Zadeva C-282/05 P

Holcim (Deutschland) AG

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Člen 85 Pogodbe ES (postal člen 81 ES) – Povračilo stroškov za bančno garancijo“

Povzetek sodbe

1.        Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Izhodišče

(člen 288, drugi odstavek, ES; Statut Sodišča, člen 46)

2.        Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Pretrganje

(člen 288, drugi odstavek, ES; Statut Sodišča, člen 46)

3.        Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.        Zastaralni rok tožbe zaradi odgovornosti Skupnosti začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana. Kadar gre za primer, ko odgovornost Skupnosti izvira iz normativnega akta, začne ta zastaralni rok teči, ko pride do škodljivih učinkov tega akta. Drugačna rešitev bi postavila pod vprašaj načelo neodvisnosti tožb, tako da bi bil postopek z odškodninsko tožbo odvisen od izida postopka z ničnostno tožbo.

Taka rešitev se lahko prenese na spore, ki izvirajo iz posamičnih aktov. V teh sporih zastaralni rok začne teči, ko odločba začne učinkovati na osebe, ki jih zadeva. Če je družbi globa naložena z odločbo Komisije, pride do škodljivih učinkov za to družbo od trenutka, ko ji je bilo naloženo plačilo globe. Za začetek zastaralnega roka dejansko ni pomembno, da je bilo v sodni odločbi ugotovljeno nezakonito ravnanje Skupnosti.

(Glej točke od 29 do 31.)

2.        V skladu s členom 46 Statuta Sodišča je zastaranje na področju nepogodbene odgovornosti pretrgano bodisi zaradi tožbe, vložene pri Sodišču, bodisi zaradi predhodnega zahtevka, ki ga oškodovanec lahko naslovi na pristojno institucijo Skupnosti. Navedeni člen 46 se nanaša na tožbe zoper Skupnosti na področju nepogodbene odgovornosti in „tožba“ v smislu tega besedila, ki se šteje kot taka, da pretrga zastaranje, je tista, ki skuša uveljavljati to odgovornost, v skladu s členom 288, drugi odstavek, ES. Ničnostna tožba torej se ne more šteti za „tožbo“, ki bi lahko pretrgala zastaralni rok v smislu člena 46 Statuta Sodišča.

(Glej točko 36.)

3.        Uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Komisije je podvrženo izpolnitvi nekaterih pogojev, med katerimi je tudi, če gre za nezakonitost pravnega akta, obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom. V zvezi s tem pogojem je odločilno merilo za to, da se šteje, da je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, da institucija Skupnosti očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice. Če je diskrecijska pravica te institucije znatno omejena ali če je celo ni, potem lahko za dovolj resno kršitev zadošča navadna kršitev prava Skupnosti. Splošnost ali posamičnost določenega akta torej ni odločilna za ugotovitev, ali smo priča taki kršitvi.

(Glej točki 47 in 48.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 19. aprila 2007(*)

„Pritožba – Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Člen 85 Pogodbe ES (postal člen 81 ES) – Povračilo stroškov za bančno garancijo“

V zadevi C-282/05 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 12. julija 2005,

Holcim (Deutschland) AG, nekdanja Alsen AG, s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopata P. Niggemann in F. Wiemer, odvetnika,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata R. Lyal in G. Wilms, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, P. Kūris, J. Makarczyk, L. Bay-Larsen in J.-C. Bonichot (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družba Holcim (Deutschland) AG s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 21. aprila 2005 v zadevi Holcim (Deutschland) AG proti Komisiji Evropskih skupnosti (T-28/03, ZOdl., str. II‑1357, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo zaradi povračila škode, ki naj bi jo imela, kot trdi, zaradi stroškov, povezanih s pridobitvijo bančne garancije za namen odloga plačila globe, ki ji je bila naložena z Odločbo Komisije 94/815/ES z dne 30. novembra 1994 v zvezi s postopkom izvajanja člena 85 Pogodbe ES (zadeva IV/33.126 in 33.322 – Cement) (UL L 343, str. 1, v nadaljevanju: odločba Cement), ki je bila nato na podlagi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, imenovane „Cement“ (T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II‑491), razglašena za nično.

 Dejansko stanje

2        Dejansko stanje, ki je bilo navedeno v točkah od 1 do 9 izpodbijane sodbe, je bilo opisano tako:

„1      Tožeča stranka, družba Alsen AG, ki je postala Holcim (Deutschland) AG, s sedežem v Hamburgu (Nemčija), opravlja dejavnost proizvodnje gradbenega materiala. Družba Alsen AG je nastala z združitvijo družbe Alsen Breitenburg Zement- und Kalkwerke GmbH (v nadaljevanju: Alsen Breitenburg) in družbe Nordcement AG (v nadaljevanju: Nordcement) leta 1997.

2      Z [odločbo Cement] je Komisija družbama Alsen Breitenburg in Nordcement naložila globi v višini 3,841 milijona in 1,85 milijona EUR zaradi kršitve člena 85 Pogodbe ES (postal člen 81 ES).

3      Družbi Alsen Breitenburg in Nordcement sta zoper to odločbo vložili ničnostni tožbi. Ti tožbi sta bili vpisani pod številkama T-45/95 in T-46/95 in pozneje združeni s tožbami drugih družb, ki jih je zadevala odločba Cement.

4      V skladu z možnostjo, ki jima jo je ponudila Komisija, sta se družbi Alsen Breitenburg in Nordcement odločili, da bosta pridobili bančno garancijo, da se tako izogneta takojšnjemu plačilu zadevnih glob. Berenberg Bank je izdala bančno garancijo za družbo Alsen Breitenburg od 3. maja 1995 do 2. maja 2000 z letno provizijo 0,45 %. Za družbo Nordcement je bančno garancijo od 18. aprila 1995 do 3. maja 2000 izdala Deutsche Bank z letno provizijo 0,375 % in enkratno provizijo za izdajo 15,34 EUR. Skupaj je tožeča stranka bankam za izdajo bančnih garancij plačala znesek 139.002,21 EUR.

5      Z [zgoraj navedeno sodbo Cement] je Sodišče prve stopnje odločbo Cement, v delu, v katerem se je nanašala na tožečo stranko, razglasilo za nično in Komisiji naložilo plačilo stroškov.

6      Tožeča stranka je na podlagi člena 91 Poslovnika Sodišča prve stopnje z dopisom z dne 28. septembra 2001 pozvala toženo stranko, naj ji vrne tako stroške sodnega postopka (še posebej stroške zastopnika v višini 545.000 EUR) kot tudi stroške, ki so nastali zaradi pridobitve bančnih garancij.

7      Tožena stranka je z dopisom z dne 24. januarja 2002 tožeči stranki predlagala, naj ji povrne del stroškov za odvetnika (v znesku 130.000 EUR), vendar je zavrnila vračilo stroškov bančne garancije, sklicujoč se na sodno prakso v zvezi s stroških v smislu člena 91 Poslovnika.

8      Tožeča stranka je z dopisom z dne 5. aprila 2002 toženo stranko znova pozvala, naj ji v celoti povrne stroške za odvetnika in stroške bančne garancije. Glede vračila stroškov bančne garancije se je tožeča stranka tokrat sklicevala na člen 288, drugi odstavek, ES in na člen 233 ES ter na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. oktobra 2001 v zadevi Corus UK proti Komisiji (T-171/99, Recueil, str. II- 2967), ki je bila izdana med tem časom.

9      Tožena stranka je z elektronsko pošto z dne 30. maja 2002 predlagala plačilo stroškov za odvetnika v višini 200.000 EUR. Znova pa je zavrnila vračilo stroškov bančne garancije z utemeljitvijo, da gre pri možnosti odloga plačila glob s pridobitvijo bančne garancije le za možnost in da zato ne more odgovarjati za stroške, ki nastanejo zaradi odločitve podjetij, da bodo izrabila to možnost.“

 Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

3        Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je 31. januarja 2003 vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, predlagala, naj:

–        se Komisiji naloži, naj ji plača znesek 139.002,21 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi po 5,75-odstotni letni obrestni meri od 15. aprila 2000;

–        se Komisiji naloži plačilo stroškov.

4        Tožena stranka pa predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        tožbo v delu, ki temelji na členu 233 ES, zavrže kot nedopustno;

–        tožbo v delu, ki temelji na členu 288 ES, v celoti zavrne, in sicer:

–        kot nedopustno ali, podredno, kot neutemeljeno v delu, ki se nanaša na stroške bančne garancije, ki so nastali pred 31. januarjem 1998;

–        v preostalem pa kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

5        Tožeča stranka nato v stališčih Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        ugotovi dopustnost tožbe v delu, ki temelji na členu 233 ES;

–        podredno, tožbo v delu, ki temelji na členu 233 ES, razlaga kot ničnostno tožbo ali tožbo zaradi nedelovanja;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov.

6        Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano po tem, ko so bile stranke zaslišane in ko so odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 10. junija 2004, tožbo zavrnilo.

7        Prvič, ugotovilo je, da je tožba v delu, ki temelji na členu 233 ES, nedopustna.

8        Da je Sodišče prve stopnje prišlo do tega sklepa, je ugotovilo, da so v okviru pogodbe ES pravna sredstva, ki so na razpolago posameznikom za uveljavitev svojih pravic, taksativno našteta. Člen 233 ES, ki se nanaša na obveznost izvršitve sodbe Sodišča in ki ne daje takega pravnega sredstva, pa ne more samostojno utemeljiti predloga za vračilo stroškov bančne garancije. Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo, da bi to tožbo, potem ko je ugotovilo, da je bil njen prvotni cilj predlog za povračilo, razlagalo kot ničnostno tožbo ali kot tožbo zaradi nedelovanja (točka 46 izpodbijane sodbe).

9        Drugič, Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora biti sodba v delu, ki temelji na členu 288 ES, zavrnjena kot delno nedopustna in delno neutemeljena.

10      Sodišče prve stopnje je presodilo, kot ga je pozvala tožena stranka, da je bila tožba delno nedopustna, saj je odškodninska tožba v skladu s členom 46 Statuta Sodišča zastarala. Poudarilo je, da zastaralni rok tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti začne teči šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila (točka 59 izpodbijane sodbe). V tem primeru je presodilo, da so bili pogoji izpolnjeni od pridobitve bančne garancije, ker bi lahko tožeča stranka, ki je menila, da je odločba Cement nezakonita, lahko uveljavljala nepogodbeno odgovornost Skupnosti (točka 63 izpodbijane sodbe). Zato je bil zastaralni rok pretrgan šele z vložitvijo tožbe pri Sodišču prve stopnje 31. januarja 2003. Sodišče prve stopnje je z uporabo člena 46 Statuta Sodišča ugotovilo, da je odškodninska tožba v zvezi s stroški bančne garancije, ki so nastali pred 31. januarjem 1998, zastarala (točka 74 izpodbijane sodbe).

11      Sodišče prve stopnje je v temelju odločilo v zvezi s stroški, ki so nastali pred tem datumom. Prvič, poskušalo je preveriti, ali je ravnanje Komisije pomenilo resno kršitev prava Skupnosti. Poudarilo je, da je samo ugotovilo nezakonitost odločbe Cement v zgoraj navedeni sodbi Cement. Vseeno pa je ugotovilo, da ta nezakonitost ni resna kršitev prava Skupnosti. Vsekakor je presodilo, da Komisija v tem primeru ni imela široke diskrecijske pravice in da bi v teh okoliščinah nespoštovanje prava Skupnosti lahko bilo resna kršitev (točke od 95 do 100 izpodbijane sodbe). Vendar pa je poudarilo, da so bila dejstva, ki so bila podlaga za odločbo Cement, izjemno zapletena. V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje razsodilo, da v tem primeru kršitev prava Skupnosti ni bila dovolj resna (točke od 101 do 116 izpodbijane sodbe).

12      Drugič, Sodišče prve stopnje je ugotavljalo morebitno vzročno zvezo med ravnanjem Komisije in med navedeno škodo. Presodilo je, da ni bilo vzročne zveze, ker je pridobitev bančne garancije izhajala iz proste izbire tožeče stranke in ne iz nezakonitosti odločbe Komisije (točke od 119 do 131 izpodbijane sodbe).

13      Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je nepotrebno, da se izreče o utrpljeni škodi, in je tožbo v temelju zavrnilo.

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

14      Pritožnica ponovno podaja predloge, ki jih je podala na prvi stopnji, in Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        toženi stranki na prvi stopnji naloži, naj pritožnici plača znesek 139.002,21 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi po 5,75-odstotni letni obrestni meri od 15. aprila 2000;

–        podredno, vrne zadevo nazaj v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje, pri tem da to upošteva presojo Sodišča;

–        naloži toženi stranki na prvi stopnji plačilo vseh stroškov.

15      Tožena stranka na prvi stopnji Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne pritožbo;

–        pritožnici naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

16      Pritožba temelji na treh pritožbenih razlogih. Prvi se nanaša na to, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem da je presodilo, da je odškodninska tožba, ki temelji na členih 235 ES in 288 ES, delno zastarala. Drugi se nanaša na to, da naj bi Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo s tem, da je skušalo določiti obstoj dovolj resne kršitve prava Skupnosti, ki bi zadoščala za ugotovitev odgovornosti Skupnosti. Tretji se nanaša na napako, ki naj bi jo zagrešilo Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da v obravnavani zadevi ni bilo nobene vzročne zveze med nezakonitostjo odločbe Cement in nastankom stroškov bančne garancije.

 Prvi pritožbeni razlog

 Trditve strank

17      Pritožnica izpodbija presojo Sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo pravil o zastaranju, določenih v členu 46 Statuta Sodišča. Meni, da je zastaralni rok začel teči šele, ko je bila odločba Cement razglašena za nično. Svojo presojo utemeljuje s sodbo z dne 27. januarja 1982 v združenih zadevah Birra Wührer in drugi proti Komisiji (256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, Recueil, str. 85, točka 10), iz katere izhaja, da zastaralni rok ne začne teči, preden so izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za obveznost povračila, in zlasti preden škoda, ki jo je treba povrniti, ni konkretizirana.

18      Kot trdi pritožnica, pa je bila razglasitev odločbe Cement za nično pogoj za obveznost povračila v tem primeru.

19      Pritožnica meni, da je s pridobitvijo bančnih garancij izpolnila pravno obveznost, ki je prenehala šele z odločbo o razglasitvi ničnosti. Prav tako meni, da je škoda tesno povezana z vložitvijo ničnostne tožbe, saj so bile bančne garancije pridobljene zaradi nje in njene nesuspenzivnosti.

20      Poleg tega poudarja, da je Sodišče prve stopnje na temelju sodbe z dne 2. junija 1976 v združenih zadevah Kurt Kampffmeyer in drugi proti Komisiji in Svetu (od 56/74 do 60/74, Recueil, str. 711) razvilo napačno razlogovanje s tem, ko je razsodilo, da bi lahko vložila odškodninsko tožbo od trenutka pridobitve bančnih garancij. Meni namreč, da bi tako uporaba tožbe, ki je določena v členu 288 ES, pomenila zlorabo postopka, ki je namenjen izognitvi pogojem dopustnosti, ki so določeni v členu 230 ES za ničnostno tožbo.

21      Na koncu pritožnica meni, da se v nasprotju s tem, kar je razsodilo Sodišče prve stopnje, škoda sploh ni nadaljevala, ampak je do nje v celoti prišlo s pridobitvijo bančnih garancij. Poudarja, da je bila z bankami sklenjena samo ena pogodba o bančnih garancijah. Ta pogodba je bila poleg tega omejena ratione temporis na trajanje sodnega postopka in obrestna mera, ki se je uporabljala, je bila letna obrestna mera. Tako se bančne provizije, ki so se nanašale na te garancije, na noben način niso dnevno zaračunavale.

22      Podredno, pritožnica zatrjuje, da je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo ničnostne tožbe pri Sodišču prve stopnje. Trdi, da so bila dejstva tega primera ugotovljena zgolj v okviru tega postopka in da je bila vložitev odškodninske tožbe pravzaprav odvisna od izteka postopka za razglasitev ničnosti.

23      Tožena stranka na prvi stopnji meni, da je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o zastaranju. Trdi zlasti, da je nezakonita odločba dogodek, ki je povzročil vzpostavitev odgovornosti.

24      Meni, da pridobitev bančnih garancij ni mogoče ovrednotiti kot pravno obveznost, ker izhaja iz proste izbire pritožnice, ki bi se lahko prav tako odločila, da bi plačala globo. Sodišče prve stopnje torej z razglasitvijo ničnosti odločbe Cement ni moglo končati neobstoječe obveznosti. Razglasitev ničnosti torej ni temelj za odgovornost, saj se ta nasprotno nahaja v sami odločbi Cement.

25      Tožena stranka na prvi stopnji prav tako poudarja, da bi pritožnica lahko, kot je to ugotovilo Sodišče prve stopnje, vložila odškodninsko tožbo od trenutka pridobitve garancij. Tožena stranka na prvi stopnji meni, da je Sodišče prve stopnje upravičeno uporabilo zgoraj navedeno sodbo Kampffmeyer in drugi proti Komisiji in Svetu, saj sta tožbi iz členov 230 ES in 288 ES samostojni.

26      Zato tožena stranka na prvi stopnji meni, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava s tem, ko je razsodilo, da je zastaralni rok začel teči od trenutka pridobitve bančnih garancij.

27      Tožena stranka na prvi stopnji prav tako trdi, da vložitev ničnostne tožbe ni pretrgala zastaralnega roka, z utemeljitvijo, da člen 46 Statuta Sodišča izrecno določa, da je ta rok pretrgan z vložitvijo odškodninske tožbe. Tako vložitev ničnostne tožbe ne bi mogla pretrgati navedenega roka.

 Presoja Sodišča

28      Prvi pritožbeni razlog se deli na tri dele.

 Prvi del: presoja o začetku zastaralnega roka

29      Zastaralni rok tožbe zaradi odgovornosti Skupnosti začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana. Kadar gre za primer, ko odgovornost Skupnosti izvira iz normativnega akta, začne ta zastaralni rok teči, ko pride do škodljivih učinkov tega akta.

30      Drugačna rešitev bi postavila pod vprašaj načelo neodvisnosti tožb, tako da bi bil postopek z odškodninsko tožbo odvisen od izida postopka z ničnostno tožbo. Taka rešitev se lahko prenese na spore, ki izvirajo iz posamičnih aktov. V teh sporih zastaralni rok začne teči, ko odločba začne učinkovati na osebe, ki jih zadeva.

31      V tem primeru pa je prišlo do škodljivih učinkov odločbe Cement v zvezi s predniki družbe, ki se pritožuje, od trenutka, ko jim je bilo odrejeno plačilo globe. Pri teh odredbah je bila dana možnost za izognitev takojšnjemu plačilu glob, tako da se pridobijo bančne garancije. V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, torej ni prišlo do škodljivih učinkov odločbe Cement v trenutku, ko je Sodišče prve stopnje razglasilo to odločbo za nično. Za začetek zastaralnega roka dejansko ni pomembno, da je bilo v sodni odločbi ugotovljeno nezakonito ravnanje Skupnosti.

32      Predniki družbe-pritožnice bi lahko posledično v skladu z rešitvijo, ki jo je Sodišče izoblikovalo v točki 6 prej navedene sodbe Kampffmeyer in drugi proti Komisiji in Svetu, vložili tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Skupnosti od trenutka, ko je vzrok za škodo gotov, torej v tem primeru od trenutka pridobitve bančnih garancij. V nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožnica, to ne bi pomenilo zlorabe postopka, saj je odškodninski postopek samostojen glede na ničnostno tožbo.

33      Sodišče prve stopnje je v točki 68 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, ko je razsodilo, da je zastaralni rok začel teči z dnem pridobitve bančnih garancij. Čeprav bi bila lahko odškodninska tožba dejansko vložena od trenutka pridobitve bančnih garancij, ker je bila škoda, ki jo je povzročila izpodbijana odločba Komisije, na ta dan v bistvu gotova in je bil njen obseg lahko ocenjen, pa zastaranje lahko teče šele od trenutka, ko je premoženjska škoda dejansko nastala, torej v tem primeru od trenutka, ko so začeli nastajati stroški bančne garancije. Ne glede na to, kateri dan se vzame, je ta bistveno pred razglasitvijo zgoraj navedene sodbe Cement, ki jo pritožnica šteje za začetek zastaralnega roka. Prvi del prvega pritožbenega razloga je treba zavrniti.

 Drugi del: trditev, da se je škoda nadaljevala

34      Škoda, na katero se sklicuje pritožnica, je sestavljena iz zneskov, ki jih je morala plačati bankam za izdajo garancij. Kot izhaja iz listin iz spisa, ki so bile predložene Sodišču prve stopnje, in iz postopka, ki se je odvijal pred njim, so bili ti zneski izračunani sorazmerno s številom dni, ko so te bančne garancije veljale.

35      Višina zatrjevane škode je naraščala sorazmerno s številom pretečenih dni. Pritožnica zato nima razloga, da trdi, da naj bi bila škoda enkratna in da naj bi zadevala samo izdajo bančnih garancij. Zato je Sodišče prve stopnje v točki 69 izpodbijane sodbe upravičeno presodilo, da se škoda, na katero se sklicuje pritožnica, nadaljuje. Posledično je treba zavrniti drugi del prvega pritožbenega razloga.

 Tretji del: pretrganje zastaralnega roka

36      V skladu s členom 46 Statuta Sodišča je zastaranje na področju nepogodbene odgovornosti pretrgano bodisi zaradi tožbe, vložene pri Sodišču, bodisi zaradi predhodnega zahtevka, ki ga oškodovanec lahko naslovi na pristojno institucijo Skupnosti. Člen 46 Statuta Sodišča se nanaša na tožbe zoper Skupnosti na področju nepogodbene odgovornosti in „tožba“ v smislu tega besedila, ki se šteje za tako, da pretrga zastaranje, je tista, ki skuša uveljavljati to odgovornost, v skladu s členom 288, drugi odstavek, ES. Ničnostna tožba se torej ne more šteti za „tožbo“, ki bi lahko pretrgala zastaralni rok v smislu člena 46 Statuta Sodišča. Zato pritožnica nima razloga, da v zadnjem delu prvega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe prava razsodilo, da vložitev ničnostne tožbe ni pretrgala zastaralnega roka.

37      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba v celoti zavrniti prvi pritožbeni razlog.

 Drugi pritožbeni razlog

 Trditve strank

38      Pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, ko je skušalo določiti dovolj resno kršitev prava Skupnosti kot pogoj za obveznost povračila Skupnosti.

39      Trdi, da se merilo dovolj resne kršitve uporablja samo, če gre za normativno dejanje Skupnosti. V tem primeru pa se uveljavlja odgovornost Skupnosti v pravnem okviru, ki temelji na razglasitvi ničnosti posamičnega upravnega ukrepa. Zato Sodišče prve stopnje ne bi smelo, kot trdi pritožnica, ugotavljati obstoja dovolj resne kršitve, saj navadna ugotovitev nezakonitosti zadošča za utemeljitev obveznosti povračila.

40      Dodaja, da se merilo dovolj resne kršitve zahteva v okviru normativnih aktov, da bi preprečili nepregledno število sporov, ki pa so manj verjetni, če gre za posamične akte, kot v tej zadevi.

41      Podredno, pritožnica Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je v tem primeru šlo za dovolj resno kršitev prava Skupnosti. S tem namenom se opira na sodno prakso, v kateri je bilo ugotovljeno, da gre za dovolj resno kršitev, če institucija očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice, in da zadostuje navadna kršitev, če je ta zmanjšana (glej sodbo z dne 23. maja 1996 v zadevi Hedley Lomas, C-5/94, Recueil, str. I-2553). Pritožnica meni, da je bila diskrecijska pravica tožene stranke na prvi stopnji v tem primeru omejena in se na tem mestu pridružuje presoji Sodišča prve stopnje (glej točko 100 izpodbijane sodbe). Nasprotno meni, da je Sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo zapletenost dejstev in težav pri uporabi prava Skupnosti za določitev obstoja dovolj resne kršitve, saj navedena sodna praksa po njenem mnenju ne dopušča, da se izpodbijana sodba utemelji s takimi razlogi.

42      Na koncu, pritožnica zatrjuje, da dejstva v njenem primeru niso bila zapletena in da se dolžina zgoraj navedene sodbe Cement razloži zgolj z dejstvom, da sta tožena stranka na prvi stopnji in Sodišče prve stopnje raje združila različne povezane zadeve, kot pa da bi se v ločeni sodbi obravnaval primer družb Alsen Breitenburg in Nordcement.

43      Tožena stranka na prvi stopnji meni, da je Sodišče prve stopnje upravičeno skušalo določiti obstoj dovolj resne kršitve.

44      Trdi zlasti, da razlikovanje pritožnice med normativnimi in posamičnimi akti ni umestno. V skladu s sodno prakso Sodišča narava aktov dejansko ni odločilno merilo za določitev meja diskrecijske pravice institucij (glej sodbo z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točki 40 in 42). Meni, da se je za ugotovitev obsega diskrecijske pravice treba postaviti v trenutek sprejetja odločbe. V teh okoliščinah je treba upoštevati poseben položaj Komisije v tem trenutku in torej upoštevati zapletenost dejstev, ki so podlaga te zadeve. Poleg tega meni, da je neobstoj zapletenosti dejstev, kar trdi pritožnica, vprašanje, za katero Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno.

45      Podredno, tožena stranka na prvi stopnji zatrjuje, da se presoja zapletenosti dejstev ne bi mogla omejiti zgolj na položaj pritožnice, ampak mora upoštevati celoto položajev, ki so privedli Komisijo do tega, da je sprejela odločbo Cement.

 Presoja Sodišča

46      Drugi pritožbeni razlog se deli na tri dele.

 Prvi del: dejstvo, da Sodišče prve stopnje ne more ugotavljati dovolj resne kršitve prava Skupnosti

47      Uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Komisije je podvrženo izpolnitvi nekaterih pogojev, med katerimi je tudi, če gre za nezakonitost pravnega akta, obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom. V zvezi s tem pogojem je odločilno merilo za to, da se šteje, da je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, da institucija Skupnosti očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice. Če je diskrecijska pravica te institucije znatno omejena ali če je celo ni, potem lahko za dovolj resno kršitev zadošča navadna kršitev prava Skupnosti (zgoraj navedena sodba Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točki 43 in 44).

48      Splošnost ali posamičnost določenega akta torej ni odločilna za ugotovitev, ali smo priča taki kršitvi (zgoraj navedena sodba Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točka 46, in sodba z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Fresh Marine, C‑472/00 P, Recueil, str. I-7541, točka 27).

49      Pritožnica torej nima razloga za trditev, da se merilo dovolj resne kršitve pravnega pravila lahko uporablja le, če gre za normativne akte Skupnosti, in mora biti izključeno, kot v tem primeru, če gre za posamični akt. Sodišče prve stopnje zato ni moglo, nasprotno s tem, kar se trdi, zgolj ugotoviti obstoj navadne kršitve, temveč je upravičeno moralo upoštevati merilo obstoja dovolj resne kršitve. Posledično je Sodišče prve stopnje, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotavljalo, ali je v tem primeru šlo za dovolj resno kršitev prava Skupnosti. Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del: merila, ki jih je upoštevalo Sodišče prve stopnje pri določitvi dovolj resne kršitve prava Skupnosti

50      Ureditev, ki jo je izoblikovalo Sodišče na področju nepogodbene odgovornosti Skupnosti, upošteva zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, težave pri uporabi ali razlagi besedil in še zlasti obseg diskrecijske pravice, ki ga ima tisti, ki sprejme zadevni akt (glej zgoraj navedeni sodbi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točka 40, in Komisija proti Fresh Marine, točka 24).

51      V izpodbijani sodbi Sodišče prve stopnje ni upoštevalo samo diskrecijske pravice tožene stranke na prvi stopnji, ampak tudi zapletenost dejstev in težave pri uporabi prava Skupnosti, da bi ugotovilo, ali je šlo za dovolj resno kršitev prava Skupnosti. Pri teh merilih, ki jih je upoštevalo za ugotovitev obstoja take kršitve prava Skupnosti, zato ni napačno uporabilo prava. Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del: Sodišče naj podredno ugotovi, da v tem primeru dejstva niso bila zapletena

52      Pritožnica skuša z dvema argumentoma pokazati, da dejstva niso bila zapletena. Zatrjuje predvsem, prvič, da zapletenost dejstev, ki jih je ugotovilo Sodišče prve stopnje, izhaja zgolj iz dolžine zgoraj navedene sodbe Cement, kar pa izhaja iz tega, da je Sodišče prve stopnje v isti sodbi odločilo, da bo združilo različne povezane zadeve, medtem ko bi lahko brez težav samo za družbi Alsen Breitenburg in Nordcement odločilo z ločeno sodbo.

53      Vendar v nasprotju s tem, kar se zatrjuje, Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o zapletenosti dejstev ni sklepalo iz neobičajne dolžine zgoraj navedene sodbe Cement. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine zadeve Cement presodilo v točki 114 izpodbijane sodbe, da se je tožena stranka na prvi stopnji soočila z zapletenimi položaji, ki jih je treba urediti. Zato pritožnica nima razloga za trditev, da naj bi Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe prava zaključilo iz dolžine sodbe Cement, ki se pojasnjuje zgolj z združitvijo več zadev, da so bila dejstva v tem primeru zapletena.

54      Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali so bila dejstva v tem primeru zapletena, je treba opozoriti, da iz člena 225(1), drugi pododstavek, ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja.

55      Tako kot je bilo opozorjeno v točki 50 te sodbe, ureditev odgovornosti, ki jo je izoblikovalo Sodišče, narekuje, da je treba upoštevati zlasti stopnjo zapletenosti zadeve, ki jo je uprava Skupnosti obravnavala. Vprašanje, ali so zadevna dejstva v določeni odškodninski tožbi zapletena, je v izključni presoji Sodišča prve stopnje in ga ni mogoče obravnavati v okviru pritožbe, razen če je šlo za izkrivljanje, na kar pa se v tem primeru ni sklicevalo. Zato ta del pritožbenega razloga ni dopusten.

56      Tretji del drugega pritožbenega razloga je delno neutemeljen in delno nedopusten, zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

57      Iz zgoraj navedenega izhaja, da pritožnica ne more dokazati, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, ko je razsodilo, da v tem primeru ni šlo za dovolj resno kršitev prava Skupnosti, ki bi edina dovoljevala, da se uveljavlja nepogodbena odgovornost Skupnosti. Glede na kumulativnost pogojev, ki jim je podvrženo uveljavljanje te odgovornosti, ta presoja zadostuje za zavrnitev pritožbe, ne da bi se bilo treba izreči o tretjem pritožbenem razlogu, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Skupnosti, in zatrjevano škodo.

 Stroški

58      V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se v skladu s členom 118 uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Holcim (Deutschland) AG se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.