—

za Militzer & Münch GmbH W. Wielander, odvetnik,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziem, avvocato dello Stato,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti J. Hottiaux in C. Zadra, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 215 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik) ter členov 378 in 379 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: izvedbena uredba) kakor tudi na uporabo načela sorazmernosti.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Militzer & Münch GmbH (v nadaljevanju: M & M) in ministero delle Finanze glede izterjave carine.

3

Člen 96 carinskega zakonika določa:

„1.   Glavni zavezanec je imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka. Odgovoren je za:

2.   Ne glede na obveznosti glavnega zavezanca iz odstavka 1, je tudi prevoznik ali prejemnik, ki blago sprejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja.“

4

Člena 203 in 204 carinskega zakonika določata:

„Člen 203

1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

2.   Carinski dolg nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

3.   Dolžniki so:

kakor tudi

Člen 204

1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

v primerih, ki niso našteti v členu 203, razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka.

2.   Carinski dolg nastane v trenutku, ko se obveznost, neizpolnitev katere povzroči nastanek carinskega dolga, preneha izpolnjevati, ali v trenutku, ko je bilo blago dano v zadevni carinski postopek, če se naknadno ugotovi, da eden od pogojev za vnos blaga v ta postopek ali odobritev znižane uvozne dajatve ali stopnje nič zaradi uporabe blaga v posebne namene dejansko ni bil izpolnjen.

3.   Dolžnik je oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek.“

5

Člen 215 carinskega zakonika določa:

„1.   Carinski dolg nastane na kraju storitve dejanj, ki povzročijo nastanek tega dolga.

2.   Če kraja iz odstavka 1 ni mogoče določiti, se šteje, da je carinski dolg nastal na kraju, na katerem carinski organi ugotovijo, da se blago nahaja v položaju, ki je povzročil nastanek carinskega dolga.

3.   Če carinski postopek za blago ni zaključen, se šteje, da je carinski dolg nastal:

4.   Če lahko carinski organi na podlagi razpoložljivih informacij ugotovijo, da je carinski dolg že nastal, ko se je blago prej nahajalo na nekem drugem kraju, se šteje, da je carinski dolg nastal na kraju, na katerem je mogoče ugotoviti, da se je blago nahajalo v najbolj zgodnjem trenutku, za katerega se lahko dokaže obstoj carinskega dolga.“

6

Člen 239 carinskega zakonika določa:

„1.   Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v členih 236, 237 in 238:

2.   Povračilo ali odpust dajatev zaradi razlogov, opisanih v odstavku 1, se odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka dvanajstih mesecev, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila teh dajatev dolžniku.

Vendar lahko carinski organi v primerno utemeljenih izjemnih primerih dovolijo prekoračitev tega roka.“

7

Člen 378 izvedbene uredbe določa:

„1.   Kadar pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu in kadar ni mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti, se brez poseganja v člen 215 zakonika šteje, da je kršitev ali nepravilnost nastala:

če v roku, ki ga je treba določiti v skladu s členom 379(2), dokazilo o pravilnosti tranzitne operacije ali o kraju, kjer je kršitev ali nepravilnost dejansko nastala, ni predloženo v skladu z zahtevami carinskih organov.

2.   Kadar tako dokazilo ni predloženo in se s tem šteje, da je navedena kršitev ali nepravilnost nastala v državi članici odhoda ali v vstopni državi članici iz druge alinee prvega odstavka, ta država članica za tako blago obračuna carino in druge dajatve v skladu s predpisi Skupnosti ali nacionalnimi predpisi.

[…]“

8

Člen 379 izvedbene uredbe določa:

„1.   Če pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu in kraja kršitve ali nepravilnosti ni mogoče določiti, urad odhoda o tem čim prej obvesti glavnega zavezanca, najpozneje pa pred iztekom enajstega meseca po vpisu deklaracije za skupnostni tranzit.

2.   V obvestilu iz odstavka 1 navede predvsem rok, v katerem je treba uradu odhoda predložiti dokazilo o pravilnosti tranzitne operacije ali o kraju, v katerem je kršitev ali nepravilnost dejansko nastala, tako da ustreza zahtevam carinskih organov. Ta rok znaša tri mesece od dneva obvestila iz odstavka 1. Če navedeno dokazilo ni predloženo v roku, pristojna država članica ukrepa tako, da pridobi plačilo pripadajočih carin in drugih dajatev. Kadar ta država članica ni tista, v kateri je urad odhoda, jo ta o tem takoj obvesti.“

9

Določbe člena 379 izvedbene uredbe so v bistvu enake kot tiste v členu 11a Uredbe Komisije (EGS) št. 1062/87 z dne 27. marca 1987 o določbah za izvedbo tranzitnega postopka in o ukrepih za njegovo poenostavitev (UL L 107, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1429/90 z dne 29. maja 1990 (UL L 137, str. 21, v nadaljevanju: Uredba št. 1062/87), kasneje so postale del člena 49 Uredbe Komisije (EGS) št. 1214/92 z dne 21. aprila 1992 o določbah za izvedbo tranzitnega postopka in o ukrepih za njegovo poenostavitev (UL L 132, str. 1).

10

Člen 905 izvedbene uredbe določa:

„1.   Če carinski organ odločanja, ki mu je bil predložen zahtevek za povračilo ali odpust v skladu s členom 239(2) zakonika, ne more odločiti na podlagi člena 899 in so bila zahtevku priložena dokazila, na podlagi katerih se lahko sklepa, da gre za poseben primer, ki izhaja iz okoliščin, ki ne vključujejo niti goljufivega ravnanja niti malomarnosti udeleženega, država članica, h kateri spada ta organ, primer posreduje Komisiji, da ga ta reši v skladu s postopkom iz členov 906 do 909.

Izraz ‚udeleženi‘ je treba razumeti enako kakor v členu 899.

V vseh drugih primerih carinski organ zavrne zahtevek.

2.   Primer, poslan Komisiji, mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za popolno obravnavo predloženega primera.

Komisija zadevni državi članici nemudoma potrdi prejem tega primera.

Če se izkaže, da so podatki, ki jih je posredovala država članica, nezadostni, da bi lahko Komisija ob celotnem poznavanju stvari odločila o predloženem primeru, lahko ta zahteva predložitev dodatnih podatkov.

3.   Carinski organ odločanja lahko, ne da bi počakal na dokončanje postopka iz členov 906 do 909, na zahtevo dovoli, da se carinske formalnosti za ponovni izvoz blaga ali njegovo uničenje izvedejo, preden Komisija odloči o tem primeru. Takšno dovoljenje v ničemer ne vpliva na končno odločitev o tem primeru.“

11

Družba za carinsko zastopanje M & M je bila ustanovljena v Nemčiji. Med 23. aprilom in 16. julijem 1993 je izdala 20 dokumentov za skupnostni tranzit T1 za prevoz masla, ki je izviralo iz Republike Češke, iz Waidhausa (Nemčija) v Benetke in Milano (Italija).

12

Carinski urad v Waidhausu je po prejemu kopij tranzitnih dokumentov, opremljenih s pečati in opravilnimi številkami carinskih uradov v Benetkah in Milanu, potrdil prejem teh računov.

13

Kasneje je služba za boj proti goljufijam Guardie di Finanza ugotovila, da blago ni prispelo v namembni kraj zaradi goljufije, pri kateri M & M ni bila udeležena, vendar so bili po vsej verjetnosti vanjo vpleteni italijanski cariniki.

14

Italijanski carinski organi so 17. novembra 1995 M & M naložili plačilo kazni 4.601.255.310 ITL na podlagi carine za poslano blago.

15

Italijanski carinski organi so zavrnili zahtevo M & M za odpust dajatev na podlagi člena 239 carinskega zakonika. Tribunale ter nato Corte d’appello di Trento sta zavrnila tožbo M & M, ki je nato vložila kasacijsko pritožbo.

16

S sodbo združenega senata je 27. septembra 2002 Corte suprema di cassazione v zadevi v glavni stvari odločilo, da odločba italijanskih organov, da ne ugodijo zahtevi M & M za odpust dajatev na podlagi člena 239 carinskega zakonika, ne spada v sodno pristojnost, saj „vključuje izbiro in odločanje, ki je politične narave“. Poleg tega je bila zadeva poslana finančnemu senatu tega sodišča, da bi odločil o drugih pritožbenih razlogih.

17

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18

M & M, italijanska vlada in Komisija so se strinjale, da se je predložitveno sodišče sklicevalo na pravila Skupnosti, ki so neuporabljiva ratione temporis, vendar so si nasprotovale glede določitve pravil, ki jih je treba uporabiti. Italijanska vlada je menila, da je treba uporabiti določbe, ki so veljale leta 1993, ko se je zagrešila goljufija. Tako bi določitev pristojne države članice urejal člen 34(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2726/90 z dne 17. septembra 1990 o tranzitu Skupnosti (UL L 262, str. 1), ki je bila razveljavljena 1. januarja 1994. Italijanska vlada je v zvezi z vprašanjem upoštevanja predpisanih rokov za izterjavo carinskega dolga poudarila, da je treba to raziskati v skladu z določbami člena 49 Uredbe št. 1214/92. Menila je tudi, da je treba zaradi uporabe člena 11(a) Uredbe št. 1062/87, ki je prenehala veljati 1. januarja 1993, razglasiti predlog za sprejetje predhodne odločbe kot delno nedopusten.

19

Poudariti je treba, da lahko Sodišče, zato da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo uporaben odgovor, meni, da je treba upoštevati določbe prava Skupnosti, ki jih predložitveno sodišče v svojem vprašanju ni navedlo (sodbi z dne 27. marca 1990 v zadevi Bagli Pennacchiotti, C-315/88, Recueil, str. I-1323, točka 10, in z dne 18. novembra 1999 v zadevi Teckal, C-107/98, Recueil, str. I-8121, točka 39).

20

V obravnavani zadevi sta M & M in Komisija upravičeno menili, da je treba uporabiti pravila, ki so veljala na dan 17. novembra 1995, ko so italijanski organi izdali zahtevo za plačilo, in katerih zakonitost je spor v zadevi v glavni stvari.

21

Carinski zakonik in izvedbena uredba sta veljala od 1. januarja 1994. Iz tega izhaja, da je predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja in drugim vprašanjem zahtevalo od Sodišča, da razloži pogoje za uporabo rokov iz člena 379 izvedbene uredbe, s tretjim je zahtevalo, da razloži merila iz člena 215 carinskega zakonika za določitev, katera država članica je pristojna za izterjavo carinskega dolga, ter z drugim delom prvega vprašanja, da se izreče o uporabi sistema odgovornosti glavnega zavezanca glede načela sorazmernosti.

22

Najprej je treba obravnavati tretje vprašanje v zvezi z določitvijo države članice, ki je pristojna za izterjavo carinskega dolga.

23

M & M in Komisija sta menili, da se ne sme določiti pristojnosti države članice na podlagi člena 215 carinskega zakonika, ampak v skladu s členom 378(1) izvedbene uredbe, ki pomeni lex specialis za dodelitev pristojnost v zvezi z izterjavo carinskih dajatev v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka. V skladu s tem člen 378(1) izvedbene uredbe vsebuje domnevo, da je država članica, kateri pripada urad odhoda, načeloma pristojna, kadar po eni strani pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu in po drugi strani kadar ni mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti. V zadevi v glavni stvari naj bi bili ti pogoji izpolnjeni, saj ni bilo mogoče ugotoviti kraja odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in ker ni sporno, da blago ni bilo predloženo namembnemu uradu.

24

Italijanska vlada meni, da je pristojna na podlagi člena 215(2) carinskega zakonika, ker je kršitev nastala ali bila vsaj ugotovljena na italijanskem ozemlju.

25

V zvezi s tem izhaja iz člena 215(1) carinskega zakonika ter členov 378 in 379 izvedbene uredbe, da določitev kraja nastanka carinskega dolga omogoča določitev države članice, ki je pristojna za izterjavo carinskih dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2007 v zadevi Road Air Logistics Customs, C-526/06, ZOdl., str. I-11337, točka 26). Glede domnevne goljufije, ki je označena z nastankom kršitve ali nepravilnosti, je kraj nastanka carinskega dolga tam, kjer je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar izhaja iz skupnih določb členov 203(2) in 215(1) carinskega zakonika (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 1. februarja 2001 v zadevi D. Wandel, C-66/99, Recueil, str. I-873, točka 50, in z dne 11. julija 2002 v zadevi Liberexim, C-371/99, Recueil, str. I-6227, točka 52).

26

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba razumeti pojem odstranitev izpod carinskega nadzora kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s členom 37(1) carinskega zakonika (zgoraj navedeni sodbi D. Wandel, točka 47, in Liberexim, točka 55, ter sodba z dne 12. februarja 2004 v zadevi Hamann International, C-337/01, Recueil, str. I-1791, točka 31).

27

Odstranitev izpod carinskega nadzora predvideva le izpolnitev objektivnih pogojev, kot je na primer fizična odsotnost blaga na dogovorjenem kraju skladiščenja v trenutku, ko nameravajo carinski organi pregledati omenjeno blago (zgoraj navedeni sodbi D. Wandel, točka 48, in Liberexim, točka 60), ali začasna odtujitev tranzitnega dokumenta T1 za blago, na katero se nanaša (zgoraj navedena sodba British American Tobacco, točka 53).

28

Če nastane več kršitev in nepravilnosti na ozemlju različnih držav članic, je za izterjavo carinskega dolga pristojna tista država članica, na katere ozemlju je nastala prva kršitev ali nepravilnost (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Liberexim, točka 57).

29

Prav tako sta M & M in Komisija upravičeno poudarili, da člen 378 izvedbene uredbe v zvezi zunanjim skupnostnim tranzitom izrecno določa, katera država članica je pristojna za izterjavo carin in vzpostavlja domnevo v korist državi članici, v kateri se nahaja urad odhoda (sodba z dne 14. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-104/02, ZOdl., str. I-2689, točka 86).

30

Člen 378(1) izvedbene uredbe določa, da kadar pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ker kraja kršitve ali nepravilnosti ni bilo mogoče določiti, se brez poseganja v pravila o določitvi kraja nastanka carinskega dolga, določenega v členu 215 carinskega zakonika, šteje, da je kršitev ali nepravilnost nastala v državi članici, ki ji pripada urad odhoda, ali v državi članici, ki ji pripada urad tranzita pri vstopu v Skupnost, ki je prejel potrdilo o prehodu, če v roku, ki ga je treba določiti v skladu s členom 379(2) izvedbene uredbe, ni predloženo dokazilo o pravilnosti tranzitne operacije ali o kraju, kjer je kršitev ali nepravilnost dejansko nastala (sodba z dne 20. januarja 2005 v zadevi Honeywell Aerospace, C-300/03, ZOdl., str. I-689, točka 21).

31

Carinski organi pri izvajanju postopka, predvidenega v členu 379 izvedbene uredbe, ne morejo določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (sodba z dne 14. novembra 2002 v zadevi SPKR, C-112/01, Recueil, str. I-10655, točka 35).

32

Zato je treba, da bi se preverila pristojnost države članice, ki je izterjevala carino, ugotoviti, ali je mogoče v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, določiti kraj kršitve ali nepravilnosti. V tem primeru je mogoče v skladu z določbami členov 203(1) in 215(1) carinskega zakonika določiti za pristojno za izterjavo carine tisto državo članico, na katere ozemlju je nastala prva kršitev ali nepravilnost, ki jo je mogoče označiti kot odstranitev izpod carinskega nadzora.

33

Če kraja kršitve ali nepravilnosti po drugi strani še vedno ni mogoče določiti, je država članica, ki ji pripada urad odhoda, pristojna za izterjavo carine v skladu z določbami členov 378 in 379 izvedbene uredbe.

34

Da bi predložitveno sodišče v zadevi v glavni stvari določilo, ali so bili italijanski organi pristojni za izterjavo zadevne carine, mora ob upoštevanju celote upoštevnih razpoložljivih elementov v trenutku, ko je bilo ugotovljeno, da pošiljke niso bile predložene namembnemu uradu, preveriti, ali se kraj, kjer je nastala prva kršitev ali nepravilnost, lahko označi kot odstranitev izpod carinskega nadzora. Če ne, potem domneva pristojnosti v korist države članice, ki ji pripada urad odhoda v skladu s členom 378(1) izvedbene uredbe, označuje Zvezno republiko Nemčijo kot državo članico, ki je pristojna za izterjavo carine.

35

Ta domneva ne sme biti uporabljena v korist pristojnosti neke druge države članice, razen če ni dokazano, da je prva kršitev ali nepravilnost dejansko nastala na njenem ozemlju. Vendar se mora predložiti to dokazilo, ki ustreza zahtevam države članice, ki ji pripada urad odhoda, v skladu s postopkom, predvidenim v členu 379 izvedbene uredbe, ki vključuje zlasti spoštovanje v njej navedenih rokov.

36

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da mora predložitveno sodišče, da bi preverilo pristojnost države članice, ki je izterjevala carino, ugotoviti, ali je mogoče v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, določiti kraj kršitve ali nepravilnosti. V tem primeru je mogoče v skladu z določbami členov 203(1) in 215(1) carinskega zakonika določiti za pristojno za izterjavo carine tisto državo članico, na katere ozemlju je nastala prva kršitev ali nepravilnost, ki jo je mogoče označiti kot odstranitev izpod carinskega nadzora. Če kraja kršitve ali nepravilnosti po drugi strani še vedno ni mogoče določiti, je država članica, ki ji pripada urad odhoda, pristojna za izterjavo carine v skladu z določbami členov 378 in 379 izvedbene uredbe.

37

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali to, da carinski organi ne upoštevajo rokov enajstih in treh mesecev, ki sta določena v korist glavnega zavezanca v skladu s členoma 379(1) in (2) izvedbene uredbe, preprečuje izterjavo carin.

38

Italijanska vlada in Komisija sta upravičeno menili, da zgolj neupoštevanje roka enajstih mesecev samo po sebi ne preprečuje izterjavo carin od glavnega zavezanca (zgoraj navedeni sodbi SPKR, točke od 27 do 33, in Komisija proti Nemčiji, točka 69).

39

Vendar morajo carinski organi obvezno obvestiti glavnega zavezanca o roku treh mesecev v skladu s členom 379(2) izvedbene uredbe pred izterjavo carinskega dolga (zgoraj navedene sodbe SPKR, točka 32; Honeywell Aerospace, točki 23 in 24, in Komisija proti Nemčiji, točka 71, sklep z dne 6. aprila 2006 v zadevi Reyniers & Sogama, C-407/05, neobjavljen v ZOdl., točka 22, in sodba z dne 8. marca 2007 v zadevi Gerlach, C-44/06, ZOdl., str. I-2071, točka 33).

40

V zvezi s tem je treba poudariti, da se z rokoma enajstih in treh mesecev zagotavlja skrbno in enotno uporabo določb s področja izterjave carinskega dolga s strani upravnih organov, kar omogoča hitro razpolaganje z lastnimi viri Skupnosti (zgoraj navedeni sodbi SPKR, točka 34, in Komisija proti Nemčiji, točki 69 in 78). Med drugim je rok treh mesecev prav tako namenjen zaščiti interesov glavnega zavezanca, ki mu dodeljuje dovolj časa, da po potrebi predloži, dokazilo o pravilnosti tranzitne operacije ali o kraju, kjer je kršitev ali nepravilnost dejansko nastala (zgoraj navedeni sodbi SPKR, točka 38, in Honeywell Aerospace, točka 24). Ta trimesečni rok spodbuja glavnega zavezanca, da v obveznem roku priskrbi elemente, s katerimi razpolaga, da bi lahko čim prej določili državo članico, ki je pristojna za izterjavo carine (sodba z dne 21. oktobra 1999 v zadevi Lensing & Brockhausen, C-233/98, Recueil, str. I-7349, točka 30).

41

Iz samega besedila členov 378 in 379 izvedbene uredbe izhaja, da mora urad odhoda poslati obvestilo ob spoštovanju rokov enajstih in treh mesecev, če pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu in če kraja kršitve ali nepravilnosti ni mogoče določiti.

42

Tako je treba odgovoriti na prvi del prvega vprašanja in na drugo vprašanje, da mora urad odhoda poslati obvestilo ob spoštovanju rokov enajstih in treh mesecev v skladu s členoma 378 in 379 izvedbene uredbe, če pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu in če kraja kršitve ali nepravilnosti ni mogoče določiti.

43

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je to, da je carinski zastopnik kot glavni zavezanec, odgovoren za posledice zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka, omadeževanega z goljufijo, za katero mu ni mogoče pripisati krivde, skladno z načelom sorazmernosti, kolikor lahko carinski dolg, tako kot v zadevi v glavni stvari, močno presega plačilo, ki ga je glavni zavezanec prejel za opravljene storitve.

44

Komisija dvomi o upoštevnosti tega vprašanja, če carinska ureditev ne predvideva omejitev odgovornosti glavnega zavezanca. Meni, da je treba to vprašanje razumeti, kot da gre za položaj, v katerem bi bilo lahko nepravično zavezati glavnega zavezanca kot nosilca odgovornosti za goljufijo, pri kateri ni bil udeležen in pri nastanku katere so bili verjetno vpleteni cariniki namembnega urada. Zato Sodišču predlaga, da razširi vprašanje za predhodno odločanje in upošteva merila, ki omogočajo odpust dajatev zaradi pravičnosti, v skladu s postopkom iz člena 239 carinskega zakonika in členov od 899 do 909 izvedbene uredbe. Prav tako poudarja, da bi morali italijanski organi, ko so se soočili s „posebnim primerom“, pri Komisiji vložiti zahtevek za odpust dajatev v skladu s členom 905 izvedbene uredbe.

45

M & M in Komisija dodajata, da je treba zaradi enotne uporabe in razlage prava Skupnosti opraviti učinkovit sodni nadzor v zvezi z odločbami, s katerimi carinski organi ne ugodijo takšnim zahtevam, ter v zvezi s tem vabita Sodišče, da se izreče glede sodbe Corte suprema di cassazione z dne 27. septembra 2002.

46

Italijanska vlada meni, da vključitev odgovornosti glavnega zavezanca ni v nasprotju z načelom sorazmernosti (sodbi z dne 17. julija 1997 v zadevi Pascoal & Filhos, C-97/95, Recueil, str. I-4209, in z dne 9. marca 2006 v zadevi Beemsterboer Coldstore Services, C-293/04, ZOdl., str. I-2263). Poudarja, da Sodišče ni pristojno, da odloča o sodbi Corte suprema di cassazione z dne 27. septembra 2002, ker nanj ni bilo naslovljeno nobeno vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s tem.

47

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Skupnosti, zahteva, naj bodo ukrepi, sprejeti v skladu s predpisom Skupnosti, primerni za uresničenje zastavljenega cilja in naj ne prekoračijo okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (sodbi z dne 14. decembra 2004 v zadevi Swedish Match, C-210/03, ZOdl., str. I-11893, točka 47, in z dne 12. septembra 2006 v zadevi Laserdisken, C-479/04, ZOdl., str. I-8089, točka 53).

48

Glavni zavezanec je kot imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka dolžnik za carinski dolg, ki izhaja iz neupoštevanja določb tega postopka. Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ne glede na višino tega dolga v primerjavi s koristmi, ki jih prejme, ko deluje tako kot v zadevi v glavni stvari kot carinski zastopnik, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.

49

Dejstvo, da je glavni zavezanec v dobri veri in da izhaja kršitev zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka iz goljufije, pri kateri ni bil udeležen, ne krši načela sorazmernosti. V nasprotnem primeru glavni zavezanec ne bi bil več tako zavzet pri zagotavljanju učinkovitega poteka tranzita (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Pascoal & Filhos, točke od 51 do 55).

50

Vendar je treba poudariti, da ker je carinski dolg nastal zaradi okoliščin, ki niso posledica niti malomarnosti niti goljufivega ravnanja glavnega zavezanca, mu člen 239 carinskega zakonika, ki vsebuje splošno klavzulo pravičnosti, omogoča, da vloži zahtevek za odpust dajatev. Členi od 899 do 905 izvedbene uredbe določajo postopek upravnega sodelovanja med carinskimi organi in Komisijo.

51

Zato je treba na drugi del prvega vprašanja odgovoriti, da dejstvo, da je carinski zastopnik kot glavni zavezanec, odgovoren za carinski dolg, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.

52

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: