Zadeva T-40/06

Trioplast Industrier AB

proti

Evropski komisiji

Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg plastičnih industrijskih vreč – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Trajanje kršitve – Globe – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje med upravnim postopkom – Sorazmernost – Solidarna odgovornost – Načelo pravne varnosti“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije za obstoj kršitve in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Podjetje, ki je bilo v času trajanja kršitve večkrat prodano – Zaporedje več matičnih družb

(Uredba Sveta št. 1/2003; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

3.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Presoja – Upoštevanje gospodarske stvarnosti, kakršna je bila v času storitve kršitve

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(3); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

4.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Pasivna ali posnemovalna vloga podjetja – Merilo za presojo

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23; Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, prva alinea)

5.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Diskrecijska pravica Komisije – Obveznost zagotoviti sorazmerje med zneskom globe in celotnim obsegom trga zadevnega proizvoda – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(3))

6.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Najvišji znesek – Izračun – Promet, ki ga je treba upoštevati – Globa, ki je višja od letnega prometa, ustvarjenega z zadevnim proizvodom – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

7.      Konkurenca – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo – Določitev zneska globe, ki ga mora plačati podjetje, ki je solidarno odgovorno – Podjetje, ki je bilo v času trajanja kršitve večkrat prodano – Zaporedje več matičnih družb

(Uredba Sveta št. 1/2003; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

1.      Komisija mora dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje. V zvezi s tem je pomembno, da se Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazala trajanje kršitve, opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev brez prekinitve trajala med datumoma.

V primeru, v katerem je ugotovljeno, da je podjetje tako pred kot po določenem obdobju sodelovalo pri kršitvi s tem, da je sodelovalo pri številnih protikonkurenčnih sestankih, ne da bi se javno oddaljilo od njihove vsebine, se lahko domneva, da je kršitev potekala brez prekinitve, če je bilo podjetje povabljeno na protikonkurenčne sestanke in se je za to, da jih ni obiskalo, večkrat opravičilo.

(Glej točke 41, 42 in od 46 do 48.)

2.      V okviru izračuna zneska glob, naloženih zaradi kršitve konkurenčnih pravil, pristopa Komisije, pri katerem se za matično družbo določi enak izhodiščni znesek kot za hčerinsko družbo, ki je neposredno sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ne da bi bil ta izhodiščni znesek v primeru zaporedja več matičnih družb porazdeljen, samega po sebi ni mogoče šteti za neustreznega. Cilj, ki si ga Komisija prizadeva doseči z uporabo te metode izračuna, je omogočiti, da se lahko za matično družbo, ki se šteje za odgovorno za kršitev, ker ji je bila ta pripisana, določi enak izhodiščni znesek, kot bi bil določen, če bi sama neposredno sodelovala pri omejevalnem sporazumu. To pa je v skladu s ciljem politike konkurence in zlasti ciljem instrumenta te politike, ki ga pomenijo globe, s katerimi naj bi se ravnanje podjetij usmerilo k upoštevanju pravil konkurence.

Dejstvo, da seštevek zneskov, naloženih zaporednim matičnim družbam, presega znesek, naložen njihovi hčerinski družbi, samo po sebi ne more privesti do ugotovitve, da je ta metoda izračuna očitno napačna. Ob upoštevanju uporabe metodologije, navedene v smernicah o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ, ter načela individualizacije kazni, lahko namreč Komisija, kadar je dokazan obstoj gospodarskega subjekta, ki je sodeloval pri kršitvi, eno od pravnih oseb, ki pripadajo ali so pripadale temu subjektu, naj bo to matična ali hčerinska družba, šteje za odgovorno za plačilo višjega zneska od zneska, za katerega so odgovorne druga pravna oseba ali druge pravne osebe, ki tvorijo ali so tvorile navedeni gospodarski subjekt. Iz tega izhaja, da pri kršitvi, ki jo je storila hčerinska družba, ki je med kršitvijo zaporedoma pripadala več gospodarskim subjektom, ni mogoče a priori šteti za neustrezno, da je seštevek zneskov, naloženih matičnim družbam, višji od zneska ali seštevka zneskov, naloženega navedeni hčerinski družbi.

(Glej točki 74 in 76.)

3.      V okviru izračuna zneska glob, naloženih zaradi kršitve konkurenčnih pravil, se mora presoja teže kršitve nanašati na gospodarsko stvarnost, kakršna je bila v času storitve navedene kršitve. V zvezi s tem so elementi, ki jih je treba upoštevati, zlasti velikost in gospodarska moč posameznega podjetja ter obseg kršitve, ki jo je storilo vsako od njih. Za presojo teh elementov se je nujno treba sklicevati na promet, ustvarjen v zadevnem obdobju.

Referenčno leto ni nujno zadnje celotno leto, v katerem je kršitev trajala.

V okviru izračuna glob, če Komisija uporablja individualiziran pristop, da bi bile naslovnice odločbe, ki so odgovorne samo kot matične družbe, obravnavane kot neposredne udeleženke kršitve, referenčno leto ne more biti leto, ko še ni obstajal gospodarski subjekt, ki ga tvorita matična in hčerinska družba.

(Glej točke 91, 93 in 95.)

4.      V skladu s točko 3, prva alinea, smernic o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ „izključno pasivna ali ,sledi mojemu vodji‘ vloga“ podjetja pri kršitvi pomeni, če je dokazana, olajševalno okoliščino. Pasivna vloga pomeni, da zadevno podjetje ni „izstopalo“, to je, da ni dejavno sodelovalo pri oblikovanju enega ali več protikonkurenčnih sporazumov.

Med dejavniki, ki kažejo na pasivno vlogo podjetja v okviru omejevalnega sporazuma, upoštevata njegova, v primerjavi z rednimi udeleženci omejevalnega sporazuma znatno manj redna udeležba na srečanjih in pozen vstop na trg, ki ga kršitev zadeva, ne glede na trajanje njegovega sodelovanja pri tej kršitvi, ali celo obstoj izrecnih izjav o tem s strani predstavnikov tretjih podjetij, sodelujočih pri kršitvi.

Poleg tega dejstvo, da so bila druga podjetja, ki so sodelovala pri enem in istem omejevalnem sporazumu, lahko dejavnejša od določenega udeleženca, ne pomeni, da je imel zadnji izključno pasivno vlogo ali vlogo „sledi mojemu vodji“. V poštev bi namreč lahko prišla samo popolna pasivnost, ki jo mora dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje.

(Glej točke od 106 do 108.)

5.      Pri določitvi zneska naložene globe za kršitev konkurenčnih pravil ima Komisija diskrecijsko pravico in ni zavezana uporabiti natančne matematične formule. Na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe se znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Poleg tega je navedeni znesek rezultat vrste računskih operacij, ki jih Komisija izvede v skladu s smernicami o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ. Ta znesek je treba določiti zlasti na podlagi različnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezno ravnanje zadevnega podjetja, kot je obstoj oteževalnih ali olajševalnih okoliščin.

Iz tega pravnega okvira ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija zagotoviti sorazmerje med skupnim zneskom tako izračunanih glob, naloženih udeležencem omejevalnega sporazuma, in obsegom trga za zadevni proizvod v letu kršitve, medtem ko je zadevna kršitev trajala več kot 20 let in so zneski glob odvisni tudi od drugih okoliščin, povezanih s posameznim ravnanjem zadevnih podjetij.

(Glej točki 141 in 142.)

6.      Namen člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe je preprečiti nesorazmernost glob. V primeru, ko znesek končne globe ne presega zgornje meje 10 % prometa, ga ni mogoče šteti za nesorazmernega zaradi dejstva, da skupni znesek glob presega skupni obseg upoštevnega trga, niti zaradi dejstva, da globa presega letni promet, ki ga podjetje ustvari z zadevnim podjetjem. Zgornja meja 10 % prometa se uporabi, ne da bi bilo treba upoštevati posebno vlogo podjetja v omejevalnem sporazumu.

Kar zadeva primerjavo med podjetji, ki so naslovniki izpodbijane odločbe in ki jim je bila naložena globa, je različno obravnavanje lahko neposredna posledica zgornje meje, določene za globe z Uredbo št. 1/2003, katere zakonitost se ni izpodbijala in ki se očitno uporablja samo, če bi predvideni znesek globe presegal 10 % prometa zadevnega podjetja. Takšno različno obravnavanje ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja.

(Glej točki 144 in 147.)

7.      Načelo pravne varnosti je splošno načelo prava Unije, ki med drugim zahteva, da je vsak akt institucij Unije, zlasti če nalaga ali dopušča nalaganje kazni, jasen in natančen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz njega, ter lahko ustrezno ukrepajo.

Kadar matična družba in hčerinska družba tvorita ali sta tvorili gospodarski subjekt, ki je sodeloval pri omejevalnem sporazumu, ju Komisija lahko šteje za solidarno odgovorni za kršitev pravil konkurence.

V primeru hčerinske družbe, ki je zaporedno pripadala več matičnim družbam, nič ne nasprotuje temu, da Komisija različne matične družbe šteje za solidarno odgovorne za plačilo globe, naložene njihovi hčerinski družbi. Nasprotno, odločba, na podlagi katere ima Komisija popolno svobodo glede izvršitve zadevne solidarne odgovornosti od ene ali druge pravne osebe in na podlagi katere se lahko torej Komisija odloči, da bo del globe ali celotno globo izterjala od hčerinske družbe ali od ene matične družbe ali vseh matičnih družb, ki so zaporedoma nadzirale hčerinsko družbo, dokler ne bo v celoti odškodovana, pogojuje znesek, dejansko izterjan od ene matične družbe, z zneski, izterjanimi od druge matične družbe, ne da bi bilo mogoče navesti kakršno koli utemeljitev, izpeljano iz odvračilne narave glob. Ker pa zaporedne matične družbe niso nikoli tvorile gospodarskega subjekta, jih ne more povezovati nikakršna solidarna odgovornost. Načelo individualizacije kazni zahteva, da znesek, ki ga ena od matičnih družb dejansko plača, ne presega deleža njene solidarne odgovornosti. Ker ni pojasnjen delež, ki pripada materinskim družbam, in je Komisiji podeljena popolna svoboda glede izvršitve zadevne solidarne odgovornosti zaporednih matičnih družb, ki niso skupaj nikoli tvorile gospodarskega subjekta, je odločba nezdružljiva z obveznostjo, ki jo ima Komisija v skladu z načelom pravne varnosti, da tem družbam omogoči, da se nedvoumno seznanijo z natančnim zneskom globe, ki jo morajo plačati glede na obdobje, za katero se štejejo za solidarno odgovorne za kršitev, skupaj s hčerinsko družbo. S takšno odločbo je kršeno tako načelo pravne varnosti kot načelo individualizacije kazni.

(Glej točke 161, od 163 do 167, 169 in 170.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 13. septembra 2010(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg plastičnih industrijskih vreč – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Trajanje kršitve – Globe – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje med upravnim postopkom – Sorazmernost – Solidarna odgovornost – Načelo pravne varnosti“

V zadevi T‑40/06,

Trioplast Industrier AB s sedežem v Smålandsstenarju (Švedska), ki jo zastopata T. Pettersson in O. Larsson, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali F. Castillo de la Torre, P. Hellström in V. Bottka, nato F. Castillo de la Torre, L. Parpala in V. Bottka, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za delno razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2005) 4634 konč. z dne 30. novembra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (Zadeva COMP/F/38.354 – Industrijske vreče) glede omejevalnega sporazuma na trgu plastičnih industrijskih vreč in, podredno, predloga za znižanje globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi A. W. H. Meij (poročevalec), predsednik, V. Vadapalas in L. Truchot, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. junija 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Trioplast Industrier AB, je matična družba skupine Trioplast. Odločba, ki je predmet te tožbe, je na tožečo stranko naslovljena kot na matično družbo družbe Trioplast Wittenheim SA s sedežem v Wittenheimu (Francija), ki proizvaja industrijske vreče, folije in etuije.

2        Tožeča stranka je leta 1999 družbo Trioplast Wittenheim, ki se je tedaj imenovala Silvallac, prek svoje hčerinske družbe Trioplanex France SA odkupila od družbe danskega prava Nyborg Plast International A/S, ki se je pozneje preimenovala v FLS Plast A/S. Ta prodaja je bila opravljena 19. januarja 1999 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 1999.

3        Družba FLS Plast je decembra 1990 kupila 60 % delnic družbe Trioplast Wittenheim od družbe Cellulose du Pin, članice skupine v lasti Compagnie de Saint-Gobain SA. Preostalih 40 % delnic je družba Cellulose du Pin družbi FLS Plast prodala decembra 1991.

  Upravni postopek

4        Družba British Polythene Industries je novembra 2001 Komisijo obvestila o obstoju omejevalnega sporazuma v sektorju industrijskih vreč (v nadaljevanju: omejevalni sporazum). Izrazila je željo po sodelovanju na podlagi določb obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

5        Komisija je 26. in 27. junija 2002 na podlagi člena 14(2) in (3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), opravila preiskave pri trinajstih družbah. Med njimi je bila družba Trioplast Wittenheim.

6        Komisija je med 14. novembrom 2002 in 21. februarjem 2003 na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 več družbam, med katerimi je bila družba Trioplast Wittenheim, poslala zahteve za posredovanje podatkov.

7        Družba Trioplast Wittenheim je z dopisom z dne 19. decembra 2002, ki je bil dopolnjen z dopisom z dne 16. januarja 2003, navedla, da tudi sama želi sodelovati pri preiskavi Komisije na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, in zagotovila pisna pojasnila.

8        Komisija je 4. avgusta 2003 družbi Trioplast Wittenheim in drugim zadevnim družbam poslala zahtevo za dodatne informacije.

9        Komisija je 29. aprila 2004 sprožila upravni postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper več družb, med katerimi sta bili tožeča stranka in družba Trioplast Wittenheim. Zaslišanje je potekalo od 26. do 28. julija 2004.

 Izpodbijana odločba

10      Komisija je 30. novembra 2005 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) sprejela Odločbo C(2005) 4634 konč. v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (Zadeva COMP/F/38.354 – Industrijske vreče) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 26. oktobra 2007 (L 282, str. 41). Med naslovnicami izpodbijane odločbe sta družba Trioplast Wittenheim, katere sodelovanje pri kršitvi Komisija šteje za očitno, in tožeča stranka, ki jo je Komisija opredelila kot del gospodarske enote, odgovorne za kršitev od leta 1999 do leta 2002. Izpodbijana odločba je naslovljena tudi na družbi FLS Plast in FLSmidth & Co. A/S (v nadaljevanju: FLSmidth), holding skupine FLS, ki se je prej imenoval FLS Industries A/S. Z družbo Trioplast Wittenheim naj bi od leta 1990 do leta 1999 sestavljali gospodarsko enoto.

11      Komisija je v izpodbijani odločbi, zlasti v točkah od 417 do 548 obrazložitve, ugotovila, da je več družb v nasprotju s členom 81 ES sodelovalo pri protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih na ozemljih Belgije, Nemčije, Španije, Francije, Luksemburga in Nizozemske. Glede na točke od 549 do 576 obrazložitve izpodbijane odločbe je kršitev potekala od januarja 1982 do junija 2002, pri čemer so bile posamezne družbe v njej udeležene različno dolgo.

12      V točkah od 3 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da so bili zadevni proizvodi za namene izpodbijane odločbe plastične industrijske vreče za pakiranje osnovnih proizvodov in, splošneje, surovin, gnojil, polimerov, gradbenih materialov, kmetijskih in vrtnarskih proizvodov ter živalske krme. Glede na izpodbijano odločbo je te vreče, izdelane iz enake surovine – to je polietilena –, toda z različnimi postopki, mogoče razvrstiti v štiri kategorije: vreče z odprtim ustjem, vreče z ventilom, vreče FFS (form, fill and seal, to je toplotno oblikovanje, polnjenje in hermetično zapiranje) in blok vreče. Komisija je ugotovila, da čeprav imajo te vrste vreč lahko nekatere posebnosti, tvorijo razmeroma homogeno celoto.

13      Glede na točke od 165 do 186 obrazložitve izpodbijane odločbe je bil omejevalni sporazum na splošno organiziran na dveh ravneh:

–        na globalni ravni Evropskega združenja proizvajalcev plastičnih vreč z ventilom (v nadaljevanju: Valveplast) in funkcionalnih podskupin tega združenja, med katerimi je bila podskupina za blok vreče, in

–        na ravni regionalnih podskupin, ki so bile povezane z združenjem Valveplast ali ne, in sicer podskupine Beneluks, podskupine Belgija, podskupine Nemčija, podskupine Francija in skupine Teppema (organizacija, ki so jo ustanovili nizozemski proizvajalci vreč z odprtim ustjem ter je zadevala zlasti nizozemski trg in občasno belgijski trg).

14      Iz točk od 187 do 416 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi se zadevni protikonkurenčni sporazumi in ravnanja izvajali v teh oblikah:

–        mehanizem redne izmenjave neanonimnih informacij o obsegu prodaje in tržnih deležih članov v vsaki skupini in podskupini;

–        splošni sistem za določanje in spremljanje prodajnih kvot po geografskih območjih in na vsakem geografskem območju po družbah;

–        skupni modeli za izračun prodajnih cen za stranke;

–        na ravni skupin in podskupin izvajanje sistemov vodstva po strankah za velike stranke;

–        mehanizem kazni v primeru prekoračitve kvot ali neupoštevanja določenih cen;

–        dogovarjanje in sporazum o cenah in obsegu dobave za posamezne stranke ter

–        razdelitev javnih razpisov in predložitev usklajenih ponudb s ponudbami za kritje.

15      Glede na točki 443 in 459 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija menila, da ravnanje vseh družb, naslovnic izpodbijane odločbe, razen družbe Stempher – ki so različno intenzivno sodelovale na sestankih združenja Valveplast ali sestankih ene ali več podskupin –, pomeni enotno in dolgotrajno kršitev.

16      Komisija je v točki 765 obrazložitve izpodbijane odločbe kršitev opredelila kot zelo resno in ugotovila, da čeprav ni mogoče natančno oceniti konkretnega vpliva vseh zadevnih tajnih dogovorov, je mogoče trditi, da so bili izvedeni in so zato nujno vplivali na trg.

17      Dalje je Komisija v točkah od 766 do 777 obrazložitve izpodbijane odločbe zadevne družbe razdelila v šest kategorij glede na njihovo relativno pomembnost na zadevnem trgu, pri čemer se je oprla na tržne deleže, ki jih je vsaka od njih dosegla leta 1996 za zadevni proizvod na upoštevnem ozemlju. Na tej podlagi je določila izhodiščne zneske glob, ki so segali od 5,5 do 35 milijonov EUR. Komisija je izhodiščni znesek globe za družbo Trioplast Wittenheim določila na 8,5 milijona EUR (peta kategorija), saj je njen upoštevni tržni delež leta 1996 znašal 2,8 %. Ker so bile tožeča stranka ter družbi FLS Plast in FLSmidth vpletene kot matične družbe družbe Trioplast Wittenheim, je bil zanje določen enak izhodiščni znesek.

18      Iz točk od 779 do 783 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili izhodiščni zneski glob povečani za 10 % za celotno leto kršitve in za 5 % za vsako dodatno obdobje, enako šestim mesecem ali daljše, toda krajše od enega leta. Tako je bil izhodiščni znesek globe za družbo Trioplast Wittenheim povečan za 200 %, kar ustreza obdobju kršitve 20 let in 5 mesecev, s čimer se je osnovni znesek globe povečal na 25,50 milijona EUR. Izhodiščna zneska globe družbe FLS Plast (kot tudi družbe FLSmidth) in tožeče stranke sta bila povečana za 80 % oziroma 30 %, kar je privedlo do osnovnih zneskov globe v višini 15,30 milijona EUR za družbi FLS Plast in FLSmidth ter 11,05 milijona EUR za tožečo stranko.

19      Kot izhaja iz točk 802 in od 812 do 822 obrazložitve izpodbijane odločbe, osnovni zneski globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim in njenim matičnim družbam, niso bili niti povečani niti zmanjšani zaradi upoštevanja oteževalnih ali olajševalnih okoliščin niti zaradi uporabe pravila iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, s katerim je zgornja meja globe določena na 10 % skupnega prometa zadevne družbe v predhodnem poslovnem letu (v nadaljevanju: zgornja meja 10 % prometa). Po drugi strani pa je Komisija uporabila točko D obvestila o ugodni obravnavi, da bi upoštevala sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim. V točki 841 obrazložitve izpodbijane odločbe je menila, da sta družba Trioplast Wittenheim in tožeča stranka upravičeni do 30-odstotnega znižanja globe, ki bi jima bila naložena brez tega sodelovanja. Nasprotno osnovna zneska globe za družbi FLS Plast in FLSmidth na podlagi tega nista bila znižana.

20      Končni znesek globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim, je bil zato določen na 17,85 milijona EUR. Od tega zneska sta družbi FLS Plast in FLSmidth solidarno odgovorni za znesek v višini 15,30 milijona EUR. Tožeča stranka je solidarno odgovorna za znesek v višini 7,73 milijona EUR.

21      Nazadnje, izrek izpodbijane odločbe vsebuje te določbe:

„Člen 1

1.      Naslednje družbe so kršile člen 81 ES s tem, ko so v navedenih obdobjih sodelovale v sistemu dogovorov in usklajenih praks v sektorju plastičnih industrijskih vreč v Belgiji, Nemčiji, Španiji, Franciji, Luksemburgu in na Nizozemskem, ki je vključeval določanje cen, oblikovanje skupnih modelov za izračun cen, razdelitev tržnih deležev in prodajnih kvot, razdelitev strank, poslov in naročil, oddajo usklajenih ponudb na javne razpise ter izmenjavo notranjih informacij:

[…]

(g)       Trioplast Wittenheim […] od 6. januarja 1982 do 26. junija 2002 in [tožeča stranka] od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002;

(h)       FLS Plast […] in FLSmidth […] od 31. decembra 1990 do 19. januarja 1999;

[…]

Člen 2

Za kršitve iz člena 1 so naložene naslednje globe:

[…]

(f)       Trioplast Wittenheim […]: 17,85 milijona EUR. Od tega zneska sta družbi FLSmidth […] in FLS Plast […] skupno in solidarno odgovorni za znesek v višini 15,30 milijona EUR, [tožeča stranka] pa je skupno in solidarno odgovorna za znesek v višini 7,73 milijona EUR;

[…]

Člen 3

Družbe iz člena 1 nemudoma končajo kršitve iz navedenega člena, če tega še niso storile.

V prihodnje se vzdržijo kakršnih koli dejanj ali ravnanj iz člena 1 in kakršnih koli dejanj ali ravnanj, ki imajo enak ali podoben cilj ali učinek.

[…]“

 Postopek in predlogi strank

22      Tožeča stranka je 9. februarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

23      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi ničnost člena 1(1)(g) izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na obdobje, v katerem se šteje za odgovorno za kršitev;

–        razglasi ničnost člena 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na znesek globe, ki ji je naložena, in, podredno, zniža znesek te globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

24      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

25      Sodnik poročevalec je bil po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.

26      Predsednik šestega senata je s sklepom z dne 15. junija 2010 v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča odločil, da se ta zadeva za namene ustnega postopka združi z zadevo T-26/06 (Trioplast Wittenheim proti Komisiji).

27      Stranki sta na obravnavi 30. junija 2010 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

28      Tožeča stranka v podporo svojim predlogom navaja šest tožbenih razlogov.

29      Prvi tožbeni razlog se navezuje na zakonitost izpodbijane odločbe v členu 1(1)(g) in na zakonitost določitve zneska globe tožeče stranke, ki jo je opravila Komisija. Tožeča stranka namreč s tretjim delom tega tožbenega razloga izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, ker naj bi izhajala iz napake pri določitvi trajanja kršitve, ki jo je storila. Prvi in drugi del istega tožbenega razloga se nanašata, po eni strani, na zakonitost načina izračuna globe, ki ga je uporabila Komisija, oziroma, po drugi strani, na zakonitost določitve teže kršitve, zlasti glede izbire referenčnega leta. Zato je treba najprej preučiti tretji del prvega tožbenega razloga ter nato prvi in drugi del navedenega tožbenega razloga.

30      Nadaljnjih pet tožbenih razlogov se nanaša na razglasitev ničnosti člena 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe v delu, v katerem se navezuje na znesek globe, naložene tožeči stranki. Tožeča stranka namreč z drugim tožbenim razlogom izpodbija utemeljenost zavrnitve Komisije, da bi priznala olajševalne okoliščine. Tretji tožbeni razlog se nanaša na neupoštevanje zgornje meje 10 % prometa. S četrtim tožbenim razlogom skuša dokazati, da je Komisija na podlagi obvestila o ugodni obravnavi napačno presodila sodelovanje tožeče stranke. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, ki naj bi jo zagrešila Komisija. Nazadnje, šesti tožbeni razlog se nanaša na neupoštevanje načel dobrega upravljanja in pravne varnosti pri določitvi solidarne odgovornosti tožeče stranke.

31      Tožeča stranka je na obravnavi odstopila od tretjega tožbenega razloga. Zato ga ni treba preučiti.

1.     Predlogi za delno razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe

 Prvi tožbeni razlog: obstoj napak pri določitvi trajanja kršitve in zneska globe

 Tretji del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo določitve trajanja kršitve

–       Trditve strank

32      Tožeča stranka izpodbija analizo Komisije, v skladu s katero je kršitev družbe Trioplast Wittenheim trajala 20 let in 5 mesecev, to je od januarja 1982 do junija 2002. Meni, da je treba znesek njene globe znižati na podlagi predpostavk, ki jih navaja glede trajanja sodelovanja družbe Trioplast Wittenheim pri kršitvi.

33      Tožeča stranka najprej trdi, da se je sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim pri protikonkurenčnih ravnanjih končalo na sestanku združenja Valveplast 23. marca 1999. Tako naj bi kršitev družbe Trioplast Wittenheim trajala 17 let in 2 meseca, zato je obdobje, za katero bi morala tožeča stranka prevzeti solidarno odgovornost, po njenem mnenju od 21. januarja do 23. marca 1999. Tožeča stranka, ki je družbo Trioplast Wittenheim kupila nekaj tednov prej, naj bi bila na zadevna protikonkurenčna ravnanja namreč prvič opozorjena na sestanku 23. marca 1999. Kot navaja tožeča stranka, se g. B., eden od njenih vodilnih članov, ki je postal novi predsednik upravnega sveta družbe Trioplast Wittenheim in je to družbo zastopal, v nezakonite razprave ni vmešal. Tožeča stranka naj bi nato sprejela notranjo direktivo, s katero je bilo določeno končanje kršitve.

34      Tožeča stranka sicer priznava, da je družba Trioplast Wittenheim leta 2001 sodelovala na treh sestankih združenja Valveplast, vendar trdi, da je združenje Valveplast na teh sestankih vodilo panožne razprave o dveh projektih, ki sta veljala za zakonita, in sicer, po eni strani, načinu izračuna cen za vreče FFS, da bi se olajšal prehod na tanjše folije, in, po drugi strani, parametrih, ki jih je bilo treba določiti za spletne dražbe. Ker se je izkazalo, da so bile te razprave protikonkurenčne, naj jim družba Trioplast Wittenheim ne bi pripisala pomena. Tako naj cilj družbe Trioplast Wittenheim torej ne bi bil uporabiti omejevalni sporazum v svoje dobro.

35      Dalje, če bi Splošno sodišče menilo, da je družba Trioplast Wittenheim z udeležbo na treh sestankih združenja Valveplast leta 2001 sodelovala pri kršitvi, tožeča stranka trdi, da se je družba Trioplast Wittenheim iz omejevalnega sporazuma umaknila med 23. marcem 1999 in 27. marcem 2001 in da je svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu nepreklicno končala julija 2001. V tem primeru naj bi kršitev družbe Trioplast Wittenheim trajala največ 17 let in 6 mesecev.

36      Tožeča stranka glede neobstoja sodelovanja svoje hčerinske družbe pri omejevalnem sporazumu od leta 1999 do leta 2001 navaja, da je bil cilj družbe Trioplast Wittenheim v zadevnem obdobju končati nezakonito sodelovanje, ki so ga začeli predhodni lastniki ali predhodno vodstvo, delovati samostojno in v skladu s trgom ter tako povečati obseg prometa in tržni delež ter pri svojem poslovanju ne upoštevati informacij, prejetih ob zadevnih protikonkurenčnih ravnanjih.

37      Nazadnje, kar zadeva končni umik iz združenja Valveplast, tožeča stranka trdi, da družba Trioplast Wittenheim na drugih sestankih po sestanku 12. julija 2001 ni sodelovala. Tožeča stranka dodaja, da je skupina Trioplast novembra 2001 sprejela program skladnosti s pravom konkurence, kar naj bi dokazovalo, da se je distancirala od kakršnega koli protikonkurenčnega ravnanja. Tožeča stranka dodaja še, da družba Trioplast Wittenheim ni nikoli sodelovala pri morebitnem usklajevanju spletnih dražb, o čemer se je razpravljalo na sestankih, na katerih je bila navzoča. Družba Trioplast Wittenheim naj bi takrat sodelovala na eni sami dražbi, ki pa ni bila predmet usklajevanja.

38      Komisija predlaga, naj se ta del prvega tožbenega razloga zavrne.

–       Presoja Splošnega sodišča

39      V skladu s sodno prakso mora Komisija dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje. V zvezi s tem je pomembno, da se Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazala trajanje kršitve, opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev brez prekinitve trajala med natančnima datumoma (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, in z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 51). Poleg tega je treba pojasniti, da čeprav je obdobje, ki loči dve kršitveni ravnanji, upoštevno merilo pri ugotavljanju trajajoče narave kršitve, pa vprašanja, ali je to obdobje dovolj dolgo, da bi pomenilo prekinitev kršitve, ali ne, ni mogoče preučevati abstraktno. Nasprotno, treba ga je preučiti v povezavi z delovanjem zadevnega omejevalnega sporazuma (sodba Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi IMI in drugi proti Komisiji, T‑18/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 89).

40      Porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten sklep, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (v točki 39 zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 53; glej tudi v tem smislu sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 79, in z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 21).

41      S tega vidika se šteje, da kadar je sodelovanje pri omejevalnem sporazumu ali stopnja tega sodelovanja ali njegovo trajanje sporno, zadostuje, da Komisija, zato da bi pravno zadostno dokazala sodelovanje zadevnega podjetja pri omejevalnem sporazumu, izkaže, da je navedeno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi temu očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti dokaze, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedlo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (v točki 40 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81).

42      Če podjetje sodeluje na nekem sestanku in se javno ne distancira od njegove vsebine, da namreč drugim udeležencem vtis, da se strinja s tem, kar je bilo odločeno na tem sestanku, in da bo ravnalo v skladu s tem (v točki 40 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 82).

43      V obravnavanem primeru je nesporno, da je družba Trioplast Wittenheim sodelovala pri omejevalnem sporazumu od januarja 1982 do 23. marca 1999 in da je tožeča stranka kršila člen 81 ES med 21. januarjem 1999 in 23. marcem 1999, ko je bila del istega gospodarskega subjekta kot družba Trioplast Wittenheim. Vendar pa tožeča stranka izpodbija, da bi družba Trioplast Wittenheim pri omejevalnem sporazumu sodelovala v obdobju od 23. marca 1999 do junija 2002. Podredno tožeča stranka trdi, da se je družba Trioplast Wittenheim v obdobju med 23. marcem 1999 in 27. marcem 2001 iz omejevalnega sporazuma umaknila in da je 12. julija 2001 dokončno prenehala sodelovati na sestankih združenja Valveplast.

44      Prvič, ugotoviti je treba, da tožeča stranka priznava, da je družba Trioplast Wittenheim sodelovala na protikonkurenčnih sestankih združenja Valveplast 23. marca 1999 ter 27. marca, 8. junija in 12. julija 2001, ki so bili med drugim namenjeni modelu izračuna cen vreč FFS in usklajevanju spletnih dražb. Iz spisa izhaja, da je g. B., ki je bil tedaj vodilni član skupine Trioplast in predsednik upravnega sveta družbe Trioplast Wittenheim, zadnjo na teh sestankih zastopal, razen na sestanku 12. julija 2001, na katerem naj bi bil navzoč neki g. W.

45      Tako je treba ugotoviti, da je morala tožeča stranka, ker je sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim na teh sestankih nesporno, predložiti dokaze, da je bilo sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja. Čeprav tožeča stranka navaja dejstvo, da družba Trioplast Wittenheim s tem, ko se je udeležila zadevnih sestankov, ni nameravala sodelovati pri nezakonitem omejevalnem sporazumu in da se ni udeležila nezakonitih razprav, pa ne dokaže, da se je družba Trioplast Wittenheim javno distancirala od vsebine sestankov. Trditve tožeče stranke, da je družba Trioplast Wittenheim svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu končala 23. marca 1999, torej ni mogoče sprejeti.

46      Drugič, kar zadeva obdobje med 23. marcem 1999 in 27. marcem 2001, je treba ugotoviti, da iz izpodbijane odločbe in zlasti Priloge 1 k tej odločbi v zvezi s podrobnostmi o sestankih združenja Valveplast izhaja, da Komisija nima neposrednih dokazov o sodelovanju družbe Trioplast Wittenheim na sestankih združenja Valveplast, ki naj bi potekali v navedenem obdobju. Komisija te ugotovitve ne izpodbija.

47      Po drugi strani pa je dokazano, da je bila družba Trioplast Wittenheim povabljena k sodelovanju na teh sestankih in da se je večkrat opravičila. Po eni strani je namreč Komisija to dejstvo podrobno navedla ne samo v svojih vlogah, ampak tudi na obravnavi, ne da bi ji tožeča stranka kakor koli ugovarjala. Po drugi strani je trditev Komisije podprta z več dokumenti iz spisa, katerih obstoja in vsebine tožeča stranka ne izpodbija. To so zlasti zapisniki sestankov z dne 7. avgusta in 25. novembra 1999 ter 23. marca in 18. avgusta 2000, iz katerih izhaja, da se je družba Trioplast Wittenheim opravičila zaradi svoje odsotnosti, in zapisnik sestanka z dne 5. decembra 2000, iz katerega je razvidno, da je bila ta nanj vsaj povabljena.

48      V teh okoliščinah je mogoče na podlagi dokazov, ki jih je predložila Komisija, priznati, da je kršitev trajala nepretrgoma od 23. marca 1999 do 27. marca 2001. Poleg tega tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da se je družba Trioplast Wittenheim na sestanku 23. marca 1999 ali v obdobju po navedenem sestanku od omejevalnega sporazuma distancirala. Te ugotovitve ne ovrže trditev tožeče stranke, da je družba Trioplast Wittenheim na trgu delovala samostojno, ne da bi pri svojem poslovanju upoštevala informacije, ki jih je prej prejela na podlagi stikov z drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma.

49      Tretjič, kar zadeva obdobje med sestankoma 12. julija 2001 in 26. junija 2002, zadostuje ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da se je družba Trioplast Wittenheim na zadevnem srečanju ali v obdobju po tem srečanju v primerjavi z drugimi udeleženci izrecno distancirala od vsebine sestanka z dne 12. julija 2001. Prav tako ni dokazano, da se je družba Trioplast Wittenheim v obdobju med 12. julijem 2001 in 26. junijem 2002 distancirala od omejevalnega sporazuma v smislu sodne prakse.

50      V teh okoliščinah je treba upoštevati dejstvo, da iz spisa izhaja, da je g. T. 10. decembra 2001 družbo Trioplast Wittenheim pisno povabil k sodelovanju na sestanku, ki naj bi bil naslednji dan v Parizu. Poleg tega je iz zapiskov s tega zadnjega sestanka razvidno, da drugi udeleženci niso vedeli, kakšni so nameni družbe Trioplast Wittenheim v zvezi z njenim sodelovanjem v kartelu. Uvod k navedenim zapiskom se namreč glasi: „Udeleženci: samo Fardem, B-K, RKW, Cofira in mi, BPI ne več, za TRIO [Trioplast] se ne ve.“

51      Zato trditve tožeče stranke, da je družba Trioplast Wittenheim svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu nepreklicno končala 12. julija 2001, ni mogoče sprejeti.

52      Tožeča stranka torej napačno trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita glede določitve trajanja kršitve, ki jo je storila njena hčerinska družba Trioplast Wittenheim, in posledično glede določitve njene kršitve kot matične družbe.

53      Tretji del prvega tožbenega razloga je zato treba zavrniti, posledično pa je treba zavrniti tudi predlog za delno razglasitev ničnosti člena 1(1)(g) izpodbijane odločbe.

 Prvi del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo načina izračuna globe

–       Trditve strank

54      Tožeča stranka trdi, da metoda, ki jo je Komisija uporabila za izračun zneska globe, ki ji je bila naložena, temelji na bistveni napaki in da je poleg tega v nasprotju s sodno prakso. Po mnenju tožeče stranke navedena metoda ni bila uporabljena nikoli prej.

55      Opozarja, da ni bila spoznana za odgovorno, ker bi sama kršila pravila konkurence. Za solidarno odgovorno naj bi se štela samo zaradi sodelovanja družbe Trioplast Wittenheim pri protikonkurenčnem ravnanju v obdobju, v katerem je bila lastnica te družbe, to je od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002.

56      Napaka Komisije naj bi bila v tem, da pri izračunu globe ni upoštevala, da se je kršitev družbe Trioplast Wittenheim raztezala čez tri različna obdobja, in sicer obdobje, v katerem je bila v lasti Compagnie de Saint-Gobain, obdobje, v katerem je bila v lasti družb FLS Plast in FLSmidth, in obdobje, v katerem je pripadala skupini Trioplast. Posledica načina izračuna Komisije za družbi FLS Plast in FLSmidth ter tožečo stranko naj bi bila, da naj bi skupna solidarna odgovornost teh družb presegala skupni znesek globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim, kar naj bi bilo absurdno. Navedenim družbam naj bi bila solidarna globa naložena tudi za obdobje, v katerem niso bile lastnice družbe Trioplast Wittenheim. Ta pristop naj bi bil v nasprotju s sodno prakso, zlasti s sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji (C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693).

57      Tožeča stranka ugotavlja, po eni strani, da temeljna načela v zvezi s solidarno odgovornostjo pomenijo, da ta sovpada z odgovornostjo tistega, s katerim je nekdo solidaren, in je ni mogoče določiti ločeno. Zato bi morala biti z družbo Trioplast Wittenheim solidarno odgovorna za del globe, ki ustreza obdobju, v katerem je bila lastnica te hčerinske družbe, to je tri leta. Po drugi strani, tožeča stranka navaja, da metoda, ki jo je uporabila Komisija, pomeni, da so se tri leta, v katerih je bila lastnica družbe Trioplast Wittenheim, štela dvakrat, saj so bila zadevna leta pripisana sočasno družbi Trioplast Wittenheim in njej sami.

58      Tožeča stranka v zvezi s svojo trditvijo, da metoda izračuna ni bila uporabljena nikoli prej, meni, da okoliščina, na katero se sklicuje Komisija, da je bila navedena metoda uporabljena v nizu odločb od zadeve AstraZeneca (Zadeva COMP/A.37.507/F3 – AstraZeneca, UL 2006, L 332, str. 24), ni upoštevna. Zadevnih odločb naj ne bi preučila sodišča Skupnosti in ne morejo pomeniti ustaljene prakse.

59      Glede na slabosti uporabljene metode bi morala Komisija, kot to trdi tožeča stranka, uporabiti metodo, ki jo je uporabila v nekaterih predhodnih zadevah, med katerimi je zadeva Organski peroksidi (Zadeva COMP/E-2/37.857 – Organski peroksidi, UL 2005, L 110, str. 44). Komisija naj bi v tej zadevi v zvezi s hčerinsko družbo, ki je pri zadevni kršitvi sodelovala dlje kot njena matična družba, določila en sam izhodiščni znesek globe in naj bi ga v nasprotju s tem, kar naj bi storila v primeru družbe Trioplast Wittenheim in njenih matičnih družb, razdelila med dva zaporedoma vpletena gospodarska subjekta, to je subjekt, ki je bil hčerinska družba, in subjekt, ki sta ga sestavljali hčerinska družba in njena matična družba. Nato naj bi izhodiščni znesek globe za vsakega od teh gospodarskih subjektov prilagodila glede na trajanje sodelovanja, oteževalne in olajševalne okoliščine ter zgornjo mejo 10 % prometa. Glede na parametre, ki jih je Komisija določila v primeru tožeče stranke, naj bi bila na podlagi te metode z družbo Trioplast Wittenheim solidarno odgovorna za znesek v višini 2,58 milijona EUR.

60      Druga metoda, ki bi jo Komisija po mnenju tožeče stranke lahko uporabila, naj bi bila, da bi se skupni znesek globe družbe Trioplast Wittenheim, to je 17,85 milijona EUR, delil z 20 leti, to je skupnim trajanjem kršitve, kar bi dalo 0,89 milijona EUR na leto. Da bi Komisija določila znesek, za katerega bi morale biti družbi FLS Plast in FLSmidth na eni strani ter tožeča stranka na drugi strani solidarno odgovorne, bi morala po tej metodi letni znesek 0,89 pomnožiti z 8 oziroma 3 leti. Po tej metodi bi bila tožeča stranka spoznana za solidarno odgovorno z družbo Trioplast Wittenheim za znesek v višini 2,67 milijona EUR.

61      Če bi Splošno sodišče sprejelo metodo za izračun glob, uporabljeno v tem primeru, tožeča stranka meni, da je bila predmet diskriminacije v primerjavi s podjetji, ki jim je bila globa naložena na podlagi načel, na katerih je temeljilo sprejetje odločb, izdanih v zadevah Organski peroksidi in Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije (Zadeva C.38.069 – Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije, UL 2006, L 192, str. 21). Poleg tega tožeča stranka meni, da je bila predmet diskriminacije v primerjavi s podjetji, ki jim je bila globa naložena v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: nove smernice o načinu določanja glob), z uporabo katerih bi ji bila naložena mnogo nižja globa.

62      Komisija predlaga, naj se ta del prvega tožbenega razloga zavrne.

–       Presoja Splošnega sodišča

63      Poudariti je treba, da člen 1 izpodbijane odločbe določa, da so družbe Trioplast Wittenheim, FLS Plast in FLSmidth ter tožeča stranka kršile člen 81 ES. V njem je pojasnjeno, da je kršitev družbe Trioplast Wittenheim trajala od 6. januarja 1982 do 26. junija 2002, kršitev družb FLS Plast in FLSmidth od 31. decembra 1990 do 19. januarja 1999 ter kršitev tožeče stranke od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002. Na podlagi člena 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe je družbi Trioplast Wittenheim naložena globa v višini 17,85 milijona EUR, od tega zneska sta družbi FLS Plast in FLSmidth solidarno odgovorni za znesek v višini 15,30 milijona EUR, tožeča stranka pa za znesek v višini 7,73 milijona EUR.

64      Tožeča stranka v tem tožbenem razlogu v bistvu izpodbija utemeljenost metode izračuna, ki jo je Komisija uporabila za določitev zneska „glob“. V zvezi s tem Splošno sodišče najprej ugotavlja, da Komisija zlasti v točki 879 obrazložitve izpodbijane odločbe razlikuje med globami, naloženimi nekaterim naslovnicam, na eni strani in zneski, v višini katerih so druge naslovnice izpodbijane odločbe solidarno odgovorne, na drugi strani. V zvezi s tem je pomembno, da Komisija v točki 879 obrazložitve izpodbijane odločbe v nekaterih primerih zneske, do katerih je prišla z uporabo svoje metode izračuna, za hčerinske družbe, ki so neposredno sodelovale pri omejevalnem sporazumu, določi kot globo, za matične družbe pa kot zgornjo mejo, v višini katere so solidarno odgovorne. V drugih primerih pa so navedeni zneski za matične družbe določeni kot globa, za hčerinske družbe, ki so neposredno sodelovale pri omejevalnem sporazumu, pa kot zgornja meja, v višini katere so solidarno odgovorne za plačilo globe.

65      Poleg tega je treba navesti, da Komisija uporablja izraz „globa“ brez razlike za označevanje globe kot take ali zgornje meje, v višini katere je naslovnica solidarno odgovorna za plačilo globe. Ta indiferentna uporaba izraza „globa“ med drugim izhaja iz točk 784, 841 ali 867 obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih Komisija navaja zneske, ki so, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, določeni kot globa in kot zneski solidarne odgovornosti za plačilo navedene globe.

66      Treba je torej ugotoviti, da se metoda izračuna, ki jo je uporabila Komisija, nanaša samo na določitev zneskov, ki jih je treba naložiti naslovnicam izpodbijane odločbe, ne glede na to, kako jim je ta znesek naložen. Ker navedena metoda izračuna ne določa, kako so določeni zneski naloženi naslovnicam izpodbijane odločbe, to je kot globa ali kot zgornja meja, v višini katere je družba solidarno odgovorna za plačilo globe, bo Splošno sodišče v okviru tega tožbenega razloga preučilo samo utemeljenost izpodbijane metode izračuna, ki jo je uporabila Komisija, ker je od te metode odvisna določitev naloženih zneskov.

67      Kar zadeva, najprej, izračun zneska, naloženega družbi Trioplast Wittenheim, je v točkah od 17 do 20 zgoraj navedeno, da je Komisija do končnega zneska 17,85 milijona EUR prišla tako, da jo je na podlagi različnega obravnavanja in tržnega deleža, doseženega z zadevnim proizvodom na upoštevnem ozemlju, uvrstila v peto kategorijo in ji pripisala izhodiščni znesek 8,5 milijona EUR. Komisija je nato izhodiščni znesek 8,5 milijona EUR povečala za 200 % zaradi trajanja njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, določenega na 20 let in 5 mesecev, kar je privedlo do osnovnega zneska 25,5 milijona EUR. Ker ni bilo oteževalnih ali olajševalnih okoliščin in je bila zgornja meja 10 % prometa brez vpliva, je Komisija osnovni znesek samo zmanjšala za 30 % na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

68      Kar zadeva, dalje, izračun zneska, naloženega tožeči stranki, je Komisija določila enak izhodiščni znesek kot za družbo Trioplast Wittenheim. Komisija je nato izhodiščni znesek povečala za 30 %, da bi osnovni znesek izražal trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi, to je tri leta. Osnovni znesek 11,05 milijona EUR je bil zmanjšan za 30 % na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Znesek, naložen tožeči stranki, tako znaša 7,73 milijona EUR.

69      Enaka metoda je bila uporabljena za nekdanjo matično družbo družbe Trioplast Wittenheim, to je FLS Plast, in njen holding FLSmidth, ki jima je bil naložen znesek 15,30 milijona EUR. V njunem primeru ni bilo uporabljeno nikakršno povečanje ali zmanjšanje na podlagi oteževalnih ali olajševalnih okoliščin niti – v nasprotju s tožečo stranko – nikakršno zmanjšanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

70      Glede na te ugotovitve je treba odločiti, da s pridržkom presoje drugih tožbenih razlogov, na katere se sklicuje tožeča stranka, ta ni dokazala, da je Komisija pri določitvi zneskov, naloženih družbi Trioplast Wittenheim in tožeči stranki, kršila Uredbo št. 1/2003 ali da se je oddaljila od Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [P]ogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice o načinu določanja glob). Tožeča stranka namreč v tem delu prvega tožbenega razloga ni navedla nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče šteti, da je metoda izračuna kot taka temeljila na bistveni napaki ali da je bila v nasprotju s sodno prakso.

71      V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da sama ni kršila pravil konkurence. Tožeči stranki, ki so ji bila pripisana protikonkurenčna ravnanja družbe Trioplast Wittenheim v obdobju od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002, je bil namreč v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 naložen znesek na podlagi njene odgovornosti za kršitev, za katero se šteje, da jo je storila sama, ker so ji bila ta ravnanja pripisana (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točka 28). V zvezi s tem je treba poudariti, da se pripisovanje ravnanja družbe Trioplast Wittenheim tožeči stranki ni nikakor izpodbijalo.

72      Drugič, poudariti je treba, da tožeča stranka napačno trdi, da Komisija ni upoštevala dejstva, da je družba Trioplast Wittenheim med omejevalnim sporazumom, ki je trajal več kot 20 let, pripadala trem zaporednim matičnim družbam. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Komisija pri določitvi zneskov, naloženih tožeči stranki ter družbama FLS Plast in FLSmidth, vzpostavila tesno povezavo med temi zneski in trajanjem vpletenosti vsake od matičnih družb družbe Trioplast Wittenheim. Kot je navedeno v točki 68 zgoraj, je Komisija v primeru tožeče stranke izhodiščni znesek 8,5 milijona EUR povečala za 30 %, to je za 10 % za vsako leto, v katerem je bila tožeča stranka lastnica kapitala družbe Trioplast Wittenheim. Enak pristop je bil uporabljen pri družbah FLS Plast in FLSmidth.

73      Zato je trditev tožeče stranke, da se ji je pripisala odgovornost za kršitev, ki je ni storila, neutemeljena. V zvezi s tem je v točki 56 zgoraj navedena sodba Cascades proti Komisiji, na katero se sklicuje tožeča stranka, neupoštevna, ker se ta v nasprotju z obravnavanim primerom nanaša na odgovornost matične družbe za kršitve, ki so jih hčerinske družbe storile, preden jih je kupila ta matična družba.

74      Poleg tega, ker tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija izhodiščni znesek deliti s tri in ga nato spremeniti na podlagi drugih elementov, zadostuje ugotovitev, po eni strani, da tožeča stranka ne navaja nobenega pravnega pravila ali načela, s katerim bi bila za Komisijo določena taka obveznost. Po drugi strani, pristopa, pri katerem se za matično družbo določi enak izhodiščni znesek kot za hčerinsko družbo, ki je neposredno sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ne da bi bil ta izhodiščni znesek v primeru sosledja več matičnih družb porazdeljen, samega po sebi ni mogoče šteti za neustreznega. Cilj, ki si ga Komisija prizadeva doseči z uporabo te metode izračuna, je omogočiti, da se lahko za matično družbo, ki se šteje za odgovorno za kršitev, ker ji je bila ta pripisana, določi enak izhodiščni znesek, kot bi bil določen, če bi sama neposredno sodelovala pri omejevalnem sporazumu. To pa je v skladu s ciljem politike konkurence in zlasti ciljem instrumenta te politike, ki ga pomenijo globe, s katerimi naj bi se ravnanje podjetij usmerilo k upoštevanju pravil konkurence (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T‑150/89, Recueil, str. II‑1165, točka 59).

75      Vsekakor obveznost delitve izhodiščnega zneska pod pogoji iz točke 74 zgoraj ne more izhajati samo iz okoliščine, da naj bi bila taka delitev opravljena pri obravnavi prejšnjih zadev, kot je zadeva Organski peroksidi. Če bi Komisija v času odločb, ki jih navaja tožeča stranka, oblikovala prakso odločanja v zvezi z metodo izračuna zneskov, ne bi nič nasprotovalo temu, da se ta praksa v tej zadevi lahko zavrne ali spremeni. Ustaljena sodna praksa je namreč, da predhodna praksa odločanja Komisije sama po sebi ne pomeni pravnega okvira za izračun glob na področju konkurence, ker je ta opredeljen samo v Uredbi št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Bank der österreichischen Sparkassen proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I-8681, točka 233 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 234).

76      Tretjič, v povezavi s predhodnimi točkami je treba navesti, da dejstvo, da seštevek zneskov, naloženih tožeči stranki na eni strani ter družbama FLS Plast in FLSmidth na drugi strani, presega znesek, naložen njihovi hčerinski družbi Trioplast Wittenheim, samo po sebi ne more privesti do ugotovitve, da je metoda izračuna, ki jo je uporabila Komisija, očitno napačna. Ob upoštevanju uporabe metodologije, navedene v smernicah o načinu določanja glob, in načela individualizacije kazni za okoliščine primera lahko namreč Komisija, kadar je dokazan obstoj gospodarskega subjekta, ki je sodeloval pri kršitvi, eno od pravnih oseb, ki pripadajo ali so pripadale temu subjektu, naj bo to matična ali hčerinska družba, šteje za odgovorno za plačilo višjega zneska od zneska, za katerega so odgovorne druga pravna oseba ali druge pravne osebe, ki tvorijo ali so tvorile navedeni gospodarski subjekt. Iz tega izhaja, da pri kršitvi, ki jo je storila hčerinska družba, ki je med kršitvijo zaporedoma pripadala več gospodarskim subjektom, ni mogoče a priori šteti za neustrezno, da je seštevek zneskov, naloženih matičnim družbam, višji od zneska ali seštevka zneskov, naloženega navedeni hčerinski družbi.

77      Četrtič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila temeljna načela s področja solidarne odgovornosti, je treba navesti, da tožeča stranka pri predstavitvi tega tožbenega razloga ne pojasni narave ali vsebine teh načel. Če tožeča stranka namerava trditi, da tri trditve, povzete v točkah od 71 do 76 zgoraj, dejansko pomenijo kršitev teh načel, zadostuje ponoviti, da te trditve niso utemeljene, ne glede na naravo ali vsebino zadevnih načel. Tega očitka zato ni mogoče sprejeti.

78      Poleg tega je glede tega, da tožeča stranka izpodbija znesek, v višini katerega je solidarno odgovorna za plačilo globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim, ker naj bi seštevek zneskov, v višini katerih so solidarno odgovorne tožeča stranka na eni strani ter družbi FLS Plast in FLSmidth na drugi strani, presegal znesek globe, primarno naložene družbi Trioplast Wittenheim, treba navesti, da je ta očitek predmet šestega tožbenega razloga. Ta bo torej posebej preučen pri obravnavi navedenega tožbenega razloga.

79      Petič, glede trditve, da so bila tri leta, v katerih je bila tožeča stranka lastnica družbe Trioplast Wittenheim, pri uporabi metode izračuna upoštevana dvakrat, je treba navesti, da ni nič nasprotovalo temu, da Komisija to triletno obdobje upošteva tako pri določitvi zneska, naloženega tožeči stranki, kot pri določitvi zneska, naloženega družbi Trioplast Wittenheim. Ker namreč v primeru solidarne odgovornosti terjatev vsakega upnika do soodgovornih glavnega dolžnika in njega samega preneha s kakršnim koli plačilom, ne glede na to, od katere osebe prihaja, solidarna odgovornost ne more biti podvojena.

80      Zadnjič, trditev tožeče stranke, da metoda izračuna ni bila uporabljena prej, nima dejanske podlage, ker iz razprav pred Splošnim sodiščem izhaja, da je Komisija to metodo izračuna dejansko uporabila v nizu odločb, sprejetih pred izpodbijano odločbo. Dejstvo, da navedenih odločb takrat niso preučila sodišča Unije, te ugotovitve ne more ovreči. Poleg tega je glede na sodno prakso iz točke 75 zgoraj dejstvo, da je Komisija v zadevah pred zadevo AstraZeneca uporabila drugo metodo, neupoštevno.

81      Ob upoštevanju trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v prvem delu prvega tožbenega razloga, ni mogoče šteti, da je dokazala, da Komisija ne bi smela uporabiti te metode izračuna za določitev zneska, naloženega tožeči stranki. Prav tako ni mogoče sprejeti očitka, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja in nove smernice o načinu določanja glob, ki se poleg tega v tem primeru ne uporabljajo. V zvezi s tem zadostuje napotiti na sodno prakso iz točke 75 zgoraj v zvezi s prakso odločanja Komisije in na sodno prakso, v skladu s katero zgolj okoliščina, da bi uporaba metode, določene v novih navedenih smernicah, o načinu določanja glob lahko privedla do določitve nižjega zneska, kot je bil naložen z izpodbijano odločbo, ne more dokazati njegove nesorazmernosti (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑329/01, ZOdl., str. II‑3255, točka 380).

82      Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti metode izračuna, ki jih je predlagala tožeča stranka.

 Drugi del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo določitve teže kršitve pri izračunu globe

–       Trditve strank

83      Tožeča stranka Komisiji očita, da se je za določitev izhodiščnega zneska oprla na tržni delež družbe Trioplast Wittenheim iz leta 1996, ki je bilo glede na izpodbijano odločbo zadnje leto kršitve, v katerem so bile vse družbe, naslovnice izpodbijane odločbe, še dejavne na trgu industrijskih vreč.

84      Komisija naj bi s tem, ko je v okviru različnega obravnavanja za referenčno leto izbrala leto 1996, kršila prakso, ki jo je sama uvedla za določanje teže kršitve. Glede na to prakso, ki naj bi jo priznala sodišča Skupnosti, bi moralo biti referenčno leto zadnje celotno leto trajanja kršitve, da bi se najustrezneje ocenila gospodarska moč vseh udeležencev. V tej zadevi bi torej referenčno leto moralo biti leto 2001.

85      Tožeča stranka še trdi, da čeprav drži, da je bil namen metode Komisije za družbi FLS Plast in FLSmidth ter tožečo stranko določiti lastni izhodiščni znesek, to je znesek, ločen od zneska družbe Trioplast Wittenheim, bi bilo treba ta znesek navezati na obdobje, v katerem je bila posamezna matična družba lastnica družbe Trioplast Wittenheim. Tako izhodiščni znesek, ki je bil določen zanjo, ne more zakonito temeljiti na tržnem deležu družbe Trioplast Wittenheim leta 1996, ker je tožeča stranka to družbo kupila šele leta 1999.

86      Če bi Splošno sodišče vseeno odobrilo izbiro leta 1996 kot referenčno leto, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti. Komisija naj bi z uporabo tržnega deleža družbe Trioplast Wittenheim iz leta 1996, to je 2,8 %, vključila proizvodnjo vreč z odprtim ustjem in vreč z ventilom, ki jo je družba Trioplast Wittenheim opustila leta 1997. Glede na tržni delež družbe Trioplast Wittenheim leta 2001, ki je znašal približno 0,4 %, bi Komisija morala družbo Trioplast Wittenheim vključiti v šesto kategorijo družb ali celo v sedmo, in ne v peto.

87      Komisija, ki se v zvezi s tem sklicuje na diskrecijsko pravico, trdi, da je izbira leta 1996 kot referenčnega leta zakonita, ker naj bi upoštevanje prometa, ustvarjenega v tem letu, Komisiji omogočilo presojo velikosti in gospodarske moči vsake družbe v sektorju ter obsega kršitve, ki jo je storila vsaka od njih. Načelo enakega obravnavanja naj bi zahtevalo, da Komisija uporabi enotno referenčno leto, tudi če izbira določenega leta kot referenčnega leta nujno pomeni, da so lahko nekatere družbe dosegle višji ali nižji promet v primerjavi z drugimi leti.

88      Po mnenju Komisije je bila izbira leta 1996 kot referenčnega leta upravičena, čeprav je tožeča stranka družbo Trioplast Wittenheim od družbe FLS Plast dejansko kupila leta 1999. Družba Trioplast Wittenheim naj bi namreč tudi po zamenjavi matične družbe še naprej sodelovala pri omejevalnem sporazumu. Komisija poudarja, da je referenčno leto lahko bodisi v obdobju, v katerem je bila vpletena družba FLS Plast, bodisi v obdobju, v katerem je bila vpletena tožeča stranka, vendar ne v obeh sočasno.

89      Glede domnevne kršitve načela sorazmernosti Komisija poudarja, da je dejstvo, da je družba Trioplast Wittenheim določeno proizvodnjo opustila leta 1997, bolj okoliščina, ki govori v prid izbiri leta 1996 kot referenčnega leta, ker bolje izraža položaj družbe Trioplast Wittenheim na trgu v primerjavi z drugimi člani omejevalnega sporazuma v večjem delu (približno tri četrtine) trajanja kršitve.

–       Presoja Splošnega sodišča

90      Najprej je treba poudariti, da kot izhaja iz točke 75 zgoraj, Komisije njene predhodne odločbe ne zavezujejo. Torej, tudi če določitev referenčnega leta v tej zadevi pomeni spremembo ustaljene prakse, ta okoliščina sama po sebi ne bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

91      Dalje, ustaljena sodna praksa je, da se mora presoja teže kršitve nanašati na gospodarsko stvarnost, kakršna je bila v času storitve navedene kršitve; v zvezi s tem so elementi, ki jih je treba upoštevati, zlasti velikost in gospodarska moč posameznega podjetja ter obseg kršitve, ki jo je storilo vsako od njih (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji, T‑334/94, Recueil, str. II‑1439, točka 397 in navedena sodna praksa). Za presojo teh elementov se je nujno treba sklicevati na promet, ustvarjen v zadevnem obdobju (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točka 86 in navedena sodna praksa).

92      Čeprav drži, kot navaja tožeča stranka, da je v zadevi, v kateri sta bili izrečeni v točki 91 zgoraj navedeni sodbi z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji in z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, izvedena metoda izračuna temeljila na prometu, ustvarjenem v zadnjem celotnem letu obdobja kršitve, ta okoliščina ne pomeni, da se je vedno treba odločiti tako. Kot namreč izhaja iz iste sodne prakse, je treba izbrati metodo izračuna, ki omogoča upoštevanje velikosti in gospodarske moči posameznega zadevnega podjetja ter obsega kršitve, ki jo je storilo vsako od njih, glede na gospodarsko stvarnost, kakršna je bila v času storitve kršitve (v točki 91 zgoraj navedena sodba Sarrió proti Komisiji, točka 88). Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da je treba obdobje, ki ga je treba upoštevati, omejiti tako, da so dobljeni prometi čim bolj primerljivi (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Fiskeby Board proti Komisiji, T‑319/94, Recueil, str. II‑1331, točka 42).

93      Iz tega sledi, da trditve tožeče stranke, da mora biti referenčno leto nujno zadnje celotno leto, v katerem je kršitev trajala, ni mogoče sprejeti.

94      Vendar pa je v obravnavanem primeru treba poudariti, da je kršitev trajala več kot 20 let in da sta se lahko v teh 20 letih število družb, vpletenih v kršitev, in struktura vsake od njih spreminjala, kot sta se lahko spreminjali tudi velikost in gospodarska moč vsake od njih. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka, čeprav je posebej navedena med naslovnicami izpodbijane odločbe, ne šteje, kot je navedeno v točki 767 obrazložitve izpodbijane odločbe, med vse družbe, naslovnice izpodbijane odločbe, ki so bile v letu 1996, izbranem kot referenčno leto, navzoče na trgu industrijskih vreč. Poleg tega iz spisa izhaja, da gospodarski subjekt, katerega del je bila tožeča stranka v obdobju od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002, to je na koncu kršitvenega obdobja, ni bil več dejaven v proizvodnji dveh proizvodov iz sektorja industrijskih vreč, ki ju je prej proizvajala družba Trioplast Wittenheim, in da je bil njegov tržni delež v istem obdobju nekje od 0,4 % do 0,5 %. V teh okoliščinah ni mogoče trditi, da lahko promet in tržni delež družbe Trioplast Wittenheim za leto 1996, ki ju je uporabila Komisija, izražata relativno velikost in gospodarsko moč podjetja, katerega del je bila tožeča stranka od leta 1999.

95      S tega vidika je treba poudariti, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija pri izračunu glob uporabila individualiziran pristop, s katerim je naslovnice izpodbijane odločbe, ki so se za odgovorne štele samo kot matične družbe, obravnavala kot neposredne udeleženke kršitve. Ker pa sta tožeča stranka in družba Trioplast Wittenheim tvorili gospodarski subjekt, ki ni obstajal pred letom 1999, izbira leta 1996 kot referenčnega leta za tak subjekt ne more brez drugega upoštevnega dokaza ustrezati gospodarski stvarnosti, kakršna je bila v času, ko je to podjetje sodelovalo pri kršitvi. Zato to referenčno leto ne more biti pokazatelj obsega kršitve, za katero je odgovorna tožeča stranka.

96      Trditve Komisije v tem okviru zadevne ugotovitve ne morejo ovreči. Če se je Komisija zlasti v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča nameravala sklicevati na svojo diskrecijsko pravico na tem področju, iz točk 94 in 95 zgoraj izhaja, da je Komisija s tem, ko je tožečo stranko v okviru različnega obravnavanja uvrstila v kategorijo, ki je bila za družbo Trioplast Wittenheim določena na podlagi njenega tržnega deleža leta 1996, storila očitno napako pri presoji. Poleg tega lahko v položaju, ki se je spremenil tako kot v tem primeru, izbira tržnega deleža iz referenčnega leta, ki ga ni mogoče primerjati s poznejšimi leti, povzroči diskriminacijo, saj se časovno razhajajoči položaji obravnavajo na podlagi enega in istega referenčnega merila.

97      Poleg tega v trditvi, da leto 1996 bolje izraža položaj družbe Trioplast Wittenheim na zadevnem trgu v času celotne kršitve, kot bi ga lahko njen položaj po opustitvi proizvodnje nekaterih proizvodov iz sektorja industrijskih vreč leta 1997, ni upoštevano dejstvo, da je bil v tej zadevi tožeči stranki pri izračunu globe naložen znesek, ločen od zneska, ki ga je Komisija določila za njeno hčerinsko družbo. V zvezi s tem trditev, da je bil tržni delež družbe Trioplast Wittenheim upoštevan pri različnem obravnavanju tožeče stranke, ni upoštevna, ker to različno obravnavanje temelji na prometu, pri katerem tožeča stranka ni sodelovala. Zato ta promet ne more ustrezati gospodarski stvarnosti v obdobju, v katerem je tožeča stranka z družbo Trioplast Wittenheim tvorila gospodarski subjekt.

98      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga sprejeti. Izpodbijano odločbo je torej treba razglasiti za nično v delu, v katerem izhodiščni znesek, določen za tožečo stranko, temelji na tržnem deležu družbe Trioplast Wittenheim, ustvarjenem v referenčnem letu 1996.

 Drugi tožbeni razlog: utemeljenost zavrnitve Komisije, da prizna olajševalne okoliščine

–       Trditve strank

99      Tožeča stranka meni, da bi morala Komisija pri določitvi zneska globe upoštevati olajševalne okoliščine, ki so bile značilne za sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim pri kršitvi.

100    Prvič, tožeča stranka trdi, da je družba Trioplast Wittenheim na nezakonitih sestankih sodelovala samo občasno. V zvezi s tem navaja več zapisnikov sestankov, iz katerih naj bi bilo med drugim razvidno, da so drugi subjekti podvomili o sodelovanju družbe Trioplast Wittenheim in da je bila ta redno odsotna s sestankov. Poleg tega naj bi isti dokumenti potrjevali, da je bila družba Trioplast Wittenheim postranski gospodarski akter z majhnim tržnim deležem in da ta družba ni imela proaktivnega pristopa k vprašanjem, ki so se obravnavala v okviru protikonkurenčnih ravnanj.

101    Drugič, tožeča stranka poudarja, da je družba Trioplast Wittenheim sodelovala samo v treh od šestih podskupin, to je podskupinah Francija, Beneluks in „blockbags“, ter da jih je zapustila najpozneje februarja 1997. Če je sodelovanje v podskupinah pomenilo kršitev člena 81 ES, tožeča stranka trdi, da so za to kršitev družbe Trioplast Wittenheim veljala pravila o zastaranju. Vsekakor naj bi tako sodelovanje družbe Trioplast Wittenheim, omejeno na podskupine, kot njen razmeroma zgodnji umik pomenila dejstvi, ki bi ju bilo treba priznati kot olajševalni okoliščini.

102    Tretjič, če bi Splošno sodišče razsodilo, da je družba Trioplast Wittenheim pri kršitvi sodelovala še po 23. marcu 1999, tožeča stranka trdi, da bi bilo treba posebno vlogo te družbe v združenju Valveplast v obdobju, v katerem je bila njena hčerinska družba, šteti za olajševalno okoliščino. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da se je s protikonkurenčnimi ravnanji združenja Valveplast prvič seznanila na sestanku 23. marca 1999. To naj bi izhajalo iz pogodbe o prodaji delnic med družbama FLS Plast in Trioplanex France in iz arbitražne odločbe po postopku v zvezi z morebitnim kršenjem te pogodbe. Poleg tega naj bi bil po tem sestanku v družbi Trioplast Wittenheim spremenjen odnos, saj naj bi bilo njenim zaposlenim prepovedano sodelovanje pri protikonkurenčnih dejavnostih združenja Valveplast, pri čemer je družba Trioplast Wittenheim v dobri veri prišla samo na tri sestanke leta 2001, v upanju, da bodo na njih obravnavana zakonita vprašanja.

103    V povezavi s temi trditvami tožeča stranka poudarja, da so dejstva, na katera se sklicuje Komisija in ki govorijo zoper obstoj olajševalnih okoliščin, kot je sodelovanje v podskupinah, v zvezi z njo neupoštevna, ker se nanašajo na obdobje, v katerem še ni kupila družbe Trioplast Wittenheim. Če bi Splošno sodišče sprejelo izračun globe, ki bi bil zanjo primeren, tožeča stranka meni, da bi Komisija morala upoštevati olajševalne okoliščine, ki so obstajale po navedenem nakupu, vsaj kar zadeva njeno odgovornost.

104    Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

–       Presoja Splošnega sodišča

105    V skladu s sodno prakso je treba, če je kršitev storilo več podjetij, preučiti relativno težo sodelovanja pri kršitvi vsakega od teh podjetij (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 623), da se ugotovi, ali je treba upoštevati oteževalne ali olajševalne okoliščine.

106    V skladu s točko 3, prva alinea, smernic o načinu določanja glob, „izključno pasivna ali ,sledi mojemu vodji‘ vloga“ podjetja pri kršitvi pomeni, če je dokazana, olajševalno okoliščino. Pasivna vloga pomeni, da zadevno podjetje ni „izstopalo“, to je da ni dejavno sodelovalo pri oblikovanju enega ali več protikonkurenčnih sporazumov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 167).

107    Glede tega iz sodne prakse izhaja, da se lahko med dejavniki, ki kažejo na pasivno vlogo podjetja v okviru omejevalnega sporazuma, upoštevata njegova, v primerjavi z rednimi udeleženci omejevalnega sporazuma znatno manj redna udeležba na srečanjih in pozen vstop na trg, ki ga kršitev zadeva, ne glede na trajanje njegovega sodelovanja pri tej kršitvi, ali celo obstoj izrecnih izjav o tem s strani predstavnikov tretjih podjetij, sodelujočih pri kršitvi (v točki 106 zgoraj navedena sodba Cheil Jedang proti Komisiji, točka 168, in sodba Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 331).

108    Poleg tega je Splošno sodišče že pojasnilo, da dejstvo, da so bila druga podjetja, ki so sodelovala pri enem in istem omejevalnem sporazumu, lahko dejavnejša od določenega udeleženca, ne pomeni, da je imel zadnji izključno pasivno vlogo ali vlogo „sledi mojemu vodji“. V poštev bi namreč lahko prišla samo popolna pasivnost, ki jo mora dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02 in T‑126/02, T‑128/02 in T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 611).

109    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da ni mogoče sprejeti nobene od trditev v zvezi s pasivno vlogo in vlogo „sledi mojemu vodji“, ki naj bi jo tožeča stranka imela v okviru omejevalnega sporazuma. Te trditve se navajajo v treh skupinah: prva se nanaša zlasti na odsotnost družbe Trioplast Wittenheim na sestankih združenja Valveplast in na njen položaj na trgu, druga na njeno sodelovanje v podskupinah, zadnja pa na okoliščine v obdobju po letu 1999.

110    Prvič, iz Priloge 1 k izpodbijani odločbi, ki vsebuje številne podrobnosti o sestankih združenja Valveplast med letoma 1984 in 2002, izhaja, da je bila družba Trioplast Wittenheim razen v obdobju po letu 1999, kar je bilo omenjeno v točkah od 44 do 50 zgoraj, redno navzoča na sestankih združenja Valveplast in da se je v primeru odsotnosti nekajkrat opravičila. Ker ti podatki niso bili izpodbijani in ne da bi bilo na tej stopnji treba ugotoviti pogostost sodelovanja družbe Trioplast Wittenheim na sestankih podskupin, Komisiji v obravnavanem primeru ni mogoče očitati, da ni ugotovila pasivne vloge ali vloge „sledi mojemu vodji“ te družbe zaradi omejene pogostosti njenega sodelovanja na sestankih združenja Valveplast.

111    V zvezi s tem je treba pojasniti, da tudi ni bilo razloga za domnevo Komisije, da so drugi subjekti resnično dvomili o sodelovanju družbe Trioplast Wittenheim. Tožeča stranka v zvezi s tem ni predložila dokazov, kot so izjave drugih udeležencev omejevalnega sporazuma o posebni vlogi, ki naj bi jo imela družba Trioplast Wittenheim. Trditve tožeče stranke temeljijo samo na vsebini zapisnikov sestankov združenja Valveplast, ki pa ne more utemeljiti ugotovitev, ki jih ta želi izpeljati iz njih. Pripomba iz zapisnika sestanka z dne 2. marca 1993 o spremembi „pasivnega sodelovanja“ g. G., ki je zastopal družbo Trioplast Wittenheim, v „dejavno sodelovanje“ namreč ni nujno znak dvoma drugih članov glede vpletenosti te družbe kot take, ker so jo pred letom 1992 zastopale druge osebe. Iz zapisnika vsekakor izhaja, da se je sodelovanje g. G. od marca 1993 razvilo v dejavno pripadnost omejevalnemu sporazumu. Dejstvo, da naj bi bil leta 2000 član združenja Valveplast zadolžen, da stopi v stik s predstavnikom družbe Trioplast Wittenheim zaradi obravnave prihodnjega zastopanja te družbe, prav tako samo po sebi ne upravičuje dvoma o njenem sodelovanju pri omejevalnem sporazumu.

112    Kar zadeva trditev, da je bila družba Trioplast Wittenheim postranski akter na trgu, je treba poudariti, da to ne drži in da je bila družba Trioplast Wittenheim dejavna na upoštevnem trgu ter v okviru združenja Valveplast in podskupin. Iz točk 134, 135 in 400 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je družba Trioplast Wittenheim proizvajala vse štiri proizvode, ki so bili predmet omejevalnega sporazuma, in sicer vreče z odprtim ustjem, vreče z ventilom, vreče FFS in blok vreče. V teh okoliščinah je družba Trioplast Wittenheim sodelovala, kot izhaja iz točk 173, 179, 185 in 205 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne samo pri dejavnosti združenja Valveplast, ampak tudi v podskupinah „blockbags“, Francija in Beneluks.

113    Neutemeljena je tudi trditev, da družba Trioplast Wittenheim ni sprejela proaktivnega pristopa k vprašanjem, ki so se obravnavala v okviru protikonkurenčnih ravnanj. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zlasti iz točke 802 obrazložitve te odločbe, je družba Trioplast Wittenheim, ki je bila med ustanovitelji omejevalnega sporazuma, ponavljajoče sodelovala pri več navedenih, skrivoma dogovorjenih ravnanjih, zlasti pri sistemu izmenjave informacij o obsegu prodaje in tržnih deležih ter pri razdelitvi strank.

114    Drugič, v zvezi z dejstvom, da naj bi družba Trioplast Wittenheim sodelovala samo v treh od šestih podskupin in naj bi navedene podskupine zapustila najpozneje leta 1997, je treba poudariti, po eni strani, da sodelovanje v treh podskupinah ni posebno redko v primerjavi s sodelovanjem drugih članov omejevalnega sporazuma, kar priča o primerljivi stopnji vključenosti na ravni podskupin. Iz točk od 173 do 185 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da sta samo družbi Wavin in Fardem Packaging sodelovali na sestankih več kot treh podskupin. Po drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je družba Trioplast Wittenheim dejansko sodelovala v treh zgoraj navedenih podskupinah približno tri četrtine trajanja kršitve, ni mogoče ugotoviti, da lahko umik iz navedenih podskupin pomeni njeno pasivno vlogo.

115    Glede trditve tožeče stranke, da je kršitev družbe Trioplast Wittenheim zastarala, kar zadeva sodelovanje v podskupinah, zadostuje navesti, da tožeča stranka ne izpodbija opredelitve kršitve kot enotne in dolgotrajne. Glede na to, da se je enotna in dolgotrajna kršitev končala 26. junija 2002, in zato ni mogoče šteti, da je zastarala, konec sodelovanja družbe Trioplast Wittenheim v podskupinah ni upošteven.

116    Tretjič, poudariti je treba, da tudi če tožeča stranka ob nakupu družbe Trioplast Wittenheim ni vedela za protikonkurenčna ravnanja v okviru združenja Valveplast, ni dokazala popolne pasivnosti svoje hčerinske družbe v smislu sodne prakse iz točke 108 zgoraj, kar zadeva njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu v obdobju od januarja 1999 do junija 2002. Kot izhaja iz presoje tretjega dela prvega tožbenega razloga in zlasti iz točk 44 in 45 zgoraj, se je družba Trioplast Wittenheim leta 2001 udeležila treh sestankov, na katerih sta bila oblikovana dva bistvena elementa omejevalnega sporazuma, in sicer model izračuna cen in usklajevanje spletnih dražb.

117    Ker tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko ji na podlagi olajševalnih okoliščin ni znižala zneska, v višini katerega je solidarno odgovorna za plačilo globe, je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: prošnja za ugodno obravnavo

–       Trditve strank

118    Tožeča stranka meni, da bi moralo biti prvotno znižanje zneska globe za 30 %, ki ji ga je Komisija odobrila na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi, večje.

119    Tožeča stranka poudarja, da sta z družbo Trioplast Wittenheim po svoji prošnji za znižanje zneska globe s Komisijo učinkovito sodelovali. Trdi, po eni strani, da je priskrbela izjave in dokumente, ki so Komisiji koristili pri ugotavljanju kršitve, in, po drugi strani, da dejstvo, da je med upravnim postopkom izpodbijala nekatera dejstva, kot so izhajala iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne bi smelo privesti do omejitve znižanja zneska globe. Tožeča stranka naj bi namreč samo poudarila nekatere okoliščine, ki jih je Komisija napačno razumela, ne da bi kadar koli izpodbijala obstoj protikonkurenčnega ravnanja. Komisija naj bi nato opravila več sprememb v zvezi s predstavitvijo dejanskega stanja. V zvezi s tem tožeča stranka meni, da bi morala imeti pravico navesti drugačno presojo dejanskega stanja „ob“ presoji Komisije, ne da bi bilo to kaznovano pri upoštevanju njene prošnje za ugodno obravnavo.

120    Dalje, tožeča stranka opozarja, da je Komisija odobrila 25-odstotno znižanje družbi Bischof+Klein in da je glede na izpodbijano odločbo neizpodbijanje resničnosti dejanskega stanja, navedenega v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pripomoglo k znižanju zneska globe te družbe. Ker naj tudi tožeča stranka ne bi izpodbijala resničnosti protikonkurenčnega ravnanja in ker naj bi predložila več dokazov kot družba Bischof+Klein, bi ji bilo treba odobriti večje znižanje.

121    Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

–       Presoja Splošnega sodišča

122    Opozoriti je treba, da ima Komisija pri izbiri metode izračuna glob široko diskrecijsko pravico in lahko pri tem upošteva več dejstev, med katerimi je tudi sodelovanje zadevnih podjetij med preiskavo, ki jo izvajajo službe te institucije. V tem okviru mora Komisija opraviti zahtevno presojo dejstev, kot je presoja sodelovanja navedenih podjetij (sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 81).

123    Komisija ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico za oceno kakovosti in koristnosti sodelovanja podjetja, med drugim v primerjavi s prispevki drugih podjetij (v točki 122 zgoraj navedena sodba SGL Carbon proti Komisiji, točka 88). Vendar pa pri tej presoji ne sme kršiti načela enakega obravnavanja (sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi BST proti Komisiji, T‑452/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 142).

124    Komisija je v obvestilu o ugodni obravnavi pojasnila pogoje, pod katerimi bodo lahko podjetja, ki sodelujejo z njo med preiskavo omejevalnega sporazuma, oproščena globe ali upravičena do znižanja zneska globe, ki bi ga sicer morala plačati.

125    Točka D obvestila o ugodni obravnavi določa:

„1. Če podjetje sodeluje, vendar pri tem ne izpolnjuje vseh pogojev, navedenih v [točkah] B in C, se mu znesek globe, ki bi mu bila izrečena, če ne bi sodelovalo, zmanjša za od 10 % do 50 %.

2. To lahko velja še zlasti, če:

–       podjetje Komisiji, preden ta pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pošlje podatke, dokumente ali druge dokazne elemente, ki prispevajo k potrditvi obstoja storjene kršitve,

–       podjetje, potem ko je prejelo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisijo obvesti, da ne izpodbija resničnosti dejstev, na katere je Komisija oprla svoje obtožbe.“

126    V obravnavanem primeru je treba, po eni strani, navesti, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da so podrobna pojasnila tožeče stranke o delovanju omejevalnega sporazuma v okviru združenja Valveplast in podskupin, zlasti podskupine Francija, ter o kvotah, mehanizmih razdelitve strank in pomenu preglednic o tržnih deležih prispevale k potrditvi obstoja kršitve. Po drugi strani je Komisija upoštevala dejstvo, da je tožeča stranka izpodbijala nekatera dejstva, kot so izhajala iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Na podlagi teh ugotovitev je znesek globe tožeče stranke znižala za 30 %.

127    Kar zadeva, najprej, ugotovitev Komisije, da je tožeča stranka izpodbijala nekatera dejstva, kot so izhajala iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in odobritev znižanja zneska, v višini katerega je tožeča stranka solidarno odgovorna, ki je bilo zaradi tega manjše, ni mogoče šteti, da pomenita očitno napako pri presoji.

128    Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožeča stranka izpodbijala nekatera dejstva, predstavljena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, na način, ki presega preprosto navajanje dejanskih podatkov, ki naj bi jih Komisija napačno razumela. Glede na točki 275 in 276 obrazložitve izpodbijane odločbe je tožeča stranka trdila, da družba Trioplast Wittenheim ni bila vpletena v vzpostavitev sistema usklajevanja spletnih dražb. Vendar pa je dokazano, da je družba Trioplast Wittenheim sodelovala na sestanku združenja Valveplast 8. junija 2001, na katerem se je to vprašanje obravnavalo, in da se javno od vsebine sestanka ni distancirala. Glede na točko 301 obrazložitve izpodbijane odločbe je tožeča stranka zavrnila vsakršno vpletenost družbe Trioplast Wittenheim v oblikovanje modela za izračun cen za vreče FFS, medtem ko je nesporno, da je družba Trioplast Wittenheim sodelovala na sestanku združenja Valveplast 15. septembra 2000, na katerem je bilo odločeno o ustanovitvi delovne skupine za ta model. Družba Trioplast Wittenheim se od vsebine tega sestanka prav tako ni javno distancirala.

129    Teh izpodbijanj tožeče stranke med upravnim postopkom ni mogoče šteti za preprosto drugačno presojo dejanskega stanja „ob“ presoji Komisije. Nanašajo se na dva bistvena elementa omejevalnega sporazuma, in sicer usklajevanje spletnih dražb in model izračuna cen. Te presoje tudi ne ovrže dejstvo, da se na podlagi odgovora tožeče stranke izpodbijana odločba nekoliko razlikuje od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar zadeva predstavitev dejanskega stanja.

130    Dalje, kar zadeva primerjavo položaja tožeče stranke s položajem družbe Bischof+Klein, ki ji je bilo sicer odobreno nižje znižanje kot tožeči stranki, ki ji je bilo odobreno 30-odstotno znižanje, je treba navesti, da iz točke 851 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba Bischof+Klein v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da ne izpodbija resničnosti dejanskega stanja, kot izhaja iz navedenega obvestila. Ravnala je torej v skladu s točko D.2, druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi, v nasprotju s tožečo stranko, ki se, kot izhaja iz spisa, na to določbo nikoli ni izrecno sklicevala.

131    Poleg tega, medtem ko je dokazano, da je tožeča stranka med upravnim postopkom izpodbijala nekatera dejstva, pa ni navedla nič, s čimer bi dokazala, da je družba Bischof+Klein kljub izjavi iz njenega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpodbijala resničnost dejanskega stanja med navedenim postopkom. Torej, tudi če bi Komisija, po eni strani, družbi Bischof+Klein odobrila znižanje zneska naložene globe ali bi ji odobrila večje znižanje, kot bi ji bilo sicer odobreno, ker ta družba ni izpodbijala resničnosti dejanskega stanja, in, po drugi strani, takega znižanja ne bi odobrila tožeči stranki, ni mogoče šteti, da gre tu za očitno napako pri presoji.

132    Nazadnje, treba je navesti, da tožeča stranka ni niti trdila niti, a fortiori, dokazala, da so dokazi, ki jih je predložila Komisiji, več prispevali k potrditvi kršitve kot dokazi družbe Bischof+Klein. Napake Komisije niti v zvezi s tem torej ni mogoče sprejeti.

133    Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: upoštevanje načel sorazmernosti in enakega obravnavanja

–       Trditve strank

134    Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.

135    Prvič, meni, da je nesorazmerno, da znesek seštevka glob vseh družb, ki so sodelovale pri kršitvi, to je znesek 290,71 milijona EUR po uporabi zgornje meje 10 % prometa in obvestila o ugodni obravnavi (in več kot 600 milijonov EUR prej), presega letni promet celotnega upoštevnega trga, to je približno 250 milijonov EUR. Tožeča stranka Komisiji tudi očita, da sta globa družbe Trioplast Wittenheim in njena globa, ki ji je bila naložena za solidarno odgovornost, previsoki v primerjavi s prometom, ustvarjenim na zadevnem trgu. V zvezi s tem tožeča stranka izpodbija dejstvo, da bi se za obravnavani primer uporabljala sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji (T‑224/00, Recueil, str. II‑2597), ker naj bi družba Archer Daniels Midland v nasprotju s tožečo stranko v zadevnem omejevalnem sporazumu imela vlogo vodje.

136    Drugič, meni, da je Komisija podobne primere obravnavala različno in ni ravnala v skladu s svojo prakso v zvezi z globami. Po eni strani se tožeča stranka sklicuje na druge zadeve, med katerimi je na primer zadeva Metionin (Zadeva C.37.519 – Metionin, UL 2003, L 255, str. 1), v katerih naj bi bilo razmerje med naloženimi globami in prometom, ustvarjenim na upoštevnih trgih, razumnejše. Po drugi strani tožeča stranka trdi, da je znesek globe družbe Trioplast Wittenheim bolj nesorazmeren v primerjavi z njenim prometom kot znesek drugih naslovnic izpodbijane odločbe, kot so družbe Bischof+Klein, Nordenia International in Cofira-Sac.

137    Tožeča stranka dodaja, da je razmerje med izhodiščnimi zneski, določenimi za družbe iz prve kategorije, in zneski, določenimi za družbe iz četrte kategorije, približno štiri proti ena. Po njenem mnenju bi bilo treba končni znesek globe družbe Trioplast Wittenheim znižati, da bi ustrezal najmanj (približno) eni četrtini končnega zneska globe družbe Bischof+Klein, ki je bila uvrščena v prvo kategorijo.

138    Tretjič, trdi, da je bila družba Trioplast Wittenheim skromen gospodarski akter brez pomembnega vpliva na trgu in da od svojega protikonkurenčnega ravnanja ni imela nobene koristi. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da naj bi bila globa v znesku 7,3 milijona EUR, v višini katere je solidarno odgovorna, 21-krat višja od skupnega dobička od prodaje zadevnih proizvodov skupine Trioplast v letih 1999, 2000 in 2001. Poleg tega naj Komisija pri določitvi zneska globe ne bi upoštevala dejanske zmožnosti družbe Trioplast Wittenheim, da jo poravna. Po mnenju tožeče stranke bi bilo stečaj zadnje mogoče preprečiti, če bi Komisija upoštevala njen negotov položaj in če bi ob sprejetju izpodbijane odločbe priznala neposredno finančno odgovornost njene predhodne lastnice, to je družbe FLS Plast.

139    Četrtič, trdi, da bi bile globe, naložene v obravnavani zadevi, precej nižje, če bi se uporabile nove smernice o načinu določanja glob.

140    Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

–       Presoja Splošnega sodišča

141    Prvič, in ker se peti tožbeni razlog nanaša na kršitev načela sorazmernosti, je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero ima Komisija pri določitvi zneska posameznih glob diskrecijsko pravico in ni zavezana uporabiti natančne matematične formule (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, C‑283/98 P, Recueil, str. I‑9855, točka 47, in sodba Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2006 v zadevi Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, T‑303/02, ZOdl., str. II‑4567, točka 151). Poleg tega se na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Poleg tega je navedeni znesek rezultat vrste računskih operacij, ki jih Komisija izvede v skladu s smernicami o načinu določanja glob. Ta znesek je treba določiti zlasti na podlagi različnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezno ravnanje zadevnega podjetja, kot je obstoj oteževalnih ali olajševalnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točki 82 in 85).

142    Iz tega pravnega okvira ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija zagotoviti sorazmerje med skupnim zneskom tako izračunanih glob, naloženih udeležencem omejevalnega sporazuma, in obsegom trga za zadevni proizvod v letu kršitve, medtem ko je zadevna kršitev trajala več kot 20 let in so zneski glob odvisni tudi od drugih okoliščin, povezanih s posameznim ravnanjem zadevnih podjetij (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 342).

143    Ker gre za razmerje med letnim prometom tožeče stranke in zneskom globe, ki ji je bila naložena, je treba ugotoviti, po eni strani, da se je Komisija pri določitvi teže kršitve, ki jo je storila tožeča stranka, dejansko oprla na promet, ustvarjen leta 1996, in, po drugi strani, da je bil dobljeni izhodiščni znesek 8,5 milijona EUR nižji od izhodiščnega zneska, ki bi ga lahko določila na podlagi točke A, tretja alinea, smernic o načinu določanja glob, to je 20 milijonov EUR (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 180). Dejstvo, da bi morala Komisija upoštevati promet iz leta, v katerem je bila tožeča stranka navzoča na upoštevnem trgu, samo po sebi ne more vplivati na to analizo.

144    Vsekakor je namen člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 preprečiti nesorazmernost glob. Ker v obravnavanem primeru znesek končne globe ne presega zgornje meje 10 % prometa, ga ni mogoče šteti za nesorazmernega zaradi dejstva, da skupni znesek glob presega skupni obseg upoštevnega trga, niti zaradi dejstva, da globa družbe Trioplast Wittenheim in globa tožeče stranke presegata njun letni promet, ki ga je vsaka ustvarila z zadevnim proizvodom (glej v tem smislu v točki 135 zgoraj navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 200). V nasprotju s trditvami tožeče stranke se zgornja meja 10 % prometa uporabi, ne da bi bilo treba upoštevati posebno vlogo podjetja v omejevalnem sporazumu.

145    Drugič, kar zadeva domnevno kršitev načela enakega obravnavanja, je treba ugotoviti, po eni strani, da so, kar zadeva primerjave z drugimi odločbami Komisije na področju glob, ki jih je opravila tožeča stranka, zlasti glede sorazmerja med skupnim zneskom glob in obsegom zadevnega trga, te odločbe lahko upoštevne pri upoštevanju načela enakega obravnavanja le, če se dokaže, da so okoliščine v zadevah, ki se nanašajo na te druge odločbe, kot so trgi, proizvodi, države, podjetja in zadevna obdobja, primerljive s tistimi v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑59/02, ZOdl., str. II‑3627, točka 316).

146    To, da tožeča stranka samo navede skupne globe in promet, ustvarjen na zadevnih trgih v zadevnih odločbah, ne more zadostovati za ugotovitev, da so bili enaki pogoji izpolnjeni v obravnavanem primeru. Tožeča stranka tako ni dokazala, da bi bili trgi, proizvodi, države, družbe in zadevna obdobja primerljivi s tistimi iz te zadeve.

147    Po drugi strani, kar zadeva primerjavo z drugimi naslovnicami izpodbijane odločbe, ki jo je opravila tožeča stranka, je treba poudariti, da je bila zgornja meja 10 % prometa v obravnavani zadevi uporabljena pri družbah Bischof+Klein, Nordenia International in Cofira-Sac. Nasprotno, to pravilo ni privedlo do znižanja zneska, v višini katerega je tožeča stranka solidarno odgovorna, kar v veliki meri pojasni to, kar tožeča stranka opredeljuje kot nesorazmerje med končnimi zneski. V skladu s sodno prakso pa te okoliščine ni mogoče šteti za diskriminacijo. Različno obravnavanje je namreč neposredna posledica zgornje meje, določene za globe z Uredbo št. 1/2003, katere zakonitost se ni izpodbijala in ki se očitno uporablja samo, če bi predvideni znesek globe presegal 10 % prometa zadevnega podjetja (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T‑31/99, Recueil, str. II‑1881, točka 185).

148    Tretjič, glede neobstoja koristi tožeče stranke od omejevalnega sporazuma je treba poudariti, da dejstvo, da podjetje ni imelo nobene koristi od kršitve, ne more biti ovira za naložitev globe, sicer bi ta izgubila svojo odvračilnost. Iz tega izhaja, da Komisiji za določitev glob ni treba dokazati, da so zadevna podjetja zaradi kršitve pridobila protipravne koristi, niti ji ni treba upoštevati, kadar je to primerno, neobstoja koristi, pridobljenih z zadevno kršitvijo (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 4881). Ta trditev je torej neupoštevna.

149    Kar zadeva očitek v zvezi z neupoštevanjem negotovega finančnega položaja družbe Trioplast Wittenheim v času upravnega postopka, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Komisiji pri določitvi zneska globe ni treba upoštevati finančnega primanjkljaja podjetja, ker bi bila s priznanjem take obveznosti neupravičena konkurenčna prednost, zagotovljena podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim razmeram (sodba Sodišča z dne 8. novembra 1983 v združenih zadevah IAZ International Belgiumin drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točki 54 in 55).

150    Poleg tega je treba, ne da bi se bilo treba lotiti sklicevanja Komisije – ki pa ga tožeča stranka ne navaja – na točko 5(b) smernic o načinu določanja glob, v skladu s katero je treba upoštevati dejansko zmožnost podjetja, da plača, ugotoviti, da s temi smernicami navedena sodna praksa ni nikakor postavljena pod vprašaj. Ta zmožnost je pomembna zgolj v „posebnem socialnem okviru“, ki bi ga lahko povzročile posledice plačila globe, zlasti ker bi vodile do povečane brezposelnosti ali poslabšanja gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem (sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točki 105 in 106). V obravnavanem primeru ni bil med upravnim postopkom predložen noben element, ki bi lahko podprl obstoj takih okoliščin.

151    Kar zadeva sklicevanje tožeče stranke na položaj družbe FLS Plast, je treba ugotoviti, da tožeča stranka, čeprav jo je Splošno sodišče pozvalo, naj svoje stališče pojasni na obravnavi, ni predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti povezavo med stečajem družbe Trioplast Wittenheim in tem, kako je Komisija obravnavala družbo FLS Plast.

152    Četrtič, ni treba primerjati zneska glob, naloženih v tem primeru, in zneska hipotetičnih glob, ki bi bile določene na podlagi novih smernic o načinu določanja glob, kot priporoča tožeča stranka. Smernice o načinu določanja glob so namreč upoštevni pravni okvir za to zadevo in dejstvo, da je Komisija pozneje objavila nove smernice o načinu določanja glob, nikakor ne vpliva na uporabo ratione temporis predhodnih smernic.

153    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: upoštevanje načel dobrega upravljanja in pravne varnosti

–       Trditve strank

154    Tožeča stranka Komisiji očita, po eni strani, kršitev določb Uredbe št. 1/2003 in načel, na katerih sloni člen 23(1) te uredbe, ter, po drugi strani, kršitev načela dobrega upravljanja, kot je izraženo v sodni praksi in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašeni 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1). Po mnenju tožeče stranke iz teh načel izhaja, da mora biti vsak akt institucij, ki ima pravne učinke, jasen in natančen, naslovnika pa je treba z njim seznaniti tako, da se bo lahko z gotovostjo prepričal o učinkih in posledicah tega akta.

155    V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da v izpodbijani odločbi nista jasno opredeljena obseg, v katerem je odgovorna za kršitev družbe Trioplast Wittenheim, in natančni znesek globe, ki ga bo morala nazadnje plačati. V odločbi naj namreč ne bi bilo pojasnjeno, kako je treba plačilo globe v višini 17,85 milijona EUR, naložene družbi Trioplast Wittenheim, razdeliti med tožečo stranko na eni strani ter družbi FLS Plast in FLSmidth na drugi strani, glede na to, da skupni znesek, v višini katerega so te matične družbe solidarno odgovorne, presega znesek, naložen družbi Trioplast Wittenheim. Z izpodbijano odločbo naj bi bila torej ustvarjena pravna negotovost, ki bi lahko privedla do spora med različnimi matičnimi družbami na nacionalnih sodiščih ali pred arbitrom, ker bi morale določiti še delitev vzajemnih odgovornosti.

156    Tožeča stranka meni, da se Komisija glede na to, da seštevek zneskov, v višini katerih so zaporedne matične družbe solidarno odgovorne, presega globo, naloženo družbi Trioplast Wittenheim, ne more sklicevati na svojo diskrecijo, da plačilo globe zahteva od družbe, ki jo je po vsej verjetnosti sposobna plačati. V teh okoliščinah poudarja, da naj bi bila vsaka matična družba solidarno odgovorna z družbo Trioplast Wittenheim samo za različni del kršitve. Po mnenju tožeče stranke lahko Komisija na podlagi solidarne odgovornosti zahteva samo del globe glede na zadevno obdobje, bodisi od družb FLS Plast in FLSmidth ali dejansko družbe Trioplast Wittenheim bodisi od tožeče stranke ali dejansko družbe Trioplast Wittenheim. V obravnavanem primeru naj bi si Komisija izmislila dejansko solidarno odgovornost med družbama FLS Plast in FLSmidth na eni strani in tožečo stranko na drugi strani, za katero naj ne bi bilo nobene pravne podlage.

157    Po drugi strani tožeča stranka ponavlja trditve, ki jih je navedla v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga v zvezi z neupoštevanjem dejstva, da je družba Trioplast Wittenheim pripadala družbi Compagnie de Saint-Gobain in da skupna odgovornost matičnih družb presega znesek globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim. Poudarja, da bi Komisija morala uporabiti eno od metod izračuna, ki jih je predlagala.

158    Komisija opozarja, najprej, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da mora družba Trioplast Wittenheim plačati znesek v višini 17,85 milijona EUR. Od tega zneska naj bi družbi FLS Plast in FLSmidth zaradi solidarne odgovornosti morali plačati maksimalni znesek 15,30 milijona EUR in tožeča stranka maksimalni znesek 7,73 milijona EUR. Vsako plačilo ene od teh štirih družb je po mnenju Komisije treba odšteti od skupnega zneska 17,85 milijona EUR. Komisija trdi, da ima diskrecijsko pravico, da plačilo zahteva od družbe, ki je to obveznost najsposobnejša poravnati. Potem ko so ena ali več solidarno odgovornih družb plačale, bi morale določiti, kolikšen delež plačila mora prevzeti naslovnica in kakšne morajo biti morebitne izravnave med njimi.

159    Komisija pojasnjuje, da ne trdi, da obstaja solidarna odgovornost med družbama FLS Plast in FLSmidth na eni strani in tožečo stranko na drugi strani. Tožeča stranka naj bi bila z družbo Trioplast Wittenheim solidarno odgovorna samo za del trajanja kršitve, ki jo zadeva. Poleg tega Komisija meni, da ji ni bilo treba pojasniti, kako mora biti obveznost plačila dokončno porazdeljena med tožečo stranko in družbo Trioplast Wittenheim ali med družbi FLS Plast in FLSmidth ter družbo Trioplast Wittenheim.

160    Dalje, Komisija s sklicevanjem na svoje trditve v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga zavrača trditve o odgovornosti v zvezi z obdobjem, v katerem je družba Trioplast Wittenheim pripadala Compagnie de Saint-Gobain, in o prekoračenju zneska globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim.

–       Presoja Splošnega sodišča

161    Opozoriti je treba, da je načelo pravne varnosti splošno načelo prava Evropske unije, ki med drugim zahteva, da je vsak akt institucij Evropske unije, zlasti če nalaga ali dopušča nalaganje kazni, jasen in natančen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz njega, ter lahko ustrezno ukrepajo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, C‑266/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 43, in sodbo Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 66).

162    Očitki tožeče stranke se v bistvu nanašajo na to, da ker seštevek zneskov, v višini katerih so tožeča stranka na eni strani ter družbi FLS Plast in FLSmidth na drugi strani solidarno odgovorne, presega znesek globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim, v izpodbijani odločbi ni natančno opredeljen znesek, ki ga bo morala nazadnje plačati, in na to, da naj bi Komisija ustvarila dejansko solidarno odgovornost med tožečo stranko na eni strani ter družbama FLS Plast in FLSmidth na drugi strani.

163    V zvezi s tem je treba opozoriti, da kadar matična družba in hčerinska družba tvorita ali sta tvorili gospodarski subjekt, ki je sodeloval pri omejevalnem sporazumu, ju Komisija lahko šteje za solidarno odgovorni za kršitev pravil konkurence (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I-8237, točki 58 in 59).

164    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je družba Trioplast Wittenheim zaporedoma tvorila gospodarski subjekt z družbama FLS Plast in FLSmidth v obdobju od 31. decembra do 19. januarja 1999 ter s tožečo stranko v obdobju od 21. januarja 1999 do 26. junija 2002. Tako nič ne nasprotuje temu, da bi Komisija štela tako družbi FLS Plast in FLSmidth kot tožečo stranko za solidarno odgovorne za plačilo globe, naložene njihovi hčerinski družbi Trioplast Wittenheim. Komisija je tako družbi Trioplast Wittenheim naložila globo v višini 17,85 milijona EUR, družbi FLS Plast in FLSmidth na eni strani ter tožečo stranko na drugi strani pa šteje za solidarno odgovorne za plačilo navedene globe v višini 15,30 milijona EUR oziroma 7,73 milijona EUR.

165    Poleg tega, kot trdi Komisija, ima ta v skladu s členom 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe popolno svobodo glede izterjave globe od ene ali druge zadevne pravne osebe glede na njune zmožnosti plačila. Tako se lahko Komisija odloči, da bo del globe ali celotno globo izterjala od hčerinske družbe ali od ene matične družbe ali vseh matičnih družb, ki so zaporedoma nadzirale hčerinsko družbo, dokler ne bo v celoti odškodovana. Če bi se Komisija odločila izterjati celotno globo od matičnih družb, bi lahko po potrebi od tožeče stranke izterjala najvišji znesek, v višini katerega je ugotovljena njena solidarna odgovornost, to je 7,73 milijona EUR, od družb FLS Plast in FLSmidth pa preostali znesek globe, ki bo nujno nižji od zneska 15,30 milijona EUR, v višini katerega je bila določena njuna solidarna odgovornost. Komisija pa bi se lahko odločila tudi, da od družb FLS Plast in FLSmidth izterja najvišji znesek, v višini katerega je bila določena njuna solidarna odgovornost. V tem primeru bo od tožeče stranke lahko izterjala samo znesek, nižji od zneska, v višini katerega je bila ugotovljena njena solidarna odgovornost.

166    Ne da bi bilo mogoče navesti kakršno koli utemeljitev, izpeljano iz odvračilne narave glob, je torej očitno, da je zaradi svobode odločitve Komisije pri izvajanju člena 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe znesek, dejansko izterjan od tožeče stranke, odvisen od zneskov, izterjanih od družb FLS Plast in FLSmidth, ter obratno.

167    Poudariti pa je treba, da tožeča stranka na eni strani ter družbi FLS Plast in FLSmidth niso nikoli tvorile skupnega gospodarskega subjekta. Te gospodarske družbe so z družbo Trioplast Wittenheim zaporedoma tvorile dva ločena gospodarska subjekta, ki sta posamično odgovorna za omejevalni sporazum v različnih obdobjih in pod različnimi pogoji. Ker zaradi tega zaporednih matičnih družb ne more povezovati nikakršna solidarna odgovornost, izpodbijana odločba Komisiji ne more omogočiti, da znesek, dejansko izterjan od tožeče stranke, pogojuje z zneskom, izterjanim od drugih matičnih družb, in obratno.

168    V zvezi s tem je res, da je v izpodbijani odločbi osebna odgovornost vsake od matičnih družb za storjeno kršitev ugotovljena ob upoštevanju obdobja, v katerem so imele nadzor nad družbo Trioplast Wittenheim, neobstoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin v zvezi z njimi ter njihovega sodelovanja s Komisijo pri preiskavi, kot izhaja iz točk 782, 783, od 785 do 812, od 836 do 841 in od 862 do 865 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar pa tako določeni zneski pomenijo maksimalne zneske, v višini katerih je Komisija določila zadevno solidarno odgovornost zaporednih matičnih družb z družbo Trioplast Wittenheim.

169    Ker pa tožeča stranka na eni strani ter družbi FLS Plast in FLSmidth na drugi strani niso skupaj nikoli tvorile gospodarskega subjekta, načelo individualizacije kazni zahteva, da znesek, ki ga tožeča stranka dejansko plača, ne presega deleža njene solidarne odgovornosti. Ta delež ustreza deležu zneska, naloženega tožeči stranki, glede na vsoto zneskov, v višini katerih se zaporedne matične družbe štejejo za solidarno odgovorne za plačilo globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim. V zvezi s tem je treba poudariti, da se načelo individualizacije kazni, na podlagi katerega se lahko gospodarski subjekt kaznuje samo zaradi dejstev, ki se mu posamično očitajo, uporablja v vsakem postopku, v katerem se lahko na podlagi pravil konkurence izrečejo kazni (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T‑62/02, ZOdl., str. II‑5057, točka 119).

170    Ker v členu 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe ni pojasnjen delež, ki pripada tožeči stranki, in je Komisiji podeljena popolna svoboda glede izvršitve zadevne solidarne odgovornosti zaporednih matičnih družb, ki niso skupaj nikoli tvorile gospodarskega subjekta, je ta določba nezdružljiva z obveznostjo, ki jo ima Komisija v skladu z načelom pravne varnosti, da tožeči stranki omogoči, da se nedvoumno seznani z natančnim zneskom globe, ki jo mora plačati glede na obdobje, za katero se z družbo Trioplast Wittenheim šteje za solidarno odgovorno za kršitev. Tako je z izpodbijano odločbo kršeno tako načelo pravne varnosti kot načelo individualizacije kazni.

171    Glede na vse zgoraj navedeno je treba šesti tožbeni razlog sprejeti. Ne da bi bilo treba ta tožbeni razlog preučiti z vidika načela dobrega upravljanja, je zato treba člen 2, prvi odstavek, točka (f), izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

2.     Podredni predlog za znižanje zneska globe

172    Ker so tožbeni razlogi tožeče stranke navedeni v podporo njenim predlogom za znižanje globe, iz točk od 94 do 98 zgoraj izhaja, da izpodbijana odločba vsebuje očitno napako pri presoji, ker je Komisija za tožečo stranko kot referenčno leto za določitev teže kršitve uporabila leto 1996. Zato mora Splošno sodišče pri izvajanju svojih neomejenih pristojnosti na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 določiti nov izhodiščni znesek za izračun zneska, v višini katerega se tožeča stranka šteje za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi. Glede na predhodne ugotovitve Splošno sodišče meni, da bo opravljena pravična presoja okoliščin primera, kot izhajajo iz spisa, če se izhodiščni znesek tožeče stranke določi na 3 milijone EUR.

173    Nato je treba ob upoštevanju, po eni strani, povečanja na podlagi trajanja sodelovanja tožeče stranke pri omejevalnem sporazumu in, po drugi strani, znižanja na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ki sta nujna, znesek, naložen tožeči stranki, določiti na 2,73 milijona EUR. Iz ugotovitve iz točke 171 zgoraj, v skladu s katero je treba šesti tožbeni razlog sprejeti, izhaja, da ta znesek pomeni podlago, na kateri je treba določiti delež tožeče stranke v solidarni odgovornosti zaporednih matičnih družb za plačilo globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim.

174    Ker drugi elementi, nepogrešljivi za izračun deleža iz točke 169 zgoraj, ki pripada tožeči stranki, med katerimi je zlasti znesek, naložen drugima matičnima družbama družbe Trioplast Wittenheim, niso postali dokončni in jih ni mogoče določiti v tem postopku, bo morala Komisija na podlagi svoje obveznosti v skladu s členom 266 PDEU, da sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe, določiti delež tožeče stranke na podlagi dokončnih elementov, nepogrešljivih za ta namen.

 Stroški

175    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.

176    Ker je bilo v obravnavanem primeru tožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, deloma ugodeno, Splošno sodišče meni, da mora tožeča stranka nositi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa mora nositi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Člen 2, prvi odstavek, točka (f), Odločbe Komisije C(2005) 4634 konč. z dne 30. novembra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES (Zadeva COMP/F/38.354 – Industrijske vreče) se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Trioplast Industrier AB.

2.      Znesek, naložen družbi Trioplast Industrier, se določi na 2,73 milijona EUR in na podlagi tega zneska je treba določiti njen delež v solidarni odgovornosti zaporednih matičnih družb za plačilo globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim SA.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Družba Trioplast Industrier nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

5.      Komisija nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila družba Trioplast Industrier.

Meij

Vadapalas

Truchot

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. septembra 2010.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Upravni postopek

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Predlogi za delno razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe

Prvi tožbeni razlog: obstoj napak pri določitvi trajanja kršitve in zneska globe

Tretji del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo določitve trajanja kršitve

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Prvi del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo načina izračuna globe

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Drugi del prvega tožbenega razloga v zvezi z zakonitostjo določitve teže kršitve pri izračunu globe

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Drugi tožbeni razlog: utemeljenost zavrnitve Komisije, da prizna olajševalne okoliščine

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Četrti tožbeni razlog: prošnja za ugodno obravnavo

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Peti tožbeni razlog: upoštevanje načel sorazmernosti in enakega obravnavanja

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

Šesti tožbeni razlog: upoštevanje načel dobrega upravljanja in pravne varnosti

–  Trditve strank

–  Presoja Splošnega sodišča

2.  Podredni predlog za znižanje zneska globe

Stroški

---

* Jezik postopka: švedščina.