Zadeva T-11/06

Romana Tabacchi Srl

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Italijanski trg nakupa in prve predelave surovega tobaka – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen in razdelitev trga – Sodelovanje pri kršitvi – Trajanje kršitve – Globe – Olajševalne okoliščine – Zgornja meja 10 % prometa – Enako obravnavanje – Pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Presoja – Obveznost upoštevanja dejanskega vpliva na trg – Neobstoj – Pomembna vloga merila, ki se nanaša na naravo kršitve

(člen 81(1)(a) in (b) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

2.      Konkurenca – Globe – Smernice o načinu določanja glob – Pravna narava

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

3.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Zelo resne kršitve

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

4.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Učinek protikonkurenčnega ravnanja – Neodločilno merilo

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

5.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Tržni deleži zadevnega podjetja

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

6.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Dejanski vpliv na trg – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

7.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Določitev zneska globe sorazmerno z elementi presoje teže kršitve

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

8.      Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3))

9.      Postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Nov tožbeni razlog – Pojem

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 48(2))

10.    Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Uporaba domneve nedolžnosti

(člen 81(1) ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1))

11.    Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Stopnja natančnosti, ki se zahteva za dokaze, ki jih predloži Komisija

(člen 81(1) ES)

12.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Presoja – Upoštevanje gospodarskega stanja, kakršno je bilo med storitvijo kršitve

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(3); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

13.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Razdelitev zadevnih podjetij v kategorije – Pogoji – Spoštovanje načela enakega obravnavanja

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

14.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Grožnje in pritiski na podjetje – Izključitev

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3)

15.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Pasivna vloga ali vloga „sledi svojemu vodji“ – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, prva alinea)

16.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Zadevna podjetja, ki so del malih in srednje velikih podjetij – Nevplivanje

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A, peti odstavek)

17.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Ravnanje, ki se razlikuje od dogovorjenega v kartelu

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, druga alinea)

18.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Presoja

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3)

19.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Najvišji znesek – Izračun – Razlika med končnim in vmesnim zneskom globe – Posledice

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

20.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Finančno stanje zadevnega podjetja – Upoštevanje – Obveznost – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

21.    Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Neomejena sodna pristojnost

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

22.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Odvračalni učinek – Spoštovanje načela sorazmernosti

(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

1.      Člen 81(1)(a) in (b) ES izrecno določa, da so s skupnim trgom nezdružljivi vsi sporazumi in usklajena ravnanja, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja ali omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo ali trge. Take kršitve, zlasti kadar gre za horizontalne omejevalne sporazume, so opredeljene kot zelo resne, ker neposredno vplivajo na bistvene parametre konkurence na zadevnem trgu, ali kot očitne kršitve pravil o konkurenci.

Težo kršitve konkurenčnega prava Unije je treba ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati.

V skladu z metodo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5)ESPJ, je treba pri ocenjevanju teže te kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga. Vendar ti trije vidiki ocene teže kršitve niso enako pomembni v okviru celovite presoje. Narava kršitve ima odločilno vlogo zlasti pri opredelitvi kršitev kot zelo resnih. Nasprotno pa za opredelitev kršitve kot zelo resne nista nujna elementa ne dejanski vpliv na trg ne velikost geografskega trga pri horizontalnih omejevalnih sporazumih, katerih namen je zlasti določanje cen. Tako je tovrstne horizontalne sporazume mogoče opredeliti kot „zelo resne“ že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg.

(Glej točke 67, 69, 74 in od 76 do 78.)

2.      Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) ESPJ so instrument, namenjen temu, da se ob upoštevanju hierarhično višjih pravnih aktov natančno določijo merila, ki jih Komisija v okviru izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, namerava uporabiti pri določanju glob. Te smernice niso pravna podlaga odločbe o naložitvi glob, ker ta temelji na Uredbi št. 1/2003, vendar kljub temu na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve zneska glob, naloženih s to odločbo, in zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost.

Tako so te smernice, čeprav jih ni mogoče opredeliti za pravna pravila, ki bi jih uprava vsekakor morala spoštovati, vendarle pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi to utemeljila.

Vendar prostovoljno omejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki je posledica sprejetja navedenih smernic, ni nezdružljivo z ohranitvijo njene široke diskrecijske pravice. Dejstvo, da je Komisija v teh smernicah natančno opredelila svoj pristop pri presoji teže kršitve, namreč ne nasprotuje temu, da jo preuči celovito glede na vse upoštevne okoliščine, vključno z dejavniki, ki niso izrecno navedeni v smernicah.

(Glej točke od 71 do 73.)

3.      Najnižji izhodiščni znesek 20 milijonov EUR, določen v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] za zelo resne kršitve, se nanaša na eno podjetje, in ne na vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi.

(Glej točko 86.)

4.      Posebej v zvezi z dejanskim vplivom omejevalnega ravnanja, ki je v nasprotju s pravili Unije o konkurenci, na trg je treba pri določanju zneska globe, naložene za tako kršitev, upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, kot so ravnanje vsakega od podjetij, vloga, ki jo ima vsako od podjetij pri izvajanju usklajenih ravnanj, korist, ki so jo lahko podjetja imela od teh ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Unije. Torej učinek protikonkurenčnega ravnanja ni sam po sebi odločilno merilo pri presoji ustreznega zneska globe. Natančneje, dejavniki, ki se nanašajo na vidik namere, so lahko pomembnejši od dejavnikov v zvezi z navedenim učinkom, še zlasti kadar gre za kršitve, ki so že same po sebi resne, kot je na primer razdelitev trgov.

(Glej točko 90.)

5.      Tržni delež vsakega zadevnega podjetja na trgu, ki je predmet omejevalnega ravnanja v smislu konkurenčnega prava Unije, tudi brez dokaza o dejanskih posledicah kršitve za trg pomeni objektivni dejavnik, ki pravilno pokaže odgovornost vsakega od njih za morebitno škodljivost, ki jo ima navedeno ravnanje za normalno konkurenco. Tako so pri odmeri globe tržni deleži podjetja upoštevni za določitev vpliva, ki ga je to lahko imelo na trgu.

(Glej točko 97.)

6.      Za presojo teže kršitve je odločilno vprašanje, ali so udeleženci kartela storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi njihovi nameni imeli dejanske učinke. Na nadaljnje dogajanje v zvezi z dejansko uresničenimi tržnimi cenami so lahko vplivali drugi dejavniki, nad katerimi udeleženci kartela niso imeli nadzora, zato zunanjih dejavnikov, kot je povišanje cen na zadevnem trgu, ki so ovirali njihova prizadevanja, ne morejo navajati sebi v prid in jih razlagati kot dejavnike, ki upravičujejo znižanje globe.

(Glej točki 99 in 100.)

7.      Načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki se jim sledi. V postopkih, ki jih sproži Komisija za kaznovanje kršitev pravil o konkurenci, uporaba tega načela pomeni, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje teh pravil, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže. Načelo sorazmernosti zlasti pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno.

V teh okoliščinah Komisija s tem, da za izhodiščni znesek globe za kršitev pravil o konkurenci določi 10 milijonov EUR, ne krši načela sorazmernosti, saj gre za zelo resno in namerno kršitev pravil o konkurenci in je bil ta znesek določen precej pod najnižjim pragom, določenim v navedenih smernicah za to vrsto kartela.

(Glej točke 104, 105 in 107.)

8.      Pri določitvi globe zaradi kršitev konkurenčnega prava Unije je obveznost obrazložitve izpolnjena, če Komisija v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve.

V zvezi s tem, čeprav mora Komisija na podlagi člena 253 ES svoje odločbe obrazložiti tako, da navede dejanske in pravne okoliščine, s katerimi je utemeljila odločbo, in razloge za njeno sprejetje, ta določba ne zahteva, da se mora Komisija opredeliti do vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ki so bile obravnavane v upravnem postopku.

V zvezi z odločbo o naložitvi globe več podjetjem je treba obseg obveznosti obrazložitve presojati zlasti glede na dejstvo, da je treba težo kršitev ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so zlasti posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati.

(Glej točki 109 in 233.)

9.      Na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. V zvezi s tem je treba tožbeni razlog, ki je neposredna ali posredna ponovitev prej navedenega tožbenega razloga in je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten.

(Glej točko 124.)

10.    Komisija mora dokazati ne samo obstoj kartela, ki je v nasprotju s pravili Unije o konkurenci, ampak tudi njegovo trajanje. Natančneje, v zvezi z izvedbo dokaza o kršitvi člena 81(1) ES mora Komisija predložiti dokaze o kršitvah, ki jih ugotovi, in zbrati ustrezne dokaze, zato da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki so bistvena za kršitev. V dvomu mora sodišče ugoditi podjetju, na katero se nanaša odločba, v kateri je ugotovljena kršitev. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti in/ali spremembo odločbe, s katero se nalaga globa. V tem položaju je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki je del temeljnih pravic, varovanih v pravnem redu Unije, in ki ga določa člen 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev in teže sankcij, ki se na to navezujejo, velja domneva nedolžnosti še posebej za postopke v zvezi s kršitvami pravil konkurence, ki veljajo za podjetja, ki se jim lahko izrekajo globe ali periodične denarne kazni. Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena.

Ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da to zahtevo izpolnjuje sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj.

(Glej točke 129, 130 in 143.)

11.    Običajno je, da so dejanja v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi tajna in da o njih obstajajo le minimalni zapisi. Torej, tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.

Poleg tega, kadar ni dokazov, s katerimi bi se lahko neposredno dokazalo trajanje kršitve, se Komisija opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datuma.

V zvezi s tem zadostuje, da Komisija, zato da zadostno dokaže sodelovanje navedenega podjetja v kartelu, dokaže, da se je zadevno podjetje udeleževalo srečanj, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi to podjetje temu očitno nasprotovalo. Če je bila udeležba na takih srečanjih ugotovljena, mora to podjetje predložiti dokaze, da je bila njegova udeležba na navedenih srečanjih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da dokaže, da je konkurente obvestilo, da se teh srečanj udeležuje z drugačnim namenom kot oni. Razlog, ki utemeljuje to pravno načelo, je, da je podjetje, ker se je udeležilo teh srečanj, ne da bi javno zavrnilo njihovo vsebino, preostalim udeležencem dalo vtis, da se strinja z rezultatom teh srečanj in da se mu bo ustrezno prilagodilo. Nasprotno pa Komisija stori napako pri presoji, če sklepa na udeležbo podjetja pri omejevalnem sporazumu, ki je v nasprotju s pravili Unije o konkurenci, če v zvezi s tem ne obstajajo zadostni indici.

(Glej točke 131, 132, 158, 165 in 166.)

12.    V zvezi z izbiro referenčnega leta za določitev relativne teže podjetja na področju kartelov, ki nasprotujejo pravilom Unije o konkurenci, je treba navesti, da čeprav točka 1 A, četrti in peti odstavek, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] določa, da se podjetja obravnavajo različno glede na njihov gospodarski pomen, v smernicah ni navedeno, na podlagi katerega leta je treba določiti relativno težo podjetij.

Glede tega mora Komisija izbrati metodo izračuna, ki omogoča upoštevanje velikosti in gospodarske moči posameznega zadevnega podjetja ter obsega kršitve, ki jo je storilo vsako od njih, glede na gospodarsko stanje, kakršno je bilo med storitvijo kršitve. Poleg tega je treba upoštevno obdobje omejiti tako, da je pridobljen promet, in tako tržni deleži, čim bolj primerljiv. Torej ni nujno, da je referenčno leto zadnje celo leto, v katerem je kršitev trajala.

(Glej točki 176 in 177.)

13.    Čeprav pri metodi razvrstitve udeležencev kartela v kategorije zaradi različnega obravnavanja v fazi določitve izhodiščnih zneskov glob spet niso upoštevane razlike v velikosti med podjetji iste kategorije, vodi k določitvi pavšalnega izhodiščnega zneska za podjetja iz iste kategorije.

Vendar se mora pri taki razvrstitev v kategorije spoštovati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je prepovedano primerljive položaje obravnavati različno in različne položaje enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. Poleg tega mora biti znesek globe vsaj sorazmeren z elementi, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve. Da bi se preverilo, ali je razvrstitev udeležencev kartela v kategorije skladna z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, je treba preveriti, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena.

Čeprav lahko Komisija glede tega upošteva tržne deleže podjetja, člana kartela, v zadnjem celem letu ugotovljene kršitve, da oceni njegovo velikost in gospodarsko moč na nekem trgu ter obseg kršitve, ki jo je storilo, mora kljub temu paziti, da tržni delež vsakega vključenega podjetja pravilno izraža gospodarsko stanje, kakršno je bilo med storitvijo kršitve. Navadno so pri dolgotrajnih kršitvah tržni deleži za zadnje celo leto kršitve lahko ustrezni kazalniki v zvezi s tem in lahko zagotovijo čim bolj primerljive rezultate, predvsem za razvrstitev vključenih podjetij v kategorije, samo če se to leto, kot ga je upoštevala Komisija, ujema s trajanjem sodelovanja vsakega od podjetij.

(Glej točke od 180 do 182, 184 in 186.)

14.    Obstoj groženj in pritiskov, ki podjetje pripravijo k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava Unije, ni naveden med olajševalnimi okoliščinami, naštetimi v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) ESPJ. Pritiski podjetij, zato da bi se druga podjetja pripravila k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava Unije, ne glede na njihovo težo zadevnega podjetja ne odvezujejo odgovornosti za storjeno kršitev, nikakor ne spreminjajo teže kartela in ne pomenijo olajševalne okoliščine pri izračunu globe, saj bi lahko zadevno podjetje morebitne pritiske prijavilo pristojnim organom in pri njih vložilo pritožbo. Zato Komisiji takih groženj ni treba upoštevati kot olajševalno okoliščino.

(Glej točke od 211 do 213.)

15.    Med dejavniki, ki bi lahko razkrivali pasivno vlogo podjetja v kartelu in utemeljevali zmanjšanje globe na podlagi točke 3, prva alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ], se lahko upošteva redkejša udeležba na sestankih v primerjavi z drugimi člani kartela, pozen vstop na trg, ki je predmet kršitve, neodvisno od trajanja sodelovanja pri kršitvi, ali obstoj izrecne izjave predstavnikov tretjih podjetij, ki so sodelovali v kršitvi, o tem. Poleg tega izključno pasivna vloga enega od članov kartela pomeni, da se ta „ne izpostavlja“, to je, da ni aktiven pri pripravi enega ali več protikonkurenčnih sporazumov.

V zvezi s tem ni dovolj, če se udeleženo podjetje v nekaterih obdobjih trajanja kartela ali v zvezi z nekaterimi dogovori kartela potuhne. Tako sklicevanje sestankov v drugih obdobjih, pripravljanje dnevnega reda in razširjanje pripravljalnih dokumentov za sestanke ni združljivo s pasivno vlogo sledilca, ki ima postransko vlogo. Take pobude kažejo na aktiven in naklonjen odnos tožeče stranke do ustanovitve, nadaljevanja in nadzora kartela.

Poleg tega, ker se je podjetje, čeprav ni imelo aktivne vloge, udeležilo sestankov s protikonkurenčnim ciljem, je treba sklepati, da je sodelovalo v kartelu, če se ne dokaže, da se je odkrito oddaljilo od nezakonitega usklajevanja. Podjetje je z udeležbo na sestankih namreč pristopilo – ali vsaj dalo vedeti drugim udeležencem, da načeloma pristopa – k vsebini protikonkurenčnih sporazumov, ki so se tam sklenili.

(Glej točke 217, 218, 220, 223 in 225.)

16.    Točka 1 A, peti odstavek, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] omogoča Komisiji, da zviša globe velikim podjetjem, vendar ji ne predpisuje, da zmanjša globe, določene za mala podjetja. Velikost podjetja je namreč upoštevana v zgornji meji, določeni v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 in določbah teh smernic. Razen preudarkov glede velikosti ni nobenega razloga, da se mala in srednje velika podjetja obravnavajo drugače od drugih. Dejstvo, da so podjetja mala ali srednje velika, jih ne oprosti dolžnosti upoštevanja pravil konkurence.

Poleg tega člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne zahteva, da če so globe naložene več podjetjem, ki sodelujejo pri isti kršitvi, znesek globe, naložene malemu ali srednje velikemu podjetju, kot odstotek od prometa ne sme preseči zneska glob, naloženih večjim podjetjem. Iz te določbe je namreč razvidno, da je treba tako pri malih in srednje velikih podjetjih kot pri večjih podjetjih pri določitvi globe upoštevati težo in trajanje kršitve.

(Glej točke 226, 228 in 260.)

17.    Komisija pa mora priznati, da obstaja olajševalna okoliščina na podlagi dejanskega neizvajanja sporazumov o kršitvah v skladu s točko 3, druga alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ], samo če podjetje, ki se sklicuje na neobstoj izvajanja tega sporazuma, lahko dokaže, da se je jasno in bistveno uprlo izvajanju tega sporazuma, in sicer toliko, da je oviralo njegovo izvajanje in da ni vzbujalo vtisa, da spoštuje sporazum, in tako spodbudilo druga podjetja k izvajanju zadevnega omejevalnega sporazuma. Podjetja bi namreč tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od nedopustnega kartela in bi bila nato deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihovo ravnanje spodbudilo druga podjetja, da so ravnala za konkurenco škodljiveje.

(Glej točki 240 in 241.)

18.    V Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] ni navedeno, da mora Komisija sistematično ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin, naštetih v točki 3 teh smernic. Torej Komisija ni dolžna na podlagi tega samodejno dodeliti dodatnega znižanja, ker je treba ustreznost morebitnega zmanjšanja globe na podlagi olajševalnih okoliščin presojati s splošnega vidika ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

(Glej točko 242.)

19.    Zgornja meja 10 % prometa, določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, ima namen, ki je drugačen in neodvisen od namena meril teže in trajanja kršitve, to je preprečiti nalaganje glob, pri katerih je mogoče predvideti, da jih podjetja glede na svojo velikost takšnih, kot jih sicer približno in nepopolno določa njihov promet, ne bodo mogla plačati. Tako gre za omejitev, ki se enotno uporablja za vsa podjetja in je predpisana glede na velikost vsakega od njih, zato da se preprečijo čezmerne in nesorazmerne globe. Edina mogoča posledica take omejitve je to, da se znesek globe, izračunan na podlagi meril teže in trajanja kršitve, zmanjša na največjo dovoljeno višino, kadar jo presega. Njena uporaba pomeni, da zadevno podjetje ne plača celotne globe, ki bi jo bilo načeloma dolžno plačati na podlagi presoje, oprte na omenjena merila.

Poleg tega člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji ne prepoveduje, da se pri izračunu sklicuje na vmesni znesek nad to mejo, dokler nazadnje naložena globa te meje ne presega. Torej Komisija v nobeni fazi uporabe Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] ni dolžna zagotoviti, da bodo vmesni zneski sprejetih glob izražali vse razlike, ki obstajajo v celotnem prometu zadevnih podjetij. Poleg tega Komisija ni dolžna zagotoviti, da končni zneski globe, ki jih določi za zadevna podjetja, kažejo vse razlike v zvezi s prometom.

(Glej točki 257 in 259.)

20.    Komisija pri določanju globe ni dolžna upoštevati slabega finančnega stanja zainteresiranih podjetij, ker bi priznanje take obveznosti pomenilo neupravičeno konkurenčno prednost podjetij, ki so najmanj prilagojena na razmere trga.

(Glej točko 258.)

21.    Pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi člena 229 ES, ki jo Splošnemu sodišču podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg preprostega nadzora zakonitosti kazni, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, nadomesti presojo Komisije s svojo in tako izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti pri spremembi naložene globe, kadar presoja o vprašanju zneska globe.

Splošno sodišče globe ne določi z natančnim aritmetičnim postopkom. Poleg tega izračuni Komisije in Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] ne zavezujejo Splošnega sodišča, kadar odloča na podlagi pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije, pač pa mora opraviti svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine primera.

(Glej točki 265 in 266.)

22.    Z globami zaradi kršitev člena 81 ES, kot so določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, naj bi se kaznovala protipravna ravnanja zadevnih podjetij, poleg tega pa naj odvrnile ta podjetja in druge gospodarske subjekte od prihodnjih kršitev konkurenčnih pravil prava Unije. Torej upoštevanje velikosti in celotnih sredstev zadevnega podjetja, da bi se zagotovil zadosten odvračalni učinek globe, temelji na želenem vplivu na navedeno podjetje, ker sankcija ne sme biti zanemarljiva zlasti glede na finančno zmogljivost tega podjetja.

Poleg tega načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne določbe, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje. Torej globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje pravil o konkurenci, in znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, mora biti v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže.

(Glej točki 279 in 280.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 5. oktobra 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Italijanski trg nakupa in prve predelave surovega tobaka – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen in razdelitev trga – Sodelovanje pri kršitvi – Trajanje kršitve – Globe – Olajševalne okoliščine – Zgornja meja 10 % prometa – Enako obravnavanje – Pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije“

V zadevi T‑11/06,

Romana Tabacchi Srl, nekdanja Romana Tabacchi SpA, s sedežem v Rimu (Italija), ki jo zastopata M. Siragusa in G. C. Rizza, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala É. Gippini Fournier in F. Amato, nato É. Gippini Fournier in V. Di Bucci ter nazadnje É. Gippini Fournier in L. Malferrari, zastopniki,

tožena stranka,

po eni strani zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2005) 4012 konč. z dne 20. oktobra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81(1) [ES] (zadeva COMP/C.38.281/B.2 – Surovi tobak – Italija) in po drugi strani zaradi predloga za znižanje globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, E. Cremona (poročevalka), sodnica, in S. Frimodt Nielsen, sodnik,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. decembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka Romana Tabacchi Srl je italijanska družba, ki je zdaj v postopku likvidacije in katere glavna dejavnost je prva predelava surovega tobaka. V času nastanka dejstev, ki so predmet te zadeve, sta bila edina delničarja tožeče stranke zakonca B, ki sta bila – in sta še vedno – skupna lastnika vseh delnic.

1.     Upravni postopek

2        Komisija Evropskih skupnosti je 15. januarja 2002 na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) poklicnima združenjema italijanskih predelovalcev in pridelovalcev tobaka Associazione professionale trasformatori tabacchi italiani (poklicno združenje italijanskih predelovalcev surovega tobaka, v nadaljevanju: APTI) in Unione italiana tabacco (italijanska konfederacija združenj predelovalcev surovega tobaka, v nadaljevanju: Unitab) poslala zahteve za informacije v zvezi z italijanskim trgom surovega tobaka.

3        Komisija je 19. februarja 2002 prejela prošnjo družbe Deltafina SpA, italijanske predelovalke in članice APTI, za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi). Komisija je 6. marca 2002 družbi Deltafina odobrila pogojno imuniteto na podlagi odstavka 15 tega obvestila.

4        Komisija je 4. aprila 2002 prejela prošnjo družbe Dimon Italia Srl (hčerinska družba družbe Dimon Inc., ki je postala družba Mindo Srl) za imuniteto pred globami na podlagi odstavka 8 Obvestila o ugodni obravnavi in, podredno, prošnjo za znižanje vseh glob na podlagi odstavkov od 20 do 27 tega obvestila ter prošnjo družbe Transcatab SpA (hčerinska družba Standard Commercial Corp., v nadaljevanju: SCC) za znižanje vseh glob na isti podlagi.

5        Komisija je 18. in 19. aprila 2002 v prostorih družb Dimon Italia, Transcatab, Trestina Azienda Tabacchi SpA in v prostorih tožeče stranke opravila preiskave na podlagi člena 14 Uredbe št. 17.

6        Komisija je 8. oktobra 2002 družbama Dimon Italia in Transcatab sporočila, da sta prvo oziroma drugo podjetje, ki sta predložili dokaze o kršitvi v smislu Obvestila o ugodni obravnavi, zato jima namerava na koncu upravnega postopka odobriti znižanje zneska globe, ki bi jima bila naložena za morebitne ugotovljene kršitve.

7        Komisija je 25. februarja 2004 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala desetim podjetjem ali podjetniškim združenjem, med katerimi so Deltafina, Dimon Italia, Transcatab in tožeča stranka (v nadaljevanju: predelovalci), ter matičnim družbam nekaterih od teh podjetij, zlasti družbam Universal Corp., Dimon in SCC. Naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah so imeli dostop do upravnega spisa, katerega kopijo na CD-ROM-u jim je poslala Komisija, in so v pisnih pripombah odgovorili na očitke Komisije. Nato je 22. junija 2004 sledilo zaslišanje.

8        Po dopolnilu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 25. februarja 2004, ki je bilo sprejeto 21. decembra 2004, je bilo 1. marca 2005 drugo zaslišanje.

9        Komisija je po posvetovanju s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in monopole in na podlagi končnega poročila pooblaščenca za zaslišanje 20. oktobra 2005 sprejela Odločbo C(2005) 4012 konč. z dne 20. oktobra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81(1) [ES] (zadeva št. COMP/C.38.281/B.2 – Surovi tobak – Italija) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. februarja 2006 (UL L 353, str. 45).

2.     Izpodbijana odločba

10      Izpodbijana odločba obravnava, prvič, horizontalni omejevalni sporazum, ki so ga predelovalci izvajali na italijanskem trgu surovega tobaka (točka 1 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila, da so predelovalci od leta 1995 do začetka leta 2002 določali pogoje trgovanja za nakup surovega tobaka v Italiji v zvezi z neposredno nabavo pri proizvajalcih ali nabavo pri tretjih podjetjih za pakiranje, zlasti z določanjem cen in razdelitvijo trga (točka 1 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12      Izpodbijana odločba obravnava, drugič, drugi kršitvi, ločeni od kartela, ki so ga izvajali predelovalci, ki sta od začetka leta 1999 do konca leta 2001 potekali tako, da je – kar zadeva kršitev združenja APTI – le-to določalo pogodbene cene, o katerih se je v imenu svojih članov pogajalo pri sklepanju panožnih sporazumov s konfederacijo Unitab, ter da je – kar zadeva kršitev Unitab – le-ta določala cene, o katerih se je v imenu svojih članov pogajala z združenjem APTI pri sklepanju istih sporazumov.

13      Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da so prakse predelovalcev enotna in trajajoča kršitev člena 81(1) ES (glej zlasti točke od 264 do 269 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      V členu 1(1) izpodbijane odločbe je odgovornost za kartel pripisala predelovalcem in družbi Universal, matični družbi družb Deltafina in Alliance One International, Inc. (v nadaljevanju: Alliance One), kot družbi, ki je nastala z združitvijo družb Dimon in SCC. V členu 1(2) izpodbijane odločbe je tudi ugotovila, da sta APTI in Unitab kršila člen 81(1) ES, ker sta sprejemala odločitve o določanju cen, o katerih sta se v imenu svojih članov pogajala pri sklepanju panožnih sporazumov.

15      V členu 2 izpodbijane odločbe je Komisija podjetjem iz točke 14 zgoraj ter združenju APTI in konfederaciji Unitab naložila globe (glej točko 42 spodaj).

16      Komisija je v točkah od 356 do 404 obrazložitve izpodbijane odločbe določila globe, ki jih je treba naložiti naslovnikom izpodbijane odločbe.

17      Komisija je zneske glob določila glede na težo in trajanje zadevnih kršitev, to je glede na merili, izrecno navedeni v členu 23(3) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) in členu 15(2) Uredbe št. 17 (točki 356 in 357 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Določitev izhodiščnega zneska glob

 Teža

18      V zvezi s težo zadevne kršitve je Komisija opozorila, da je morala pri presoji tega dejavnika upoštevati naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga (točka 365 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Nato je Komisija navedla, da proizvodnja surovega tobaka v Italiji obsega 38 % proizvodnje v okviru kvote v Evropski uniji, ki je bila v letu 2001, zadnjem celem letu kršitve, vredna 67,338 milijona EUR (točka 366 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      V zvezi z naravo kršitve je Komisija ugotovila, da je bila kršitev zelo resna, ker je vključevala določanje nakupnih cen za sorte italijanskega surovega tobaka in razdelitev kupljenih količin. Komisija je ob sklicevanju na del izpodbijane odločbe, ki se nanaša na analizo omejevanja konkurence (točka 272 obrazložitve in naslednje), dodala, da nakupni kartel lahko izkrivi pripravljenost proizvajalcev, da ustvarjajo dobiček, in omeji konkurenco med predelovalci na prodajnem trgu in drugih trgih. Trdila je še, da je tako zlasti v primerih, kot je ta, v katerih je proizvod, na katerega vpliva nakupni kartel, v tem primeru surovi tobak, znaten „vnos“ za dejavnosti, ki jih izvajajo udeleženci na prodajnem trgu, v tem primeru prvo predelavo in prodajo predelanega tobaka (točki 367 in 368 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      Komisija je v točki 369 obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi navedenega ugotovila, da je treba kršitev, ki so jo zagrešili predelovalci, opredeliti kot zelo resno kršitev.

 Različno obravnavanje

22      Komisija je v točkah od 370 do 376 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila vprašanji „posamezne teže“ in „odvračanja“. V zvezi s tem je navedla, da je treba pri določanju zneska globe upoštevati „posamezno težo vsakega podjetja in verjetne posledice njegovega nezakonitega ravnanja“ (točka 370 obrazložitve izpodbijane odločbe).

23      Tako je Komisija presodila, da je treba globe določiti glede na tržni položaj vsake zadevne stranke (točka 371 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24      V zvezi s tem je Komisija menila, da je treba najvišji izhodiščni znesek globe določiti družbi Deltafina kot največjemu kupcu s približno 25-odstotnim tržnim deležem v letu 2001 (točka 372 obrazložitve izpodbijane odločbe).

25      Komisija je menila, da je treba družbe Transcatab, Dimon Italia in Romana Tabacchi ob upoštevanju njihovih manjših deležev na zadevnem trgu, približno od 9 do 11 % v letu 2001, „združiti“ in jim določiti nižje izhodiščne zneske (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe).

26      Vendar je Komisija menila, da izhodiščni znesek, ki odraža samo položaj na trgu, ne bo dovolj odvračilen za družbe Deltafina, Dimon Italia (Mindo) in Transcatab, ker so – oziroma, kar zadeva družbo Mindo, je bila – del ekonomsko in finančno zelo močnih večnacionalnih skupin, ki so glavni svetovni trgovci s tobakom in delujejo na različnih ravneh tobačne industrije in različnih geografskih trgih (točka 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).

27      Zato je Komisija menila, da je treba za odvračilni učinek glob izhodiščni znesek za družbo Deltafina pomnožiti s faktorjem 1,5 – torej ga povečati za 50 % – in izhodiščni znesek za Dimon Italia (Mindo) in Transcatab pomnožiti s faktorjem 1,25 – torej ga povečati za 25 % (točka 375 obrazložitve izpodbijane odločbe).

28      Tako je Komisija v točki 376 obrazložitve izpodbijane odločbe določila te izhodiščne zneske glob:

–        Deltafina:          37,5 milijona EUR;

–        Transcatab:           12,5 milijona EUR;

–        Dimon Italia (Mindo): 12,5 milijona EUR;

–        Romana Tabacchi:  10 milijonov EUR.

 Določitev osnovnega zneska glob

29      Komisija je v točkah 377 in 378 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila vprašanje trajanja kršitve.

30      Menila je, da so predelovalci omejevalni sporazum začeli izvajati 29. septembra 1995 in ga po njihovih navedbah nehali izvajati 19. februarja 2002. Zlasti v zvezi s tožečo stranko je Komisija navedla, da se je kartelu pridružila oktobra 1997, sodelovanje prekinila med 5. novembrom 1999 in 29. majem 2001 ter pri njem znova sodelovala od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002. Ker je pri kršitvi sodelovala samo dve leti in osem mesecev, je Komisija menila, da je treba izhodiščni znesek njene globe povečati za 25 %, medtem ko je izhodiščne zneske glob drugih predelovalcev povečala za 60 %.

31      Zato so bili določeni ti osnovni zneski glob, naloženih naslovnikom izpodbijane odločbe:

–        Deltafina:          60 milijonov EUR;

–        Transcatab:           20 milijonov EUR;

–        Dimon Italia (Mindo):  20 milijonov EUR;

–        Romana Tabacchi: 12,5 milijona EUR.

 Olajševalne okoliščine

32      Komisija je v točkah od 380 do 398 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, ali je treba upoštevati olajševalne okoliščine.

33      Komisija je v zvezi s tožečo stranko v točki 380 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da „ta pri nekaterih vidikih (to je zlasti v zvezi z neposredno nabavo pri proizvajalcih, pri katerih je šele leta 2000 začela kupovati manjše količine) ni sodelovala“. Poleg tega je menila, da je bil leta 1997, ko se je tožeča stranka pridružila kartelu, njen tržni delež majhen. Nazadnje je pojasnila, da je „ravnanje tožeče stranke pogosto povzročilo take motnje za predmet omejevalnega sporazuma, da so se morali drugi udeleženci dogovoriti, kako se odzvati na tako ravnanje“.

34      Na podlagi teh elementov je Komisija za 30 % znižala osnovni znesek globe, naložene tožeči stranki.

35      Komisija je zavrnila vse argumente družb Dimon Italia in Transcatab za uveljavljanje olajševalnih okoliščin (točke od 381 do 384 obrazložitve izpodbijane odločbe).

36      Nazadnje je Komisija upoštevala poseben položaj družbe Deltafina in sklenila, da ji je treba zaradi sodelovanja globo zmanjšati za 50 % (točke od 385 do 398 obrazložitve izpodbijane odločbe).

37      Komisija je po uporabi olajševalnih okoliščin določila te zneske glob (točka 399 obrazložitve izpodbijane odločbe):

–        Deltafina:           30 milijonov EUR;

–        Dimon Italia (Mindo): 20 milijonov EUR;

–        Transcatab:           20 milijonov EUR;

–        Romana Tabacchi:  8,75 milijona EUR.

 Zgornja meja globe iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003

38      Komisija je v točkah od 400 do 404 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, ali je treba tako dobljene osnovne zneske za različne naslovnike prilagoditi, tako da ne presegajo meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

39      Zato je navedla, da znesek globe, naložene tožeči stranki, ne sme presegati 2,05 milijona EUR in da na podlagi te določbe drugih glob ni treba zmanjšati (točki 402 in 403 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Uporaba Obvestila o ugodni obravnavi

40      Komisija je v točkah od 405 do 500 obrazložitve izpodbijane odločbe izrazila svoje stališče o uporabi Obvestila o ugodni obravnavi.

41      Komisija je po ugotovitvi, da sta družbi Dimon Italia in Transcatab ravnali v skladu s pogoji, postavljenimi na podlagi njunega zahtevka za zmanjšanje, na podlagi presoje predloženih dokazov in njunega sodelovanja med postopkom sklenila, da se družbama Dimon in Transcatab odobri najvišja raven zmanjšanja, predvidena znotraj razredov, ki so jima bili navedeni po njunih zahtevkih za zmanjšanje, to je 50 % oziroma 30 % (točke od 492 do 499 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nasprotno pa družbi Deltafina ni bila dodeljena imuniteta ali znižanje globe.

 Končni znesek glob

42      V skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 je Komisija v členu 2 izpodbijane odločbe določila te zneske glob, ki jih je treba naložiti podjetjem in podjetniškim združenjem, naslovnikom izpodbijane odločbe:

–        Deltafina in Universal, solidarno: 30 milijonov EUR;

–        Dimon Italia (Mindo) in Alliance One: 10 milijonov EUR; družba Alliance One je odgovorna za celoto, družba Mindo je skupno in solidarno odgovorna le za 3,99 milijona EUR;

–        Transcatab in Alliance One, solidarno: 14 milijonov EUR;

–        Romana Tabacchi: 2,05 milijona EUR;

–        APTI: 1000 EUR;

–        Unitab: 1000 EUR.

 Postopek in predlogi strank

43      Tožeča stranka je 19. januarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

44      Isti dan je tožeča stranka v skladu s členom 242 ES in členom 104 Poslovnika Splošnega sodišča z ločenim aktom (zadeva T-11/06 R) v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim po eni strani predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in po drugi strani oprostitev obveznosti, da se zagotovi bančna garancija kot pogoj za to, da se te globe ne izterja takoj.

45      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji (T-11/06 R, ZOdl., str. II-2491) je bila obveznost tožeče stranke, da v korist Komisije zagotovi bančno garancijo, da se izogne takojšnji izterjavi globe, ki ji je bila naložena s členom 2 izpodbijane odločbe, odložena pod nekaterimi pogoji in odločitev o stroških pridržana.

46      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika pozvalo stranke, naj predložijo listine. Stranke so zahtevi ugodile v predpisanem roku.

47      Stranke so ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča podale na javni obravnavi 1. decembra 2010.

48      Tožeča stranka in Komisija sta z dopisoma z dne 7. oziroma 10. decembra 2010 odgovorili na ukrep procesnega vodstva, sprejet na obravnavi, in predložili listine.

49      Komisija je 19. januarja 2011 na zahtevo Splošnega sodišča predložila dodatne listine.

50      Tožeča stranka je 8. februarja 2011 predložila stališča o teh listinah.

51      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi delno ničnost odločbe v delu, ki zadeva določitev globe, naložene tožeči stranki;

–        precej zniža znesek globe, ki ji je naložena;

–        sprejme druge ukrepe, vključno s preiskovalnimi ukrepi, za katere bi Splošno sodišče menilo, da so ustrezni;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

52      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

53      V podporo svoji tožbi tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj preiskave, pomanjkljivo ali nelogično obrazložitev in kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker Komisija pri izračunu izhodiščnega zneska globe ni upoštevala, da kartel ni imel dejanskega vpliva na trg. Drugi tožbeni razlog se nanaša na nelogičnost obrazložitve in kršitev načela enakega obravnavanja pri stopnjevanju izhodiščnega zneska globe, da bi bil sorazmeren s posamezno težo tožeče stranke. Tretji tožbeni razlog se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev in preiskavo ter na kršitev dokaznega bremena pri ugotavljanju trajanja udeležbe tožeče stranke pri kršitvi. Četrti tožbeni razlog se nanaša na nezadostno znižanje zneska globe na podlagi „moteče“ vloge tožeče stranke in na neupoštevanje drugih olajševalnih okoliščin. Peti tožbeni razlog se nanaša na krivičnost in nesorazmernost globe glede na premoženjsko strukturo in dejansko plačilno zmožnost tožeče stranke v posebnem socialnem okviru.

54      Splošno sodišče bo najprej preučilo prvi tožbeni razlog, nato tretji tožbeni razlog in nazadnje drugi, četrti in peti tožbeni razlog.

1.     Predlog za izvedbo dokaza s pričo

55      V zvezi s presojo izjav, ki jih je tožeča stranka kot dokazna sredstva priložila k tožbi, je treba najprej ugotoviti, da Poslovnik strankam ne prepoveduje predložitve takih izjav. Vendar pa je njihova presoja pridržana Splošnemu sodišču, ki lahko, če so v njih opisana dejstva odločilna za rešitev spora, kot preiskovalni ukrep odredi zaslišanje avtorja takega dokumenta (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T-101/05 in T-111/05, ZOdl., str. II-4949, točka 97). Vendar v tem primeru Splošno sodišče glede na dopise strank, dokumente, ki so bili sprejeti v spis, in ugotovitve z obravnave meni, da je dovolj seznanjeno za odločitev o tem sporu (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T-120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 80).

56      Zato se predlog tožeče stranke za uvedbo preiskovalnega ukrepa zavrne.

2.     Prvi tožbeni razlog: neobstoj preiskave, pomanjkljiva ali nelogična obrazložitev in kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker Komisija ni upoštevala, da kartel ni imel dejanskega vpliva na trg

 Trditve strank

57      S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka najprej trdi, da bi Komisija pri izračunu izhodiščnega zneska globe, naložene tožeči stranki, morala upoštevati, da kartel „ni imel dejanskega vpliva na trg“. Zlasti naj Komisija ne bi sklepala, po eni strani, iz ugotovitev iz izpodbijane odločbe (točki 97 in 98 obrazložitve izpodbijane odločbe), v skladu s katerimi so se cene surovega tobaka, kupljenega pri proizvajalcih, v Italiji zvišale bolj kot povprečne cene v Skupnosti, in, po drugi strani, iz dejstva, da udeleženci v kartelu niso predstavljali več kot 55 % trga in so bili torej izpostavljeni močnemu konkurenčnemu pritisku predelovalcev, ki niso bili udeleženi pri sporazumu.

58      Po navedbah tožeče stranke mora Komisija v skladu s svojo prakso odločanja, potrjeno s sodno prakso, razlikovati med omejevalnimi sporazumi, ki imajo precejšen dejanski vpliv, in sporazumi, ki ga nimajo ali je ta le omejen. Tako naj bi za Komisijo veljala „pozitivna obveznost“, da oceni dejanski vpliv kartela na trg, ko ugotavlja njegovo težo in določa izhodiščni znesek globe. Obveznost, da se upošteva „dejanski vpliv [kršitve] na trg, kjer se to lahko meri“, naj bi izrecno izhajala iz besedila Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice), od katerih Komisija ne bi smela odstopati.

59      Natančneje, Komisija bi se morala pri presoji dejanskega vpliva kršitve na trg opirati na konkurenco, ki bi normalno obstajala, če ne bi bilo kršitve. Tako bi bilo treba, po eni strani, v primerih sporazumov o cenah ugotoviti, ali je sporazum zadevnim podjetjem dejansko omogočil doseči višjo ceno transakcije od tiste, ki bi veljala, če sporazuma ne bi bilo. Po drugi strani bi morala Komisija pri presoji upoštevati vse objektivne razmere na zadevnem trgu glede na prevladujoči ekonomski okvir. Poleg tega naj nikakor ne bi bilo nemogoče oceniti vpliva kartela na cene in Komisija bi tako analizo lahko opravila, kot naj bi dokazovala njena praksa odločanja na področju nadzora nad koncentracijami.

60      Po mnenju tožeče stranke shematično in mehanično razumevanje izračuna glob, ki ne upošteva dejanskega vpliva kršitve na trg, krši tudi načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. Spoštovanje prvega načela naj bi Komisiji nalagalo, da globe razlikuje glede na dejanski vpliv omejevalnih sporazumov na trg in jih določi za vsak posamezen primer. Spoštovanje drugega načela naj bi nalagalo, da se globa izračuna tako, da je smiselno in razumno povezana z dejanskim vplivom nezakonitega ravnanja in zlasti s škodo, povzročeno kupcem in končnim potrošnikom, česar naj v tem primeru ne bi bilo. Stopnja take škode naj bi bila namreč najpomembnejše merilo za razlikovanje med omejevalnimi sporazumi. Globa, naložena za omejevalni sporazum, katerega dejanski vpliv na trg naj ne bi bil pomemben in ki naj ne bi škodil strankam udeleženih podjetij in potrošnikom, bi morala biti tudi za „zelo resne“ kršitve najnižja globa na lestvici glob.

61      Tožeča stranka poleg tega nasprotuje trditvi Komisije, da je znesek 20 milijonov EUR, naveden v točki 1 A Smernic, najnižji znesek osnovne kazni, ki se načeloma uporablja za podjetje z največjim deležem na trgu, na katerega se kršitev nanaša, in ne za vsa podjetja, ki sodelujejo v kartelu. Poleg tega naj bi Komisija v zadevi, v kateri je bila izdana Odločba C(2004) 4030 konč. z dne 20. oktobra 2004 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/C.38.238/B.2 – Surovi tobak – Španija), ki je očitno podobna zadevi, ki je predmet te tožbe, odstopala od najnižjega zneska 20 milijonov EUR.

62      Poleg tega naj formalna opredelitev, ki temelji na razlikovanju med „resno/zelo resno“, ne bi bila tako pomembna, kot meni Komisija, ker je predmet očitkov, ki jih navaja tožeča stranka, končni rezultat izračuna Komisije glede na njene Smernice. Poleg tega naj bi bilo iz sodne prakse razvidno, da je sporazum o cenah, če je njegov vpliv na trg majhen, mogoče opredeliti kot „resno“ in ne „zelo resno“ kršitev. Nazadnje, Komisija bi tudi lahko, da bi ustrezno upoštevala omejen vpliv kršitve na trg, znižala znesek, določen na podlagi teže, v primerjavi z najnižjim zneskom, ki se običajno določi pri „zelo resni“ kršitvi.

63      Skratka, zaradi neobstoja dokazov o dejanskem vplivu kartela na trg bi moral biti izhodiščni znesek, naložen tožeči stranki, najnižji znesek na lestvici glob, primernih za kartele.

64      Komisija predlaga zavrnitev tožbenega razloga.

 Presoja Splošnega sodišča

65      Tožeča stranka v prvem tožbenem razlogu navaja več očitkov, ki se vsi nanašajo na to, da Komisija pri določitvi izhodiščnega zneska globe ni upoštevala okoliščine, da kartel ni imel dejanskega vpliva na trg.

66      V zvezi s tem Splošno sodišče meni, da je treba pred presojo očitkov, ki jih navaja tožeča stranka, opozoriti na splošna načela, ki urejajo določanje zneskov glob na področju omejevalnih sporazumov, ki kršijo člen 81 ES, in zlasti presojanje teže kršitve.

 Splošne ugotovitve

67      Člen 81(1)(a) in (b) ES izrecno določa, da so nezdružljivi s skupnim trgom vsi sporazumi in usklajena ravnanja, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja ali omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo ali trge. Take kršitve, zlasti kadar gre za horizontalne omejevalne sporazume, so v sodni praksi opredeljene kot zelo resne, ker neposredno vplivajo na bistvene parametre konkurence na zadevnem trgu (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T-141/94, Recueil, str. II-347, točka 675), ali kot očitne kršitve pravil o konkurenci (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T-148/89, Recueil, str. II-1063, točka 109, in z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 303).

68      V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 se pri določanju višine globe, ki jo je treba naložiti za kršitve člena 81(1) ES, upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.

69      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba težo kršitve konkurenčnega prava ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sodbe Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 241; z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C-534/07 P, ZOdl., str. I-7415, točka 54, in z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C-125/07 P, C-133/07 P, C-135/07 P in C-137/07 P, ZOdl., str. I-8681, točka 91).

70      Komisija je sprejela Smernice, da bi zagotovila preglednost in nepristranskost svojih odločb o določitvi glob za kršitve predpisov o konkurenci (prvi odstavek Smernic).

71      Smernice so instrument, namenjen temu, da se ob upoštevanju hierarhično višjih pravnih aktov natančno določijo merila, ki jih Komisija v okviru izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, namerava uporabiti pri določanju glob. Smernice niso pravna podlaga odločbe o naložitvi glob, ker ta temelji na Uredbi št. 1/2003, vendar kljub temu na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve zneska glob, naloženih s to odločbo, in zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost (zgoraj v točki 69 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 213, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T-259/02 do T-264/02 in T-271/02, ZOdl., str. II-5169, točki 219 in 223).

72      Tako so Smernice, čeprav jih ni mogoče opredeliti za pravna pravila, ki bi jih uprava v vsakem primeru morala spoštovati, vendarle pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi to utemeljila (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 209 in 210, in sodbo Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C-397/03 P, ZOdl., str. I-4429, točka 91).

73      Vendar prostovoljno omejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki je posledica sprejetja Smernic, ni nezdružljivo z ohranitvijo njene široke diskrecijske pravice (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T-44/00, ZOdl., str. II-2223, točke 246, 274 in 275). Dejstvo, da je Komisija v Smernicah natančno opredelila svoj pristop pri presoji teže kršitve, namreč ne nasprotuje temu, da jo preuči celovito glede na vse upoštevne okoliščine, vključno z dejavniki, ki niso izrecno navedeni v Smernicah (zgoraj v točki 71 navedena sodba Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 237).

74      V skladu z metodo iz Smernic je izhodišče Komisije za izračun zneskov glob, ki jih je treba naložiti zadevnim podjetjem, znesek, določen glede na težo „same“ kršitve. Pri ocenjevanju teže te kršitve je treba upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga (točka 1 A, prvi odstavek, Smernic).

75      V okviru tega se kršitve razdelijo v tri kategorije, to so „manjše kršitve“, za katere so predvideni zneski glob od 1000 EUR do 1 milijona EUR, „resne kršitve“, za katere so predvideni zneski glob od 1 milijona EUR do 20 milijonov EUR, in „zelo resne kršitve“, za katere so predvideni zneski glob nad 20 milijoni EUR (točka 1 A, drugi odstavek, od prve do tretje alinee, Smernic). V zvezi z zelo resnimi kršitvami Komisija pojasnjuje, da gre navadno za horizontalne omejitve, kot so cenovni karteli in kvote o delitvah trga ali druga ravnanja, ki ogrožajo pravilno delovanje enotnega trga, kot je porazdelitev domačih trgov in povsem jasna zloraba prevladujočega položaja podjetij, ki imajo dejanski monopol (točka 1 A, drugi odstavek, tretja alinea, Smernic).

76      Poleg tega je treba opozoriti, da trije vidiki ocene teže kršitve, navedeni v točki 74 zgoraj, niso enako pomembni v okviru celovite presoje. Narava kršitve ima odločilno vlogo zlasti pri opredelitvi kršitev kot „zelo resnih“ (zgoraj v točki 69 navedena sodba Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, točka 101, in sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v združenih zadevah Gütermann in Zwicky proti Komisiji, T-456/05 in T-457/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 137).

77      Nasprotno pa ne dejanski vpliv na trg ne velikost geografskega trga pri horizontalnih omejevalnih sporazumih, katerih namen je zlasti določanje cen, nista nujna elementa za opredelitev kršitve kot zelo resne. Čeprav je treba ti merili upoštevati pri oceni teže kršitve, gre namreč le za dve izmed drugih meril za celovito presojo teže (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točki 74 in 81, in zgoraj v točki 71 navedeno sodbo Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točki 240 in 311, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, T-73/04, ZOdl., str. II-2661, točka 91).

78      Tako je iz Smernic v skladu z ustaljeno sodno prakso razvidno, da je horizontalne sporazume, katerih namen je, kot v obravnavanem primeru, zlasti določanje cen, mogoče opredeliti kot „zelo resne“ že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg (zgoraj v točki 69 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 75; glej v tem smislu tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T-49/02 do T-51/02, ZOdl., str. II-3033, točka 178, in z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T-38/02, ZOdl., str. II-4407, točka 150).

79      To ugotovitev potrjuje dejstvo, da čeprav je v opisu resnih kršitev izrecno naveden vpliv na trg, pa v opisu zelo resnih kršitev ni nikakršnih zahtev glede dejanskega vpliva na trg (zgoraj v točki 76 navedena sodba Gütermann in Zwicky proti Komisiji, točka 137; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, točka 178).

80      Zato je treba očitke tožeče stranke preučiti z vidika teh načel sodne prakse.

 Neupoštevanje dejanskega vpliva kartela na trg pri določitvi globe

81      Tožeča stranka najprej očita Komisiji, da pri izračunu izhodiščnega zneska globe ni upoštevala, da kartel ni imel dejanskega vpliva na trg.

82      Vendar je treba najprej navesti, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija znesek globe, naložene različnim naslovnikom, določila na podlagi splošne metode, ki si jo je določila v Smernicah, čeprav se v tej odločbi nanje izrecno ne sklicuje.

83      Natančneje, v zvezi z naravo zadevne kršitve je treba ugotoviti, da je bil predmet kartela med predelovalci zlasti skupno določanje cen, po katerih so predelovalci plačevali surovi tobak, ter razdelitev dobaviteljev in količin surovega tobaka. Take prakse so horizontalne omejitve, kot so cenovni karteli, v smislu Smernic in so torej po naravi „zelo resne“ kršitve. Kot je navedeno v točki 67 zgoraj, so karteli te vrste v sodni praksi opredeljeni kot očitne kršitve pravil o konkurenci ali kot zelo resne kršitve, ker neposredno vplivajo na bistvene parametre konkurence na zadevnem trgu.

84      Iz tega sledi, da bi Komisija v tem primeru, ne da bi storila napako, kartel lahko opredelila kot zelo resno kršitev na podlagi njene narave, in to ne glede na njen dejanski vpliv na trg (glej zgoraj v točkah 76 in 77 navedeno sodno prakso in zlasti zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Erste Groupe Bank in drugi proti Komisiji, točka 103).

85      Vendar je tožeča stranka, v nasprotju s svojimi navedbami v pisanjih, na obravnavi trdila, da ne izpodbija opredelitve kršitve kot zelo resne. Obseg svojega očitka je pojasnila takole. V bistvu trdi, da se prag 20 milijonov EUR, določen v Smernicah za zelo resne kršitve, uporablja kot skupna vrednost kazni za vsa podjetja, ki so sodelovala v kartelu. Ker je Komisija v zadevnem primeru določila izhodiščni znesek 55 milijonov EUR za vsa podjetja, ki so sodelovala v kartelu, naj bi presegla omenjeni prag. Zato bi morala upoštevati, da kršitev ni imela vpliva na trg, in obrazložiti, zakaj je presegla ta prag.

86      V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da argument tožeče stranke temelji na zmotni predpostavki. Iz sodne prakse je namreč razvidno, da se najnižji izhodiščni znesek 20 milijonov EUR, določen v Smernicah za zelo resne kršitve, nanaša na eno podjetje, in ne na vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeni sodbi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 306 in 311, in Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 81, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik proti Komisiji, T-69/04, ZOdl., str. II-2567, točka 187, in z dne 30. aprila 2009 v zadevi Nintendo in Nintendo of Europe proti Komisiji, T-13/03, ZOdl., str. II-947, točka 44).

87      Poleg tega ugotovitev, da se „možne globe“ iz Smernic nanašajo na globo za eno podjetje, in ne na vsoto glob za vsa podjetja, ki so sodelovala v kartelu, podpira sistematična razlaga besedila Smernic. Izraz „osnovni znesek“ se v njih sistematično uporablja kot globa, ki jo je treba naložiti enemu podjetju, ne pa vsem članom kartela. To je razvidno zlasti iz drugega odstavka Smernic, v skladu s katerim nova metoda temelji na določitvi osnovnega zneska, ki se bo povečal ali zmanjšal glede na obteževalne ali olajševalne okoliščine. Te se uporabljajo za vsako podjetje, ne pa za vse člane kartela skupaj, tako da se izraz „osnovni znesek“ lahko nanaša samo na globo, ki se uporablja za eno podjetje. Prav tako šesti odstavek točke 1 A Smernic, ki določa, da je, „[č]e kršitev vključuje več podjetij […], lahko v nekaterih primerih treba uporabljati ponderje za zneske, določene znotraj vsake od treh kategorij [iz teh smernic]“, potrjuje, da se ti zneski nanašajo na zneske glob, ki se uporabljajo za posamezno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, ne pa na vsoto teh zneskov. Nazadnje, Komisija upravičeno trdi, da bi, če bi se, kot trdi tožeča stranka, v točki 1 A Smernic res hotela sklicevati na najnižji skupni znesek globe za vsa podjetja, to pojasnila z izrecnim izrazom „najnižji znesek globe za vsa podjetja“.

88      Zato je treba ugotoviti, da je v tem primeru Komisija določila izhodiščni znesek globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki, v višini 10 milijonov EUR, kar je precej pod pragom 20 milijonov EUR, določenim v Smernicah.

89      V zvezi s tem je trditev tožeče stranke, da sklepanje Komisije ne pojasni, zakaj so v zadevi, v kateri je bila izdana Odločba C(2004) 4030 konč., izhodiščni zneski precej nižji od omenjenih 20 milijonov EUR, brezpredmetna. Kot je namreč pojasnjeno v sodni praksi, znesek 20 milijonov EUR, določen v točki 1 A, tretja alinea, drugi odstavek, Smernic za zelo resne kršitve, ni najnižji znesek, ki ga ni več mogoče znižati (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 97; glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi SNCZ proti Komisiji, T-52/02, ZOdl., str. II-5005, točka 42).

90      Na drugem mestu, posebej v zvezi z upoštevanjem dejanskega vpliva na trg pri določanju zneska globe, je treba opozoriti, da je treba pri določanju tega zneska upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, kot so ravnanje vsakega izmed podjetij, vloga, ki jo ima vsako izmed podjetij pri izvajanju usklajenih ravnanj, korist, ki so jo lahko podjetja imela od teh ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 129, in zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 242). Iz tega sledi, da učinek protikonkurenčnega ravnanja ni sam po sebi odločilno merilo pri presoji ustreznega zneska globe. Natančneje, dejavniki, ki se nanašajo na vidik namere, so lahko pomembnejši od dejavnikov v zvezi z navedenim učinkom, še zlasti kadar gre za kršitve, ki so že same po sebi resne, kot je na primer razdelitev trgov v obravnavani zadevi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C-194/99 P, Recueil, str. I-10821, točka 118; zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 96, in sodbo Sodišča z dne 12. novembra 2009 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, C-554/08 P, neobjavljena v ZOdl., točka 44).

91      V tem primeru je treba ugotoviti, da analiza dela izpodbijane odločbe, ki se nanaša na inkriminirana dejanja, kaže, da so predelovalci zavestno ravnali protikonkurenčno, za kar so bili kaznovani (glej zlasti točke 124, 132, 133 in 141 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kot je razvidno iz točk 363 in 473 obrazložitve izpodbijane odločbe, to ugotovitev potrjuje okoliščina, da je bil kartel tajen.

92      Poleg tega je iz izpodbijane odločbe razvidno tudi, da so se predelovalci večkrat dogovarjali o ukrepih za zagotavljanje učinkovitega izvajanja omejevalnega sporazuma, kot so vzajemno pošiljanje računov svojih dobaviteljev (točki 122 in 129 obrazložitve izpodbijane odločbe), obvezno posvetovanje v primeru nakupov zunaj sporazumov (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe), obvezen nadzor nad osebjem, da ne bi prevzelo pobud brez potrebnega usklajevanja (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s tem je iz točke 383 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija dokazala tudi, da se je omejevalni sporazum izvajal.

93      Tako je za zadevni primer značilno, da gre za zelo resno kršitev pravil o konkurenci in da obstajajo dejavniki, ki se nanašajo na vidik namere, kot so elementi, navedeni v točkah 91 in 92 zgoraj.

94      Poleg tega je iz točke 376 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je izhodiščni znesek globe, naložene tožeči stranki, precej nižji od zneska, ki bi ga Komisija v skladu s Smernicami lahko določila za zelo resne kršitve.

95      V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija storila napako pri določitvi globe zanjo, ker ni upoštevala, da kršitev domnevno ni vplivala na trg, tudi če bi bilo to mogoče meriti.

96      Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da je Komisija pri določanju izhodiščnega zneska globe upoštevala verjetne učinke nezakonitega ravnanja vsakega zadevnega podjetja. Iz točke 370 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je Komisija menila, da je globe treba določiti glede na tržni položaj vsake od zadevnih strank, da se poleg njene specifične teže upoštevajo tudi verjetne posledice nezakonitega ravnanja vsake od njih.

97      Iz sodne prakse pa je razvidno, da tržni delež vsakega zadevnega podjetja na trgu, ki je predmet omejevalnega ravnanja, tudi brez dokaza o dejanskih posledicah kršitve za trg pomeni objektivni dejavnik, ki pravilno pokaže odgovornost vsakega od njih za morebitno škodljivost, ki jo ima navedeno ravnanje za normalno konkurenco (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. I-1181, točke od 196 do 198). Tako so v skladu s sodno prakso pri odmeri globe tržni deleži podjetja upoštevni za določitev vpliva, ki ga je to lahko imelo na trgu (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 139, in zgoraj v točki 69 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 62).

98      Na podlagi teh načel je Komisija v tem primeru s tem, da je izhodiščni znesek globe določila glede na tržne deleže udeležencev kartela, v skladu s sodno prakso uporabila upoštevno merilo za določanje vpliva, ki ga je ravnanje tožeče stranke lahko imelo na trgu.

99      Na četrtem mestu, v zvezi s podatki, navedenimi v izpodbijani odločbi, ki po mnenju tožeče stranke dokazujejo, da kartel ni imel vpliva na trg, je iz sodne prakse razvidno, da je za presojo teže kršitve odločilno vprašanje, ali so udeleženci kartela storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi njihovi nameni imeli dejanske učinke. Na nadaljnje dogajanje v zvezi z dejansko uresničenimi tržnimi cenami so lahko vplivali drugi dejavniki, nad katerimi udeleženci kartela niso imeli nadzora, zato zunanjih dejavnikov, ki so ovirali njihova prizadevanja, ne morejo navajati sebi v prid in jih razlagati kot dejavnike, ki upravičujejo znižanje globe (glej zgoraj v točki 71 navedeno sodbo Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 287, in zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Gütermann in Zwicky proti Komisiji, točka 130 in navedena sodna praksa).

100    Ker so v tem primeru člani kartela sprejeli ukrepe, da bi njihovi protikonkurenčni cilji imeli dejanski učinek (glej točki 91 in 92 zgoraj), samo sprememba tržnih cen, kot je zvišanje cene tobaka, ki jo navaja tožeča stranka, ne more upravičiti znižanja globe. Ni namreč mogoče izključiti, da bi bilo brez kartela zvišanje cen večje od omenjenega.

101    Nazadnje, v zvezi s trditvijo, da je tožeča stranka pogosto motila delovanje in trdnost kartela, kar naj bi po njenem mnenju podkrepilo predpostavko, da kršitev ni vplivala na trg, zadošča ugotovitev, da je Komisija „moteče“ ravnanje tožeče stranke za kartel opredelila kot olajševalno okoliščino (točka 380 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti

102    Najprej je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela enakega obravnavanja opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso navedeno načelo kršeno šele, ko se podobni položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-161/05, ZOdl., str. II-3555, točka 79).

103    Vendar je treba v tem primeru ugotoviti, da tožeča stranka trdi le, da spoštovanje načela enakega obravnavanja Komisiji nalaga, da globe razlikuje glede na dejanski vpliv omejevalnih sporazumov na trg in jih določi za vsak posamezen primer. Ne pojasni pa, kako naj bi Komisija v njenem primeru to načelo kršila. Poleg tega je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso odločbe glede preostalih zadev, ki jih tožeča stranka niti ni navedla, le namig glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I-8935, točki 201 in 205; z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C-76/06 P, ZOdl., str. I-4405, točka 60, in sodbo Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi Itochu proti Komisiji, T-12/03, ZOdl., str. II-883, točka 124).

104    Nato je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti opozoriti, da to načelo zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi proti Komisiji, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 13, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-180/96, Recueil, str. I-2265, točka 96; sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T-30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 223).

105    V postopkih, ki jih sproži Komisija za kaznovanje kršitev pravil o konkurenci, uporaba tega načela pomeni, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje teh pravil, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 532, in zgoraj v točki 104 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji z dne 12. septembra 2007, točki 223 in 224 in navedena sodna praksa). Načelo sorazmernosti zlasti pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T-43/02, ZOdl., str. II-3435, točke od 226 do 228, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T-446/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 171).

106    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala trditve, da kupcem in končnim potrošnikom ni bila povzročena škoda, na katero namerava opreti svoj očitek v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti. Podatki, ki jih je navedla v tem tožbenem razlogu, namreč ne dokazujejo neobstoja učinkov, saj bi nanje lahko vplivali drugi dejavniki (glej točki 99 in 100 zgoraj).

107    Poleg tega tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti s tem, da je za izhodiščni znesek globe določila 10 milijonov EUR, saj gre za zelo resno in namerno kršitev pravil o konkurenci. Sorazmernost izhodiščnega zneska v tem primeru potrjuje okoliščina, da je bil določen precej pod najnižjim pragom, določenim v Smernicah za to vrsto kartela.

 Pomanjkljiva in nelogična obrazložitev

108    V zvezi s tem očitkom je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v naslovu tožbenega razloga navedla pomanjkljivo ali nelogično obrazložitev, ne da bi to v besedilu očitka podprla s kakršnim koli argumentom. Tožeča stranka je na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi odgovorila, da je navedla, da je obrazložitev nelogična, ker je Komisija naložila kazen, ki je višja od najnižje kazni, določene v Smernicah, ne da bi preučila vpliv kartela na trg.

109    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz sodne prakse razvidno, da je pri določitvi globe zaradi kršitev konkurenčnega prava obveznost obrazložitve izpolnjena, če Komisija v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve. V zvezi z odločbo o naložitvi globe več podjetjem je treba obseg obveznosti obrazložitve presojati zlasti glede na dejstvo, da je treba težo kršitev ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so zlasti posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana PVC II, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I-8375, točki 463 in 465).

110    V tem primeru je Komisija v točkah od 365 do 376 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla elemente, ki jih je upoštevala pri določitvi izhodiščnih zneskov glob, naloženih različnim zadevnim podjetjem. Komisija je zlasti navedla merila, po katerih je po eni strani presodila težo kršitve in po drugi strani določila izhodiščni znesek, tako da je podjetja razvrstila glede na njihov pomen na trgu, ki ga določa njihov tržni delež, in pri tem upoštevala specifično težo vsakega podjetja in verjetne posledice njegovega nezakonitega ravnanja. Tako so bili pogoji, ki jih v zvezi z obveznostjo obrazložitve nalaga sodna praksa, izpolnjeni.

111    Nazadnje, ker je bilo ugotovljeno (glej točko 88 zgoraj), da je Komisija določila izhodiščni znesek globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki, ki je precej nižji od najnižjega praga, določenega v Smernicah za zelo resne kršitve, trditev v zvezi z nelogično obrazložitvijo ne more uspeti.

112    Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

3.     Tretji tožbeni razlog: pomanjkljivi obrazložitev in preiskava ter kršitev dokaznega bremena v zvezi s trajanjem udeležbe tožeče stranke pri zatrjevani kršitvi

 Trditve strank

113    Tožeča stranka meni, da je Komisija z ugotovitvijo, da je njeno sodelovanje v kartelu trajalo dve leti in osem mesecev, to je od oktobra 1997 do 19. februarja 2002 s prekinitvijo od 5. novembra 1999 do 29. maja 2001, storila očitno napako pri presoji dejstev. V zvezi s tem spominja, da je v upravnem postopku trdila, da je februarja 1999 prekinila sodelovanje v kartelu in da pozneje sodelovanja ni nikdar obnovila. Zato naj bi v kartelu sodelovala malo več kot eno leto. Komisiji očita še, da je svoje ugotovitve oprla na neustrezne dokaze in da tega ni zadostno obrazložila.

114    Na prvem mestu tožeča stranka v zvezi z zaključno fazo prvega obdobja svojega sodelovanja v kartelu trdi, da:

–        v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v točkah od 157 do 201 obrazložitve izpodbijane odločbe ni nobenega dokaza o njenem sodelovanju na sestankih in pri drugih dejavnostih leta 1999;

–        je iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, razvidno, da se je tožeča stranka zadnjega sestanka udeležila 14. decembra 1998 (točka 155 obrazložitve izpodbijane odločbe); poleg tega je v notranjem dokumentu družbe Dimon Italia z dne 20. oktobra 1998 (točka 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki ga je Komisija spregledala, navedeno, da so se „multinacionalke“ od 16. oktobra 1998 pritoževale, ker tožeča stranka ni upoštevala pravil ravnanja, ki jih je nalagal omejevalni sporazum;

–        čeprav je bil kartel leta 1999 zelo dejaven, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je tožeča stranka pri njem sodelovala; kajti v skladu z izpodbijano odločbo: (i) so drugi predelovalci, to so Deltafina, Transcatab, Dimon Italia in Trestina Azienda Tabacchi, izvajali stalen pritisk na APTI, da bi vplivali na pogajanja pri sklepanju panožnih sporazumov (točka 165 obrazložitve izpodbijane odločbe); (ii) so leta 1999 potekali različni sestanki glede kartela med družbami Deltafina, Transcatab in Dimon Italia, zlasti nekateri zelo pomembni sestanki oktobra, ne da bi se jih tožeča stranka udeležila ali bila nanje povabljena (točka 184 obrazložitve izpodbijane odločbe); (iii) so samo nekateri predelovalci potrdili dokument o sortah surovega tobaka Bright in Burley (točka 186 obrazložitve izpodbijane odločbe).

115    Na drugem mestu tožeča stranka v zvezi z obdobjem od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002 navaja, da:

–        je odločilni dokaz o njenem ponovnem sodelovanju v kartelu telefaks, ki ji ga je 29. maja 2001 poslala Deltafina in v katerem je navedeno, po kakšni ceni bo Deltafina sklenila pogodbe z združenji proizvajalcev za sorto Bright; vendar ta dopis ni bil protikonkurenčen; šlo je namreč za enkraten dopis, da je lažje razumela tržne vrednosti, ki so prevladovale v pogodbah med pridelovalci in predelovalci, katerih postopek podpisovanja so urejala pravila skupne kmetijske politike, ki se je zelo spremenila;

–        so na sestankih kartela, ki se jih ni udeležila, pozorno spremljali njene tržne pobude (točka 209 obrazložitve izpodbijane odločbe); poleg tega so bili odnosi med udeleženci kartela in tožečo stranko celo na predlaganem dnevnem redu, ki ga je družba Dimon Italia poslala družbama Deltafina in Transcatab za sestanek, ki bi moral potekati 18. septembra 2001, to je po datumu prejema zadevnega telefaksa (točka 212 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        je bilo njeno domnevno sodelovanje v kartelu omejeno na sestanka 16. novembra 2001 in 8. januarja 2002, kot je razvidno iz izjav družbe Transcatab v preiskavi, opravljeni 18. aprila 2002; tožeča stranka se ju je udeležila, ker so jo Deltafina, Dimon Italia in Transcatab povabile, da bi kot „mediator“ odpravila nasprotovanje „konzorcija za varstvo in povečanje vrednosti tobaka Burley Campano“ (v nadaljevanju: konzorcij Burley) uvedbi dražbenega postopka za tobak, katerega pobudnika sta bila Unitab in APTI, vodil pa naj bi ga nacionalni upravni odbor za tobak Burley (v nadaljevanju: Cogentab); tožeča stranka je na sestanek 8. januarja 2002 povabila zainteresirane strani (točka 222 obrazložitve izpodbijane odločbe), na predvečer tega sestanka pa je potekal še en sestanek, na katerem so se Deltafina, Dimon Italia in Transcatab same, brez tožeče stranke in dobaviteljev, včlanjenih v konzorcij Burley, verjetno dogovarjale o skupnem stališču, ki ga je treba zavzeti na pogajanjih naslednji dan.

116    Na prvem mestu Komisija navaja, da je kot datum prekinitve sodelovanja tožeče stranke v kartelu določila 5. november 1999, ker je z roko napisana zabeležka vodje nabave pri družbi Deltafina o sestanku tega dne pokazala, da je bila tožeča stranka na dnevnem redu vpisana kot subjekt, ki je odslej zunaj kartela.

117    V zvezi s tem zavrača trditev tožeče stranke, da je treba kot datum prekinitve njenega sodelovanja v kartelu upoštevati 14. december 1998 (datum zadnjega sestanka kartela, ki naj bi se ga tožeča stranka udeležila) ali da ga je treba določiti na podlagi notranjega dokumenta družbe Dimon Italia z dne 20. oktobra 1998, navedenega v točki 145 obrazložitve izpodbijane odločbe. Po eni strani naj bi tožeča stranka v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sama priznala, da je v kartelu sodelovala vsaj do februarja 1999, in po drugi strani ta dokument družbe Dimon Italia ne more biti dokaz, da je tožeča stranka leta 1998 prekinila sodelovanje v kartelu, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso podjetje ostane polno odgovorno za svojo udeležbo v kartelu, dokler se javno ne distancira od vsebine sestankov. Torej je bilo brez takih dokazov v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka sodelovala v kartelu vsaj do 5. novembra 1999.

118    Na drugem mestu Komisija navaja, da je kot datum, ko je tožeča stranka ponovno začela sodelovati v kartelu, določila 29. maj 2001, ker je tega dne tožeča stranka prejela telefaks, v katerem je bilo navedeno, po kakšni ceni bo Deltafina sklenila pogodbe z združenji proizvajalcev.

119    Tako obveščanje med konkurenti naj bi bilo dokaz, da je ponovno začela sodelovati v kartelu, ob upoštevanju, da je pri njem sodelovala že do leta 1999 in da se je kmalu zatem, to je 16. novembra 2001, začela udeleževati sestankov kartela.

120    Poleg tega Komisija v dupliki zavrača trditev tožeče stranke, da je v tožbi jasno zapisala, da namerava izpodbijati ne le trajanje sodelovanja v kartelu, ampak tudi ponovno sodelovanje pri njem od maja 2001 do začetka leta 2002. Komisija meni, prvič, da tožeča stranka šele v repliki prvič nasprotuje nezakonitosti sestankov, s tem da zanika, da bi se leta 2001 ponovno pridružila kartelu. Ta očitek naj bi bil v skladu s povezanimi določbami členov 44(1)(c) in 48(2) Poslovnika nedopusten. Drugič, Komisija vsekakor meni, da je očitek neutemeljen. Izjava družbe Transcatab z dne 18. aprila 2002 (dokument št. 38281/03488) naj bi namreč vsebovala seznam različnih sestankov med udeleženci kartela, na katerem naj bi bil sestanek 16. novembra 2001 označen kot „omejen“ (vrsta sestanka, ki se ga udeležijo pooblaščeni direktorji), sestanek 8. januarja 2002 pa kot „delovni“ (vrsta sestanka, ki se ga udeležijo vodje nabave). Po mnenju Komisije sta ta sestanka imela protikonkurenčni značaj in cilj ter sta zato spadala med dejavnosti kartela. Dejstvo, da so na teh sestankih razpravljali tudi o možnosti uvedbe dražbenega postopka za tobak, ne pomeni, da niso razpravljali o vprašanjih, povezanih s kartelom, in da tožeča stranka v te razprave ni bila vključena. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi predložila nobenega dokaza, da se je na teh sestankih javno distancirala od razprav, ki so imele protikonkurenčni cilj.

121    Na tretjem mestu Komisija vsekakor meni, da je ta tožbeni razlog neupošteven. Tudi če bi bilo treba temu tožbenemu razlogu ugoditi, bi to namreč pomenilo samo, da bi se moral izhodiščni znesek globe za tožečo stranko povečati za 15 % namesto za 25 %, kar ne bi vplivalo na končni znesek globe, saj je bila znižana na 2,05 milijona EUR v skladu z zgornjo mejo 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

 Presoja Splošnega sodišča

122    V zvezi s trajanjem sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi (točki 302 in 378 obrazložitve izpodbijane odločbe) je treba najprej navesti, da med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka kartelu pridružila oktobra 1997. Nasprotno pa si stranki v bistvu nasprotujeta, po eni strani, glede vprašanja, ali je Komisija pravilno ugotovila, da je tožeča stranka 5. novembra 1999 nehala sodelovati v kartelu, in, po drugi strani, glede vprašanja, ali je Komisija pravilno ugotovila, da se mu je tožeča stranka 29. maja 2001 ponovno pridružila in pri njem sodelovala do konca kršitve 19. februarja 2002.

123    Nato je treba navesti, da je po mnenju Komisije trditev tožeče stranke, s katero izpodbija nezakonitost sestankov 16. novembra 2001 in 8. januarja 2002, nov tožbeni razlog, ki je bil podan v repliki in je zato nedopusten.

124    Glede tega Splošno sodišče opozarja, da na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. V zvezi s tem je treba tožbeni razlog, ki je neposredna ali posredna ponovitev prej navedenega tožbenega razloga in ki je tesno povezan s slednjim, razglasiti za dopusten (sodbi Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Travelex Global and Financial Services in Interpayment Services proti Komisiji, T-195/00, Recueil, str. II-1677, točki 33 in 34, in z dne 24. maja 2007 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T-151/01, ZOdl., str. II-1607, točka 71).

125    V tem primeru je treba ugotoviti, da je tožbeni razlog, za katerega Komisija meni, da je nov, ponovitev trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v odgovor na argumentacijo Komisije v odgovoru na tožbo v zvezi s tretjim tožbenim razlogom, ki se nanaša na trajanje sodelovanja tožeče stranke v kartelu. Zato je treba trditev Komisije o nedopustnosti zavrniti.

126    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka izrecno ne zahteva razglasitve ničnosti člena 1(b) izpodbijane odločbe, v katerem je opredeljeno trajanje njenega sodelovanja v kartelu.

127    Vendar je v tem primeru iz pisanj razvidno, da tožeča stranka v bistvu nasprotuje zakonitosti izpodbijane odločbe, ker Komisija ugotavlja, kot je navedeno v členu 1(b) izreka, da je kršitev tožeče stranke trajala od oktobra 1997 do 5. novembra 1999 in od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002. Tako je tožeča stranka v pisanjih navedla, da je treba ugotoviti, da je njeno sodelovanje v kartelu trajalo malo več kot eno leto, to je od oktobra 1997 do februarja 1999, in da je Komisija s tem, da je navedla, da je njena kršitev trajala precej dalj, „storila napako pri ugotavljanju dejstev in presoji dokazov, ki jih je predložila [tožeča stranka]“. Poleg tega ni sporno, da je tožeča stranka v upravnem postopku izpodbijala trajanje svojega sodelovanja v kartelu, zlasti v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 212).

128    Glede na navedeno je torej treba ugotoviti, da z obravnavanim razlogom tožeča stranka ne predlaga le zmanjšanja globe, ampak tudi razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, še posebej člena 1, točka (b), njenega izreka, v delu, v katerem je Komisija v njem napačno ugotovila, da je kršitev trajala od oktobra 1997 do 19. februarja 2002, s prekinitvijo od 5. novembra 1999 do 29. maja 2001 (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 213).

129    Iz sodne prakse pa je razvidno, da mora Komisija dokazati ne samo obstoj kartela, ampak tudi njegovo trajanje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II-491, točka 2802 in navedena sodna praksa). Natančneje, v zvezi z izvedbo dokaza o kršitvi člena 81(1) ES mora Komisija predložiti dokaze za kršitve, ki jih ugotovi, in zbrati ustrezne dokaze za to, da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki so bistvena za kršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 58; sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 86, in zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 215). V dvomu mora sodišče ugoditi podjetju, ki ga zadeva odločba, v kateri je ugotovljena kršitev. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti in/ali spremembo odločbe, ki nalaga globo. V tem položaju je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki je del temeljnih pravic, varovanih v pravnem redu Unije, in ki je določeno v členu 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 1). Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev in teže sankcij, ki se na to navezujejo, velja domneva nedolžnosti še posebej za postopke v zvezi s kršitvami pravil konkurence, ki veljajo za podjetja, ki se jim lahko izrekajo globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točki 149 in 150; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točki 215 in 216). Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 217 in navedena sodna praksa).

130    V skladu z ustaljeno sodno prakso ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da tej zahtevi odgovarja sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj (glej zgoraj v točki 105 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180 in navedena sodna praksa).

131    Poleg tega je običajno, da so dejanja v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi tajna in da o njih obstajajo le minimalni zapisi. Iz tega sledi, da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C-403/04 P in C-405/04 P, ZOdl., str. I-729, točka 51).

132    Poleg tega sodna praksa zahteva, da kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, se Komisija opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datuma (sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T-43/92, Recueil, str. II-441, točka 79; glej zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51 in navedena sodna praksa).

133    V tem primeru se v zvezi z navedenimi očitki postavlja vprašanje, ali je imela Komisija dovolj dokazov za ugotovitev, da je tožeča stranka sodelovala v kartelu od oktobra 1997 do 5. novembra 1999 in ponovno od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002.

 Datum prenehanja sodelovanja tožeče stranke v kartelu leta 1999

134    V uvodu je treba navesti, da ni sporno, da je tožeča stranka svoje sodelovanje v kartelu prekinila leta 1999. V nasprotju s tem pa se stranki ne strinjata, kdaj natančno je sodelovanje prekinila. Tožeča stranka nasprotuje temu, da je v kartelu sodelovala po 19. februarju 1999, to je po zadnjem sestanku, za katerega trdi, da se ga je udeležila, medtem ko je Komisija kot datum prekinitve sodelovanja določila 5. november 1999. Ta datum je bil določen na podlagi podatkov v zabeležkah, ki jih je z roko napisal uslužbenec družbe Deltafina 5. novembra 1999 in ki se nanašajo na sestanek kartela tega dne (glej opombo št. 263 izpodbijane odločbe). Iz teh zabeležk naj bi bilo namreč razvidno, da so ena od točk za obravnavo na tem sestanku odnosi med člani kartela in tožečo stranko, kar naj bi kazalo, da so tožečo stranko šteli za subjekt zunaj kartela.

135    Vendar je treba navesti, da v teh z roko napisanih zabeležkah, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka svoje sodelovanje v kartelu prekinila leta 1999, v resnici ni omenjenega nobenega datuma prenehanja sodelovanja. Edini nesporni datum, ki ga je mogoče razbrati iz teh zabeležk, je datum, ko so le-te nastale.

136    Zato je treba ugotoviti, da so se dejstva, o katerih se avtor teh zabeležk implicitno izreka, to je okoliščina, da je tožeča stranka postala subjekt zunaj kartela, nujno zgodila, kot Komisija sama priznava v opombi št. 263 izpodbijane odločbe, preden so nastale te zabeležke.

137    Zato te zabeležke v nasprotju s trditvami Komisije ne omogočajo, da se kot datum, ko je tožeča stranka prekinila svoje sodelovanje v kartelu, določi 5. november 1999.

138    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Komisija v točki 157 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je na začetku dela odločbe, ki se nanaša na preučitev inkriminiranih dejstev leta 1999, trdi, da „so imele družbe Deltafina, Dimon [Italia] in Transcatab redne neformalne stike, da so razpravljale o napovedih spreminjanja nakupnih cen v Italiji“, pri čemer ne omenja tožeče stranke (kar je jasno razvidno iz točke 2.3 prošnje za ugodno obravnavo družbe Dimon Italia z dne 4. aprila 2002 (dokument št. 38281/04998), navedenega v točki 7 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nato Komisija v točkah 165, 184 in 185 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja več stikov med temi tremi predelovalci leta 1999, vendar nobeden ne zadeva tožeče stranke. Poleg tega so, kot je navedeno v točki 186 obrazložitve izpodbijane odločbe, družbe Deltafina, Dimon Italia in Transcatab oktobra 1999 „v zvezi s sortama Bright in Burley sklenile [sporazum], ki je po vsebini in obliki zelo podoben sporazumu Villa Grazioli“. Po mnenju Komisije je bil ta sporazum „namenjen predvsem določanju cen za nakup surovega tobaka […] pri tretjih podjetjih za pakiranje, dodeljevanje tretjih podjetij za pakiranje skupaj z določenimi količinami vsakemu predelovalcu in bojkotiranje tretjih podjetij za pakiranje, ki se niso pridružila odboru Cogentab“. Kot Komisija sama navaja v opombi št. 263 izpodbijane odločbe, je iz pisnih izjav družbe Transcatab z dne 18. aprila 2002, ki jih je predložila med preiskavo v svojih prostorih (glej tudi točko 159 spodaj), razvidno, da je tožeča stranka izstopila iz kartela, „ker se ni strinjala z ustanovitvijo odbora Cogentab“, ki sta ga ustanovila APTI in Unitab oktobra 1999 na podlagi panožnega sporazuma za pridelek sorte Burley leta 1999 (točka 182 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je iz točke 159 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da sta bila sestanka predelovalcev v Rimu (Italija) februarja 1999, med udeleženci katerih tožeča stranka ni navedena, „tudi priložnost za razpravo […] o ustanovitvi skupnega odbora za nakupe […], pozneje imenovanega Cogentab“.

139    Nazadnje, Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla nobenega dokaza v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke v kartelu do 5. novembra 1999.

140    Komisija je šele na obravnavi prvič navedla domnevno udeležbo tožeče stranke na „operativnem“ sestanku 22. julija 1999, ki ga ni omenila ne v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne v izpodbijani odločbi.

141    Nasprotno, iz izpodbijane odločbe je razvidno samo, da je tožeča stranka leta 1999 „zapustila kartel“, „ker se ni strinjala z ustanovitvijo odbora Cogentab“ (točka 302 obrazložitve in opomba št. 263 izpodbijane odločbe), in da se je razprava o njegovi ustanovitvi začela na dveh sestankih februarja 1999 (glej točko obrazložitve 159 izpodbijane odločbe), ne da bi Komisija v tej odločbi dokazala, da se je tožeča stranka teh sestankov udeležila.

142    Zato je Komisija napačno presodila dejstva s tem, da je v izpodbijani odločbi štela, da je tožeča stranka nehala sodelovati v kartelu 5. novembra 1999.

143    Tako ob upoštevanju navedenega Komisija, ker ni dokazala, kdaj natančno je tožeča stranka nehala sodelovati v kartelu, ni mogla utemeljeno določiti datuma 5. november 1999, zato je treba v skladu z načelom in dubio pro reo (glej točko 129 zgoraj) kot zadnji mesec sodelovanja tožeče stranke v kartelu določiti februar 1999.

144    Te presoje ne more ovreči trditev Komisije, da je – ker ne obstajajo dokazi, da se je tožeča stranka leta 1998 ali vsekakor februarja 1999 javno distancirala od drugih članov kartela – v skladu s sodno prakso pravilno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala v kartelu do 5. novembra 1999, pri čemer je upoštevala dokaze, ki kažejo, da so na ta datum drugi člani kartela menili, da je tožeča stranka nehala sodelovati.

145    V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija v izpodbijani odločbi ni dokazala, da se je tožeča stranka leta 1999, natančneje, do 5. novembra tega leta, udeleževala sestankov, na katerih so bili sklenjeni ali so se izvajali protikonkurenčni sporazumi (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81). Nasprotno, glede sestankov februarja 1999 je v točki 159 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjeno, da razen za družbe Deltafina, Dimon Italia in Transcatab prisotnosti drugih predelovalcev, vključno s tožečo stranko, ni mogoče „jasno dokazati“.

146    Poleg tega je trditev Komisije v nasprotju z ugotovitvijo iz izpodbijane odločbe, ki temelji na pisnih izjavah družbe Transcatab z dne 18. aprila 2002 (glej opombo št. 263 izpodbijane odločbe), v skladu s katero je tožeča stranka pred 5. novembrom 1999 „že zapustila kartel“, ker se ni strinjala z ustanovitvijo odbora Cogentab. Iz ugotovitev v izpodbijani odločbi (glej točko 159 obrazložitve izpodbijane odločbe) je razvidno tudi, da so se prve razprave o ustanovitvi odbora Cogentab začele že na sestankih februarja 1999 (glej tudi točki 138 in 141 zgoraj).

147    Neupoštevna je tudi trditev Komisije, prvič navedena na obravnavi, da je bila do tožeče stranke „velikodušna“, ker je upoštevala datum 5. november 1999, saj naj bi se tožeča stranka v skladu z točko 199 obrazložitve izpodbijane odločbe 22. novembra 1999 udeležila sestanka predelovalcev, ki je bil „verjetno“ protikonkurenčne narave. Komisija namreč ne v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne v izpodbijani odločbi morebitni udeležbi tožeče stranke na takem sestanku ni pripisala dokazne vrednosti, ki bi jo inkriminirala, zato te trditve ni navedla v presoji trajanja udeležbe tožeče stranke v kartelu, in je na koncu ugotovila, da je že pred 5. novembrom 1999 tožeča stranka „[...] zapustila kartel“ (opomba št. 263 izpodbijane odločbe). Poleg tega to presojo potrjujejo po eni strani prošnja družbe Dimon Italia za ugodno obravnavo z dne 4. aprila 2002 in po drugi strani izjave družbe Transcatab z dne 18. aprila 2002 (glej točko 138 zgoraj).

148    Nazadnje, Komisija prav tako ni dokazala, da je tožeča stranka leta 1999 sodelovala pri izvajanju panožnih sporazumov za različne sorte tobaka ali na sestankih predelovalcev, katerih namen je bil opredeliti skupno stališče, ki naj bi ga nato zagovarjali v združenju APTI, da bi z njim pogojevali stališče združenja na pogajanjih s konfederacijo Unitab o teh sporazumih (glej točko obrazložitve 165 izpodbijane odločbe).

149    Ob upoštevanju navedenega je treba ugoditi očitku, da je Komisija napačno ugotovila, da je tožeča stranka v kartelu nehala sodelovati 5. novembra 1999, ker dokazi, ki jih je v zvezi s tem preučila v izpodbijani odločbi, in drugi dokumenti v spisu omogočajo samo ugotovitev, da je sodelovanje dokazano le do februarja 1999 (točka 159 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba št. 263).

 Sodelovanje tožeče stranke v kartelu med 29. majem 2001 in 19. februarjem 2002

150    V zvezi z obdobjem domnevnega ponovnega sodelovanja tožeče stranke v kartelu, to je od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002, je treba ugotoviti, da se je Komisija pri presoji oprla na tri dejstva. Komisija je kot datum, ko naj bi tožeča stranka ponovno začela sodelovati, določila 29. maj 2001, ker naj bi tega dne uslužbenec družbe Deltafina uslužbencu tožeče stranke poslal telefaks s podatki o ceni na kilogram, po kateri bo Deltafina podpisala pogodbe o pridelavi za sorto Bright (točki 211 in 302 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zaradi te okoliščine v povezavi s sodelovanjem tožeče stranke na dveh sestankih, to je 16. novembra 2001 (točka 213 obrazložitve izpodbijane odločbe) in 8. januarja 2002 (točka 222 obrazložitve izpodbijane odločbe), je Komisija menila, da se je sodelovanje tožeče stranke v kartelu nadaljevalo tako kot sodelovanje družb Deltafina, Transcatab in Dimon Italia do 19. februarja 2002.

–       Telefaks, ki ga je družba Deltafina poslala 29. maja 2001

151    Na prvem mestu je treba v zvezi s telefaksom z dne 29. maja 2001 navesti, da so v njem navedene samo cene, ki jih je družba Deltafina nameravala vključiti v pogodbe o pridelavi z združenji proizvajalcev za sorto tobaka Bright glede na kakovostni razred tobaka.

152    V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da so bile to cene, ki so bile določene v kartelu, niti da je bilo s kartelom družbi Deltafina naloženo, naj sporoči te cene. Torej je ta telefaks enkratno dopisovanje med družbo Deltafina in tožečo stranko v zvezi z občutljivo komercialno informacijo, ki pa je omejena samo na ceno, ki jo je treba vključiti v pogodbe o pridelavi za eno od sort, navedenih v točki 87 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega v telefaksu ni bilo navedeno, na katere regije so se te cene nanašale, čeprav je Komisija v točki 99 obrazložitve izpodbijane odločbe sama ugotovila, da „so cene surovega tobaka za različne sorte v različnih regijah zelo različne“.

153    Drugič, ugotoviti je treba, da je cena iz telefaksa družbe Deltafina, ki se izrecno sklicuje na pogodbe o pridelavi, lahko le „pogodbena cena“. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da se ta cena navede v pogodbah, ki jih proizvajalci ali združenja proizvajalcev in predelovalci običajno sklepajo med marcem in majem za letino tistega leta, in da je „cena, za katero se predelovalci zavežejo, da jo bodo plačali glede na kakovost tobaka“ (točki 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

154    Kot je pojasnjeno v točki 92 obrazložitve izpodbijane odločbe, se ta cena razlikuje od cene, ki se „dejansko plača ob prevzemu tobaka in ki je neposredno sorazmerna s kakovostnimi razredi in drugimi dejavniki“. Ta cena, ki se imenuje „dobavna cena“, se namreč „običajno določi med decembrom in februarjem“. Poleg tega je iz točke 279(a) obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je enotna in trajajoča kršitev, ki so jo storili predelovalci, med drugim vključevala prakso „določanja skupnih nakupnih cen, po katerih so predelovalci plačevali dobavljeni tobak“.

155    Tretjič, ugotoviti je treba, po eni strani, da je družba Dimon Italia 10. maja 2001, preden je tožeča stranka prejela omenjeni telefaks, sestavila dnevni red, o katerem so razpravljali v tej družbi in ki se je nanašal na sestanek, ki bi moral biti dva tedna pozneje v njenih prostorih, med različnimi točkami tega dnevnega reda pa je bila tudi razprava o „Romana Tabacchi/ATI“ (točka 209 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po drugi strani je družba Dimon Italia, potem ko je tožeča stranka prejela omenjeni telefaks, družbama Deltafina in Transcatab 14. septembra 2001 poslala dnevni red za sestanek, ki je dejansko potekal 18. septembra 2001 in ki se ga tožeča stranka ni udeležila. Na tem dnevnem redu je točka „Ns. rapporti Versus ATI, ETI, ROM TAB“ (naši odnosi z ATI/ETI in družbo Romana Tabacchi) (glej točko 212 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je prva točka tega dnevnega reda „Ribadire ns. rapporti“ (okrepiti naše odnose), je trditev, ki jo vsebuje, mogoče razumeti le tako, da potrjuje, kot trdi tožeča stranka, da je tožeča stranka zunaj kartela. Uporaba besede „versus“ na eni strani in nagovarjanje h krepitvi odnosov med člani kartela na drugi strani namreč ne dopuščata dvoma o položaju tožeče stranke glede na družbe Dimon Italia, Transcatab in Deltafina. Poleg tega je iz točke 204 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno tudi, da je 5. junija 2001, to je po prejemu telefaksa družbe Deltafina in pred sestankom 18. septembra 2001, v Caserti (Italija) potekal drug operativni sestanek kartela, ne da bi se ga tožeča stranka udeležila.

156    Čeprav je telefaks družbe Deltafina mogoče šteti za element, ki dokazuje, da je tožeča stranka ponovno vzpostavila stik s članom kartela, da bi dobila natančno informacijo o „pogodbeni ceni“ za posebno sorto tobaka, ki jo je treba vključiti v pogodbe o pridelavi, ki jih bo sklenila z združenji proizvajalcev, samo ta element ni zadosten podatek o tem, da je tožeča stranka ponovno sodelovala v kartelu, zlasti glede na okoliščine, opisane v točkah od 152 do 155 zgoraj.

–       Sestanka 16. novembra 2001 in 8. januarja 2002

157    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka priznava, da se je udeležila sestankov 16. novembra 2001 in 8. januarja 2002. Vendar trdi, da jo je družba Dimon Italia „povabila“ na sestanek 16. novembra 2001 v prostorih združenja APTI, na katerem je bila zaprošena, da kot „mediator“ odpravi nasprotovanje konzorcija Burley dražbenemu postopku za prodajo tobaka – katerega pobudnika sta bila Unitab in APTI –, ki bi ga moral voditi Cogentab. Zato je tožeča stranka zainteresirane strani povabila na sestanek v svojih prostorih 8. januarja 2002.

158    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da Komisija, zato da zadostno dokaže sodelovanje navedenega podjetja v kartelu, dokaže, da se je zadevno podjetje udeleževalo srečanj, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi to podjetje temu očitno nasprotovalo. Če je bila udeležba na takih srečanjih ugotovljena, mora to podjetje predložiti dokaze, da je bila njegova udeležba na navedenih srečanjih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da dokaže, da je svojim konkurentom naznanilo, da se teh srečanj udeležuje z drugačnim namenom kot oni. Razlog, ki utemeljuje to pravno načelo, je, da je podjetje, ker se je udeležilo teh srečanj, ne da bi javno zavrnilo njihovo vsebino, preostalim udeležencem dalo vtis, da se strinja z rezultatom teh srečanj in da se mu bo ustrezno prilagodilo (glej zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 81 in 82 ter navedena sodna praksa).

159    Prvič, navesti je treba, da je družba Transcatab v izjavah z dne 18. aprila 2002 trdila, da je tožeča stranka kartel zapustila leta 1999, ko je bil uveden „nabavni sistem Cogentab“, da bi po njenem mnenju dobila tržne deleže pri drugih predelovalcih, ki so medtem ustanovili konzorcij Burley, da bi v bistvu nasprotovali sistemu Cogentab in uvedbi „dražbenega postopka“. Transcatab je med drugim pojasnila:

„Družba Romana Tabacchi po približno dveh letih zaradi, med drugim, sporazumov o trženju, doseženih z ATI (oddelek za ‚liste‘ pri nekdanjem italijanskem monopolu (glej točko 39 obrazložitve izpodbijane odločbe) in od leta 2001 član odbora Cogentab (glej točko 183 obrazložitve izpodbijane odločbe)), meni, da mora zaprositi za vključitev v APTI. Zato mora povedati svoje mnenje o nakupni politiki v odboru Cogentab in uporabi dražbenega postopka. Tako je bilo konec leta 2001 in v začetku leta 2002 na združenju APTI in v družbi Romana Tabacchi več sestankov, na katerih je ta družba spremenila svoje stališče do dražb in izrazila strinjanje z mediacijo med stališčem [konzorcija Burley] in stališčem odbora Cogentab.“

160    V zvezi s tem med strankama ni sporno, da je bila nekaj mesecev pozneje z Uredbo Sveta (ES) št. 546/2002 z dne 25. marca 2002 o določitvi premij in jamstvenih pragov za tobak v listih po skupinah sort in državah članicah za letine 2002, 2003 in 2004 ter o spremembi Uredbe (EGS) št. 2075/92 (UL L 84, str. 4) določena prilagoditev dražbenega postopka za nakup surovega tobaka, o katerem so potekale razprave konec leta 2001.

161    Zato je iz izjav družbe Transcatab razvidno, da je tožeča stranka leta 1999 dokončno zapustila kartel in da se je leta 2001, potem ko je zaprosila za vključitev v APTI, udeleževala zadevnih sestankov, da bi razpravljala o dražbenem postopku in omogočila mediacijo med konzorcijem Burley in odborom Cogentab v zvezi s tem postopkom. Tako se je tožeča stranka po mnenju družbe Transcatab teh sestankov udeležila s posebnim ciljem in drugačnim namenom kot člani kartela, ki v njenem primeru ni vključeval protikonkurenčnega cilja.

162    Drugič, kot je bilo navedeno v točki 138 zgoraj, je iz točke 2.3 prošnje družbe Dimon Italia za ugodno obravnavo z dne 4. aprila 2002 razvidno, da so od leta 1999 do 2002 samo trije „glavni predelovalci“, to so Deltafina, Dimon Italia in Transcatab, imeli redne stike v zvezi s predmetom omejevalnega sporazuma. Družba Dimon Italia tožeče stranke v tem obdobju ni opredelila kot aktivne članice kartela. Zato je treba ugotoviti, da družba Dimon Italia v skladu s svojo rekonstrukcijo tega obdobja delovanja kartela ni zaznala, da bi se tožeča stranka udeležila zadevnih sestankov s protikonkurenčnimi nameni.

163    Tretjič, Komisija je na obravnavi priznala, da je bilo v obdobju med 29. majem 2001 in februarjem 2002 šest sestankov in da se je tožeča stranka udeležila le dveh, od katerih je bil eden 16. novembra 2001, ki ni bil sestanek kartela v pravem pomenu besede, ampak sestanek združenja APTI. Poleg tega je treba v zvezi s sestankom 8. januarja 2002, to je drugim sestankom, ki se ga je tožeča stranka udeležila v obdobju med 29. majem 2001 in koncem kršitve, ugotoviti, po eni strani, da je bil glede na izjave družbe Transcatab z dne 18. aprila 2002 na njem poleg te družbe, družb Dimon Italia in Deltafina ter tožeče stranke prisoten tudi predstavnik nekega drugega subjekta. Po drugi strani je treba navesti, da je na predvečer tega sestanka potekal še en sestanek, ki so se ga udeležile samo družbe Dimon Italia, Transcatab in Deltafina (glej točko 222 obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na trditve v izjavah družbe Transcatab in prošnji za ugodno obravnavo družbe Dimon Italia (glej zlasti točki 161 in 162 zgoraj) Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je bil sestanek 8. januarja 2002 sestanek kartela.

164    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Komisija v opisanih okoliščinah ni imela dokazov ali vrste indicev zadostne dokazne moči o vključenosti tožeče stranke v kartel v obdobju od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002. Nasprotno, kot je razvidno tudi iz izpodbijane odločbe, je v upravnem spisu več elementov, zaradi katerih bi bila lahko ugotovitev Komisije o trajanju sodelovanja tožeče stranke drugačna, kot je bila.

165    Ker vsi indici, ki jih navaja Komisija, ne zadoščajo za ugotovitev, da je tožeča stranka v omenjenem obdobju sodelovala v kartelu, je treba ugotoviti, da je Komisija napačno presodila dejstva s tem, da je menila, da je tožeča stranka od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002, to je do konca kršitve, sodelovala v kartelu.

166    Ob upoštevanju navedenega je treba temu tožbenemu razlogu ugoditi. Iz tega sledi, da je treba razglasiti ničnost člena 1(b) izpodbijane odločbe, ker je v njem navedeno, da je kršitev, ki jo je storila tožeča stranka, trajala še po februarju 1999. Kako to vpliva na določitev zneska globe, bo preučeno v nadaljevanju v točki 265 in naslednjih.

4.      Drugi tožbeni razlog: nelogičnost obrazložitve in kršitev načela enakega obravnavanja pri stopnjevanju izhodiščnega zneska globe

  Trditve strank

167    Tožeča stranka po eni strani trdi, da Komisija kot referenčno leto za določitev tržnega deleža ne bi smela izbrati leta 2001. Ker je bilo njeno sodelovanje pri kršitvi razdrobljeno, bi morala Komisija za osnovo za izračun bodisi vzeti povprečje tržnih deležev v celotnem zadevnem obdobju – v njenem primeru znaša 4,69 % –, kar bi bilo v primerih kršitev srednjega trajanja še toliko primernejše, bodisi upoštevati njen tržni delež leta 1998, in ne leta 2001, v katerem je bilo njeno sodelovanje, če bi bilo dokazano, le delno. Trdi tudi, da glede na to, da je imela manjši tržni delež kot družbi Transcatab in Dimon Italia, ne bi smela biti vključena v isto kategorijo kot ti družbi, ki jima je Komisija določila enak izhodiščni znesek 10 milijonov EUR. Komisija bi torej morala določiti različne izhodiščne zneske, še preden jih je pomnožila s faktorjem.

168    Tožeča stranka zlasti nasprotuje temu, da se tržni delež v zadnjem celem letu kršitve uporabi kot referenčno merilo za določitev specifične teže podjetja. Uporaba takega tržnega deleža bi se morala prilagoditi v vseh primerih, tako kot v obravnavanem, v katerih je bilo sodelovanje podjetja v kartelu prekinjeno. V takem primeru naj tržni delež v zadnjem celem letu kršitve ne bi odražal samo koristi, ki jih je podjetje imelo zaradi protikonkurenčnega ravnanja, ampak tudi koristi, dosežene z delovanjem na trgu v obdobjih, ko ni sodelovalo v kartelu. Prav tak je zadevni primer, saj je tožeča stranka tržni delež najbolj povečala med letoma 1999 in 2000, to je v obdobju, ko nesporno ni sodelovala v kartelu.

169    Ker je Komisija uporabila isto metodo izračuna za tožečo stranko in drugi podjetji, ki sodelovanja v kartelu nista prekinili, izpodbijana odločba krši načelo enakega obravnavanja, njena obrazložitev za zadevno stranko pa ni logična.

170    Komisija predlaga, naj se trditve tožeče stranke zavrnejo.

171    Prvič, opozarja, da v skladu s sodno prakso uporaba istega izhodiščnega zneska za podjetja s tržnim deležem v omejenem razponu – kot v tem primeru – ni kršitev načela enakega obravnavanja. Poleg tega naj bi imela pri določitvi glob široko diskrecijsko pravico in ji ne bi bilo treba uporabiti natančne matematične formule. Vsekakor naj bi bila ta trditev neupoštevna, ker je bil končni znesek globe, naložene tožeči stranki, v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 nazadnje znižan na 2,05 milijona EUR.

172    Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, s katero nasprotuje uporabi tržnega deleža v zadnjem celem letu kršitve kot referenčnega merila, Komisija trdi, da v skladu s sodno prakso deluje v mejah svoje diskrecijske pravice, če zadevna podjetja dosledno in objektivno utemeljeno razvrsti v kategorije za določitev zneska glob. Tržni deleži v zadnjem celem letu kršitve naj bi bili primeren pokazatelj specifične teže in vpliva nezakonitih ravnanj na konkurenco, zlasti ker so vsaj delno lahko rezultat kršitve.

173    Tretjič, v zvezi s trditvijo, da bi bilo primernejše referenčno merilo za kršitve srednjega trajanja povprečje tržnih deležev zadevnega podjetja v letih kršitve, Komisija odgovarja, najprej, da v tem primeru kršitev ni bila „srednjega trajanja“, ampak „dolgotrajna“. Nato trdi, da prav zato, ker je tožeča stranka za določen čas prekinila sodelovanje v kartelu, to povprečje tržnih deležev ne more biti merilo, po katerem se zadevna podjetja razvrstijo v kategorije za določitev zneska glob. Poleg tega bi Komisija za izračun tega povprečja morala od vsakega podjetja, vključenega v kartel, dobiti ne le podatke o njegovih nakupih surovega tobaka v letih od 1995 do 2000, ampak tudi skupno vrednost nakupov surovega tobaka za vsako od teh let, kar bi ustrezalo tudi nakupom katerega koli drugega italijanskega predelovalca tobaka v teh šestih letih kartela, z vsemi težavami, ki jih to lahko vključuje.

174    V vsakem primeru, tudi če bi hotela upoštevati povprečje tržnih deležev zadevnih podjetij v letih trajanja kartela, in ob predpostavki, da je povprečni tržni delež tožeče stranke približno 5 %, razpon od 5 do 11 % ne bi bil občutno večji od razpona od 11 do 18 %, ki je v skladu s sodno prakso razumen. Poleg tega trditve tožeče stranke sploh ne bi bilo mogoče upoštevati, če bi na primer pri kršitvi sodelovala samo v zadnjem letu trajanja kartela. Zato ne bi bilo upravičeno, da bi tožeča stranka lahko dobila kakršno koli ugodnost v obliki znižanja globe, saj je v kartelu sodelovala več kot eno leto.

175    Četrtič, v zvezi s trditvijo, da je treba uporabo tržnega deleža v zadnjem celem letu kršitve prilagoditi v vseh primerih, v katerih je bilo sodelovanje v kartelu prekinjeno, Komisija opozarja, da je v izpodbijani odločbi pri izračunu osnovnega zneska naložene globe že upoštevala, da je bilo sodelovanje tožeče stranke krajše. Zato po mnenju Komisije ni jasno, zakaj bi morala krajše sodelovanje upoštevati tudi kot olajševalno okoliščino.

 Presoja Splošnega sodišča

176    Najprej je treba v zvezi z izbiro referenčnega leta za določitev relativne teže podjetja navesti, da čeprav je v točki 1 A, četrti in peti odstavek, Smernic določeno, da se podjetja obravnavajo različno glede na njihov gospodarski pomen, v Smernicah ni navedeno, na podlagi katerega leta je treba določiti relativno težo podjetij. V zvezi s tem je edina točka Smernic, ki določa, da je treba upoštevati leto, neposredno pred letom, v katerem je sprejeta odločba, točka 5(a), drugi pododstavek, Smernic, ki pa se uporablja le za določitev prometa zaradi spoštovanja 10-odstotne meje iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003. Iz tega sledi, da je ni mogoče uporabiti za določitev relativne teže podjetij, ki sodelujejo v kartelu.

177    Iz sodne prakse je razvidno, da mora Komisija izbrati metodo izračuna, ki omogoča upoštevanje velikosti in gospodarske moči posameznega zadevnega podjetja ter obsega kršitve, ki jo je storilo vsako od njih, glede na gospodarsko stanje, kakršno je bilo med storitvijo kršitve. Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso upoštevno obdobje omejiti tako, da so dobljeni prometi, in s tem tržni deleži, čim bolj primerljivi. Iz tega sledi, da ni nujno, da je referenčno leto zadnje celo leto, v katerem je kršitev trajala (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2010 v zadevi Trioplast Wittenheim proti Komisiji, T-26/06, neobjavljena v ZOdl., točki 81 in 82 ter navedena sodna praksa).

178    Kot je razvidno iz točke 372 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na določitev tržnega deleža družbe Deltafina, je bilo leto 2001, ki je bilo v tem primeru izbrano kot referenčno leto za določitev relativne teže podjetij, zadnje celo leto kršitve, ki so jo storili predelovalci.

179    Tako je Komisija družbo Deltafina, ki je imela leta 2001 25-odstotni tržni delež, uvrstila v eno kategorijo (točka 372 obrazložitve izpodbijane odločbe), družbi Dimon Italia in Transcatab ter tožečo stranko, katerih tržni deleži v letu 2001 so bili 11,28 % (točka 35 obrazložitve izpodbijane odločbe), 10,8 % (točka 37 obrazložitve izpodbijane odločbe) oziroma 8,86 % (točka 40 obrazložitve izpodbijane odločbe), pa skupaj v drugo kategorijo (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po tej razvrstitvi in potem ko je znesek za družbo Deltafina pomnožila s faktorjem 1,5, znesek za družbi Transcatab in Dimon Italia pa s faktorjem 1,25, so bili določeni ti izhodiščni zneski: 37,5 milijona EUR za družbo Deltafina, 12,5 milijona EUR za družbi Transcatab in Dimon Italia ter 10 milijonov EUR za tožečo stranko (točka 376 obrazložitve izpodbijane odločbe).

180    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, čeprav metoda razvrstitve udeležencev kartela v kategorije z namenom različnega obravnavanja v fazi določitve izhodiščnih zneskov glob spet ne upošteva razlik v velikosti med podjetji iste kategorije, vodi k določitvi pavšalnega izhodiščnega zneska za podjetja iz iste kategorije (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T-26/02, ZOdl., str. II-713, točka 83 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 103 navedeno sodbo Itochu proti Komisiji, točka 73).

181    Vendar mora taka razvrstitev v kategorije spoštovati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je prepovedano primerljive položaje obravnavati različno in različne položaje enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (v zvezi s tem glej sodno prakso, navedeno v točki 102 zgoraj). Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso znesek globe vsaj sorazmeren z elementi, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve. Da bi se preverilo, ali je razvrstitev udeležencev kartela v kategorije skladna z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, je treba preveriti, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena (glej v tem smislu zgoraj v točki 180 navedeno sodbo Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, točki 84 in 85, ter zgoraj v točki 103 navedeno sodbo Itochu proti Komisiji, točka 74).

182    V skladu z izpodbijano odločbo je tožeča stranka v kartelu sodelovala v prvem obdobju od oktobra 1997 do 5. novembra 1999 in v drugem obdobju od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002, medtem ko so drugi člani pri njem brez prekinitve sodelovali od 29. septembra 1995 do 19. februarja 2002. Čeprav je Komisija navedla, da je bilo sodelovanje tožeče stranke v kartelu – katerega natančno trajanje, kot je ugotovljeno v tretjem tožbenem razlogu zgoraj, tožeča stranka izpodbija – krajše in bolj razdrobljeno kot sodelovanje drugih članov kartela, se je oprla na tržne deleže zadevnih podjetij, vključno s tržnim deležem tožeče stranke, leta 2001, zadnjem celem letu kršitve, ne glede na to, da je tožeča stranka v skladu z navedbami v izpodbijani odločbi ponovno začela sodelovati pri kršitvi šele 29. maja 2001.

183    Komisija je s tem, da je za določitev izhodiščnega zneska glob uporabila tržni delež v zadnjem celem letu kršitve, različne položaje obravnavala enako. Položaj tožeče stranke je bil namreč drugačen od položaja drugih treh predelovalcev, po eni strani, ker je bilo v skladu z navedbami v izpodbijani odločbi njeno celotno sodelovanje v kartelu krajše in razdrobljeno in, po drugi strani, ker je pri njem domnevno sodelovala le del leta 2001, medtem ko so drugi predelovalci pri sporazumu neprekinjeno sodelovali od septembra 1995 do februarja 2002. Tako je izbira leta 2001 kot referenčno leto neenako obravnavanje v škodo tožeče stranke.

184    Tako neenako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Čeprav namreč Komisija lahko upošteva tržne deleže podjetja, člana kartela, v zadnjem celem letu ugotovljene kršitve, da oceni njegovo velikost in gospodarsko moč na nekem trgu ter obseg kršitve, ki jo je storilo (glej točko 177 zgoraj), mora kljub temu paziti, da tržni delež vsakega vključenega podjetja korektno izraža gospodarsko stanje, kakršno je bilo med storitvijo kršitve. Navadno so pri dolgotrajnih kršitvah, kot v tem primeru, tržni deleži za zadnje celo leto kršitve lahko ustrezni kazalniki v zvezi s tem in lahko zagotovijo čim bolj primerljive rezultate, predvsem za razvrstitev vključenih podjetij v kategorije, samo če se to leto, kot ga je upoštevala Komisija, ujema s trajanjem sodelovanja vsakega od podjetij.

185    Vendar v tem primeru Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla nobene veljavne utemeljitve, zakaj je zadevne štiri predelovalce razvrstila v dve kategoriji in zlasti zakaj je tožečo stranko ter družbi Transcatab in Dimon Italia, hčerinski družbi večnacionalnih skupin SCC oziroma Dimon, zaradi njihovih tržnih deležev leta 2001 razvrstila v isto kategorijo. V zvezi s tem Komisija ugotovi le, da imajo Transcatab, Dimon Italia in tožeča stranka manjše tržne deleže, zato jim je treba „določiti nižji izhodiščni znesek“ kot družbi Deltafina (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nasprotno, ob upoštevanju njihovega različno dolgega sodelovanja v kartelu, vključno v letu 2001, različnih vlog, ki so jih imele pri sestavljanju in izvajanju sporazuma, ter njihovih različnih velikosti in gospodarske moči ni bilo nobene objektivne utemeljitve za to, da je Komisija tožečo stranko izenačila z družbama Dimon Italia in Transcatab ter ta tri podjetja razvrstila v isto kategorijo in jim določila isti izhodiščni znesek globe.

186    V teh okoliščinah in glede na ugotovitve v točkah 301 in 302 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s trajanjem kršitve Komisija ni mogla upoštevati leta 2001 kot zadnjega celega leta ugotovljene kršitve, ne da bi kršila načelo enakega obravnavanja tožeče stranke, ker je ta po navedbah Komisije pri sporazumu sodelovala šele od 29. maja tega leta (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Fiskeby Board proti Komisiji, T-319/94, Recueil, str. II-1331, točka 43).

187    To še toliko bolj velja, če upoštevamo ugotovitve iz točk od 150 do 165 zgoraj v okviru presoje tretjega tožbenega razloga, v skladu s katerimi je Komisija napačno menila, da je tožeča stranka v kartelu ponovno sodelovala od 29. maja 2001 do konca kršitve.

188    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija z uporabo merila tržnega deleža v zadnjem celem letu kršitve, to je v letu 2001, za vsa vključena podjetja, na podlagi katerega je v isto kategorijo razvrstila tožečo stranko ter družbi Mindo in Transcatab ter jim določila isti izhodiščni znesek, kršila načelo enakega obravnavanja.

189    V teh okoliščinah trditve Komisije te ugotovitve ne morejo ovreči.

190    Na prvem mestu v zvezi s trditvijo, da so tržni deleži, ki se nanašajo na zadnje celo leto kršitve, primeren pokazatelj specifične teže in vpliva nezakonitih ravnanj na konkurenco, tudi če se upošteva, da so navadno lahko vsaj delno rezultat kršitve, zadošča ugotovitev, da ravno v tem primeru ni tako, ker zadevno podjetje pri tej kršitvi ni sodelovalo celo zadnje leto (glej točko 184 zgoraj). Poleg tega je treba ugotoviti, da taka ugotovitev podjetju ne more preprečiti, da dokaže, kot v tem primeru, da tržni delež v zadevnem obdobju iz razlogov, ki jih je imelo to podjetje, ne odseva njegove dejanske velikosti in gospodarske moči niti obsega kršitve, ki jo je storilo (glej v tem smislu zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Fiskeby Board proti Komisiji, točka 42). Tržnega deleža tožeče stranke leta 2001 v primerjavi z izrednim povečanjem tržnega deleža v obdobju, v katerem ni sodelovala v kartelu, namreč ni mogoče šteti za rezultat njenega sodelovanja pri kršitvi ali ga je mogoče šteti le v manjšem obsegu, kot je na obravnavi priznala Komisija. V zvezi s tem trditev, ki jo je Komisija navedla na obravnavi, da je tožeča stranka vsekakor sodelovala v kartelu v njegovi odločilni fazi, to je v drugi polovici leta 2001, ne more uspeti. Te trditve Komisija namreč ni utemeljila in je v bistvu v nasprotju z njeno odločitvijo v izpodbijani odločbi, da se bo sklicevala na zadnje celo leto kršitve. Kot je bilo vsekakor ugotovljeno pri presoji tretjega tožbenega razloga (glej točke od 150 do 165 zgoraj), Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka v drugi polovici leta 2001 sodelovala v kartelu.

191    Na drugem mestu v zvezi s trditvijo Komisije, da v bistvu nasprotuje uporabi povprečnih tržnih deležev, ker bi morala dobiti določeno število informacij, kar ji ne bi bilo lahko, zadošča ugotovitev, da je Komisija v zvezi s tržnimi deleži za leto 2001, ki jih je upoštevala, uporabila le podatke, ki so ji jih posredovala podjetja. Iz točk 31, 35, 37 in 40 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da tržni deleži družb Deltafina, Dimon Italia, Transcatab in tožeče stranke, ki jih je Komisija uporabila v točkah 372 in 373 obrazložitve izpodbijane odločbe za določitev izhodiščnega zneska glob in za različno obravnavanje, ustrezajo ocenam, ki so jih pripravila podjetja. Poleg tega je Komisija, kot je razvidno iz dokumentov, ki jih je na zahtevo Splošnega sodišča vložila v spis, imela podatke o tržnih deležih teh podjetij za leta od 1999 do 2002, ki so ji jih podjetja na njeno izrecno zahtevo posredovala v upravnem postopku. Tako trditev, da bi Komisija zelo težko dobila druge podatke, ne more uspeti, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija svojo odločbo oprla na podatke za leta od 1999 do 2002, za katere je sama menila, da je primerno, da jih zahteva od predelovalcev, in ki so ji jih ti posredovali.

192    Na tretjem mestu v zvezi s trditvijo, da je bilo v izpodbijani odločbi že pri izračunu osnovnega zneska globe, ki je bila naložena tožeči stranki, upoštevano njeno krajše sodelovanje, zadošča ugotovitev, da ta tožbeni razlog dejansko nasprotuje določitvi izhodiščnega zneska globe, ki je odvisna od teže kršitve, ne od njenega trajanja. Poleg tega tožeča stranka v nasprotju s trditvami Komisije ni zahtevala, da se njeno krajše sodelovanje upošteva kot olajševalna okoliščina.

193    Na četrtem mestu v zvezi s trditvijo Komisije, da ta tožbeni razlog nujno vključuje predpostavko, da je tožeča stranka v kartelu sodelovala več kot eno leto in da bi bilo težko utemeljiti kakršno koli ugodnost v obliki znižanja globe, ki bi jo tožeča stranka lahko dobila zaradi te okoliščine, je treba ugotoviti, da gre za povsem hipotetično trditev brez dokazne vrednosti. V primeru, ki ga navaja Komisija, v katerem bi podjetje v kartelu sodelovalo le zadnje leto, bi se namreč lahko upošteval le tržni delež za to leto. Ker to ne velja za obravnavani primer, Komisija ne pojasni, kako bi tožeča stranka lahko dobila ugodnost in kakšna bi ta bila, saj naj bi njeno sodelovanje v kartelu trajalo precej dalj kot zadnje leto kršitve.

194    Nazadnje, v zvezi z razlago vrednosti nakupov tožeče stranke v letu 2001, ki jo je Komisija predstavila na obravnavi in s katero je v bistvu želela dokazati, da je bil tržni delež tožeče stranke v letu 2001 podcenjen, zadošča ugotovitev, da je treba to trditev zavrniti, ker nasprotuje temu, kar je Komisija v izpodbijani odločbi sama ugotovila.

195    Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi, ker je Komisija s tem, da je tožeči stranki določila izhodiščni znesek na podlagi njenega tržnega deleža v referenčnem letu 2001, kršila načelo enakega obravnavanja. Kako to vpliva na določitev zneska globe, bo preučeno v točki 265 in naslednjih.

5.      Četrti tožbeni razlog: nezadostno znižanje zneska globe glede na „motečo“ vlogo tožeče stranke in neupoštevanje drugih olajševalnih okoliščin

196    Tožeča stranka Komisiji očita, da ji je osnovni znesek globe znižala le za 30 %.

197    Argumentacija tožeče stranke se deli na dva dela. V prvem delu tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala olajševalne okoliščine v zvezi s pritiski, ki jih je bila deležna, in povsem pasivne vloge, ki jo je imela pri kršitvi. V drugem delu tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da je „pogosto oviranje ciljev kartela“ priznala kot olajševalno okoliščino, dejstvu, da tožeča stranka de facto ni sistematično izvajala odločitev kartela, ni priznala ustrezne teže v skladu s Smernicami.

 Prvi del: Komisija pritiskov na tožečo stranko in njene povsem pasivne vloge ni upoštevala kot olajševalni okoliščini

 Trditve strank

198    Tožeča stranka opozarja, da je že v upravnem postopku pojasnila, da je njena formalna vključenost v kartel posledica pritiskov drugih predelovalcev in da se je iz strahu pred njihovimi povračilnimi ukrepi navidezno pridružila željam „ožjega jedra“ kartela, ki so ga predstavljale družbe Deltafina, Dimon Italia in Transcatab.

199     Spomninja, da je v podporo svoji trditvi predložila te dokaze:

–        notranji dokument družbe Dimon Italia z dne 9. oktobra 1997 (dokument št. 39281-4670/4671), ki se nanaša na pobudo družbe Deltafina za sporazum med „petimi velikimi“ italijanskimi predelovalci in ki dokazuje, da je ta družba izvajala pritisk na vsa podjetja s pomembnim tržnim deležem v tem sektorju, da bi ustvarila sporazum med predelovalci;

–        dokument o letini 1997 (dokument št. 38281-434/435), ki ga je družba Deltafina poslala drugim predelovalcem in ki se nanaša na „namero o sporazumnem ravnanju ob morebitnih zunanjih motnjah trga“;

–        dokument družbe Transcatab z dne 9. aprila 2002 (dokument št. 38281-04103), v katerem priznava, da se je leta 1996 z družbama Deltafina in Dimon Italia dogovorila „o izvajanju možnih pritiskov, da bi [protikonkurenčne] strategije sprejeli tudi drugi predelovalci, ki delujejo v Italiji“;

–        elektronski dopis, ki ga je 10. maja 2001 uslužbenec družbe Dimon Italia poslal svojemu sodelavcu (dokument št. 38281-04856), v katerem je omenjeno, da namerava ta družba skupaj z družbo Transcatab obiskati nekatere stranke (kupce), da bi se z njimi pogovorila o „položaju na trgu“ in tveganjih, povezanih z nakupom tobaka pri drugih predelovalcih (ki niso vključeni v kartel), med katerimi je verjetno bila tožeča stranka, ki je takrat delovala popolnoma samostojno in so jo zaznavali kot moteči element na trgu.

200    Poleg tega tožeča stranka trdi, da je v upravnem postopku navedla, da je bilo njeno sodelovanje od vsega začetka in celo očitano obdobje kršitve pasivno in/ali posnemovalno.

201    Kljub takim dokazom in natančnim trditvam tožeče stranke v upravnem postopku v izpodbijani odločbi ni nobenega sklicevanja na prisilo, ki naj bi jo izvajale družba Deltafina in drugi članici „ožjega jedra“.

202    Tožeča stranka v repliki pojasni, da mora Komisija pri izračunu globe upoštevati vse olajševalne okoliščine, za katere je podjetje dokazalo, da se nanje lahko sklicuje, in ne sme spregledati ene ali več teh okoliščin, ne da bi svojo odločitev obrazložila.

203    Neupoštevanje pritiskov na tožečo stranko naj bi pomenilo tudi kršitev obveznosti, da preiskavo opravi temeljito in nepristransko.

204    Nazadnje, tožeča stranka nasprotuje temu, da se v njenem primeru uporabi načelo sodne prakse, v skladu s katerim se podjetju ne prizna izključno pasivne vključenosti v kršitev samo zato, ker kartela ni javno razkrilo. Enako stroga uporaba tega načela za „velika“ in družinska podjetja naj bi bila krivična in nesorazmerna.

205    Komisija predlaga zavrnitev prvega dela četrtega tožbenega razloga.

 Presoja Splošnega sodišča

206    Najprej je treba ugotoviti, da v argumentaciji tožeče stranke ni jasne razlike med večkrat omenjenim dejstvom, da je bila zaradi groženj „ožjega jedra“ s povračilnimi ukrepi prisiljena sodelovati v kartelu, ker je bila strukturno šibkejša od svojih konkurentov, na eni strani in dejstvom, da se je odločila sodelovati pri sporazumu in se „ne izpostavljati“, tako da naj bi bilo njeno sodelovanje le navidezno, njeno ravnanje pa pasivno in/ali posnemovalno, na drugi strani.

207    Ta elementa, ki ju navaja tožeča stranka, je treba obravnavati ločeno. Čeprav sta lahko tesno povezana in ju je mogoče razumeti kot vzrok in posledico, saj je „neizpostavljanje“ lahko izraz in kazatelj prisile, je namreč res, da sta del dveh različnih položajev in trenutkov, kajti pritiski na tožečo stranko se izvajajo predvsem pred „prisilno“ pridružitvijo kartelu, „pasivno“ in/ali „posnemovalno“ ravnanje pa nastopi po tej pridružitvi.

208    Zato je treba očitka o neupoštevanju obravnavati zaporedno, najprej prisilno sodelovanje tožeče stranke v kartelu in nato olajševalno okoliščino, da je bila njena vloga pri izvajanju kršitve izključno pasivna ali posnemovalna.

209    Zlasti je treba ugotoviti, ali Komisija upravičeno in ne da bi kršila obveznost obrazložitve, ki zanjo velja, ni upoštevala, prvič, da je bila tožeča stranka prisiljena sodelovati v kartelu in, drugič, da je imela pri njegovem izvajanju pasivno vlogo.

–       Očitek v zvezi z neupoštevanjem prisilnega sodelovanja tožeče stranke v kartelu

210    Tožeča stranka trdi, da Komisija, čeprav so bili v upravnem postopku pridobljeni dokazi, da so predvsem družba Deltafina, pa tudi druga člana „ožjega jedra“, grozili tožeči stranki in nanjo izvajali pritiske, tega ni upoštevala.

211    Najprej je treba ugotoviti, da obstoj groženj in pritiskov, ki podjetje pripravijo k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava, ni naveden med olajševalnimi okoliščinami, naštetimi v Smernicah.

212    Iz sodne prakse je razvidno, da pritiski podjetij z namenom pripraviti druga podjetja k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava, ne glede na njihovo težo, zadevnega podjetja ne odvezujejo odgovornosti za storjeno kršitev, v ničemer ne spreminjajo teže kartela in ne pomenijo olajševalne okoliščine pri izračunu globe, če bi lahko zadevno podjetje morebitne pritiske prijavilo pristojnim organom in pri njih vložilo pritožbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 369 in 370, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T-62/02, ZOdl., str. II-5057, točka 63).

213    Zato Komisiji groženj, kot so grožnje, zatrjevane v tem primeru, ni bilo treba upoštevati kot olajševalno okoliščino (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II-947, točka 640).

214    Trditve tožeče stranke te ugotovitve ne morejo ovreči.

215    Čeprav je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka, četudi bi bila lahko žrtev pritiskov drugih podjetij, ki so že vzpostavila zadevni kartel, leta 1997 vstopila na trg kot neodvisen gospodarski subjekt, pa namreč iz njega ni razvidno, da je te pritiske vsaj poskusila prijaviti pristojnim organom in da jih je vsaj na začetku prenašala povsem pasivno (glej točke od 221 do 224 spodaj).

216    Ob upoštevanju navedenega je treba ta očitek zavrniti.

–       Očitek v zvezi z neupoštevanjem izključno pasivne in posnemovalne vloge tožeče stranke

217    Točka 3, prva alinea, Smernic določa, da se znesek globe zniža na podlagi olajševalnih okoliščin, na primer če je bila vloga zadevnega podjetja pri kršitvi „izključno pasivna ali ‚sledi svojemu vodji‘“.

218    Glede tega je iz sodne prakse razvidno, da se med dejavniki, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja v kartelu, lahko upošteva redkejša udeležba na sestankih v primerjavi z drugimi člani kartela (sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T-220/00, Recueil, str. II-2473, točka 168; glej zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 331 in navedena sodna praksa), pozen vstop na trg, ki je predmet kršitve, neodvisno od trajanja sodelovanja pri kršitvi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. decembra 1985 v združenih zadevah Stichting Sigarettenindustrie in drugi proti Komisiji, od 240/82 do 242/82, 261/82, 262/82, 268/82 in 269/82, Recueil, str. 3831, točka 100, in zgoraj v točki 77 navedeno sodbo Carbone-Lorraine proti Komisiji z dne 8. oktobra 2008, točka 164 in navedena sodna praksa), ali obstoj izrecne take izjave predstavnikov tretjih podjetij, ki so sodelovali v kršitvi (glej zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 331 in navedena sodna praksa). Poleg tega je Splošno sodišče odločilo, da „izključno pasivna vloga“ enega od članov kartela pomeni, da se ta „ne izpostavlja“, to pomeni, da ni aktiven pri pripravi enega ali več protikonkurenčnih sporazumov (glej zgoraj v točki 105 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 252 in navedena sodna praksa).

219    Najprej je treba pojasniti, da se je treba glede na ugotovitve v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se nanašajo na datum, ko je tožeča stranka leta 1999 nehala sodelovati v kartelu, in na njeno sodelovanje od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002 izreči o izključno pasivni ali posnemovalni vlogi tožeče stranke le za obdobje od oktobra 1997 do februarja 1999.

220    Prvič, v zvezi s tem obdobjem kršitve tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je bila prisiljena sodelovati v kartelu, da bi lahko uveljavljala olajševalne okoliščine. Tudi če bi bilo dokazano, da so drugi člani kartela – ki jih imenuje „ožje jedro“ – nanjo izvajali ekonomski pritisk, da bi se pridružila dogovorom kartela, je namreč res, da se je po tem, ko je enkrat vstopila v kartel, podredila odločitvam njegovih članov in pri kršitvi ni izbrala izključno pasivne vloge ali vloge „sledi svojemu vodji“. Kot je pojasnjeno v Smernicah, lahko samo „izključno“ pasivna vloga ali vloga „sledi svojemu vodji“ povzroči znižanje zneska globe. Zato ni dovolj, če se udeleženo podjetje v nekaterih obdobjih trajanja kartela ali v zvezi z nekaterimi dogovori kartela „potuhne“ (glej v tem smislu zgoraj v točki 105 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 254, in zgoraj v točki 77 navedeno sodbo Carbone-Lorraine proti Komisiji z dne 8. oktobra 2008, točka 179).

221    Drugič, to presojo potrjuje dejstvo, da se je tožeča stranka v zadevnem obdobju redno udeleževala sestankov kartela. Kot navaja Komisija, se je tožeča stranka med oktobrom 1997 in decembrom 1998 udeležila desetih sestankov od dvanajstih (glej v zvezi s tem točke 124, 128, 129, 131, 132, 142, 144, 146 in 155 obrazložitve izpodbijane odločbe), edina sestanka, ki se ju v tem obdobju ni udeležila, pa sta bila sestanka 16. in 22. oktobra 1998 (točki 145 in 152 obrazložitve  izpodbijane odločbe). Poleg tega sta dva od teh sestankov potekala v njenih prostorih. Gre za sestanka 20. oktobra 1997 (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe) in 2. decembra 1998 (točka 146 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, iz točke 150 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je 2. julija 1998 z družbami Dimon Italia, Deltafina in Transcatab dogovorila o najvišji ceni, ki jo je treba ponuditi na javnem razpisu ATI.

222    Tretjič, iz izpodbijane odločbe (glej točko 131 obrazložitve izpodbijane odločbe) je razvidno tudi, da je tožeča stranka 29. maja 1998 predsednike družb Deltafina, Dimon Italia in Transcatab povabila na sestanek 4. junija 1998. Po tem sestanku je za 2. julij 1998 sklicala nov sestanek, ki je bil prestavljen na 4. julij 1998. Na tem sestanku je bil sklenjen pisni sporazum, imenovan „Villa Grazioli“, ki ga je pripravil ali prepisal predstavnik tožeče stranke in katerega namen je bil določiti nakupne cene surovega tobaka za sorte Burley, Bright in DAC (točka 132 obrazložitve izpodbijane odločbe).

223    V zvezi s tem tožeča stranka zmotno podcenjuje svojo vlogo predsednice na teh sestankih kartela, katerih namen je bil pripraviti ta sporazum, ko v bistvu trdi, da je njena vloga vključevala samo upravne naloge in ji ni omogočala nobenega vpliva na nastajanje in pisanje tega sporazuma. Dejstvo je namreč, da sklicevanje sestankov, pripravljanje dnevnega reda in razširjanje pripravljalnih dokumentov za sestanke ni združljivo s pasivno vlogo sledilca, ki ima postransko vlogo. Take pobude kažejo na aktiven in naklonjen odnos tožeče stranke do ustanovitve, nadaljevanja in nadzora kartela. Poleg tega v zvezi s tem dejstvo, da je B., predsednik tožeče stranke (ki je obvladoval družbo), osebno sodeloval na sestankih kartela, ni nepomembno, čeprav v tem podjetju ni hierarhične strukture, enakovredne strukturam drugih članov kartela. Vendar ti elementi v nobenem primeru ne morejo dokazati, da je tožeča stranka imela „izključno pasivno vlogo ali vlogo sledilca“ (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 105 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 257).

224    Sicer pa tožeča stranka ne navaja posebnih okoliščin in dokazov, kot so izjave drugih članov kartela, ki bi lahko dokazale, da se je njen odnos na zadevnih sestankih očitno razlikoval od odnosa drugih članov kartela tako, da je bil povsem pasiven ali posnemovalen.

225    Poleg tega, ker se je podjetje, čeprav ni imelo aktivne vloge, udeležilo sestankov s protikonkurenčnim ciljem, je treba sklepati, da je sodelovalo v kartelu, če se ne dokaže, da se je odkrito oddaljilo od nezakonitega usklajevanja. Podjetje je z udeležbo na sestankih namreč pristopilo ali vsaj dalo vedeti drugim udeležencem, da načeloma pristopa k vsebini protikonkurenčnih sporazumov, ki so se tam sklenili (glej v tem smislu zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke 81, 82 in 85).

226    V zvezi s tem ne more uspeti trditev tožeče stranke, da bi bilo nepravično in nesorazmerno, če bi se ta sodna praksa enako strogo uporabljala za velika podjetja, ki imajo pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega prava o konkurenci, in za mala družinska podjetja, ki nekaterih ravnanj ne bi nujno prepoznala kot nezakonita. Zadošča namreč spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso točka 1 A, peti odstavek, Smernic omogoča Komisiji, da zviša globe velikim podjetjem, vendar ji ne predpisuje, da zmanjša globe, določene za mala podjetja. Še več, ker je nezdružljivost zadevnega kartela s pravili konkurence izrecno določena v členu 81(1), od (a) do (c), ES in ker je potrjena v ustaljeni sodni praksi, tožeča stranka ne more trditi, da ji zadevno pravo ni bilo dovolj poznano. Iz izpodbijane odločbe je med drugim razvidno, da so se obtožena podjetja zavedala, da je bil kartel, s katerim so bile določene cene ter razdeljen trg in stranke, nezakonit (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 89 navedeno sodbo SNCZ proti Komisiji, točka 82).

227    V nobenem primeru v skladu s sodno prakso za namerno storjeno kršitev predpisov o konkurenci ni potrebno, da je bilo podjetju znano, da krši te predpise, temveč zadostuje, da ni moglo biti v nevednosti, da je posledica njegovega ravnanja omejevanje konkurence (sodba Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, T-143/89, Recueil, str. II-917, in zgoraj v točki 89 navedena sodba SNCZ proti Komisiji, točka 83).

228    Komisiji ravno tako ni treba omiliti glob, če so zadevna podjetja mala ali srednje velika podjetja (v nadaljevanju: MSP). Velikost podjetja je namreč upoštevana v zgornji meji, določeni v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 in določbah Smernic. Razen preudarkov glede velikosti ni nobenega razloga, da se MSP obravnava drugače od drugih podjetij. Dejstvo, da so podjetja mala ali srednje velika, jih ne oprosti dolžnosti upoštevanja pravila konkurence (glej v tem smislu zgoraj v točki 89 navedeno sodbo SNCZ proti Komisiji, točka 84; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi CD-Contact Data proti Komisiji, T-18/03, ZOdl., str. II-1021, točka 115).

229    Zato Komisija s tem, da tožeči stranki ni priznala olajševalnih okoliščin v zvezi z njeno izključno pasivno ali posnemovalno vlogo pri kršitvi, ni kršila Smernic.

–       Pomanjkljiva obrazložitev

230    Tožeča stranka v bistvu trdi, da v izpodbijani odločbi niso obrazloženi njena pasivna vloga v kartelu in pritiski, ki so jo prisilili, da v njem sodeluje.

231    V zvezi s tem je treba po eni strani ugotoviti, da je med elementi, ki jih je tožeča stranka v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navedla kot olajševalne okoliščine, samo element, ki se nanaša na njeno pasivno vlogo pri kršitvi, in po drugi strani, da Komisija te olajševalne okoliščine v izpodbijani odločbi res ni navedla.

232    Vendar se zato še ni mogoče sklicevati na dejstvo, da Komisija v delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na olajševalne okoliščine, ni pojasnila razlogov, zaradi katerih je menila, da ji ni treba upoštevati nekaterih elementov, ki jih je v zvezi s tem tožeča stranka navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

233    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 253 ES – čeprav mora Komisija na podlagi tega člena svoje odločbe obrazložiti tako, da navede dejanske in pravne okoliščine, s katerimi je utemeljila odločbo, in razloge za njeno sprejetje – ne zahteva, da se mora Komisija opredeliti do vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ki so bile obravnavane v upravnem postopku (sodba Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točki 14 in 15, in zgoraj v točki 186 navedena sodba Fiskeby Board proti Komisiji, točka 127).

234    Iz točke 380 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija osnovni znesek globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki, znižala za 30 %, potem ko je s splošnega vidika ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin presodila ustreznost morebitnega znižanja globe zaradi olajševalnih okoliščin.

235    Zato je treba ta očitek zavrniti. Iz tega sledi, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

 Drugi del: Komisija ni ustrezno upoštevala olajševalne okoliščine, da naj bi tožeča stranka s sistematičnim neizvajanjem odločitev kartela „pogosto ovirala cilje kartela“

 Trditve strank

236    Tožeča stranka navaja, da je v upravnem postopku trdila, da ni izvajala odločitev kartela. Neizvajanje dogovorov naj bi bilo popolno in sistematično ne le skoraj vse leto 1999, ampak tudi od maja 2001 do februarja 2002. V zvezi z obdobjem od oktobra 1997 do februarja 1999 naj bi se tožeča stranka lahko sklicevala tudi na delno in neredno izvajanje odločitev kartela, zaradi česar bi bilo treba na podlagi olajševalne okoliščine, da dejansko ni izvajala sporazumov o kršitvah, znižati globo.

237    Smernice naj namreč ne bi določale, da se ta okoliščina uporablja samo v primerih popolnega in sistematičnega neizvajanja. Tako je nepriznavanje, da je udeleženec kartela samo delno izvajal omejevalne sporazume, v nasprotju z načeloma prepovedi diskriminacije in sorazmernosti, ker naj se s takim nepriznavanjem ne bi upoštevale obveznosti, da je treba razlikovati različno težo posamičnih ravnanj podjetij, vključenih v kršitev.

238    Tožeča stranka na koncu tega tožbenega razloga Splošnemu sodišču predlaga, naj ponovno preuči znesek znižanja osnovnega zneska naložene globe in to znižanje občutno poveča, tako da se bosta upoštevali olajševalna okoliščina, da je bila tožeča stranka pod prisilo in da je imela izključno pasivno vlogo, ter dejanska posledica olajševalne okoliščine, da je pogosto ovirala cilje kartela.

239    Komisija predlaga zavrnitev drugega dela četrtega tožbenega razloga.

 Presoja Splošnega sodišča

240    S tem tožbenim razlogom tožeča stranka predlaga znižanje zneska globe na podlagi „dejanskega neizvajanja sporazumov o kršitvah“, ki je ena od olajševalnih okoliščin iz točke 3 Smernic. Po njenem mnenju 30-odstotno znižanje osnovnega zneska globe ni izraz popolne olajševalne okoliščine, da je pogosto ovirala cilje kartela, kar se je v resnici izkazalo za sistematično neizvajanje njegovih odločitev.

241    V skladu z ustaljeno sodno prakso pa mora Komisija priznati, da obstaja olajševalna okoliščina, ker se omejevalni sporazum ni izvajal, le če lahko podjetje, ki jo uveljavlja, dokaže, da se je jasno in bistveno uprlo izvajanju tega sporazuma, in sicer toliko, da je oviralo njegovo izvajanje in da ni vzbujalo vtisa, da spoštuje sporazum, in s tem spodbudilo druga podjetja k izvajanju zadevnega omejevalnega sporazuma (zgoraj v točki 180 navedena sodba Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, točka 113, in zgoraj v točki 77 navedena sodba Carbone-Lorraine proti Komisiji z dne 8. oktobra 2008, točka 196). Podjetja bi namreč tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od nedopustnega kartela in bi bila nato deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihovo ravnanje spodbudilo druga podjetja, da so ravnala za konkurenco bolj škodljivo (zgoraj v točki 73 navedena sodba Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točki 277 in 278, in zgoraj v točki 103 navedena sodba Itochu proti Komisiji, točka 145).

242    Poleg tega v Smernicah ni navedeno, da mora Komisija sistematično ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin, naštetih v točki 3 Smernic. Iz tega sledi, da v skladu s to sodno prakso Komisija ni dolžna na tej podlagi samodejno dodeliti dodatnega znižanja, ker je treba ustreznost morebitnega zmanjšanja globe na podlagi olajševalnih okoliščin presojati s splošnega vidika ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

243    V tem primeru je Komisija v točki 380 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila:

„Družba Romana Tabacchi ni sodelovala pri nekaterih vidikih omejevalnega sporazuma (to je predvsem v zvezi z neposredno nabavo pri proizvajalcih, pri katerih je šele leta 2000 začela kupovati manjše količine) […] Poleg tega je ravnanje družbe Romana Tabacchi pogosto povzročilo take motnje za predmet omejevalnega sporazuma, da so se morali drugi udeleženci dogovoriti, kako se odzvati na tako ravnanje […] Zaradi teh elementov se osnovni znesek globe, ki jo je treba naložiti družbi Romana Tabacchi, zniža za 30 %.“

244    Kot upravičeno trdi Komisija, je iz samega branja te točke obrazložitve razvidno, da je okoliščino, ki jo v tem očitku navaja tožeča stranka, že ustrezno upoštevala.

245    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je treba očitke in trditve, ki jih tožeča stranka navaja v tem tožbenem razlogu, zavrniti kot neutemeljene.

6.     Peti tožbeni razlog: krivičnost in nesorazmernost globe glede na premoženjsko strukturo in dejansko plačilno zmožnost tožeče stranke

 Trditve strank

246    Tožeča stranka meni, da je globa, ki ji je naložena in znaša skoraj dvakrat toliko kot njen družbeni kapital, nepravična in nesorazmerna. Zadevni primer naj bi bil zgleden primer „slabega upravljanja“ Komisije. V tem primeru naj bi bila njena zloraba diskrecijske pravice neobičajno huda, ker se povezuje z uporabo politike ugodnega obravnavanja največjih in najmočnejših članov kartela, kar je v celoti gledano izjemno krivično. Nevesten in površen odnos Komisije do tožeče stranke naj bi povzročil paradoksalen položaj, v katerem naj bi bila tožeča stranka podjetje, ki mu je v odstotkih naložena najvišja kazen, to je 10 % njegovega prometa, in ki je bilo v bistvu obsojeno na izgon s trga, čeprav je edino podjetje, ki je ogrožalo trdnost kartela in je pri njem sodelovalo krajše obdobje, njegovo sodelovanje pa je bilo povrhu vsega omejeno samo na nekaj vidikov omejevalnega sporazuma.

247    Nepravična razdelitev v izpodbijani odločbi na člane „ožjega jedra“ kartela, ki jim je Komisija odobrila ugodno obravnavo, in tožečo stranko naj bi bila posledica mehanične in formalistične uporabe Smernic, ki naj bi bila v nasprotju z zahtevo po individualizaciji in stopnjevanju kazni.

248    V zvezi s tem tožeča stranka tudi poudarja, da je njena globa pred uporabo zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (8,75 milijona EUR) predstavljala več kot 42 % njenega prometa v obdobju 2004/2005, medtem ko je globa, naložena družbi Deltafina (30 milijonov EUR), predstavljala le 31 % prometa te družbe v istem obdobju. Komisija bi morala preprečiti take „stranske učinke“, tako da bi temu pri uporabi Smernic v fazi končne odločbe namenila čim večjo pozornost.

249    Ne le, da naj bi se z globo, naloženo tožeči stranki, kršilo načelo sorazmernosti, ampak naj globa v bistvu niti ne bi imela polnega učinka, ker naj bi nepopravljivo ogrozila njen obstoj. Ker naj bi ta globa znašala približno dvakrat toliko, kot je njen družbeni kapital, bi lahko, če bi prišlo do izvršitve, povzročila njeno likvidacijo.

250    Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na točko 5(b) Smernic, ki bi jo bilo treba razlagati tako, da se šteje, da podjetje visokega zneska denarne kazni ne more plačati, če mu to lahko povzroči zelo veliko finančno in gospodarsko škodo, takojšnjo likvidacijo ali plačilno nesposobnost, ki povzroči njegov stečaj. Poleg tega opozarja, da je v skladu s sodno prakso dejanska zmožnost podjetja, da plača, vpeta v njegov posebni socialni okvir, ki ga sestavljajo posledice, ki bi jih imelo plačilo globe za povečanje brezposelnosti ali poslabšanje gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem. Po navedbah tožeče stranke bi globa, ki ji je bila naložena, povzročila poslabšanje nabavnega trga.

251    Kot naj bi potrjevala izjava z dne 16. januarja 2006, ki so jo podali F., direktor centra za sodelovanje v kmetijsko-živilskem sektorju (Centro cooperativo agroalimentare, CECAS), podpredsednik nacionalne federacije kmetijsko-živilskih zadrug (Federazione nazionale delle cooperative agricole e agroalimentari, Fedagri) in predsednik odbora „za tobak“ (Consulta Tabacco) v tej organizaciji, bi odhod tožeče stranke s trga povzročil uničenje ali drastičen padec izvoza tobaka, ki ga gojijo gospodarski subjekti s sedežem v Italiji, za katere je tožeča stranka referenčna točka za izvoz v nekatere „tržne niše“. Tožeča stranka trdi, da bi imelo njeno izginotje katastrofalne posledice za sektor italijanskega temnega tobaka in sorte Burley, ki se prideluje na območju Benevento (Italija). Če bi tožeča stranka izginila, bi podjetja, ki pridelujejo sorte, ki jih ona trži, izgubila trge, kar bi vplivalo na zaposlenost in širše na gospodarstvo izrazito kmetijskih regij.

252    Poleg tega njen odhod s trga nikakor ne bi pripomogel k cilju spodbujanja konkurence in trga, saj bi se stopnja koncentracije na tem trgu povečala. Ker sta se družbi Dimon in SCC 13. maja 2005 v Združenih državah združili v družbo Alliance One, kar je povzročilo umik njunih italijanskih hčerinskih družb Dimon Italia in Transcatab s trga, naj bi bil od tedaj italijanski trg tobaka v rokah enega samega predelovalca, to je družbe Deltafina. Plačilo 2 milijonov globe, ki jo je Komisija naložila tožeči stranki, bo povzročilo, da bo ta izginila s trga, kar bo zelo koristilo družbi Deltafina, ki bo tako zadnji veliki predelovalec v Italiji.

253    Komisija naj bi z naložitvijo tako nesorazmerne kazni v tem primeru kršila vidik „specialne prevencije“ in „v svarilo“ naložila nezakonito kazen.

254    Komisija predlaga zavrnitev tožbenega razloga.

 Presoja Splošnega sodišča

255    Tožeča stranka v bistvu trdi, da ji je Komisija v izpodbijani odločbi naložila globo, ki sama po sebi krši načelo sorazmernosti in ne upošteva njene dejanske zmožnosti plačila v posebnem socialnem okviru.

256    Prvič, v zvezi s tem tožeča stranka na splošno trdi, da ji je Komisija v izpodbijani odločbi naložila krivično in nesorazmerno kazen glede na njen promet in družbeni kapital, kar naj bi resno ogrozilo njen obstoj.

257    Vendar je treba najprej spomniti, da je trditev tožeče stranke, da je kazen, ki je enaka zgornji meji 10 % prometa, določeni v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, najvišja kazen, napačna. Kot je namreč razvidno iz sodne prakse, ima ta omejitev namen, ki je drugačen in neodvisen od namena meril teže in trajanja kršitve, to je preprečiti nalaganje glob, za katere je predvidljivo, da jih podjetja, ob upoštevanju njihove velikosti, take kot jo, čeprav približno in nepopolno, določa njihov promet, ne bodo mogla plačati (zgoraj v točki 69 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 280 in 282, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, T-52/03, neobjavljena v ZOdl., točka 452). Tako gre v nasprotju s trditvami tožeče stranke za omejitev, ki jo je določil zakonodajalec in ki se enotno uporablja za vsa podjetja in je predpisana glede na velikost vsakega od njih z namenom, da bi se preprečile čezmerne in nesorazmerne globe (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 281, in zgoraj navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točka 453 in navedena sodna praksa). Edina mogoča posledica take omejitve je to, da se znesek globe, izračunan na podlagi meril teže in trajanja kršitve, zmanjša na najvišjo dovoljeno višino, kadar jo presega. Njena uporaba pomeni, da zadevno podjetje ne plača celotne globe, ki bi jo bilo načeloma dolžno plačati na podlagi presoje, oprte na omenjena merila (glej zgoraj navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točka 454 in navedena sodna praksa).

258    Nato, v zvezi s trditvijo, da bo globa, naložena tožeči stranki, resno ogrozila njen obstoj in da lahko povzroči njeno likvidacijo, je treba navesti, da v skladu s sodno prakso Komisija pri določanju globe ni dolžna upoštevati slabega finančnega stanja zainteresiranih podjetij, ker bi priznanje take obveznosti pomenilo neupravičeno konkurenčno prednost podjetjem, ki so najmanj prilagojena na razmere trga (zgoraj v točki 69 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 327; sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C-308/04 P, ZOdl., str. I-5997, točka 105; glej tudi zgoraj v točki 212 navedeno sodbo Union Pigments proti Komisiji, točka 175 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi BST proti Komisiji, T-452/05, ZOdl., str. II-1373, točka 95). Poleg tega v tem primeru tožeča stranka takega argumenta v upravnem postopku sploh ni navedla.

259    Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, v kateri natančneje primerja izhodiščni znesek svoje globe, ki predstavlja več kot 42 % njenega prometa, z globo, naloženo družbi Deltafina, ki predstavlja samo 31 % prometa te družbe, je treba opozoriti, da je treba do zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 znižati samo končni znesek naložene globe. Ta določba Komisiji ne prepoveduje, da se pri izračunu sklicuje na vmesni znesek, višji od te meje, dokler nazadnje naložena globa te meje ne presega (glej v tem smislu zgoraj v točki 109 navedeno sodbo PVC II, točki 592 in 593, in zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 278; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 367). Lahko sklepamo, da Komisija v nobeni fazi uporabe Smernic ni dolžna zagotoviti, da bodo vmesni zneski sprejetih glob izražali vse razlike, ki obstajajo v celotnem prometu zadevnih podjetij (sodba Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T-116/04, ZOdl., str. II-1087, točka 87). Ker poleg tega za končne zneske globe, ki jih za zadevna podjetja določi Komisija, ni potrebno, da kažejo vse razlike v zvezi s prometom, ji tožeča stranka v tem primeru ne more očitati, da ji je bila naložena globa, ki je v odstotku od celotnega prometa izražena višje kot globa, ki je bila naložena družbi Deltafina (glej v tem smislu zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 315; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 89 navedeno sodbo SNCZ proti Komisiji, točka 114).

260    Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne zahteva, da če so globe naložene več podjetjem, ki sodelujejo pri isti kršitvi, znesek globe, naložene malemu ali srednje velikemu podjetju, kot odstotek od prometa ne sme preseči zneska glob, naloženih večjim podjetjem. Iz te določbe je namreč razvidno, da je treba tako pri malih in srednje velikih podjetjih kot tudi pri večjih podjetjih pri določitvi globe upoštevati težo in trajanje kršitve. V zvezi s tem je treba ponovno poudariti, kot je navedeno v točki 228 zgoraj, da Komisiji ni treba omiliti glob, ker so zadevna podjetja MSP. Ni namreč nobenega razloga, da se mala ali srednje velika podjetja obravnavajo drugače od drugih podjetij. Dejstvo, da so podjetja mala ali srednje velika, jih ne oprosti dolžnosti upoštevati pravila o konkurenci.

261    Tretjič, v zvezi s trditvami tožeče stranke, da mora Komisija upoštevati njeno dejansko plačilno zmožnost v „posebnem socialnem okviru“ v smislu člena 5(b) Smernic, je treba ugotoviti, da ne glede na to, kako upoštevne so te trditve, iz nobenega elementa v spisu ni razvidno, da je tožeča stranka v upravnem postopku trdila, da obstaja tak „okvir“, ali odprla vprašanja, povezana z njeno dejansko plačilno zmožnostjo.

262    Tožeča stranka je šele v tem postopku navedla, da bo njen odhod s trga zaradi visokega zneska globe po eni strani povzročil poslabšanje nabavnih trgov, ker bo izginil ali se drastično zmanjšal izvoz tobaka, ki ga pridelujejo nekateri subjekti s sedežem v Italiji, in po drugi strani imel katastrofalne posledice za zaposlovanje in gospodarstvo nekaterih zadevnih regij, ki so izrazito kmetijske, ker je tožeča stranka edini kupec temnega tobaka, ki ga prodaja največji konzorcij zadrug za to pridelavo, in sorte Burley, ki se prideluje na območju Benevento.

263    Zato tožeča stranka zdaj ne more očitati Komisiji, da ni izvedla preiskave v zvezi z uporabo točke 5(b) Smernic, katere obseg je bil na primer preučen v točki 384 obrazložitve izpodbijane odločbe glede trditve, ki jo je v zvezi s tem v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla družba Transcatab.

264    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je treba očitke in trditve, ki jih tožeča stranka navaja v petem tožbenem razlogu, zavrniti kot neutemeljene.

7.     Izvajanje pooblastila Splošnega sodišča za odločanje v okviru polne jurisdikcije in določitev končnega zneska globe

265    Pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi člena 229 ES, ki jo Splošnemu sodišču podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg preprostega nadzora zakonitosti kazni, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, nadomesti presojo Komisije s svojo in posledično izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti pri spremembi naložene globe, kadar presoja o vprašanju zneska globe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C-3/06 P, ZOdl., str. I-1331, točki 61 in 62, in zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji z dne 3. septembra 2009, točka 86 in navedena sodna praksa).

266    V zvezi s tem je treba navesti, da Splošno sodišče globe ne določi z natančnim aritmetičnim postopkom. Poleg tega izračuni Komisije in njene smernice ne zavezujejo Splošnega sodišča, kadar odloča na podlagi pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije (glej v tem smislu zgoraj v točki 55 navedeno sodbo BASF in UCB proti Komisiji, točka 213 in navedena sodna praksa), pač pa mora opraviti svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine primera.

267    Iz presoje Splošnega sodišča v okviru drugega in tretjega tožbenega razloga zgoraj je razvidno, da je Komisija pri izračunu zneska globe po eni strani napačno presodila dejstva v zvezi s trajanjem sodelovanja tožeče stranke v kartelu in po drugi strani kršila načelo enakega obravnavanja, ko je presojala specifično težo tega sodelovanja.

268    V zvezi z nezakonitostjo, ki jo je zagrešila Komisija in se nanaša na izračun trajanja kršitve, kar zadeva tožečo stranko, je treba opozoriti, da ji je Komisija, kot je ugotovljeno v točki 30 zgoraj, očitala, da je v kartelu predelovalcev sodelovala od oktobra 1997 do 19. februarja 2002, to je do konca kršitve, s prekinitvijo sodelovanja od 5. novembra 1999 do 29. maja 2001 (točki 302 in 378 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je sodelovanje tožeče stranke trajalo več kot dve leti in osem mesecev, je Komisija globo, ki ji jo je treba naložiti, povečala za 25 %. Tako je bil določen osnovni znesek globe 12,5 milijona EUR (glej točko 379 obrazložitve izpodbijane odločbe).

269    Vendar je Komisija, kot je navedeno v okviru presoje tretjega tožbenega razloga (glej točke od 134 do 143 in od 150 do 165 zgoraj), zmotno menila, da je tožeča stranka v tem obdobju, s prekinitvijo od novembra 1999 do maja 2001, sodelovala v kartelu. V zvezi z obdobjem do 5. novembra 1999 je namreč iz ugotovitev, navedenih zlasti v točkah od 134 do 149 zgoraj, razvidno, da Komisija tega datuma ni mogla utemeljeno določiti kot datum prenehanja sodelovanja tožeče stranke v kartelu, kajti dokazi, ki jih je v zvezi s tem preučila v izpodbijani odločbi, in preostali dokumenti v spisu omogočajo samo ugotovitev, da je sodelovanje dokazano le do februarja 1999.

270    V zvezi z domnevnim ponovnim sodelovanjem tožeče stranke v kartelu od 29. maja 2001 do 19. februarja 2002 je iz ugotovitev, navedenih zlasti v točkah od 150 do 164 zgoraj, razvidno, da vsi indici, ki jih je imela Komisija, niso zadoščali za ugotovitev, da je tožeča stranka v omenjenem obdobju sodelovala v kartelu, in da je zato Komisija napačno presodila dejstva, ker je menila, da je tožeča stranka v tem obdobju ponovno sodelovala v kartelu.

271    Ob upoštevanju navedenega je treba trajanje kršitve, ki ga je treba upoštevati pri določitvi globe, zmanjšati na šestnajst mesecev.

272    V zvezi z drugo nezakonitostjo, ki jo je zagrešila Komisija, iz točk od 176 do 195 zgoraj izhaja, da je z izpodbijano odločbo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker je Komisija kot referenčno leto za določitev izhodiščnega zneska globe za tožečo stranko uporabila leto 2001.

273    Iz točk od 370 do 373 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je Komisija relativno težo podjetij, ki so sodelovala v kartelu, določila glede na njihove tržne deleže v zadnjem celem letu kršitve.

274    Ker je Komisija izbrala leto 2001 – ki iz razlogov, navedenih v točkah od 182 do 186 zgoraj, nikakor ne more šteti za zadnje celo leto sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi –, je upoštevala 8,86-odstotni tržni delež tožeče stranke (glej točko obrazložitve 40 izpodbijane odločbe). Ta tržni delež pa je občutno večji od deleža, ki ga je imela tožeča stranka v zadnjem celem letu sodelovanja pri kršitvi, to je 2,71 % v letu 1998, kot je razvidno iz dopisa tožeče stranke – ki ga je Komisija vložila v spis na podlagi ukrepa procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče – navedenega v opombi št. 21 izpodbijane odločbe (glej v zvezi s tem točko 191 zgoraj).

275    Ker razlika med tržnim deležem tožeče stranke, ki ga je upoštevala Komisija, in tržnima deležema družb Mindo in Transcatab v letu 2001 domnevno ni bila tako velika, saj so bili ti deleži v razponu približno od 9 do 11 % (glej točko 373 obrazložitve izpodbijane odločbe), je Komisija menila, da lahko ta tri podjetja uvrsti v isto kategorijo, za katero je bil določen izhodiščni znesek globe 10 milijonov EUR, ki ob upoštevanju zgornjih ugotovitev ni bil odraz „specifične teže“ tožeče stranke in verjetnih posledic njenega nezakonitega ravnanja.

276    Iz tega sledi, da je napaka, ki jo je Komisija storila s tem, da je uporabila tržni delež tožeče stranke v letu 2001, povzročila njeno napačno razvrstitev v kategorijo podjetij, v katero ni spadala in zaradi katere je Komisija določila izhodiščni znesek globe, ki se naloži tožeči stranki, ki ni bil v sorazmerju z njeno dejansko relativno težo pri kršitvi.

277    Zato je Komisija zaradi napak, ki jih je storila po eni strani v zvezi s trajanjem sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi in po drugi strani pri določitvi tržnega deleža tožeče stranke in zato pri njeni razvrstitvi v isto kategorijo s podjetji, ki niso enako velika in ki so imela v kartelu drugačno težo, tožeči stranki v bistvu pripisala podobno vlogo v kartelu kot drugim trem predelovalcem, to je družbam Deltafina, Dimon Italia in Transcatab.

278    V zvezi s tem je treba navesti, da se sodelovanje tožeče stranke v kartelu očitno razlikuje od sodelovanja drugih treh predelovalcev, ki so bili vsi del velikih večnacionalnih skupin. Samo te so namreč ustanovile kartel in pri vseh njegovih vidikih sodelovale od začetka do konca kršitve. Poleg tega so bili omenjeni trije predelovalci, drugače kot tožeča stranka, člani združenja APTI (točka 45 obrazložitve izpodbijane odločbe) in so poskušali pogojevati njegovo ravnanje (točka 244 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe (glej zlasti točko 380 obrazložitve), tožeča stranka ni le prekinila sodelovanja v kartelu, ampak je med sodelovanjem pogosto motila njegovo delovanje.

279    Poleg tega je treba opozoriti, da naj bi se v skladu z ustaljeno sodno prakso z globami zaradi kršitev člena 81 ES, kot so določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, kaznovalo protipravna ravnanja zadevnih podjetij kot tudi odvrnilo ta podjetja in druge gospodarske subjekte od prihodnjih kršitev konkurenčnih pravil prava Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C-413/08 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 102 in navedena sodna praksa). Torej upoštevanje velikosti in celotnih sredstev zadevnega podjetja, da bi se zagotovil zadosten odvračilni učinek globe, temelji na želenem vplivu na navedeno podjetje, ker sankcija ne sme biti zanemarljiva zlasti glede na finančno zmogljivost tega podjetja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točka 104).

280    Poleg tega je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti zahteva, naj ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne določbe, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej zgoraj v točki 104 navedeno sodno prakso). Iz tega sledi, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje pravil o konkurenci, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej zgoraj v točki 105 navedeno sodno prakso).

281    Tožeča stranka v tem primeru je malo podjetje, njen kapital leta 2005 je bil le 1,1 milijona EUR, lastništvo delnic pa družinsko, saj je ta kapital v lasti dveh fizičnih oseb, zakoncev B. (zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točki 70 in 123). Iz ugotovitev v postopku za izdajo začasne odredbe v zvezi s to zadevo je razvidno, da je leta 2005 tožeča stranka morala, da je oblikovala rezervo za kritje tveganja plačila globe do višine 1 milijona EUR, prodati tovarno v Cerratini v občini Pianella (Italija), s čimer se je vrednost njenih nepremičnin znižala na znesek, nižji od zneska globe, ki ga je naložila Komisija (zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točki 87 in 107).

282    Glede učinka knjiženja globe v znesku 2,05 milijona EUR v breme računov družbe je tožeča stranka v postopku za izdajo začasne odredbe tudi trdila, ne da bi ji Komisija v zvezi s tem nasprotovala, da člen 2447 in četrti odstavek člena 2484 codice civile (italijanski civilni zakonik) določata, da knjiženje v računovodske izkaze pasivne postavke v višini dvojnega zneska kapitala, kot v tem primeru, ta kapital zmanjša na nič. Natančneje, v primeru zmanjšanja družbenega kapitala delniške družbe (SpA) pod najnižjo zakonsko raven ima ta družba v bistvu ti možnosti: razpustitev družbe ali dokapitalizacijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točki 88 in 123). V zvezi s tem je iz ugotovitev v postopku za izdajo začasne odredbe razvidno, da je tožeča stranka pravno zadostno dokazala, da od 13. julija 2006 ne ona ne oba delničarja ne morejo zagotoviti niti bančne garancije za plačilo globe 2,05 milijona EUR, ki jo je naložila Komisija (zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točke od 100 do 122). Zlasti je treba navesti, da se je izkazalo, da delničarja tožeče stranke ne moreta zagotoviti bančne garancije za celotni znesek globe in torej nikakor ne moreta prispevati v kapital družbe dovolj, da bi se izognila njeni likvidaciji (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 123). Stalni banki tožeče stranke sta ji zaradi poslabšanja njenega položaja že ukinili svoje kreditne linije (zgoraj v točki 45 navedeni sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 85). Poleg tega v tem primeru ni nobenega elementa, ki bi nakazoval, da je to poslabšanje goljufija, s katero se želi izogniti plačilu globe.

283    Ob upoštevanju teh okoliščin Splošno sodišče meni, da lahko globa v znesku 2,05 milijona EUR, kot je ta, ki jo je Komisija naložila 20. oktobra 2005, povzroči likvidacijo tožeče stranke in posledično njen odhod s trga, kar bo poleg tega lahko imelo težke posledice, ki jih je tožeča stranka navedla v petem tožbenem razlogu.

284    Ob upoštevanju navedenega ter zlasti kumulativnega učinka ugotovljenih nezakonitosti in šibke finančne sposobnosti tožeče stranke Splošno sodišče meni, da pravična presoja okoliščin tega primera narekuje, da se določi končni znesek globe, naložene tožeči stranki, 1 milijon EUR. Tak znesek globe namreč omogoča učinkovito, pomembno in dovolj odvračilno kaznovanje nezakonitega ravnanja tožeče stranke. Kakršna koli globa, višja od tega zneska, bi bila, gledano v celoti in glede na kršitev, očitano tožeči stranki, nesorazmerna.

285    V tej zadevi je globa v znesku 1 milijon EUR pravična kazen za ravnanje, ki se očita tožeči stranki.

286    Ob upoštevanju navedenega je treba, prvič, razglasiti ničnost člena 1(b) izpodbijane odločbe, ker se nanaša na kršitev, očitano tožeči stranki, v obdobju po februarju 1999, drugič, določiti globo, ki se naloži tožeči stranki, v znesku 1 milijon EUR in, tretjič, v preostalem tožbo zavrniti.

 Stroški

287    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Na podlagi člena 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika, če vsaka stranka uspe samo deloma, lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo.

288    V tem primeru je treba navesti, da je Splošno sodišče ugodilo predvsem predlogom tožeče stranke. Zato pravična presoja okoliščin zadeve narekuje, da Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.

289    V zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe v zadevi T-11/06 R Splošno sodišče meni, da je treba ob upoštevanju sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 odrediti, da Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka v tem postopku.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Člen 1(b) Odločbe Komisije C(2005) 4012 konč. z dne 20. oktobra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81(1) [ES] (zadeva št. COMP/C.38.281/B.2 – Surovi tobak – Italija) se razglasi za ničen, ker je Evropska komisija v njem ugotovila, da je družba Romana Tabacchi Srl sodelovala pri kršitvi po februarju 1999.

2.      Globa, naložena družbi Romana Tabacchi, se določi v znesku 1 milijon EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Romana Tabacchi.

5.      V zadevi T-11/06 R Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Romana Tabacchi.

Azizi

Cremona

Frimodt Nielsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. oktobra 2011.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

1.  Upravni postopek

2.  Izpodbijana odločba

Določitev izhodiščnega zneska glob

Teža

Različno obravnavanje

Določitev osnovnega zneska glob

Olajševalne okoliščine

Zgornja meja globe iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003

Uporaba Obvestila o ugodni obravnavi

Končni znesek glob

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Predlog za izvedbo dokaza s pričo

2.  Prvi tožbeni razlog: neobstoj preiskave, pomanjkljiva ali nelogična obrazložitev in kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker Komisija ni upoštevala, da kartel ni imel dejanskega vpliva na trg

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Splošne ugotovitve

Neupoštevanje dejanskega vpliva kartela na trg pri določitvi globe

Kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti

Pomanjkljiva in nelogična obrazložitev

3.  Tretji tožbeni razlog: pomanjkljivi obrazložitev in preiskava ter kršitev dokaznega bremena v zvezi s trajanjem udeležbe tožeče stranke pri zatrjevani kršitvi

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Datum prenehanja sodelovanja tožeče stranke v kartelu leta 1999

Sodelovanje tožeče stranke v kartelu med 29. majem 2001 in 19. februarjem 2002

–  Telefaks, ki ga je družba Deltafina poslala 29. maja 2001

–  Sestanka 16. novembra 2001 in 8. januarja 2002

4.  Drugi tožbeni razlog: nelogičnost obrazložitve in kršitev načela enakega obravnavanja pri stopnjevanju izhodiščnega zneska globe

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

5.  Četrti tožbeni razlog: nezadostno znižanje zneska globe glede na „motečo“ vlogo tožeče stranke in neupoštevanje drugih olajševalnih okoliščin

Prvi del: Komisija pritiskov na tožečo stranko in njene povsem pasivne vloge ni upoštevala kot olajševalni okoliščini

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

–  Očitek v zvezi z neupoštevanjem prisilnega sodelovanja tožeče stranke v kartelu

–  Očitek v zvezi z neupoštevanjem izključno pasivne in posnemovalne vloge tožeče stranke

–  Pomanjkljiva obrazložitev

Drugi del: Komisija ni ustrezno upoštevala olajševalne okoliščine, da naj bi tožeča stranka s sistematičnim neizvajanjem odločitev kartela „pogosto ovirala cilje kartela“

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

6.  Peti tožbeni razlog: krivičnost in nesorazmernost globe glede na premoženjsko strukturo in dejansko plačilno zmožnost tožeče stranke

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

7.  Izvajanje pooblastila Splošnega sodišča za odločanje v okviru polne jurisdikcije in določitev končnega zneska globe

Stroški

---

**Jezik postopka: italijanščina.