1

Družba Moser Baer India Ltd s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Moser Baer India proti Svetu (T-300/03, ZOdl., str. II-3911, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila zavrnjena njena tožba za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 960/2003 z dne o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz zapisljivih CD plošč s poreklom iz Indije (UL L 138, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba), v delu, v katerem se nanaša na pritožnico.

2

Uredba Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 288, str. 1, v nadaljevanju: temeljna uredba) ureja izravnalne postopke.

3

Člen 5 temeljne uredbe določa:

„Izračun zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi

Znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, se za namene te uredbe izračuna glede na ugodnost za prejemnika in se ugotovi v obdobju preiskave o subvencioniranju. […]“

4

Člen 7(3) temeljne uredbe, ki vsebuje splošne določbe v zvezi z navedenim izračunom, določa:

„Kadar se subvencija lahko poveže s pridobitvijo ali prihodnjo pridobitvijo osnovnih sredstev, se znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračuna z razširitvijo subvencije na obdobje, ki izraža običajno amortizacijo takih sredstev v zadevni industriji. […]“

5

Člen 8 temeljne uredbe določa:

„Opredelitev škode

[…]

2.   Opredelitev škode temelji na trdnih dokazih in vključuje objektivno preiskavo.

in

3.   Kar zadeva obseg subvencioniranega uvoza, je treba preučiti, ali se je znatno povečal subvencionirani uvoz v absolutnih vrednostih ali v razmerju do proizvodnje ali porabe v Skupnosti. Kar zadeva učinek subvencioniranega uvoza na cene, je treba preučiti, ali so se znatno nelojalno nižale cene zaradi subvencioniranega uvoza v primerjavi s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti oziroma ali učinek takega uvoza drugače bistveno znižuje cene ali znatno preprečuje povišanje cen, do katerega bi sicer prišlo. Vendar pa ni nujno, da je eden ali več navedenih dejavnikov odločilnega pomena.

[…]

5.   Preučitev vpliva subvencioniranega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vključuje oceno vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in kazalcev, ki vplivajo na položaj industrije, vključno z: dejstvom, da je industrija še vedno v postopku okrevanja zaradi učinkov prejšnjega subvencioniranja ali dumpinga, velikostjo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, dejanskim in potencialnim zmanjševanjem prodaje, dobičkov, proizvodnje, tržnega deleža, produktivnosti, donosnosti naložb in izkoriščenosti zmogljivosti, dejavniki, ki vplivajo na cene Skupnosti; dejanskimi in potencialnimi negativnimi učinki na denarni tok, zaloge, zaposlenost, plače, rast, sposobnost povečanja kapitala ali naložb ter v kmetijstvu povečano obremenitvijo vladnih podpornih programov. Ta seznam ni izčrpen niti ni nujno, da je eden ali več navedenih dejavnikov odločilnega pomena.

6.   Iz vseh ustreznih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, mora biti razvidno, da subvencionirani uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Zlasti mora biti razvidno, da so obseg in/ali ravni cen, določene v skladu z odstavkom 3, povzročile učinek na industrijo Skupnosti, kakor je opredeljeno v odstavku 5, in da je ta učinek tako velik, da se lahko opredeli kot bistveni učinek.

7.   Poleg subvencioniranega uvoza se preučijo tudi znani dejavniki, ki hkrati škodujejo industriji Skupnosti, za zagotovitev, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše subvencioniranemu uvozu v skladu z odstavkom 6. Med dejavnike, ki se v zvezi s tem lahko preučijo, spadajo obseg in cene nesubvencioniranega uvoza, zmanjšanje povpraševanja ali spremembe vzorca porabe, restriktivna trgovinska praksa proizvajalcev iz tretjih držav in Skupnosti ter konkurenca med njimi, razvoj tehnologije ter izvažanje in produktivnost industrije Skupnosti.

[…]“

6

Na podlagi člena 15(1), tretji stavek, temeljne uredbe višina izravnalne dajatve ne sme presegati ugotovljenega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, mora pa biti nižja, če bi ustrezno odpravila škodo industriji Skupnosti.

7

Člen 28 temeljne uredbe določa:

„Nesodelovanje

1.   Če katera koli zainteresirana stranka zavrne dostop do potrebnih informacij ali jih ne zagotovi v rokih iz te uredbe ali znatno ovira preiskavo, se lahko na podlagi razpoložljivih dejstev sprejmejo začasne ali dokončne pozitivne ali negativne ugotovitve.

Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stranka predložila napačne ali zavajajoče informacije, se te prezrejo, uporabijo pa se razpoložljiva dejstva.

Zainteresirane stranke je treba obvestiti o posledicah nesodelovanja.

[…]

3.   Če informacije, ki jih predloži zainteresirana stranka, niso v vseh pogledih popolne, se kljub temu ne smejo prezreti, če nobena pomanjkljivost ni takšna, da bi povzročila nepotrebne težave pri sprejemanju zadovoljivo točne ugotovitve, če je bila informacija ustrezno in pravočasno poslana in se lahko preveri ter če je zainteresirana stranka delovala po najboljših močeh.

4.   Če se dokaz ali informacija ne sprejmeta, je stranka, ki ju je predložila, nemudoma obveščena o razlogih za to in se ji ponudi priložnost, da v določenem roku zagotovi dodatna pojasnila. Če veljajo pojasnila za nezadovoljiva, se razlogi za zavrnitev takšnega dokaza ali informacije razkrijejo in objavijo v ugotovitvah.

5.   Če ugotovitve, vključno z ugotovitvami o višini subvencij, proti katerim se lahko sprejmejo izravnalni ukrepi, temeljijo na določbah odstavka 1, vključno na podatkih iz pritožbe, se ti podatki po možnosti in ob ustreznem upoštevanju rokov preiskave preverijo na podlagi podatkov iz drugih neodvisnih virov, ki so lahko na voljo, kakršni so objavljeni ceniki, uradni statistični podatki o uvozu in statistični carinski podatki ali informacije, pridobljene med preiskavo od drugih zainteresiranih strank.

6.   Če zainteresirana stranka ne sodeluje ali sodeluje samo delno, tako da zadrži pomembne informacije, je lahko izid za to stranko manj ugoden, kakor bi bil, če bi sodelovala.“

8

Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 8 do 14 izpodbijane sodbe tako:

9

Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. avgusta 2003, predlagala razglasitev ničnosti sporne uredbe, zoper katero je navedla pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na določitev, glede izračuna zneska subvencije, običajne amortizacijske dobe uvoženih sredstev ter na presojo škode in vzročne zveze.

10

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. januarja 2004 dopustilo intervencijo Komisije v podporo predlogom Sveta.

11

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. aprila 2005 dopustilo intervencijo Committee of European CD-R Manufacturers (CECMA), ki je postal Committee of European CD-R and DVD+/ R Manufacturers (CECMA), v podporo predlogom Sveta.

12

Svet je s podporo Komisije in CECMA predlagal zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov tožeči stranki.

13

Sodišče prve stopnje je v točkah od 27 do 116 izpodbijane sodbe zavrnilo prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev členov 5, 7(3) in 11(1) temeljne uredbe in na očitno napako pri presoji običajne amortizacijske dobe sredstev. Ta tožbeni razlog je imel dva dela, ki sta se nanašala na presojo elementov, ki se nanašajo na amortizacijsko dobo, in na presojo običajne amortizacijske dobe sredstev, pri čemer je drugi del vseboval pet očitkov, ki se nanašajo na razvrstitev sredstev v kategorijo kalupov, na neupoštevanje podatkov, ki izhajajo iz bilanc stanja tožeče stranke, na upoštevanje donosnosti in naložb tožeče stranke, na uporabo metode degresivne amortizacije in na domnevno arbitrarne izračune.

14

Sodišče prve stopnje je v točkah od 73 do 79 izpodbijane sodbe glede neupoštevanja podatkov, ki izhajajo iz bilanc stanja tožeče stranke, ki predstavlja drugi očitek drugega dela prvega tožbenega razloga, med drugim ugotovilo naslednje:

15

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev člena 8(2) in (6) temeljne uredbe, glede preučitve elementov o določitvi škode in vzročne zveze.

16

Sodišče prve stopnje je v točkah od 193 do 196 izpodbijane sodbe glede presoje ravni zalog ugotovilo:

17

Sodišče prve stopnje je v točkah od 201 do 207 izpodbijane sodbe glede presoje cen uvoza presodilo:

18

Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točkah od 260 do 279 izpodbijane sodbe zavrnilo peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(6) in (7) temeljne uredbe glede preučitve učinkov protikonkurenčnega ravnanja lastnika patentov, pri čemer je menilo tako:

19

Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.

20

Družba Moser Baer India Ltd s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

21

Svet in Komisija Sodišču predlagata, naj:

22

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev načel skladnosti in skrbne presoje glede obrazložitve izpodbijane sodbe, v točkah od 73 do 79 te sodbe, drugič, na očitno napako pri presoji Sodišča prve stopnje glede vidikov preiskave v zvezi s škodo, ki so navedeni v točkah od 193 do 196 in od 201 do 206 izpodbijane sodbe, in, tretjič, na neupoštevanje pripisa škode drugim dejavnikom v smislu člena 8(7) temeljne uredbe glede ugotovitve o obstoju škode, vsebovane v točkah od 260 do 278 izpodbijane sodbe.

23

Svet je z dopisom z dne 6. junija 2008 obvestil Sodišče o sprejetju Uredbe Sveta (ES) št. 1293/2007 z dne o razveljavitvi protidampinških dajatev, uvedenih z Uredbo (ES) št. 1050/2002 na uvoz zapisljivih CD-plošč po poreklu iz Tajvana, kar omogoča povračilo ali opustitev dajatev, in o razveljavitvi izravnalnih dajatev, uvedenih z Uredbo (ES) št. 960/2003 na uvoz zapisljivih CD-plošč s poreklom iz Indije, kar omogoča povračilo ali opustitev dajatev ter zaključku postopka v zvezi z njimi (UL L 288, str. 17). Glede na sprejetje Uredbe Sveta (ES) št. 1293/2007 Svet meni, da je treba postopek v tej zadevi ustaviti.

24

Treba je spomniti, da lahko Sodišče po uradni dolžnosti ugotovi neobstoj pravnega interesa stranke za vložitev ali nadaljevanje pritožbe, če zaradi dejstva, ki je nastalo po sodbi Sodišča prve stopnje, postane sodba neškodljiva za pritožnika, in zato razglasi pritožbo za nedopustno ali brezpredmetno. Obstoj pravnega interesa pritožnika predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila pritožbo, zaradi izida pritožbe koristi (glej sodbo z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji, C-19/93 P, Recueil, str. I-3319, točka 13, in sklep z dne v zadevi Saint Gobain Glass Deutschland proti Komisiji, C-503/07 P, ZOdl., str. I-2217, točka 48).

25

V obravnavanem primeru je vendarle treba opozoriti, da pravnega interesa pritožnice za razveljavitev izpodbijane sodbe in posredno sporne uredbe ni mogoče zanikati, z utemeljitvijo, da slednja v prihodnje ne bo imela več učinka. Takšna razglasitev ničnosti lahko namreč sama po sebi povzroči pravne posledice, med drugim tako, da prepreči ponovitev nepravilnega ravnanja institucij Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 1986 v zadevi AKZO Chemie in AKZO Chemie UK proti Komisiji, 53/85, Recueil, str. 1965, točka 21).

26

Kot je v točki 37 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, sporna uredba ni bila v celoti odpravljena in še naprej učinkuje na izravnalne dajatve, prejete do 4. novembra 2006.

27

Sodišče v teh okoliščinah ne more ugotoviti, da je pritožba postala brezpredmetna.

28

S prvim pritožbenim razlogom pritožnica navaja, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kot bi moralo, načel skladnosti in skrbne presoje, ko je presodilo, da so institucije Skupnosti delovale zakonito, s tem ko so vsa njena sredstva obravnavale kot sredstva, prerazporejena v kategorijo kalupov, ki so upravičena do oprostitve zadevne subvencije, in za katere se posledično uporabi amortizacijska doba 4,2 let.

29

Svet navaja, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, ker pritožnica skuša ovreči ugotovitve Sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dejansko stanje, in vložiti pri Sodišču nov pritožbeni razlog, ki ga ni predstavila na prvi stopnji, in sicer kršitev načel skladnosti in dobrega upravljanja v zvezi z razporeditvijo sredstev v kategorijo kalupov.

30

Komisija navaja, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, saj vodi Sodišče k ponovni preučitvi ugotovitev Sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne da bi obstajali znaki o tem, da je Sodišče prve stopnje izkrivljalo dokaze.

31

Glede tega je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je samo Sodišče prve stopnje pristojno, po eni strani, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, po drugi strani, za presojo tega dejanskega stanja. Ko je Sodišče prve stopnje ugotovilo ali presodilo dejansko stanje, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 225 ES izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz njega izpeljalo Sodišče prve stopnje (glej zlasti sodbe z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl., str. I-3173, točka 51; z dne v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji, C-266/06 P, točka 72, ter z dne v združenih zadevah Coop de France bétail et viande in drugi proti Komisiji, C-101/07 P in C-110/07 P, točka 58).

32

Sodišče tako ni pristojno niti za ugotavljanje dejanskega stanja in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna načela prava ter pravila postopka glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je samo Sodišče prve stopnje pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej – razen če gre za izkrivljanje teh dokazov – ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (glej zlasti zgoraj navedene sodbe General Motors proti Komisiji, točka 52; Evonik Degussa proti Komisiji, točka 73, ter Coop de France bétail et viande in drugi proti Komisiji, točka 59).

33

Nenazadnje je treba spomniti na to, da mora izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti nove presoje dejanskega stanja in dokazov (glej zlasti zgoraj navedene sodbe General Motors proti Komisiji, točka 54; Evonik Degussa proti Komisiji, točka 74, ter Coop de France bétail et viande in drugi proti Komisiji, točka 60).

34

Zato pa je vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega dejanskega stanja lahko utemeljeno sklepalo, da institucije Skupnosti niso kršile niti svoje dolžnosti skrbnosti niti svoje obveznosti obrazložitve, pravno vprašanje, ki je podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe (glej sodbe z dne 20. novembra 1997 v zadevi Komisija proti V, C-188/96 P, Recueil, str. I-6561, točka 24; z dne v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 453, in z dne v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-405/07 P, ZOdl., str. I-8301, točka 44).

35

V obravnavanem primeru pritožnica Sodišču prve stopnje najprej očita kršitev načel skladnosti in skrbne presoje s tem, ko ni navedlo nobenega materialnopravnega ali postopkovnega pravila v podporo trditvi, da je imel Svet pravico upoštevati vsa v kategorijo kalupov razporejena sredstva, z namenom, da se uporabi amortizacijsko obdobje 4,2 leta. S tem želi pritožnica izpodbijati način, kako je Sodišče prve stopnje presodilo njeno – v točki 73 izpodbijane sodbe navedene – trditev, na podlagi katere se razporeditev sredstev v kategorijo kalupov ne nanaša na vsa zadevna sredstva.

36

V zvezi s tem je iz izpodbijane sodbe, zlasti iz njenih točk 75 in 78, razvidno, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo trditev pritožnice in tudi informacije, ki so jih stranke predložile v odgovor na pisno vprašanje glede razporeditve sredstev v kategorijo kalupov, in presodilo, da pritožnica institucijam Skupnosti ni predložila informacij, na podlagi katerih bi lahko preverile točnost njene trditve, in da zato presoje iz sporne uredbe ni mogoče izpodbijati.

37

Zato je treba trditev, da je Sodišče prve stopnje kršilo načeli skladnosti in skrbne presoje, zavrniti kot neutemeljeno.

38

V delu, v katerem pritožnica izpodbija tudi presojo dejstev Sodišča prve stopnje, s tem ko zavrača predvsem dejstvo, da ugotovitve iz točk 75, 77 in 78 izpodbijane sodbe zadoščajo, da se dokaže, da institucije Skupnosti niso mogle presoditi dejanske vrednosti sredstev, razvrščenih v kategorijo kalupov, je treba to trditev razglasiti za nedopustno, saj se tako želi doseči ponovno presojo dejstev, za kar pa Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno.

39

Poleg tega, po eni strani pritožnica navaja, da bi se ob neobstoju podatkov, potrebnih za izračun zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, morale institucije Skupnosti izrecno sklicevati na člen 28 temeljne uredbe. Po drugi strani pritožnica trdi, da je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje dokazala, da so na podlagi informacij, ki so jih predložile institucije Skupnosti, in podatkov, navedenih v prilogi davčne napovedi, ki prikazuje izračun amortizacije, institucije Skupnosti vedele ali bi morale brez težav vedeti, da je delež sredstev, ki ni bil razporejen ali prerazporejen v kalupe, znašal vsaj 23% vseh uvoženih sredstev.

40

V zvezi s tem je treba opozoriti, da novi razlogi, ki niso vsebovani v tožbi, ne morejo biti vloženi v okviru pritožbe, kot to izhaja iz členov 113(2) in 116(1) Poslovnika Sodišča (glej sodbi z dne 19. junija 1992 v zadevi V proti Parlamentu, C-18/91 P, Recueil, str. I-3997, točka 21, in z dne v zadevi British Steel proti Komisiji, C-1/98 P, Recueil, str. I-10349, točka 47).

41

Vendar se je v obravnavanem primeru tožeča stranka prvič šele pred Sodiščem sklicevala na kršitev člena 28 temeljne uredbe v zvezi s tem, da informacije, ki so razvidne iz njene davčne napovedi, niso bile v zadostni meri upoštevane pri ugotovitvi, da niso bila vsa subvencionirana sredstva prerazporejena v kategorijo kalupov. Zato je treba ugotoviti, da je ta trditev nova in s tem nedopustna v tej pritožbi.

42

Glede trditve, ki se nanaša na dokaz, ki ga je predložila pritožnica, o tem, da naj bi institucije Skupnosti vedele, kolikšen je del subvencioniranih sredstev, ki niso bila prerazporejena v kategorijo kalupov, je treba ugotoviti, da se z njo želi doseči ponovno presojo dejanskega stanja, za kar pa ob neobstoju trditve o izkrivljanju dokazov Sodišče v postopku pritožbe ni pristojno.

43

Iz navedenega je razvidno, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

44

Pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje zagrešilo očitno napako pri presoji dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila opredeljena škoda. Ta drugi pritožbeni razlog vsebuje dva dela, ki se nanašata, po eni strani, na napačno presojo obsega uvoza CD-R proizvodov s poreklom iz Indije in, po drugi strani, na napačno presojo ravni zalog industrije Skupnosti kot kazalca škode.

45

Glede napačne presoje obsega uvoza CD-R proizvodov iz Indije pritožnica navaja tri trditve. Prvič, izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje, da so institucije Skupnosti pravilno zavrnile njeno trditev, da statistična formula, uporabljena za podatke Eurostata, za majhne količine ni zanesljiva. V teh podatkih naj bi bila „oznaka KN“, ki poleg CD-R proizvodov zajema tudi druge proizvode podobne vrste, temeljili pa naj bi na formuli, ki jo je razvila industrija CD-R proizvodov Skupnosti. Poleg tega, ker je pritožnica edina indijska izvoznica CD-R proizvodov v Evropsko unijo, naj bi bili njeni lastni podatki edini zanesljiv vir za opredelitev količin in vrednosti uvoza.

46

Drugič, pritožnica meni, da je ugotovitev institucij Skupnosti, ki jo je potrdilo Sodišče prve stopnje, da so podatki Eurostata in njeni lastni finančni podatki vodili do zelo primerljivih rezultatov, napačna. Na podlagi podatkov pritožnice v letu 2000 naj bi namreč cene njenega izvoza naraščale do konca obdobja preiskave. Vendar ta ugotovitev naj ne bi sovpadala s podatki Eurostata, ki kažejo na 59-odstoten padec cen.

47

Tretjič, pritožnica navaja, da je vedno izpodbijala, da je Svet opravil upoštevne primerjave glede ravni cen uvoza, in trdi, da bi drugačno obdobje preiskave jasno vodilo institucije Skupnosti k drugačni ugotovitvi. Ugotovitev Sodišča prve stopnje, v skladu s katero pritožnica ne trdi, da bi drugačno obdobje za njene podatke lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam glede cen indijskega uvoza CD-R proizvodov, naj torej ne bi bila točna.

48

Po mnenju Sveta, s podporo Komisije, pritožnica s prvim delom drugega pritožbenega razloga izpodbija ugotovitve, s katerimi je Sodišče prve stopnje potrdilo točnost v sporni uredbi navedenih dejstev. Zato naj bi bilo treba ta del drugega pritožbenega razloga razglasiti za nedopusten.

49

Na podlagi ustaljene sodne prakse iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1)(c) Poslovnika Sodišča je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog (glej zlasti sodbi z dne 3. marca 2005 v zadevi Biegi Nahrungsmittel in Commonfood proti Komisiji, C-499/03 P, ZOdl., str. I-1751, točka 37, in z dne v zadevi Koninklijke Coöperatie Cosun proti Komisiji, C-68/05 P, ZOdl., str. I-10367, točka 54, ter sklep z dne v zadevi Ricosmos proti Komisiji, C-420/05 P, točka 64).

50

Zato pritožba, ki samo ponavlja ali dobesedno navaja razloge in trditve, ki so bili predloženi Sodišču prve stopnje, skupaj s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo, ne zadosti zahtevi po obrazložitvi, ki izhaja iz v prejšnji točki navedenih določb (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Biegi Nahrungsmittel in Commonfood proti Komisiji, točka 38, in Koninklijke Coöperatie Cosun proti Komisiji, točka 54, ter zgoraj navedeni sklep Ricosmos proti Komisiji, točka 71). Dejansko namreč taka pritožba predstavlja predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 35, ter z dne v zadevi Eurocoton in drugi proti Komisiji, C-76/01 P, Recueil, str. I-10091, točka 47).

51

Pri preizkusu prvega očitka tretjega pritožbenega razloga se je Sodišče prve stopnje v točkah od 142 do 190 izpodbijane sodbe izreklo o v točki 145 te sodbe citirani trditvi pritožnice, da podatki Eurostata za obdobje od leta 1998 do leta 2000 niso bili zanesljivi zaradi „oznake KN“, ki naj bi poleg CD-R zajemala več drugih proizvodov. Količina teh drugih proizvodov naj bi bila navedena v tonah, tako da bi bilo treba za oceno števila uvoženih CD-R proizvodov, po mnenju pritožnice, za podatke Eurostata uporabiti matematično formulo. Ta pa po mnenju pritožnice zaradi zelo majhnih količin še vedno ne bi bila statistično zanesljiva. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 171 iste sodbe ugotovilo, da pritožnica ni predložila nobenega dokaza v utemeljitev trditve, da statistična formula, ki je bila uporabljena za podatke Eurostata za določitev zadevnih podatkov, pri majhnih količinah ne bi bila zanesljiva.

52

Sodišče prve stopnje se v točkah od 201 do 206 izpodbijane sodbe omeji na presojo ravni cen uvoza v tretjem očitku tretjega tožbenega razloga, ki mu je bil predložen. Pritožnica je s tem tretjim očitkom na prvi stopnji navajala, prvič, da so se institucije Skupnosti ob ugotovitvi znižanja cen uvoza opirale na podatke za obdobje od leta 1998 do leta 2000, ki niso bili niti upoštevni niti zanesljivi. Drugič, pritožnica navaja, da dejstvo, da so bile cene uvoza analizirane na osnovi podatkov, ki jih je posredovala, ne spremeni ničesar, saj so institucije Skupnosti zadevne podatke predstavile neprimerno.

53

Sodišče prve stopnje je v točki 203 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je analiza številčnih podatkov, ki jih je predložila pritožnica, vodila do rezultatov, primerljih s tistimi, ki so temeljili na podatkih Eurostata, to je 54% znižanje cen. V podporo tej ugotovitvi, ki je zavrnila trditev pritožnice, da je predstavitev teh podatkov netočna, se je Sodišče prve stopnje sklicevalo na uvodni izjavi 61 in 62 sporne uredbe, v katerih so institucije Skupnosti primerjale podatke Eurostata s podatki, ki jih je predložila pritožnica, in prišle do podobnih sklepov za zadevno obdobje.

54

V teh okoliščinah se mora ugotoviti, da je treba prvo in drugo trditev prvega dela drugega pritožbenega razloga razglasiti za nedopustni, ker dejansko predstavljata predlog za ponovno presojo dejanskega stanja, ne da bi bila pojasnjena napačna uporaba prava, ki naj bi bila storjena v izpodbijani sodbi.

55

Glede tretje trditve prvega dela drugega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je vedno trdila, da bi drugačno obdobje preiskave jasno vodilo institucije Skupnosti k drugačni ugotovitvi. Tako je v točki 101 tožbe na prvi stopnji navedla, da dejstvo, da je Svet v sporni uredbi opravil neupoštevne primerjave v zvezi z ravnmi cen uvoza, ki niso upoštevne, kaže na neobjektivnost institucij oziroma, podredno, na očitno napako pri presoji gibanja cen uvoza iz Indije.

56

Svet navaja, da se navedena točka tožbe na prvi stopnji ne sklicuje na številčne podatke pritožnice, temveč na tiste, ki so jih zbrale institucije Skupnosti. Zato sklicevanje pritožnice na njeno tožbo na prvi stopnji – čeprav bi vsebovalo trditev, ki podpira tezo, da bi upoštevanje drugega začetnega datuma za podatke, ki jih je predložila, vodilo do drugačnih ugotovitev – ne bi potrjevalo njene trditve, saj se besedna zveza „njene podatke“ iz točke 205 izpodbijane sodbe ne nanaša na številčne podatke pritožnice.

57

Sodišče prve stopnje je v točki 205 izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav se podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, nanašajo na obdobje, ki se začne 1. aprila 1999, medtem ko se podatki Eurostata nanašajo na obdobje, ki se začne , samo to dejstvo ne pomeni, da ugotovitev Sveta, da številčni podatki Eurostata in tožeče stranke kažejo skladne trende, ni pravilna. Menilo je, da tožeča stranka ni navedla, da bi upoštevanje drugega začetnega datuma za njene podatke lahko privedlo do drugačnih ugotovitev glede cene uvoza. Zato je presodilo, da pritožnica ni dokazala napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma očitne napake pri presoji v zvezi z analizo cen uvoza.

58

Glede navedene analize je pritožnica na prvi stopnji izpodbijala izbiro datuma za obdobje preiskave in izvedene primerjave v zvezi z ravnmi cen uvoza. Ugotovitve Sodišča prve stopnje v zvezi s tem so v točkah od 170 do 178 in od 201 do 207 izpodbijane sodbe. Nasprotno pa pritožnica na prvi stopnji ni navedla trditve glede začetnega datuma obravnave podatkov, ki jih je sama posredovala institucijam Skupnosti. Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 110 sklepnih predlogov, je zato ta trditev nova in s tem nedopustna pritožbenem postopku, zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je v izpodbijani sodbi opustilo odločanje o tem.

59

Tretjo trditev prvega dela drugega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot nedopustno.

60

Z drugim delom drugega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje storilo napako s tem, da je potrdilo ugotovitev Sveta iz uvodne izjave 103 sporne uredbe, da so se zaloge industrije Skupnosti močno poslabšale. Pritožnica opozarja, da ni izpodbijala podatkov o zalogah, ki so bili uporabljeni v tej uredbi zato, ker izhajajo iz zaupnih informacij, ki so jih predložili proizvajalci Skupnosti. Zato pa poudarja, da je vedno nasprotovala ugotovitvam iz te uredbe, da je razvoj zalog prikazoval proizvajalcem Skupnosti povzročeno škodo.

61

Pritožnica navaja, da je med letom 1998 in obdobjem preiskave proizvodnja industrije Skupnosti narasla za 432%, a kljub temu se je raven zalog med letom 2000 in navedenim obdobjem zmanjšala. Pri ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da so se zaloge v absolutnih vrednostih proti koncu leta 2001 povečale, naj bi šlo za očitno napako pri presoji, saj Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo precejšnjega povečanja proizvodnje industrije Skupnosti in dejstva, da je začasno izboljšanje ravni zalog naključno sovpadalo z vstopom indijskega uvoza na trg.

62

V zvezi s tem Svet s podporo Komisije meni, da se pritožnica omejuje na izpodbijanje presoje dejanskega stanja Sodišča prve stopnje glede točnosti v sporni uredbi navedenih podatkov. Svet dodaja, da je ugotovitev Sodišča prve stopnje v zvezi s povečanjem zalog v absolutnih vrednostih dejansko pravilna. Po njegovem mnenju je bilo povečanje zalog v absolutnih vrednostih tako veliko, da je povzročilo skoraj 60-odstotno povečanje v relativnem smislu med letom 1998 in koncem obdobja preiskave (od 9,2% do 14,6%), ne glede na povečanje proizvodnje industrije Skupnosti.

63

Iz točk od 193 do 195 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, prvič, da pritožnica ne prereka številčnih podatkov iz uvodne izjave 80 sporne uredbe. Drugič, potrdi, da so se na podlagi podatkov, ki jih pritožnica ne izpodbija, zaloge industrije Skupnosti v celotnem obdobju od leta 1998 do konca obdobja preiskave precej povečale. Tretjič, Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnica ni dokazala, da bi bilo izboljšanje kazalca zalog, izraženega v odstotkih proizvodnje, od leta 2000 tako, da bi spremenilo negativni trend, ki je bil ugotovljen za celotno zadevno obdobje.

64

Ker pritožnica izpodbija presojo dejanskega stanja Sodišča prve stopnje, je treba opozoriti, da mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 33 te sodbe, izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov. V obravnavanem primeru pritožnica trdi, da je razlaga Sodišča prve stopnje različnih podatkov, ki jih navaja pritožnica, netočna in da pomeni izkrivljanje dokazov, saj se sklicuje na zaloge v absolutnih vrednostih.

65

Vendar, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 127 sklepnih predlogov, dejstva, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo povečanje zalog v absolutnih vrednostih, ni mogoče opredeliti kot izkrivljanje dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je razvidno iz točke 195 izpodbijane sodbe, upoštevalo tudi dejstvo, da se je, kot je razvidno iz sporne uredbe, presoja Sveta opirala tudi na presojo povečanja zalog v relativnem smislu. Pri trditvi pritožnice, da je začasno povišanje ravni zalog naključno sovpadalo z vstopom indijskega uvoza na trg, gre za novo trditev o dejanskem stanju, ki v pritožbenem postopku ni dopustna.

66

Trditev pritožnice, da je ugotovitev Sodišča prve stopnje, vsebovana v točki 195 izpodbijane sodbe, o ravneh zalog inovativna razlaga, ki ni podprta s sporno uredbo, je prav tako treba zavrniti. Iz uvodne izjave 80 sporne uredbe je namreč jasno razvidno, da so se zaloge, izražene v odstotkih proizvodnje CD-R proizvodov, v obdobju preiskave povišale za 15%.

67

Glede na zgoraj navedeno je drugi del drugega pritožbenega razloga nedopusten.

68

V teh okoliščinah je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot nedopusten.

69

Pritožnica navaja, da se ocena škode, ki je ločena od vprašanja o vzročni zvezi, nanaša na rezultate industrije Skupnosti in da člen 8(7) temeljne uredbe določa, da na to oceno ne smejo vplivati drugi dejavniki. V zvezi s tem pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje storilo očitno napako pri presoji, da se ocena škode nanaša le na razliko med cenami Skupnosti in cenami uvoza. Vendar se to vprašanje nanaša na analizo v zvezi z določitvijo vzročne zveze.

70

Po mnenju pritožnice Sodišče prve stopnje pri določitvi industriji Skupnosti povzročene škode ni upoštevalo vpliva previsokih licenčnin. Navaja, da bi te previsoke licenčnine, ki predstavljajo zlorabo prevladujočega položaja, imele negativen učinek na rezultate. Institucije Skupnosti naj ne bi dokazale, da bi bila ob neobstoju previsokih licenčnin škoda vendarle povzročena in da bi meje za izračun škode ostale nespremenjene.

71

Pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 272 izpodbijane sodbe napačno trdilo, da se zgoraj navedeni sodbi Extramet Industrie proti Svetu ter Mukand in drugi proti Svetu nanašata na protikonkurenčne dejavnosti proizvajalcev Skupnosti, medtem ko v obravnavanem primeru protikonkurenčnega ravnanja ni mogoče pripisati proizvajalcem Skupnosti.

72

Po mnenju pritožnice upoštevnost protikonkurenčnega ravnanja, kot je tisto, obravnavano v zgoraj navedeni sodbi Mukand in drugi proti Svetu, ne izhaja iz dejstva, da je industrija Skupnosti CD-R proizvodov sama sodelovala pri protikonkurenčni dejavnosti, temveč izhaja iz tega, da je le-ta vplivala na rezultate industrije, zato torej morajo biti učinki protikonkurenčne dejavnosti odpravljeni, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 8(7) temeljne uredbe.

73

Svet navaja, da je tretji pritožbeni razlog nedopusten in vsekakor neutemeljen. Navaja, da pritožnica ne pojasni niti katero ugotovitev iz izpodbijane sodbe izpodbija niti kršitev katerega pravila prava Skupnosti očita Sodišču prve stopnje.

74

Po mnenju Sveta iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko obstaja vzročna zveza med subvencioniranim uvozom in industriji Skupnosti povzročeno škodo, tudi ko izgube zaradi uvoza predstavljajo le enega izmed več dejavnikov. Ob analizi vzročne zveze mora institucija Skupnosti preveriti, ali niso drugi poznani dejavniki škode prekinili te zveze med subvencioniranim uvozom in ugotovljeno škodo. Zato mora biti vpliv subvencioniranega uvoza tako majhen, da škode, ki jo je povzročil ta uvoz, ni več mogoče šteti za znatno.

75

Nenazadnje naj bi bila kritika pritožnice, ki se nanaša na v točki 272 izpodbijane sodbe vsebovano razlago Sodišča prve stopnje v zvezi z zgoraj navedeno sodbo Mukand in drugi proti Svetu, zmotna. Pritožnica naj bi z nakazovanjem, da Sodišče prve stopnje ni preizkusilo trditve v zvezi s previsokimi licenčninami, izkrivljala smisel te točke. Vendar naj bi Sodišče prve stopnje to trditev preizkusilo, zlasti v točki 270 izpodbijane sodbe.

76

Poleg tega naj pritožnica ne bi dokazala, v čem je Sodišče prve stopnje napačno presodilo vpliv licenčnin na industrijo Skupnosti. Svet navaja, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 260 do 279 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev, da Svet ni preizkusil tega vpliva in da se mu ni zdelo potrebno določiti njegove natančne učinke.

77

Komisija tudi trdi, da je tretji pritožbeni razlog nedopusten. Pritožnica naj bi namreč želela, naj Sodišče ponovno presodi dejansko stanje, in naj ne bi izpodbijala temeljne ugotovitve Sodišča prve stopnje, da protikonkurenčnega ravnanja ni mogoče pripisati proizvajalcem Skupnosti.

78

Glede ugovora nedopustnosti, ki ga navajajo institucije Skupnosti, je treba opozoriti, da je iz navedenih določb in iz v točki 49 te sodbe navedene sodne prakse razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog.

79

V obravnavanem primeru pritožnica izpodbija ravno točko 272 izpodbijane sodbe, na podlagi katere očitanega protikonkurenčnega ravnanja ni mogoče pripisati obnašanju proizvajalcev Skupnosti. S tem pritožbenim razlogom pritožnica jasno navaja elemente izpodbijane sodbe, ki jih izpodbija, in predstavi pravno argumentacijo, ki ima namen dokazati, da je Sodišče prve stopnje storilo napako pri presoji uporabe člena 8(7) temeljne uredbe s strani institucij Skupnosti.

80

Trditev o nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj natančne navedbe elementov izpodbijane sodbe, ki se jih izpodbija, je treba zato zavrniti.

81

Sodišče prve stopnje je v točki 260 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da morajo institucije Skupnosti ob opredelitvi škode preučiti, ali škoda dejansko izhaja iz subvencioniranega uvoza, in ne smejo upoštevati škode, ki izvira iz drugih dejavnikov, zlasti ne tiste, ki izvira iz protikonkurenčnega ravnanja pri katerem so udeleženi proizvajalci Skupnosti. Nato v točki 263 izpodbijane sodbe potrdi, da iz uvodne izjave 135 sporne uredbe ne izhaja, da so institucije Skupnosti dejansko preučile vprašanje, ali škoda, na katero opirajo ugotovitve, ne izvira iz zatrjevanega protikonkurenčnega ravnanja.

82

Zato je Sodišče prve stopnje v točkah od 264 do 272 izpodbijane sodbe preizkusilo, ali je Svet izključil morebitno škodo, ki izvira iz protikonkurenčnega ravnanja in jo navaja pritožnica.

83

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vplivom licenčnin na vzročno zvezo v točki 269 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo – ob sklicevanju na točko 232 izpodbijane sodbe, v kateri je za ta namen navedena ustaljena sodna praksa – da so institucije Skupnosti dolžne preučiti, ali so lahko učinki, ki izhajajo iz zunanjega dejavnika, prekinili vzročno zvezo med zadevnim uvozom in škodo, povzročeno industriji Skupnosti. Vendar je presodilo, da ta preizkus ne vključuje nujno določitve natančnih učinkov zadevnega dejavnika.

84

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju – v točki 270 izpodbijane sodbe – pritrdilo ugotovitvam Sveta, da plačilo licenčnin ni moglo vplivati na škodo, ki je nastala zaradi subvencioniranega uvoza, saj so te licenčnine obstajale, še preden se je zadevni uvoz povečal.

85

Treba je opozoriti, da imajo institucije Skupnosti na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučevati (glej sodbi z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C-351/04, ZOdl., str. I-7723, točka 40 in navedena sodna praksa, in z dne v zadevi AGST Draht- und Biegetechnik, C-398/05, ZOdl., str. I-1057, točka 33).

86

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ugotavljanje obstoja škode za industrijo Skupnosti zahteva presojo zapletenih gospodarskih razmer in da mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preverjanje tega, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ali je prišlo do očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in ali so bila zlorabljena pooblastila. To velja zlasti za ugotavljanje dejavnikov, ki povzročajo škodo industriji Skupnosti, v protisubvencijskih postopkih (glej zgoraj navedeno sodbo AGST Draht- und Biegetechnik, točka 34).

87

Pri ugotavljanju škode imata Svet in Komisija dolžnost preveriti, ali škoda, ki jo skleneta upoštevati, dejansko izhaja iz subvencioniranega uvoza, in neupoštevati škodo, ki izhaja iz drugih dejavnikov, zlasti ne tisto, katere vzrok je ravnanje proizvajalcev Skupnosti (glej zgoraj navedeni sodbi Extramet Industrie proti Svetu, točka 16, in AGST Draht- und Biegetechnik, točka 35).

88

V zvezi s tem je naloga institucij Skupnosti preveriti, ali niso bili učinki teh drugih dejavnikov taki, da prekinejo vzročno zvezo med zadevnim uvozom in industriji Skupnosti povzročeno škodo. Preveriti morajo tudi, ali se škoda, pripisana tem drugim dejavnikom, ni upoštevala pri opredelitvi škode v smislu člena 8(7) temeljne uredbe in ali zato naložena izravnalna dajatev ne presega tistega, kar je potrebno, da se odpravi škoda, ki jo je povzročil subvencionirani uvoz.

89

Jasno je, da lahko ravnanje, ki neposredno vpliva na ceno v Skupnosti proizvedenih proizvodov, v obravnavanem primeru plačilo licenčnin, ponovno postavi pod vprašaj, prvič, vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom in škodo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Extramet Industrie proti Svetu, točke od 45 do 54) in, drugič, oceno industriji Skupnosti povzročene škode, nastale zaradi nižanja cen navedenega uvoza.

90

V skladu s členom 8(7) temeljne uredbe se poleg subvencioniranega uvoza tudi druge znane dejavnike preizkusi, tako da škoda, ki so jo povzročili ti dejavniki, ni pripisana subvencioniranemu uvozu. Tako je namen tega pravila industriji Skupnosti ne podeliti zaščite, ki bi presegala potrebno.

91

Če institucije Skupnosti ugotovijo, da je ne glede na tovrstne dejavnike škoda, ki jo je povzročil subvencionirani uvoz, občutna na podlagi člena 8(1) temeljne uredbe, je lahko vzpostavljena vzročna zveza med subvencioniranim uvozom in industriji Skupnosti povzročeno škodo. V obravnavanem primeru, kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 269 izpodbijane sodbe, za ohranitev vzročne zveze med subvencioniranim uvozom in škodo industriji Skupnosti zadošča ugotovitev institucij Skupnosti, da je bila kljub obstoju zunanjega dejavnika škoda proizvajalcev Skupnosti občutna.

92

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje menilo, prvič, v točki 270 izpodbijane Sodbe, da plačilo licenčnin ni moglo vplivati na škodo, ki jo je povzročil subvencioniran uvoz, ker je bil ta dejavnik prisoten, že preden se je ta uvoz povečal.

93

Drugič, v točki 274 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da so morali vsi proizvajalci CD-R proizvodov, tudi pritožnica, plačati domnevno protikonkurenčne licenčnine. Tako to zatrjevano protikonkurenčno ravnanje ne bi moglo spremeniti ugotovitve, da plačilo licenčnin ne vpliva na industriji Skupnosti povzročeno škodo, nastalo zaradi subvencioniranega uvoza, ker je navedeno ravnanje vplivalo tako na ceno v Skupnosti kot na ceno uvoza. Ta zunanji dejavnik tudi ne bi mogel imeti vpliva na razliko med cenami v Skupnosti in cenami zadevnega uvoza. Zato je s takšnim sklepanjem Sodišče prve stopnje v točki 275 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je Svet lahko presodil, da tudi domnevno previsoke licenčnine ne bi mogle vplivati na izračun ravni nižanja cen in da ugotovitev iz uvodne izjave 134 sporne uredbe torej ni bila nerazumna.

94

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je Sodišče prve stopnje pri opredelitvi škode v zadostni meri dokazalo, da so bili učinki zunanjih dejavnikov ločeni in niso bili pripisani škodnim učinkom subvencioniranega uvoza.

95

Tudi tretji pritožbeni razlog je torej treba v celoti zavrniti kot neutemeljen.

96

Ker nobenemu pritožbenemu razlogu družbe Moser Baer India Ltd ni bilo ugodeno, je treba pritožbo zavrniti.

97

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Svet predlagal, naj se družbi Moser Baer India Ltd naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov na tej stopnji. V skladu z navedenim členom 69(4), ki tudi velja v pritožbenem postopku na podlagi navedenega člena 118, Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: