1

Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Veliko vojvodstvo Luxembourg s tem, da:

ni izpolnilo obveznosti iz člena 3(1) in (10) Direktive 96/71 ter iz členov 49 ES in 50 ES.

2

Člen 3 Direktive 96/71 z naslovom „Določbe in pogoji za zaposlitev“ določa:

„1.   Države članice poskrbijo, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, podjetja iz člena 1(1) zagotovijo delavcem, ki so napoteni na njihovo ozemlje, pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z naslednjimi zadevami, ki so urejene v državi članici, v kateri se opravlja delo:

in/ali

V tej direktivi je koncept minimalnih urnih postavk iz odstavka 1 točke (c) opredeljen z nacionalno zakonodajo in/ali prakso države članice[,] na katere ozemlje je delavec napoten.

[…]

10.   Ta direktiva ne onemogoča državam članicam, da uporabljajo v skladu s Pogodbo za nacionalna podjetja in za podjetja iz drugih držav, na podlagi enakega obravnavanja:

3

Ob sprejetju Direktive 96/71 je bila v zapisnik Sveta Evropske unije zapisana izjava št. 10 o členu 3(10), prva alinea, te direktive (v nadaljevanju: izjava št. 10), ki se glasi:

„Svet in Komisija sta razglasila:

‚Besede ‚predpisi na področju javnega reda‘ je treba razumeti, kot da so z njimi zajeti tisti zavezujoči predpisi, od katerih ni dovoljeno odstopanje in ki v skladu s svojim značajem in namenom izpolnjujejo nujne zahteve javnega interesa. Ti predpisi lahko obsegajo zlasti prepoved prisilnega dela oziroma sodelovanje organov pri nadzoru spoštovanja pravnih predpisov o delovnih pogojih.‘“

4

Člen 1 zakona z dne 20. decembra 2002 določa:

„(1)   Prisilni predpisi nacionalnega prava, zlasti kar zadeva določbe o sporazumih in pogodbah na podlagi zakona z dne 27. marca 1986 o odobritvi Rimske konvencije z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, pomenijo in veljajo kot taki za vse delavce, ki opravljajo storitve na ozemlju Velikega vojvodstva Luksemburg, vključno s tistimi, ki so začasno napoteni v Luksemburg, in ne glede na trajanje oziroma namen napotitve: vse določbe v zakonih, uredbah in upravnih predpisih ter vse tiste, ki izhajajo iz splošno veljavnih kolektivnih pogodb ali arbitražne odločbe s podobnim področjem uporabe kot v primeru zavezujočih kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na ta področja:

(2)   Določbe prvega odstavka tega člena veljajo za vse delavce, ki so zaposleni v kateremkoli podjetju, ne glede na njihovo državljanstvo ter ne glede na državno pripadnost ter pravni oziroma dejanski sedež podjetja.“

5

Člen 2 zakona z dne 20. decembra 2002 določa:

„(1)   Določbe prvega odstavka tega zakona veljajo tudi za vsa podjetja, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev delavce napotijo na ozemlje Velikega vojvodstva Luksemburg, z izjemo voznega osebja trgovske mornarice.

(2)   Za ‚napotitev‘ se v smislu zgornjega prvega odstavka štejejo naslednje dejavnosti, ki jih opravlja zadevno podjetje, če obstaja med napotitvijo delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in delavcem:

(3)   Za napotenega delavca se šteje vsak delavec, ki je sicer zaposlen v tujini in svojo delovno obveznost omejeno obdobje izpolnjuje na ozemlju Velikega vojvodstva Luksemburg.

(4)   Pojem ‚delovno razmerje‘ je opredeljen v skladu z luksemburškim pravom.“

6

Člen 7 zakona z dne 20. decembra 2002 določa:

(l)   „V skladu s tem zakonom mora podjetje – tudi če ima sedež zunaj ozemlja Velikega vojvodstva Luksemburg oziroma navadno deluje zunaj luksemburškega ozemlja, katerega eden ali več delavcev, vključno s tistimi, ki so v skladu z določbami členov 1 in 2 tega zakona začasno napoteni v Luksemburg, v Luksemburgu opravljajo delo – Inspection du travail et des mines pred začetkom opravljanja del na zahtevo in kar najhitreje zagotoviti podatke, ki so nujno potrebni za nadzor, med njimi zlasti:

(2) V prihodnje se lahko izvajanje tega člena natančneje določi z uredbo velikega vojvode.“

7

Člen 8 istega zakona določa:

„Vsako podjetje, ki je v tujini in ima tam svoj sedež oziroma v Luksemburgu nima trajnega sedeža v smislu zakona o davkih, katerega delavec ali več delavcev v Luksemburgu opravlja katerokoli delo, je pri ad hoc zastopniku s sedežem v Luksemburgu zavezano položiti potrebne dokumente za presojo obveznosti, ki izhajajo iz uporabe tega zakona in zlasti člena 7.

Te dokumente je treba na zahtevo in kar najhitreje predložiti Inspection du travail et des mines. Podjetje ali zastopnik, naveden v prejšnjem stavku, mora Inspection du travail et des mines v priporočenem dopisu s povratnico pred začetkom opravljanja odplačnega dela obvestiti o natančnem kraju položitve.“

8

Komisija je s pisnim opominom z dne 1. aprila 2004 sporočila luksemburškim organom, da bi bil zakon z dne 20. decembra 2002 lahko v nasprotju s pravom Skupnosti. Zlasti:

9

Veliko vojvodstvo Luksemburg je v svojem odgovoru z dne 30. aprila 2004 trdilo, da delovni in zaposlitveni pogoji, ki so predmet prvega očitka, navedenega v pisnem opominu, sodijo med „predpise na področju javnega reda“, kot so predvideni v členu 3(10), prva alinea, Direktive 96/71.

10

Priznalo je utemeljenost drugega očitka, navedenega v pisnem opominu.

11

Glede tretjega in četrtega očitka v tem opominu je ta država članica navedla, prvič, da se s členom 7 zakona z dne 20. decembra 2002 ne nalaga predhodne prijave in, drugič, da je obveznost sporočiti Inspection du travail et des mines ime depozitarja, ki hrani dokumente, ki se jih zahteva po zakonu, nediskriminacijska zahteva, nujno potrebna za opravljanje nadzora s strani teh organov.

12

Ker Komisija ni bila zadovoljna s tem odgovorom, je ponovila svoje očitke v obrazloženem mnenju z dne 12. oktobra 2005 in pozvala Veliko vojvodstvo Luksemburg, da izpolni svoje obveznosti v roku dveh mesecev od prejema tega mnenja.

13

Potem ko je Veliko vojvodstvo zaprosilo za dodatnih šest tednov, je presodilo, da ni treba odgovoriti na omenjeno obrazloženo mnenje.

14

Zato je Komisija na podlagi člena 226 ES vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

15

Komisija s svojim prvim očitkom trdi, da je Veliko vojvodstvo Luksemburg nepravilno preneslo člen 3(1) in (10) Direktive 96/71.

16

Komisija predvsem meni, da je Veliko vojvodstvo Luksemburg, s tem da je nacionalne predpise, ki se nanašajo na področja, ki jih zajemajo sporne določbe, napačno opredelilo kot prisilne predpise na področju nacionalnega javnega reda in s tem torej podjetjem, ki napotujejo delavce na njegovo ozemlje, naložilo, da jih spoštujejo, ter tem podjetjem naložilo obveznosti, ki presegajo to, kar določa Direktiva 96/71. Po mnenju te institucije ne more vsaka država članica enostransko opredeliti pojma javnega reda, ki se pojavi v členu 3(10) te direktive, saj od ponudnikov storitev s sedežem v drugi državi članici ne morejo zahtevati, da upoštevajo vse prisilne predpise delovnega prava.

17

Prvič, tako dolžnost nalaga obveznost iz člena 1(1), točka 1, zakona z dne 20. decembra 2002, na podlagi katere se lahko napoti le delavce, ki so na podjetje vezani s pisno pogodbo o zaposlitvi ali drugim dokumentom, ki se šteje za podobnega na podlagi Direktive Sveta 91/533.

18

Komisija v zvezi s tem spomni, da so za nadzor spoštovanja določb Direktive 91/533 v vsakem primeru pristojni organi države članice, v kateri ima zadevno podjetje sedež in ki je dolžna direktivo prenesti, in ne organi države članice gostiteljice v primeru napotitve.

19

Drugič, po mnenju Komisije je luksemburška zakonodaja glede samodejne uskladitve plač z gibanjem življenjskih stroškov, predvidene v členu 1(1), točka 2, zakona z dne 20. decembra 2002, v nasprotju z Direktivo 96/71, ki predvideva zgolj to, da matična država uredi minimalne urne postavke.

20

Tretjič, Komisija v zvezi s spoštovanjem zakonodaje s področja dela s krajšim delovnim časom in pogodb o zaposlitvi za določen čas, predvidene v členu 1(1), točka 8, zakona z dne 20. decembra 2002, trdi, da država članica gostiteljica v skladu z Direktivo 96/71 od podjetij, ki delavce napotijo na njeno ozemlje, zahteva, da upoštevajo njeno zakonodajo s področja dela s krajšim delovnim časom in pogodb o zaposlitvi za določen čas.

21

Četrtič, Komisija v zvezi z obveznostjo spoštovanja kolektivnih pogodb o zaposlitvi, predvideno v členu 1(1), točka 11, zakona z dne 20. decembra 2002, trdi, da pravni akti, ki sodijo v kategorijo pravnih aktov, ne bi mogli biti prisilni predpisi na področju nacionalnega javnega reda, ne glede na njihovo vsebino.

22

Veliko vojvodstvo Luksemburg trdi, da se določbe iz prvega očitka Komisije nanašajo na vse prisilne predpise na področju nacionalnega javnega reda v smislu člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71. Glede tega trdi, prvič, da izjava št. 10 ne more biti pravno zavezujoča in, drugič, da pojem predpisov na področju javnega prava zajema vse predpise, ki po mnenju države članice gostiteljice ustrezajo nujnim zahtevam javnega interesa. Poleg tega se Veliko vojvodstvo Luksemburg sklicuje na zakonodajni postopek, ki je privedel do sprejetja Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36).

23

Uvodoma je treba v odgovor na glavni argument, ki ga v obrambo navaja Veliko vojvodstvo Luksemburg, poudariti, da v skladu s členom 3(1)(a) Direktiva 2006/123 nima namena nadomestiti Direktive 96/71, kar pomeni, da zadnja v primeru konflikta prevlada nad prvo. Zato se ta država članica ne more opreti na zakonodajni postopek, ki je privedel do sprejetja Direktive 2006/123, da bi podprla razlago določbe Direktive 96/71, ki jo brani.

24

Iz uvodne izjave 13 Direktive 96/71 izhaja, da mora biti zakonodaja držav članic usklajena, tako da je določeno jedro prisilnih predpisov glede minimalne zaščite, ki jih morajo v državi gostiteljici spoštovati delodajalci, ki napotujejo svoje delavce (glej sodbo z dne 18. decembra 2007 v zadevi Laval un Partneri, C-341/05, ZOdl., str. I-11767, točka 59).

25

Tako člen 3(1), prvi pododstavek, te direktive določa, da države članice poskrbijo, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, podjetja s sedežem v drugi državi članici, ki napotujejo delavce na njihovo ozemlje v okviru čezmejnega opravljanja storitev, napotenim delavcem v zvezi z zadevami, določenimi v istem členu, zagotovijo delovne in zaposlitvene pogoje za delo in zaposlitev, ki so predpisani v državi članici, na ozemlju katere se opravlja delo (sodba z dne 18. julija 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-490/04, ZOdl., str. I-6095, točka 18).

26

V ta namen vsebuje ta določba izčrpen seznam zadev, pri katerih lahko države članice dajo prednost pravilom, ki veljajo v državi članici gostiteljici.

27

Člen 3(10), prva alinea, Direktive 96/71 pa vseeno priznava državam članicam možnost, da v skladu s Pogodbo ES za podjetja, ki napotujejo delavce na njihovo ozemlje, nediskriminatorno uporabljajo pogoje za delo in zaposlitev za druge zadeve kot za tiste, navedene v odstavku 1, prvi pododstavek, tega člena, če gre za predpise na področju javnega reda.

28

Kot izhaja iz člena 1(1) zakona z dne 20. decembra 2002, ki določa, da so določbe iz točk od 1 do 14 tega odstavka del prisilnih predpisov na področju javnega reda, se je Veliko vojvodstvo Luksemburg nameravalo sklicevati na člen 3(10), prva alinea, navedene direktive.

29

V zvezi s tem je treba spomniti, da če država članica opredeli nacionalne predpise kot prisilne, se to uporablja za določbe, katerih spoštovanje se šteje za tako bistveno za varovanje politične, socialne ali gospodarske organizacije zadevne države članice, da so predpisane za vse osebe, ki so na ozemlju te države članice, in za vsa pravna razmerja, ki so omejena na ta prostor (sodba z dne 23. novembra 1999 v združenih zadevah Arblade in drugi, C-369/96 in C-376/96, Recueil, str. I-8453, točka 30).

30

Zato v nasprotju s tem, kar trdi Veliko vojvodstvo Luksemburg, izjema od javnega reda pomeni izjemo od temeljnega načela svobode opravljanja storitev, ki mora biti razumljeno strogo in katerega obsega ne morejo enostransko določiti države članice (glej v zvezi s prostim pretokom oseb sodbo z dne 31. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Španiji, C-503/03, ZOdl., str. I-1097, točka 45).

31

V kontekstu Direktive 96/71 pomeni člen 3(10), prva alinea, izjemo od načela, da so zadeve, v katerih lahko države članice uporabijo svojo zakonodajo za podjetja, ki napotujejo delavce na njeno ozemlje, izčrpno naštete v členu 3(1), prvi pododstavek, te direktive. Ta prva določba mora zato biti predmet ozke razlage.

32

Poleg tega izjava št. 10, glede katere je generalna pravobranilka v točki 45 sklepnih predlogov pravilno opozorila, da bi se nanjo lahko sklicevali v podporo razlagi člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71, določa, da je treba besede „predpisi na področju javnega reda“ razumeti kot zavezujoče predpise, od katerih ni mogoče odstopati in ki v skladu s svojim značajem in namenom izpolnjujejo nujne zahteve javnega interesa.

33

V vsakem primeru ta določba Direktive 96/71 predvideva, da sklicevanje na možnost, ki jo določa, ne razbremeni držav članic tega, da spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi Pogodbe ES, in zlasti ne obveznosti v zvezi s svobodnim opravljanjem storitev, katerih uveljavljanje je poudarjeno v uvodni izjavi 5 te direktive.

34

Glede na te navedbe je treba preučiti določbe člena 1(1) zakona z dne 20. decembra 2002, ki jih po mnenju Komisije ni mogoče opredeliti kot prisilne določbe na področju nacionalnega javnega reda.

35

Uvodoma je treba poudariti, da se ta določba nanaša na zadevo, ki ni omenjena na seznamu iz člena 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71.

36

Veliko vojvodstvo Luksemburg trdi, prvič, da se izpodbijana določba le navezuje na pogoj iz členov 2 in 3 Direktive 91/533 in, drugič, da sodi v javni red, ker je njen namen varstvo delavcev.

37

Kot je poudarjeno v uvodni izjavi 2 Direktive 91/533, morajo biti delovna razmerja v skladu s formalnimi zahtevami, saj je to bistveno za boljše varstvo zaposlenih pred mogočimi kršitvami njihovih pravic in večjo preglednost trga dela.

38

Vendar iz člena 9(1) navedene direktive izhaja, da države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo.

39

Zato imajo vsi delodajalci, vključno s tistimi, ki napotujejo delavce, kot določa člen 4(1) Direktive 91/533, obveznosti iz te direktive na podlagi zakonodaje države članice, v kateri imajo sedež.

40

Torej je treba ugotoviti, da matična država članica napotenih delavcev zagotavlja spoštovanje zahteve iz člena 1(1), točka 1, zakona z dne 20. decembra 2002.

41

Zato izpodbijana določba učinkuje tako, da podjetjem, ki napotujejo delavce v Luksemburg, nalaga obveznost, ki jo že imajo v državi članici, v kateri imajo sedež. Poleg tega je zaradi cilja Direktive 96/71, ki je v zagotavljanju spoštovanja najmanjšega jedra predpisov o varstvu delavcev, odveč taka dodatna obveznost, ki lahko glede na postopke, ki jih zahteva, odvrne podjetja s sedežem v drugi državi članici od svobodnega opravljanja storitev.

42

Čeprav je ustaljena sodna praksa, da pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da države članice širijo svojo zakonodajo ali kolektivne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med socialnimi partnerji, na vse osebe, ki opravljajo plačano delo, tudi če je začasno, ne glede na državo članico, v kateri ima sedež delodajalec, pa je ta možnost pogojena s tem, da zadevni delavci, ki začasno opravljajo delo v državi članici gostiteljici, ne uživajo že enakega varstva ali varstva, ki je v bistvenem primerljivo, na podlagi obveznosti, ki jih njihov delodajalec že ima v državi članici, kjer ima sedež (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-445/03, ZOdl., str. I-10191, točka 29 in navedena sodna praksa).

43

Predvsem je Sodišče že razsodilo, da je mogoče svobodo opravljanja storitev kot temeljno načelo Pogodbe omejiti le s spravili, ki so utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu in ki veljajo za vse osebe ali podjetja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju države članice gostiteljice, če ta interes ni varovan s pravili, katerim je izvajalec podvržen v državi članici, kjer ima sedež (glej zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 34, in sodbo z dne 25. oktobra 2001 v združenih zadevah Finalarte in drugi, C-49/98, C-50/98, od C-52/98 do C-54/98 in od C-68/98 do C-71/98, Recueil, str. I-7831, točka 31).

44

Ker gre za to pri varstvu delavcev, ki ga zagotavlja Direktiva 91/533, in ker to navaja Veliko vojvodstvo Luksemburg, je treba ugotoviti, da zahteva iz člena 1(1), točka 1, zakona z dne 20. decembra 2002 ni združljiva s členom 3(10), prva alinea, Direktive 96/71, ker ni določena v skladu s Pogodbo.

45

Iz tožbe, ki jo je vložila Komisija, izhaja, da ne izpodbija dejstva, da so minimalne plače usklajene z življenjskimi stroški, saj ta določba nesporno sodi v člen 3(1), prvi pododstavek, točka (c) Direktive 96/71, kot je opomnilo Veliko vojvodstvo Luksemburg, ampak okoliščino, da se to usklajevanje nanaša na vse plače, vključno s plačami, ki niso v kategoriji minimalnih plač.

46

Veliko vojvodstvo Luksemburg pa trdi, da ta določba Direktive 96/71 državam članicam gostiteljicam implicitno omogoča, da uporabijo svoj sistem določitve vseh plač za podjetja, ki napotujejo na njihovo ozemlje.

47

V zvezi s tem je treba poudariti, da je zakonodajalec Skupnosti s členom 3(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 96/71 hotel državam članicam omejiti možnost, da posegajo v plače, na področje minimalnih urnih postavk. Iz tega sledi, da se določba zakona z dne 20. decembra 2002 o samodejni uskladitvi plač, ki niso minimalne plače, z gibanjem življenjskih stroškov ne nanaša na zadeve, določene v členu 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71.

48

Veliko vojvodstvo Luksemburg vseeno trdi, da je namen določbe člena 1(1), točka 2, zakona z dne 20. decembra 2002 zagotavljati socialni mir v Luksemburgu in iz tega naslova predstavlja nujno zahtevo javnega reda v smislu člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71, ker ščiti delavce pred učinki inflacije.

49

V zvezi s tem je treba spomniti, da ta določba Direktive 96/71 državi članici gostiteljici omogoča, da za podjetja, ki napotujejo na njeno ozemlje, uporablja delovne in zaposlitvene pogoje za druge zadeve, kot za tiste iz člena 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71, če gre za predpise na področju javnega reda. Zato pridržek javnega reda iz člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71 pomeni izjemo od sistema, uvedenega s to direktivo, ter odstopanje od temeljnega načela svobode opravljanja storitev, na katerem temelji navedena direktiva in mora biti predmet ozke razlage.

50

Tako je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da čeprav države članice ostanejo v glavnem proste, da v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami določijo zahteve javnega reda, pa je treba ta pojem v okviru Skupnosti in zlasti kot upravičenje za odstopanje od temeljne svobode opravljanja storitev razumeti strogo, tako da njegovega obsega ne more enostransko določiti vsaka država članica brez nadzora institucij Evropske skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega, C-36/02, ZOdl., str. I-9609, točka 30). Iz tega izhaja, da se je na javni red mogoče sklicevati le ob resnični in dovolj resni grožnji temeljnemu interesu družbe (glej sodbo z dne 14. marca 2000 v zadevi Eglise de scientologie, C-54/99, Recueil, str. I-1335, točka 17).

51

Treba je spomniti, da mora država članica utemeljitvene razloge, na katere se sklicuje, podpreti z ustreznimi dokazi ali analizo primernosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa, ki ga sprejme ta država, ter z natančnimi dejstvi, ki podkrepljujejo njeno utemeljitev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-254/05, ZOdl., str. I-4269, točka 36 in navedena sodna praksa).

52

Zato bi moralo Veliko vojvodstvo Luksemburg, da bi Sodišču omogočilo presoditi, ali so sporni ukrepi potrebni in sorazmerni glede na cilj varovanja javnega reda, predložiti dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali in v kakšni meri lahko uporaba samodejne uskladitve plač z gibanjem življenjskih stroškov za delavce, napotene v Luksemburg, prispeva k uresničitvi tega cilja.

53

V tej zadevi pa je treba ugotoviti, da se je Veliko vojvodstvo Luksemburg omejilo na splošno na sklicevanje na cilje varovanja kupne moči delavcev in socialnega miru, ne da bi predložilo dokaze, ki bi omogočili preučiti nujnost in sorazmernost sprejetih ukrepov.

54

Zato Veliko vojvodstvo Luksemburg ni pravno zadostno dokazalo, da sodi člen 1(1), točka 2, zakona z dne 20. decembra 2002 med predpise na področju javnega reda v smislu člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71.

55

Država članica se torej ne more sklicevati na izjemo javnega reda iz člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71, da bi za podjetja, ki napotujejo na njeno ozemlje, uporabila določbo v zvezi s samodejno uskladitvijo drugih plač, ki niso minimalne plače, z gibanjem življenjskih stroškov.

56

Veliko vojvodstvo Luksemburg trdi, da je namen take določbe zagotoviti varstvo delavcev, tako da se jamči načelo enakosti obravnavanja in plačila delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, in tistih, ki so zaposleni za krajši delovni čas, kot je zapisano v Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL L 14, 20.1.1998, str. 9) in Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43).

57

Poudariti je treba, da se zgoraj navedena določba nanaša na zadevo, ki ni omenjena na seznamu iz člena 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71.

58

Ni sporno, da lahko obveznosti, ki so posledica člena 1(1), točka 8, zakona z dne 20. decembra 2002, glede na prisilo, ki jih spremlja, ovirajo podjetja, ki želijo napotiti delavce v Luksemburg, pri njihovem izvajanju svobode opravljanja storitev.

59

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so na podlagi člena 2(1) direktiv 97/81 in 1999/70 države članice pristojne, da sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s tema direktivama.

60

Zato ker je spoštovanje zahteve iz sporne nacionalne določbe predmet nadzora v državi članici, v kateri ima podjetje, ki želi napotiti delavce v Luksemburg, sedež, iz istih razlogov, kot so omenjeni v točkah od 41 do 43 te sodbe, se Veliko vojvodstvo Luksemburg ne more sklicevati na izjemo javnega reda iz člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71, da bi utemeljilo sporno nacionalno določbo.

61

Iz tega sledi, da člen 1(1), točka 8, zakona z dne 20. decembra 2002 ni združljiv s členom 3(10), prva alinea, Direktive 96/71.

62

Člen 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71 opredeljuje instrumente, s katerimi so določeni delovni in zaposlitveni pogoji države članice gostiteljice v zvezi z zadevami iz tega odstavka od (a) do (g) in ki se jih zagotovi napotenim delavcem. Druga alinea te določbe se nanaša zlasti na kolektivne pogodbe, razglašene za splošno veljavne.

63

V skladu s to določbo člen 1(1) zakona z dne 20. decembra 2002 določa, da so prisilni predpisi na področju nacionalnega javnega reda vse določbe, ki izhajajo med drugim iz splošno veljavnih kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na področja iz točk od 1 do 14. V točki 11 so omenjene določbe kolektivnih pogodb o zaposlitvi.

64

Taka določba pa ne more predstavljati izjeme javnega reda v smislu člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71.

65

Prvič, ni mogoče utemeljiti tega, da bi lahko določbe, ki se nanašajo na kolektivne pogodbe o zaposlitvi, namreč na tiste, ki urejajo njihovo uresničitev in izvajanje, spadale per se in brez natančnejše določitve v pojem javnega reda.

66

Drugič, enako velja za same določbe teh kolektivnih pogodb, ki so tudi v celoti izključene iz tega pojma iz preprostega razloga, da izhajajo iz te vrste aktov.

67

Tretjič, Veliko vojvodstvo Luksemburg ne more trditi, da je v členu 1(1), točka 11, zakona z dne 20. decembra 2002 prišlo do izraza pooblastilo, odobreno državam članicam v členu 3(10), druga alinea, Direktive 96/71. Ta določba se dejansko nanaša na delovne in zaposlitvene pogoje, določene s kolektivnimi pogodbami, razglašenimi za splošno veljavne. To pa ni tako v omenjenem členu 1(1), točka 11, ki izrecno in v nasprotju z uvodnim stavkom istega člena napoti na navadne kolektivne pogodbe o zaposlitvi.

68

Zato člen 1(1), točka 11, zakona z dne 20. decembra 2002 ni v skladu s členom 3(10), prva alinea, Direktive 96/71.

69

Iz zgoraj navedenega torej sledi, da je prvi očitek Komisije utemeljen.

70

Z drugim očitkom Komisija Velikemu vojvodstvu Luksemburg očita nepopoln prenos člena 3(1), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 96/71 o spoštovanju maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka.

71

Veliko vojvodstvo Luksemburg je priznalo, da je ta očitek utemeljen, in je navedlo, da je sprejelo člen 4 zakona z dne 19. maja 2006 o spremembi zakona z dne 20. decembra 2002 (Mémorial A 2006, str. 1806) za uskladitev nacionalne zakonodaje z zadevnimi določbami Skupnosti.

72

Spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da naknadnih sprememb Sodišče ne more upoštevati (glej zlasti sodbe z dne 14. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Španiji, C-168/03, ZOdl., str. I-8227, točka 24; z dne 14. julija 2005 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-433/03, ZOdl., str. I-6985, točka 32, in z dne 27. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-354/06, točka 7).

73

V tej zadevi ni sporno, da Veliko vojvodstvo Luksemburg do poteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni sprejelo ukrepov, potrebnih za popoln prenos člena 3(1), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 96/71 v svoj nacionalni pravni red.

74

Zato je drugi očitek Komisije utemeljen.

75

Komisija v svojem tretjem očitku trdi, da lahko člen 7(1) zakona z dne 20. decembra 2002 zaradi nejasnosti povzroči pravno negotovost za podjetja, ki želijo napotiti delavce v Luksemburg. Tako pomeni obveznost podjetij, da Inspection du travail et des mines pred začetkom izvajanja dela na njegovo zahtevo in kar najhitreje zagotovijo podatke, ki so nujno potrebni za nadzor, v primeru napotitve postopek predhodne prijave, ki je nezdružljiv s členom 49 ES. Če pa ne gre za to, je vseeno treba spremeniti besedilo sporne določbe zato, da se odpravi kakršnakoli pravna nejasnost.

76

Veliko vojvodstvo Luksemburg meni, da je besedilo člena 7(1) zakona z dne 20. decembra 2002 zadosti jasno in da v vsakem primeru ne nalaga obveznosti predhodne prijave. V zvezi s tem meni, da to, da se da „pred začetkom izvajanja dela“ na voljo podatke, ki so nujno potrebni za nadzor, pomeni, da se navedene podatke lahko sporoči na dan začetka opravljanja dela.

77

Prvič, ugotoviti je treba, da ker v zakonu z dne 20. decembra 2002 ni določena nobena druga obveznost podjetja, ki napotuje delavce, da sporoči druge podatke Inspection du travail et des mines, si je težko predstavljati, kako bi lahko zadnji zahteval podatke od tega podjetja pred začetkom opravljanja del, če ne bi vedel, da je to podjetje na luksemburškem ozemlju, razen če bi ga predhodno na neki način obvestilo o svojem prihodu. Zato se, kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 76 sklepnih predlogov, zastavlja vprašanje vloge, ki jo ima podjetje, ki želi napotiti delavce, pred zahtevo po podatkih od Inspection du travail et des mines in ki vsekakor ni opredeljena v zakonu z dne 20. decembra 2002.

78

Zato razlaga izraza „pred začetkom opravljanja del“ iz člena 7(1) navedenega zakona, ki jo zastopa Veliko vojvodstvo Luksemburg, ne more biti pomembna. Očitno je, da tak izraz pomeni, ne samo da je treba podatke posredovati istega dne, ko se začne opravljati dela, ampak tudi da omogoča, da se upošteva daljše ali krajše obdobje pred tem dnem.

79

Drugič, in kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 74 sklepnih predlogov, iz določb zakona z dne 4. aprila 1974 o reorganizaciji Inspection du travail et des mines (Mémorial A 1974, str. 486), na katerega se sklicuje v členu 9(2) zakona z dne 20. decembra 2002 za opredelitev pooblastila za nadzor, ki ga izvaja ta organ, in predvsem iz členov od 13 do 17 tega zakona z dne 4. aprila 1974 izhaja, da Inspection du travail et des mines lahko s takojšnjim učinkom odredi prenehanje dejavnosti napotenih delavcev, če njihov delodajalec ne izpolni odredbe za posredovanje podatkov, ki je bila nanj naslovljena. Poleg tega člen 28 navedenega zakona določa, da ima lahko neizpolnitev te obveznosti kazenskopravne posledice za zadevno podjetje.

80

Glede na ta dejstva je treba poudariti, da je postopek predhodne prijave, po katerem se mora ravnati podjetje, ki želi na luksemburško ozemlje napotiti delavce, dvoumen.

81

Te dvoumnosti, ki so značilne za člen 7(1) zakona z dne 20. decembra 2002, lahko odvrnejo podjetja, ki želijo napotiti delavce v Luksemburg, od izvajanja svobode opravljanja storitev. Na eni strani iz te določbe namreč ne izhaja natančno obseg pravic in obveznosti teh podjetij. Na drugi strani so podjetja, ki ne izpolnijo obveznosti iz te določbe, izpostavljena nezanemarljivim sankcijam.

82

Zato je člen 7(1) zakona z dne 20. decembra 2002 nezdružljiv s členom 49 ES zaradi nejasnosti in dvoumnosti, ki jih vsebuje.

83

V četrtem očitku Komisija navaja, da člen 8 zakona z dne 20. decembra 2002, s tem da nalaga podjetjem, ki imajo sedež zunaj luksemburškega ozemlja in ki napotijo delavce na to ozemlje, obveznost pri ad hoc zastopniku s sedežem v Luksemburgu pred napotitvijo položiti potrebne dokumente za nadzor obveznosti, ki izhajajo iz uporabe tega zakona, in jih tam pustiti za nedoločen čas po koncu opravljanja storitev, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev. Zaradi sistema sodelovanja in izmenjave informacij iz člena 4 Direktive 96/71 je taka obveznost odveč.

84

Veliko vojvodstvo Luksemburg navaja, da mehanizem sodelovanja, na katerega se sklicuje Komisija, ne omogoča pristojnim upravnim organom, da izvajajo običajni nadzor z zahtevano učinkovitostjo. Nato pojasni, da sporna nacionalna določba ne zahteva nobene posebne pravne oblike v zvezi z nalogo zastopnika. Končno se te dokumente, poleg tega da je treba položiti dokumente, potrebne za nadzor, pri zastopniku med obdobjem, ki sledi napotitvi, zahteva šele na isti dan, ko se začne zadevno opravljanje storitev.

85

Ni sporno, da obveznost iz člena 8 zakona z dne 20. decembra 2002 povzroči stroške ter dodatna upravna in finančna bremena podjetjem s sedežem v drugi državi članici, tako da ta z vidika konkurence niso več v enakopravnem položaju z delodajalci s sedežem v državi gostiteljici in bi jih to lahko odvrnilo od opravljanja storitev v tej državi članici.

86

Izpodbijana določba, prvič, dejansko nalaga, da ima zastopnik, pri katerem se položi zahtevane dokumente, sedež v Luksemburgu.

87

Drugič, navedena določba uvaja obveznost hrambe dokumentov, med drugim o podatkih, navedenih v členu 7 zakona z dne 20. decembra 2002, ne da bi bilo opredeljeno obdobje, med katerim je treba te dokumente hraniti, in ne da bi bilo natančno določeno, ali se ta obveznost nanaša samo na obdobje, ki sledi opravljanju storitev, ali tudi na obdobje pred začetkom opravljanja storitev.

88

Veliko vojvodstvo Luksemburg se v utemeljitev take omejitve svobode opravljanja storitev sklicuje na to, da je nujno omogočiti učinkovit nadzor Inspection du travail et des mines nad tem, ali se spoštuje delovnopravna zakonodaja.

89

Glede tega je Sodišče razsodilo, da se zaradi učinkovitega varstva delavcev lahko zahteva, da se na mestu, kjer se opravlja storitev, ali vsaj na dostopnem in jasno označenem kraju na ozemlju države članice določene dokumente hrani za organe te države članice, ki so pristojni za izvajanje nadzora (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 61).

90

Toda Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Arblade in drugi, točka 76, dodalo, da glede obveznosti priprave in hrambe določenih podatkov v kraju prebivališča fizične osebe, ki stanuje v državi članici gostiteljici in te podatke vodi kot določena pooblaščenka delodajalca oziroma od te pooblaščenke določena nadzorna oseba, tudi potem ko je delodajalec ukinil zaposlovanje delavcev v tej državi, za utemeljitev take omejitve svobode opravljanja storitev ne zadostuje, da bi obstoj takih dokumentov na ozemlju države članice gostiteljice lahko organom te države na splošno olajšal izpolnitev naloge nadzora. Poleg tega ti organi ne morejo učinkovito izvajati svoje naloge nadzora, ne da bi to podjetje imelo zastopnika ali nadzorno osebo, ki hrani navedene dokumente, v tej državi članici. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da obveznost hraniti dokumente pri fizični osebi s sedežem na ozemlju države članice gostiteljice ne more biti utemeljena (glej zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 77).

91

Veliko vojvodstvo Luksemburg v tej zadevi ni predložilo nobenega dokaza v podporo svojemu argumentu, da le to, da zadevne dokumente hrani zastopnik s sedežem v Luksemburgu, omogoča navedenim organom opravljati naloge, za katere so odgovorni. V vsakem primeru bi bilo imenovanje delavca, ki je na kraju opravljanja storitev zato, da da pristojnim nacionalnim organom na razpolago dokumente, potrebne za nadzor, ukrep, ki bi manj omejeval svobodo opravljanja storitev in bi bil ravno tako učinkovit kot izpodbijana obveznost.

92

Poleg tega je treba spomniti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Arblade in drugi, točka 79, poudarilo, da je zaradi organiziranega sistema sodelovanja in izmenjave informacij med državami članicami iz člena 4 Direktive 96/71 hramba teh dokumentov v državi članici gostiteljici, potem ko je delodajalec ukinil zaposlovanje delavcev v tej državi, odveč.

93

Zato Veliko vojvodstvo Luksemburg ne more od podjetij, ki napotujejo delavce, zahtevati, da poskrbijo za to, da po začetku opravljanja storitev hranijo navedene dokumente na luksemburškem ozemlju.

94

Zato tudi ni mogoče zahtevati, da te iste dokumente hrani zastopnik s sedežem v Luksemburgu, kajti če je podjetje fizično prisotno na luksemburškem ozemlju med izvajanjem storitev, lahko zadevne dokumente hrani napoteni delavec.

95

Končno, treba je poudariti, da čeprav člen 8(2) zakona z dne 20. decembra 2002 ne določa izrecno obveznosti hrambe dokumentov, potrebnih za nadzor, v Luksemburgu pred začetkom opravljanja del, ta določba natančno določa, da je treba pristojnim organom sporočiti ime zastopnika najkasneje pred začetkom nameravanega opravljanja odplačnega dela. Zato razlaga, ki jo zastopa Veliko vojvodstvo Luksemburg, da morajo biti dokumenti na razpolago šele na dan začetka opravljanja del, nima podlage v sporni določbi. V vsakem primeru taka obveznost hrambe navedenih dokumentov pred začetkom opravljanja del pomeni omejitev svobode opravljanja storitev, ki bi jo moralo Veliko vojvodstvo utemeljiti z drugimi argumenti, kot pa z enostavnimi dvomi o učinkovitosti organiziranega sistema sodelovanja in izmenjave informacij med državami članicami iz člena 4 Direktive 96/71.

96

Ker je člen 8 zakona z dne 20. decembra 2002 nezdružljiv s členom 49 ES, je treba glede na vse zgoraj navedeno tožbi v celoti ugoditi.

97

Zato je treba ugotoviti, da Veliko vojvodstvo Luksemburg s tem, da

ni izpolnilo obveznosti iz člena 3(1) Direktive 96/71 v povezavi z odstavkom 10 tega člena ter členov 49 ES in 50 ES.

98

V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov. Ker je Komisija predlagala, da se Velikemu vojvodstvu Luksemburg naloži plačilo stroškov, to pa svojimi predlogi ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: