Zadeva C-202/06 P

Cementbouw Handel & Industrie BV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Konkurenca – Uredba (EGS) št. 4064/89 – Pristojnost Komisije – Priglasitev koncentracije z razsežnostjo Skupnosti – Zaveze, ki so jih predlagale stranke – Vpliv na pristojnost Komisije – Odobritev, podrejena spoštovanju določenih zavez – Načelo sorazmernosti“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 26. aprila 2007 

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 18. decembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Konkurenca – Koncentracije – Pristojnost Komisije – Določitev za celo trajanje postopka na datum, tesno povezan s priglasitvijo

(Uredba Sveta št. 4064/89, členi 1(2) in (3), 5 in 8(2), drugi pododstavek)

2.     Konkurenca – Koncentracije – Preizkus Komisije – Sorazmernost pogojev in obveznosti, naloženih podjetjem, da se lahko priglašena koncentracija razglasi za združljivo s skupnim trgom

(Uredba Sveta št. 4064/89, člena 2 in 8(2))

3.     Konkurenca – Koncentracije – Preizkus Komisije – Obveznost upoštevanja odločb nacionalnih organov – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 4064/89)

1.     Pristojnost Komisije za odločanje o koncentraciji je v okviru Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij treba za celo trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na pomembnost obveznosti priglasitve v sistemu nadzora, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Skupnosti, mora biti ta datum nujno tesno povezan s priglasitvijo. Skrb za pravno varnost, ki pomeni, da je mogoče istovetnost organa, pristojnega za nadzor koncentracije, ugotoviti na predvidljiv način, in zahteva po hitrosti, ki označuje splošno sistematiko Uredbe št. 4064/89 in ki Komisiji nalaga, da spoštuje natančno določene roke za sprejetje končne odločbe, ker bi se v nasprotnem primeru štelo, da je koncentracija združljiva s skupnim trgom, vplivata na to, da kadar je Komisija glede določene koncentracije pristojna v skladu z merili iz členov 1(2) in (3) ter 5 Uredbe, te pristojnosti ni mogoče nenehno izpodbijati ali stalno spreminjati.

Čeprav se samo po sebi razume, da Komisija izgubi svojo pristojnost za preizkus koncentracije, če udeležena podjetja popolnoma odstopijo od predloga, pa to ne velja, kadar stranke predlagajo le delne spremembe. Zaradi takih sprememb Komisija ne more biti zavezana ponovno preučiti svojo pristojnost, da ne bi zadevna podjetja pomembneje motila poteka postopka in učinkovitosti nadzora, ki ga zahteva zakonodajalec, ko nalaga Komisiji, da nenehno preverja svojo pristojnost v škodo vsebinske obravnave zadeve. Tako razlago potrjuje besedilo člena 8(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89, ki jasno kaže, da zaveze, ki jih predlagajo ali sprejmejo podjetja, niso samo elementi, ki jih mora Komisija upoštevati v okviru vsebinskega preizkusa, in sicer združljivosti ali nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom, ampak da te zaveze, nasprotno, Komisiji ne morejo odvzeti njene pristojnosti, saj se je ta preverjala že v prvi fazi postopka.

(Glej točke od 38 do 43.)

2.     Temeljna pravila Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij in zlasti njen člen 2 dajejo Komisiji – zlasti pri presojah ekonomske narave – določeno diskrecijsko pravico. Zato mora sodišče Skupnosti nadzor nad izvajanjem te diskrecijske pravice, ki je bistven za opredelitev pravil glede koncentracij, opraviti ob upoštevanju proste presoje, ki posredno izhaja iz določb ekonomske narave, ki so del pravil o koncentracijah.

Nadzor sorazmernosti pogojev in obveznosti, ki jih lahko Komisija v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 4064/89 naloži strankam koncentracije, ne pomeni, da je treba preveriti, ali bo po njihovi izpolnitvi še vedno šlo za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, ampak, ali so navedeni pogoji in obveznosti sorazmerni z ugotovljenim problemom konkurence in ga lahko v celoti odpravijo.

(Glej točki 53 in 54.)

3.     Glede na natančno razdelitev pristojnosti, na kateri temelji Uredba št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij, odločbe nacionalnih organov ne morejo zavezovati Komisije v okviru postopkov nadzora koncentracij.

(Glej točko 56.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 18. decembra 2007(*)

„Pritožba – Konkurenca – Uredba (EGS) št. 4064/89 – Pristojnost Komisije – Priglasitev koncentracije z razsežnostjo Skupnosti – Zaveze, ki so jih predlagale stranke – Vpliv na pristojnost Komisije – Odobritev, podrejena spoštovanju določenih zavez – Načelo sorazmernosti“

V zadevi C‑202/06 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, ki je bila vložena 3. maja 2006,

Cementbouw Handel & Industrie BV, ki jo zastopajo W. Knibbeler, O. Brouwer in P. Kreijger, odvetniki,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo E. Gippini Fournier, A. Nijenhuis in A. Whelan, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, A. Tizzano, A. Borg Barthet, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. marca 2007,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 26. aprila 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Cementbouw Handel & Industrie BV (v nadaljevanju: Cementbouw) s pritožbo predlaga Sodišču, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 23. februarja 2006 v zadevi Cementbouw Handel & Industrie proti Komisiji (T‑282/02, ZOdl., str. II-319, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2003/756/ES z dne 26. junija 2002 o razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom in Sporazumom EGP (zadeva COMP/M.2650 − Haniel/Cementbouw/JV [CVK]) (UL 2003, L 282, str. 1, in popravek UL 2003, L 285, str. 52, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Pravni okvir

2       Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 395, str. 1, in popravek UL 1990, L 257, str. 13), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL L 180, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 4064/89), v členu 1(1) določa stvarno področje uporabe:

„[…] ta uredba velja za vse koncentracije na ravni Skupnosti, opredeljene v odstavkih 2 in 3.“

3       Člen 3(1)(b) Uredbe št. 4064/89 določa pojem koncentracije, ki se med drugim nanaša tudi na primer, kadar „eno ali več podjetij z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali kakorkoli drugače pridobi neposredni ali posredni nadzor nad celotnim podjetjem ali deli enega podjetja ali več podjetij“.

4       Ali gre za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, je odvisno od tega, ali skupni promet udeleženih podjetij na svetovni ravni in na ravni Skupnosti presega določene pragove, izražene glede na promet, ki so določeni v členu 1(2) in (3) Uredbe št. 4064/89. Člen 5 te uredbe določa način izračuna teh pragov.

5       Koncentracije z razsežnostjo Skupnosti je treba priglasiti Komisiji. V zvezi s tem člen 4(1) Uredbe št. 4064/89 določa, da jih je treba priglasiti „najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža“.

6       Člen 7 te uredbe določa, da se te koncentracije ne smejo izvajati, dokler niso priglašene ali dokler niso razglašene za združljive s skupnim trgom v skladu z odločbo.

7       Člen 6(1), prvi stavek, Uredbe št. 4064/89 določa: „Komisija priglasitev preizkusi takoj po prejemu“. Člen 6(1)(c) določa, da če Komisija ugotovi, da je priglašena koncentracija z razsežnostjo Skupnosti, in da obstaja resen dvom o njeni združljivosti s skupnim trgom, se odloči za začetek formalnega postopka nadzora.

8       V zvezi s tem člen 8 od (1) do (4) Uredbe št. 4064/89 daje Komisiji naslednje pristojnosti za odločanje:

„1.      […]

2.       Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi, ki so jo izvedla udeležena podjetja, če je to potrebno, izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), [...] izda odločbo, na podlagi katere razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

K odločbi lahko priloži pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom. […]

3.      […]

4.      Če je koncentracija že izvedena, lahko Komisija […] zahteva, da se združena podjetja ali premoženje razdružijo ali da se konča skupni nadzor, ali zahteva kakršenkoli drug ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence.“

9       Na podlagi člena 10(1) Uredbe št. 4064/89 je treba odločbo o začetku formalnega postopka nadzora, razen v primeru izjeme, ki za obravnavano zadevo ne velja, sprejeti najpozneje v enem mesecu, ki začne teči naslednji dan po prejemu priglasitve. V skladu s členom 10(2) in (3) te uredbe je treba odločbe, s katerimi se ugotovi združljivost ali nezdružljivost koncentracije s skupnim trgom, razen v izjemnih primerih, sprejeti najpozneje v štirih mesecih od začetka postopka. Odstavek 6 istega člena določa, da je koncentracija razglašena kot združljiva s skupnim trgom, če Komisija ni sprejela odločbe v teh rokih.

10     Razmejitev pristojnosti na področju nadzora koncentracij je določena v členu 21(1) in (2) Uredbe št. 4064/89 na naslednji način:

„1.      Komisija ima izključno pristojnost za sprejemanje odločb, predvidenih s to uredbo, ki jih lahko pregleda Sodišče Evropskih skupnosti.

2.      Nobena država članica ne uporabi svojega nacionalnega prava o konkurenci za katero koli koncentracijo na ravni Skupnosti.“

11     Devetindvajseta uvodna izjava Uredbe št. 4064/89 določa, da „koncentracije, ki niso navedene v tej uredbi, načelno sodijo pod pristojnost držav članic“.

 Dejansko stanje

12     Na podlagi ugotovitev Sodišča prve stopnje v točkah od 1 do 15 in od 295 do 298 izpodbijane sodbe je mogoče povzeti dejansko stanje zadeve, kot je prikazano v nadaljevanju.

13     Pred izvedbo koncentracije, ki je predmet spora, je Coöperatieve Verkoop- en Produktievereniging van Kalkzandsteenproducenten (v nadaljevanju: CVK), zadruga nizozemskega prava, združevala enajst nizozemskih proizvajalcev apneno-silikatnih zidakov. Od teh enajstih podjetij, ki so njeni člani, jih je bilo pet hčerinskih družb nemškega podjetja Franz Haniel & Cie GmbH (v nadaljevanju: Haniel), tri hčerinske družbe pritožnice in dve hčerinski družbi nemškega podjetja RAG AG (v nadaljevanju: RAG). Enajsto od teh podjetij je bilo v skupni lasti družbe Haniel, pritožnice in družbe RAG (točka 5 izpodbijane sodbe).

14     Nederlandse Mededingingsautoriteit (nizozemski organ, pristojen za konkurenco, v nadaljevanju: NMa) je leta 1998 sprejel priglasitev o načrtu koncentracije, s katero je CVK nameravala prevzeti nadzor nad podjetji, ki so njeni člani. Nadzor bi moral biti prenesen v okviru sklenitve pogodbe o ustanovitvi poola in spremembe zadružnih pravil CVK. NMa je z odločbo z dne 20. oktobra 1998 odobril zadevni projekt (točka 6 izpodbijane sodbe).

15     Preden bi bila ta operacija izvedena, je družba RAG sprejela odločitev, da družbi Haniel in pritožnici proda deleže, ki jih je imela v podjetjih, ki so člani CVK. Stranke so marca 1999 NMa obvestile o svojih namerah. Ta jim je v dopisu z dne 26. marca 1999 navedel, da naj nameravani prenos ne bi pomenil koncentracije v smislu nizozemske zakonodaje, če bi bila koncentracija, odobrena z odločbo z dne 20. oktobra 1998, izvedena najpozneje do navedenega prenosa (točka 7 izpodbijane sodbe).

16     CVK in podjetja, ki so njeni člani, so 9. avgusta 1999 sklenili več transakcij. Na eni strani so sklenili pogodbo o ustanovitvi poola, navedeno v točki 14 te sodbe, in spremenili zadružna pravila CKV, da bi se upoštevalo določbe navedene pogodbe (v nadaljevanju: prva skupina transakcij). Na drugi strani je družba RAG deleže, ki jih je imela v treh podjetjih, članih CVK, prenesla na družbo Haniel in pritožnico, ki sta sicer sklenili pogodbo o sodelovanju, ki ureja njuno sodelovanje v okviru CVK (v nadaljevanju: druga skupina transakcij) (točka 8 izpodbijane sodbe).

17     Ko je Komisija ob preizkusu dveh drugih koncentracij, ki ju je priglasila družba Haniel, izvedela za transakcije z dne 9. avgusta 1999, je z dopisom z dne 22. oktobra 2001 družbo Cementbouw in druga udeležena podjetja opozorila, da ji je treba koncentracijo priglasiti. Družba Haniel in pritožnica sta 24. januarja 2002 priglasili koncentracijo na podlagi člena 4 Uredbe št. 4064/89 (točki 9 in 10 izpodbijane sodbe).

18     Komisija je 25. februarja 2002 začela formalni postopek nadzora iz člena 6(1)(c) Uredbe št. 4064/89 (točka 11 izpodbijane sodbe).

19     Družba Haniel in pritožnica sta potem, ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ko je Komisija zaslišala zadevne stranke, 28. maja 2002 predstavili prvi predlog zavez. Ta je določal, da naj bi družba Haniel in pritožnica razdrli pogodbo o sodelovanju in neodvisni tretji stranki prodali deleže, ki sta jih leta 1999 kupili od družbe RAG. Komisija je menila, da ta predlog ni zadostoval za odpravo dvomov na področju konkurence na zadevnem trgu (točke 12, 14 in 295 izpodbijane sodbe).

20     Družba Haniel in pritožnica sta zato 5. junija 2002 predložili dokončne zaveze, v katerih sta se tudi zavezali, da bosta razdrli pogodbo o ustanovitvi poola, razveljavili spremembo zadružnih pravil CVK in razpustili CVK (točke 14, 15 in 298 izpodbijane sodbe).

21     Komisija je 26. junija 2002 sprejela sporno odločbo, v kateri je ugotovila, da je bila koncentracija, sestavljena iz obeh skupin transakcij, združljiva s skupnim trgom, kolikor družba Haniel in pritožnica v celoti spoštujeta zaveze, naštete v navedeni odločbi. Te so med drugim vključevale razpustitev CVK (točka 15 izpodbijane sodbe).

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

22     Pritožnica je s tožbo, ki jo je 11. septembra 2002 vložila pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje (vpisana pod opravilno številko T-282/02), predlagala razglasitev ničnosti sporne odločbe.

23     Pritožnica je v utemeljitev svoje tožbe navajala tri tožbene razloge.

24     Prvi tožbeni razlog se je nanašal na nepristojnost Komisije za obravnavo zadevnih transakcij na podlagi člena 3 Uredbe št. 4064/89. Sodišče prve stopnje je tožbeni razlog zavrnilo, s tem ko je v točki 109 izpodbijane sodbe razsodilo, „da se lahko koncentracija, v smislu člena 3(1) Uredbe št. 4064/89, izvede tudi z več formalno pravno samostojnimi transakcijami, če so te transakcije med seboj tako odvisne, da ene brez drugih ne bi bile izvedene in zaradi njih eno ali več podjetij prevzame neposreden ali posreden gospodarski nadzor nad dejavnostjo enega ali več drugih podjetij“.

25     Drugi tožbeni razlog se je nanašal na napake pri presoji Komisije v zvezi z nastankom prevladujočega položaja zaradi koncentracije, ob kršitvi člena 2 Uredbe št. 4064/89. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.

26     Tretji tožbeni razlog se je nanašal na kršitev členov 3 in 8(2) iste uredbe ter načela sorazmernosti. Glede tega tožbenega razloga je Sodišče prve stopnje razsodilo:

„301. […] je treba ugotoviti, da zahtevki tožeče stranke ponovno temeljijo na napačni premisi, ki jo je Sodišče prve stopnje zavrnilo […]. Dejansko obstaja ena sama koncentracija, sklenjena 9. avgusta 1999, ki obsega prvo in drugo skupino transakcij in ki spada v pristojnost Komisije na podlagi Uredbe št. 4064/89. Posledično, v nasprotju z mnenjem tožeče stranke, prvi predlog zavez ne spreminja koncentracije tako, da ta ne obstaja več.

[...]

304.      […] je treba poudariti, da tožeča stranka ni pojasnila, kako bi prvi predlog zavez […] lahko Komisiji omogočil ugotoviti združljivost koncentracije, čeprav ni sporno, da bi v okviru tega predloga zavez, prevladujoči položaj CVK, ki je posledica koncentracije, sklenjene 9. avgusta 1999, ostal nespremenjen. Podjetje bi dejansko in predvsem, kljub odpravi skupnega nadzora nad CVK, v skladu z opredelitvijo trga, še vedno imelo najmanj [od 50 do 60] % upoštevnega trga, ne da bi se tržni deleži njegovih glavnih konkurentov povečali.

305.      Torej, v nasprotju z mnenjem tožeče stranke, Komisija na podlagi člena 8(2) Uredbe št. 4064/89 ni bila dolžna sprejeti prvega predloga zavez, ker na podlagi tega predloga ni mogla ugotoviti, da koncentracija z dne 9. avgusta 1999 ne bi povzročila nastanka prevladujočega položaja v smislu člena 2(2) te uredbe.

[...]

307.      […] morajo biti zaveze strank, da bi jih Komisija, z namenom sprejetja odločbe iz člena 8(2) Uredbe št. 4064/89, lahko sprejela, ne le sorazmerne glede na problem konkurence, ki ga je Komisija opredelila v svoji odločbi, ampak ga morajo v celoti odpraviti, kar pa je cilj, ki v tem primeru s prvim predlogom zavez strank, ki so opravile priglasitev, očitno ni bil dosežen.“

27     Sodišče prve stopnje je tretji tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrnilo.

 Pritožba

28     Družba Cementbouw Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in po potrebi zadevo vrne Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter Komisiji naloži plačilo stroškov.

29     Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov pritožnici.

30     Družba Cementbouw v utemeljitev svojih predlogov navaja dva pritožbena razloga.

 Prvi pritožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba členov 1, 2 in 3(1) Uredbe št. 4064/89

 Trditve strank

31     Pritožnica meni, da pristojnost Komisije v skladu z Uredbo št. 4064/89 ni določena izključno na podlagi priglašene koncentracije, ampak na podlagi dejansko izvršene koncentracije. Taka razlaga naj bi veljala, kadar je transakcija predmet sprememb, ki jih stranke izvedejo po priglasitvi, pri čemer te spremembe lahko izhajajo iz predloga zavez. Okoliščina, da je bila transakcija izvedena pred priglasitvijo v obliki, v kateri je bila priglašena, naj ne bi bila upoštevna.

32     Po mnenju pritožnice je zadevna koncentracija v tej zadevi pridobila razsežnosti Skupnosti le s sklenitvijo druge skupine transakcij, s katero je pritožnica skupaj z družbo Haniel prevzela nadzor nad CVK. V skladu z njeno razlago izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje v točki 304 navedene sodbe priznalo, da naj bi prva skupina zavez privedla do odprave skupnega nadzora strank, ki so priglasile koncentracijo, nad CVK. Po drugi strani ni upoštevalo dejstva, da naj bi ta predlog prav tako vplival na prenehanje priglašene koncentracije, zaradi česar bi ostala le transakcija brez razsežnosti Skupnosti.

33     Komisija v odgovor na to argumentacijo navaja, da je treba njeno pristojnost glede koncentracije na podlagi Uredbe št. 4064/89 določiti v trenutku, ko bi ji morala biti ta koncentracija priglašena. Ob poudarku, da mora svojo pristojnost sprejeti ali zavrniti najkasneje ob koncu prvega preizkusa priglasitve, Komisija dodaja, da naj zaradi interesov dobre uprave ne bi bilo mogoče v času postopka nenehno preverjati, ali gre za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti.

34     Po mnenju Komisije naj pritožnica ne bi upoštevala vloge in narave zavez, ki jih lahko sprejmejo stranke. Te zaveze naj Komisiji ne bi mogle odvzeti pristojnosti, ki ji jo daje Uredba št. 4064/89, ampak naj bi ji omogočile izvrševati njeno pooblastilo za odobritev priglašene koncentracije pod določenimi pogoji.

 Presoja Sodišča

35     Kot izhaja iz njene devetindvajsete uvodne izjave in njenega člena 21(1), temelji Uredba št. 4064/89 na načelu natančne delitve pristojnosti nacionalnih organov in organov Skupnosti na področju nadzora koncentracij (sodbi z dne 25. septembra 2003 v zadevi Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, C‑170/02 P, Recueil, str. I-9889, točka 32, in z dne 22. junija 2004 v zadevi Portugalska proti Komisiji, C‑42/01, ZOdl., str. I-6079, točka 50).

36     Navedena uredba vsebuje tudi določbe, med njimi zlasti člen 10(1) in (2), ki so zaradi razlogov pravne varnosti in v interesu udeleženih podjetij namenjene omejitvi trajanja nadzora koncentracij, ki ga mora izvajati Komisija (zgoraj navedeni sodbi Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, točka 33, in Portugalska proti Komisiji, točka 51).

37     To dokazuje, da je normodajalec Skupnosti nameraval jasno deliti med posredovanjem, za katero so pristojni nacionalni organi, in posredovanjem, za katero so pristojne oblasti Skupnosti, in da je želel zagotoviti nadzor koncentracij v rokih, ki ustrezajo obenem zahtevam dobre uprave in zahtevam poslovnega sveta (zgoraj navedeni sodbi Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, točka 34, in Portugalska proti Komisiji, točka 53).

38     Ta skrb za pravno varnost pomeni, da je mogoče istovetnost organa, pristojnega za nadzor koncentracije, ugotoviti na predvidljiv način. Zato je normodajalec Skupnosti v členih 1(2) in (3) in 5 Uredbe št. 4064/89 določil natančna in objektivna merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali transakcija dosega ustrezen gospodarski obseg, da jo lahko štejemo za koncentracijo „z razsežnostjo Skupnosti“ in da tako spada v izključno pristojnost Komisije.

39     Zahteva po hitrosti, ki označuje splošno sistematiko Uredbe in ki Komisiji nalaga, da spoštuje natančno določene roke za sprejetje končne odločbe, ker bi se v nasprotnem primeru štelo, da je koncentracija združljiva s skupnim trgom, tudi pomeni, da kadar je Komisija glede določene koncentracije pristojna v skladu z merili iz členov 1(2) in (3) ter 5 Uredbe št. 4064/89, te pristojnosti ni mogoče nenehno izpodbijati ali stalno spreminjati.

40     Kot je v točki 48 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, se samo po sebi razume, da Komisija izgubi svojo pristojnost za preizkus koncentracije, če udeležena podjetja popolnoma odstopijo od predloga.

41     Vendar to ne velja, kadar stranke predlagajo le delne spremembe. Zaradi takih sprememb Komisija ne more biti zavezana ponovno preučiti svojo pristojnost, da ne bi zadevna podjetja pomembneje motila poteka postopka in učinkovitosti nadzora, ki ga zahteva normodajalec, ko nalaga Komisiji, da nenehno preverja svojo pristojnost v škodo vsebinske obravnave zadeve.

42     Tako razlago potrjuje besedilo člena 8(2) Uredbe št. 4064/89, ki določa, da Komisija „[k] odločbi lahko priloži pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom“. Kot je v točki 52 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, to besedilo jasno kaže, da zaveze, ki jih predlagajo ali sprejmejo podjetja, niso samo elementi, ki jih mora Komisija upoštevati v okviru vsebinskega preizkusa, in sicer združljivosti ali nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom, ampak da te zaveze, nasprotno, Komisiji ne morejo odvzeti njene pristojnosti, saj se je ta preverjala že v prvi fazi postopka.

43     Iz tega izhaja, da je treba pristojnost Komisije za odločanje o koncentraciji za celo trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na pomembnost obveznosti priglasitve v sistemu nadzora, ki ga je vzpostavil normodajalec Skupnosti, mora biti ta datum nujno tesno povezan s priglasitvijo.

44     Družba Cementbouw v okviru te pritožbe ne izpodbija analize Komisije, potrjene z izpodbijano sodbo, na podlagi katere je treba ugotavljati obstoj ene same transakcije, sestavljene iz prve in druge skupine transakcij. Ne izpodbija, da je imela koncentracija na dan sklenitve obeh skupin transakcij in na dan priglasitve, izvršene na zahtevo Komisije, razsežnost Skupnosti. Posledično, ne da bi bilo treba odločati o vprašanju, ali je datum za določitev pristojnosti Komisije datum, ko nastane obveznost priglasitve, ali datum, ko bi se priglasitev morala izvršiti, oziroma datum, ko se je dejansko izvršila, v obravnavani zadevi ni sporno, da je Komisija pridobila pristojnost za odločanje o zadevni koncentraciji.

45     Glede vprašanja, ali bi lahko, kot meni družba Cementbouw, prvi predlog zavez, ki ga je predložila skupaj z družbo Haniel, vplival na tako pridobljeno pristojnost, je najprej treba opozoriti, da je bila v obravnavani zadevi koncentracija že izvršena. Dalje je treba poudariti, kot izhaja iz ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 295 izpodbijane sodbe, ki jih pritožnica ni izpodbijala, da se je ta predlog nanašal na razdrtje pogodbe o sodelovanju, sklenjene med pritožnico in družbo Haniel, in prenos deležev, ki sta jih kupili v treh podjetjih, članih CVK, na tretjo neodvisno stranko, to je opustitev druge skupine transakcij. Vendar je navedeni predlog določal, da se pogodba o ustanovitvi poola in zadružna pravila CVK, ki so predmet prve skupine transakcij, ohranijo. Iz tega izhaja, da je zadevni predlog, za namene koncentracije, na katero se je nanašal postopek nadzora, ki ga je začela Komisija, obsegal delne ukrepe.

46     Zato Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, s tem ko je v točki 301 izpodbijane sodbe ugotovilo, da prvi predlog zavez, ki sta ga predlagali pritožnica in družba Haniel, ni spremenil koncentracije tako, da ta ne bi več obstajala.

47     Sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo prava, s tem ko je v točkah 305 in 306 iste sodbe razsodilo, da bi lahko Komisija ob izvrševanju pridobljene pristojnosti ocenila, da ta prvi predlog zavez ni zadostoval za odpravo problema, ki ga je ugotovila na področju konkurence.

48     Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba člena 8(2) Uredbe št. 4064/89 ter načela sorazmernosti

 Trditve strank

49     Pritožnica zatrjuje, da Komisija pri ugotovitvi, da prvi predlog zavez ni bil zadosten, ni upoštevala dejstva, da je zaradi teh zavez transakcija postala koncentracija brez razsežnosti Skupnosti, za katero ni bila več pristojna. Dodaja, da je Sodišče prve stopnje, s tem ko je razsodilo, da Komisiji ni bilo treba sprejeti prvega predloga zavez, kršilo načelo sorazmernosti. Poleg tega pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, kako je Komisija glede protikonkurenčnih učinkov prve skupine transakcij lahko prišla do popolnoma nasprotnega sklepa kot NMa, nizozemski organ, pristojen za konkurenco.

50     Komisija meni, da gre pri teh trditvah v bistvu le za preoblikovanje trditev, podanih v podporo prvega pritožbenega razloga. Zanika, da je ravnala na nesorazmeren način in meni, da je trditev v zvezi z razhajanjem med njeno presojo in presojo NMa zaradi neobstoja dodatnih pojasnil nedopustna.

 Presoja Sodišča

51     Prvič, glede trditve o nepristojnosti Komisije je treba ugotoviti, da gre za ponovitev argumentacije, razvite v okviru prvega pritožbenega razloga. Kot prvega je treba torej tudi ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljenega.

52     Drugič, glede domnevne kršitve načela sorazmernosti je treba priznati, da morajo odločbe, ki jih sprejme Komisija v postopkih nadzora koncentracij, spoštovati zahteve načela sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 12. decembra 2006 v zadevi Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C‑380/03, ZOdl., str. I‑11573, točka 144).

53     Vendar je treba opozoriti, da dajejo temeljna pravila Uredbe št. 4064/89 in zlasti njen člen 2, Komisiji – zlasti pri presojah ekonomske narave – določeno diskrecijsko pravico in da mora zato sodišče Skupnosti nadzor nad izvajanjem te diskrecijske pravice, ki je bistven za opredelitev pravil glede koncentracij, opraviti ob upoštevanju proste presoje, ki posredno izhaja iz določb ekonomske narave, ki so del pravil o koncentracijah (sodbi Sodišča z dne 31. marca 1998 v zadevi Francija in drugi proti Komisiji, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375, točki 223 in 224, in z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Tetra Laval, C‑12/03 P, ZOdl., str. I-987, točka 38).

54     Kot je v točki 73 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka in za razliko od tega, kar trdi pritožnica, nadzor sorazmernosti pogojev in obveznosti, ki jih lahko Komisija v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 4064/89 naloži strankam koncentracije, ne pomeni, da je treba preveriti, ali bo po njihovi izpolnitvi še vedno šlo za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, ampak, ali so navedeni pogoji in obveznosti sorazmerni z ugotovljenim problemom konkurence in ga lahko v celoti odpravijo.

55     Zato Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, s tem ko je v točkah 304 in 305 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisiji ne bi bilo treba sprejeti prvega predloga zavez, ker je menila, da te niso bile zadostne za odpravo problema konkurence, ki ga je ugotovila.

56     Tretjič, glede razhajanja med presojama NMa in Komisije o domnevno enakem položaju je treba najprej poudariti, da glede na natančno razdelitev pristojnosti, na kateri temelji Uredba št. 4064/89, odločbe nacionalnih organov ne morejo zavezovati Komisije v okviru postopkov nadzora koncentracij.

57     Poleg tega je treba opozoriti, da sta NMa in Komisija v okviru svojih pristojnosti odločala na podlagi različnih meril. Medtem ko je NMa prvo skupino transakcij obravnaval ob upoštevanju razmer na nacionalnem trgu, je Komisija presojala njeno združljivost s skupnim trgom. Zato Sodišču prve stopnje – čeprav je bilo pristojno za nadzor presoje Komisije v okviru omejitev, na katere je opozorjeno v točki 53 te sodbe – ni bilo treba pojasniti, zakaj je Komisija prišla do drugačnega zaključka kot NMa.

58     Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog prav tako zavrniti kot neutemeljenega.

59     Iz tega izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

60     V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker pritožnica s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Cementbouw Handel & Industrie BV se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.