SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 18. septembra 2007¹(1)

Zadeva C-161/06

Skoma-Lux s.r.o.

proti

Celní ředitelství Olomouc

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Krajský soud Ostrava (Češka republika))

„Člena 2 in 58 Akta o pristopu – Učinkovitost določb, ki še niso bile objavljene v nacionalnem jeziku – Carinska deklaracija – Nepravilni podatki – Globa“

I –    Uvod

1.     S pristopom desetih novih držav članic dne 1. maja 2004 se je nanje razširilo obstoječe pravo Skupnosti, skupnostni pravni red oziroma acquis communautaire. Vendar so bili deli tega pravnega reda v Uradnem listu Evropske unije v devetih novih uradnih jezikih objavljeni šele z znatno zamudo. Ker naj bi podjetje Skoma-Lux, s.r.o. (v nadaljevanju: Skoma-Lux) po pristopu Češke republike, vendar pred objavo upoštevnih določb carinskega prava Skupnosti v češki posebni izdaji Uradnega lista, kršilo te določbe, so mu češki carinski organi naložili sankcije. Sodišče mora sedaj pojasniti, v kolikšni meri je take določbe mogoče uveljavljati zoper posameznika pred njihovo objavo v njegovem jeziku.

II – Pravni okvir

2.     Objava sekundarnega prava je načeloma urejena v členu 254 ES. V odstavku 2, ki je upošteven v obravnavanem primeru, je določeno:

„Uredbe Sveta in Komisije, pa tudi direktive teh dveh institucij, ki so naslovljene na vse države članice, se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z datumom, ki je v njih naveden. Sicer pa dvajseti dan po njihovi objavi.“

3.     V členu 4 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti,(2) je določena jezikovna ureditev:

„Uredbe in drugi splošni dokumenti se sestavijo v dvajsetih uradnih jezikih.“

4.     V členu 2 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija(3) (v nadaljevanju: Akt o pristopu), je določeno, da pravo Skupnosti v novih državah članicah načeloma velja od dne pristopa, torej od 1. maja 2004:

„Od dne pristopa so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt.“

5.     V členu 58 Akta o pristopu je urejena jezikovna ureditev in objava:

„Pravni akti institucij in Evropske centralne banke, sprejeti pred pristopom, ki jih sestavijo Svet, Komisija ali Evropska centralna banka v češkem, estonskem, madžarskem, latvijskem, litovskem, malteškem, poljskem, slovaškem in slovenskem jeziku, so zavezujoči od dne pristopa ob enakih pogojih kot besedila v enajstih sedanjih jezikih. Objavijo se v Uradnem listu Evropske unije, če so bila besedila v sedanjih jezikih objavljena na tak način.“

6.     Neposredno po pristopu desetih novih držav članic 1. maja 2004 je bilo v več izdajah Uradnega lista(4) objavljeno sporočilo. Njegovo besedilo v papirni različici Uradnega lista ter v izdaji na CD-ROM-u je bilo naslednje:

„Sporočilo za bralce

Posebna izdaja Uradnega lista Evropske unije z besedili pravnih aktov institucij in Evropske centralne banke, sprejetih pred vstopom, bo objavljena v estonskem, latvijskem, litovskem, malteškem, poljskem, slovaškem, slovenskem, češkem in madžarskem jeziku. Zvezki te izdaje bodo izdani postopno med 1. majem in koncem leta 2004.

Zaradi teh okoliščin in do objave teh zvezkov je dostopna elektronska različica besedil v bazi EUR-Lex.

Internetni naslov baze Eur-Lex je: http://europa.eu.int/eur‑lex/de/accession.html.“

7.     Vendar je bila vsaj določen čas v ustreznih izdajah Uradnega lista v EUR‑Lex na internetu objavljena druga češka različica, ki je bila 25. junija 2007 še dostopna, ki pa jo je do 1. avgusta 2007 nadomestila prej navedena različica v češkem jeziku. Ta različica je bila naslovljena kot „Oznámení Komise“, kar pomeni sporočila Komisije, in je v drugem odstavku vsebovala dodaten stavek:

„Ta po nezbytnou dobu představuje zveřejnění v Úředním věstníku Evropské unie podle článku 58 aktu o přistoupení z roku 2003.“

Potem je objava v EUR-Lex do objave v posebni izdaji Uradnega lista pomenila objavo v smislu člena 58 Akta o pristopu.(5)

8.     V postopku v glavni stvari gre za člen 199(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993(6) o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti:

„Oddaja deklaracije na carinskem uradu, ki jo podpiše deklarant ali njegov zastopnik, velja brez poseganja v morebitno uporabo kazenskopravnih predpisov za obveznost v skladu z veljavnimi določbami glede:

–       točnosti navedb v deklaraciji;

–       pristnosti priloženih dokumentov;

–       upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek.“

9.     Glede na informacijo Urada za uradne objave, ki jo je navedla Komisija, je bila ta določba v izvirni in v bistvenem nespremenjeni ter dalje veljavni različici objavljena 27. avgusta 2004 v posebni izdaji Uradnega lista v češkem jeziku.

III – Dejansko stanje in predlog za predhodno odločanje

10.   Tožnica v postopku v glavni stvari, družba Skoma-Lux, v Češko republiko uvaža vino in ga prodaja. Češka carinska uprava ji očita, da naj bi bile številne carinske deklaracije, ki jih je o uvoženem vinu predložila med 11. marcem 2004 in 20. majem 2004, nepravilne, ker se je vino kljub ustreznim napotkom carinskih organov uvrstilo v napačno oznako kombinirane nomenklature. Zato je carinska uprava družbi Skoma-Lux naložila globo. Očitani carinski prekršek naj bi pomenil kršitev določb češkega carinskega prava in – za kar gre v obravnavanem postopku – kršitev člena 199(1) Uredbe št. 2454/93.

11.   Družba Skoma-Lux je nasprotovala globi in zlasti očitala, da člen 199(1) Uredbe št. 2454/93 v času nastanka dejstev v češkem jeziku še ni bil pravilno objavljen v Uradnem listu Evropske unije.

12.   V teh okoliščinah je Krajský soud Ostrava (pritožbeno sodišče Ostrava) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

1.      Ali je mogoče člen 58 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške Republike ter prilagoditve Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, na podlagi katerih je Češka republika 1. maja 2004 postala država članica Evropske unije, razlagati tako, da država članica proti posamezniku lahko uporabi uredbo, ki v času uporabe ni bila pravilno objavljena v Uradnem listu Evropske unije v uradnem jeziku te države članice?

2.      V primeru negativnega odgovora na prvo vprašanje: ali je okoliščina, da zadevne uredbe ni mogoče uveljavljati proti posamezniku, vprašanje razlage ali vprašanje veljavnosti prava Skupnosti v smislu člena 234 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti?

3.      Ali je Uredba (EGS) št. 2454/93 – če bo Sodišče odločilo, da se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na veljavnost akta Skupnosti v smislu sodbe z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost (314/85, Recueil, str. 4199) – v razmerju do tožeče stranke in do njenega spora s carinskimi organi Češke republike neveljavna, ker ni bila pravilno objavljena v Uradnem listu Evropske unije v skladu s členom 58 Akta o pogojih pristopa?

13.   V pisnem postopku so sodelovale družba Skoma-Lux, Češka republika, Republika Estonija, Republika Latvija, Republika Poljska, Kraljevina Švedska in Komisija, ustnega postopka se družba Skoma-Lux in Republika Estonija nista udeležili, poleg drugih, prej navedenih, pa se ga je udeležila tudi Slovaška republika.

IV – Pravna presoja

14.   Predlog za izdajo predhodne odločbe se po svojem bistvu nanaša na posledice neobjave uredbe Skupnosti v določenih uradnih jezikih.

15.   Prvo vprašanje naj bi pojasnilo, ali država članica proti državljanu Unije lahko uporabi uredbo Skupnosti, preden se ta v ustreznem uradnem jeziku objavi v Uradnem listu Evropske unije.

16.   Drugo in tretje vprašanje sta posledica okoliščine, da lahko samo Sodišče ugotovi neveljavnost pravil sekundarnega prava.(7) Če bi bilo pravo Skupnosti neveljavno zaradi okoliščine, da njegova objava v določenem uradnem jeziku – po možnosti celo samo začasna in omejena le na določene države članice – ni bila pravilna, bi to ob strogem pojmovanju pomenilo, da bi glede tega za vsak primer bila potrebna izrecna ugotovitev Sodišča.

17.   Ker je vprašanje veljavnosti pravih aktov, ki v Uradnem listu še niso bili objavljeni v vseh uradnih jezikih, prvi pogoj za njihovo uporabo zoper posamezne državljane Unije, je priporočljivo, da se najprej odgovori na drugo in – če bo treba – na tretje vprašanje.

A –    Drugo vprašanje za predhodno odločanje

18.   Za odgovor na to vprašanje je treba raziskati pomen objave pravnega akta v uradnem jeziku zadevne države članice.

19.   Iz člena 2, prvi del stavka, Akta o pristopu je mogoče sklepati, da je obstoječe pravo Skupnosti za nove države članice zavezujoče ne glede na to, ali je že bilo pravilno objavljeno v njihovih jezikih. V skladu s tem so obstoječi pravni akti namreč od dneva pristopa za nove države članice zavezujoči brez nadaljnjega pogoja. Do tega rezultata so prišle tudi Komisija in udeležene države članice, ki zavezujočo naravo deloma izpeljujejo tudi iz člena 10 ES.

20.   Vendar pa je veljavo za nove države članice treba razlikovati od zavezujoče narave v teh državah. V skladu s členom 2, drugi del stavka, Akta o pristopu obstoječi pravni akti v novih državah članicah ne veljajo v isti meri avtomatično, temveč le v skladu s pogoji, določenimi v pogodbah in v Aktu o pristopu. Kot veljavo v novih državah članicah je treba razumeti zlasti uporabo v razmerju do posameznika.

21.   Eden od pogojev Akta o pristopu je obveznost objave, določena v členu 58, drugi stavek. V skladu z njo se različice pravnih aktov v novih uradnih jezikih objavijo v Uradnem listu Evropske unije, če so bila besedila v takratnih uradnih jezikih objavljena na tak način. Objava v Uradnem listu prizadetim omogoči, da se seznanijo z vsebino upoštevnih predpisov, njihova dolžnost pa je, da to tudi storijo. Po objavi se nihče ne more sklicevati na to, da ne pozna vsebine Uradnega lista.(8)

22.   To za jezike novih držav članic pojasnjuje tudi in ravno člen 58, prvi stavek, Akta o pristopu. Po objavi so nato te jezikovne različice zavezujoče kot različice v jezikih starih držav članic. Zato jih je prav tako treba objaviti v Uradnem listu.

23.   S tem sicer še ni ugotovljeno, katere so posledice okoliščine, da do take objave ni prišlo.

24.   Z mnenjem generalnega pravobranilca Lenza bi se bilo mogoče strinjati glede tega, da naj bi bila temeljna predpostavka za to, da normodajni akti zavezujejo državljana, konstitutivna objava v uradnem organu za objave.(9) Pojem konstitutivna objava se opira na nemško ustavno pravo, v skladu s katerim razglasitev zakona pomeni integrativen sestavni del normodaje.(10) Pred objavo naj zakon ne bi obstajal. Načelo pravne države naj bi zahtevalo uradno razglasitev, ki javnosti omogoči zanesljivo seznanitev z veljavnim pravom.(11)

25.   Do podobnega rezultata bi prišlo Sodišče, če bi sodbo v zadevi Hoechst proti Komisiji glede vročitve odločbe naslovnikom preneslo na objavo splošno veljavnih pravnih aktov. Iz te sodbe izhaja, da za vročitev pravnega akta – kot za vse druge bistvene formalnosti – velja, da je pomanjkljivost bodisi tako huda in očitna, da vodi do neobstoja izpodbijanega ravnanja,(12) bodisi da pomeni bistveno kršitev postopka, ki je lahko razlog za razglasitev ničnosti tega ravnanja.(13) Ta sodba je v nasprotju s starejšo sodbo v zadevi ICI proti Komisiji. V skladu z njo nepravilnosti pri vročitvi odločitve same ne zadevajo in zato tudi ne vplivajo na njeno zakonitost.(14)

26.   Ob tem ostaja odprto, kateri od sodb je treba slediti v primeru posamezne odločbe. Če bi bila veljavnost splošno veljavnih pravnih aktov odvisna od objave v vseh jezikih brez napak, bi bila njihova učinkovitost vsekakor izpostavljena nesorazmernemu tveganju.

27.   V skladu s členom 4 Uredbe št. 1 mora Skupnost te pravne akte objaviti v vseh uradnih jezikih. V primerjavi z objavo v le enem jeziku je zato tveganje, da pride do napake, bistveno povečano. Te napake naj tudi ne bi bile takoj očitne, ker večina uporabnikov prebira le svoje jezikovne različice.

28.   Za prakso verjetno najpomembnejši primer takega ogrožanja so razlike v jezikovnih različicah. Napake v prevodu izvirne različice lahko vplivajo tako na oblikovanje volje institucij Skupnosti kot na zanesljivost objave.

29.   Vendar pa so tisti, ki so udeleženi v postopku odločanja, zagotovo dolžni zagotoviti skladnost zanje upoštevnega prevoda s preostalimi različicami normodajnega predloga. To se dogaja zlasti v Svetu, v katerem se države članice lahko udeležijo finalizacije prevoda.(15) Učinki razlik v prevodih na politično oblikovanje volje zato načeloma ne utemeljujejo razveljavitve pravnega akta.

30.   Vendar tudi posledice razlik v prevodih za pravne naslovnike niso bile razlog za to, da bi Sodišče razveljavilo pravne akte. Bolj je zaradi potrebe po učinkovitosti prava Skupnosti oblikovalo ustaljeno sodno prakso in v njej poudarilo potrebo po enotni razlagi različnih jezikovnih različic. V primeru protislovij med različicami se mora razlaga podati predvsem ob upoštevanju splošne sistematike in smisla ureditve, ki ji pravila pripadajo.(16) Torej se lahko določene jezikovne različice uveljavijo na račun drugih.(17)

31.   Enako Sodišče tudi pri vprašanjih, ki so se nanašala na objavo kot tako, ni podvomilo v veljavnost zadevnega pravnega akta.

32.   Tako obstajajo številni primeri, v katerih je Sodišče pravice turških delavcev izpeljalo iz določb Sklepa Pridružitvenega sveta EGS-Turčija št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve.(18) Ta sklep v Uradnem listu ni bil objavljen. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da neobjava sicer lahko prepreči nastanek obveznosti za posameznika, vendar pa mu ne jemlje možnosti, da bi se proti oblasti skliceval na pravice, ki mu jih priznava Sklep.(19) Ker se tako posameznik – vsaj proti državi – lahko sklicuje na neobjavljene pravne akte prava Skupnosti, objava ni predpostavka za njihovo veljavnost.

33.   Tako je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da neobjava uredbe v določenih uradnih jezikih ni razlog za njeno neveljavnost. Sama zase tudi ni razlog za to, da bi sodišče, ki odloča o primeru, moralo vložiti predlog za izdajo predhodne odločbe.

B –    Tretje vprašanje za predhodno odločanje

34.   Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje na tretje ni treba odgovoriti.

C –    Prvo vprašanje za predhodno odločanje

35.   Čeprav zaradi tega, ker ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije, ni dvoma o veljavnosti uredbe, iz tega ne sledi, da bi jo bilo mogoče uveljavljati zoper posameznika. Kot smo pravkar nakazali, je Sodišče v delu, v katerem je šlo za utemeljitev obveznosti za posameznike, bolj upoštevalo idejo pravne varnosti.

1.      Uporaba proti posamezniku

36.   Leta 1979 je Sodišče poudarilo, da se v skladu s temeljnim načelom pravnega reda Skupnosti oblastvenega pravnega akta zoper državljane ne sme uveljavljati, dokler nimajo možnosti, da se z njim seznanijo.(20) V skladu z zapovedjo pravne varnosti mora namreč predpis prizadetim omogočiti, da natančno razpoznajo obseg obveznosti, ki so jim naložene s tem predpisom.(21) Ta zapoved pravne varnosti velja še zlasti strogo za pravila, ki lahko imajo finančne posledice.(22)

37.   Mogoče bi si bilo predstavljati, da objava v nekaterih od uradnih jezikov že zadostuje za to, da se odpre zadostna možnost za seznanitev s predpisom. Dejansko je Sodišče izrecno zavrnilo obstoj splošnega načela prava Skupnosti, ki bi vsakemu državljanu priznavalo zahtevek, da bi moralo biti vse, kar bi lahko posegalo v njegove interese, v vseh okoliščinah sestavljeno v njegovem jeziku.(23)

38.   Glede splošnih določb, ki določajo obveznosti posameznikov, torej v bistvenem glede uredb, je Sodišče vendarle utemeljeno zavrnilo omejitev jezikovne enakosti. Tako je ugotovilo, da mora posameznik vsebino Uradnega lista poznati šele, ko je ustrezna številka dejansko dosegljiva v njegovem jeziku.(24)

39.   Na zelo podoben način je Sodišče v sodbah glede zaščitenih označb porekla „Prosciutto di Parma“ (pršut iz Parme) in „Grana Padano“ (severnoitalijanski zelo trdi sir) ugotovilo, da glede določenih predpostavk za uporabo teh označb gospodarskim subjektom ni mogoče očitati, da niso izpolnjene, ker z njimi niso bili seznanjeni na način, ki bi bil skladen z določbami prava Skupnosti.(25) Predlogu generalnega pravobranilca Alberja,(26) da naj bi zadostovalo, da lahko prizadeti informacijo o specifikaciji pridobijo pri Komisiji, Sodišče ni sledilo.

40.   Pri tem je šlo za to, da so se ustrezne označbe za rezan pršut, ribani sir oziroma embalirane proizvode lahko uporabljale le, če so bili proizvodi narezani, naribani ali embalirani v območju proizvodnje. Te specifikacije so bile vsaj v primeru „Prosciutto di Parma“ predložene le v italijanščini in jih zato ni bilo mogoče uveljavljati zoper prizadete gospodarske subjekte v Združenem kraljestvu.(27)

41.   Kot pravilno poudarja Latvija, bi bil drugačen rezultat, namreč odpoved objavi v jeziku prizadetih, v nasprotju s členom 21(3) ES. V skladu z njim morajo institucije in določeni organi pisanja državljanom Unije sestaviti v enem od jezikov, navedenih v členu 314 ES.(28) Če mora že nezavezujoča korespondenca potekati v uradnem jeziku po izbiri državljana Unije, mora še toliko bolj veljati, da ga lahko obveznosti zavezujejo šele, kot se z njimi seznani v svojem uradnem jeziku.(29)

42.   Zaradi vezanosti na pravila, ki so bila objavljena samo v drugih jezikih, bi bil poleg tega – kot prav tako poudarja Latvija – zapostavljen v primerjavi z drugimi državljani Unije, ki se o svojih obveznostih lahko zanesljivo seznanijo v svojem jeziku. Prav to zapostavljenost izključuje člen 58, prvi stavek, Akta o pristopu, v katerem je določeno, da so nove jezikovne različice zavezujoče ob enakih pogojih kot besedila v jezikih starih držav članic. S tem ne bi bilo združljivo, če bi bila zavezujoča narava različnih jezikovnih različic odvisna od različnih zahtev v zvezi z njihovo objavo.

43.   Tako iz člena 2, drugi del stavka, Akta o pristopu izhaja, da je uredbe Skupnosti zoper državljane v novih državah članicah v skladu s členom 58, drugi stavek, Akta o pristopu načeloma mogoče uveljavljati šele po tem, ko so bile pravilno objavljene v ustreznih uradnih jezikih.

2.      Pravilna objava

44.   Ob upoštevanju dosedanje analize je sedaj treba razjasniti še to, ali je bil člen 199(1) Uredbe št. 2454/93 pravočasno objavljen na pravilen način.

45.   Pravilna objava v skladu s členom 58, drugi stavek, Akta o pristopu in členom 254(1), prvi stavek, oziroma (2) ES, predpostavlja objavo v Uradnem listu Evropske unije. Do te objave je v obravnavanem primeru prišlo v obliki posebne izdaje Uradnega lista šele dolgo časa po sankcionirani carinski deklaraciji. Zato ne upravičuje tega, da bi bilo ustrezne določbe mogoče uveljavljati zoper družbo Skoma-Lux.

46.   Nekateri udeleženi in zlasti Komisija sicer opozarjajo na to, da je bil češki prevod spornega pravnega akta, ki sta ga preverila Svet in Komisija, na razpolago na internetu že pred pristopom Češke republike, in sicer na brezplačni strani EUR‑Lex Urada za uradne objave. Zato naj bi imel vsak prizadeti možnost seznaniti se s spornimi določbami.

47.   Zdi se, da se je v nekaterih izdajah Uradnega lista pojavilo celo „Sporočilo za bralce“, v katerem je bilo med drugim navedeno, da objava na internetu nadomešča objavo v smislu člena 58 Akta o pristopu, dokler ne bo izšla posebna izdaja Uradnega lista. Zlasti je ta stavek 25. junija 2007 še vedno vsebovala češka internetna različica Uradnega lista L 169 z dne 1. maja 2004.(30)

48.   Vendar pa to sporočilo ne more voditi do tega, da bi se vsako obliko, v kateri bi besedila predpisov postala dostopna, priznalo kot pravilno objavo. Zanj namreč ni nikakršne pravne podlage. Glede tega se razlikuje od sporočila o možnih posledicah neprijave državne pomoči pri Komisiji, na katerega se redno sklicuje Sodišče,(31) da bi izključilo varstvo zaupanja prejemnikov pomoči.

49.   Že zato po mnenju Komisije in vseh drugih udeležencev objava na internetu ne more nadomestiti pravilne objave.

50.   Komisija je poleg tega omenila „objavo“ vseh v češčino prevedenih uredb izvedenega prava na papirju z dne 30. aprila 2004. Vnesena naj bi bila v register Urada in naj bi bila objavljena v njegovih prostorih.

51.   Niti ta „objava“ ni pravilna objava. Ker v običajnih sredstvih objav, in sicer zlasti ne v Uradnem listu, ni ustreznih napotil, nihče ni mogel računati s tem, da taka „objava“ obstaja. Na podlagi načina objave ni mogoče pričakovati, da bi ta izdaja sploh dosegla javnost.

52.   Tako je treba potrditi, da Skupnost člena 199(1) Uredbe št. 2454/93 pred objavo v češki posebni izdaji Uradnega lista Evropske unije v češkem jeziku ni objavila pravilno.

3.      Pomen nacionalnih objav

53.   V predlogu za sprejetje predhodne odločbe so bile sicer omenjene še druge oblike objave spornega predpisa v češkem jeziku, namreč objava na internetu s strani tamkajšnjega ministrstva za finance in možnost seznaniti se z ustreznimi predpisi pri carinskih organih. Zato se postavlja vprašaje, ali so se v Češki republiki pravna besedila Skupnosti na ta način lahko pravilno objavila v skladu z notranjim pravom.

54.   Narobe bi se razumelo, če bi objavo prava Skupnosti na nacionalni ravni – zlasti pa objavo neposredno veljavnih uredb – priznali kot pravilno. Ne sme nastati napačen vtis, da je treba te predpise prevzeti v državni pravni red.(32) Namreč prav neposredna veljava uredb Skupnosti predpostavlja, da niso potrebni nikakršni ukrepi za prenos v nacionalno pravo,(33) zlasti ne objava s strani držav članic.

55.   Kljub temu je Sodišče priznalo, da je v določenih okoliščinah sklicevanje na neposredno veljavne predpise Skupnosti lahko koristno.(34) Ponovitev določenih delov uredbe Skupnosti lahko celo pomaga ohraniti notranjo skladnost izvedbenih določb in prispeva k njihovi boljši razumljivosti za naslovnike.(35)

56.   Podobno naj bi bilo glede objave na ravni države, dokler ni pravilne objave na ravni Skupnosti v zadevnem uradnem jeziku. Neposredno veljavo uredb bi bolj podpirala kot pa ogrožala.

57.   Da je to možno, kaže sodba o zaščiteni označbi porekla „Grana Padano“. Sodišče naj bi nacionalnemu sodišču odprlo možnost, da zoper gospodarske subjekte uveljavlja sporne predpise, če so bili pravilno objavljeni na podlagi prejšnjega nacionalnega predpisa.(36)

58.   Predložitveno sodišče bo moralo presoditi, ali lahko imajo navedene oblike objave tak učinek, kar je primarno vprašanje češkega prava. Omejitve prava Skupnosti, ki jih je treba upoštevati, izhajajo predvsem iz načel ekvivalence ali enakovrednosti ter učinkovitosti.(37) V skladu z načelom enakovrednosti mora subsidiarna objava predpisov Skupnosti na ravni države zagotoviti pravno varnost v vsaj tolikšnem obsegu, kot jo zagotovi objava notranjega prava v zadevni državi članici. Obenem ne bi bilo združljivo z načelom učinkovitosti, če bi objava predpisov Skupnosti na ravni države zagotavljala manj pravne varnosti kot objava v Uradnem listu Evropske unije.

4.      Splošna uporaba acquis communautaire pred pravilno objavo

59.   Ker na ravni Skupnosti ni prišlo do pravilne objave, se nadalje zastavlja vprašanje, ali bi bila v obravnavanem primeru utemeljena izjema od načela, da se lahko zoper posameznika uveljavljajo samo predpisi, ki so bili pravilno objavljeni v njegovem jeziku.

60.   Načelo pravne varnosti sicer v splošnem prepoveduje, da bi se začetek „trajanja veljavnosti“ (bolje: časovne uporabe) pravnega akta Skupnosti določil na čas pred njegovo objavo. Vendar pa je to izjemoma lahko drugače, ko to – prvič – zahteva zasledovani cilj in – drugič – ko se ustrezno upošteva legitimno pričakovanje prizadetih.(38)

61.   Taka izjema bi lahko prišla do izraza v zgoraj navedenem Sporočilu za bralce,(39) ki je v vsaj nekaterih jezikovnih različicah navajalo, da naj bi objava na internetu začasno veljala kot objava smislu člena 58 Akta o pristopu. Cilj izjeme bi bil, da se acquis communautaire prične uporabljati že pred pravilno objavo v novih državah članicah. Legitimno pričakovanje prizadetih bi se zagotovilo z objavo besedila na internetu.

62.   Vendar je temu treba nasprotovati v delu, da zgolj sporočilo, ki v različici, kot je dostopna danes, ne omogoča razbrati niti tega, kdo je njen sestavljavec, ne more vpeljati izjeme od splošnega pravila, kot je bilo sprejeto v obravnavanih členih 2 in 58 Akta o pristopu. Že zato je izjema na tej podlagi izključena.

63.   Vendar, tudi če bi normodajalec predvidel izjemo od prepovedi povratne veljave, predpostavke zanjo v obravnavanem primeru ne bi bile izpolnjene.

64.   Pravilna objava celotnega acquis communautaire v devetih novih uradnih jezikih zagotovo pomeni poseben izziv. Zato lahko interes, da se v tej situaciji zagotovi dejanska učinkovitost prava Skupnosti, upraviči odstope glede oblike objave.(40)

65.   Vendar v nasprotju z navedbami zlasti Estonije in Komisije objava na internetu na način, na katerega je bila dejansko opravljena, ne varuje legitimnega pričakovanja prizadetih. Sicer ta oblika objave gospodarskemu subjektu, ki uporablja moderna komunikacijska sredstva, daje dejansko povsem enako dobre ali celo boljše možnosti kot objava v Uradnem listu, da se seznani z ustreznimi predpisi. Vendar je bilo preveč napak, zaradi katerih v obravnavanem primeru te objave ni mogoče obravnavati kot zanesljive.

66.   Objava na internetu lahko zagotovi stopnjo zanesljivosti objave, ki bi bila primerljiva s papirno različico, le, če dodatni ukrepi zagotovijo stalnost in avtentičnost objave.(41) Omogočeno mora biti – kot to velja za papirno različico – da se tudi v bodoče lahko dostopa do prvotne objave, da bi se ugotovilo, kateri predpisi so bili dejansko objavljeni. Zato je treba predvsem poznejše spremembe objaviti ločeno kot Corrigenda. Treba je izključiti tudi posredovanje neavtoriziranih oseb, da ne bi bila kot zavezujoča objavljena napačna besedila.

67.   Zgoraj navedeno „Sporočilo za bralce“ ponazarja,(42) da taka zagotovila manjkajo pri celotni ponudbi baze EUR-Lex, ne samo pri morebitni predhodni objavi skupnostnega pravnega reda v jezikih novih držav članic. Sporočilo se je pojavilo v vseh uradnih jezikih v več izdajah Uradnega lista Evropske Unije. Te izdaje so bile v bazi EUR-Lex ponujene v obliki PDF-dokumentov, ki po videzu ustrezajo papirni različici Uradnega lista. Na podlagi tega optičnega vtisa je bilo zato mogoče pričakovati, da je vsaj ta objava na internetu podobno zanesljiva kot Uradni list sam.

68.   Vendar pa ta vtis zanesljivosti zavaja. Danes ni razvidno, kdo je avtor tega sporočila, medtem ko je 25. junija 2007 na internetu vsaj ponovna izdaja češke različice Uradnega lista ta dokument označevala kot sporočilo Komisije. Tam je bil naveden tudi stavek, ki sedaj manjka, da naj bi objava na internetu veljala kot objava v smislu člena 58 Akta o pristopu. Manjka napotovanje na spremembe dokumenta. Odkritje spremembe v češki različici je mogoče pripisati zgolj naključju. Da so bile morebiti prizadete tudi objave drugih jezikovnih različic na internetu lahko domnevamo samo na podlagi nekega članka.(43) V nobenem primeru objava na internetu v teh okoliščinah ne pomeni zadosti zanesljivega vira.

69.   Poleg tega je treba opozoriti na praktične probleme dostopa do objave skupnostnega pravnega reda v novih uradnih jezikih na internetu. Naveden internetni naslov(44) je napeljeval na angleško govorečo stran, kjer je bilo med drugim mogoče izbrati nadaljnjo povezavo „Czech“. Stran, ki se je nato prikazala, je prikazovala prvo raven sistematičnega kazala prava Skupnosti v angleščini, s katere je bil mogoč dostop do predstavitve vseh ravni kazal posameznih poglavij, ki so bila prav tako samo v angleščini. Šele od tam je bilo mogoče doseči raven kazala, v kateri so bili pravni akti navedeni s češkimi naslovi. Vendar je bilo iskani pravni akt tam mogoče najti samo, če je bil izbran pravilen podnaslov. Zato se zdi dokaj neverjetno, da je češki uporabnik prava brez znanja angleščine v tej džungli lahko našel iskani pravni akt.(45)

70.   Če pa je nasprotno ta uporabnik prava znal angleško, se je lahko seznanil s „pomembnim pravnim obvestilom“, ki se je pozneje prikazalo v nemščini in je bilo dodano začasnim objavam acquis communautaire, kot vsem drugim stranem EUR-Lexa:

„Uporabnike obveščamo tudi, da ne moremo jamčiti, da so elektronska besedila na teh spletnih straneh natančne reprodukcije uradno potrjenih besedil. Zakonodaja Evropske unije, objavljena v papirnatih izdajah Uradnega lista Evropske unije, je edina verodostojna.“(46)

71.   Objava v EUR-Lexu, navedena v „Sporočilu za bralce“, zato ni bila niti zanesljiva niti si za to zanesljivost sploh ni prizadevala, poleg tega pa je brez znanja angleščine komaj dostopna. V taki situaciji je od prizadetih komajda mogoče pričakovati, da ravnajo v skladu s tam navedenimi besedili.

72.   Temu rezultatu ne nasprotuje okoliščina, da številni, morda celo skoraj vsi, uporabniki prava uporabljajo ponudbo EUR-Lexa, da bi se seznanili s pravom Skupnosti. Ta informacija je namreč redno zagotovljena s tem, da uporabnik prava v dvomu Uradni list v papirni obliki lahko uporabi kot zanesljiv informacijski vir, da preveri pravilnost vsebine EUR-Lexa. Vendar pa je ob samem pristopu manjkala taka možnost za nove jezike, dokler zadevni predpisi niso bili objavljeni v posebni izdaji Uradnega lista.

73.   Legitimno pričakovanje se tudi ne more opirati na objavo vseh v češčino prevedenih uredb izvedenega prava na papirju z dne 30. aprila 2004, ki jo omenja Komisija. Sicer bi si bilo mogoče predstavljati, da bi se to papirno izdajo, ki je na razpolago v Uradu za uradne objave, priznalo kot avtentično dokumentacijo, ki zagotavlja tako objavo na internetu kot papirno izdajo Uradnega lista. Vendar pa bi to predpostavljalo, da bi bila javnost, zlasti uporabniki objave na internetu, seznanjena z obstojem papirne izdaje in njeno funkcijo kot zanesljivim virom. V zvezi s tem pa ni bilo nič navedeno.

74.   Tako je treba potrditi, da izjema od zahteve po pravilni objavi ni predvidena. Poleg tega dejansko opravljene oblike objave acquis communautaire pred objavo posebne izdaje Uradnega lista ne bi izpolnjevale zahtev za tako izjemo.

5.      Posebne okoliščine posameznega primera

75.   Vladi Estonije in Poljske ter Komisija vseeno menijo, da je mogoče, da se zoper državljane Unije uveljavljajo predpisi, ki niso bili objavljeni pravilno, če so te predpise dejansko poznali zaradi posebnih okoliščin posameznega primera.

76.   Poleg tega, da se sklicujejo na do sedaj navedene oblike objave na internetu, se sklicujejo še zlasti na to, da družba Skoma-Lux že zelo dolgo pridobitno uvaža blago. Zato naj bi bilo treba domnevati, da so ji bile znane pravne posledice pristopa Češke republike k Evropski uniji. Prav tako naj bi bilo treba preskusiti, ali se je družba Skoma-Lux lahko seznanila z drugimi – pravilno objavljenimi – jezikovnimi različicami zadevnega predpisa. V vsakem primeru naj bi obveznost, ki je v obravnavanem primeru sporna, in sicer oddati pravilno carinsko deklaracijo, poznali vsi gospodarski subjekti.

77.   Manj prepričljivo je v tem pogledu napotilo na druge jezikovne različice, ker je bilo to zavrnjeno že v sodbah „Prosciutto di Parma“ in „Grana Padano“.(47)

78.   Nasprotno pa bi bilo mogoče posredno na ti sodbi opreti zlasti zadnjenavedeno utemeljitev Komisije. V njiju je Sodišče izrecno poudarilo, da se varstvo, ki se ga zagotavlja z zaščiteno označbo porekla, običajno ne razširi na postopke, kot so rezanje na rezine, ribanje ali embaliranje proizvodov.(48) Iz tega bi bilo mogoče izpeljati nasprotni zaključek, da je splošne in običajne obveznosti, ki jih morajo poznati gospodarski subjekti, izjemoma zoper njih mogoče uveljavljati ne glede na to, ali so bile pravilno objavljene ali ne.

79.   Vendar pa med obema navedenima primeroma obstaja pomembna razlika. Načeloma so namreč podatki o poreklu brez vsakršnega dvoma bili temelj za učinkovito varstvo prava Skupnosti. Le obseg varstva je bil nejasen, ker njegova razširitev na navedene postopke ni bila objavljena pravilno. Če pa bi se samo po sebi razumelo, da varstvo obsega tudi te postopke, ta objava morebiti ne bi bila potrebna. V obravnavanem primeru pa nasprotno manjka prav pravilno objavljena temeljna obveznost.

80.   Sicer je treba opozoriti tudi na to, da člen 199(1) Uredbe št. 2454/93 ne zahteva le pravih podatkov, temveč tudi, da so priloženi dokumenti pristni in da se upoštevajo vse obveznosti v povezavi s predložitvijo blaga v zadevni carinski postopek. To, da mora gospodarski subjekt brez nadaljnjega odgovarjati za pristnost dokumentov,(49) čeprav je sam ne more presojati, ni očitno. V vsakem primeru je brez pravilne objave izključeno, da bi lahko zanesljivo poznal vse obveznosti prava Skupnosti v zvezi s predložitvijo blaga v zadevni carinski postopek in da bi se temu ustrezno obvezal.

81.   Zato je prepričljivo stališče Latvije, Švedske, Slovaške in Češke republike. Te odklanjajo presojo posameznega primera, ker uporabe splošno veljavnih predpisov načeloma ni mogoče podrediti nedoločenim okoliščinam posameznega primera. Uporaba prava bi namreč s tem postala popolnoma nepredvidljiva. Zlasti posameznikom ne bi bilo več razpoznavno, kdaj bi se zoper njih določeni predpisi lahko uveljavljali in kdaj ne. Pravni varnosti s tem ne bi bilo več zadoščeno.

82.   Pa tudi oblasti bi se soočile s komaj obvladljivo nalogo. Namesto da bi se seznanile s predpisi, ki jih morajo uporabljati, kot je predvideno in ustreza njihovi strokovni usposobljenosti, bi morale v vsakem primeru dodatno preveriti, ali in v kolikšnem obsegu je zaradi individualnih okoliščin zoper prizadetega mogoče uveljavljati predpise prava Skupnosti, ki še niso bili pravilno objavljeni v njegovem uradnem jeziku. Prav po pristopu ima ta dodatna obremenitev posebno težo, ker so pristojni organi novih držav članic ob pristopu zaradi zanje novih predpisov pred velikim izzivom.(50)

83.   Položaj je morebiti treba presojati drugače, kadar se državljani Unije sklicujejo na zanje ugodne določbe, hkrati pa zavračajo uporabo zanje neugodnih določb. Temu v prid govori nazadnje razglašena sodba v zadevi Stichting ROM‑projecten.(51) V tem primeru je Sodišče zavrnilo možnost, da bi se zoper posameznega upravičenca pomoči Skupnosti uveljavljali predpisi, s katerimi ni bil seznanjen, vendar s pridržkom, da je bil upravičenec dobroveren.(52) Pri tem je šlo za pogoje dodelitve pomoči, o katerih je bila obveščena samo zadevna država članica, ne pa tudi upravičenec. Ta pristop je upošteven zlasti pri upravljanju storitev v zvezi z nekaterimi projekti.

84.   Vendar v obravnavanem primeru ni očitno, da bi se družba Skoma-Lux sklicevala na zanjo ugodne določbe. Bolj gre za obveznosti, ki nastajajo v številnih primerih in neodvisno od storitev, ki jih opravi država.

85.   Zato niso razvidne nikakršne okoliščine posameznega primera, ki bi omogočale, da se zoper družbo Skoma-Lux uveljavljalo sporne določbe prava Skupnosti.

6.      Vmesni predlog

86.   Iz člena 2, drugi del stavka, Akta o pristopu izhaja, da je člen 199(1) Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 zoper državljane v novih državah članicah v skladu s členom 58, drugi stavek, Akta o pristopu mogoče uveljavljati šele potem, ko je bil pravilno objavljen v njihovih jezikih.

V –    Omejitev učinka sodbe

87.   Vlade Latvije, Poljske, Slovaške in Češke republike predlagajo, naj se učinek sodbe omeji na prihodnost. Za postopek, ki je v teku, pa – razen Slovaške – predlagajo, naj se uporabi izjema.

88.   V skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga posameznega pravila prava Skupnosti, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 234 ES, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se ga mora ali kot bi se ga moralo razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da sodišča tako razloženo pravilo smejo in morajo uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala, preden je Sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, če so izpolnjene vse siceršnje predpostavke za to, da bi se pristojno sodišče sklicevalo nanj v sporu, ki zadeva uporabo tega predpisa.(53)

89.   Zato imajo prizadeti načeloma možnost sklicevati se na razlago, ki jo je Sodišče dalo neki določbi, da bi izpodbijali pravno razmerje, ki je nastalo že prej v dobri veri. Le izjemoma sme Sodišče to možnost omejiti na podlagi načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti. Taka omejitev je dopustna samo, če sta izpolnjena temeljna pogoja, namreč dobra vera prizadetih in nevarnost resnih motenj.(54)

90.   To rešitev je Sodišče sprejelo, če je obstajala nevarnost resnih gospodarskih posledic, ki jo je bilo treba pripisati velikemu številu pravnih razmerij, ki so se sklenila v dobri veri na podlagi predpisa, ki se ga je obravnavalo kot zavezujočega. Poleg tega se je posameznike in nacionalne organe v takih primerih zaradi objektivne in znatne negotovosti glede obsega predpisov prava Skupnosti pripravilo do ravnanja, ki ni bilo v skladu s pravom Skupnosti. K tej negotovosti pa je morebiti prispevalo prav ravnanje drugih držav članic ali Komisije.(55)

91.   Latvija, Poljska in Češka republika se sklicujejo na potencialno daljnosežne finančne posledice neomejene uporabe predlagane rešitve in na dobro vero prizadetih držav članic.

92.   Možnost nastanka daljnosežnih finančnih posledic je očitna. Med več mesecev trajajočim obdobjem obveznosti, ki neposredno temeljijo na pravu Skupnosti, posameznikov v večini novih držav članic niso mogle zavezovati. Če je ustrezne odločbe in ravnanja še mogoče sodno izpodbijati, se lahko prizadeti sklicujejo na to okoliščino. Ni izključeno, da se v večjem obsegu nanašajo na carinski dolg, globe po carinskem pravu in druge dajatve.

93.   Kdo naj bi bil odgovoren za te posledice in kdo bi jih torej moral nositi – bodisi Skupnost bodisi nove države članice – Sodišču v obravnavanem postopku ni treba pojasniti. Če bi bilo o tem v bodoče treba odločati, bi bilo zagotovo treba upoštevati, da – kot navaja več udeleženih držav članic – so zaradi členov 2 in 58 Akta o pristopu nove države članice v težkem položaju. Za njih je acquis communautaire zavezujoč in ga morajo zato uresničevati. Nasprotno pa ga lahko zoper svoje državljane uveljavljajo šele potem, ko je pravilno objavljen. Vendar pa je objava naloga Skupnosti. Zato se na prvi pogled zdi, da je zanjo odgovorna Skupnost.(56)

94.   Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da finančne posledice, ki bi v državi članici lahko nastale zaradi sodbe, izdane v postopku za sprejetje predhodne odločbe, same po sebi ne opravičujejo časovne omejitve učinkov te sodbe.(57) Enako mora veljati, če finančne posledice obremenjujejo Skupnost.

95.   Poleg tega je vprašljivo, ali je v obravnavanem primeru mogoče šteti, da so tisti, ki jih take posledice prizadenejo, torej države članice in Skupnost, ravnali v dobri veri. Komisija in udeležene države članice na podlagi obstoječe sodne prakse utemljeno in soglasno navajajo, da je obveznosti, ki na ravni prava Skupnosti izhajajo iz acquis communautaire, zoper prizadete v novih državah članicah načeloma mogoče uveljavljati šele potem, ko so bile zadevne določbe objavljene v posebni izdaji Uradnega lista.

96.   Razlike so le v tem, da se deloma – kar zlasti poudarjata vladi Estonije in Poljske – zastopa stališče, da naj bi se zlasti zaradi objave na internetu in glede na okoliščine posameznega primera določene obveznosti zoper državljana vendarle lahko uveljavljale. Vendar je taka uporaba pred objavo posebne izdaje Uradnega lista izjemna in komajda primerna za utemeljitev dobre vere pri uporabi obveznosti.

97.   V obravnavanem postopku niti ni bilo navedeno nič, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati na dobrovernost pri pravočasni objavi skupnostnega pravnega reda. Treba je sicer priznati, da je bila ta objava velik izziv, vendar bi bilo nujno treba temu primerno ravnati že od začetka. To bi lahko pomenilo več prizadevanj za pravočasno objavo ali ustrezno prehodno določilo v Aktu o pristopu, ki bi bilo na primer zanesljivo objavljeno na internetu.

98.   Sodišče zato učinka sodbe v obravnavanem primeru ne bi smelo omejiti.

VI – Predlog

99.   Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako:

1.         Iz člena 2, drugi del stavka, in člena 58, drugi stavek, Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, sledi, da je mogoče člen 199(1) Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2913/92 zoper državljane v teh novih državah članicah v okoliščinah, predstavljenih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, uveljavljati šele potem, ko je bil pravilno objavljen v ustreznih uradnih jezikih.

2.         Okoliščina, da uredba v določenem uradnem jeziku ni bila objavljena pravilno, ni razlog za njeno neveljavnost. Sama zase tudi ni razlog za to, da bi sodišče, ki odloča o primeru, moralo vložiti predlog za izdajo predhodne odločbe.

---

1 – Jezik izvirnika: nemščina.

---

2 – UL 17, 6.10.1958, str. 385, v različici Akta o pristopu.

---

3 – UL 2003, L 236, str. 33.

---

4 – UL L od 169 do 174, vsakokrat zadnja notranja stran platnice.

---

5 –      Navedeno tudi v: Michal Bobek, The binding force of Babel, EUI Working Papers Law 2007/06, str. 11 (= European law reporter 2007, 110 (114)), angleška različica stavka („ … and will in the meantime constitute publication in the Official Journal of the European Union for the purposes of Article 58 of the 2003 Act of Accession.“). V odgovor na vprašanje med ustno obravnavo Komisija obstoja tega stavka ni izpodbijala. Vendarle se ta stavek ne pojavi niti v papirni različici tega uradnega lista v francoščini, angleščini in nemščini, niti v različici tega uradnega lista na CD-ROM-u v češčini, niti v internetnih različicah tega uradnega lista, ki so bile dostopne ob sestavi teh sklepnih predlogov.

---

6 – UL L 253, str. 1, kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2286/2003 z dne 18. decembra 2003 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 343, str. 1).

---

7 – Sodbi z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost (314/85, Recueil, str. 4199, točka 15 in naslednje) in z dne 6. decembra 2005 v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur (C-461/03, ZOdl., str. I-10513, točka 17).

---

8 – Sodbi z dne 12. julija 1989 v zadevi Friedrich Binder (161/88, Recueil, str. 2415, točka 19) in z dne 26. novembra 1998 v zadevi Covita (C-370/96, Recueil, str. I-7711, točka 26). Sodba z dne 15. maja 1986 v zadevi Oryzomyli Kavallas proti Komisiji (160/84, Recueil, str. 1633, točke 15, 16 in 19) je sicer potrdila, da nekaj mesecev po pristopu Grčije tamkajšnjim oblastem in gospodarskim subjektom ni bilo treba nujno poznati vsebine Uradnega lista. Drugače, kot to domneva poljska vlada, iz dokumentov, predloženih v navedenem postopku, izhaja, da je bil zadevni pravni akt v času nastanka dejstev že objavljen v grški posebni izdaji Uradnega lista, in sicer po navedbah Komisije že na dan grškega pristopa.

---

9 – Sklepni predlogi z dne 9. februarja 1994 v zadevi Faccini Dori (C-91/92, Recueil, str. I-3325, točka 64).

---

10 – Glej člen 82 nemške Ustave ter sodbi Bundesverfassungsgericht z dne 19. marca 1958 (2 BvL 38/56, BVerfGE 7, 330 (zlasi stran 337)) in z dne 8. julija 1976 (1 BvL 19 in 20/75, 1 BvR 148/75, BVerfGE 42, 263 (zlasti stran 283)).

---

11 – Sodba Bundesverfassungsgericht z dne 22. februarja 1994, 8. Rundfunkentscheidung (1 BvL 30/88, BVerfGE 90, 60 (zlasti stran 86)).

---

12 – Glej sodbo z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugi (C-137/92 P, Recueil, str. I-2555, točka 48 in naslednje).

---

13 – Sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Hoechst proti Komisiji (C-227/92 P, Recueil, str. I-4443, točka 72).

---

14 – Sodba z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji (48/69, Recueil, str. 619, točke od 39 do 43).

---

15 – To delo med drugim opravlja skupina pravnih strokovnjakov in strokovnjakov z jezikovnega področja, v kateri so zastopane tudi države članice; glej na primer poziv CM 2647/07 z dne 27. julija 2007, http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/07/cm02/cm02647.en07.pdf.

---

16 – Glej na primer sodbe z dne 12. novembra 1969 v zadevi Stauder (29/69, Recueil, str. 419, točka 3), z dne 23. novembra 2006 v zadevi ZVK (C-300/05, ZOdl., str. I-11169, točka 16) in z dne 14. junija 2007 v zadevi Euro Tex (C-56/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 27).

---

17 – Glej sodbi z dne 3. marca 1977 v zadevi North Kerry Milk Products (80/76, Recueil, str. 425, točka 11) in z dne 17. oktobra 1996 v zadevi Lubella (C-64/95, Recueil, str. I-5105, točka 18) ter sodbo ZVK (navedena v opombi 16, točka 22).

---

18 – Nazadnje glej sodbe z dne 16. februarja 2006 v zadevi Torun (C-502/04, ZOdl., str. I-1563), z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Güzeli (C-4/05, ZOdl., str. I-10279) in z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin (C-325/05, še neobjavljena v ZOdl.) ter moje sklepne predloge z dne 18. julija 2007 v zadevi Payir in drugi (C-294/06, še neobjavljeni v ZOdl.).

---

19 – Sodba z dne 20. septembra 1990 v zadevi Sevince (C-192/89, Recueil, str. I-3461, točka 24).

---

20 – Sodbi z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke (98/78, Recueil, str. 69, točka 15) in v zadevi Weingut Decker (99/78, Recueil, str. 101, točka 3).

---

21 – Sodbe z dne 15. decembra 1987 v zadevi Danska proti Komisiji (348/85, Recueil, str. 5225, točka 19), z dne 1. oktobra 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji (C-209/96, Recueil, str. I-5655, točka 35), z dne 14. decembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C‑245/97, Recueil, str. I-11261, točka 72) in z dne 20. maja 2003 v zadevi Ravil (C-469/00, Recueil, str. I-5053, točka 93) ter sodba v zadevi Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita (C-108/01, Recueil, str. I-5121, točka 89).

---

22 – Sodbe z dne 15. decembra 1987 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (326/85, Recueil, str. 5091, točka 24), z dne 16. marca 2006 v zadevi Emsland-Stärke (C-94/05, ZOdl., str. I-2619, točka 43), z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Koninklijke Coöperatie Cosun (C-248/04, ZOdl., str. I‑10211, točka 79) in z dne 21. junija 2007 v zadevi Stichting ROM-projecten (C-158/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 26).

---

23 – Sodba z dne 9. septembra 2003 v zadevi Kik proti UUNT (C-361/01 P, Recueil, str. I-8283, točka 82).

---

24 – Sodba Covita (navedena v opombi 8, točka 27) in sodba z dne 8. novembra 2001 v zadevi Silos (C-228/99, Recueil, str. I-8401, točka 15), ki se sklicujeta na sodbo Racke (navedena v opombi 20, točka 15), ki pa sicer izrecno ne omenja vidika posamezne jezikovne različice.

---

25 – Glej v opombi 21 navedeni sodbi Prosciutto di Parma, točki 95 in 96, in Ravil, točki 99 in 100.

---

26 – Sklepni predlogi z dne 25. aprila 2002 v zadevi Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita (C-108/01, Recueil, str. I-5121, točka 125 in naslednje).

---

27 – Sodba Prosciutto di Parma (navedena v opombi 21, točka 98).

---

28 – Sodba Kik proti UUNT (navedena v opombi 23, točka 83).

---

29 – Glej sodbo z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji (41/69, Recueil, str. 661, točke od 48 do 52).

---

30 – Glede podrobnosti glej točki 6 in 7 zgoraj.

---

31 – Sodbe z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-5/89, Recueil, str. I-3437, točki 14 in 15), z dne 24. februarja 1987 v zadevi Falck proti Komisiji (304/85, Recueil, str. 871, točka 158), z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji (C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 102), z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Italiji (C-99/02, Recueil, str. I-3353, točka 19) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji (C-372/97, Recueil, str. I-3679, točka 110).

---

32 – Glej sodbe z dne 7. februarja 1973 v zadevi Komisija proti Italiji (39/72, Recueil, str. 101, točka 17), z dne 28. marca 1985 v zadevi Komisija proti Italiji (272/83, Recueil, str. 1057, točka 26) in z dne 24. junija 2004 v zadevi Handlbauer (C-278/02, ZOdl., str. I-6171, točka 25).

---

33 – Sodbi z dne 10. oktobra 1973 v zadevi Variola (34/73, Recueil, str. 981, točka 10) in z dne 2. februarja 1977 v zadevi Amsterdam Bulb (50/76, Recueil, str. 137, točka 4).

---

34 – Sodba z dne 7. novembra 1972 v zadevi Cobelex (20/72, Recueil, str. 1055, točka 20).

---

35 – Sodba z dne 28. marca 1985 (navedena v opombi 32, točka 27).

---

36 – Sodba v zadevi Ravil (navedena v opombi 21, točka 103).

---

37 – Glej na primer sodbe z dne 7. januarja 2004 v zadevi Wells (C-201/02, Recueil, str. I-723, točka 67), z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Mostaza Claro (C-168/05, ZOdl., str. I-10421, točka 24), z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (C-432/05, ZOdl., str. I-2271, točka 43) in z dne 7. junija 2007 v zadevi Van der Weerd in drugi (C-222/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 28).

---

38 – Sodba v zadevi Racke (navedena v opombi 20, točka 20) in sodbe z dne 11. julija 1991 v zadevi Crispoltoni (C-368/89, Recueil, str. I-3695, točka 17), z dne 29. aprila 2004 v zadevah Gemeente Leusden in Holin Groep (C-487/01 in C-7/02, Recueil, str. I-5337, točka 59) in z dne 26. aprila 2005 v zadevi „Goed Wonen“ (C-376/02, ZOdl., str. I-3445, točka 33).

---

39 – Glej točki 6 in 7 zgoraj.

---

40 – Že objava v posebni izdaji Uradnega lista morda nima iste kakovosti kot objava v normalnem Uradnem listu: tako iz posebne izdaje ni mogoče razbrati, kdaj je bil objavljen konkreten zvezek, torej, kdaj je bil dejansko dosegljiv.

---

41 – Glej zadevo Bobek (navedeno v opombi 5, str. 12).

---

42 – Glej točki 6 in 7 zgoraj.

---

43 – Glej članek avtorja Bobka, naveden v opombi 5.

---

44 – http://europa.eu.int/eur-lex/fr/accession.html.

---

45 – Naj ob tem opozorim na to, da so bile ovire pri dostopu do primerljive objave skupnostnega pravnega reda v bolgarščini in romunščini odstranjene. Sicer očitno manjka ustrezno sporočilo za bralce, vendar je začasna objava na internetu prek vstopne strani EUR-Lexa dostopna v tem jeziku in tudi ravni kazal veljavnega prava Skupnosti so bile prevedene.

---

46 –      http://europa.eu/geninfo/legal_notices_de.htm#disclaimer.

---

47 – Glej v opombi 21 navedeni sodbi Prosciutto di Parma, točki 95 in 96, in Ravil, točki 99 in 100.

---

48 – Glej v opombi 21 navedeni sodbi Prosciutto di Parma, točka 94, in Ravil, točka 98.

---

49 – Glej sodbi z dne 14. maja 1996 v zadevah Faroe Seafood in drugi (C-153/94 in C-204/94, Recueil, str. I-2465, točka 115) in z dne 17. julija 1997 v zadevi Pascoal & Filhos (C-97/95, Recueil, str. I-4209, točka 57).

---

50 – To ponazarja sodba v zadevi Oryzomyli Kavallas proti Komisiji (navedeno v opombi 8) o pristopu Grčije.

---

51 – Navedeno v opombi 22.

---

52 – Navedeno v opombi 22, točka 31.

---

53 – Sodbe z dne 2. februarja 1988 v zadevi Blaizot (24/86, Recueil, str. 379, točka 27), z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 141), z dne 3. oktobra 2002 v zadevi Barreira Pérez (C-347/00, Recueil, str. I-8191, točka 44), z dne 17. februarja 2005 v zadevah Linneweber in Akritidis (C-453/02 in C-462/02, ZOdl., str. I-1131, točka 41) in z dne 10. januarja 2006 v zadevi Skov in Bilka (C-402/03, ZOdl., str. I-199, točka 50).

---

54 – Sodbe z dne 28. septembra 1994 v zadevi Vroege (C-57/93, Recueil, str. I-4541, točka 21), z dne 23. maja 2000 v zadevi Buchner in drugi (C-104/98, Recueil, str. I-3625, točka 39), z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Cooke (C-372/98, Recueil, str. I-8683, točka 42), sodba Linneweber in Akritidis (navedena v opombi 53, točka 42) in sodba Skov in Bilka (navedena v opombi 53, točka 51).

---

55 – Sodba z dne 13. februarja 1996 v zadevah Bautiaa in Société française maritime (C-197/94 in C‑252/94, Recueil, str. I-505, točka 48), ki se sklicuje na sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Legros in drugi (C-163/90, Recueil, str. I-4625, točka 30 in naslednje).

---

56 – Glede zamude države članice glej sodbo Stichting ROM-projecten (navedena v opombi 22, točka 33).

---

57 – Sodbe z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk (C-184/99, Recueil, str. I-6193, točka 52), z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar (C-209/03, ZOdl., str. I-2119, točka 68) in z dne 18. januarja 2007 v zadevi Brzeziński (C-313/05, ZOdl., str. I-513, točka 58).