EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62006CJ0510

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. marca 2009.
Archer Daniels Midland Co. proti Komisiji Evropskih skupnosti.
Pritožba - Konkurenca - Omejevalni sporazumi - Trg natrijevega glukonata - Globe - Smernice o načinu določanja glob - Skupnostna politika glede konkurence - Enako obravnavanje - Promet, ki se lahko upošteva - Olajševalne okoliščine.
Zadeva C-510/06 P.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2009:166

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 19. marca 2009 ( *1 )

„Pritožba — Konkurenca — Omejevalni sporazumi — Trg natrijevega glukonata — Globe — Smernice o načinu določanja glob — Skupnostna politika glede konkurence — Enako obravnavanje — Promet, ki se lahko upošteva — Olajševalne okoliščine“

V zadevi C-510/06 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 11. decembra 2006,

Archer Daniels Midland Co. s sedežem v Decaturju, Illinois (Združene države), ki jo zastopa M. Garcia, solicitor, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata A. Bouquet in X. Lewis, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano, A. Borg Barthet, E. Levits (poročevalec) in J.-J. Kasel, sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 15. maja 2008

izreka naslednjo

Sodbo

1

Družba Archer Daniels Midland Co. (v nadaljevanju: ADM) s pritožbo zahteva razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji (T-329/01, ZOdl., str. II-3255, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Sodišče prve stopnje zavrnilo njeno tožbo za delno razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2001) 2931 končna z dne v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva: COMP/E-1/36.756 – Natrijev glukonat) (v nadaljevanju: sporna odločba) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

Pravni okvir

2

V členu 15(2) Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), je določeno:

„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1000000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10% prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

a)

kršijo člen [81](1) [ES] ali člen [82 ES]; […]

[…]

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

3

V obvestilu Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člena 65(5) pogodbe ESPJ“ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) je med drugim določeno:

„Načela, opisana [v Smernicah], bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10% celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.

Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“

4

V točki 1(A), četrti in šesti odstavek, Smernic je določeno:

„Potrebno bo tudi upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom in določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračilen učinek.

[…]

Če kršitev vključuje več podjetij (npr. kartele), je lahko v nekaterih primerih potrebno uporabljati ponderje za zneske, določene znotraj vsake izmed treh kategorij, da bi upoštevali specifično težo in zato dejanski vpliv kršitev vsakega podjetja na konkurenco, zlasti, če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste.“

5

V točki 3 Smernic z naslovom „Olajševalne okoliščine“ je določeno:

„Osnovni znesek se bo zmanjšal v primeru olajševalnih okoliščin, kot so:

[…]

prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti, ko opravi preglede),

[…]“

Sporna odločba

Omejevalni sporazum

6

Komisija je sporno odločbo naslovila na šest podjetij, ki proizvajajo natrijev glukonat: Akzo Nobel NV (v nadaljevanju: Akzo), ADM, Coöperatieve Verkoop- en Productievereniging van Aardappelmeel en Derivaten Avebe BA (v nadaljevanju: Avebe), Fujisawa Pharmaceutical Co. Ltd (v nadaljevanju: Fujisawa), Jungbunzlauer AG (v nadaljevanju: JBL) et Roquette Frères SA (v nadaljevanju: Roquette).

7

Natrijev glukonat spada med sredstva za kelatizacijo proizvodov, ki inaktivira kovinske ione v industrijskih procesih. Ti procesi zajemajo zlasti industrijsko čiščenje, obdelavo površin in čiščenje vod. Sredstva za kelatizacijo se torej uporabljajo v živilski, kozmetični, farmacevtski in papirni industriji, industriji betona in v drugih industrijah.

8

Komisija je bila oktobra in decembra 1997 ter februarja 1998 obveščena, da so družbe Akzo, Avebe, Glucona vof (v nadaljevanju: Glucona) – podjetje, ki je bilo do 1995 pod nadzorom družbe Akzo Chemie BV, ki je v stoodstotni lasti družb Akzo in Avebe – Fujisawa in Roquette po uvedbi preiskave ameriškega ministrstva za pravosodje priznale, da so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, ki je zajemal določanje cen natrijevega glukonata in razdelitev količinskega obsega prodaje tega proizvoda v Združenih državah in drugje. Te družbe in družba ADM so bile na podlagi sporazumov, sklenjenih z ministrstvom za pravosodje, obsojene na plačilo globe.

9

Komisija je 18. februarja 1998 na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 na glavne proizvajalce, uvoznike, izvoznike in kupce natrijevega glukonata v Evropi naslovila zahteve za informacije. Družbe ADM ni bilo med naslovniki.

10

V odgovor na te zahteve je družba Fujisawa navedla, da je s Komisijo želela sodelovati na podlagi Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v zadevah v zvezi z omejevalnimi sporazumi (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

11

Komisija je 10. novembra 1998 naslovila zahtevo za informacije na družbo ADM, ki je napovedala, da namerava sodelovati z njo.

12

Komisija je ob upoštevanju informacij, ki so ji bile predložene, in drugih dokazov ugotovila, da so obtožena podjetja sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ki je zajemal dodelitev prodajnih kvot, določitev najnižjih prodajnih cen na trgu natrijevega glukonata in uvedbo nadzornih mehanizmov, katerih podrobna pravila so bila določena na rednih večstranskih in dvostranskih sestankih med udeleženci omejevalnega sporazuma. Komisija je zato 17. maja 2000 družbo ADM in druga zadevna podjetja obvestila o očitkih v zvezi s kršitvijo člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o EGP z dne (UL 1994, L 1, str. 3). Nobeno od teh podjetij ni predlagalo obravnave in ni ugovarjalo zoper resničnost dejstev, navedenih v obvestilu o očitkih.

Trajanje omejevalnega sporazuma

13

Komisija je ocenila, da je omejevalni sporazum trajal od februarja 1987 do junija 1995, če se upoštevajo vsi udeleženci. V zvezi s tem je med 3. in sestanek v Anaheimu (Združene države) (v nadaljevanju: sestanek, ki je potekal od do ) štela za zadnji poskus nadaljevanja preiskovanega omejevalnega sporazuma. Pri tem ni upoštevala, da je družba ADM na sestanku udeležencev omejevalnega sporazuma v Londonu (Združeno kraljestvo) prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu (v nadaljevanju: sestanek z dne ).

Globe

14

Za določitev višine glob je Komisija uporabila metodologijo, določeno v Smernicah in obvestilu o ugodni obravnavi.

15

Prvič, Komisija je določila osnovni znesek globe glede na težo in trajanje kršitve.

16

V zvezi s težo kršitve je Komisija v tristoenainsedemdeseti uvodni izjavi sporne odločbe označila kršitev za zelo resno, pri čemer je upoštevala njene značilnosti, njen dejanski učinek na trg natrijevega glukonata v Evropskem gospodarskem prostoru in velikost upoštevnega geografskega trga.

17

Komisija je nato v uvodnih izjavah od tristo oseminsedemdeset do tristo petinosemdeset sporne odločbe presodila, da bi bilo treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost škodovati konkurenci in določiti globo v višini, ki bi zagotavljala zadosten odvračilni učinek. Komisija je zato na podlagi svetovnega prometa, ki so ga zadevna podjetja ustvarila s prodajo natrijevega glukonata leta 1995 – zadnje leto kršitve –, to je prometa, ki so ga zadevna podjetja Komisiji sporočila v upravnem postopku in na podlagi katerega je Komisija izračunala ustrezne tržne deleže teh podjetij, ta uvrstila v dve kategoriji. V prvo kategorijo je uvrstila podjetja, katerih tržni delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil, v skladu s podatki, ki jih je imela na voljo, večji od 20%, in sicer družbe Fujisawa (35,54%), JBL (24,75%) in Roquette (20,96%). Za ta podjetja je Komisija določila izhodiščni znesek 10 milijonov EUR. V drugo kategorijo je uvrstila družbe, katerih delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil, v skladu s podatki, ki jih je imela na voljo, manjši od 10%, in sicer družbi Glucona (približno 9,5%) in ADM (9,35%). Komisija je tem podjetjem določila izhodiščni znesek globe v višini 5 milijonov EUR, to pomeni podjetjema Akzo in Avebe, ki sta imela skupaj v lasti podjetje Glucona, po 2,5 milijona EUR.

18

Komisija je poleg tega v uvodni izjavi tristo oseminosemdeset sporne odločbe prilagodila te izhodiščne zneske, da bi zagotovila dovolj odvračilen učinek globe in da bi se upoštevalo dejstvo, da imajo velike družbe pravno in gospodarsko znanje, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, in se zavedajo posledic, ki za tako ravnanje izhajajo iz prava konkurence. Komisija je zato ob upoštevanju obsega celotnih sredstev zadevnih podjetij izhodiščna zneska, določena družbama ADM in Akzo, pomnožila z multiplikatorjem 2,5 in ju tako povišala na 12,5 milijona EUR za družbo ADM in na 6,25 milijona EUR za družbo Akzo.

19

Komisija je v uvodnih izjavah od tristo devetinosemdeset do tristo dvaindevetdeset sporne odločbe navedla, da bi bilo treba zaradi upoštevanja trajanja kršitve, ki jo je storilo vsako od podjetij, povišati izhodiščni znesek za 10% na leto, kar je 80% za družbe Akzo, Avebe, Fujisawa in Roquette, 70% za družbo JBL in 35% za družbo ADM.

20

Komisija je tako v uvodni izjavi tristo šestindevetdeset sporne odločbe za družbo Akzo določila osnovni znesek globe v višini 11,25 milijona EUR, za družbo ADM v višini 16,88 milijona EUR, za družbo Avebe v višini 4,5 milijona EUR, za družbi Fujisawa in Roquette v višini 18 milijonov EUR in za družbo JBL v višini 17 milijonov EUR.

21

Drugič, kot je navedeno v uvodni izjavi štiristo tri sporne odločbe, je Komisija ob upoštevanju obteževalnih okoliščin osnovni znesek globe, naložene družbi JBL, povišala za 50%, ker je imelo to podjetje v okviru omejevalnega sporazuma vlogo vodje.

22

Tretjič, Komisija je v uvodnih izjavah od štiristo štiri do štiristo deset sporne odločbe preučila in zavrnila trditve nekaterih podjetij, med njimi družbe ADM, da so bile zanje podane olajševalne okoliščine.

23

Četrtič, kot izhaja iz uvodne izjave štiristo osemnajst sporne odločbe, je Komisija na podlagi naslova B obvestila o ugodni obravnavi družbi Fujisawa „znatno znižala“ (za 80%) globo, ki bi ji bila naložena, če ne bi sodelovala. Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi štiristo triindvajset sporne odločbe ocenila, da družba ADM ne izpolnjuje pogojev, navedenih v naslovu C tega obvestila, da bi bila upravičena do „znatnega znižanja“ zneska globe. Nazadnje, Komisija je v uvodnih izjavah štiristo šestindvajset in štiristo sedemindvajset navedene odločbe na podlagi naslova D obvestila o ugodni obravnavi družbama ADM in Roquette odobrila „znatno znižanje“ globe, in sicer za 40%, družbam Akzo, Avebe in JBL pa za 20%.

Izrek sporne odločbe

24

V skladu s členom 1(1) sporne odločbe je šest družb naslovnic te odločbe „z nepretrganim sodelovanjem pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v sektorju natrijevega glukonata kršil[o] člen 81(1) ES“.

25

V členu 1(2) te odločbe je določeno, da je v primeru družb Akzo, Avebe, Fujisawa in Roquette kršitev trajala od februarja 1987 do junija 1995, v primeru družbe JBL od maja 1988 do junija 1995 in v primeru družbe ADM od junija 1991 do junija 1995.

26

V členu 3 izreka sporne odločbe je določeno:

„Zaradi kršitve, navedene v členu 1, se podjetjem naložijo naslednje globe:

a)

[Akzo]

9 milijonov EUR

b)

[ADM]

10,13 milijona EUR

c)

[Avebe]

3,6 milijona EUR

d)

[Fujisawa]

3,6 milijona EUR

e)

[JBL]

20,4 milijona EUR

f)

[Roquette]

10,8 milijona EUR.“

Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

27

Družba ADM je 21. decembra 2001 pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo zoper sporno odločbo.

28

V tožbi je družba ADM predlagala razglasitev ničnosti člena 1 sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, ali vsaj v delu, v katerem je odločeno, da je sodelovala pri kršitvi po 4. oktobru 1994, in člena 3 navedene odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, ter, podredno, odpravo ali bistveno znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena.

29

V podporo svoji tožbi je družba ADM navedla štiri tožbene razloge, sestavljene iz več trditev.

30

Prvič, družba ADM se je sklicevala na napačno uporabo Smernic v obravnavani zadevi. Predvsem je opozorila, da Komisija ni navedla nobenega preudarka Skupnostne politike glede konkurence, s katerim bi upravičila bistveno povišanje zneska globe z uporabo Smernic.

31

Sodišče prve stopnje je ta tožbeni razlog v točki 44 izpodbijane sodbe zavrnilo, ker Komisiji ni mogoče odvzeti pristojnosti za povišanje glob zaradi zagotavljanja uresničevanja Skupnostne politike glede konkurence, v točkah 47 in 48 te sodbe pa, ker povišanje glob s strani Komisije ni bilo očitno nesorazmerno glede na cilj zagotavljanja tega uresničevanja in ker bi morala družba ADM namreč razumno predvideti, da lahko Komisija kadar koli pretehta splošno raven glob v okviru uresničevanja druge politike glede konkurence.

32

Drugič, družba ADM je ugovarjala oceni teže kršitve in podrobneje navajala, da Komisija ni upoštevala dovolj omejenega zneska prometa, ki ga je ustvarila s prodajo natrijevega glukonata.

33

Potem ko je Sodišče prve stopnje v točkah 76 in 77 izpodbijane sodbe opozorilo, da je promet od prodaje eden od elementov presoje, s katerimi se določa globo, je v točki 86 te sodbe ugotovilo, da je Komisija resnično upoštevala promet sodelujočih pri omejevalnem sporazumu od prodaje natrijevega glukonata, zato da je zadevna podjetja različno obravnavala.

34

Tretjič, družba ADM je v okviru istega tožbenega razloga v zvezi z oceno teže kršitve trdila, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker naj bi v zadevi, v kateri je bila izdana Odločba Komisije 2003/437/ES z dne 11. decembra 2001 glede postopka na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGS (zadeva: COMP/E-1/37.027 – Cinkov fosfat) (UL 2003, L 153, str. 1, v nadaljevanju: odločba cinkov fosfat) in v kateri so bile okoliščine primerljive z okoliščinami kršitve v obravnavani zadevi, naložila precej nižji znesek globe.

35

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točkah od 107 do 111 izpodbijane sodbe opozorilo, da praksa odločanja Komisije ni pomenila pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence in da je bila zato ta trditev pritožnice neupoštevna. Glede preostalega je v točki 113 te sodbe dodalo, da so bile okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana sporna sodba, in tiste v zadevi, v kateri je bila izdana odločba cinkov fosfat, očitno različne, in presodilo, da je treba v vsakem primeru in v skladu z njegovo neomejeno pristojnostjo ohraniti osnovni znesek, ki ga je Komisija določila za kršitev družbe ADM.

36

Četrtič in še v okviru tožbenega razloga o oceni teže kršitve, družba ADM trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, s tem da je z upoštevnega trga izključila substitute natrijevega glukonata.

37

Sodišče prve stopnje je, ko je v točki 237 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba ADM ni dokazala, da naj vpliv omejevalnega sporazuma o natrijevem glukonatu na širši trg sredstev za kelatizacijo ne bi obstajal oziroma naj bi bil vsaj zanemarljiv, zavrnilo to trditev.

38

Petič, v okviru tožbenega razloga v zvezi z napako pri presoji trajanja kršitve je družba ADM izpodbijala presojo Komisije v zvezi z njenim ravnanjem na sestanku z dne 4. oktobra 1994.

39

Sodišče prve stopnje je v točki 247 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se družba ADM na tem sestanku ni javno distancirala od omejevalnega sporazuma, in potrdilo presojo Komisije, v skladu s katero se je ravnanje družbe ADM lahko označilo za strateško. V točkah od 248 do 250 te sodbe je ocenilo, da so navedbe drugih udeleženk pri omejevalnem sporazumu potrdile to razlago.

40

Šestič in v okviru istega tožbenega razloga v zvezi z napako pri presoji trajanja kršitve, je družba ADM Komisiji očitala, da je sestanek, ki je potekal od 3. do , štela za dokaz, da je omejevalni sporazum takrat še vedno veljal.

41

Sodišče prve stopnje je zavrnilo to trditev z obrazložitvijo, ki je temeljila na petih sestavinah, in je med drugim v točki 263 izpodbijane sodbe poudarilo, da je opomba, ki jo je družba Roquette zapisala na navedenem sestanku, potrdila stališče Komisije.

42

Sedmič, v okviru tožbenega razloga v zvezi z napačno presojo s strani Komisije glede uporabe olajševalnih okoliščin je družba ADM navedla, da ji Komisija napačno ni priznala znižanja globe, čeprav je kršenje prenehala takoj, ko so prvič posegli ameriški organi, pristojni za konkurenco.

43

Sodišče prve stopnje je, potem ko se je v točkah od 277 do 280 izpodbijane sodbe osredotočilo na razlago točke 3 Smernic, v točki 283 navedene sodbe ugotovilo, da družba ADM zaradi svojega ravnanja ne more biti upravičena do upoštevanja olajševalnih okoliščin in je zato zavrnilo ta tožbeni razlog ter celotno tožbo.

Predlogi strank pred Sodiščem

44

Družba ADM predlaga Sodišču:

naj izpodbijano sodbo razveljavi, ker je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, vloženo zoper sporno odločbo;

naj člen 3 sporne odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;

podredno, naj spremeni navedeni člen 3, da bi se znižala ali odpravila globa, ki ji je bila naložena;

podredno, naj zadevo vrne Sodišču prve stopnje, da odloči v skladu s pravnimi mnenji Sodišča, in

naj Komisiji naloži, da nosi svoje stroške in plača stroške družbe ADM v postopku pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

45

Komisija predlaga Sodišču, naj:

zavrne pritožbo in

pritožnici naloži plačilo stroškov.

Pritožba

46

Družba ADM v podporo svoji tožbi v bistvu navaja štiri pritožbene razloge, ki se nanašajo na:

napačno uporabo prava v zvezi z uporabo načel o načinu določanja globe, ker je Sodišče prve stopnje za njeno določitev uporabilo napačno načelo;

napačno uporabo prava v zvezi s presojo vpliva omejevalnega sporazuma na upoštevni trg;

napačno uporabo prava pri določitvi datuma prenehanja omejevalnega sporazuma in

podredno, napačno uporabo prava v zvezi z upoštevanjem olajševalnih okoliščin.

Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi z uporabo načel o načinu določanja globe

Trditve strank

47

Prvi pritožbeni razlog, na katerega se sklicuje družba ADM, se deli na štiri dele.

– Prvi del prvega pritožbenega razloga: neobrazložitev

48

Po mnenju družbe ADM Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je bila naložena globa – ki bi bila v skladu s prejšnjo prakso Komisije nižja od globe, naložene na podlagi retroaktivne uporabe Smernic – tako zelo povišana. Čeprav družba ADM priznava, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri določanju glob, ki jih nalaga, pa vseeno poudarja, da Komisija presega svojo pristojnost, kadar s preudarki Skupnostne politike glede konkurence ne izkaže potrebe po povišanju globe. Komisija in Sodišče prve stopnje pa naj ne bi navedla takih utemeljitev, čeprav naj bi bilo to nujno v skladu z ustaljeno sodno prakso (sodbi z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 108 in 109, in z dne v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 227) in z zahtevo, navedeno v prvem odstavku Smernic, da so globe del skladne in nediskriminatorne politike.

49

Komisija ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo na trditve družbe ADM v zvezi z uporabo Smernic v obravnavani zadevi za določitev globe in je tako upravičilo povišanje, ki iz tega izhaja. Poudarja, da je vsaka dodatna obrazložitev odveč, ker je že cilj Smernic preglednost podrobnih pravil za določitev glob.

– Drugi del prvega pritožbenega razloga: neupoštevanje meril, določenih z zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji

50

Sodišče prve stopnje je po mnenju družbe ADM napačno uporabilo pravo s tem, da je med drugim v točki 47 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija izpolnila merila, določena z zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, ter tako upravičila svojo diskrecijsko pravico za povišanje globe. Komisija in Sodišče prve stopnje naj namreč ne bi navedla preudarkov, ki bi upravičevali povišanje globe, ki je presegla znesek, ki naj bi bil posledica uporabe obvestila Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003“ (UL 2006, C 210, str. 2).

51

Komisija primarno meni, da je drugi del prvega pritožbenega razloga nedopusten, ker se omejuje na splošno in nejasno izpodbijanje višine globe, ki jo je potrdilo Sodišče prve stopnje, in je torej predlog za ponovno preučitev. Šlo naj bi vsaj za ponovitev prvega dela prvega pritožbenega razloga. Podredno Komisija opozarja, da je iz ponavljajoče se sodne prakse, ki je bila nazadnje potrjena s sodbo z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji (C-397/03 P, ZOdl., str. I-4429, točki 20 in 21), razvidno, da ima možnost, da višino globe kadar koli prilagodi potrebam Skupnostne politike glede konkurence.

– Tretji del prvega pritožbenega razloga: kršitev pravnih načel, ki veljajo za način določanja glob

52

Družba ADM trdi, da je Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo Komisiji dovolilo, da prometa, ustvarjenega z zadevnim proizvodom, ne uporabi za osnovo za izračun višine globe. Tako naj bi bil ta promet v točkah od 84 do 87 te sodbe uporabljen le za razlikovalno ponderiranje za izračun globe. Drugače kot je odločilo Sodišče prve stopnje, naj bi bilo v obvestilu Komisije, navedenem v točki 50 te sodbe, poudarjeno, da je izhodišče za določitev višine globe promet. Na podlagi tega bi bila globa precej nižja od globe, naložene na podlagi napačnega načina izračuna, ki ga je uporabila Komisija in ga je potrdilo Sodišče prve stopnje.

53

Komisija se je oprla na sodbo z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji (C-113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točka 196) in poudarila, da je le Sodišče prve stopnje pristojno za nadzor nad načinom, na katerega je Komisija v posameznem primeru presodila težo nezakonitih ravnanj. V zvezi s tem meni, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo vse dejavnike, pomembne za zadevo, in da je odgovorilo na vse trditve ADM. Poleg tega naj bi bilo iz sporne odločbe in izpodbijane sodbe razvidno, da je bil promet od prodaje natrijevega glukonata uporabljen za osnovo za določitev višine globe.

– Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja

54

Po mnenju družbe ADM bi bilo treba omejevalni sporazum, pri katerem je bila udeležena, obravnavati enako kot omejevalni sporazum v zadevi, v kateri je bila izdana odločba cinkov fosfat. Nasprotno od tega, kar je razsodilo Sodišče prve stopnje, naj namreč med to zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana sporna odločba, ne bi bilo relevantnih objektivnih razlik, s katerimi bi se upravičile različne globe. Po eni strani naj sodbe, na katere se je sklicevalo Sodišče prve stopnje, ne bi bile upoštevne, ker so bile izdane pred objavo Smernic. Po drugi strani naj bi bili dejavniki, na katere se je oprlo Sodišče prve stopnje, da je v okviru svoje neomejene pristojnosti potrdilo naložene globe, enaki kot tisti v zadevi, v kateri je bila izdana odločba cinkov fosfat.

55

Komisija navaja, prvič, da je Sodišče prve stopnje navedlo objektivne dejavnike razlikovanja med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana odločba cinkov fosfat. Drugič, družba ADM naj ne bi ugovarjala sodni praksi, v skladu s katero prejšnja upravna praksa Komisije ne more biti pravni okvir za določanje glob na področju konkurence. Tretjič, iz izpodbijane sodbe naj bi izhajalo, da družba ADM ni dokazala, da je obstajala diskriminacija pri določanju višine globe. Sodišče naj zato ne bi bilo pristojno, da s svojo presojo nadomesti presojo Sodišča prve stopnje o navedenem znesku, kot je razvidno iz sodbe z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji (C-407/04 P, ZOdl., str. I-829, točka 152).

Presoja Sodišča

56

S prvima deloma prvega pritožbenega razloga, ki ju je treba obravnavati skupaj, družba ADM očita Sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na njeno trditev, v skladu s katero Komisija v sporni odločbi in pisnih stališčih, predloženih v postopku na prvi stopnji, ni utemeljila ali predložila dokazov, da izvajanje politike Skupnosti glede konkurence zahteva, da se družbi ADM na podlagi retroaktivne uporabe Smernic naloži globa, ki je precej višja od glob, naloženih na podlagi prejšnje upravne prakse Komisije. Sodišče prve stopnje naj bi s tem napačno uporabilo pravo, ker ni zahtevalo take utemeljitve, ki pa je v skladu z zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji nujna.

57

Uvodoma je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 43 do 49 izpodbijane sodbe odgovorilo na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti kazni, ker je globa, ki je bila družbi ADM naložena na podlagi uporabe Smernic, višja od glob, ki jih je Komisija naložila v preteklosti.

58

Sodišče prve stopnje je ta tožbeni razlog zavrnilo s tem, da je v točki 48 izpodbijane sodbe poudarilo, da bi morala družba ADM razumno predvideti povišanje glob v primerjavi z globami, določenimi v času, ko so bile storjene zadevne kršitve.

59

Iz sodne prakse, na katero je v točki 46 izpodbijane sodbe opozorilo Sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da morajo podjetja, ki so v upravnem postopku, ki lahko privede do izreka globe, upoštevati možnost, da Komisija kadar koli poviša globe v primerjavi z globami, ki jih je naložila v preteklosti. To velja, kadar Komisija poviša globe, ko jih izreka v posamičnih odločbah, in tudi, če se to povišanje opravi z uporabo splošnoveljavnih pravil ravnanja, kot so Smernice (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 229 in 230).

60

V obravnavanem primeru je Komisija za določitev globe, naložene družbi ADM, uporabila Smernice. Po eni strani je v teh Smernicah določeno pravilo ravnanja, od katerega se Komisija ne more oddaljiti, ne da bi bila sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnega pričakovanja. Po drugi strani je s Smernicami zagotovljena pravna varnost zadevnih podjetij s tem, da je v njih določena metodologija, ki jo je Komisija uporabila za določanje glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, C-266/06 P, točka 53).

61

Kot je bilo navedeno v točki 43 izpodbijane sodbe, je bistvena novost Smernic, da se kot izhodišče za izračun zneska globe uporabi osnovni znesek, ki je določen v okviru za to predvidenega razpona, določenega v navedenih smernicah, pri čemer razponi ustrezajo različnim stopnjam teže kršitev, kot taki pa nimajo nobene zveze z upoštevnim prometom. Ta metoda temelji predvsem na – sicer relativni in prilagodljivi – določitvi tarif glob (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 225).

62

Komisija mora pri presoji teže kršitve upoštevati več dejavnikov, ki omogočajo določitev zneska globe, med drugim preudarke, povezane z nujnostjo njegovega povišanja.

63

To izhaja iz člena 15(2) Uredbe št. 17, ki med merili za določanje višine globe našteva le težo in trajanje kršitve, ter v bistvu iz zgoraj navedene sodbe Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, na katero se sklicuje tudi pritožnica in v kateri je Sodišče v točki 106 navedlo, da mora Komisija pri presoji teže kršitve, da bi določila višino globe, upoštevati ne le posebne okoliščine primera, ampak tudi okvir, v katerem je bila kršitev storjena, in zagotoviti odvračilni učinek svojega ukrepa.

64

V obravnavani zadevi je Sodišče prve stopnje v točki 47 izpodbijane sodbe – s katero je odgovorilo na trditev pritožnice v zvezi z nesorazmernostjo domnevnega povišanja globe s strani Komisije v zvezi s ciljem izvajanja politike konkurence – zavrnilo to trditev, ne da bi to vplivalo na njegovo presojo teže kršitve, podano v točki 99 in naslednjih izpodbijane sodbe.

65

Tako je Sodišče prve stopnje ob tem, ko je preučilo težo kršitve, kot jo je določila Komisija, med drugim v točki 103 izpodbijane sodbe opozorilo na razloge, zaradi katerih je Komisija pritožnici naložila tako globo, ob tem pa se je sklicevalo na točke 6, 8 in 9 sporne odločbe.

66

Sodišče prve stopnje je s tem uporabilo rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v zgoraj navedeni sodbi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji ter jo podrobneje v zvezi z uporabo Smernic ponovilo v zgoraj navedeni sodbi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je Sodišče – ne da bi od Komisije zahtevalo, da navede jasne utemeljitve, ki bi presegle to, kar se zahteva s Smernicami – v točki 232 navedlo, da uporaba Smernic za kršitve, ki so bile storjene, preden so bile te smernice sprejete, ni kršitev niti načela prepovedi retroaktivnosti niti načela pravne varnosti.

67

Torej se Sodišču prve stopnje ne more očitati neutemeljitev niti napačna uporaba sodne prakse Sodišča.

68

Prva dela prvega pritožbenega razloga zato ne moreta biti upoštevna.

69

Družba ADM s tretjim delom prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje v bistvu očita, da ni razsodilo, da bi Komisija morala upoštevati promet od prodaje natrijevega glukonata kot ustrezno osnovo za izračun globe.

70

Prvič, ker je Sodišče prve stopnje v točki 78 izpodbijane sodbe poudarilo, da promet od prodaje zadevnega proizvoda „lahko“ pomeni primerno osnovo za presojo škode za konkurenco na trgu zadevnega proizvoda v Skupnosti, mu pritožnica ne more očitati, da si nasprotuje, ko tega merila dejansko ne uporabi za primerno osnovo.

71

Drugič, v uvodu je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za določitev glob upoštevati trajanje kršitve in vse dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže teh kršitev (glej zgoraj navedeni sodbi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 129, in Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 240).

72

V zvezi s tem je treba težo kršitev konkurenčnega prava Skupnosti ugotoviti ob upoštevanju velikega števila dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, in to ne da bi obstajal zavezujoč in dokončen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (zgoraj navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 129 in navedena sodna praksa).

73

Med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, so ravnanje vsakega od podjetij, vloga, ki jo ima vsako od podjetij pri vzpostavitvi omejevalnega sporazuma, korist, ki jo je vsako od njih lahko imelo od tega sporazuma, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 129, in Dalmine proti Komisiji, točka 130).

74

V zvezi s tem je za določitev globe dovoljeno, da se upoštevata celotni promet podjetja, ki je, čeprav približen in nepopoln, pokazatelj njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, ki je predmet kršitve in je lahko pokazatelj njenega obsega. Nobeni od teh številk se ne sme glede na druge dejavnike presoje pripisati nesorazmerni pomen, zato določitev ustrezne globe ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi prometa od prodaje zadevnega proizvoda (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 100).

75

Poleg tega pravo Skupnosti ne vsebuje splošnoveljavnega načela, v skladu s katerim mora biti kazen sorazmerna prometu, ki ga je podjetje ustvarilo s prodajo proizvoda, ki je predmet kršitve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 101).

76

Iz tega izhaja – drugače kot trdi družba ADM – da je Sodišče prve stopnje v točki 78 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da promet od prodaje natrijevega glukonata ne pomeni edinega merila, na podlagi katerega bi Komisija morala presoditi težo kršitve. V nobenem primeru pa ne pomeni nujno izhodišča za izračun glob.

77

To izhaja tudi iz Smernic, kot je bilo poudarjeno v točki 61 te sodbe. Če bi bilo torej treba uporabiti stališče, ki ga zagovarja pritožnica, bi to gotovo privedlo do kršitve pravil, ki jih določajo navedene smernice, za katere je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se uporabljajo za kršitev, ki jo je storila pritožnica.

78

Pritožnica zato Sodišču prve stopnje ne more očitati, da je s tem, da prometa z zadevnim proizvodom ni uporabilo za izhodišče za določitev višine globe, ki ji je bila naložena, kršilo pravna načela, ki urejajo izračun glob.

79

Tretjič, Sodišče prve stopnje je med drugim v točkah 86 in 87 izpodbijane odločbe, s sklicevanjem zlasti na uvodne izjave od tristo oseminsedemdeset do tristo dvainosemdeset sporne odločbe, opozorilo na način, na katerega je Komisija promet, ustvarjen s prodajo natrijevega glukonata, upoštevala za določitev višine globe. V zvezi s tem je menilo, da Komisija ni prekoračila svoje široke diskrecijske pravice, v točki 114 navedene sodbe pa je ocenilo, da „je [bil] osnovni znesek, ki ga je določila za kršitev, ki jo je v tem primeru storila družba ADM, primeren glede na vse dejavnike, ki jih je navedla Komisija v [izpodbijani] [o]dločbi, in presojo, podano glede nekaterih od teh dejavnikov v [isti] sodbi“.

80

Ustaljena sodna praksa je, da ni v pristojnosti Sodišča, da podvomi o prosti presoji dejstev Sodišča prve stopnje, saj je samo Sodišče prve stopnje pristojno za nadzor nad načinom, kako je Komisija v vsakem od primerov presodila težo nezakonitih ravnanj (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točka 196).

81

Torej je treba tudi tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

82

V zvezi s četrtim delom tega pritožbenega razloga je Sodišče prve stopnje v točkah od 108 do 110 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero praksa odločanja Komisije ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence, pri čemer ima Komisija glede določanja višine glob široko diskrecijsko pravico in ni omejena s svojimi prejšnjimi presojami (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 213).

83

Sodišče prve stopnje je glede tega v točki 111 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je zgolj sklicevanje družbe ADM na odločbo cinkov fosfat samo po sebi neupoštevno, ker Komisija te zadeve ni bila dolžna presojati enako.

84

Ugotoviti je treba, da družba ADM v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko izpodbilo ta dejavnik, ki je odločilno vplival na razloge izpodbijane sodbe.

85

Družba ADM se namreč omeji na izpodbijanje dejavnikov, na podlagi katerih se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana odločba cinkov fosfat, ki jih je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 113 izpodbijane sodbe, vendar ne navaja, zakaj naj se v obravnavani zadevi ne bi upoštevala ustaljena sodna praksa, ki jo je Sodišče prve stopnje navedlo v točkah 108 in 109 te sodbe.

86

Torej je treba četrti del prvega pritožbenega razloga zavrniti, zato pa je treba zavrniti tudi celotni prvi pritožbeni razlog kot delno neutemeljen in delno nedopusten.

Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s presojo vpliva omejevalnega sporazuma na upoštevni trg

Trditve strank

87

Drugi pritožbeni razlog se deli na tri dele.

– Prvi del drugega pritožbenega razloga: kršitev načela, v skladu s katerim mora Komisija spoštovati pravila, ki si jih sama določi

88

Družba ADM navaja, da Sodišče prve stopnje ni preučilo njene trditve, da naj Komisija ne bi opredelila upoštevnega trga za določitev vpliva omejevalnega sporazuma, čeprav gre za nujni pogoj, določen v Smernicah. Če bi Komisija pravilno opredelila navedeni trg, če bi namreč upoštevala substitute, ki so na trgu proizvodov za kelatizacijo, bi ugotovila, da omejevalni sporazum morda ne vpliva na cene.

89

Po mnenju Komisije očitek družbe ADM temelji na napačnem razumevanju namena, ki ga ima opredelitev zadevnega trga. V obravnavanem primeru je Sodišče prve stopnje v točki 226 izpodbijane sodbe poudarilo, da je Komisija zadevni trg opredelila pred preučitvijo teže kršitve, ki jo je storila družba ADM. Pritožnica naj bi zato Sodišču predlagala, naj v pritožbenem postopku zavzame stališče o dejstvih, glede katerih ni mogla predložiti dokazov na prvi stopnji.

– Drugi del drugega pritožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

90

Sodišče prve stopnje naj bi s tem, da je brez vsake utemeljitve zavrnilo trditve družbe ADM, da obstajajo dokazi o tem, da omejevalni sporazum ne vpliva na upoštevni trg, kršilo obveznost obrazložitve. V zvezi s tem naj bi bilo na podlagi dokazov, ki jih je družba ADM predložila na prvi stopnji, nedvomno razvidno, da so spremembe cen natrijevega glukonata po omejevalnem sporazumu povzročili drugi dejavniki.

91

Po mnenju Komisije iz izpodbijane sodbe, predvsem njenih točk od 232 do 236, jasno razvidno, da je Sodišče prve stopnje preučilo vse dokaze, ki mu jih je predložila družba ADM, preden je ugotovilo, da ti dokazi ne podpirajo stališča pritožnice.

92

Podredno Komisija dodaja, da je predlog družbe ADM enak pozivu Sodišču, naj preveri dokaze, predložene na prvi stopnji, kar naj ne bi bilo v njegovi pristojnosti v okviru pritožbenega postopka.

– Tretji del drugega pritožbenega razloga: Sodišče prve stopnje naj bi nezakonito obrnilo dokazno breme

93

Družba ADM v bistvu očita, da ji je bila z izpodbijano sodbo naložena obveznost dokazati, da bi bile cene enake tistim, ki jih je navedla Komisija, tudi če ne bi bilo omejevalnega sporazuma. Po eni strani naj bi iz Smernic izhajalo, da mora Komisija dokazati, da bi bile cene nižje, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma. Po drugi strani naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 177 in 184 izpodbijane sodbe priznalo, da ne bi bilo mogoče opredeliti natančne cene zadevnega proizvoda, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma.

94

Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje presodilo, da je vpliv kršitve na trg natrijevega glukonata pravno dovolj utemeljila. S tem naj bi ugotovilo, da družba ADM ni dokazala, da bi drugačna opredelitev upoštevnega trga privedla do drugačnega sklepa glede vpliva omejevalnega sporazuma. S tem tretjim delom drugega pritožbenega razloga naj bi se dejansko predlagalo Sodišču, naj v pritožbenem postopku ponovno preuči dejstva, zato naj bi bil nedopusten.

Presoja Sodišča

95

V zvezi z drugim pritožbenim razlogom, katerega dele je treba obravnavati skupaj, je treba najprej opozoriti, da je v okviru določitve globe v skladu s Smernicami dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na upoštevni trg dejavnik, ki se lahko upošteva pri presoji teže storjene kršitve.

96

Prvič, Sodišče prve stopnje je v točki 226 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v točkah od štiriintrideset do enainštirideset sporne odločbe opredelila trg zadevnega proizvoda kot trg natrijevega glukonata v trdni ali tekoči obliki in njegovega osnovnega proizvoda, glukonske kisline. Ob tem je poudarilo razloge, zaradi katerih Komisija ni upoštevala širšega trga, na katerega se je sklicevala družba ADM.

97

Drugič, Sodišče prve stopnje je v točkah od 229 do 231 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da zgolj trditev družbe ADM, da naj bi Komisija napačno opredelila upoštevni trg, ni zadosten dokaz, da v primeru uporabe opredelitve trga, ki jo zagovarja pritožnica, zadevna kršitev ne bi imela vpliva na navedeni trg.

98

Tretjič, potem ko je Sodišče prve stopnje v točki 232 izpodbijane sodbe opozorilo na način, ki ga je Komisija uporabila za določitev vpliva zadevne kršitve na trg, ki ga je opredelila, je v točkah od 233 do 237 navedene sodbe ocenilo, da se je pritožnica omejila na trditev, da je Komisija storila napako pri opredelitvi upoštevnega trga, vendar pa ni navedla, kako naj bi se z opredelitvijo trga, ki jo zagovarja, izključil kakršen koli dejanski učinek zadevne kršitve.

99

Iz navedenega izhaja, da družba ADM Sodišču prve stopnje ne more očitati, da je Komisiji dovolilo oceniti vpliv zadevne kršitve brez predhodne opredelitve upoštevnega trga. Kot je namreč razvidno iz točke 226 izpodbijane sodbe, je Komisija podala tako opredelitev.

100

Poleg tega je Sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dejstev ocenilo, da je bila analiza vpliva zadevne kršitve na upoštevni trg prepričljiva glede na dokaze, ki jih je v zvezi s tem navedla Komisija. S sklicevanjem na uvodno izjavo tristo štiriinpetdeset sporne odločbe je poudarilo, da je Komisija, da bi podkrepila svojo presojo, med drugim ugotovila povezavo med cenami natrijevega glukonata in začetkom veljavnosti omejevalnega sporazuma, ocenila raven cen tega proizvoda, ki bi prevladale, če ne bi bilo zadevnega omejevalnega sporazuma, in nazadnje ugotovila vpliv kršitve, ki jo je storila pritožnica, na trg natrijevega glukonata.

101

Poleg tega Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je obrnilo dokazno breme glede opredelitve upoštevnega trga ali da ni obrazložilo svoje presoje.

102

Prvič, v točki 237 izpodbijane sodbe se je Sodišče prve stopnje omejilo na ugotovitev, da pritožnica ni dokazala, da bi bil vpliv zadevnega omejevalnega sporazuma na širši trg, kot ga pojmuje ona, zanemarljiv ali celo neobstoječ. Torej je od pritožnice pravilno zahtevalo, da predloži ustrezne dokaze, s katerimi bi bilo mogoče zavrniti presojo Komisije, na katero se sklicuje v točkah 196 in 197 izpodbijane sodbe in katere namen je bil ugotoviti povezavo med spremembami cen na trgu natrijevega glukonata in začetkom veljavnosti omejevalnega sporazuma.

103

Taka ugotovitev bi bila še toliko nujnejša, če se upošteva, da je družba ADM na prvi stopnji navedla, da so se cene proizvodov, ki bi jih bilo treba po njenem mnenju kot del upoštevnega trga upoštevati skupaj z natrijevim glukonatom, spreminjale podobno kot cene natrijevega glukonata, in, kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 154 sklepnih predlogov, da pritožnica navaja, da naj omejevalni sporazum ne bi vplival na upoštevni trg, čeprav je pri njem sodelovala več let.

104

Drugič, Sodišče prve stopnje je odgovorilo na trditev družbe ADM o tem, da naj omejevalni sporazum ne bi vplival na trg natrijevega glukonata, s tem, da je menilo, da z dokazi, ki jih je predložila pritožnica, ni bilo mogoče izpodbiti presoje Komisije, in je tako izpolnilo svojo obveznost obrazložitve.

105

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, drugič, za presojo teh dejstev. Potem ko Sodišče prve stopnje ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 225 ES izvaja nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz njih izpeljalo Sodišče prve stopnje. Sodišče zato ni pristojno za ugotavljanje dejstev in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Ta presoja torej, razen v primeru izkrivljanja teh dokazov, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 29).

106

V obravnavanem primeru pritožnica s tem, da v pritožbi navaja dokaze, ki so bili predloženi na prvi stopnji in glede katerih je Sodišče prve stopnje presodilo, da so nezadostni, v bistvu predlaga Sodišču, naj ponovno preuči te dokaze, vendar pri tem ne navaja, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo te dokaze, kar je razlog, da Sodišče nima pristojnosti.

107

Glede na to, da je bilo med drugim v točki 102 te sodbe razsojeno, da Sodišče prve stopnje ni obrnilo dokaznega bremena in da se pritožnica ni sklicevala na izkrivljanje dokazov, je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in delno nedopusten.

Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri določitvi datuma prenehanja omejevalnega sporazuma

Trditve strank

108

Ta pritožbeni razlog se deli na štiri dele.

– Prvi del tretjega pritožbenega razloga: kršitev člena 81 ES zaradi napačne uporabe pravil o prenehanju omejevalnega sporazuma

109

Družba ADM v bistvu izpodbija presojo Sodišča prve stopnje iz točke 247 izpodbijane sodbe o njenih namenih na sestanku z dne 4. oktobra 1994. Ker je Sodišče prve stopnje domnevalo, da namen ravnanja družbe ADM na tem sestanku ni bil najaviti prenehanje sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, temveč je bilo njeno ravnanje veliko bolj strateško in namenjeno prevladi njene volje v omejevalnem sporazumu, je ugotovilo, da je družba ADM želela nadaljevati svojo vlogo pri omejevalnem sporazumu. Vendar pa se družbi ADM ne more očitati, da je bil njen namen le nadaljevati omejevalni sporazum, ker je javno izrazila pripravljenost prekiniti sodelovanje pri omejevalnem sporazumu in ker člen 81 ES ne dopušča, da bi se kršitev njegovih določb utemeljila s subjektivnimi dejavniki, temveč je omejen na prepoved ugotovljenih ravnanj.

110

Po mnenju Komisije je ustrezno merilo javnega sporočila o prenehanju sodelovanja pri omejevalnem sporazumu to, kako člani omejevalnega sporazuma razumejo ravnanja podjetja, ki preneha sodelovati pri takem sporazumu. V zvezi s tem mora to podjetje dokazati tako razumevanje. Čeprav je družba ADM dokazala, da je zapustila sestanek z dne 4. oktobra 1994, preden je bil končan, ni dokazala, da so drugi udeleženci razumeli to ravnanje kot prenehanje sodelovanja pri omejevalnem sporazumu. Vsekakor je bilo to dokazano z dokazi, ki jih je Sodišče prve stopnje obravnavalo v točki 249 izpodbijane sodbe.

– Drugi del tretjega pritožbenega razloga: izkrivljanje dokazov

111

Po mnenju družbe ADM je Sodišče prve stopnje storilo napako, ker v točkah od 248 do 250 izpodbijane sodbe na podlagi stališč družb JBL in Roquette ni ugotovilo, da pri omejevalnem sporazumu ni sodelovala od sestanka z dne 4. oktobra 1994. S tem naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze.

112

Po mnenju Komisije je mogoče na podlagi dokazov, na katere se sklicuje družba ADM, sklepati, da je družba Roquette zapustila sestanek z dne 4. oktobra 1994. Vendar pa naj to ne bi pomenilo, da je bil omejevalni sporazum prekinjen na ta dan, še manj pa, da je družba ADM prenehala sodelovati pri njem.

– Tretji del tretjega tožbenega razloga: Sodišče prve stopnje je kršilo člen 81 ES s tem, da je presodilo, da sestanek, ki je potekal od 3. do 5. junija 1995, pomeni protikonkurenčno ravnanje

113

Družba ADM izhaja iz tega, da je prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu po sestanku z dne 4. oktobra 1994, in meni, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 81 ES, ker je presodilo, da je navedeni omejeni sporazum obstajal tudi po tem datumu in da sestanek, ki je potekal od do , to potrjuje. Vendar pa naj Sodišče prve stopnje od Komisije ne bi zahtevalo, da dokaže, da so imeli pogovori, ki so potekali na tem sestanku, protikonkurenčni učinek.

114

Ker po mnenju Komisije družba ADM 4. oktobra 1994 ni prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu, je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sestanek, ki je potekal od do , ni bil začetek novega omejevalnega sporazuma.

– Četrti del tretjega pritožbenega razloga: napačna razlaga dokaza

115

Sodišče prve stopnje naj bi s tem, da je v točki 263 izpodbijane sodbe ocenilo, da je opombo – pripisano družbi Roquette in na katero je oprlo svojo presojo v zvezi z nadaljevanjem omejevalnega sporazuma – družba Roquette napisala na sestanku, ki je potekal od 3. do , ta dokaz izkrivilo v dveh pogledih. Po eni strani naj bi to opombo napisali ameriški organi, pristojni za konkurenco, in po drugi strani naj ta opomba ne bi bila napisana med sestankom, ki je trajal od do .

116

Komisija poudarja, da je iz uvodne izjave dvesto triintrideset sporne odločbe razvidno, da je opombo, ki jo Sodišče prve stopnje navaja v točki 263 izpodbijane sodbe, predložila družba Roquette. V vsakem primeru pa naj ta dokaz ne bi bil odločilen za obrazložitev Sodišča prve stopnje.

Presoja Sodišča

117

Najprej je treba poudariti, da je v pritožbenem postopku presoja Sodišča omejena na morebitno napačno uporabo prava in na izkrivljanje dokazov s strani Sodišča prve stopnje.

118

Družba ADM tako v okviru prvega dela tretjega tožbenega razloga izpodbija dejstvo, da Sodišče prve stopnje njenega odhoda s sestanka z dne 4. oktobra 1994 ni razlagalo kot prenehanje njenega sodelovanja pri zadevnem omejevalnem sporazumu. Sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno uporabilo merila javnega distanciranja, ker je vanj nepravilno vključilo subjektivni dejavnik, namreč namen družbe ADM.

119

V skladu z ustaljeno sodno prakso za dokaz sodelovanja podjetja pri omejevalnem sporazumu zadošča, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ki jim ni očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na teh sestankih ugotovljeno, mora to podjetje predložiti indice, ki lahko dokažejo, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je konkurentom pokazalo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (glej sodbo z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 81).

120

Kako drugi udeleženci omejevalnega sporazuma razumejo namen zadevnega podjetja, je torej odločilno za presojo, ali se je to podjetje hotelo distancirati od nezakonitega dogovora. Sodišče prve stopnje je zato lahko v točki 247 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da samega dejstva, da je pritožnica zapustila sestanek z dne 4. oktobra 1994, ni mogoče šteti za javno distanciranje od zadevnega omejevalnega sporazuma, in da mora družba ADM predložiti indice o tem, da so udeleženci pri omejevalnem sporazumu šteli, da je prenehala sodelovati.

121

Družba ADM v zvezi s tem v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo predložene dokaze s tem, da je v točki 248 izpodbijane sodbe presodilo, da na podlagi nobenega od dokumentov, na katere se je sklicevala pritožnica, ni bilo mogoče ugotoviti, da so drugi udeleženci zadevnega omejevalnega sporazuma njeno ravnanje na sestanku z dne 4. oktobra 1994 razumeli kot javno distanciranje od vsebine tega omejevalnega sporazuma.

122

Družba ADM se je, da bi dokazala, da je po sestanku z dne 4. oktobra 1994 prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu, sklicevala med drugim na dokumente drugih udeležencev tega sestanka, natančneje na dopis z dne , ki ga je družba JBL naslovila na Komisijo, dopis z dne , ki ga je družba Fujisawa naslovila na Komisijo, in na dopis z dne , ki ga je družba JBL naslovila na Komisijo. V obravnavani zadevi pritožnica ne ugovarja vsebini teh dokumentov, kot jo je ugotovilo Sodišče prve stopnje, temveč njegovi razlagi te vsebine v točkah od 249 do 215 izpodbijane sodbe.

123

Sodišče prve stopnje je v točkah 249 in 251 izpodbijane sodbe v zvezi z dopisi družbe JBL z dne 30. aprila in navedlo, da ne vsebujejo nobenega opisa ravnanja družbe ADM na sestanku z dne in se omejujejo na navedbo, da družba Roquette ne bo več spoštovala protikonkurenčnih dogovorov.

124

Sodišče prve stopnje je torej povsem zakonito razlagalo te dokumente s tem, da je ocenilo, da družba ADM z njimi ne more dokazati, da je po sestanku z dne 4. oktobra 1994 prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu.

125

Nasprotno, Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki so navedeni v točkah 250 in 251 izpodbijane sodbe in ki jim družba ADM ne nasprotuje – namreč dopisa družbe Fujisawa z dne 12. maja 1998, v katerem je bilo navedeno, da je bil omejevalni sporazum končan šele leta 1995, ter dopisa družba JBL z dne , v katerem je bilo navedeno, da je pritožnica na sestanku z dne predlagala drugačno ureditev prodajnih količin – menilo, da družba ADM ni dokazala, da je po tem sestanku prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu, ne da bi pri tem izkrivilo dokaze, s katerimi je razpolagalo.

126

V zvezi s četrtim delom tretjega pritožbenega razloga je treba poudariti, da se je Sodišče prve stopnje za presojo, da je zadevni omejevalni sporazum trajal do sestanka, ki je potekal od 3. do , oprlo na pet dejavnikov.

127

Tako je v točkah od 258 do 262 izpodbijane sodbe spomnilo, ne da bi družba ADM temu nasprotovala, da so bili na navedenem sestanku prisotni vsi udeleženci omejevalnega sporazuma in da so razpravljali o leta 1994 ustvarjeni prodaji natrijevega glukonata, pri tem pa so poskušali uvesti nov sitem informiranja o tej prodaji, da bi določili skupno velikost trga natrijevega glukonata.

128

Sodišče prve stopnje se je nato v točki 263 izpodbijane sodbe oprlo na dokument, ki ga pripisuje družbi Roquette, s katerim je bilo potrjeno, da so imeli udeleženci na sestanku, ki je potekal od 3. do , namen ohraniti svoje protikonkurenčno ravnanje.

129

Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 264 izpodbijane sodbe zavrnilo dokaze, ki jih je predložilo podjetje ADM, s katerimi bi bilo po njenem mnenju omajano stališče Komisije glede značilnosti sestanka, ki je potekal od 3. do .

130

Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točki 266 izpodbijane sodbe ocenilo, da je trditev, da je navedeni sestanek potekal istočasno kot splošni sestanek proizvajalcev, neupoštevna.

131

Sodišče prve stopnje zaradi navedenega in ob upoštevanju, da je pravilno razsodilo, da je Komisija lahko štela, da družba ADM ni prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu na sestanku z dne 4. oktobra 1994, ni napačno uporabilo prava s tem, da je potrdilo stališče Komisije, v skladu s katerim je bil sestanek, ki je potekal od do , nadaljevanje zadevnega omejevalnega sporazuma.

132

Da je tako razsodilo, se je Sodišče prve stopnje oprlo na dejstva in dokaze, ki jih Sodišče v pritožbenem postopku ne more ponovno preučiti, razen če bi šlo za njihovo izkrivljanje.

133

Družba ADM v obravnavani zadevi v okviru četrtega dela tretjega pritožbenega razloga navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje v točki 263 izpodbijane sodbe izkrivilo opombo, ki jo je družba Roquette predložila Komisiji, s tem, da je štelo, da je bila ta opomba zapisana na sestanku, ki je potekal od 3. do .

134

Vendar se je izkazalo, kot poudarja pritožnica in kar priznava tudi Komisija, da tega dokumenta ni napisala družba Roquette, temveč ga je le predložila, in da je bil napisan po navedenem sestanku.

135

S tem je Sodišče prve stopnje izkrivilo ta dokaz.

136

Vendar, kot poudarja generalna pravobranilka v točkah 214 in 215 sklepnih predlogov, zaradi takega izkrivljanja izpodbijana sodba ne more biti razveljavljena.

137

Kot namreč izhaja iz točk od 126 do 130 te sodbe, so razlogi, ki jih je Sodišče prve stopnje navedlo za presojo, da je bil sestanek, ki je potekal od 3. do , poskus nadaljevanja spornega omejevalnega sporazuma, temeljili na petih dejavnikih, med katerimi je bila opomba, pripisana družbi Roquette.

138

Poleg tega je Sodišče prve stopnje samo relativiziralo dokazno vrednost tega dokumenta s tem, da je v točki 263 izpodbijane sodbe presodilo, da navedena opomba daje le nejasno predstavo o vsebini razprav na sestanku, ki je potekal od 3. do , in s tem, da je štelo, da le potrjuje stališče, ki ga je zagovarjala Komisija.

139

Četrti del tretjega pritožbenega razloga je zato neupošteven.

140

Nazadnje, glede tretjega dela tretjega pritožbenega razloga je treba opozoriti, kot je storilo Sodišče prve stopnje v točki 265 izpodbijane sodbe, da pri presoji uporabe člena 81(1) ES za omejevalni sporazum ali usklajeno ravnanje ni treba upoštevati dejanskih učinkov sporazuma, če se izkaže, da je njegov namen preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Sodišče prve stopnje zato v zvezi s tem ni narobe uporabilo prava.

141

Iz navedenega zato izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in delno nedopusten.

Četrti pritožbeni razlog, naveden podredno: napačna uporaba prava v zvezi z upoštevanjem olajševalnih okoliščin

Trditve strank

142

Po mnenju družbe ADM je Sodišče prve stopnje v točki 287 izpodbijane sodbe s tem, da je zanikalo obveznost Komisije, da prizna olajševalne okoliščine, določene v Smernicah za primer prenehanja omejevalnega sporazuma, napačno razlagalo te smernice. Poleg tega in v nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče prve stopnje, na uporabo olajševalnih okoliščin ne more vplivati dejstvo, da je bil sporni omejevalni sporazum tajen.

143

Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni štelo, da se zaradi prenehanja kršitve globa samodejno zniža. Komisija naj bi pri tem imela diskrecijsko pravico, zlasti v zvezi z ravnanjem zadevnega podjetja. V obravnavani zadevi naj družba ADM ne bi odločilno prispevala k upravnemu postopku, tako da ne more biti upravičena do olajševalnih okoliščin.

Presoja Sodišča

144

Opozoriti je treba, da je v točki 3 Smernic v bistvu navedeno, da se osnovni znesek globe, ki ga določi Komisija, znižal med drugim, če obtoženo podjetje preneha kršitev takoj, ko poseže Komisija.

145

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 280 izpodbijane sodbe menilo, da je bilo treba to določbo razlagati tako, da bi le posebne okoliščine tega primera, v katerih se kršitev preneha takoj, ko poseže Komisija, lahko upravičile upoštevanje te okoliščine kot olajševalne okoliščine.

146

Sodišče prve stopnje je zato v skladu s točko 3 Smernic zavrnilo stališče pritožnice, da mora biti posledica prenehanja omejevalnega sporazuma samodejno znižanje osnovnega zneska globe, pri čemer je v točki 279 izpodbijane sodbe poudarilo, da bi taka razlaga te določbe škodila polnemu učinku člena 81(1) ES.

147

Ni mogoče očitati, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo.

148

Treba je namreč ugotoviti, da je priznanje takega znižanja osnovnega zneska globe nujno povezano z okoliščinami primera, ki lahko Komisijo privedejo do tega, da podjetju, ki je udeleženo pri nedovoljenem sporazumu, ne prizna koristi od njih.

149

Priznati upravičenje do olajševalnih okoliščin v položajih, v katerih je podjetje udeleženo pri očitno nezakonitem sporazumu, za katerega je vedelo ali ni moglo ne vedeti, da je kršitev, lahko torej spodbudi podjetja, da nadaljujejo tajni sporazum, kolikor dolgo je mogoče, v upanju, da njihovo ravnanje ne bo nikoli odkrito, pri čemer pa se zavedajo, da bo, če bo njihovo ravnanje odkrito, njihova globa lahko znižana, če bodo po tem prenehala kršitev. Taka odobritev bi naloženi globi odvzela vsak odvračilni učinek in bi škodovala polnemu učinku člena 81(1) ES.

150

Sodišče prve stopnje je zato upravičeno presodilo, da pritožnica, ker je sodelovala pri tajnem omejevalnem sporazumu, čemur sama ne ugovarja, ne more zahtevati upravičenja do znižanja osnovnega zneska naložene globe, ker je prenehala protipravno ravnati takoj, ko so posegli ameriški organi, pristojni za konkurenco.

151

Četrti tožbeni razlog je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

152

Iz navedenega izhaja, da je treba celotno pritožbo zavrniti, ker so navedeni pritožbeni razlogi delno nedopustni in delno neutemeljeni.

Stroški

153

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se ADM naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

 

1.

Pritožba se zavrne.

 

2.

Družbi Archer Daniels Midland Co. se naloži plačilo stroškov.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: angleščina.

Top