektorju metakrilatov (točka 297 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        Quinn Plastics NV je naslednica družbe Barlo Plastics NV. Ta je bila matična družba družbe Barlo Plastics GmbH, pri čemer je imela posredno v lasti 100 % njenega kapitala (točke 38, 43 in 301 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        Quinn Barlo je naslednica družbe Barlo Group Ltd. Gre za matično družbo nekdanje skupine Barlo, ki ima neposredno ali posredno v lasti 100 % kapitala nekdanjih družb Barlo (točki 300 in 301 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6        Izpodbijana odločba je bila naslovljena na vse tri tožeče stranke, saj je Komisija menila, da sta družbi Quinn Barlo in Quinn Plastics NV odgovorni za ravnanje družbe Quinn Plastics GmbH (prej Barlo Plastics GmbH) v obdobju trajanja kršitve (točki 301 in 304 obrazložitve ter člen 1 izpodbijane odločbe).

7        Preiskava, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, se je začela, ko je družba Degussa 20. decembra 2002 na podlagi Obvestila Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) vložila prošnjo za imuniteto.

8        Komisija je 25. in 26. marca 2003 izvedla inšpekcijske preglede v prostorih družb Atofina, Barlo, Degussa in Lucite (točka 59 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družbi Atofina in Lucite sta na podlagi teh inšpekcijskih pregledov 3. aprila oziroma 11. julija 2003 zaprosili za imuniteto ali znižanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (točki 60 in 66 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba ICI je 18. oktobra 2004 zaprosila za znižanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (točka 83 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Barlo ni vložila prošnje na podlagi navedenega obvestila.

9        Komisija je od 9. aprila 2003 do 29. julija 2004 družbi Barlo poslala več zahtev za informacije na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), nato na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) (točke od 62 do 79 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      Komisija je 17. avgusta 2005 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z enotno in trajajočo kršitvijo v sektorju MMA ter komponent za modeliranje iz PMMA, trdnih plošč iz PMMA in sanitarne opreme iz PMMA, ki ga je med drugim poslala tožečim strankam in družbi Quinn Plastics SA (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Zaslišanje je bilo 15. in 16. decembra 2005.

12      Komisija se je na podlagi dokazov, ki so jih podjetja navedla v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in med zaslišanjem, odločila, da bo umaknila nekatere očitke, med drugim:

–        očitke zoper vse družbe, ki so bile naslovnice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v zvezi z delom kršitve, ki se nanaša na MMA;

–        očitke zoper tožeče stranke in družbo Quinn Plastics SA v zvezi s komponentami za modeliranje iz PMMA;

–        očitke zoper družbo Quinn Plastics SA v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA (točka 93 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Komisija je 31. maja 2006 sprejela izpodbijano odločbo. Ugotovila je, da so tožeče stranke v obdobju od 30. aprila 1998 do 21. avgusta 2000 (člen 1, od (l) do (n), izpodbijane odločbe) sodelovale pri protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih iz točk od 1 do 3 zgoraj, in jim naložila globo 9 milijonov EUR, za plačilo katere jim je bila naložena solidarna odgovornost (člen 2(e) izpodbijane odločbe).

14      Glede izračuna zneska globe je Komisija, prvič, preučila težo kršitve in najprej ugotovila, da je glede na naravo kršitve in dejstvo, da je kršitev obsegala celotno ozemlje EGP, šlo za zelo hudo kršitev v smislu Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice) (točke od 319 do 331 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Dalje, menila je, da je mogoče podjetja pri zelo resnih kršitvah obravnavati različno, to je ob upoštevanju dejanske gospodarske zmožnosti kršiteljev, da povzročijo resno škodo konkurenci. Pri tem je ugotovila, da se v obravnavanem primeru zadevna podjetja „delijo v [tri] skupine glede na relativni delež prometa, ki so ga ustvarila s prodajo izdelkov PMMA, za katere so [bila] udeležena v kartelu“. Komisija je navedla, da je treba družbo Barlo, ki je na ravni EGP leta 2000 ustvarila 66,37 milijona EUR prometa s trdnimi ploščami PMMA, uvrstiti v tretjo skupino.

16      Prav tako je Komisija na podlagi različnega obravnavanja za 25 % znižala izhodiščni znesek globe, izračunane za tožeče stranke, kar je obrazložila tako (točka 335 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Komisija upošteva dejstvo, da ni jasno, ali je bila družba Barlo udeležena pri tajnih stikih v zvezi s komponentami za modeliranje ali sanitarno opremo iz PMMA. Zdi se torej, da družba Barlo ni vedela oziroma ni nujno vedela za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov […]“

17      Komisija je na podlagi tega ugotovila, da izhodiščni znesek globe, ki ga je treba naložiti tožečim strankam, znaša 15 milijonov EUR (točka 336 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Drugič, Komisija je preučila trajanje kršitve in ugotovila, da je treba glede na to, da so tožeče stranke sodelovale pri kršitvi dve leti in tri mesece, izhodiščni znesek zvišati za 20 % (10 % za vsako polno leto sodelovanja) (točke od 351 do 353 obrazložitve izpodbijane odločbe). Osnovni znesek globe tožečih strank je tako znašal 18 milijonov EUR (točka 354 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Tretjič, Komisija je preučila obteževalne in olajševalne okoliščine. Zoper tožeče stranke ni našla nobene obteževalne okoliščine. V okviru olajševalnih okoliščin je sprejela trditev tožečih strank, da so imele pri kršitvi samo pasivno in manjšo vlogo, zato jim je za 50 % znižala znesek globe (točke od 372 do 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      Komisija je druge olajševalne okoliščine, na katere so se sklicevale tožeče stranke (točke od 375 do 396 obrazložitve izpodbijane odločbe), zavrnila in znesek globe tako določila na 9 milijonov EUR (točka 397 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker se obvestilo o ugodni obravnavi za tožeče stranke ni uporabilo, je to končni znesek globe, ki jim je bila naložena.

 Postopek in predlogi strank

21      Tožeče stranke so 8. avgusta 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

22      Sodnik poročevalec je bil po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča razporejen v tretji senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.

23      Splošno sodišče (tretji senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in na podlagi ukrepov procesnega vodstva Komisijo pozvalo, naj odgovori na nekatera vprašanja in predloži dokumentacijo. Komisija je naloženo izpolnila v predpisanem roku.

24      Stranke so na obravnavi 10. maja 2011 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Poleg tega je Komisija v odgovor na zahtevo iz prejšnje točke predložila dodatne dokumente, ki so bili vloženi v spis. Ker so tožeče stranke potrdile, da so se na obravnavi lahko izrekle o teh dokumentih, je bil ustni postopek po obravnavi končan.

25      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        člena 1 in 2 izpodbijane odločbe razglasi za nična v delih, v katerih se nanašata nanje;

–        podredno, člen 2 izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanje;

–        še bolj podredno, člen 2 razglasi za ničen v delu, v katerem jim je naložena globa v višini 9 milijonov EUR, in zniža znesek globe ob upoštevanju trditev, ki so jih navedle v utemeljitev te tožbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

26      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

27      Tožeče stranke v podporo tožbi navajajo dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 81 ES. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, Smernic in načela sorazmernosti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES

28      Tožeče stranke v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu trdijo, da Komisija ni zadostno dokazala, zakaj se ravnanje družbe Barlo šteje za kršitev člena 81 ES. Ta tožbeni razlog je vsebinsko razdeljen na tri dele. V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga izpodbijajo ugotovitev Komisije glede petih sestankov, na katerih temelji izpodbijana odločba v zvezi z njimi, in ji očitajo, da ni upoštevala dejstva, da niso sodelovale pri drugih stikih ali izmenjavah. V okviru drugega dela prvega tožbenega razloga trdijo, da Komisija ni dokazala, da je družba Barlo sodelovala pri „enotnem in skupnem protikonkurenčnem načrtu“. Tožeče stranke v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga trdijo, da Komisija ni dokazala, da je družba Barlo sodelovala pri trajajoči kršitvi.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sestankov in drugih stikov ali izmenjav, pri katerih je sodelovala družba Barlo

29      Ta del prvega tožbenega razloga temelji na treh očitkih.

30      Najprej, tožeče stranke sicer priznavajo, da je bila družba Barlo navzoča na štirih od petih zadevnih sestankov (in sicer na sestankih v Nemčiji aprila 1998 v Dernbachu, 29. junija 1998 v Darmstadtu, 24. februarja 2000 v Heidelbergu in 21. avgusta 2000 v Deidesheimu), vendar trdijo, da Komisija ni dokazala, da je njena navzočnost na teh sestankih pomenila znatno oviranje konkurence in kršitev člena 81 ES. Dalje, tožeče stranke zanikajo navzočnost družbe Barlo na petem zadevnem sestanku, to je na sestanku maja oziroma junija 1999 v Barceloni, in menijo, da Komisija ni dokazala, da je ta sestanek potekal. Nazadnje, tožeče stranke trdijo, da je Komisija spregledala dejstvo, da ni dokazala nobenega drugega protikonkurenčnega stika ali izmenjave, pri katerih naj bi sodelovale, razen navzočnosti predstavnika družbe Barlo na štirih navedenih sestankih.

–       Štirje sestanki, na katerih se priznava navzočnost družbe Barlo

31      Tožeče stranke zanikajo, da so kršile člen 81 ES, ker se je predstavnik družbe Barlo udeležil štirih zadevnih sestankov. Po eni strani izpodbijajo opis teh sestankov v izpodbijani odločbi, ker naj ta ne bi bil dovolj podprt z dokazi. Po drugi strani pa trdijo, da za ravnanje družbe Barlo obstaja „utemeljena razlaga“. Opozarjajo, da se interesi udeležencev kartela niso nujno ujemali z interesi družbe Barlo, saj ta ni delovala niti na področju MMA niti na področju vseh izdelkov iz PMMA. Menijo še, da cenovna politika družbe Barlo ni bila združljiva s cilji kartela, njen tržni delež pa se je povečeval, zato so udeleženci kartela verjetno želeli preveriti, ali bi bilo mogoče družbo Barlo vključiti v kartel, in so jo zato povabili na sestanke z „nedolžnim“ dnevnim redom ali ob priložnostih, ko ni bil predviden noben sestanek. Dokazi iz spisa Komisije naj bi potrjevali, da so ti poskusi spodleteli in da je družba Barlo nadaljevala svojo poslovno politiko povečevanja tržnega deleža.

32      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da iz člena 1 izpodbijane odločbe izhaja, da so tožeče stranke kršile člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP, in sicer „s sodelovanjem […] pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju metakrilatov, ki so pokrivali celotno območje EGP, obsegali pa so razprave o cenah ter sklepanje, izvajanje in spremljanje dogovorov o cenah, s katerimi so predvideli zvišanje cen ali vsaj ustalitev obstoječe ravni cen, razprave o prevalitvi stroškov dodatnih storitev na kupce, izmenjavanje poslovno pomembnih podatkov ter zaupnih podatkov o trgih in/ali podjetjih ter sodelovanje na rednih sestankih in vzdrževanje drugih stikov za omogočanje kršitve, vključno z nadzorom nad izvajanjem“.

33      Člen 81(1) ES določa, da so kot nezdružljivi s skupnim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

34      V skladu z ustaljeno sodno prakso pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste ter se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točki 131 in 132, in z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 23).

35      V skladu z ustaljeno sodno prakso za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 199).

36      Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, pri čemer ni nujno, da gre za izvedbo sporazuma v pravem pomenu, ampak zadostuje, da so bila tveganja, povezana s konkurenco, hote nadomeščena s praktičnim sodelovanjem (zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 115, in sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 158).

37      V zvezi s tem člen 81(1) ES strogo nasprotuje vsakršni navezavi neposrednih ali posrednih stikov med takimi gospodarskimi subjekti, ki lahko vpliva na ravnanje trenutnega ali potencialnega konkurenta na trgu oziroma razkrije takemu konkurentu ravnanje, za katero se je gospodarski subjekt odločil, da ga bo izvajal ali ga namerava izvajati na trgu, če je cilj ali učinek teh stikov ustvariti konkurenčne pogoje, ki ne bi ustrezali običajnim razmeram na zadevnem trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 115 do 117, in zgoraj v točki 34 navedeno sodbo T‑Mobile Netherlands in drugi, točka 33).

38      Iz tega med drugim sledi, da bi bila lahko izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili konkurence, če zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji (zgoraj v točki 34 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 35).

39      Poleg tega je treba poudariti, da je za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano s členom 81(1) ES, upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Zato ni treba preučiti posledic usklajenega ravnanja, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo T-Mobile Netherlands in drugi, točka 29 in navedena sodna praksa).

40      Poleg tega je treba, čeprav pojem usklajenega ravnanja poleg usklajevanja med zadevnimi podjetji zajema temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejansko vzročno zvezo med tema elementoma, vseeno domnevati, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo T-Mobile Netherlands in drugi, točka 51 in navedena sodna praksa).

41      V primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi kršitev za vsako podjetje in za vsako obdobje natančno opredelila za sporazum ali usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe obliki kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 111 do 114, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T‑325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 696).

42      V teh okoliščinah je treba dvojno opredelitev enotne kršitve za „sporazum in/ali usklajeno ravnanje“ razumeti tako, da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje dejanske elemente, opredeljene za sporazum, in dejanske elemente, opredeljene za usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne določa specifične opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev (zgoraj v točki 35 navedena sodba Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 264, in zgoraj v točki 35 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 187).

43      Glede dokazovanja kršitve je treba opozoriti, da mora Komisija predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev člena 81(1) ES (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 58). V zvezi s tem se mora sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 55).

44      Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjeni krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 180 in navedena sodna praksa).

45      Indici, ki jih Komisija navede v odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, se ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej sodbo splošnega Sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 185 in navedena sodna praksa).

46      Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da so protikonkurenčne dejavnosti navadno tajne, zato je v večini primerov treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C‑217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57).

47      Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso zadošča, da Komisija, zato da zadostno dokaže udeležbo podjetja v kartelu, izkaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni sporazumi protikonkurenčne narave, ne da bi to temu očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti dokaze, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedlo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (zgoraj v točki 36 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 155; zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 96, in zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81).

48      Razlog, ki utemeljuje to pravno načelo, je, da je podjetje, ker je sodelovalo na tem srečanju, ne da bi javno zavrnilo njegovo vsebino, preostalim udeležencem dalo vtis, da sledi rezultatu tega srečanja in se ustrezno prilagodi (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 82).

49      Še več, okoliščina, da podjetje ne upošteva sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, ni taka, da ga razbremeni odgovornosti sodelovanja v kartelu, razen če javno ne zavrne tega, kar je bilo dogovorjeno na sestanku (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 85).

50      Poleg tega je bilo razsojeno, da je treba pojem javnega zavračanja kot dejavnik oprostitve odgovornosti razlagati restriktivno. Natančneje, molka gospodarskega subjekta na srečanju, na katerem se nezakonito dogovori glede določenega vprašanja v zvezi s cenovno politiko, ni mogoče enačiti z izjavo izrecnega in jasnega neodobravanja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2006 v zadevi Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, T‑303/02, ZOdl., str. II‑4567, točki 103 in 124).

51      Navesti pa je treba tudi, da zgoraj navedena sodna praksa v zvezi s tihim odobravanjem temelji na predpostavki, da se je zadevno podjetje udeležilo sestankov, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81) ali ki so imeli očitno protikonkurenčno vsebino (zgoraj v točki 36 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 155). Če torej protikonkurenčna vsebina sestanka ni nedvoumno dokazana, te sodne prakse ni mogoče uporabiti (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, T‑36/05, neobjavljena v ZOdl., točka 91).

52      V zvezi s trditvami tožečih strank glede vrednosti izjav, podanih v okviru prošenj na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso nobena določba ali splošno načelo prava Evropske unije Komisiji ne prepoveduje, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih inkriminiranih podjetij (zgoraj v točki 41 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 512). Zato ni mogoče samo na podlagi tega šteti, da izjave, podane na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, nimajo dokazne vrednosti (zgoraj v točki 43 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točki 57 in 58).

53      Nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu je razumljivega, ker bi lahko ti udeleženci zmanjšali pomen svojega prispevka h kršitvi in poudarili prispevek drugih. Vendar glede na logiko postopka iz obvestila o ugodni obravnavi dejstvo, da bi se z njegovo uporabo doseglo znižanje zneska globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko namreč omaje iskrenost in popolnost sodelovanja podjetja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležno neomejene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 70, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 58).

54      Natančneje, upoštevati je treba, da kadar neka oseba prizna, da je storila kršitev, in tako potrdi obstoj dejstev, ki presegajo tista dejstva, o obstoju katerih se lahko neposredno sklepa iz zadevnih dokumentov, to dejstvo a priori, če ni okoliščin, ki bi temu nasprotovale, pomeni, da se je ta oseba odločila govoriti resnico. Tako je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, načeloma šteti za še posebej zanesljive dokaze (zgoraj v točki 44 navedena sodba Splošnega sodišča JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 211 in 212; sodba z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 166, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 59).

55      Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso izjave podjetja, obtoženega sodelovanja v kartelu, pravilnost katere izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (zgoraj v točki 44 navedena sodba JFE Engineering proti Komisiji, točka 219; sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 285, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 293).

56      Splošno sodišče za preučitev dokazne vrednosti izjav podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo, upošteva zlasti pomen ujemajočih se indicev v podporo upoštevnosti navedenih izjav (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 220, in zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 70) in neobstoj indicev, da bi podjetja želela zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek drugih (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točki 62 in 295).

57      Nazadnje, v zvezi z obsegom sodnega nadzora v obravnavanem primeru je treba opozoriti, da mora Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor za ugotovitev, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T-41/96, Recueil, str. II-3383, točka 62 in navedena sodna praksa).

58      Poleg tega se dvom na strani sodišča razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (zgoraj v točki 36 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točki 149 in 150).

59      Trditve tožečih strank, da Komisija v bistvu ni dokazala, da udeležba družbe Barlo na štirih zadevnih sestankih pomeni kršitev člena 81 ES, je treba preučiti v okviru teh splošnih ugotovitev.

60      Na prvem mestu, sestanek aprila 1998 v Dernbachu je v točki 151 obrazložitve izpodbijane odločbe opisan tako:

„Drugi od sestankov, navedenih v točki 144 zgoraj, je bil aprila 1998 v hotelu […] v Dernbachu. Družba Atofina navaja, da je bil ta sestanek namenjen tudi začetku izvajanja novih cenovnih struktur v Nemčiji in da so udeleženci sprejeli ukrepe za zagotovitev učinkovitega delovanja in upoštevanja teh struktur, zlasti v zvezi z uporabo višjih cen za majhne količine in znižanjem stroškov, ki se prenašajo na kupce […]. Družba Barlo potrjuje izvedbo tega sestanka in navzočnost g. [B.] ter navaja, da so na sestanku najprej obravnavali vprašanja o razvoju trga, da pa je bil dnevni red v resnici razširjen z napovedjo novih cenovnih struktur v obliki zaračunavanja višjih cen storitev za kupce. Ker se udeležencem ni uspelo dogovoriti o zaračunavanju stroškov storitev kupcem, družba Barlo na podlagi sestanka ni skušala zvišati povprečnih cen trdnih plošč iz PMMA […]. Čeprav družba Degussa meni, da gre morda za isti sestanek kot 16. marca 1998, ki je naveden v točki 148 obrazložitve […], Komisija na podlagi izjav družb Atofina in Barlo sklepa, da je sestanek, naveden v tej točki obrazložitve, dejansko potekal aprila 1998.“

61      Iz spisa in besedila točke 151 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Komisija pri ugotavljanju vsebine zadevnega sestanka oprla na dva dokumenta, in sicer na izjavo, ki jo je družba Atofina podala v okviru prošnje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, in odgovor tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

62      Ob upoštevanju tega je treba ugotoviti, prvič, da je bilo pravno zadostno dokazano, da je imel zadevni sestanek očitno protikonkurenčno vsebino.

63      Po eni strani tožeče stranke neutemeljeno trdijo, da je opis, ki ga je navedel g. B., edini dokaz o protikonkurenčni vsebini tega sestanka. Iz izjave družbe Atofina je namreč razvidno, da je bil namen tega sestanka zagotoviti delovanje in upoštevanje novih cenovnih struktur, tak namen pa je treba opredeliti kot očitno protikonkurenčen. Samo dejstvo, da gre za splošni opis, ki se nanaša na več sestankov, ne more vplivati na to ugotovitev.

64      Po drugi strani pa je treba poudariti, da tožeče stranke ne dvomijo o natančnosti opisa, ki ga je navedel njihov predstavnik, g. B. Vendar je na podlagi tega opisa v nasprotju z njihovimi trditvami mogoče sklepati, da je šlo za sestanek kartela. Iz njega je namreč razvidno, da so bile napovedane nove cenovne strukture in da so o teh novih cenovnih strukturah razpravljali, čeprav se udeleženci po navedbah g. B. o tem niso sporazumeli. Dejstvo, da ta razprava po navedbah g. B. ni privedla do sporazuma, temu sestanku ne odvzema očitno protikonkurenčne vsebine, saj je vključeval vsaj izmenjavo poslovno pomembnih informacij.

65      Poleg tega je treba poudariti, da se ti dejstvi medsebojno potrjujeta, zlasti v zvezi z razpravo o „novih cenovnih strukturah“ in navzočnostjo družbe Barlo na tem sestanku. V teh okoliščinah dejstvo, da so bila na tem sestanku po navedbah družbe Atofina navzoča še druga podjetja, katerih navzočnost se v izpodbijani odločbi ni več upoštevala, še ne pomeni, da je ugotovitev Komisije glede tožečih strank neveljavna.

66      Prav tako s trditvami družbe Degussa iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče ovreči opisa, ki sta ga navedla družba Atofina in g. B. Družba Degussa je namreč trdila samo to, da ne more izrecno potrditi, da je sestanek potekal aprila 1998, pri čemer je poudarila, da ga ne izključuje. Dopustila je možnost, da gre za isti sestanek, kot je potekal 16. marca 1998. Vendar je treba poudariti, da je družba Degussa, kot je razvidno iz opombe 92 izpodbijane odločbe, navedla tudi, da je bil na tem sestanku navzoč predstavnik družbe Barlo.

67      Poleg tega tudi družba Atofina v poznejši izjavi v odgovor na zahtevo Komisije za informacije ni več trdila, da je zadevni sestanek potekal aprila, temveč 16. marca 1998, vendar je pri tem potrdila njegov opis. Vendar negotovost glede natančnega datuma zadevnega sestanka tožečih strank ne razbremenjuje, upoštevajoč njihove izjave in dejstvo, da je upoštevani datum, in sicer april 1998 namesto 16. marec 1998, zanje ugoden, saj je Komisija ta datum (zadnji dan aprila) upoštevala kot začetek njihovega sodelovanja pri kršitvi.

68      Drugič, v zvezi s presojo ravnanja družbe Barlo na sestanku v Dernbachu je treba poudariti, da tožeče stranke ne zanikajo njene navzočnosti na zadevnem sestanku in ne navajajo, da naj bi se javno distancirala od njegove vsebine (glej točko 47 zgoraj).

69      V teh okoliščinah že sama navzočnost družbe Barlo na sestanku zadošča za ugotovitev, da je s svojim ravnanjem kršila člen 81 ES, saj je bila predmet sestanka, kot je razvidno iz zgoraj navedenega, najmanj razprava o cenah in ga je zato treba opredeliti kot očitno protikonkurenčnega (glej točki 37 in 38 zgoraj). V tem primeru bi se moral g. B. v nasprotju s trditvami tožečih strank zavedati, da sodeluje na sestanku kartela, in se od njega javno distancirati (glej točke 47, 48 in 51 zgoraj).

70      Tudi če je res, da družba Barlo svojih cen po tem sestanku ni zvišala, to ne zadošča za izpodbijanje odgovornosti tožečih strank (glej točko 49 zgoraj). Tožeče stranke nikakor niso dokazale, da družba Barlo informacij, izmenjanih na sestanku, ni uporabila pri svojem ravnanju na trgu (glej točko 40 zgoraj).

71      Na drugem mestu, tožeče stranke ne prerekajo protikonkurenčne vsebine sestanka, ki je potekal 29. junija 1998 v Darmstadtu in na katerega se nanaša točka 155 obrazložitve izpodbijane odločbe. Navajajo pa, da ni bilo ugotovljeno, da je družba Barlo s svojim ravnanjem nameravala prispevati k skupnim ciljem drugih udeležencev, tako da naj navzočnosti družbe Barlo na tem sestanku ne bi bilo mogoče opredeliti kot kršitev člena 81 ES.

72      Vendar te trditve ni mogoče sprejeti.

73      Zadošča ugotovitev, da je glede na opis tega sestanka v točki 155 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ga tožeče stranke ne prerekajo, šlo za očitno protikonkurenčni sestanek. V teh okoliščinah bi se morala družba Barlo na podlagi sodne prakse, navedene v točki 47 zgoraj, javno distancirati od njegove vsebine.

74      Natančneje, dejstva, da družba Barlo ni z ničimer nakazala, da bo spremenila svojo cenovno politiko (konec točke 155 obrazložitve izpodbijane odločbe), ni mogoče šteti za javno distanciranje (glej točko 50 zgoraj).

75      Prav tako ne prepriča trditev, da so udeleženci kartela družbo Barlo povabili na ta sestanek, da bi jo vključili v kartel, in da ta poskus ni uspel. Brez javnega distanciranja namreč ni dokazano, da družba Barlo pri drugih udeležencih ni vzbudila vtisa, da odobrava njihove odločitve ali da jim bo sledila, kot trdijo tožeče stranke.

76      V teh okoliščinah trditve tožečih strank, da je po eni strani šlo za prvi sestanek, na katerem so se pogajali o cenah in ki se ga je udeležil predstavnik družbe Barlo, in da ta ni pričakoval tako protikonkurenčne vsebine, da je družba Barlo po drugi strani zanikala vsakršno dejavno udeležbo na sestanku in da ni bilo dokazano, da je po tem sestanku spremenila svojo cenovno politiko, ter, nazadnje, da predstavnik družbe Barlo v izpodbijani odločbi ni omenjen na nobenem od nadaljnjih sestankov, niso upoštevne. Poleg tega je iz zgoraj navedenega razvidno, da ni šlo za prvi sestanek, ki se ga je udeležil predstavnik družbe Barlo. Kot je bilo navedeno zgoraj, takim trditvam družbe Lucite nasprotujejo trditve družb Atofina in Degussa ter trditve tožečih strank.

77      Tretjič, tožeče stranke v zvezi s sestankom 24. februarja 2000 v Heidelbergu navajajo, da je Komisija v točki 167 obrazložitve izpodbijane odločbe podala napačen opis in da ni šlo za sestanek kartela, temveč za „nepričakovan poskus“ uvedbe cenovnega sporazuma in vključitve družbe Barlo, ki pa ni uspel.

78      V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da je v točki 167 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno povzeta vsebina izjave tožečih strank v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, katere pravilnost v tem tožbenem postopku ni sporna. V nasprotju s trditvami tožečih strank ta izjava že sama po sebi dokazuje, da je bila vsebina zadevnega sestanka očitno protikonkurenčna. Iz nje namreč nedvoumno izhaja, da sta družbi Degussa in Atofina predstavili svoji novi cenovni strukturi, da bi druge udeležence spodbudili k posnemanju, in da so udeleženci o tem „razpravljali“. Tudi če bi bile trditve tožečih strank, da se je ta „razprava“ končala brez otipljivih rezultatov, dokazane, pa to še ne bi bilo dovolj, da bi navedeni sestanek izgubil protikonkurenčni značaj, saj so vsaj razpravljali o cenah in izmenjali poslovno pomembne informacije. Ker se družba Barlo ni javno distancirala od take vsebine sestanka, udeležbo tožečih strank v kartelu dokazuje že sama navzočnost družbe Barlo na tem sestanku (glej točke 37 in od 47 do 51 zgoraj).

79      Po drugi strani pa trditve Komisije, da so se podjetja „sestajala, da bi preverila izvajanje sporazumov o zvišanju cen“, da „je bilo v preteklih mesecih ugotovljeno, da se cene na nekaterih nacionalnih trgih niso zvišale ali so se samo deloma zvišale“, in da so „udeleženci izmenjavali tudi informacije o trgu“, potrjuje vsebina izjav družbe Degussa, ki jih je Komisija predložila na zahtevo Splošnega sodišča (glej točko 23 zgoraj). Komisija s sklicevanjem na točko 117 obrazložitve izpodbijane odločbe trdi, da so izmenjavali zlasti informacije o cenah na trgu, kar potrjuje tudi izjava tožečih strank, navedena v prejšnji točki, v kateri je omenjeno, da sta družbi Degussa in Atofina predstavili novi cenovni strukturi.

80      V teh okoliščinah, zlasti ob upoštevanju neizpodbijane izjave tožečih strank glede vsebine zadevnega sestanka, druge njihove trditve ne prepričajo. Zlasti ni pomembno, da podjetje „Repsol“ v izpodbijani odločbi ni omenjeno med udeleženci sestanka, medtem ko je družba Degussa njegovo navzočnost navedla, ali da se družba Lucite ne spominja nobenega sestanka na ta datum. Enako velja za trditve na podlagi dejstva, da je družba Degussa v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v nekaterih vidikih popravila svoje predhodne izjave. Poleg tega ni zanikala protikonkurenčne vsebine razprav med vpletenimi podjetji. Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da trditev Komisije o izmenjavanju informacij, „navedenih […] v točki 117 obrazložitve“, ni potrjena, je treba opozoriti, da so tožeče stranke same priznale, da sta družbi Degussa in Atofina predstavili novi cenovni strukturi. Tudi če ne bi bilo dokazano, da so se izmenjavale vse vrste informacij, navedene v točki 117 obrazložitve izpodbijane odločbe, bi bilo torej še vedno mogoče sklepati, da so bile med zadevnim sestankom dejansko izmenjane poslovno pomembne informacije.

81      Četrtič, v zvezi s sestankom z dne 21. avgusta 2000 v Deidesheimu je treba navesti, da je v točki 168 obrazložitve izpodbijane odločbe podroben opis tega sestanka, ki se v glavnem opira na zapiske, ki jih je med sestankom lastnoročno naredil predstavnik družbe Lucite in so bili v prostorih družbe Lucite odkriti med inšpekcijskim pregledom, v njih pa je med drugim navedeno zvišanje cen, predvideno za družbo Barlo. Ta sestanek, vključno z njegovo protikonkurenčno vsebino, so pozneje potrdile družba Lucite, in sicer v prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ter družbi Degussa in Atofina. Družba Barlo pa je svojo navzočnost na zadevnem sestanku in njegovo očitno protikonkurenčno vsebino potrdila tako:

„Četrti sestanek je bil 21. avgusta 2000 v Deidesheimu […], na dnevnem redu pa je bilo ‚elektronsko trgovanje‘, ki je bilo takrat tudi predmet številnih razprav na sestankih CEFIC. Vabilo na sestanek je znova razposlala družba Degussa. Namesto da bi govorili o elektronskem trgovanju, sta družbi Degussa in Atofina spremenili dnevni red sestanka in za november 2000 predlagali zvišanje cen. Družbi Degussa in Atofina sta izmenjali podrobne informacije o svojih cenah in sporočili, da nameravata novembra 2000 zvišati cene. Po informacijah, ki jih imajo na voljo [tožeče stranke], se g. Bernard ni strinjal z nobenim zvišanjem cen […]“

82      Na podlagi tega je treba ugotoviti, da sta bili očitno protikonkurenčna vsebina sestanka in navzočnost družbe Barlo na tem sestanku pravno zadostno dokazani.

83      Poleg tega tožeče stranke v tem postopku ne izpodbijajo opisa iz točke 168 obrazložitve izpodbijane odločbe, temveč samo trdijo, da Komisija ni dokazala, da je družba Barlo z navzočnostjo na tem sestanku kršila člen 81 ES, saj naj družba Barlo ne bi podprla predlogov družb Atofina in Degussa. Ta sestanek je bil po mnenju tožečih strank za družbo Barlo „nepričakovan poskus“ vključitve v kartel. Poudarjajo še, da ni nobenega dokaza, da je družba Barlo izvedla zvišanje cen, dogovorjeno na tem sestanku, kar naj bi Komisija priznala, saj datum tega sestanka sovpada s prenehanjem udeležbe te družbe pri kršitvi.

84      Vendar s tako utemeljitvijo ni mogoče ovreči ugotovitve Komisije, da je bil kršen člen 81 ES.

85      Prvič, trditvi, da se družba Barlo ni strinjala z zvišanjem cen, nasprotuje vsebina ročno napisanih zabeležk predstavnika družbe Lucite, ki so jo pozneje potrdile družbe Lucite, Degussa in Atofina.

86      Drugič, tudi če se družba Barlo ni izrecno strinjala z zvišanjem cen, se je vendarle udeležila očitno protikonkurenčnega sestanka, na katerem so razpravljali in odločali o zvišanju cen ter izmenjali poslovno kočljive informacije, ne da bi se javno distancirala od njegove vsebine. V teh okoliščinah je kršitev pravil o konkurenci dokazana v skladu z načeli iz sodne prakse, navedene v točki 49 zgoraj. Zlasti je brezpredmetno, da naj bi bila vsebina sestanka za družbo Barlo „nepričakovana“ in da naj ta ne bi upoštevala rezultatov sestanka.

87      Poleg tega izjava družbe Atofina, da „so na sestanku skušali povrniti zaupanje med družbami Degussa/Ato[fina]/Lucite/Barlo, da bi lahko zvišali cene“, še zdaleč ne dokazuje, da sestanek ni bil predviden kot sestanek kartela, kot trdijo tožeče stranke, temveč prej potrjuje očitno protikonkurenčno vsebino sestanka, navzočnost družbe Barlo na tem sestanku in dejstvo, da je bila družba Barlo vključena v kartel že pred tem sestankom.

88      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija upravičeno menila, da udeležba družbe Barlo na štirih navedenih sestankih pomeni kršitev člena 81 ES.

89      Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvami tožečih strank, da bi bilo treba v obravnavanem primeru „posebno pozornost“ posvetiti dokaznemu bremenu, ki naj bi ga skušala Komisija obrniti, saj so tožeče stranke družbo Barlo prevzele štiri leta po prenehanju kršitve, zato tožeče stranke niso mogle predložiti svojih dokazov. Iz navedenega je namreč razvidno, da je bila kršitev člena 81 ES dokazana v skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokazovanja.

90      Ker ugotovitev iz točke 88 zgoraj temelji na nedvoumnih dokazih, ki jih je zbrala Komisija, ni mogoče sprejeti niti tistih trditev tožečih strank, s katerimi v bistvu skušajo razlago dejstev, ki jo je upoštevala Komisija, nadomestiti z drugo „verjetno razlago“ (glej v tem smislu zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Coats Holdings in Coats proti Komisiji, točki 72 in 74).

91      Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Sporni sestanek v Barceloni (Španija) maja ali junija 1999 (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe)

92      Tožeče stranke v nasprotju s štirimi sestanki, preučenimi zgoraj, zanikajo udeležbo družbe Barlo na kakršnem koli sestanku maja oziroma junija 1999 in poleg tega trdijo, da Komisija sploh ni dokazala njegove izvedbe. Ta sestanek pa naj bi bil zanje „ključnega pomena“, saj je vezni člen med dvema sestankoma iz leta 1998 in obema sestankoma iz leta 2000, na katerih je bila družba Barlo navzoča.

93      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno:

„Predstavniki družb Atofina, ICI, Degussa, Barlo in Irpen (lokalni proizvajalec) so se maja ali junija 1999 sestali v hotelu v Barceloni. Namen sestanka je bil seznaniti družbo Irpen z dogovori o cenah in jo vključiti v sporazume. Razpravljali so tudi o določitvi minimalnih cen, vključno s cenami na paleto. Razprave so potekale po državah in kupcih, pri čemer je bil časovni načrt zvišanja cen natančno določen za vsako državo.“

94      Kot poudarjajo tožeče stranke, je jasno, da Komisija ni imela nobenega listinskega dokaza o tem sestanku, ne samo v zvezi z njegovo protikonkurenčno vsebino, ampak tudi v zvezi s samo izvedbo sestanka in njegovimi udeleženci. Komisija je namreč opis tega sestanka v izpodbijani odločbi podkrepila samo z izjavo družbe Atofina v prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi in potrditvijo družbe Degussa v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

95      Treba je torej preveriti, ali ti izjavi pravno zadostno dokazujeta udeležbo družbe Barlo na domnevnem sestanku.

96      V zvezi s tem je treba opozoriti, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 52 do 54 zgoraj, da imajo izjave, podane v okviru politike prizanesljivosti, pomembno vlogo. Dokazna vrednost teh izjav, podanih v imenu podjetij, ni zanemarljiva, ker predstavljajo znatno pravno in gospodarsko tveganje (glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 24. marca 2011 v zadevi Aalberts Industries in drugi proti Komisiji, T‑385/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 47). Vendar iz sodne prakse, navedene v točkah 53 in 55 zgoraj, tudi izhaja, da je treba izjave podjetij, obtoženih v zvezi s prošnjami na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, presojati previdno in da jih ob izpodbijanju na splošno ni mogoče sprejeti brez potrditve.

97      Poleg tega Splošno sodišče za preučitev dokazne vrednosti izjav podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo, upošteva zlasti pomen ujemajočih se indicev v podporo upoštevnosti navedenih izjav (zgoraj v točki 44 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 220, in zgoraj v točki 53 navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 70). Na zahtevano stopnjo potrditve po potrebi vpliva tudi upoštevnost izjave (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 220).

98      Tožeče stranke v obravnavanem primeru navajajo, da izjava družbe Atofina v prošnji, ki jo je vložila na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, nima dokazne vrednosti, ker naj ne bi bila dovolj natančna.

99      V zvezi s tem je treba navesti, da družba Atofina uvršča zadevni sestanek med več sestankov, ki naj bi potekali v obdobju od poletja 1997 do leta 1999 in so opisani na strani, vzeti iz njene prošnje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi in priloženi odgovoru na tožbo. Družba Atofina je na vrhu navedene strani pod naslovom „Udeleženci“ navedla zadevna podjetja, in sicer podjetja Atoglas, Röhm, Degussa, Lucite (ICI), Repsol in Barlo, ter imena njihovih predstavnikov, med drugim „W. [B.] in od leta 1999 E. [S.]“ za družbo Barlo. Dalje, družba Atofina je opisala več sestankov v Nemčiji, med njimi dva sestanka v Darmstadtu poleti in jeseni 1998, ter Franciji in Italiji. Nazadnje, na dnu navedene strani je družba Atofina navedla:

„Maj/junij 99

Sestanek v hotelu v središču Barcelone: isti in Irpen (lokalni proizvajalec) v navzočnosti predstavnikov lokalnih mrež.

Vsebina razprav v Darmstadtu in na lokalni ravni:

Ravni cen pri distributerjih (70 % trga), opredelitev ciljev minimalnih cen za predelovalce, določitev minimalnih cen na paleto.“

100    Treba je ugotoviti, da je bilo mogoče na podlagi te izjave v nasprotju s trditvami tožečih strank opredeliti udeležence sestanka, pa tudi njegovo protikonkurenčno vsebino. Navedbo „isti in Irpen“ je namreč treba razumeti ob upoštevanju navedbe udeležencev različnih sestankov na vrhu strani z izjavo družbe Atofina, kjer je ta med drugim navedla „Barlo[:] W. [B.] in od leta 1999 E. [S.]“. Tudi navedbo „vsebina razprav […] na lokalni ravni“ je treba na tej strani nujno razumeti, kot da se med drugim nanaša na zadevni sestanek v Barceloni. Vsebina tega sestanka je tako po navedbah družbe Atofina obsegala določitev „ravni cen pri distributerjih“, „opredelitev ciljev minimalnih cen za predelovalce“ in „določitev minimalnih cen na paleto“. Čeprav ta dokument ni naveden v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe, je iz spisa prav tako razvidno, da je družba Atofina pozneje v odgovor na zahtevo Komisije za informacije predložila dodatne pripombe v zvezi s spornim sestankom, pri čemer se je izrecno sklicevala na navzočnost predstavnika družbe Barlo. Poleg tega je družba Atofina predložila dodatno pojasnilo glede protikonkurenčne vsebine sestanka, saj je zatrdila, da je bil njegov „namen […] razširiti cenovno strukturo na Španijo/Portugalsko in prepričati lokalne proizvajalce, da se vključijo vanjo“.

101    Iz tega nedvoumno izhaja, da je bil po mnenju družbe Atofina predstavnik družbe Barlo med udeleženci zadevnega sestanka in da je imel ta sestanek protikonkurenčno vsebino.

102    Treba pa je tudi poudariti, da tožeče stranke upravičeno trdijo, da izjava družbe Atofina ne vsebuje veliko podrobnosti o domnevnem sestanku v Barceloni. Tako iz nje ni mogoče razbrati niti datuma, niti natančnega kraja sestanka, niti točk, ki so bile na sestanku posebej obravnavane. Podrobnosti v zvezi z zadnjim so bile dodane šele naknadno (glej točko 100 zgoraj). Ta opis se razlikuje od opisa drugih sestankov na zadevni strani, za katere so navedena imena hotelov, v katerih so potekali, posebna vprašanja, o katerih so razpravljali, in včasih tudi druga pojasnila, kot je ime podjetja, ki je plačalo hotelske stroške. Prav tako izjava družbe Atofina ne vsebuje nobene podrobne informacije o tej družbi, razen navedbe predstavnika družbe Barlo med udeleženci sestanka.

103    Ugotoviti je treba še, da je lahko upoštevnost izjave družbe Atofina relativizirana glede na presojo Komisije v zvezi z drugimi sestanki, ki jih je omenila. Treba je namreč poudariti, da sta se tožečim strankam v izpodbijani odločbi od osmih preostalih sestankov iz sklopa, na katerega se je nanašala izjava družbe Atofina (sestanki septembra 1997 v Dernbachu, aprila 1998 v Dernbachu, junija 1998 v Idsteinu (Nemčija), spomladi 1998 v Parizu (Francija), poleti 1998 v Darmstadtu, jeseni 1998 v Darmstadtu in dva sestanka v Milanu (Italija) ali v bližini Milana leta 1999), očitala samo dva, na katerih je družba Barlo priznala svojo udeležbo, in sicer sestanek v Dernbachu aprila 1998 in sestanek v Darmstadtu junija 1998. Poudarjeno pa je tudi, da so „udeleženci“, med njimi družba Barlo, ki so v izjavi družbe Atofina navedeni na vrhu strani, po njenih navedbah sodelovali na vseh sestankih iz navedenega sklopa.

104    Ker ni drugih listinskih dokazov o spornem sestanku, je treba v teh okoliščinah še posebej pozorno preučiti potrditev navzočnosti družbe Barlo na spornem sestanku, ki jo je dala družba Degussa.

105    Takoj je treba ugotoviti, da je upoštevnost potrditve družbe Degussa po eni strani omejena z vsebinskega vidika in po drugi strani glede na okoliščine, v katerih je bila podana.

106    Družba Degussa je namreč po eni strani čisto na splošno potrdila „izvedbo, vsebino in udeležence“ sestanka, ni pa navedla nobene posebne informacije o družbi Barlo. Edina podrobnost, ki jo vsebuje ta izjava, se nanaša na namen sestanka (vključitev podjetja Irpen v sporazume) in ni posebej povezana z družbo Barlo. Sicer pa je družba Degussa izrecno zatrdila, da se podrobnosti več ne spomni, zlasti da ne more navesti datuma sestanka, saj ne najde potrdila o potnih stroških g. F. za to obdobje.

107    Treba je torej ugotoviti, da je potrditvena moč te izjave glede navzočnosti družbe Barlo na spornem sestanku razmeroma majhna.

108    Po drugi strani pa je treba v zvezi s trditvami tožečih strank, da je bila ta potrditev predložena v zelo pozni fazi postopka, in sicer v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, poudariti, da ta okoliščina izjavi družbe Degussa sama po sebi ne more odvzeti celotne dokazne vrednosti, saj jo je treba preučiti z vidika vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera.

109    Je pa dokazna vrednost take izjave manjša, kot če bi bila podana spontano, in to ne glede na izjavo družbe Atofina. Natančneje, kadar je podjetje, ki vloži prošnjo za imuniteto, seznanjeno z dokazi, ki jih je Komisija zbrala med preiskavo, se logika postopka iz obvestila o ugodni obravnavi (glej točko 53 zgoraj), v skladu s katero lahko vsak poskus zavajanja Komisije omaje iskrenost in popolnost sodelovanja podjetja, ne uporablja enako kot pri izjavi, ki je podana spontano, ne da bi bili znani očitki Komisije. Tudi ugotovitve, da so izjave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi v nasprotju z interesi njihovega avtorja, tako da jih je načeloma treba šteti za še posebej zanesljive dokaze (glej točko 54 zgoraj), ne veljajo nujno v celoti za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga poda podjetje, ki vloži prošnjo za imuniteto, kot je družba Degussa.

110    Poleg tega ni mogoče izključiti, da je vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah vplivala na obseg take potrditve, če gre tako kot v obravnavanem primeru za popolnoma splošno potrditev „izvedbe“, „vsebine“ in „udeležencev“ nekega sestanka. To ponazarja obravnava dveh sestankov v Milanu ali v bližini Milana, ki naj bi glede na izjavo družbe Atofina potekala leta 1999. Komisija je v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da „[teh] dveh sestankov, ki ju je družba Atofina navedla [v izjavi], ni uporabila zoper [tožeče stranke], saj v drugi prošnji za ugodno obravnavo, to je prošnji družbe Degussa, ni bila izrecno potrjena navzočnost družbe Barlo na teh sestankih“. Pojasnila je še, da je „[d]ružba Degussa […] v točki 160 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah samo opozorila na navzočnost družb Atofina, Degussa, Lucite, Madreperla in Plastidit, kot je navedeno v točki 240 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah“. Komisija pa ni pojasnila, zakaj se je odločila, da v točki 240 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah družbe Barlo ne navede med udeleženci dveh sestankov v Milanu ali v bližini Milana, medtem ko je to storila za sporni sestanek v Barceloni, in to čeprav je družba Atofina navzočnost družbe Barlo v obeh primerih navedla z enakimi besedami („isti in […]“). V zvezi z identiteto udeležencev protikonkurenčnih sestankov torej ni mogoče izključiti, da se je družba Degussa nekoliko oprla na besedilo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, namesto da bi objektivno obnovila dejstva.

111    Nazadnje, opozoriti je treba, prvič, da tožeče stranke odločno zanikajo navzočnost družbe Barlo na spornem sestanku, medtem ko izrecno priznavajo njeno navzočnost na vseh drugih sestankih, ki se ji očitajo v izpodbijani odločbi, in drugič, da v izpodbijani odločbi ni nobene druge potrditve tega sestanka, ki so se ga po navedbah družbe Atofina udeležili tudi družba ICI (postala Lucite) ter podjetji „Repsol“ in „Irpen“, čeprav sta tudi družbi ICI in Lucite vložili prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

112    Glede na vsa dejstva, analizirana zgoraj, zlasti nezmožnost Komisije, da zbere listinske dokaze o zadevnem sestanku ali podrobnejše izjave v zvezi z navzočnostjo družbe Barlo na tem sestanku, in ob upoštevanju načela, da je treba dvom na strani sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe (glej točko 58 zgoraj), je treba ugotoviti, da tožečim strankam ni mogoče očitati sestanka v Barceloni, navedenega v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe.

113    V zvezi s tem je sicer res treba poudariti, da Komisija upravičeno trdi, da se mora sicer sklicevati na natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Volkswagen proti Komisiji, točka 43 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točka 55), vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži, zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve, temveč je dovolj, da sklenjeni krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180 in navedena sodna praksa). Prav tako Komisija upravičeno vztraja, da je treba dokaze presojati v celoti in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točka 175).

114    Vendar pa ker Komisija trdi, da je treba sestanek v Barceloni maja oziroma junija 1999 presojati z vidika neprekinjenega sodelovanja med člani kartela, ki se je po navedbah družbe Degussa začelo že v letih 1984 in 1985, je treba opozoriti, da je v izpodbijani odločbi priznala, da „udeležbe družbe Barlo v kartelu ni mogoče primerjati z udeležbo večine drugih podjetij“, zlasti ker „dokazani protikonkurenčni stiki kažejo bolj na to, da se je družba Barlo občasno udeleževala sestankov, ki so bili omejeni na sprotno obveščanje podjetja o sporazumih ali protikonkurenčnih praksah, dogovorjenih za trdne plošče iz PMMA“ (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je prav tako priznala, da je družba Barlo sodelovala pri kršitvi krajše obdobje kot druga podjetja, in sicer od 30. aprila 1998 do 21. avgusta 2000, medtem ko je bila kršitev kot taka dokazana za obdobje od 23. januarja 1997 do 12. septembra 2002. Glede na te okoliščine je zelo verjetno, da je bila udeležba družbe Barlo v kartelu omejena samo na štiri sestanke, za katere so tožeče stranke priznale njeno navzočnost. Zato ugotovitve iz točke 112 zgoraj ni mogoče spremeniti niti na podlagi celovite presoje sklenjenega kroga indicev, ki jih je Komisija zbrala proti tožečim strankam, niti na podlagi okoliščin zadeve.

115    Iz tega izhaja, da navedenega očitka ni mogoče sprejeti.

–       Neobstoj drugih stikov ali izmenjav, pri katerih naj bi sodelovala družba Barlo

116    Tožeče stranke izpodbijajo pravilnost trditev iz točke 227 obrazložitve izpodbijane odločbe. Po eni strani navajajo, da je iz podrobnega opisa sestankov, ki se jih je udeležila družba Barlo, razvidno, da niso bili namenjeni obveščanju te družbe o vsebini sestankov, ki se jih ni udeležila. Po drugi strani pa poudarjajo, da v izpodbijani odločbi nikakor ni naveden obstoj drugih stikov ali izmenjav, pri katerih bi sodelovala družba Barlo, in da ni predložen noben dokaz v utemeljitev obstoja takih stikov ali izmenjav.

117    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točki 227 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno:

„[…] dejstvo, da se družba Barlo morda ni udeležila vseh sestankov, namenjenih izdelkom, za katere je to podjetje specializirano (in sicer trdne plošče iz PMMA), nikakor ne vpliva na presojo njene udeležbe v kartelu, saj se je udeležila sestankov, ki so potekali pred sestanki, na katerih ni bila navzoča, in po njih, tako da se je lahko seznanila z informacijami, izmenjanimi z njenimi konkurenti, in jih upoštevala pri določitvi svojega poslovnega ravnanja na trgu […]“

118    Ugotoviti je treba, da trditve strank temeljijo na napačnem razumevanju te točke obrazložitve. Komisija je namreč v njej samo zavrnila trditev, da tožečim strankam ni mogoče pripisati odgovornosti za enotno in trajajočo kršitev, ker se je družba Barlo udeležila majhnega števila sestankov. Nasprotno pa Komisija ni trdila, niti da je bila družba Barlo dejansko seznanjena z vsebino sestankov, ki se jih ni udeležila, niti da je sodelovala še pri drugih stikih ali izmenjavah. Opozorila je samo na možnost, da je („lahko“) bila družba Barlo obveščena, kar pa se v tožbi sicer ne izpodbija.

119    Trditve tožečih strank so torej neupoštevne.

120    Prav tako med strankami ni sporno, da očitki, ki jih je Komisija navedla zoper tožeče stranke, temeljijo na dejstvu, da se je družba Barlo udeležila petih protikonkurenčnih sestankov v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA, ki so bili preučeni zgoraj.

121    V delu, v katerem tožeče stranke zanikajo odgovornost za enotno kršitev, je v preostalem napoteno na preučitev drugega dela prvega tožbenega razloga v nadaljevanju.

122    Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Ugotovitev v zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga

123    Glede na navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno presojo sestankov in drugih stikov ali izmenjav, pri katerih je sodelovala družba Barlo, sprejeti v delu, v katerem se nanaša na zatrjevano udeležbo družbe Barlo na sestanku maja ali junija 1999 v Barceloni, v preostalem pa ga je treba zavrniti. Morebitne posledice te ugotovitve za zakonitost izpodbijane odločbe in določitev zneska globe bodo preučene v nadaljevanju.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sodelovanja družbe Barlo pri „enotnem in skupnem protikonkurenčnem načrtu“ za tri izdelke iz PMMA

124    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno ugotovila, da so zaradi svoje pridružitve ali prispevka k „enotnemu in skupnemu protikonkurenčnemu načrtu“, ki se je nanašal na tri skupine izdelkov, in sicer komponente za modeliranje iz PMMA, trdne plošče iz PMMA in sanitarno opremo iz PMMA, kršile člen 81 ES.

125    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je glede na naravo kršitev pravil o konkurenci ter naravo in resnost sankcij za te kršitve odgovornost za njihovo storitev osebna (zgoraj v točki 34 navedena sodba Anic Partecipazioni, točka 78).

126    Dalje, poudariti je treba, da dogovori in usklajena ravnanja, navedena v členu 81(1) ES, nujno izhajajo iz sodelovanja več družb, ki so vse sostorilke kršitve, vendar lahko sodelujejo na različne načine, zlasti glede na značilnosti zadevnega trga in položaj vsake družbe na tem trgu, cilje, ki si jih prizadevajo doseči, ter izbrana ali načrtovana sredstva izvajanja. Vendar sámo dejstvo, da vsako podjetje sodeluje pri kršitvi na svoj način, ni dovolj za izključitev njegove odgovornosti za celotno kršitev, skupaj z ravnanji, ki so jih dejansko izvajala druga sodelujoča podjetja, vendar imajo isti cilj ali enak protikonkurenčni učinek (zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 79 in 80).

127    Do kršitve člena 81(1) ES lahko pride ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali nadaljevanih ravnanjih. Te razlage dejstvo, da lahko en znak ali več znakov dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano prav tako predstavlja kršitev teh določb, ne more izpodbiti (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 81). Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „celovit načrt“, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258 in navedena sodna praksa), tudi če se dokaže, da je bilo zadevno podjetje neposredno udeleženo samo pri enem ali več delih kršitve (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 161 in navedena sodna praksa).

128    V skladu s sodno prakso mora Komisija za ugotovitev sodelovanja podjetja pri takem enotnem sporazumu dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 87, in zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 83).

129    Nazadnje, treba je poudariti, da je treba dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo pri vseh vidikih omejevalnega sporazuma ali da je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri določitvi globe (zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 90, in zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 86).

130    Na prvem mestu je treba v obravnavanem primeru navesti, da v izreku izpodbijane odločbe ni podrobno naveden natančen obseg kršitve, za katero je bila naslovnikom te odločbe pripisana odgovornost, saj je v členu 1 navedena samo „vrst[a] sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju metakrilatov“, ne da bi bili zadevni izdelki posebej omenjeni.

131    Opozoriti pa je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, zato ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04, ZOdl., str. II‑3601, točka 1258 in navedena sodna praksa).

132    V točki 2 obrazložitve izpodbijane odločbe je jasno navedeno, da se enotna in trajajoča kršitev nanaša na tri izdelke iz PMMA:

„Naslovniki te odločbe so sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP v sektorju metakrilatov v zvezi z naslednjimi tremi izdelki:

–        PMMA – komponente za modeliranje,

–        PMMA – trdne plošče in

–        PMMA – sanitarna oprema.“

133    Poleg tega je Komisija v točkah od 222 do 226 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, zakaj meni, da je mogoče zadevni kartel opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev v zvezi z navedenimi tremi izdelki. V teh okoliščinah je bil poseben primer tožečih strank obravnavan tako:

„Dejstvo, da zadevna podjetja niso sodelovala pri vseh elementih globalnega omejevalnega sporazuma, teh ne razbremenjuje odgovornosti za kršitev člena 81 [ES]. V obravnavanem primeru okoliščina, da družba Barlo v nasprotju z drugimi strankami protikonkurenčnih dogovorov ne proizvaja vseh treh izdelkov iz PMMA, ne spremeni niti narave niti namena kršitve, ki je bil izkrivljati običajno gibanje cen vseh teh izdelkov. Iz dejanskega stanja, navedenega v razdelku 3 [izpodbijane odločbe], je jasno razvidno, da so vse stranke protikonkurenčnih sporazumov k temu skupnemu protikonkurenčnemu načrtu pristopile in prispevale v okviru svojih možnosti (torej glede na to, ali so bile specializirane za enega ali več izdelkov, na katere so se ti sporazumi nanašali).“ (točka 226 obrazložitve izpodbijane odločbe)

134    Na podlagi te obrazložitve izpodbijane odločbe je torej treba ugotoviti, da je v členu 1 tožečim strankam pripisana odgovornost za udeležbo pri enotni in trajajoči kršitvi v zvezi s komponentami za modeliranje iz PMMA, trdnimi ploščami iz PMMA in sanitarno opremo iz PMMA.

135    Na drugem mestu je treba navesti, da v presojo Splošnemu sodišču ni bilo predloženo vprašanje glede obstoja enotne kršitve v zvezi z vsemi tremi zadevnimi izdelki, temveč vprašanje glede odgovornosti strank za celotno kršitev. Tožeče stranke so namreč šele v repliki navedle trditve, s katerimi so izpodbijale sam obstoj enotne kršitve. Te trditve je treba šteti za nov tožbeni razlog in jih zavreči kot nedopustne na podlagi člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča. Poleg tega jih glede na spodnje ugotovitve v nobenem primeru ne bi bilo treba preučiti.

136    Preučiti je torej treba, ali je lahko udeležba tožečih strank pri kršitvi zaradi njihovega ravnanja povzročila nastanek njihove odgovornosti za celotno kršitev, storjeno med njihovo udeležbo.

137    Prvič, v zvezi s tem je treba zavrniti trditev, povezano z dejstvom, da družba Barlo ni bila dejavna v sektorju ene od skupin izdelkov, in sicer v sektorju sanitarne opreme iz PMMA. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da lahko podjetje, kot je Splošno sodišče že presodilo, krši prepoved iz člena 81(1) ES, kadar je namen njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na nekem upoštevnem trgu znotraj skupnega trga, ne da bi to nujno predpostavljalo, da tudi samo deluje na navedenem upoštevnem trgu (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi AC-Treuhand proti Komisiji, T‑99/04, ZOdl., str. II‑1501, in z dne 8. septembra 2010 v zadevi Deltafina proti Komisiji, T‑29/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 48). Zato zgolj dejstvo, da družba Barlo ni bila dejavna v sektorju sanitarne opreme iz PMMA, še ne pomeni, da tožečim strankam ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitev, storjeno v zvezi s tem izdelkom.

138    Drugič, dejstvo, da je Komisija v izpodbijani odločbi „umaknila očitke zoper [tožeče stranke], kar zadeva komponente za modeliranje iz PMMA“ (točka 93 obrazložitve izpodbijane odločbe), prav tako ne pomeni, da jim ni mogoče pripisati odgovornosti za enotno kršitev, ki se med drugim nanaša na ta izdelek.

139    Res je, da se je Komisija v točki 93 obrazložitve izpodbijane odločbe nespretno izrazila, tako da bi se lahko zdelo, da nasprotuje odgovornosti tožečih strank za enotno kršitev, navedeno v členu 1 izpodbijane odločbe in razloženo glede na točki 2 in 226 obrazložitve (glej točke od 130 do 134 zgoraj). Vendar je treba točko 93 obrazložitve izpodbijane odločbe glede na celotno obrazložitev izpodbijane odločbe nujno razumeti tako, da neposredna udeležba družbe Barlo v delu kartela, ki se je nanašal na komponente za modeliranje iz PMMA, po mnenju Komisije ni bila dokazana. Vendar to dejstvo samo po sebi ne izključuje odgovornosti tožečih strank za enotno kršitev v zvezi z vsemi tremi zadevnimi izdelki (glej točko 126 zgoraj).

140    Tretjič, dejstvo, da je Komisija v zvezi s tožečimi strankami v izpodbijani odločbi navedla samo pet sestankov, ki naj bi se zvrstili v več kot dveletnem obdobju in od katerih naj se nobeden ne bi štel za „sestanek na vrhu“, na katerem so bili sklenjeni „temeljni sporazumi o sodelovanju“ (točka 105 obrazložitve izpodbijane odločbe), prav tako ne zadošča za izključitev njihove odgovornosti za enotno kršitev.

141    Iz sodne prakse namreč izhaja, da dejstvo, da so različna podjetja imela različne vloge pri uresničevanju skupnega cilja, ne izključuje enakosti protikonkurenčnega namena in s tem kršitve, če je vsako podjetje na svoji ravni uresničevalo skupni cilj (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi BST proti Komisiji, T‑452/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 32 in navedena sodna praksa). Poleg tega je bilo že razsojeno, da v okviru splošnega sporazuma, ki je trajal več let, nekajmesečni zamik med posameznimi izrazi omejevalnega sporazuma ne pomeni veliko. Nasprotno, odločilno je dejstvo, da se različna dejanja zaradi enakega cilja umeščajo v skupni načrt (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 260, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 483).

142    Četrtič, z vidika trditev, ki jih navajajo tožeče stranke, je torej treba še preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz sodne prakse, navedene v točki 128 zgoraj.

143    Splošno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da je podjetje lahko odgovorno za celoten kartel, tudi če je dokazano, da je neposredno sodelovalo le pri enem ali nekaj njegovih delih, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, zlasti z rednimi sestanki, ki so potekali več let, del celotnega sistema, namenjenega izkrivljanju običajnega delovanja konkurence, in drugič, če je ta sistem pokrival vse sestavne dele kartela (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Corus UK proti Komisiji, T‑48/00, ZOdl., str. II‑2325, točka 176, in zgoraj v točki 141 navedena sodba BST proti Komisiji, točka 32).

144    Tako dejstvo, da sta cilj dogovora, pri katerem je sodelovalo podjetje, in cilj globalnega omejevalnega sporazuma enaka, ne zadostuje, da bi se temu podjetju pripisalo sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu. Samo če je družba, ko je sodelovala pri tem dogovoru, vedela ali bi morala vedeti, da se je s tem vključila v globalni omejevalni sporazum, lahko namreč njeno sodelovanje pri zadevnem dogovoru pomeni izraz njenega pristopa k temu globalnemu omejevalnemu sporazumu (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Sigma Tecnologie proti Komisiji, T‑28/99, Recueil, str. II‑1845, točka 45, in zgoraj v točki 54 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 209).

145    V zvezi s tem je treba takoj navesti, da Komisija ni niti dokazala niti trdila, da je družba Barlo vedela ali bi morala vedeti, da se je z udeležbo pri omejevalnem sporazumu, ki se je nanašal na trdne plošče iz PMMA, vključila v globalni omejevalni sporazum za tri izdelke iz PMMA.

146    Nasprotno, kot tožeče stranke upravičeno poudarjajo, je Komisija v izpodbijani odločbi sama priznala, da „družba Barlo ni vedela oziroma ni nujno vedela za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov“ (točka 335 obrazložitve izpodbijane odločbe).

147    Prav tako Komisija ne navaja, da je bila družba Barlo seznanjena z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidela in je bila pripravljena sprejeti tveganje. Nasprotno, v odgovoru na tožbo trdi, da je bila družba Barlo seznanjena z ukrepi svojih konkurentov za dosego tega enotnega cilja „vsaj v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA“.

148    Trditev, ki jo zagovarja Komisija, namreč temelji zgolj na domnevi, da je bila kršitev, ki bi jo lahko družba Barlo „subjektivno dojemala“ kot kršitev, ki se nanaša samo na trdne plošče iz PMMA, sestavni del obsežnejše enotne kršitve, ki je zajemala vse tri izdelke iz PMMA. Iz sodne prakse, navedene v točkah 128, 143 in 144 zgoraj, jasno izhaja, da je subjektivno dojemanje kršitve upošteven element glede na člen 81(1) ES. V zvezi s tem je namreč treba opozoriti, da se ta določba uporabi samo ob obstoju soglasja volj med zadevnimi strankami (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi IMI in drugi proti Komisiji, T‑18/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 88 in navedena sodna praksa).

149    Poudariti je treba še, da samo na podlagi dejstva, da je družba Barlo vedela za protikonkurenčne cilje na področju trdnih plošč iz PMMA in jih je izpolnjevala, ni bilo mogoče sklepati, da je vedela za enotni cilj enotnega omejevalnega sporazuma v sektorju metakrilatov. Kot je bilo namreč že razsojeno, pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence v danem sektorju, ker vplivanje na konkurenco kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del njegovega smisla, ker bi moralo biti posledično več ravnanj, ki se nanašajo na gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve (zgoraj v točki 127 navedena sodba BASF in UCB proti Komisiji, točka 180, in sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 92).

150    V skladu s trditvijo Komisije bi bilo namreč mogoče podjetju pripisati enotno kršitev že samo na podlagi ugotovitve objektivnih povezav med navedeno kršitvijo in sporazumom, pri katerem je to podjetje sodelovalo, kot je pripadnost istemu gospodarskemu sektorju, ne da bi bilo sploh dokazano, da je vedelo za obstoj take enotne kršitve ali da jo je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, povezano z njo.

151    Ugotoviti je torej treba, da Komisija ni dokazala, da je sodelovanje družbe Barlo pri kršitvi v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA zaradi njenega ravnanja povzročilo nastanek odgovornosti tožečih strank za celotno kršitev, in da je drugi del prvega tožbenega razloga zato utemeljen.

152    Posledično je treba razglasiti ničnost člena 1 izpodbijane odločbe v delu, v katerem je ugotovljeno, da so tožeče stranke s tem, da so sodelovale pri več protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih, ki se niso nanašali samo na trdne plošče iz PMMA, ampak tudi na komponente za modeliranje in sanitarno opremo iz PMMA, kršile člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP.

153    Morebitne posledice te ugotovitve za znesek globe, naložene tožečim strankam, bodo preučene v nadaljevanju, in sicer v okviru analize drugega dela drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno oceno teže kršitve.

 Tretji del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sodelovanja družbe Barlo pri trajajoči kršitvi

154    Tožeče stranke navajajo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da so storile trajajočo kršitev. Poudarjajo, da izpodbijana odločba temelji na dejstvu, da je bila družba Barlo navzoča na petih sestankih, ki so se zvrstili v več kot dveletnem obdobju, kar naj bi s praktičnega vidika izključevalo vsakršno neprekinjeno udeležbo v kartelu. Poleg tega še pripominjajo, da brez upoštevanja domnevnega sestanka v Barceloni maja ali junija 1999, katerega izvedbo zanikajo, izpodbijana odločba temelji na štirih sestankih, od katerih naj bi bila prva dva izvedena v prvi polovici leta 1998, druga dva pa leta 2000, torej naj bi med njimi preteklo 20 mesecev.

155    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je trajanje kršitve sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija. V skladu s sodno prakso velja, da mora Komisija, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je na podlagi njih mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med določenima datumoma (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2009 v zadevi Peugeot in Peugeot Nederland proti Komisiji, T‑450/05, ZOdl., str. II‑2533, točka 220 in navedena sodna praksa).

156    Poleg tega je bilo razsojeno, da na podlagi dejstva, da je kartel deloval neprekinjeno, ni mogoče izključiti možnosti, da je eden ali več njegovih članov za neko obdobje prekinil sodelovanje (zgoraj v točki 148 navedena sodba IMI in drugi proti Komisiji, točka 83).

157    Še več, trditev Komisije, da je treba pri preučitvi neprekinjenosti kršitve upoštevati tudi neobstoj distanciranja od kartela in neuvedbo resnično neodvisne politike, ne pa samo neudeležbo pri dejavnostih kartela v kratkem obdobju, je upoštevna samo, če Komisija zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, tako da predloži dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da razumno omogočajo sklep, da je kršitev med določenima datumoma trajala neprekinjeno (glej zgoraj v točki 148 navedeno sodbo IMI in drugi proti Komisiji, točka 86 in navedena sodna praksa). Če bi namreč sprejeli trditev Komisije brez takih dokazov, bi dokazno breme glede trajanja kršitve preložili na tožeče stranke, kar je v nasprotju z načeli, navedenimi v točkah 43 in 155 zgoraj.

158    Zato je treba preučiti, ali je Komisija, kot zatrjuje, v obravnavanem primeru predložila dokaze v zvezi z dejstvi, ki so si časovno dovolj blizu.

159    V zvezi s tem je treba še navesti, da čeprav je obdobje, ki loči dve kršitveni ravnanji, upoštevno merilo pri ugotavljanju trajajoče narave kršitve, pa vprašanja, ali je to obdobje dovolj dolgo, da bi pomenilo prekinitev kršitve, ni mogoče preučevati abstraktno. Nasprotno, treba ga je preučiti v povezavi z delovanjem zadevnega kartela (zgoraj v točki 148 navedena sodba IMI in drugi proti Komisiji, točka 89), po potrebi vključno s posebnimi pogoji udeležbe zadevnega podjetja v njem.

160    Ob upoštevanju presoje prvega dela prvega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da očitki, ki jih je Komisija navedla zoper tožeče stranke, temeljijo na dejstvu, da je bila družba Barlo navzoča na teh štirih sestankih: sestanku aprila 1998 v Dernbachu (točka 151 obrazložitve izpodbijane odločbe), sestanku 29. junija 1998 v Darmstadtu (točka 155 obrazložitve izpodbijane odločbe), sestanku 24. februarja 2000 v Heidelbergu (točka 167 obrazložitve izpodbijane odločbe) in sestanku 21. avgusta 2000 v Deidesheimu (točka 168 obrazložitve izpodbijane odločbe).

161    Prvič, ugotoviti je treba, da je med sestankoma v Dernbachu in Darmstadtu ter sestankoma v Heidelbergu in Deidesheimu preteklo samo nekaj mesecev. Ti presledki v okoliščinah delovanja kartela niso dovolj dolgi, da bi bilo mogoče sklepati, da je družba Barlo prekinila udeležbo v kartelu. Poleg tega tožeče stranke ne trdijo nasprotnega.

162    Drugič, ugotoviti je treba, ali je Komisija dokazala neprekinjeno udeležbo družbe Barlo v kartelu med sestankom 29. junija 1998 v Darmstadtu (točka 155 obrazložitve izpodbijane odločbe) in sestankom 24. februarja 2000 v Heidelbergu (točka 167 obrazložitve izpodbijane odločbe).

163    V zvezi s tem je treba poudariti, po eni strani, da je iz točke 155 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so se udeleženci sestanka 29. junija 1998 v Darmstadtu dogovorili o zvišanju cen oktobra 1998. Čeprav je v tej točki obrazložitve navedeno, da družba Barlo ni z ničimer nakazala, da bo spremenila svojo cenovno politiko, in čeprav družba Barlo v točki 157 obrazložitve izpodbijane odločbe ni navedena med podjetji, ki so na sestanku 29. junija 1998 v Darmstadtu dejansko sklenila sporazum, vseeno velja, da je lahko izkoristila informacije o zvišanju cen, predvidenem za oktober 1998, in ustrezno prilagodila svoje poslovno ravnanje. Ugotoviti je torej treba, da je bila družba Barlo neprekinjeno udeležena v kartelu do konca oktobra 1998.

164    Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da je v izpodbijani odločbi v tem obdobju navedenih deset sestankov v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA, ki so potekali po sestanku v Darmstadtu, in to precej redno vsaj do polovice leta 1999 (in sicer sestanki 18. avgusta, 11. septembra in 10. decembra 1998, sestanki 20. januarja, 4. in 19. marca ter 5. maja 1999, sestanki maja ali junija 1999 ter dodatna sestanka v Italiji leta 1999, brez natančnega datuma; točka 157 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na izpodbijano odločbo so se udeleženci na teh sestankih dogovorili o zvišanju cen in prevalitvi stroškov storitev na kupce ter izmenjali podatke o trgu. Poleg tega je v točki 166 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno zvišanje cen, napovedano 1. novembra 1999 in uvedeno januarja 2000 (točka 166 obrazložitve izpodbijane odločbe).

165    Iz teh točk obrazložitve izhaja, prvič, da je obdobje, v katerem družba Barlo ni imela stikov in ni tajno delovala, trajalo skoraj 16 mesecev (od konca oktobra 1998 do 24. februarja 2000), in drugič, da je bilo to obdobje precej daljše od razmikov, v katerih so podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, pokazala voljo za omejevanje konkurence. Ugotoviti je torej treba, da za to obdobje ni bila dokazana neprekinjena udeležba družbe Barlo v kartelu.

166    Še več, čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila udeležba družbe Barlo v kartelu vsekakor omejena na „občasno udeležbo na sestankih“, ki so bili namenjeni izključno „sprotnemu obveščanju o sporazumih ali protikonkurenčnih praksah, dogovorjenih za trdne plošče iz PMMA“ (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe), pa ta ugotovitev ne more omajati ugotovitve, da je v navedenem obdobju prekinila svojo udeležbo pri kršitvi. Ker namreč ni nobenih dokazov o kakršnih koli protikonkurenčnih stikih, ni mogoče ugotoviti, da bi lahko bila družba Barlo obveščena o sporazumih, dogovorjenih v tem obdobju.

167    Treba je torej razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je tožečim strankam pripisana odgovornost za njihovo udeležbo v kartelu v obdobju od 1. novembra 1998 do 23. februarja 2000. Morebitne posledice te ugotovitve na določitev zneska globe bodo preučene v nadaljevanju.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, Smernic in načela sorazmernosti

168    Tožeče stranke trdijo, da se z globo, ki jim je bila naložena, tudi če bi se jim pripisala kršitev člena 81 ES, ne upoštevajo pravila iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in Smernic ter se z njo ne krši načelo sorazmernosti.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: napačna presoja trajanja zatrjevane kršitve

169    Tožeče stranke trdijo, da trajanje njihove udeležbe pri kršitvi, ki je v izpodbijani odločbi določeno na dve leti in tri mesece, ni pravilno, ker naj bi Komisija kot datuma začetka in prenehanja njihove udeležbe pri kršitvi napačno upoštevala 30. april 1998 in 21. avgust 2000 ter zlasti – ker izpodbijana odločba ne vsebuje dovolj dokazov v podporo trditvi – da je bila kršitev v tem obdobju trajajoča in neprekinjena.

170    V zvezi s tem je treba na prvem mestu kot neutemeljene zavrniti očitke tožečih strank glede datumov, ki ju je Komisija upoštevala kot začetek in prenehanje njihove udeležbe pri kršitvi.

171    Po eni strani je iz navedenega razvidno, da je bila udeležba družbe Barlo na protikonkurenčnem sestanku aprila 1998 v Dernbachu pravno zadostno dokazana. Poleg tega je dejstvo, da Komisija ni mogla določiti natančnega datuma tega sestanka, neupoštevno za znesek globe, naložene tožečim strankam, saj se je upošteval datum, ki je zanje ugodnejši (30. april 1998).

172    Po drugi strani pa je v zvezi z datumom prenehanja udeležbe tožečih strank pri kršitvi (21. avgust 2000) iz zgoraj navedenega razvidno, da se je družba Barlo na ta datum udeležila protikonkurenčnega sestanka, od katerega se ni distancirala. V teh okoliščinah je trditev, da se družba Barlo ni strinjala z zvišanjem cen, neupoštevna, tudi če je resnična. Enako velja za trditev, da Komisija ni dokazala protipravnega ravnanja družbe Barlo po tem sestanku.

173    Na drugem mestu je treba opozoriti, da je bilo že v okviru preučitve tretjega dela prvega tožbenega razloga razsojeno, da udeležba tožečih strank v kartelu med 1. novembrom 1998 in 23. februarjem 2000 ni bila dokazana in da je treba razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v delu, v katerem jim je Komisija pripisala odgovornost za to obdobje. Zato je treba tudi ugotoviti, da je Komisija storila napako, ker je pri določitvi zneska globe to obdobje upoštevala pri določitvi trajanja njihove udeležbe pri kršitvi.

174    Trditev Komisije, da bi bilo treba zaradi prekinitve udeležbe v kartelu naložiti dve globi, katerih znesek bi bil še višji, je treba zavrniti. Kot namreč izhaja iz zgoraj navedenega, so bile tožeče stranke udeležene pri eni in isti kršitvi, čeprav so svojo udeležbo prekinile. Pri določitvi zneska globe je zato treba med drugim upoštevati težo te kršitve, in ne teže dveh ločenih kršitev. Poleg tega teža kršitve zlasti z vidika njene narave in geografskega obsega ostaja nespremenjena kljub prekinitvi udeležbe tožečih strank pri njej.

175    V okviru neomejene pristojnosti Splošnega sodišča je torej treba znesek globe, ki je bila naložena tožečim strankam, znova izračunati ob upoštevanju trajanja njihove dejanske udeležbe pri kršitvi (glej v tem smislu zgoraj v točki 148 navedeno sodbo IMI in drugi proti Komisiji, točke 96, 97 in 190).

176    Glede na zgoraj navedeno je njihova udeležba pri kršitvi trajala 11 mesecev in 28 dni. V skladu z metodo za izračun zneska globe, ki je navedena v Smernicah in jo je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, se taka udeležba torej šteje za kratkotrajno kršitev, za katero načeloma ni predvideno zvišanje zneska globe (točka 1(B) Smernic). Vendar ta določba ne pomeni obveznega pravila, zato za Splošno sodišče v okviru njegove neomejene pristojnosti nikakor ne more biti zavezujoča.

177    Splošno sodišče glede na okoliščine tega primera, zlasti dejstvo, da je trajanje, navedeno v prejšnji točki, nujno samo približno, ker se kot datum prenehanja prve udeležbe tožečih strank v kartelu upošteva 30. oktober 1998, in dejstvo, da so udeležbo pozneje nadaljevale, meni, da 10-odstotno zvišanje izhodiščnega zneska globe ustrezno izraža trajanje njihove udeležbe pri kršitvi.

178    Znesek globe je zato treba znižati, tako da se namesto 20-odstotnega zvišanja izhodiščnega zneska, ki ga je Komisija uporabila v točki 353 obrazložitve izpodbijane odločbe, uporabi 10-odstotno zvišanje, in v preostalem zavrniti prvi del drugega tožbenega razloga.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: napačna presoja teže zatrjevane kršitve

179    Tožeče stranke trdijo, da je treba pri določitvi teže kršitve v skladu s sodno prakso ugotoviti posamično odgovornost zadevnih podjetij in relativno težo udeležbe vsakega od njih. Menijo, da Komisija v izpodbijani odločbi bodisi ni izvedla take posamične preučitve bodisi je ni izvedla pravilno. Zato naj izhodiščni znesek globe (15 milijonov EUR) ne bi bil upravičen.

180    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je, kadar je več podjetij storilo kršitev, treba za vsako posebej presoditi relativno težo udeležbe pri kršitvi (glej zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 153 in navedena sodna praksa), da bi bilo tako mogoče ugotoviti, ali v zvezi s temi podjetji obstajajo obteževalne ali olajševalne okoliščine (sodba Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 190).

181    Ta sklep logično izhaja iz načela individualizacije kazenskih sankcij, v skladu s katerim je treba podjetje kaznovati le za dejanja, ki so mu očitana individualno, to načelo pa se uporablja v vseh upravnih postopkih, ki se lahko končajo s sankcijami po pravilih Unije o konkurenci (sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točka 261).

182    V zvezi z uporabo Smernic je treba opozoriti, da metoda za določitev zneska globe temelji na pravilih na podlagi osnovnega zneska, ki se določi v skladu s težo in trajanjem kršitve in zvišuje zaradi upoštevanja obteževalnih okoliščin ali znižuje zaradi upoštevanja olajševalnih okoliščin.

183    Iz sodne prakse tako izhaja, da je treba pri uporabi Smernic razlikovati med presojo teže kršitve, na podlagi katere se določi splošni izhodiščni znesek globe, in presojo relativne teže udeležbe vsakega od zadevnih podjetij pri kršitvi, ki jo je treba preučiti pri morebitni uporabi obteževalnih ali olajševalnih okoliščin (zgoraj v točki 180 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 100; glej v tem smislu tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 189, in z dne 30. aprila 2009 v zadevi CD-Contact Data proti Komisiji, T‑18/03, ZOdl., str. II‑1021, točka 95).

184    Opozoriti je namreč treba, da točki 2 in 3 Smernic določata prilagoditev osnovnega zneska globe glede na nekatere obteževalne oziroma olajševalne okoliščine, ki so značilne za zadevno podjetje. Natančneje, v točki 3 Smernic je pod naslovom „Olajševalne okoliščine“ naveden neizčrpen seznam okoliščin, zaradi katerih se lahko zmanjša osnovni znesek globe. Tako je navedena pasivna vloga podjetja, dejansko neizvajanje sporazumov o kršitvah, prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija, obstoj upravičenega dvoma na strani podjetja glede tega, ali ravnanje v resnici predstavlja kršitev, dejstvo, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti, in učinkovito sodelovanje podjetij v postopkih zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi.

185    Nasprotno, Komisiji pri določitvi izhodiščnega zneska globe ni treba presojati posledic ravnanja posameznega podjetja. V skladu s sodno prakso namreč učinki, ki jih je treba upoštevati pri določitvi splošne ravni glob, ne izhajajo iz domnevnega dejanskega ravnanja podjetja, ampak izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovalo (zgoraj v točki 34 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 152, in sodba Sodišča z dne 12. novembra 2009 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, C‑554/08 P, neobjavljena v ZOdl., točki 21 in 24).

186    Prvič, tožeče stranke Komisiji v obravnavanem primeru očitajo, da pri presoji teže kršitve ni preučila njihovega ravnanja. Poudarjajo namreč, da se je Komisija pri opredelitvi kršitve kot „zelo resne“ v točkah od 319 do 331 obrazložitve izpodbijane odločbe osredotočila na kartel kot tak, ne da bi se navezala na posamično ravnanje različnih konkurentov, zlasti družbe Barlo. Menijo, da ravnanja družbe Barlo ni mogoče opredeliti kot „zelo resnega“, zlasti glede na glavne značilnosti kršitve, preučene v točki 320 obrazložitve izpodbijane odločbe.

187    V zvezi s tem je treba poudariti, da se taki elementi, povezani z ravnanjem podjetja, glede na zgoraj navedeno v okviru uporabe Smernic po potrebi upoštevajo pri presoji obteževalnih in olajševalnih okoliščin (točki 2 in 3 Smernic), da bi se višina osnovnega zneska globe med drugim prilagodila glede na težo kršitve, pri kateri je bilo podjetje udeleženo. Zato je treba zavrniti trditev, da bi morala Komisija v tej fazi določitve zneska globe posebej preučiti posamično ravnanje tožečih strank.

188    Sicer pa tožeče stranke dejansko ne izpodbijajo teže kršitve kot take, ki jo je ugotovila Komisija. Natančneje, čeprav trdijo, da Komisija ni analizirala velikosti zadevnega geografskega trga, z ničimer ne prerekajo ugotovitve Komisije, da je ta trg zajemal celotno ozemlje EGP.

189    Kakor koli že, kot je razsodilo Sodišče, iz Smernic izhaja, da je horizontalne omejevalne sporazume glede cen ali razdelitev trgov mogoče opredeliti kot zelo resne kršitve že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg (sodbi Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 75, in z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 103). Taki karteli si namreč zaradi svoje narave zaslužijo najstrožje globe. Njihov morebitni dejanski vpliv na trg, zlasti vprašanje, koliko je omejevanje konkurence privedlo do tržne cene, višje od tiste, ki bi se zaračunavala ob neobstoju kartela, ni odločilno merilo za določitev višine glob (sodba Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, T‑127/04, ZOdl., str. II-1167, točka 64). Zato s trditvami tožečih strank, da njihovo ravnanje ni imelo nobenih posledic za trg, nikakor ni mogoče izpodbijati opredelitve kršitve kot „zelo resne“.

190    Ugotoviti je torej treba, da je Komisija v točki 331 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno ugotovila, da zadevni kartel pomeni „zelo resno“ kršitev že zaradi svoje narave in dejstva, da se je nanašal na celotno ozemlje EGP.

191    Drugič, tožeče stranke izpodbijajo presojo Komisije v točkah od 332 do 336 obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi „različnega obravnavanja“, na podlagi katerega se je odločila za 25-odstotno znižanje globe.

192    Tožeče stranke po eni strani trdijo, da znesek globe pred uporabo 25-odstotnega znižanja ne izraža različnega obravnavanja, ker naj bi bil dobljen z uporabo enake „matematične formule“ za vsa zadevna podjetja. Menijo tudi, da naj bi Komisija pri določitvi izhodiščnega zneska globe uporabila približno 30 % prometa, ki so ga zadevna podjetja v EGP ustvarila z izdelki iz PMMA (točka 334 obrazložitve izpodbijane odločbe).

193    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točki 1(A), šesti pododstavek, Smernic določeno, da se lahko za podjetja, ki so sodelovala pri isti kršitvi, uporabijo različni izhodiščni zneski, „da bi se upoštevala specifična teža in zato dejanski vpliv kršitev vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja pomembno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste“. Komisija je tako ravnala v točki 332 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe. Navedla je, da „razpon možnih glob omogoča različno obravnavo podjetij, da bi se upoštevala dejanska gospodarska zmožnost kršiteljev, da povzročijo precejšnjo škodo konkurenci“, in da „je to primerno, če tako kot v obravnavanem primeru obstajajo velike razlike med prometom podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvi, s kartelnimi izdelki“ (točka 332 obrazložitve izpodbijane odločbe). Treba je še navesti, da iz izpodbijane odločbe sicer ni razvidno, da je Komisija uporabila „matematično formulo“, kot trdijo tožeče stranke, vendar da je iz nje jasno razvidno, da je pri določitvi izhodiščnega zneska globe uporabila enaka merila za vsa zadevna podjetja, in sicer merilo „relativne teže prometa, ustvarjenega s prodajo izdelkov iz PMMA, za katere so bila udeležena v kartelu“ (točka 333 obrazložitve izpodbijane odločbe).

194    Vendar tako ravnanje ni sporno. Nasprotno, omogočilo je, da so se pri vseh enako upoštevale objektivne razlike med udeleženci kartela glede na zastavljeni cilj, to je določitev zneskov glede na dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da škodujejo konkurenci. Ker so bili različni izhodiščni zneski posledica takega ravnanja, je treba ugotoviti, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank nedvomno uporabila dejansko „različno obravnavanje“ v smislu Smernic.

195    Poleg tega je treba poudariti, da se z merilom, ki ga je uporabila Komisija, upošteva tudi dejstvo, da je bila neposredna udeležba tožečih strank v kartelu dokazana samo v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA. Komisija je namreč jasno navedla, da „[je šlo v] primeru družbe Barlo […] samo za trdne plošče iz PMMA“ (točka 333 obrazložitve izpodbijane odločbe), tako da je upoštevala promet na ravni EGP v letu 2000, ustvarjen s tem izdelkom. Kot je razvidno iz spisa, so bile tožeče stranke dejavne tudi v sektorju komponent za modeliranje iz PMMA. Zato utemeljenost drugega dela prvega tožbenega razloga (glej točko 152 zgoraj) ne vpliva na presojo Komisije v zvezi s tem.

196    Po drugi strani pa tožeče stranke trdijo, da 25-odstotno znižanje zneska globe v točki 335 obrazložitve izpodbijane odločbe ni bilo dovolj obrazloženo in ni zadostno. Po njihovem mnenju bi bilo treba pri tem znižanju upoštevati dejstvo, da niso bile odgovorne za celotni kartel, ne pa samo to, da niso vedele za ta vidik, pri čemer jim je bila naložena odgovornost za celotno enotno kršitev. Menijo torej, da bi bilo znižanje, ki bi izražalo porazdelitev MMA po različnih skupinah izdelkov, „absolutni minimum“. Kot opozarjajo, je bila glede na točko 5 obrazložitve izpodbijane odločbe ta porazdelitev taka: 49 % za trdne plošče, 36 % za komponente za modeliranje in 15 % za sanitarno opremo.

197    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke upravičeno trdijo, da bi bilo treba pri določitvi izhodiščnega zneska globe upoštevati dejstvo, da niso bile odgovorne za celotni kartel, kot izhaja iz preučitve drugega dela prvega tožbenega razloga.

198    Kot je namreč razvidno iz zgoraj navedenega, je bilo mogoče tožečim strankam v nasprotju s preostalimi naslovniki izpodbijane odločbe pripisati odgovornost samo za del kartela, in sicer za del, ki se je nanašal na trdne plošče iz PMMA. Zato je bila kršitev pravil o konkurenci nujno manj resna od tiste, ki se pripisuje kršiteljem, ki so sodelovali pri vseh delih kršitve ter so prispevali več k učinkovitosti in teži tega kartela kot kršitelj, ki je bil vpleten le v en element istega kartela (glej v tem smislu zgoraj v točki 148 navedeno sodbo IMI in drugi proti Komisiji, točki 162 in 164).

199    Podjetju ni mogoče naložiti globe, katere znesek je izračunan na podlagi sodelovanja pri tajnem usklajevanju, za katero odgovornost ni ugotovljena (zgoraj v točki 144 navedena sodba Sigma Tecnologie proti Komisiji, točke od 79 do 82, in zgoraj v točki 148 navedena sodba IMI in drugi proti Komisiji, točka 157).

200    Pri uporabi Smernic je treba to presojo nujno opraviti v fazi določitve posebnega izhodiščnega zneska, saj upoštevanje olajševalnih okoliščin dopušča le spremembo osnovnega zneska globe na podlagi načina, kako je kršitelj izvajal kartel. Kršitelj, ki ni odgovoren za nekatere elemente tega kartela, pa pri izvajanju navedenih delov ni mogel sodelovati (zgoraj v točki 148 navedena sodba IMI in drugi proti Komisiji, točka 164).

201    Vendar je treba ugotoviti, da čeprav je Komisija v obravnavanem primeru storila napako pri ugotavljanju odgovornosti tožečih strank za kartel, pa je kljub temu pravilno določila znesek globe v skladu z načeli, navedenimi zgoraj.

202    Po eni strani je iz navedenega razvidno (glej točko 195 zgoraj), da napaka, storjena pri ugotavljanju odgovornosti za kršitev, ne vpliva na fazo izračuna zneska globe, sestavljeno iz razvrstitve zadevnih podjetij v več kategorij glede na njihovo relativno težo prometa, ustvarjenega s prodajo izdelkov iz PMMA, za katere so bila udeležena v kartelu.

203    Poleg tega v zvezi s trditvijo tožečih strank, da je treba iz upoštevnega prometa izvzeti promet, ki ga je ustvarila družba Quinn Plastics SA, saj se je Komisija odrekla vsem očitkom zoper to družbo, zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke ne izpodbijajo trditve Komisije, da dejstvo, da ta družba ni naslovnica izpodbijane odločbe, ne vpliva na promet s trdnimi ploščami iz PMMA, ki ga je mogoče pripisati družbi Barlo, ki vključuje tudi matično družbo naslovnico, to je družbo Quinn Barlo, ki je bila v času kršitve stoodstotna lastnica družbe Quinn Plastics SA.

204    Po drugi strani pa je Komisija v točki 335 obrazložitve izpodbijane odločbe tožečim strankam dodelila 25-odstotno posebno znižanje izhodiščnega zneska globe z obrazložitvijo, da „ni jasno, ali je družba Barlo sodelovala pri tajnih stikih v zvezi s komponentami za modeliranje ali sanitarno opremo iz PMMA“, in da se zato „zdi, da družba Barlo ni vedela oziroma ni nujno vedela za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov“.

205    Res je sicer, da razlog za tako znižanje ni bil dejstvo, da tožeče stranke niso bile odgovorne za dele kartela, ki so se nanašali na komponente za modeliranje ali sanitarno opremo iz PMMA, temveč samo dejstvo, da v te dele kartela niso bile neposredno vpletene ali zanje niso vedele.

206    Vendar zgolj ta ugotovitev ne omogoča izpodbijanja dodeljenega znižanja, saj je Komisija imela vso pravico znižati znesek globe na tej podlagi.

207    Preveriti je torej treba še, ali navedeno znižanje in poseben izhodiščni znesek, dobljen na njegovi podlagi (15 milijonov EUR), ustrezno izražata resnost kršitve, ki so jo storile tožeče stranke in ki je bila preučena ob upoštevanju delne razglasitve ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe (glej točko 152 zgoraj).

208    V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila navedena kršitev, tudi če se je nanašala samo na enega od treh zadevnih izdelkov, še vedno zelo resna (glej točko 189 zgoraj), poleg tega pa je obsegala celotno ozemlje EGP. Natančneje, dejstvo, da je bilo lahko z enotno kršitvijo kot celoto še bolj kršeno pravo o konkurenci, nikakor ne pomeni, da kršitev, ki so jo storile tožeče stranke, sama po sebi ni „zelo resna“ (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Oxley Threads proti Komisiji, T‑448/05, neobjavljena v ZOdl., točka 37).

209    Tega sklepa ni mogoče ovreči s trditvami tožečih strank, da ni bilo dokazano, da so sodelovale pri glavnih značilnostih kartela, navedenih v točki 320 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na ugotovitve iz točk od 180 do 187 zgoraj v fazi določitve zneska globe namreč ni bilo sporno ravnanje tožečih strank, temveč je šlo za vprašanje značilnosti kršitve, pri kateri so sodelovale. Tožeče stranke po eni strani ne trdijo, da glavne značilnosti kartela, navedene v točki 320 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne veljajo za sporno kršitev, ker se je nanašala samo na trdne plošče iz PMMA. Po drugi strani pa je treba poudariti, da so tožeče stranke, tudi če niso bile neposredno udeležene pri vseh vrstah protikonkurenčnih ravnanj, na katera se nanaša točka 320 obrazložitve izpodbijane odločbe, sodelovale na sestankih v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA, na katerih so med drugim sklepali dogovore o cenah, razpravljali o cenah in izmenjavali podatke o trgu (glej točke od 60 do 78 zgoraj), tako da so vedele za navedena protikonkurenčna ravnanja, vključno s tistimi, pri katerih niso bile neposredno udeležene, ali pa so jih lahko razumno predvidele (glej točko 128 zgoraj).

210    Kršitev, ki so jo storile tožeče stranke, je torej treba opredeliti kot „zelo resno“ kršitev v smislu Smernic. Opozoriti je treba, da je v Smernicah za take kršitve načeloma predviden minimalni izhodiščni znesek 20 milijonov EUR.

211    V zvezi s trditvijo tožečih strank, da bi moral izhodiščni znesek globe, ki se je uporabil zanje, v bistvu izražati delež trdnih plošč iz PMMA v primerjavi z vsemi izdelki iz PMMA, ki so bili predmet enotne kršitve, je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (glej zgoraj v točki 141 navedeno sodbo BST proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa).

212    Kot pa izhaja iz sodne prakse, velikost upoštevnega trga načeloma ni obvezen element, ampak le eden od elementov, upoštevnih za presojo teže kršitve in odmero globe (zgoraj v točki 189 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 55). Glede na metodologijo iz Smernic prav tako nikakor ne gre za dejavnik, ki bi bil odločilen pri določitvi izhodiščnega zneska globe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točke od 62 do 64).

213    Torej ni nujno, da znižanje izhodiščnega zneska globe, ki so ga lahko tožeče stranke pričakovale, ker so v kartelu sodelovale samo v zvezi s trdnimi ploščami iz PMMA, sorazmerno izraža pomen tega izdelka v primerjavi z vsemi izdelki iz PMMA, ki so bili predmet enotne kršitve. Nasprotno, tako znižanje ne bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti, na katero je opozorjeno v točki 211 zgoraj, ker ne bi zadostno upoštevalo dejstva, da so bile tožeče stranke tako kot drugi naslovniki izpodbijane odločbe udeležene v zelo resnem kartelu, ki se je nanašal na celotno ozemlje EGP.

214    Opozoriti je treba še, da predlog tožečih strank, ki v bistvu skušajo doseči 51‑odstotno znižanje izhodiščnega zneska globe namesto 25‑odstotnega, ki ga je dodelila Komisija (glej točko 196 zgoraj), ne temelji na prometu, ustvarjenem s prodajo vsakega od treh zadevnih izdelkov iz PMMA, temveč na porazdelitvi surovine (MMA) med te tri izdelke, ne da bi tožeče stranke pojasnile, zakaj naj bi bilo to merilo upoštevno za presojo teže kršitve, ki so jo storile. V zvezi z vprašanjem, kateri del prometa, ustvarjenega s prodajo vseh treh zadevnih izdelkov iz PMMA na ravni EGP v letu 2000, je mogoče pripisati samo trdnim ploščam iz PMMA, je iz dokumentov, ki jih je Komisija predložila v odgovor na zahtevo Splošnega sodišča, razvidno, da je ta po ocenah večine zadevnih podjetij med upravnim postopkom, vključno s tožečimi strankami, znašal 60 % ali celo več, pri čemer ga je samo eno podjetje ocenilo na približno 50 %.

215    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da 25-odstotno znižanje izhodiščnega zneska globe tožečih strank, dodeljeno v točki 335 obrazložitve izpodbijane odločbe, ustrezno izraža težo kršitve, pri kateri so bile udeležene. To po eni strani pomeni, da Komisija kljub napaki pri ugotavljanju odgovornosti tožečih strank za kartel (glej točko 152 zgoraj) ni storila očitne napake pri presoji izhodiščnega zneska njihove globe, po drugi strani pa, da ni potrebno, da bi se ta znesek na podlagi neomejene pristojnosti Splošnega sodišča še dodatno znižal.

216    Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del drugega tožbenega razloga: napačna presoja olajševalnih okoliščin

217    Tožeče stranke trdijo, da presoja olajševalnih okoliščin v izpodbijani odločbi ni dovolj obrazložena in da je v nasprotju s Smernicami in načelom sorazmernosti.

–       Pasivna in manjša vloga pri kršitvi

218    Tožeče stranke menijo, da je presoja Komisije v točki 373 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s 50-odstotnim znižanjem zaradi pasivne in manjše vloge napačno obrazložena, saj navedena točka obrazložitve vsebuje nepravilne in nedokazane trditve. Zato naj to znižanje ne bi bilo zadostno.

219    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar Komisija sprejme Smernice, s katerimi želi v skladu s Pogodbo natančno opredeliti merila, ki jih namerava uporabiti v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice, posledica tega samoomejevanje navedene pravice, saj mora upoštevati okvirna pravila, ki si jih je določila (glej zgoraj v točki 180 navedeno sodbo z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 192 in navedena sodna praksa).

220    Vendar samoomejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki izhaja iz sprejetja Smernic, ni nezdružljivo z ohranitvijo njene precejšnje diskrecijske pravice. Smernice vsebujejo različne elemente fleksibilnosti, ki Komisiji omogočajo izvajanje diskrecijske pravice v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003, kot jih razlaga Sodišče (glej v tem smislu zgoraj v točki 212 navedeno sodbo Wieland-Werke proti Komisiji, točka 31, in sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑161/05, ZOdl., str. II‑3555, točka 129).

221    Ker Smernice olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo, ne določajo kot obveznih, je treba ugotoviti, da si je Komisija pri splošni presoji pomena morebitnega znižanja zneska glob na podlagi olajševalnih okoliščin pridržala določeno svobodo za prosto presojo.

222    Komisija je v zvezi z olajševalno okoliščino zaradi izključno pasivne ali sledilne vloge pri kršitvi, določene v točki 3, prva alinea, Smernic, v točki 373 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

„[…] Iz dejanskega stanja, opisanega v točkah 137 in 223 obrazložitve izpodbijane odločbe, je jasno razvidno, da udeležba družbe Barlo v kartelu ni primerljiva z udeležbo večine preostalih podjetij. Zdi se, da ni veliko dokazov o tem, da je družba Barlo dejavno sodelovala pri oblikovanju morebitnih protikonkurenčnih sporazumov ali praks. Dokazani protikonkurenčni stiki kažejo bolj na to, da se je družba Barlo občasno udeleževala sestankov, ki so bili omejeni na obveščanje podjetja o protikonkurenčnih sporazumih ali praksah, dogovorjenih za trdne plošče iz PMMA. Prav tako se zdi, da se družba Barlo ni udeležila veliko pomembnih večstranskih sestankov, na katerih so bili oblikovani ključni vidiki dogovorov o cenah in protikonkurenčnih praks.“

223    Komisija je ob upoštevanju teh ugotovitev menila, da so imele tožeče stranke „pasivno in manjšo vlogo“, in jim je za 50 % znižala znesek globe, ki bi jim bila sicer naložena (točka 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).

224    V zvezi s tem je treba navesti, da pasivna vloga v skladu s sodno prakso pomeni, da zadevno podjetje „ni izstopalo“, torej da ni dejavno sodelovalo pri oblikovanju enega ali več protikonkurenčnih sporazumov. Pri elementih, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja pri omejevalnem sporazumu, se lahko upošteva to, da se je v primerjavi z rednimi člani kartela nedvomno redkeje udeleževalo sestankov in da je pozneje vstopilo na trg, ki je bil predmet kršitve, ne glede na to, koliko časa je sodelovalo pri kršitvi, oziroma da obstajajo ustrezne izrecne izjave predstavnikov tretjih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v združenih zadevah Gütermann in Zwicky proti Komisiji, T‑456/05 in T‑457/05, še neobjavljena v ZOdl., točki 184 in 185 ter navedena sodna praksa).

225    Ugotoviti je torej treba, da je Komisija pravilno presojala olajševalno okoliščino na podlagi pasivne vloge tožečih strank v obravnavanem primeru. V bistvu je namreč navedla, da udeležba tožečih strank v kartelu ni primerljiva z udeležbo večine preostalih podjetij, saj dokazani protikonkurenčni stiki kažejo bolj na to, da je družba Barlo občasno sodelovala na sestankih, katerih edini namen je bilo obveščanje podjetja o protikonkurenčnih sporazumih in praksah, dogovorjenih za trdne plošče iz PMMA.

226    Poleg tega je iz besedila točke 373 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je Komisija pri presoji zadevne olajševalne okoliščine upoštevala samo dejstva, ki so analizirana v okviru preučitve prvega dela prvega tožbenega razloga. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno napotuje na točko 137 te obrazložitve, v kateri je navedeno, da „[t]ožeče stranke v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zanikajo navzočnost g. [B.] na večini sestankov, ki naj bi se jih domnevno udeležil“, „potrjujejo pa navzočnost g. [B.] na štirih sestankih“. V teh okoliščinah ugotovitev, da se „[z]di […], da ni veliko dokazov o tem, da je družba Barlo dejavno sodelovala pri oblikovanju morebitnih protikonkurenčnih sporazumov ali praks“, ali da se „[p]rav tako […] zdi, da družba Barlo ni sodelovala na veliko pomembnih večstranskih sestankih“, ni mogoče razlagati, kot da se tožečim strankam pripisuje dejavno sodelovanje pri oblikovanju protikonkurenčnih sporazumov ali praks ali udeležba na pomembnih večstranskih sestankih. Očitki tožečih strank v zvezi s tem so torej neupoštevni.

227    Poleg tega tožeče stranke izpodbijajo samo besedilo točke 373 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne navajajo pa, zakaj naj bi dejansko stanje v tem postopku upravičevalo še večje znižanje na podlagi preučene olajševalne okoliščine.

228    Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Neizvajanje protikonkurenčnih sporazumov ali praks

229    Tožeče stranke menijo, da so razlogi, zaradi katerih je Komisija v izpodbijani odločbi kot olajševalno okoliščino zavrnila njihovo trditev, povezano z neizvajanjem protikonkurenčnih sporazumov ali praks (točka 381 obrazložitve izpodbijane odločbe), napačni.

230    Komisija je v točki 381 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

„Čeprav ni nobenega dokaza, da se je družba Barlo sistematično odrekla izvajanju dogovorov o cenah ali prevalitvi stroškov dodatnih storitev na kupce, pa je jasno, da je lahko izkoristila izmenjane informacije o trgu in ustrezno prilagodila svoje poslovno ravnanje (morda z lajšanjem zviševanja tržnih deležev). Poleg tega se družba Barlo v zvezi z drugimi podjetji ni izrecno odrekla izpolnjevanju skupnih ciljev, ki so jih predlagala in sprejela vsa podjetja (tudi če so bili ti cilji včasih na sestanku razkriti naključno). Komisija torej zavrača trditev družbe Barlo, da njeno neizvajanje protipravnih sporazumov ali praks pomeni olajševalno okoliščino.“

231    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso v zvezi z uveljavljanjem olajševalnih okoliščin zaradi dejanskega neizvajanja kršitvenih dogovorov, določenim v točki 3, druga alinea, Smernic, preveri, ali je na podlagi okoliščin, na katere se sklicuje zadevno podjetje, mogoče ugotoviti, da se je v obdobju, ko je sodelovalo pri kršitvenih dogovorih, dejansko izognilo njihovemu izvajanju in je na trgu ravnalo konkurenčno ali vsaj da je očitno in bistveno kršilo obveznosti v okviru kartela, tako da je motilo njegovo delovanje (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II‑713, točka 113, in zgoraj v točki 180 navedena sodba z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 196).

232    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 381 obrazložitve izpodbijane odločbe svojo presojo oprla na merila, ki so glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, ustrezna.

233    Natančneje, tožeče stranke ne morejo utemeljeno grajati Komisije, ker je upoštevala, da ni dokazano, da se je družba Barlo sistematično odrekla izvajanju teh dogovorov o cenah in prevalitvi stroškov dodatnih storitev na kupce, saj gre za dejavnik, ki je jasno upošteven pri presoji zadevne olajševalne okoliščine. Poleg tega je v nasprotju z namigovanji tožečih strank iz besedila točke 381 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je bil to samo eden od dejavnikov, na podlagi katerih je Komisija zavrnila priznanje zadevne olajševalne okoliščine.

234    Trditve tožečih strank torej ne morejo ovreči splošnih ugotovitev Komisije.

235    Prvič, zgolj na podlagi okoliščin, ki jih navajajo tožeče stranke, ni dokazano, da se je družba Barlo dejansko odrekla izvajanju dogovorov o cenah in prevalitvi stroškov dodatnih storitev na kupce.

236    Tožeče stranke se namreč po eni strani sklicujejo samo na izjave g. B., da družba Barlo po sestankih, ki se jih je udeležila, ni storila ničesar, po drugi strani pa na trditev družbe Atofina, navedeno v točki 326 obrazložitve izpodbijane odločbe. V preostalem izrecno priznavajo, da niso mogle predložiti natančnih dokazil o cenovni politiki v letih 1999 in 2000.

237    Navesti je treba, da se trditev družbe Atofina nanaša na povečanje tržnega deleža družbe Barlo za trdne plošče PMMA v obdobju od 2000 do 2002. Ker je družba Barlo pri kršitvi sodelovala od 30. aprila 1998 do 21. avgusta 2000, to ni dokaz o neizvajanju dogovorov o cenah, še toliko manj o njihovem sistematičnem neizvajanju. Izjav predstavnika družbe Barlo kot takih ni mogoče šteti za zadosten dokaz, saj niso podprte z drugimi dokaznimi listinami.

238    Prav tako samo po sebi ni odločilno dejstvo, da izpodbijana odločba ne vsebuje dokazov, da je družba Barlo izvajala dogovore o cenah. Ni namreč mogoče trditi, da bi morala Komisija tožečim strankam znižati znesek globe že samo na podlagi pomanjkanja dokazov, da je podjetje izvajalo protipravne sporazume ali prakse.

239    Drugič, tožeče stranke ne izpodbijajo ugotovitve Komisije, da bi lahko družba Barlo izkoristila informacije o trgu, izmenjane na sestankih, in ustrezno prilagodila svoje poslovanje. Trdijo samo, da Komisija te ugotovitve ni dokazala. Tožeče stranke morajo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 231 zgoraj, navesti okoliščine, ki bi lahko upravičile zahtevano priznanje olajševalne okoliščine, zlasti okoliščine v zvezi z morebitnim neizvajanjem dela kršitve, ki se nanaša na izmenjavanje poslovno pomembnih podatkov ter zaupnih podatkov o trgih in/ali podjetjih.

240    Tretjič, tožeče stranke prerekajo ugotovitev Komisije iz drugega stavka točke 381 obrazložitve izpodbijane odločbe, saj naj na sestankih, ki se jih je udeležila družba Barlo, ne bi bil sprejet noben skupni cilj. Kot je razvidno iz preučitve prvega dela prvega tožbenega razloga, pa je ta trditev napačna.

241    Treba je še navesti, da tožeče stranke niso trdile, da je družba Barlo vsaj jasno in bistveno kršila obveznosti, povezane z izvajanjem tega kartela, tako da je celo ovirala njegovo delovanje (glej točko 231 zgoraj).

242    To pomeni, da so očitki tožečih strank zoper presojo Komisije v točki 381 obrazložitve izpodbijane odločbe neutemeljeni.

243    Podredno je treba poudariti, da je v okoliščinah tega primera zavrnitev priznanja olajševalne okoliščine upravičena tudi glede na splošno sistematiko izpodbijane odločbe.

244    Po eni strani namreč iz nje izhaja, da celotni kartel v nekaterih obdobjih ni bil popolnoma učinkovit, saj so se udeleženci, med njimi družba Barlo, oddaljili od sprejetih dogovorov (glej na primer točko 329 obrazložitve izpodbijane odločbe). Značilnosti delovanja kartela kot takega ni mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino, temveč kvečjemu v okviru analize resnosti kršitve. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija pri določitvi izhodiščnega zneska globe preučila trditve o neučinkovitosti kartela (točke od 321 do 329 obrazložitve izpodbijane odločbe) in v okviru tega zlasti izjavo družbe Atofina, na katero se sklicujejo tožeče stranke (glej točko 236 zgoraj). Čeprav je menila, da je mogoče kršitev opredeliti kot zelo resno, je izrecno zatrdila, da se pri določitvi zneska globe ne bo „posebej oprla na posebni vpliv [kršitve na trg]“ (točka 321 obrazložitve izpodbijane odločbe).

245    Po drugi strani pa je treba opozoriti, da v Smernicah ni navedeno, da mora Komisija vedno ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin iz točke 3 Smernic, tudi če se je ravnanje družbe Barlo na trgu bistveno razlikovalo od ravnanja drugih podjetij, naslovnikov izpodbijane odločbe (zgoraj v točki 189 navedena sodba KME Germany in drugi proti Komisiji, točka 114). Komisija ima na podlagi teh smernic široko pravico do proste presoje pri splošni presoji pomena morebitnega znižanja zneska glob, pri čemer mora upoštevati vse olajševalne okoliščine, značilne za obravnavani primer (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točki 274 in 275, in v zadevi Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II‑2395, točki 325 in 326; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 204).

246    Glede na okoliščine obravnavanega primera priznanje pasivne in manjše vloge pri kršitvi, zlasti ker udeležba družbe Barlo ni primerljiva z udeležbo večine drugih podjetij (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe), najbolje izraža relativno težo udeležbe družbe Barlo v kartelu. Kakor koli že, elementi, ki so jih navedle tožeče stranke in so bili preučeni v točkah od 236 do 241 zgoraj, ne zadoščajo za utemeljitev dodatnega znižanja izhodiščnega zneska globe poleg tistega, ki ga je Komisija že dodelila na podlagi pasivne vloge.

247    Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Hitro prenehanje kršitve

248    Po navedbah tožečih strank ni sporno, da se je kršitev, pripisana družbi Barlo, končala precej pred prvimi preiskavami Komisije. Menijo, da zavrnitev te olajševalne okoliščine s strani Komisije pomeni očitno kršitev Smernic, ki kot olajševalno okoliščino določajo „prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti, ko opravi preglede)“, in zavračajo razloge, ki jih je Komisija navedla v točkah 384 in 385 obrazložitve izpodbijane odločbe.

249    V zvezi s tem je treba poudariti, da je dokazano, da se je udeležba družbe Barlo pri kršitvi končala 21. avgusta 2000. Torej ni sporno, da je družba Barlo prenehala sodelovati pri kršitvi, še preden je Komisija prvič posredovala v obravnavanem primeru, to je pred pregledi na kraju samem 25. in 26. marca 2003 (točka 59 obrazložitve izpodbijane odločbe).

250    Vendar v zvezi s predlogom za znižanje zneska globe na podlagi tega zadostuje ugotovitev, da se olajševalna okoliščina na podlagi točke 3, tretja alinea, Smernic v skladu s sodno prakso ne prizna, če je kršitev prenehala že pred prvim posredovanjem Komisije in neodvisno od njega (glej v tem smislu zgoraj v točki 189 navedeno sodbo z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točki 105 in 106).

251    Poleg tega je bilo dejstvo, da je družba Barlo prostovoljno prenehala kršitev pred začetkom preiskave Komisije, dovolj upoštevano pri izračunu trajanja kršitve, določenega za tožeče stranke, tako da se te ne morejo sklicevati na točko 3, tretja alinea, Smernic (glej v tem smislu zgoraj v točki 149 navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 260, in sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Chalkor proti Komisiji, T‑21/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 152).

252    To pomeni, da so očitki tožečih strank zoper presojo Komisije v točkah 384 in 385 obrazložitve izpodbijane odločbe neutemeljeni, zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Uvedba programa usklajevanja s pravili o konkurenci

253    Tožeče stranke poudarjajo, da je izpodbijana odločba prva odločba o izvajanju pravil Unije o konkurenci, ki je bila sprejeta zoper skupino Quinn. Navajajo, da je skupina takoj po seznanitvi s preiskavo začela izvajati program usklajevanja s pravili o konkurenci, katerega vse podrobnosti so bile predložene Komisiji. V teh posebnih okoliščinah naj zavrnitev upoštevanja tega programa kot olajševalne okoliščine ne bi bila utemeljena.

254    Ta trditev ne prepriča.

255    Prvič, poudariti je treba, da dejstvo, da je izpodbijana odločba prva odločba o ugotovitvi kršitve pravil Unije o konkurenci, ki je bila sprejeta zoper tožeče stranke, ne upravičuje znižanja osnovnega zneska globe. Vendar je ta okoliščina bila upoštevana, saj Komisija ponovne kršitve zoper tožeče stranke ni upoštevala kot obteževalno okoliščino.

256    Drugič, treba je poudariti, da je sprejetje ukrepov za preprečitev novih kršitev sicer pomembno, vendar ne vpliva na resničnost ugotovljene kršitve.

257    Tretjič, bilo je že razsojeno, da le uvedba programa za uskladitev ravnanja s predpisi o konkurenci s strani podjetja nedvomno ni tehtno ali gotovo jamstvo, da bodo ta pravila v prihodnosti spoštovana, tako da tak program Komisije ne bi mogel siliti k zmanjšanju globe, ker bi bil cilj preprečevanja, ki ga Komisija uresničuje, delno že izpolnjen (sodba Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 361; glej tudi zgoraj v točki 127 navedeno sodbo BASF in UCB proti Komisiji, točka 52).

258    Iz teh razlogov je treba ta očitek zavrniti.

–       Neobstoj koristi in potrebe po odvračanju ter sorazmernost

259    Tožeče stranke navajajo, da je namen glob, predvidenih s pravom o konkurenci, prvič, odgovornim osebam odvzeti koristi, ki bi jih lahko imele od kršitve, in drugič, doseči odvračalni učinek (točka 388 obrazložitve izpodbijane odločbe). V obravnavanem primeru naj naložena globa ne bi bila sorazmerna s temi cilji, ker naj, prvič, tožeče stranke ne bi imele nikakršne koristi od kršitve, in ker, drugič, naj niti družba Barlo niti skupina Quinn ne bi bili nikoli obsojeni zaradi kršitve pravil o konkurenci.

260    Najprej, treba je poudariti, da okoliščine, na katere se tožeče stranke sklicujejo v okviru prvega očitka, v točki 3 Smernic niso izrecno predvidene kot olajševalne okoliščine.

261    Dalje, treba je navesti, da je Komisija upravičeno menila, da ti elementi ne upravičujejo znižanja zneska globe.

262    Po eni strani trditev glede neobstoja koristi ni dokazana. Poleg tega se zdi, da tožeče stranke priznavajo, da je bila korist uresničljiva, vendar da bi to koristilo nekdanjim delničarjem podjetja, ne pa sedanjim delničarjem, ki morajo nositi finančne posledice globe. Tudi ta trditev ni podprta, poleg tega pa je še brezpredmetna. Poudariti je treba še, da tožeče stranke ne zanikajo, niti da so zakonite naslednice družbe Barlo niti da bi morala biti izpodbijana odločba, če bi bila kršitev dokazana, naslovljena nanje (glej točko 5 zgoraj).

263    Kakor koli že, Komisija je na koncu točke 388 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno navedla, da morebiten neobstoj koristi ne vpliva na resnost storjene kršitve, kot je bila ugotovljena v izpodbijani odločbi.

264    Po drugi strani pa je treba v zvezi z dejstvom, da niti družba Barlo niti skupina Quinn nista nikoli bili obsojeni zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, napotiti na točko 255 zgoraj in ugotoviti, da se neobstoj ponovitve kršitve sam po sebi ne more šteti za olajševalno okoliščino.

265    Tudi nepodprta trditev, da sedanji delničarji zaradi ponudbe za „sovražni“ prevzem družbe Barlo niso mogli izvesti obsežnejše revizije in niso vedeli za morebiten obstoj kršitve, ne more niti zmanjšati teže storjene kršitve niti vplivati na znesek globe, saj ima odvračalni namen.

266    Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Dejavno sodelovanje v postopku zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi

267    Tožeče stranke trdijo, da so v vseh fazah upravnega postopka v celoti sodelovale s Komisijo. Tako naj bi skušale potrditi dejstva, ki jih niso imele neposredno na voljo, v kar naj bi vložile precej prizadevanj. Menijo, da je Komisija v izpodbijani odločbi neupravičeno zavrnila upoštevanje tega vidika kot olajševalne okoliščine.

268    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v točki 3, šesta alinea, Smernic določila olajševalno okoliščino na podlagi učinkovitega sodelovanja podjetja v postopku zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi.

269    Komisija je v obravnavanem primeru v točki 392 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je na podlagi zgoraj navedene določbe preučila, ali ji je sodelovanje enega od zadevnih podjetij pomagalo pri ugotavljanju obstoja kršitve. V točki 393 obrazložitve izpodbijane odločbe je glede na obseg in zelo omejeno vrednost njihovega sodelovanja ter izpodbijanje dejstev zunaj tega omejenega sodelovanja ugotovila, da ni drugih okoliščin, na podlagi katerih bi se znižali zneski glob zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi, kar se v zadevah tajnih kartelov vsekakor lahko zgodi samo izjemoma.

270    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija upravičeno menila, da je treba točko 3, šesta alinea, Smernic za tajne kartele uporabljati izjemoma.

271    Z uporabo te določbe namreč obvestilo o ugodni obravnavi ne sme izgubiti polnega učinka. Iz navedenega obvestila je jasno razvidno, da določa okvir za nagrajevanje sodelovanja podjetij, ki so ali so bila vključena v skrivne kartele z vplivom na trgovino v Skupnosti, pri preiskavah Komisije. To pomeni, da lahko podjetja načeloma dosežejo znižanje zneska globe na podlagi svojega sodelovanja, le če izpolnijo pogoje iz tega obvestila.

272    Tako je bilo na primer že razsojeno, da lahko Komisija točko 3, šesta alinea, Smernic uporabi za podjetje, ki ji je prvo predložilo informacije, na podlagi katerih je lahko razširila preiskavo in sprejela potrebne ukrepe za ugotovitev resnejše ali dlje trajajoče kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Wieland-Werke in drugi proti Komisiji, T‑11/05, neobjavljena v ZOdl., točka 232; glej tudi točko 234).

273    Prvič, v obravnavanem primeru je treba poudariti, da tožeče stranke ne navajajo dovolj podrobno, zakaj in koliko naj bi njihovo sodelovanje Komisiji pomagalo pri ugotavljanju zatrjevanih dejstev.

274    Drugič, čeprav iz analize prvega dela prvega tožbenega razloga izhaja, da so tožeče stranke s potrditvijo nekaterih dejstev v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisiji pomagale pri dokazovanju udeležbe družbe Barlo na več protikonkurenčnih sestankih, je treba vseeno poudariti, da še naprej izpodbijajo prav dejstvo, da bi se lahko navedeni odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah uporabil kot dokaz njihove odgovornosti za kartel.

275    V teh okoliščinah obstoj upravičenih razlogov za zahtevano priznanje olajševalne okoliščine ni dokazan.

276    Zato je treba ta očitek zavrniti.

277    Nazadnje, kolikor je treba nekatere trditve, ki so jih tožeče stranke navedle v okviru drugega tožbenega razloga, razumeti, kot da se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve v okviru določitve zneska globe, zlasti višine dodeljenih znižanj (glej točke 196, 217 in 218 zgoraj), jih je treba zavrniti. Iz navedenega je namreč razvidno, da je Komisija zadostno navedla elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve, ki so jo storile tožeče stranke, vključno s pojasnilom v točkah 335 in od 372 do 374 obrazložitve, zakaj se je odločila, da bo znižala znesek njihove globe. S tem je izpolnila bistvene postopkovne zahteve, med katere spada obveznost obrazložitve (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji, C‑248/98 P, Recueil, str. I‑9641, točka 42). Zlasti je treba ugotoviti, da Komisiji v odločbi ni treba navesti številčnih podatkov v zvezi z načinom določanja glob (glej zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Microsoft proti Komisiji, točka 1361 in navedena sodna praksa), tako da ji ni treba podrobneje obrazložiti ravni dodeljenih znižanj.

 Sklepna ugotovitev

278    Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba razglasiti ničnost izpodbijane odločbe, prvič, v delu, v katerem je tožečim strankam pripisana odgovornost za udeležbo v kartelu med 1. novembrom 1998 in 23. februarjem 2000, in drugič, v delu, v katerem je ugotovljeno, da so kršile člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP, ker so sodelovale pri vrsti protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki se niso nanašali samo na trdne plošče iz PMMA, ampak tudi na komponente za modeliranje in sanitarno opremo iz PMMA. V preostalem je treba predloge za razglasitev ničnosti zavrniti.

279    V zvezi z določitvijo zneska globe je iz zgoraj navedenega razvidno, prvič, da je treba namesto 20-odstotnega zvišanja izhodiščnega zneska, ki ga je Komisija uporabila v točki 353 obrazložitve izpodbijane odločbe, uporabiti 10-odstotno zvišanje, in drugič, da je treba v preostalem zavrniti predloge za znižanje zneska globe.

280    Znesek globe, ki je tožečim strankam naložena na podlagi člena 2 izpodbijane odločbe, tako znaša 8.250.000 EUR.

 Stroški

281    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.

282    V obravnavanem primeru je bilo predlogom tožečih strank deloma ugodeno, tako da Komisija s svojimi predlogi za zavrnitev tožbe ni uspela v celoti. Vendar tožeče stranke niso uspele s predlogi za razglasitev ničnosti celotne izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanje. Glede na okoliščine zadeve je pravično, da tožeče stranke nosijo 60 % svojih stroškov in 60 % stroškov, ki jih je priglasila Komisija, Komisija pa nosi 40 % svojih stroškov in 40 % stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Člen 1 Odločbe C(2006) 2098 final Komisije z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.645 – Metakrilati) se razglasi za ničen, prvič, v delu, v katerem je ugotovljeno, da so družbe Quinn Barlo Ltd, Quinn Plastics NV in Quinn Plastics GmbH kršile člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ker so sodelovale pri vrsti protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki se niso nanašali samo na trdne plošče iz polimetil metakrilata, ampak tudi na komponente za modeliranje in sanitarno opremo iz polimetil metakrilata, in drugič, v delu, v katerem je tem družbam pripisana odgovornost za udeležbo v kartelu med 1. novembrom 1998 in 23. februarjem 2000.

2.      Znesek globe, za plačilo katere so solidarno odgovorne družbe Quinn Barlo, Quinn Plastics NV in Quinn Plastics GmbH, v skladu s členom 2 Odločbe C(2006) 2098 final znaša 8.250.000 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Družbe Quinn Barlo, Quinn Plastics NV in Quinn Plastics GmbH nosijo 60 % svojih stroškov in 60 % stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.

5.      Evropska komisija nosi 40 % svojih stroškov in 40 % stroškov, ki so jih priglasile družbe Quinn Barlo, Quinn Plastics NV in Quinn Plastics GmbH.

Czúcz

Labucka

Gratsias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. novembra 2011.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES

Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sestankov in drugih stikov ali izmenjav, pri katerih je sodelovala družba Barlo

– Štirje sestanki, na katerih se priznava navzočnost družbe Barlo

– Sporni sestanek v Barceloni (Španija) maja ali junija 1999 (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe)

– Neobstoj drugih stikov ali izmenjav, pri katerih naj bi sodelovala družba Barlo

– Ugotovitev v zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga

Drugi del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sodelovanja družbe Barlo pri „enotnem in skupnem protikonkurenčnem načrtu“ za tri izdelke iz PMMA

Tretji del prvega tožbenega razloga: napačna presoja sodelovanja družbe Barlo pri trajajoči kršitvi

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, Smernic in načela sorazmernosti

Prvi del drugega tožbenega razloga: napačna presoja trajanja zatrjevane kršitve

Drugi del drugega tožbenega razloga: napačna presoja teže zatrjevane kršitve

Tretji del drugega tožbenega razloga: napačna presoja olajševalnih okoliščin

– Pasivna in manjša vloga pri kršitvi

– Neizvajanje protikonkurenčnih sporazumov ali praks

– Hitro prenehanje kršitve

– Uvedba programa usklajevanja s pravili o konkurenci

– Neobstoj koristi in potrebe po odvračanju ter sorazmernost

– Dejavno sodelovanje v postopku zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi

Sklepna ugotovitev

Stroški

---

* Jezik postopka: angleščina.