1. 

To sta drugi pritožbi v dolgotrajnem postopku, ki se primarno nanaša na komercialno in logistično podporo, ki jo francoska družba La Poste nudi svoji hčerinski družbi SFMI-Chronopost, ki opravlja storitev hitre dostave. Komisija je v Odločbi 98/365 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločila, da takšna podpora ne pomeni državne pomoči. ( 2 ) Konkurenti družbe SFMI-Chronopost so vložili tožbo pri Sodišču prve stopnje (v nadaljevanju: sodba UFEX I) ( 3 ), ki je izpodbijano odločbo razglasilo za nično. V prvem pritožbenem postopku (v nadaljevanju: sodba Chronopost I) ( 4 ) je Sodišče sodbo Sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Obravnavani pritožbi sta vloženi proti drugi sodbi Sodišča prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo ponovno razglasilo za nično (v nadaljevanju: izpodbijana sodba UFEX II). ( 5 )

2. 

Pritožbeni razlogi, ki se uveljavljajo s pritožbo, se nanašajo na (i) sestavo Sodišča prve stopnje v postopku do izdaje izpodbijane sodbe, (ii) vprašanje, ali je Sodišče odločalo o nedopustnem tožbenem razlogu, (iii) njegov preizkus obrazložitve izpodbijane odločbe Komisije in (iv) njegovo presojo pojma državne pomoči v zvezi s prenosom strank na družbo SFMI-Chronopost.

3.

Spor v obravnavani zadevi izvira iz pritožbe, ki je bila pri Komisiji vložena decembra 1990. V izpodbijani sodbi je podan naslednji okvir:

4.

Poleg vložene pritožbe pri Komisiji so „združenje SFEI in druga podjetja 16. junija 1993 zoper družbe SFMI, Chronopost, La Poste in druge vložila tožbo na Tribunal de commerce Paris (gospodarsko sodišče v Parizu). K tej tožbi je bila priložena druga študija družbe Braxton, v kateri so bili podatki iz prve študije posodobljeni in obdobje presoje pomoči podaljšano do konca leta 1991. Tribunal de commerce Paris je s sodbo z dne 5. januarja 1994 Sodišču predložilo več vprašanj za predhodno odločanje glede razlage členov 92 Pogodbe ES in 93 Pogodbe ES (zdaj člen 88 ES), eno izmed njih se je nanašalo tudi na pojem državne pomoči v okoliščinah predloženega primera. Francoska vlada je kot prilogo svojim izjavam z dne 10. maja 1994 Sodišču predložila gospodarsko študijo družbe Ernst & Young. Sodišče je [v sodbi SFEI in drugi ( 8 )] odločilo, da ‚[l]ogistična in komercialna podpora, ki jo javno podjetje nudi svojim zasebnopravnim hčerinskim družbam, ki izvajajo dejavnosti proste konkurence, lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 92 Pogodbe, če je plačilo, prejeto kot nasprotna dajatev, nižje od tistega, ki bi se zahtevalo v običajnih tržnih razmerah‘ (točka 62). ( 9 )“

5.

Komisija je leta 1993 zahtevala, naj Francoska republika posreduje dodatne informacije, in te tudi prejela. Marca 1996 jo je obvestila, da je v zvezi s podporo, ki naj bi jo ta nudila SMFI-Chronopost, uvedla postopek na podlagi člena 93(2) ES (zdaj 88(2) ES). Uradno obvestilo o uvedbi postopka je objavila 17. julija 1996. ( 10 )

6.

V odgovor na obvestilo je združenje SFEI Komisiji 17. avgusta 1996 posredovalo stališča, h katerim je priložilo novo gospodarsko študijo družbe Bain & Co. ( 11 ) Francoska republika je k repliki priložila gospodarsko študijo družbe Deloitte Touche Tohmatsu.

7.

Komisija je izpodbijano odločbo sprejela 1. oktobra 1997. V členu 1 je presodila, da „[l]ogistična in komercialna podpora, ki jo [družba La Poste] nudi hčerinski družbi SFMI-Chronopost [in drugi ukrepi, zaradi katerih je vložena pritožba], ne pomenita državne pomoči družbi SFMI-Chronopost.“

8.

Združenje UFEX ter družbe DHL International, Federal Express in CRIE so s tožbo z dne 30. decembra 1997 zahtevali, naj Sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo razglasi za nično.

9.

Zadeva je bila dodeljena četrtemu razširjenemu senatu Sodišča prve stopnje in določen je bil sodnik poročevalec.

10.

Tožeče stranke utemeljujejo z naslednjimi štirimi tožbenimi razlogi: (i) kršitev pravice do obrambe; (ii) nezadostna obrazložitev; (iii) napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitne napake pri presoji ter (iv) napačna razlaga pojma državne pomoči, in sicer, prvič, ker Komisija pri presoji povračila za podporo, ki jo je družba La Poste nudila družbi SFMI-Chronopost, ni upoštevala običajnih tržnih razmer in, drugič, ker je iz pojma izvzela različne ukrepe, do katerih naj bi bila družba SFMI-Chronopost upravičena.

11.

Sodišče prve stopnje je ugodilo prvemu delu četrtega tožbenega razloga in člen 1 izpodbijane odločbe razglasilo za ničnega, ker ugotavlja, da logistična in komercialna podpora družbe La Poste družbi SFMI-Chronopost ni pomenila državne pomoči. Sodišče prve stopnje je menilo, da drugega dela četrtega tožbenega razloga in drugih tožbenih razlogov, ker se nanašajo na logistično in komercialno podporo, ki jo je družba La Poste nudila družbi SFMI-Chronopost, ni treba presojati. Še zlasti naj ne bi bilo treba presojati drugega tožbenega razloga. Prvi tožbeni razlog in dele tretjega tožbenega razloga, ki niso bili povezani z očitki, preučenimi v okviru četrtega tožbenega razloga, je zavrnilo.

12.

Družba Chronopost, družba La Poste in Francoska republika so se s tožbami, vloženimi v sodnem tajništvu 19. oziroma 23. februarja 2001, pritožile zoper sodbo UFEX I.

13.

Pritožnice so navedle več pritožbenih razlogov, pri čemer so v prvem Sodišču prve stopnje očitale, da je z nepravilno razlago pojma „običajne tržne razmere“, uporabljenega v sodbi SFEI, kršilo člen 92(1) Pogodbe ES (zdaj 87(1) ES). Sodišče prve stopnje je v točki 75 sodbe UFEX I odločilo, da bi morala Komisija preučiti najmanj to, ali je storitev, ki jo je družba prejela od družbe La Poste, primerljiva s tisto, ki bi jo zahtevala zasebna finančna družba oziroma skupina družb, ki nima monopolnega položaja.

14.

Sodišče je odločilo, da je bilo v zgornji presoji pravo napačno uporabljeno, saj ni bilo upoštevano, da je bila družba La Poste v povsem drugačnem položaju kot zasebna družba, ki je dejavnost opravljala v običajnih tržnih razmerah. Družba La Poste je bila namreč pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 90(2) ES (zdaj člen 86(2) ES), zato je potrebovala oziroma pridobila pomembno infrastrukturo in sredstva, ki so ji omogočili, da je osnovne poštne storitve opravljala za vse uporabnike, skupaj s tistimi v redko naseljenih območjih, v katerih cena ne pokrije stroškov storitve. Za postavitev in vzdrževanje omrežja družbe La Poste tako ni mogoče uporabiti povsem komercialnega pristopa, poleg tega ga zasebno podjetje nikoli ne bi zgradilo. Poleg tega je bila logistična in komercialna podpora ravno to, da se je zagotovilo delovanje omrežja. Tako je bila z omrežjem neločljivo povezana. Sodišče je odločilo:

15.

Sodišče je tako presodilo, da je prvi pritožbeni razlog utemeljen. Zato je sodbo UFEX I razglasilo za nično, ne da bi preizkusilo druge tožbene razloge, in jo vrnilo Sodišču prve stopnje v novo odločanje.

16.

Po vrnitvi zadeve v novo odločanje Sodišču prve stopnje je bila ta dodeljena četrtemu razširjenemu senatu, kot sodnik poročevalec pa je bil določen isti sodnik kot v sodbi UFEX I. Ker se je sestava senatov na podlagi sklepa Sodišča prve stopnje z dne 13. septembra 2004 ( 15 ) spremenila, je bil sodnik poročevalec razporejen v tretji razširjeni senat, kateremu je bila posledično dodeljena tudi zadeva.

17.

Pritožnice so se v bistvu sklicevale na drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, ki so bili navedeni v sodbi UFEX I. ( 16 ) S prvim delom četrtega pritožbenega razloga so pritožnice tokrat zatrjevale napačno uporabo pojma običajne tržne razmere, kot je razložen v sodbi Chronopost I.

18.

Stranke so na obravnavi 15. junija 2005 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča.

19.

Sodišče prve stopnje je drugi tožbeni razlog (nezadostno obrazložitev) in drugi del četrtega tožbenega razloga, v delu, ki se nanaša na prenos strank, ki uporabljajo storitve Postadex, sprejelo. Druge tožbene razloge je zavrnilo, z izjemo prvega dela četrtega tožbenega razloga, za katerega je presodilo, da ga ni mogoče preizkusiti. Izpodbijano odločbo je v delu, v katerem je ugotovilo, da niti logistična niti komercialna podpora, ki jo družba La Poste nudi hčerinski družbi, niti prenos storitev Postadex ne pomenijo državne pomoči družbi SMFI-Chronopost, razglasilo za nično.

20.

Družbi Chronopost (zadeva C-341/06 P) in La Poste (zadeva C-342/06 P) sta se z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu 4. in 7. avgusta 2006, pritožili zoper sodbo Sodišča prve stopnje. Pritožnici sta Sodišču predlagali, naj izpodbijano sodbo razveljavi in tožnikom naloži plačilo stroškov postopka. Družba Chronopost je Sodišču tudi predlagala, naj o zadevi dokončno odloči in potrdi zakonitost izpodbijane odločbe Komisije.

21.

Združenje UFEX, družba DHL Express (Francija) (prej družba DHL International), družba Federal Express International (Francija) in družba CRIE (v likvidaciji) so skupaj podali odgovor na pritožbo. Odgovorila ni niti Francoska republika niti Komisija. ( 17 ) Predsednik sodišča je v skladu s členom 117 Poslovnika družbama Chronopost in La Poste dovolil, da podata repliki glede vprašanja nedopustnosti. Združenje UFEX je kasneje posredovalo duplike.

22.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 18. aprila 2007 sta bili pritožbi združeni.

23.

Obravnava ni bila ne predlagana ne opravljena.

24.

Pritožnici zatrjujeta, da je bila kršena njuna pravica do poštenega sojenja, ker je bil sodnik poročevalec v postopku, v katerem je bila sprejeta izpodbijana sodba, določen tudi kot sodnik poročevalec v postopku, v katerem je bila sprejeta sodba UFEX I.

25.

Člen 42(2) določa, da „[n]avajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.“

26.

V pritožbenem postopku pred Sodiščem zoper sodbo Sodišča prve stopnje se v postopku v skladu s členom 118 uporablja člen 42(2).

27.

Besedilo člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje je enako besedilu člen 42(2) Poslovnika Sodišča.

28.

Člen 118 določa:

„1.   Če Sodišče razveljavi sodbo ali sklep senata, lahko predsednik Sodišča prve stopnje dodeli zadevo drugemu senatu, ki ga sestavlja enako število sodnikov.

2.   Če Sodišče razveljavi sodbo ali sklep Sodišča prve stopnje, ki ga je izdalo na občni seji ali v velikem senatu, se zadeva dodeli sestavi Sodišča prve stopnje, ki je izdala zadevno odločbo.

2.a   Če Sodišče razveljavi sodbo ali sklep, ki ga je izdal sodnik posameznik, dodeli predsednik Sodišča prve stopnje zadevo senatu treh sodnikov, katerega član ni navedeni sodnik.

[…]“

29.

Pritožnici navajata, da mora Skupnost, ne glede na to, da ni podpisnica Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), spoštovati pravice, ki jih ta zagotavlja. Del pravice do poštenega sojenja po členu 6 EKČP je tudi pravica do sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Za kršitev pravice zadošča, da je podana očitna (objektivna) pristranskost sodišča, o kateri je mogoče govoriti, ko je sestava sodišča takšna, da zbuja upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in francoskih sodišč je tak dvom sodišča podan, če pri zaporednih postopkih sodeluje isti sodnik. Družba La Poste meni, da iz členov 118(1) in (2a) Poslovnika Sodišča prve stopnje izhaja, da je dvomljivo, ali sme isti sodnik ponovno odločati v zadevi, v kateri je predhodno že sodeloval.

30.

Združenje UFEX v odgovoru navaja, da je ta pritožbeni razlog nov in kot tak glede na Poslovnik Sodišča nedopusten. Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je pred obravnavo pritožnici z dopisom obvestilo o sestavi sodišča, ime sodnika poročevalca pa je bilo navedeno v poročilu za obravnavo. Pritožnici v zvezi s tem nista podali pritožbenega razloga. Sodišče je v sodbi Petrides ( 18 ) odločilo, da procesnega jamstva, ki se mu odpovemo, v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati.

31.

Glede vsebine pritožbenega razloga združenje UFEX navaja, prvič, da je bila sestava Sodišča prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, v skladu s členom 118 Poslovnika Sodišča prve stopnje, katerega določba ureja sestavo Sodišča prve stopnje v novem odločanju v zadevi po razveljavitvi prejšnje sodbe. Poleg tega se z načelom senatnega sojenja, ki ureja sestavo sodišč Skupnosti, nevtralizira možnost pristranskega odločanja. Drugič, pravila Skupnosti ne kršijo člena 6(1) EKČP. Združenje UFEX trdi, da Evropsko sodišče za človekove pravice obravnava vsako zadevo posebej in do zdaj še ni sprejelo splošnega načela, v składu s katerim sodnik v zaporednih postopkih v okviru iste zadeve ne bi smel sodelovati. Tretjič, pravila upoštevajo različno tradicijo držav članic. Poleg tega interes dobrega upravljanja sodišč Skupnosti narekuje, da sodnik poročevalec pri novem odločanju Sodišča prve stopnje, ko gre za zahtevno zadevo, sodeluje.

32.

Pritožnici sta v replikah izpodbijali ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja združenje UFEX. Družba Chronopost zatrjuje, da je ta pritožbeni razlog nesprejemljiv, saj je kršitev pravice do nepristranskega sodišča bistvena kršitev postopka. Torej gre za vprašanje javnega reda, ki ga mora Sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

33.

Pritožnici zatrjujeta, da je ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja združenje UFEX, neutemeljen. Pritožbenega razloga nikakor ne bi bilo mogoče uveljavljati pred izdajo izpodbijane sodbe. Pritožbeni razlogi so nujno novi, saj se z njimi graja izpodbijana sodba. Pravica do nepristranskega sodišča je neodtujljiva pravica, ki se ji drugače kot drugim procesnim jamstvom ni mogoče odpovedati. Pritožnici poleg tega navajata, da pravzaprav ni postopka, v katerem bi bilo mogoče ugovarjati sestavi sodišča ali ugovarjati sodelovanju določenega sodnika. Nazadnje, družba Chronopost navaja, da dopisi sodnega tajništva niso vsebovali imen članov senata, prepis poročila za obravnavo pa jim nikoli ni bil vročen.

34.

Združenje UFEX v repliki navaja, da trditev, da gre pri tem pritožbenem razlogu za vprašanje javnega reda, sama po sebi pomeni nov pritožbeni razlog. Hkrati pa je neutemeljen, saj kršitve temeljnih pravic ni bilo. Pritožnici bi lahko ta pritožbeni razlog v skladu s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje uveljavljali že pred Sodiščem prve stopnje. Pritožbeni razlogi niso nujno novi, saj bi jih pritožnici morali uveljavljati že v postopku pred nižjim sodiščem. Če so novi, pa za njih na podlagi člena 118 Poslovnika Sodišča velja določba člena 42(2) Poslovnika Sodišča. Združenje UFEX navaja še, da bi družba Chronopost morala vedeti za sestavo senata Sodišča prve stopnje, saj je bila ta objavljena v Uradnem listu Skupnosti. ( 19 )

35.

V zvezi z vprašanjem dopustnosti je treba opozoriti, da sta bili družbi Chronopost in La Poste v postopku pred Sodiščem prve stopnje intervenientki na strani Komisije.

36.

Intervenient lahko v skladu s členom 40 Statuta Sodišča podpira le predloge ene stranke. Sodišča Skupnosti so to omejitev razložila kot prepoved intervenienta, da bi podajal trditve ali tožbene razloge, ki v ničemer niso povezani z bistvom spora, nastalega med tožečo in toženo stranko. ( 20 )

37.

Zatrjevanje kršitev postopka v zvezi s sestavo Sodišča prve stopnje ni v ničemer povezano s tožbenimi razlogi, ki jih je pred tem sodiščem podala Komisija. Družbama Chronopost in La Poste je bilo zato ta tožbeni razlog preprečeno uveljavljati pred Sodiščem prve stopnje.

38.

Vprašanje je torej, ali bi lahko ta tožbeni razlog pred Sodiščem prve stopnje uveljavljala Komisija.

39.

V skladu s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Sodišče prve stopnje naredi objektivni preizkus, ali so se okoliščine „pojavile“ med postopkom, in sicer, ali je stranka za okoliščine vedela že prej. ( 21 )

40.

Sestava senata Sodišča prve stopnje, ki mu je zadeva potem, ko jo je Sodišče vrnilo v novo odločanje, dodeljena, je očitno taka okoliščina, ki se ni mogla pojaviti pred začetkom postopka. Komisija bi zato v skladu s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko uveljavljala nov tožbeni razlog, da bi jo izpodbila.

41.

Poleg tega bi Komisija, objektivno gledano, to lahko storila. Stranke so bile obveščene o sestavi senata, ki mu je bila zadeva dodeljena. Sprememba sestave senatov Sodišča prve stopnje leta 2004 je bila objavljena v Uradnem listu. Sestava senatov je bila objavljena tudi na spletni strani Sodišča. Ime sodnika poročevalca je bilo navedeno v poročilu za obravnavo, ki jo bilo posredovano strankam pred obravnavo. Nazadnje, sestava Sodišča prve stopnje in ime sodnika poročevalca sta bila jasno navedena na obvestilu o obravnavi, objavljenem pred razpravno dvorano.

42.

Komisija je tako, objektivno gledano, morala med postopkom pred Sodiščem prve stopnje vedeti, da je bil sodnik poročevalec iz sodbe UFEX I v sestavi Sodišča, ki ji je bila zadeva dodeljena po vrnitvi v novo odločanje Vendar v izpodbijani sodbi ali spisu Sodišča ni nikjer navedeno, da naj bi Komisija temu nasprotovala.

43.

V sodbi Petrides ( 22 ) je Sodišče zavrnilo pritožbeni razlog kršitev načela audi alteram partem in načela enakosti orožij, ker pritožnik tega pritožbenega razloga ni uveljavljal pred Sodiščem prve stopnje, čeprav bi to lahko storil, in se je s tem odpovedal procesnim jamstvom.

44.

Tudi v obravnavani zadevi Komisija ne bi mogla uveljavljati trditve v zvezi s sestavo Sodišča prve stopnje kot pritožbeni razlog. Komisija bi lahko ugovarjala sestavi senata v postopku pred nižjim sodiščem. Ker tega ni storila, se je odpovedala procesnim jamstvom, zato tega vprašanja ne more več postaviti.

45.

Zdi se, da bi bilo v nasprotju tako s sodno prakso sodišča v sodbi Petrides kot s členom 40 Statuta Sodišča, da bi intervenient na prvi stopnji lahko v pritožbi podal pritožbeni razlog, ki ga v postopku pred nižjim sodiščem stranka, v podporo katere intervenira, ni uveljavljala.

46.

Ta ugotovitev sicer temelji na formalni analizi položaja intervenienta. Vendar ne menim, da je mogoče trditi, da intervenient nima pravice do poštenega sojenja, čeprav ne gre za njegov postopek. V skladu s členom 40 Statuta Sodišča ima intervenient nujno interes za rešitev zadeve (v nasprotnem primeru intervencija ne bi bila niti dovoljena). Poleg tega v obravnavani zadevi družbi Chronopost in La Poste nista več le intervenienta, ampak sta pritožnici pred Sodiščem. Člen 6(1) EKČP zagotavlja, da ima vsakdo pravico do poštenega sojenja „o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega“. ( 23 )

47.

Vendar menim, da če bi Sodišče presodilo, da lahko družbi Chronopost in La Poste sami ugovarjata sestavi Sodišča prve stopnje pred Sodiščem prve stopnje, čeprav Komisija tega ni storila, bi bilo treba iz razlogov, navedenih v točkah od 40 do 43, šteti, da sta se tej pravici odrekli.

48.

Zato menim, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten.

49.

V zvezi s trditvami pritožnic, da mora Sodišče njun pritožbeni razlog v vsakem primeru preučiti, saj gre za vprašanje javnega reda, v nasprotju z združenjem UFEX menim, da ne gre za nov pritožbeni razlog. Ta pritožbeni razlog bi bil prej naveden v odgovor na ugovor nedopustnosti, ki ga je podalo združenje UFEX.

50.

Glede na zgoraj navedeno trditve pritožnic ne sprejemam.

51.

Trditev pritožnic temelji na sodni praksi, v skladu s katero gre za bistveno kršitev postopka, če upravni organ, kot je Komisija, zainteresirani stranki ne omogoči, da pred sprejetjem upravnega akta poda stališča. ( 24 )

52.

Iz sodbe Petrides vendarle jasno izhaja, da pritožnik, ki ne izkoristi pravic do obrambe v sodnem postopku, ko to možnost ima, teh kasneje ne more več uveljavljati. Sodišču se v tej zadevi ni zdelo potrebno, da bi njegov pritožbeni razlog obravnavalo po uradni dolžnosti.

53.

Načela, ki naj bi bila po navedbah tožnikov v sodbi Petrides kršena, so prav toliko element pravice do poštenega sojenja kot pravice do nepristranskega sodišča: načeli audi alteram partem in nemo judex in sua causa tvorita namreč dva stebra naravne pravičnosti. Zato ne vidim razloga, zaradi katerega bi Sodišče v obravnavani zadevi izbralo drugačen pristop.

54.

Če bi Sodišče tožbeni razlog kljub temu sprejelo kot dopustnega, bi ga po mojem mnenju moralo kot neutemeljenega zavrniti.

55.

Prvič, ne gre za očitno bistveno kršitev postopka. Člen 118(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje ne prepoveduje, da bi v več zaporednih postopkih zadevo v novem odločanju obravnaval isti senat. To je sicer lahko v nasprotju z drugačnim pravilom, določenim v členu 118(2a), v skladu s katerim sodnik ne sme sodelovati v zadevi, vrnjeni Sodišču prve stopnje v novo odločanje, če je pri prvotni sodbi odločal kot sodnik posameznik. V Poslovniku Sodišča prve stopnje pa ni določeno, da isti sodnik ne bi mogel odločati kot sodnik poročevalec v zadevi v novem odločanju. Člen 118(2) posebej zahteva, da mora zadevo, v kateri je odločal veliki senat (ali seveda občna seja), ponovno preučiti ista sestava.

56.

Drugič, pritožnici ne zatrjujeta dejanske (subjektivne) pristranskosti. Edini zatrjevani (objektivni) razlog pristranskosti je sestava senata Sodišča prve stopnje, ki mu je bila dodeljena zadeva, potem ko jo je Sodišče prve stopnje vrnilo v novo odločanje.

57.

Pritožnici pravilno ugotavljata, da čeprav Skupnost ni podpisnica EKČP, člen 6(2) EU določa, da „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja EKČP […].“ Poleg tega ima EKČP poseben pomen med viri, iz katerih izhajajo temeljne pravice, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. ( 25 ) Člen 6(1) EKČP, ki zagotavlja pravico do nepristranskega sojenja, je sestavni del teh temeljnih pravic.

58.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zvezi z objektivno pristranskostjo sodišča, o kateri je mogoče govoriti, kadar obstaja upravičen dvom o nepristranskosti sodišča, odločilo, da se „ne sme določiti splošnega načela, ki izhaja iz dolžnosti nepristrankosti, in sicer da je sodišče, ko razveljavi upravno ali sodno odločbo, zavezano zadevo tudi vrniti v novo odločanje drugemu sodnemu organu ali drugače sestavljenemu delu tega organa“. ( 26 ) Sodelovanje istega sodnika v zaporednih obravnavah v zvezi z isto zadevo lahko zbuja upravičen dvom o nepristranskost sodišča le v povezavi z drugimi dejavniki. ( 27 ) V obravnavani zadevi obstoj takega dodatnega dejavnika ni zatrjevan.

59.

Poleg tega tudi sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice včasih sodelujejo v več zaporednih obravnavah v isti zadevi. Kadar je sodba senata dodeljena velikemu senatu v skladu s členom 43 EKČP, lahko predsednik senata, ki je izdal sodbo, in sodnik, ki je sodeloval v imenu zadevne države članice (vendar nihče izmed drugih sodnikov senata, ki je izdal sodbo), sodelujeta tudi pri odločanju velikega senata. ( 28 ) Mogoče je, da sodniki, ki sodelujejo v obeh postopkih, spremenijo mnenje. ( 29 )

60.

Pritožnici nazadnje navajata, da mora Skupnost v skladu s členom 6(2) EU spoštovati temeljne svoboščine, kot izhajajo iz ustavnih tradicij držav članic. Poudarjata, da mora biti v Francoski republiki sodišče, kateremu je zadeva vrnjena v novo odločanje, drugače sestavljeno kot sodišče, ki je prvič sodilo v zadevi. Združenje UFEX odgovarja, da takšen sistem v Nemčiji, Španiji in Veliki Britaniji ni uveljavljen. Jasno je, da sklicevanje na ureditev v eni državi članici ne zadostuje za dokaz obstoja ustavne tradicije, ki je skupna državam članicam.

61.

Zato ugotavljam, da je prvi pritožbeni razlog, če ni nedopusten, v vsakem primeru neutemeljen.

62.

Družba La Poste navaja, prvič, da je v pisnih stališčih zatrjevala, da je očitek združenja UFEX v zvezi s prenosom storitev Postadex nov tožbeni razlog in da se Sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, ali je ta tožbeni razlog nedopusten. Drugič, družba La Poste trdi, da glede na to, da je bil tožbeni razlog nov, Sodišče prve stopnje o njem nikakor ne bi smelo odločati.

63.

Združenje UFEX meni, da je prvi del pritožbenega razloga La Poste, ker je nejasen in nedoločen, nedopusten. V zvezi z vsebino tega dela združenje UFEX navaja, da Sodišču prve stopnje ni treba odločati o ugovoru nedopustnosti, ki ga uveljavlja le intervenient, ne pa tudi tožena stranka. Glede drugega dela pritožbenega razloga družbe La Poste pa združenje UFEX odgovarja, da njegov tožbeni razlog ni bil nov, saj ga je podal že v vlogah v prvem delu postopka.

64.

Glede prvega dela pritožbenega razloga iz sodne prakse Sodišča zelo jasno izhaja, da intervenient ne more podati ugovora nedopustnosti, ki ga v predlogih ne bi uveljavljala tožena stranka. ( 30 ) Komisija kot tožena stranka takega tožbenega razloga ni podala. V skladu s tem Sodišču prve stopnje o njem ni bilo treba odločati.

65.

Sodbe Sodišča, na katere se sklicuje družba La Poste v utemeljitev trditve, da se odloča o vprašanju glede na okoliščine vsake zadeve posebej, pravzaprav dokazujejo, kot je pravilno opozorilo združenje UFEX, da Sodišče presoja utemeljenost ugovora nedopustnosti, kadar ga uveljavlja intervenient, ne pa tudi tožena stranka, le ko gre za vprašanje javnega reda. ( 31 )

66.

Družba La Poste želi z drugim delom pritožbenega razloga pravzaprav ponovno dokazati utemeljenost ugovora nedopustnosti, ki ga je podala pred Sodiščem prve stopnje. Z zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča bi bilo nezdružljivo v okviru pritožbe odločati o pritožbenem razlogu, ki je bil nedopusten na prvi stopnji.

67.

Sodišču tako predlagam, naj prvi del drugega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljenega, drugi del pa zavrže kot nedopustnega.

68.

Najprej je treba natančneje navesti upoštevne dele izpodbijane odločbe in izpodbijane sodbe.

69.

V uvodni izjavi 33 ( 32 ) izpodbijane odločbe je, med drugim, opisana logistična in komercialna podpora, ki jo družba La Poste nudi družbi SFMI-Chronopost, in pojasnjeno, kako so izračunani in prikazani njeni stroški:

[…]

Komisija je v točki [vi] ugotovila, da je plačilo, ki ga je plačevala družba SFMI-Chronopost, v celoti pokrilo 116,1 % skupnih stroškov med letoma 1986 in 1991 in 119 % med letoma 1986 in 1995. Stopnja kritja je v letu 1986 znašala 70,3 odstotka, v letu 1987 pa 84,3 odstotka. V teh dveh letih so dohodki pokrili neposredne stroške poslovanja brez stroškov sedeža in lokalnih direkcij.

70.

V točki [xi] je pojasnjeno, da cene, ki jih družba SFMI-Chronopost plačuje za logistično podporo, krijejo tudi skupne stroške, ki jih ima družba La Poste, vključno s tistimi, ki so povezani s komercialno podporo.

71.

V točki 34 ( 35 ) je Komisija povzela trditve glede državne pomoči, ki jih je podala družba SFEI na podlagi ugotovitev iz gospodarskih poročil, ki jih je naročila. Celotna domnevna državna pomoč naj bi za obdobje med letoma 1986 in 1991 znašala 1,516 milijarde FRF, od tega naj bi logistična podpora znašala 1,048 milijarde, komercialna podpora pa 468 milijonov. ( 36 ) Pri celotnem znesku domnevne pomoči je Komisija obrazložila pristop „običajnih tržnih razmer“, ki ga je uporabilo združenje SFEI. V zvezi z logistično podporo se je združenje SFEI sklicevalo na podjetje, ki je vzpostavilo in upravljalo podobno omrežje kot družba La Poste. V zvezi s komercialno podporo je Komisija povzela metodologijo združenja SFEI v takšnem obsegu, kot je bila obrazložena v pritožbi.

72.

Komisija je v presoji najprej zavrnila pristop ex novo, ki ga je pri ovrednotenju logistične pomoči uporabilo združenje SFEI, in njegovo ovrednotenje posameznih komponent komercialne podpore. ( 37 ) Komisija je glede te pojasnila, zakaj meni, da prenos storitev Postadex, ki ga je združenje SFEI ocenilo na 38 milijonov FRF, ( 38 ) ne pomeni državne pomoči. Ta prenos za družbo SFMI-Chronopost ni pomenil nikakršne denarne prednosti. Dostop hčerinske družbe do baze strank matične družbe je za družbo sicer nematerialno premoženje, vendar je to pogost pojav v razmerjih znotraj skupine družb. Prenos je bil logični zaključni del ustanovitve družbe SFMI-Chronopost, ki naj bi opravljala storitve hitre dostave družbe La Poste.

73.

Komisija je v nadaljevanju zavrnila celosten pristop združenja SFEI pri ovrednotenju državne pomoči ( 39 ). Po njenem mnenju je to storilo bistveno napako ( 40 ) pri razlagi sodbe SFEI ( 41 ). Komisija meni, da je združenje SFEI napačno razlagalo pojem „običajne tržne razmere“ kot ceno, ki bi jo moralo za te storitve primerljivo zasebno podjetje plačati nepovezani družbi, vključno s pristojbino za dostop do poštnega omrežja. Vendar iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da je treba pri taki presoji izključiti strateške nagibe in sinergije, ki izhajajo iz dejstva, da sta družbi La Poste in SFMI-Chronopost pripadali isti skupini. Taki nagibi so bili izredno pomembni pri investicijskih odločitvah holdinga in jih je bilo treba upoštevati v obravnavani zadevi, ki se nanaša na razmerje med matično družbo in njeno hčerinsko družbo. Sodišče ni nikoli navedlo, da je treba, kadar ima ena izmed strank monopol, uporabiti drugačen pristop. Komisija je nadaljevala:

74.

Komisija je poleg tega presodila, da logistična in komercialna podpora ne pomenita državne pomoči niti ob upoštevanju načela tržno usmerjenega investitorja. ( 42 ) Interna stopnja donosnosti matične družbe („IRR“) v obliki dividend, ki jih izplačuje družba SFMI-Chronopost, in rasti kapitala, ki ga je prispevala družba La Poste, je leta 1986 presegla stroške lastnega kapitala družbe SFMI-Chronopost. To bi držalo, tudi če bi kot finančno injekcijo pri ovrednotenju interne stopnje donosnosti upoštevali 38 milijonov FRF, kolikor naj bi bila po trditvah združenja SFEI vrednost storitev Postadex, ter vrednost, na katero je združenje SFEI ocenilo ugodne pogoje, ki jih ima družba SFMI-Chronopost zaradi dostopa do omrežja družbe La Poste.

75.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je povzelo upoštevno sodno prakso sodišč Skupnosti, ( 43 ) določilo obseg svojega nadzora nad obrazložitvijo izpodbijane odločbe. ( 44 ) Sodišče je moralo ob upoštevanju sodbe Chronopost I preizkusiti zlasti to, ali je Komisija izpodbijano odločbo dovolj obrazložila glede vprašanja, ali protidajatev, ki jo plačuje družba SFMI-Chronopost za prejeto podporo, krije dodatne variabilne stroške družbe La Poste, ali v primernem obsegu krije fiksne stroške, ki nastajajo zaradi uporabe poštnega omrežja, in ali je rast lastniškega kapitala glede na konkurenčno dejavnost družbe SFMI-Chronopost dovolj visoka.

76.

Sodišče prve stopnje je menilo, da „razlogi, zaradi katerih je Komisija zavrnila predlagani način izračunavanja stroškov tožečih strank, […] jasno izhajajo iz uvodnih izjav od 49 do 56 izpodbijane odločbe“. ( 45 ) Presoditi je moralo tudi obrazložitev Komisije glede (i) izračuna in ocene stroškov družbe La Poste po metodi „skupnih stroškov“ in (ii) s tem povezano protidajatev.

77.

Sodišče prve stopnje je glede dodatnih variabilnih stroškov ( 46 ) presodilo, da razlogi iz uvodnih izjav 33 in 57 izpodbijane odločbe ne prikazujejo niti natančnega pomena, ki ga je Komisija nameravala pripisati uporabljenim gospodarskim in računovodskim konceptom, uporabljenim v zvezi s tem, niti vrste stroškov, ki jih je proučila, da bi ugotovila neobstoj državne pomoči, da bi Sodišče prve stopnje lahko preverilo, ali ti stroški ustrezajo dodatnim variabilnim stroškom, ki so nastali z zagotavljanjem logistične in komercialne podpore v smislu sodbe Chronopost I. Pojasnila, ki jih je Komisija naknadno predložila, le potrjujejo ugotovitev, da je bila obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu bistveno preveč splošna.

78.

Iz izpodbijane odločbe ni bilo mogoče razbrati, kateri neposredni stroški poslovanja oziroma kateri stroški v izkazih družbe La Poste so bili neposredno pripisani posameznim dejavnostim. Sklicevanje v uvodni izjavi 57 obrazložitve na „nekatere fiksne stroške“ je preveč nedoločno, da bi ugotovili, kaj natančno je družba SFMI-Chronopost s plačili pokrila v prvih dveh letih poslovanja. Poleg tega ni pojasnjeno, kako so storitve, ki jih je zagotovila družba La Poste, razdeljene v zaporedje osnovnih storitev ali kako so se te storitve primerjale s podobnimi vrstami obstoječih storitev. Glede na to, da so stroške, nastale do leta 1992, ugotavljali na podlagi približnih presoj, bi moral biti v izpodbijani odločbi pojasnjen način primerjave, da bi bilo mogoče ugotoviti napačno ugotovljeno dejansko stanje ali napako pri presoji. Nazadnje, ni bilo povsem jasno, kako je bila pri izračunu skupnih stroškov upoštevana komercialna podpora.

79.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala biti izpodbijana odločba v zvezi s tem ustrezno obrazložena in zajemati vsaj splošen povzetek izračunov poslovnega računovodstva za storitve družbi SFMI-Chronopost, pri čemer so bili zaupni podatki po potrebi izpuščeni. V izpodbijana odločba niti ni bila zadostno obrazložena presoja Komisije o tem, ali so nastali dodatni variabilni stroški zaradi zagotavljanja logistične in komercialne podpore.

80.

Sodišče je v nadaljevanju presojalo fiksne stroške. ( 47 ) Menilo je, da v izpodbijani odločbi niso bili dovolj obrazloženi. Prvič, ni bilo mogoče preveriti, ali so stroški sedeža in lokalnih direkcij zajemali fiksne stroške za uporabo poštnega omrežja. Ob upoštevanju dejstva, da plačilo družbe SFMI-Chronopost v prvih dveh poslovnih letih ni pokrilo 100 % skupnih stroškov, je bilo to zelo pomembno. Drugič, ni bilo mogoče opredeliti, ali so z uporabo omrežja družbe La Poste povezani tudi drugi fiksni stroški, ki bi jih plačilo moralo pokriti. Zato ni bilo mogoče ugotoviti, ali je prispevek k fiksnim stroškom ob upoštevanju zahtev, določenih v sodbi Chronopost I, ocenjen pravilno.

81.

Nazadnje, Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v izpodbijani odločbi ni bilo navedeno, kakšen prispevek je k donosu na lastniški kapital družbe La Poste dala družba SFMI-Chronopost. ( 48 ) Ni razvidno, ali je Komisija izračunala interno stopnjo donosnosti zato, da bi pokazala, da je bilo izpolnjeno merilo zasebnega investitorja in/ali zato, da bi izračunala donos na lastniški kapital.

82.

Komisija pri izračunu interne stopnje donosnosti ni določila kapitala, za katerega je štela, da je bil uporabljen pri dejavnosti. Navedla je le, da je za izračun interne donosnosti uporabila injekcijo kapitala družbe La Poste v letu 1986 in finančne transakcije med družbo La Poste ter njeno hčerinsko družbo med letoma 1986 in 1991, ni pa dovolj natančno opredelila, katere finančne transakcije so bile vključene. Tudi če predpostavimo, da izračun interne stopnje donosnosti dovolj natančno kaže donos lastnega kapitala, ki je bil uporabljen za konkurenčno dejavnost družbe SFMI-Chronopost, ni mogoče ugotoviti, ali ta verjetni donos lastniškega kapitala zadošča glede na cilje točke 40 sodbe Chronopost I, saj natančen izračun interne stopnje donosnosti iz izpodbijane odločbe ni razviden.

83.

Sodišče prve stopnje je nato podalo tudi nekaj splošnih ugotovitev glede kritja stroškov. ( 49 ) Tako je ugotovitve Komisije iz uvodne izjave 57 izpodbijane odločbe presodilo kot čiste kategorične trditve. Izpodbijana odločba namreč ne vsebuje niti natančne presoje posameznih korakov pri izračunu plačila za zadevno podporo ali tej podpori pripisljivih infrastrukturnih stroškov niti številčne analize ustreznih stroškov. Komisija se v zvezi s tem omeji na trditev, da je plačilo družbe SFMI-Chronopost pokrilo celotne stroške družbe La Poste, ne da bi natančno navedla številke in izračune, na katerih temeljijo njene analize in ugotovitve. V takšnih okoliščinah Sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, ali so metode in posamezne faze analize, ki jih je opravila Komisija, brez napak in v skladu s pravili, ki jih določa sodba Chronopost I glede ugotavljanja obstoja oziroma neobstoja državne pomoči.

84.

Sodišče prve stopnje je presojo drugega pritožbenega razloga sklenilo z ugotovitvijo, da v obravnavani zadevi trije izvedeni dokazi govorijo v prid zahtevi za natančnejšo obrazložitev odločbe:

85.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeni okvir zadeve odločilo, da:

[…]

86.

Pritožnici navajata, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je obrazložitev izpodbijane odločbe označilo kot nezadostno, prekoračilo zahteve, določene v členu 253 ES in sodni praksi Sodišča. Družba Chronopost meni, da je Sodišče prve stopnje pod pretvezo, da presoja obrazložitev, pravzaprav preverjalo očitne napake v presoji in presojalo primernost metod, ki jih je uporabila Komisija.

87.

Združenje UFEX meni, da Sodišče prve stopnje ni presojalo presoje Komisije v izpodbijani odločbi, ampak se je omejilo na preverjanje, ali je obrazložitev Komisije dovolj natančna, popolna in razumljiva. Pravilno je ugotovilo, da je obrazložitev nepopolna. Obrazložitev mora biti natančnejša zato, da je mogoče preveriti, ali je Komisija pravilno opravila preizkus „običajnih tržnih razmer“, ki ga je Sodišče določilo v točki 40 sodbe Chronopost I.

88.

V skladu s členom 253 ES morajo biti odločbe Komisije obrazložene.

89.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mora biti obrazložitev „prilagojena naravi zadevnega pravnega akta in presoja institucije Skupnosti, ki je akt izdala, izražena tako jasno in nedvoumno, da se lahko zadevne osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, Sodišče pa opravlja funkcijo nadzora. Ni potrebno, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj se vprašanje, ali obrazložitev zadostuje zahtevam člena 253 ES, ne presoja le na podlagi besedila, temveč tudi s pomočjo vsebine ter celotnih pravnih predpisov z zadevnega področja.“ ( 50 )

90.

Kadar gre za odločbo, ki zanika, da je ukrep, ki ga pritožnik očita, državna pomoč, mora „Komisija […] pritožniku v vsakem primeru zadostno pojasniti razloge za to, da v pritožbi navedeni pravni in dejanski vidiki niso zadostovali za dokaz obstoja državne pomoči. Vendar se Komisiji ni treba opredeliti do stališč, ki so očitno postranska, brez pomena ali nedvomno podrejenega pomena.“ ( 51 )

91.

Omenim naj tudi, da se sodna praksa, ki jo navedlo združenje UFEX v utemeljitev trditev, da bi morala Komisija opraviti skrbno in natančno presojo, ki bi temeljila na trdnih dokazih ( 52 ) ter tehtnih in doslednih dokazih ( 53 ), ne nanaša na državne pomoči, ampak na analizo učinka združitev in domnevnih kartelov na delovanje trga.

92.

V obravnavani zadevi je ugotovljeno, kot je to potrdilo že Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ( 54 ) da se upoštevni okvir opredeli na podlagi vprašanja, ali je bilo v izpodbijani odločbi merilo „neobičajnih tržnih razmer“, ki ga je Sodišče opredelilo v točki 40 sodbe Chronopost I, pravilno uporabljeno. ( 55 )

93.

Test Sodišča v sodbi Chronopost I je splošen. Sodišče navaja pristop, ki ga je treba uporabiti za ugotovitev, ali so v dani logistični in komercialni podpori zajeti elementi državne pomoči. Gospodarskih, računovodskih ali finančnih standardov, ki naj se pri tem uporabijo, ne določi natančno. Sodišče zahteva, naj se upoštevajo „vsi“ dodatni, variabilni stroški, vendar ne navaja, katere stroške je treba šteti kot variabilne. Ne določa niti, kaj bi pomenilo „primeren“ prispevek k fiksnim stroškom ali „zadostna“ stopnja donosnosti lastniškega kapitala.

94.

Vendar menim, da prvi razlog, s katerim je v izpodbijani sodbi utemeljena zahteva po natančni obrazložitvi razlogov (zlasti dejstvo, da je izpodbijana odločba ena prvih, ki obravnava to zapleteno vprašanje) ( 56 ), upravičuje prav nasprotno, to je širšo in splošnejšo obrazložitev. Ni namreč smiselno pojasnjevati vsake podrobnosti, če je celoten pristop napačen. Poleg tega je bila izpodbijana odločba sprejeta nekaj let pred sodbo Chronopost I. Menim, da je pomembneje, da se Sodišče pri sodnem nadzoru razlogov odločbe namesto preizkusa, ali obrazložitev Komisije v vsakem pogledu ustreza natančnemu besedilu testa, ki ga je Sodišče (kasneje) oblikovalo v sodbi Chronopost I (z njegovimi natančnimi zahtevami oblikovalec odločbe ni mogel biti seznanjen), osredotoči na preučitev, ali je bil celosten pristop Komisije pravilen – torej, ali je odločba skladna z vsebino testa iz sodbe Chronopost I.

95.

Tako stališče potrjuje tudi zgodovina obravnavanega postopka pred sodišči Skupnosti. Tako v odločbi v sodbi UFEX I kot v sodbi Chronopost I, s katero je bila ta odločba razveljavljena, je bil pojem „običajnih tržnih razmer“ pravilno razložen, ko je bil uporabljen za presojo razmerja med družbama La Poste in SFMI-Chronopost.

96.

Glede na to menim, da je ključno vprašanje, ali obrazložitev odločbe zadošča za presojo, ali je Komisija odločitev oblikovala na merilih za določitev običajnih tržnih razmer, kot jih je Sodišče oblikovalo v sodbi Chronopost I.

97.

Z izpodbijano sodbo je bila izpodbijana odločba razglašena za nično zato, ker je Sodišče prve stopnje njeno obrazložitev in podatke, ki jih je posredovala Komisija, označilo za preveč splošne in nenatančne. ( 57 ) Glavna kritika je bila usmerjena v pomanjkanje natančnosti v zvezi z uporabljenimi gospodarskimi in računovodskimi pojmi, naravo stroškov, ki jih je Komisija preverila, in v elemente finančnih izračunov, ki jih je uporabila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne more preveriti napak pri ugotovljenem dejanskem stanju ter napak pri presoji, odločba pa bi glede variabilnih stroškov morala vsebovati vsaj splošen povzetek analitičnih računovodskih izračunov v zvezi z opravljenimi storitvami.

98.

Ni dvoma o tem, da je preglednost sama po sebi pomembna. Prav tako je res, da natančnejša ko je obrazložitev, tem hitreje je mogoče najti očitno napako pri presoji Komisije bodisi v izbrani metodologiji bodisi v točnosti uporabljenih podatkov. Zato s splošnim povzetkom računovodskih izračunov ne bi bilo mogoče popolnoma zagotoviti, da bo očitne napake mogoče odkriti.

99.

Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve ni jasno razvidno, da bi bile podrobnosti, za katere je Sodišče prve stopnje štelo, da manjkajo, nujno potrebne za presojo, ali je Komisija napačno uporabila pojem „običajnih tržnih razmer“, kot je opredeljen v sodbi Chronopost I.

100.

Seveda ni nerazumno, da te pogoje razlagamo kot zahtevo po skladnosti s splošno sprejetimi računovodskimi, komercialnimi in investicijskimi merili. Pojem zasebnega investitorja je v pravu Skupnosti uporabljen namreč tako. Zato bi podrobnosti, ki jih zahteva Sodišče prve stopnje, teoretično lahko razkrile odstopanja od splošno sprejetih meril, ki bi lahko pomenila očitne napake. Vendar so ta merila sama po sebi dovolj široka in različna, da dopuščajo precejšen okvir za razpravo, Sodišče pa je „običajne tržne razmere“ opredelilo le splošno. Iz tega izhaja, da bi debata potekala v okviru, ( 58 ) v katerem je Sodišče prve stopnje priznalo široko diskrecijsko pravico Komisije.

101.

Zato menim, da so v okviru obravnavanega postopka elementi, za katere Sodišče prve stopnje šteje, da jih je Komisija pomanjkljivo obrazložila, drugotnega pomena. Izpodbijana odločba vsebuje dovolj natančno obrazložitev, da je njeno zakonitost mogoče preizkusiti z vidika sodbe Chronopost I.

102.

Glede stroškov za dano pomoč je v odstavkih (iii) in (xi) uvodne izjave 33 ter v uvodnih izjavah 42 in 57 ( 59 ) odločbe Komisije ugotovljeno, da „skupni stroški“, ki jih je upoštevala, vključujejo tudi vse variabilne stroške in sorazmeren prispevek k fiksnim stroškom za logistično in komercialno podporo.

103.

Iz odstavka (iii) uvodne izjave 33 izhaja, da družba La Poste „skupne stroške“ razdeli na „neposredne stroške poslovanja“ in na sorazmerni del „stroškov sedeža in lokalnih direkcij“. Ta razdelitev ni v skladu z razdelitvijo na fiksne in variabilne stroške, saj v skladu z uvodno izjavo 57 fiksni stroški vključujejo nepremičnine in vozila. Kljub temu iz uvodne izjave jasno izhaja, da so bili variabilni stroški pokriti od prvega poslovnega leta. Iz navedbe, da so bili v prvih dveh letih (leta 1986 in 1987) pokriti „nekateri fiksni stroški“ in da so bili od leta 1988 pokriti „vsi stroški družbe La Poste“, jasno izhaja, da so bili od tega leta naprej pokriti vsi stroški. Poleg tega je glede na uvodno izjavo 42 odločbe jasno, da je bila razporeditev fiksnih stroškov sorazmerna.

104.

Iz točke 40 sodbe Chronopost I jasno izhaja, da bi moralo „plačilo za investicijo“ izhajati iz cene, ki jo je treba plačati za logistično in komercialno podporo. Ob upoštevanju opredelitve „cen, ki pokrijejo vse stroške“ iz uvodne izjave 57 je mogoče analizo, ki jo je opravila Komisija v zvezi s prispevkom, ki ga družba SFMI-Chronopost plačuje družbi La Poste za lastniški kapital, primerjati s pristopom Sodišča.

105.

V izpodbijani odločbi so združenju SFEI, pritožniku, ustrezno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih dejstva in pravna podlaga iz pritožbe niso zadoščali za dokaz obstoja državne pomoči.

106.

Komisija v uvodnih izjavah od 45 do 62 pojasni razloge, iz katerih je zavrnila pritožbo združenja SFEI, ki jo je povzela v uvodni izjavi 34. V bistvu je zavrnila način, na katerega je združenje SFEI ocenilo različne sestavne dele domnevne državne pomoči. Iz izpodbijane odločbe ( 60 ) je še posebej jasno razvidno, da natančne gospodarske študije, ki jih je predložil pritožnik, da bi dokazal obstoj državne pomoči, temeljijo na konceptu „običajnih tržnih cen“, kar je Komisija ocenila kot bistveno napačno. ( 61 ) Glede na take okoliščine bi bil natančen odgovor na vse domneve in izračune, na katerih temeljijo te študije v zvezi s celotnimi zneski domnevne državne pomoči, povsem nepomemben.

107.

Zato menim, da tretji razlog, s katerim se zahteva natančnejša obrazložitev, ni utemeljen. ( 62 ) Tudi Sodišče prve stopnje je priznalo, da so razlogi, iz katerih je Komisija zavrnila metodo pritožnikov za izračun stroškov, v izpodbijani odločbi povsem jasno obrazloženi. ( 63 ) Menim, da je Komisija odgovorila na „bistvene trditve pritožnikov, ki so bili podprti s priloženimi gospodarskimi študijami“. Komisija je bistvu presodila, da sta bila celotni pristop in metodologija, ki ju je uporabilo združenje SFEI, nepravilna. Kakšen smisel bi imelo tako zahtevati skrbno obrazložitev, v kateri bi bila določena vprašanja natančneje obravnavana? K temu je treba dodati, da Sodišče prve stopnje ni natančno pojasnilo, kateri deli pritožbe združenja SFEI so bili v izpodbijani odločbi nezadostno obrazloženi. To pa je očitno v nasprotju s pristopom Sodišča v sodbi Sytraval in Brink's France. ( 64 )

108.

Prav tako nisem prepričana, da drugi razlog ( 65 ) , zaradi katerega Sodišče prve stopnje zahteva natančnejšo obrazložitev odločbe Komisije, zahteva natančnejšo presojo. Seveda je mogoče od institucije, ki sprejema odločitve, zahtevati, da spremlja upoštevne sodne odločbe sodišča in glede na to prilagodi vsebino odločbe, ki jo oblikuje. Komisija je analizo vsekakor oprla na sodbo SFEI. ( 66 ) Vendar menim, da le dejstvo, da je bila prejšnja odločba umaknjena, ne vpliva na obseg obveznosti obrazložitve odločbe v skladu s členom 253 ES. Natančen obseg te obveznosti je še naprej odvisen od okoliščin zadeve in vseh pravnih pravil na zadevnem področju.

109.

Menim, da je Sodišče prve stopnje, s tem da je presodilo, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, napačno uporabilo pravo. Sodišču zato predlagam, naj tretjemu pritožbenemu razlogu ugodi.

110.

Prvič, Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je področje uporabe pojma državne pomoči v smislu člena 92 Pogodbe ES (zdaj člen 87 ES) zelo široko. Cilj te določbe naj bi bil namreč preprečiti, da bi bila menjava med državami članicami ovirana zaradi ugodnosti, ki jih dajo javni organi, ki s privilegiranjem nekaterih podjetij ali proizvodov izkrivljajo konkurenco na trgu ali grozijo z njenim izkrivljanjem. ( 69 ) Pojem vključuje tudi ukrepe, ki na različne načine zmanjšujejo bremena, ki se običajno krijejo iz proračuna podjetja. V skladu z ustaljeno sodno prakso Pogodba ES opredeljuje državne intervencije glede na njihove učinke.

111.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditev Komisije, da prenos strank, ki uporabljajo storitve Postadex, kot logična posledica ustanovitve hčerinske družbe, ni pomenil državne pomoči. ( 70 ) Stranke pomenijo nematerialno premoženje, ki ima svojo gospodarsko vrednost, čeprav jo je težko ovrednotiti. Družba La Poste je lahko storitve Postadex vzpostavila s sredstvi iz pravno dopustnega monopola. Družba SFMI-Chronopost ( 71 ) ni plačala nobene protidajatve. Prenos takega premoženja za prejemnika vendarle pomeni korist. Pripisati ga je mogoče državi. Prenos zato pomeni državno pomoč.

112.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ko je presodila, da prenos strank, ki uporabljajo storitve Postadex, ne pomeni državne pomoči, saj družbi SFMI-Chronopost ni prinesel denarne prednosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo zato razglasilo za nično v delu, v katerem je Komisija presodila, da prenos storitev Postadexa družbe La Poste družbi SFMI-Chronopost ni pomenil državne pomoči.

113.

Pritožnici zatrjujeta, da Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odločba napačna glede stališča, da prenos storitev Postadex na družbo SFMI-Chronopost ne pomeni državne pomoči. Navajata, da obravnavanega položaja ni mogoče primerjati z ravnanjem matične družbe v zasebnem sektorju do hčerinske družbe. Družba La Poste je ustanovila hčerinsko družbo in prenesla gospodarsko dejavnost na določen subjekt, ustanovljen posebej s tem namenom. V fazi ustanovitve hčerinske družbe ni prejemnika ugodnosti. Komisija podpira ustanavljanje takih družb, saj spodbujajo konkurenčnost na trgu.

114.

Združenje UFEX meni, da je brezplačen prenos strank, ki uporabljajo storitve Postadex, nedvomno prinesel korist družbi SFMI-Chronopost kot novemu podjetju na trgu. Za prenos premoženja je vedno treba plačati protidajatev. Korist, ki je bila pridobljena, bi morala biti ocenjena v skladu s smernicami Sodišča iz sodbe Chronopost I.

115.

Komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila, da prenos strank, ki uporabljajo storitve Postadex, pomeni nematerialno premoženje. ( 72 ) Kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje, dejstvo, da je nekaj težko ovrednotiti, še ne pomeni, da je brez vrednosti. ( 73 ) Sama menim, da je imela baza strank v času prenosa na družbo SFMI-Chronopost leta 1985 pozitivno gospodarsko vrednost.

116.

Kaj natanko se je zgodilo, ko je družba La Poste ustanovila družbo SFMI-Chronopost? Menim, da je treba ločiti zlasti dejavnosti, ki se nanašajo na storitev hitre dostave, in vrednost teh dejavnosti.

117.

Povsem očitno je, da je novo ustvarjeni subjekt prevzel dejavnosti. Te zajemajo upravljanje in uporabo baze strank. Vendar se je že s samo ustanovitvijo hčerinske družbe povečala tudi gospodarska vrednost dejavnosti, ki pa je pripadla delničarjem te družbe. Družba La Poste je pridobila del te vrednosti, ki ustreza njenemu 66-odstotnemu lastniškemu deležu. Družba TAT je pridobila vrednost, ki se je izenačila z njenim kapitalskim vložkom. Povedano drugače, vrednost teh dejavnosti se je odražala v vrednosti delnic prve izdaje, te pa so pripadle delničarjem.

118.

Položaj je tako drugačen kot pri privatizaciji. Če država prenese del svojega premoženja na zunanjega investitorja, za ta prenos vedno prejme protidajatev. O državni pomoči govorimo, ko je v skladu z načelom zasebnega investitorja prejeta protidajatev nižja od vrednosti prodanega premoženja. ( 74 ) Edini zunanji investitor pri ustanovitvi družbe SFMI-Chronopost je bila družba TAT, ki je prevzela 34 odstotkov delnic. Če bi družba La Poste od družbe SFMI-Chronopost prejela kakršno koli plačilo, bi to le znižalo vrednost hčerinske družbe in s tem tudi delnic, katerih imetnica je družba La Poste.

119.

Menim, da je mogoče načelo zasebnega investitorja uporabiti tudi takrat, kadar državni subjekt prenese dejavnosti na hčerinsko družbo. ( 75 ) Postavlja se vprašanje, ali bi tako ravnal tudi zasebni investitor ali pa bi ta dejavnost raje prodal tretji osebi. Komisija je to vprašanje dejansko preučila, ko je preiskovala, kakšna je bila interna stopnja donosnosti kapitalske injekcije družbe La Poste v letu 1986. ( 76 )

120.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da sedanji člen 87(1) ES razlikuje med državnimi intervencijami glede na njihove učinke. ( 77 ) Vendar sama menim, da je težko trditi, da bi ustanovitev družbe SFMI-Chronopost lahko povzročila izkrivljanje konkurence na trgu. Novi konkurent je bil le, ker je bila to novoustanovljena družba z novim imenom. Dejavnosti in baza strank pa so bile povezane s storitvijo Postadex. Veliko verjetneje se zdi, da bi ustanovitev hčerinske družbe za opravljanje dejavnosti, ki jih je v okviru monopola prej opravljala država, imela pozitiven učinek na konkurenco na trgu, seveda pod pogojem, da so transakcije med matično in hčerinsko družbo v skladu z zahtevami iz sodbe Chronopost I.

121.

Iz vseh navedenih razlogov menim, da se pri preoblikovanju storitev Postadex v hčerinsko družbo družba La Poste ni odrekla vrednosti storitev Postadex v korist družbe SFMI-Chronopost. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo, da prenos storitev Postadexa na družbo SFMI-Chronopost pomeni državno pomoč, ker družba La Poste za ta prenos ni prejela nikakršne protidajatve. ( 78 )

122.

Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj ugodi tudi četrtemu pritožbenemu razlogu.

123.

V skladu s členom 61 Statuta Sodišča lahko Sodišče, ko razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje.

124.

Ker je Sodišče prve stopnje presodilo, da zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ( 79 ) ne more presoditi o nekaterih trditvah, navedenih v prvem delu četrtega tožbenega razloga, menim, da Sodišče ne more samo odločiti o zadevi. Sodišču zato predlagam, naj zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa naj se pridrži.

125.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj: