Zadeva C-260/05 P

Sniace SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Državne pomoči – Dopustnost – Akt, ki posamično zadeva tožečo stranko“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 1. februarja 2007 

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. novembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Pritožba – Pritožbeni razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

2.     Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člena 88(2) ES in 230, četrti odstavek, ES)

3.     Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega varstva

(člen 230, četrti odstavek, ES)

4.     Postopek – Izvajanje dokazov – Zaslišanje prič

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 64 in 65)

1.     V pritožbenem postopku Sodišče ni pristojno niti za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov spoštovana splošna pravna načela in upoštevna pravila postopka, samo Sodišče prve stopnje oceni dokazno vrednost predloženih dokazov. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Tako izkrivljanje je podano, če se zdi presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, očitno napačna.

(Glej točki 35 in 37.)

2.     Subjekti, ki niso naslovniki odločbe, se lahko sklicujejo na to, da jih odločba v smislu člena 230, četrti odstavek, ES posamično zadeva, le, kadar vpliva nanje zaradi določenih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe.

Zlasti v zvezi s področjem državnih pomoči, če tožeče stranke dvomijo o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, ki je bila sprejeta na podlagi člena 88(3) ES ali po končanem formalnem postopku preiskave, se v primeru, da je pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, znatno vplivala na njihov položaj na trgu, štejejo za take, ki jih navedena odločba posamično zadeva.

Poleg podjetja, ki je koristilo pomoč, je bilo zlasti konkurenčnim podjetjem tega slednjega, ki so imela aktivno vlogo v okviru tega postopka, priznano, da jih odločba Komisije, s katero se je končal formalni postopek preiskave, posamično zadeva, če je ukrep pomoči, ki je predmet izpodbijane odločbe, bistveno vplival na njihov položaj na trgu.

Dejstva, da je določeno podjetje vložilo pritožbo, ki je sprožila začetek formalnega postopka preiskave, da je podalo svoje pripombe in da je potek tega postopka bil v pretežnem delu določen z njegovimi pripombami, pomenijo upoštevne elemente v okviru presoje procesnega upravičenja tega podjetja. Vendar pa tako sodelovanje pri navedenem postopku ni nujen pogoj za to, da bi se dokazalo, da določena odločba posamično zadeva podjetje v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Ni izključeno, da to podjetje lahko navede druge posebne okoliščine, ki ga individualizirajo podobno kot samega naslovnika odločbe.

V tem kontekstu je v vsakem primeru le podjetje, ki je tožeča stranka, tisto, ki mora primerno navesti razloge, zakaj lahko odločba Komisije škodi njegovim legitimnim interesom, s tem da očitno prizadene njegov položaj na zadevnem trgu.

(Glej točke od 53 do 57 in 60.)

3.     Posameznik, ki ga odločba Komisije na področju državnih pomoči ne zadeva neposredno in posamično ter katerega interesov zato državni ukrepi, ki so predmet te odločbe, eventualno ne prizadenejo, se ne more sklicevati na pravico do sodnega varstva v zvezi s tako odločbo.

(Glej točki 64 in 65.)

4.     V zvezi s presojo predlogov za odreditev ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov s strani prvostopenjskega sodišča, ki jih je vložila stranka v sporu, samo Sodišče prve stopnje presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča. Čeprav predlog za zaslišanje prič, ki je bil vložen s tožbo, natančno navaja, o katerih dejstvih in iz katerih razlogov bi bilo treba priče zaslišati, je Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi upoštevnost predloga glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju prič, ki so navedene.

(Glej točki 77 in 78.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 22. novembra 2007(*)

„Pritožba – Državne pomoči – Dopustnost – Akt, ki posamično zadeva tožečo stranko“

V zadevi C-260/05 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 20. junija 2005,

Sniace SA, s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopa J. Baró Fuentes, odvetnik,

tožeča stranka,

ostale stranke v postopku:

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata V. Kreuschitz in J. L. Buendía Sierra, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

ob intervenciji:

Republike Avstrije, ki jo zastopa H. Dossi, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Lenzing Fibers GmbH, nekdanja Lenzing Lyocell GmbH & Co. KG, s sedežem v Heiligenkreuzu (Avstrija),

Land Burgenland,

ki jo zastopa U. Soltész, odvetnik,

intervenientke v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano (poročevalec), R. Schintgen, A. Borg Barthet in E. Levits, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 1. februarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Sniace SA (v nadaljevanju: Sniace) v pritožbi predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 14. aprila 2005 v zadevi Sniace proti Komisiji (T-88/01, ZOdl., str. II-1165, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila tožba za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2001/102/ES z dne 19. julija 2000 o državni pomoči Avstrije v korist Lenzing Lyocell GmbH & Co. KG (UL 2001, L 38, str. 33, v nadaljevanju: sporna odločba) zavržena kot nedopustna.

 Dejansko stanje

2       Sniace je španska družba, ki opravlja svoje dejavnosti zlasti na področju proizvodnje celuloznih vlaken (viskoza).

3       Na dan sporne odločbe je bila Lenzing Lyocell GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: LLG) hčerinska družba avstrijske družbe Lenzing AG ter je proizvajala zlasti viskozna vlakna in modal. Dejavnosti LLG sta proizvodnja in prodaja liocela, nove vrste sintetičnega vlakna, izdelanega iz čiste naravne celuloze.

4       Republika Avstrija je z dopisom z dne 30. avgusta 1995 obvestila Komisijo Evropskih skupnosti o svojem namenu, da LLG odobri javne pomoči za izgradnjo tovarne za proizvodnjo liocela v industrijskem parku v Land Burgenland. V tem dopisu so avstrijske oblasti navedle, da naj bi bile te pomoči odobrene v okviru programa regionalnih pomoči, z referenčno številko N 589/95, ki jih je Komisija odobrila z dopisom z dne 3. avgusta 1995.

5       Z dopisom z dne 5. oktobra 1995 je Komisija obvestila Republiko Avstrijo, da individualna priglasitev nameravanih pomoči, predvidenih v obliki subvencij, ni potrebna, ker pomoči izhajajo iz programa dovoljenih pomoči, pri čemer jo je opozorila, naj ne odobri pomoči v obliki jamstva LLG brez predhodnega obvestila.

6       Komisija je na podlagi različnih informacij 14. oktobra 1998 sprožila formalni postopek preiskave, ki je določen v členu 93(2) Pogodbe ES (sedaj člen 88(2) ES) (v nadaljevanju: formalni postopek preiskave), glede različnih ukrepov, ki so jih sprejeli avstrijski organi v korist LLG. Zadevni ukrepi so bili sestavljeni iz jamstev države za subvencije in posojila v znesku 50,3 milijona eurov, ugodne cene 4,4 eura za kvadratni meter za 120 ha industrijskega zemljišča in jamstev stalnih cen za osnovne javne storitve za 30 let.

7       Druge države članice Evropske unije in zainteresirane stranke so bile obveščene o začetku tega postopka in z objavo obvestila v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 13. januarja 1999 (UL C 9, str. 6) pozvane, naj sporočijo svoje morebitne pripombe. Avstrijska vlada je predložila svoje pripombe z dopisi z dne 15. marca, 16. in 28. aprila 1999. Združeno kraljestvo in zainteresirane tretje osebe – med katerimi je tožeča stranka (z dopisom z dne 12. februarja 1999) – so prav tako navedli pripombe.

8       Po preučitvi informacij, ki so ji jih posredovali, je Komisija z dopisom z dne 14. julija 1999 obvestila avstrijsko vlado o svoji odločitvi z dne 23. junija 1999, da razširi formalni postopek preiskave na štiri druge ukrepe, sprejete v korist LLG. V tem primeru je šlo za ad hoc pomoč pri investiciji v višini 0,4 milijona eurov za nakup zemljišča, tiho udeležbo v višini 21,8 milijona eura, ki se lahko odpove šele po tridesetih letih in mora imeti enoodstotni donos na leto, pomoč v višini neznanega zneska za postavitev lastne infrastrukture podjetja in okoljsko pomoč v višini 5,4 milijona eurov, ki je bila najbrž odobrena v okviru uporabe, ki ni v skladu z obstoječim programom pomoči.

9       Komisija je z objavo drugega obvestila v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 4. septembra 1999 (UL C 253, str. 4) obvestila države članice in zainteresirane stranke o navedeni razširitvi formalnega postopka preiskave ter jih pozvala, naj predložijo morebitna stališča. Tožeča stranka in avstrijska vlada sta z dopisom z dne 4. oktobra 1999 posredovali vsaka svoja stališča. Druge tretje zainteresirane osebe ter vlada Združenega kraljestva so prav tako predložile stališča.

10     Komisija je 19. julija 2000 sprejela sporno odločbo. V tej je presodila, da določeni zadevni ukrepi niso državna pomoč, in odobrila druge ukrepe kot pomoči, ki so združljive s Pogodbo ES.

11     Izrek te odločbe se glasi:

„Člen 1

Pomoči, ki jih je Avstrija odobrila [...] (LLG) Heiligenkreuz, z zagotovitvijo jamstev v višini 35,80 milijona eurov (jamstvo konzorcija komercialnih bank in javnih bank v višini 21,8 milijona eurov in tri jamstva [...] (WHS) v višini 1,4 milijona eurov, 10,35 milijona eurov in 2,25 milijona eurov), s ceno 4,4 eura za kvadratni meter za nakup 120 hektarjev, z jamstvom stalnih cen Land [...] Burgenland za opravljanje javnih storitev in pomoči v neznanem znesku v obliki postavitve lastne infrastrukture podjetja, niso državne pomoči iz člena 87(1) ES.

Člen 2

Pomoč, ki jo je Avstrija dodelila LLG z zagotovitvijo jamstva WiBAG, v višini 14,5 milijona eurov, je v skladu s smernico, [z referenčno številko] N 542/95, o jamstvih in je odobrena s strani Komisije.

Okoljska pomoč v višini 5,37 milijona eurov je v skladu s smernico, [z referenčno številko] N 93/148, o financiranju varstva okolja in je odobrena s strani Komisije.

Člen 3

Posamezne pomoči, ki jih je Avstrija v višini 0,4 milijona eurov dodelila v obliki pomoči za pridobitev zemljišča in v višini 21,8 milijona eurov v obliki tihe udeležbe, so združljive s skupnim trgom.

Člen 4

Naslovnik te odločbe je Republika [Avstrija].“

 Postopek pred sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

12     Sniace je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 17. aprila 2001 vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe in za naložitev stroškov postopka Komisiji.

13     S sklepom predsednika petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 18. februarja 2002 je bila Republiki Avstriji, LLG in Land Burgenland dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

14     Sodišče prve stopnje je po odločitvi, da po uradni dolžnosti preizkusi procesno upravičenje tožeče stranke, s sodbo ugotovilo, da tožba ni dopustna.

15     Sodišče prve stopnje je najprej v točki 54 te sodbe poudarilo, da je treba, ker je bila sporna odločba naslovljena na Republiko Avstrijo, v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES preučiti, ali je navedena odločba neposredno in posamično zadevala Sniace.

16     V zvezi z vprašanjem, ali sporna odločba posamično zadeva tožečo stranko, je Sodišče prve stopnje v točki 55 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj bi osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdile, da jih odločba posamično zadeva, le, če ta odločba nanje vpliva zaradi svojih določenih značilnosti ali zato, ker jo posamično opredeljuje glede na vse ostale osebe in jo zato posamično opredeli na enak način, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe.

17     Nato je v točki 56 navedene sodbe poudarilo, zlasti glede področja državnih pomoči, da je bilo poleg podjetja, ki je uživalo pomoč, tudi konkurenčnim podjetjem le-tega, ki so imeli aktivno vlogo v okviru tega postopka, priznano, da jih odločba, s katero se je končal formalni postopek preizkusa glede posamične pomoči, posamično zadeva, če je ukrep pomoči, ki je predmet izpodbijane odločbe, bistveno vplival na njihov položaj na trgu (sodba Cofaz in drugi proti Komisiji z dne 28. januarja 1986, C-169/84, Recueil, str. 391, točka 25).

18     Zato je Sodišče prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba preučiti, v kolikšni meri lahko sodelovanje tožeče stranke pri formalnem postopku preiskave in škodovanje njenemu položaju na trgu to posamično opredelita v skladu s členom 230 ES.

19     V zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri navedenem postopku je Sodišče prve stopnje v točki 59 te sodbe ugotovilo, da je ta imela le manj pomembno vlogo zaradi naslednjih razlogov:

„[…] Po eni strani se [Sniace] ni nikoli pritožila Komisiji. Po drugi strani je očitno, da poteka tega postopka niso določile pripombe, ki jih je predložila z dopisoma z dne 12. februarja in 4. oktobra 1999 (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Cofaz in drugi proti Komisiji, točka 24). Tako v stališčih z dne 12. februarja 1999 tožeča stranka v bistvu le ponovi določene ugotovitve Komisije v njeni odločbi o začetku [formalnega] postopka [preiskave] tako, da jih na kratko pojasni, ne da bi predložila kakršen koli konkreten dokaz. Enako se v svojih stališčih z dne 4. oktobra 1999 omejuje na trditev, ne da bi navedla kakršno koli podrobnost ali dokaz, da so ukrepi iz odločbe o razširitvi [formalnega] postopka [preiskave] državne pomoči in da morajo biti razglašeni za nezdružljive s skupnim trgom.“

20     Glede škodovanja položaju tožeče stranke na trgu je prvostopenjsko sodišče najprej v točki 61 izpodbijane sodbe poudarilo, da se ukrepi iz sporne odločbe nanašajo izključno na tovarno za proizvodnjo liocela in da je res, da tožeča stranka ne izdeluje te vrste vlaken niti jih ne namerava izdelovati v prihodnosti.

21     Sodišče prve stopnje je nato v točkah od 63 do 78 navedene sodbe preučilo trditve tožeče stranke, s katerimi je hotela dokazati, da je sporna odločba vseeno lahko bistveno vplivala na njen položaj na trgu. Te točke se glasijo:

„63      Najprej [tožeča stranka] v tožbeni vlogi kot bistveno navaja, da sta viskoza in liocel neposredno konkurenčno blago.

64      Ne da bi se bilo treba med preizkusom dopustnosti dokončno izreči glede natančne opredelitve trga zadevnih proizvodov, zadostuje ugotovitev, da ta navedba ne velja zaradi različnih, v spisu navedenih elementov.

65      Po eni strani ima liocel določene fizične značilnosti, ki ga jasno razlikujejo od viskoznega vlakna. […]

66      Trditev tožeče stranke, da je liocel zamenljiv z viskozo ‚v večini uporab‘ ni bila prepričljiva. […]

67      Poleg tega je ta trditev v nasprotju z izjavo, ki jo je dal LLG med simpozijem, ki jo tožeča stranka navaja v podporo svoji trditvi (točka 30 tožbe in priloga 14 k tožbi), po kateri je liocel ‚dopolnilno vlakno za različne uporabe‘.

68      Po drugi strani je res, da je cena liocela očitno višja kot cena viskoznih vlaken. […]

69      Končno se po izjavah tožeče stranke postopek izdelave liocela in postopek izdelave viskoznih vlaken močno razlikujeta. […]

70      V vsakem primeru je kljub obstoju neposredne konkurence med liocelom in viskoznim vlaknom treba ugotoviti, da podatki, ki jih navaja tožeča stranka v svojih pisanjih in še zlasti v opombi iz priloge 14 k tožbi, ne dokazujejo v zadostni meri, da lahko sporna odločba bistveno vpliva na njen položaj na trgu. Podatki iz te opombe v bistvu temeljijo na nikjer prikazanih trditvah, kot je dejstvo, da je proizvodnja liocela LLG od leta 1997 v celoti nadomestila proizvodnjo viskoze in da je bila namenjena izključno za evropski trg. Sicer tožeča stranka v tej opombi trdi, da je zaradi ‚ponudbe [LLG], ki ustreza 3,5 % trga‘, od leta 1997 prenehala proizvajati in torej prodajati določene količine viskoze, ne da bi podprla svojo trditev s kakršnim koli dokazom in ne da bi predstavila kakršno koli pojasnilo o načinu izračuna teh količin. Enako je treba povedati, da ne predloži nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, da je ta ‚ponudba‘ povzročila ‚spremembo najmanj [...] % cene, veljavne na trgu‘.

71      Drugič tožeča stranka poleg ‚čistega liocela‘ in proviskoze, navaja obstoj ‚podstandardov liocela‘, ki jih označi kot liocel ‚slabše kakovosti‘. […]

72      Glede tega je treba ugotoviti, da v spisu navedeni elementi ne dopuščajo sklepanja glede obstoja različnih kakovosti liocela. Treba je natančneje poudariti, da tožeča stranka v svojih pisanjih ne navaja nobene podrobnosti glede tega, kaj vse pomeni izraz ‚podstandardi liocela‘. Poleg tega ni resno ugovarjala trditvi, ki sta jo med obravnavo večkrat ponovila LLG in Land Burgenland glede tega, da liocel slabše kakovosti ne obstaja. […]

73      Celo pod predpostavko, da LLG proizvaja liocel slabše kakovosti in da ga prodaja po izredno nizkih cenah, je treba povedati, da tožeča stranka ne podpre svoje trditve, da je morala posledično znižati cene za ‚blago enake kakovosti‘. Poleg tega na noben način ne utemeljuje količin in zmanjšanja cen, ki jih navaja.

74      Tretjič se tožeča stranka v repliki in pisnih stališčih glede intervencijske vloge še bolj sklicuje na konkurenco, ki naj bi obstajala med proviskozo in viskozo. Zatrjuje, da na njen položaj na trgu vpliva dejstvo, da LLG trži proviskozo po konkurenčnih cenah glede na cene viskoze in da imajo stranke, kljub boljši kakovosti prve, raje drugo.

75      Treba je ugotoviti, da tožeča stranka le ponovno navaja trditve, ki niso dovolj podprte.

[…]

78      Iz prej navedenih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka ni na primeren način prikazala razlogov, zaradi katerih lahko sporna odločba škoduje njenim legitimnim interesom tako, da bistveno vpliva na njen položaj na trgu.“

22     Sodišče prve stopnje je v točkah 79 in 80 iz tega zaključilo – glede na to okoliščino in na omejeno vlogo, ki jo ima tožeča stranka v okviru formalnega postopka preiskave –, da sporna odločba tožeče stranke ne zadeva posamično in da je treba tožbo posledično razglasiti za nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti, ali ta odločba neposredno zadeva toženo stranko.

 Predlogi strank

23     Sniace v pritožbi Sodišču predlaga, naj:

–       razveljavi izpodbijano sodbo;

–       ugodi predlogom, podanim na prvi stopnji, podredno pa, naj se zadeva vrne Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o temelju;

–       ugodi njenemu predlogu za odreditev ukrepov procesnega vodstva, ki ga je podala 16. oktobra 2001, in predlogom za odreditev zaslišanja strank, za zaslišanje prič in za pridobitev izvedenskega mnenja, ki jih je podala 20. aprila 2001, in

–       toženi stranki naloži stroške postopka na prvi stopnji.

24     Komisija Sodišču predlaga, naj:

–       prve tri pritožbene razloge zavrne kot nedopustne ali pa – podredno – kot neutemeljene;

–       četrti pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, in

–       pritožnici naloži stroške ali

–       podredno, če bi se pritožbi ugodilo, zadevo vrne Sodišču prve stopnje v odločanje o utemeljenosti.

25     Lenzing Fibers GmbH (v nadaljevanju: Lenzing Fibers) in Republika Avstrija predlagata Sodišču, naj:

–       zavrne pritožbo in

–       naloži pritožnici stroške, ki sta jih priglasili.

26     Republika Avstrija predlaga Sodišču, naj:

–       zavrne pritožbo kot neutemeljeno in

–       pritožnici naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

27     Sniace v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. V okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da naj v izpodbijani sodbi ne bi bilo pravilno uporabljeno pravo, ker naj bi bila v njej tožba razglašena za nedopustno zaradi tega, ker naj tožeča stranka ne bi dokazala, da bi lahko sporna odločba bistveno vplivala na njen položaj na trgu. V okviru drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da Sodišče prve stopnje ne bi pravilno uporabilo prava, ker je razglasilo tožbo za nedopustno zaradi manj pomembne vloge pritožnice v okviru formalnega postopka preiskave. Kot tretji pritožbeni razlog je navedena kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Četrti pritožbeni razlog, ki je sestavljen iz dveh delov, pa se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in kršitev določenih določb Poslovnika Sodišča prve stopnje.

 Prvi pritožbeni razlog

 Trditve strank

28     V okviru prvega pritožbenega razloga Sniace trdi, da naj Sodišče prve stopnje ne bi pravilno uporabilo prava z razglasitvijo njene tožbe za nedopustno, ker naj tožeča stranka ne bi na primeren način prikazala razlogov, zaradi katerih sporna odločba lahko škoduje njenim legitimnim interesom, tako da bistveno vpliva na njen položaj na trgu.

29     Tožeča stranka očita Sodišču prve stopnje, prvič, da ni upoštevalo določenih elementov, ki naj bi dokazovali obstoj neposredne konkurence med vlaknom liocela, ki ga proizvaja in trži LLG, ter vlaknom viskoze, ki ga proizvaja in trži Sniace. Po eni strani pritožnica trdi, da je LLG dala na trg različne vrste liocela nižje kakovosti in po nižji ceni, ki so znani pod imenom „podstandardi liocela“, ki so v konkurenci z vlaknom viskoze za določene uporabe. Glede na to naj ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 72 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „v spisu navedeni elementi ne dopuščajo sklepanja glede obstoja različnih kakovosti liocela“, ne bi bila pravilna glede na dokaze, ki jih je predložila pritožnica na prvi stopnji. Zlasti naj bi ta zaključek izpodbijala izjava enega izmed poslovodnih delavcev LLG, ki je povzeta v članku specializirane revije, ki je priložena k prvostopenjski tožbi. Po drugi strani naj Sodišče prve stopnje, kot trdi tožeča stranka, tudi ne bi zadostno upoštevalo elementov v zvezi s trženjem proviskoze, namreč mešanice viskoze in liocela, ki je v konkurenci z drugimi vlakni, med katerimi je tudi viskoza, po konkurenčnih cenah s strani LLG po dodelitvi spornih pomoči.

30     Drugič, tožeča stranka trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo naslednjih posebnih okoliščin, ki jo na poseben način individualizirajo glede na vse druge gospodarske subjekte:

–       Pripadnost Sniace „omejenemu krogu“ podjetij, ki lahko konkurirajo LLG, in sicer podjetij, ki so dejavna v sektorju celuloznih vlaken (liocel, viskoza in modal) ter

–       obstoj presežne kapacitete na trgu celuloznih vlaken, tako da je povečanje kapacitete proizvodnje LLG lahko neposredno in bistveno vplivalo na konkurenčni položaj proizvajalcev, ki so bili že prisotni na navedenem trgu.

31     Tretjič, tožeča stranka izpodbija trditve Sodišča prve stopnje iz točk 70 in 77 izpodbijane sodbe, v skladu s katerimi, čeprav bi predpostavili, da obstaja konkurenca med liocelom in viskozo oziroma proviskozo in viskozo, pa naj Sniace ne bi podala nobenega podatka o izgubah ali drugih negativnih posledicah, ki naj bi jih imela zaradi sporne odločbe. Pritožnica pa zatrjuje, da je predložila take dokaze, zlasti s predložitvijo dokumenta, namreč priloge 14 k njeni prvostopenjski tožbi, ki je vseboval natančne podatke o izgubah, ki jih je utrpela zaradi trženja liocela po umetno nizki ceni.

32     Komisija trdi, da pritožbeni razlog ni dopusten, ker izpodbija le presojo dejstev Sodišča prve stopnje.

33     Republika Avstrija, Lenzing Fibers in Land Burgenland prav tako menijo, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker s tem, ko temelji na novih dejstvih in dokazih, meri bolj na utemeljenost sporne odločbe kot na izpodbijano sodbo ter v nasprotju z določbami členov 225(1) ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča ni omejen le na pravna vprašanja.

 Presoja Sodišča

34     Najprej je treba ugotoviti, da želi Sniace, čeprav navaja napačno uporabo prava, v resnici v okviru prvega pritožbenega razloga postaviti pod vprašaj presojo dejstev Sodišča prve stopnje, pri čemer v glavnem izpodbija, da to ni zadostno upoštevalo določenih okoliščin in dokumentov, ki jih je tožeča stranka navedla na prvi stopnji, da bi dokazala obstoj neposredne konkurence med vlakni liocela in vlakni viskoze.

35     Glede na to je treba opozoriti, da Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno niti za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov spoštovana splošna pravna načela in upoštevna pravila postopka, Sodišče prve stopnje oceni dokazno vrednost predloženih dokazov (sodbi z dne 28. maja 1998 v zadevi Deere proti Komisiji, C-7/95, Recueil, str. I-3111, točka 22, ter z dne 25. januarja 2007 v zadevi Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C-403/04 P in C-405/04 P, ZOdl., str. I-735, točka 38). Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodbi z dne 2. marca 1994 v zadevi Hilti proti Komisiji, C-53/92 P, Recueil, str. I-667, točka 42, ter z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 49).

36     Iz tega izhaja, da je prvi pritožbeni razlog dopusten le, če se z njim poskuša dokazati, da naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze.

37     Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je tako izkrivljanje podano, če se presoja obstoječih dokazov, na da bi se uporabili novi, ne zdi pravilna (sodbe z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl., str. I-3173, točka 54; z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl. str. I-8935, točka 108, in z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C-229/05 P, ZOdl. str. I-445, točka 37).

38     Glede trditve Sniace, v skladu s katero naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo vsebino članka, ki je bil objavljen v specializirani reviji Textil Espress, ki je bil priložen k njeni tožbi, s trditvijo, da elementi iz spisa ne dopuščajo sklepanja glede obstoja različnih kakovosti liocela, zadošča ugotovitev, da čeprav zadevni članek omenja različne vrste vlaken liocela, ki ga trži LLG, iz odlomkov tega članka, ki ga navaja pritožnica v pritožbi, ni mogoče nedvoumno razbrati, kot to poudarja generalna pravobranilka v točki 29 sklepnih predlogov, da naj bi bile te vrste slabše kakovosti, ki bi bile na področju cen v konkurenci z viskozo. V ostalem isti članek, kot to opaža Sodišče prve stopnje v točki 67 izpodbijane sodbe, pojasnjuje, da je glede na viskozo liocel „dopolnilno vlakno za različne uporabe“. Vsebina tega dokumenta tako ne more izpodbiti ugotovitve Sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem neposredne konkurence med viskozo in liocelom.

39     Dalje glede podatkov v zvezi z utrpljeno škodo zaradi sporne odločbe, ki naj bi jih predložila Sniace in naj jih Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, je treba poudariti, da opombo, ki se pojavlja v prilogi 14 k prvostopenjski tožbi, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnica, temelji prav na nedokazanih trditvah o obstoju neposredne konkurence med vlakni viskoze in vlakni liocela, kot to izhaja iz prejšnje točke.

40     V teh okoliščinah je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot delno nedopusten in delno neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog

 Trditve strank

41     V okviru drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo z razglasitvijo tožbe za nedopustno zaradi tega, ker je pritožnica v okviru formalnega postopka preiskave, ki je privedel do sprejetja sporne odločbe, imela le manj pomembno vlogo.

42     Sniace najprej trdi, da naj bi se za oceno stopnje njenega sodelovanja pri tem postopku Sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na točki 24 in 25 zgoraj navedene sodbe Cofaz in drugi proti Komisiji, ker naj bi ta sodba zadevala drugačno dejansko stanje, kot je stanje v tej zadevi. V tem okviru Sniace poudarja, da se v nasprotju s tožečo stranko v zadevi, ki je pripeljala do navedene sodbe, sama ni pritožila, temveč je sodelovala pri tem postopku po pozivu Komisije, naj predloži pripombe, kot tretja zainteresirana oseba v smislu člena 88(2) ES. Kar naj bi bilo zato pomembno, je to, da naj bi Komisija pritožnici, s tem da jo je opredelila kot vir informacij, dodelila subjektivno postopkovno pravico, ki je lahko predmet pravnega varstva sodišča Skupnosti.

43     Dalje, pritožnica v nasprotju z ugotovitvijo iz točke 59 izpodbijane sodbe trdi, da njena vloga v okviru formalnega postopka preiskave ne more biti označena kot manj pomembna. Zlasti pripombe, ki jih je Sniace posredovala Komisiji, naj bi imele določen vpliv na potek tega postopka, med drugim tako, da so prispevale k razširitvi navedenega postopka na druge ukrepe pomoči.

44     Na koncu, čeprav bi predpostavljali, da naj bi Sniace imela le manj pomembno vlogo v okviru formalnega postopka preiskave, pritožnica izpodbija, da bi lahko samo to dejstvo opravičevalo omejevanje njenega procesnega upravičenja. Nasprotno pa naj bi Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji (T-380/94, Recueil, str. II-2169) izrecno potrdilo, da pravica vložitve tožbe zoper odločbo Komisije na področju državnih pomoči ne more biti podrejena obsegu sodelovanja tožeče stranke pri formalnem postopku preiskave.Ta pristop naj bi bil sicer utemeljen glede na nujno omejeno vlogo, ki jo imajo tretje zainteresirane osebe v poteku tega postopka. Te dejansko nimajo nobene pravice do dostopa do spisa in so zato v glavnem odvisne od podatkov, ki jih Komisija objavi v svojem obvestilu o začetku navedenega postopka. V teh okoliščinah se tožeči stranki zlasti ne more očitati, da se ni izjavila o podatkih, ki jih Komisija ni navedla v obvestilih o začetku in o razširitvi formalnega postopka preiskave oziroma v drugih javnih dokumentih ter do katerih Sniace kot tretja zainteresirana oseba ni imela dostopa pred sprejetjem sporne odločbe.

45     Komisija in avstrijska vlada odgovarjata, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker poskuša izpodbiti presojo dejstev Sodišča prve stopnje.

46     Komisija podredno trdi, da iz zgoraj navedene sodbe Cofaz in drugi proti Komisiji izhaja, da morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, da je lahko tožba, ki jo vloži konkurenčno podjetje zoper odločbo, ki je sprejeta po formalnem postopku preiskave, dopustna:

–       mora zadevno podjetje vložiti pritožbo, ki je sprožila začetek tega postopka;

–       morajo pripombe tega podjetja v pretežnem delu vplivati na potek navedenega postopka, in

–       podjetje mora dokazati, da je ukrep zadevne pomoči bistveno vplival na njegov položaj na trgu.

47     V tem primeru pa naj pritožnica ne bi izpolnila nobenega izmed navedenih pogojev. Zlasti glede pogoja v zvezi z vlogo, ki jo je imela pritožnica v okviru formalnega postopka preiskave, je Komisija poudarila, da so bile pripombe, ki jih je podala Sniace, v glavnem omejene na parafraziranje in potrjevanje vsebine odločbe o začetku tega postopka, ne da bi dejansko dodale najmanjši podatek.

48     Kot trdita Lenzing Fibers in Land Burgenland, pritožbeni razlog ni dopusten, ker v okviru tega postopka ni upošteven. V skladu s sodbo z dne 23. maja 2000 v zadevi Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisji (C-106/98 P, Recueil, str. I-3659) naj sodelovanje, pa čeprav aktivno, pri formalnem postopku preiskave dejansko ne bi bilo zadosten pogoj za odobritev procesnega upravičenja določenemu podjetju, če v vsakem primeru, kot to velja tudi za ta primer, njegov položaj na trgu ni bil bistveno prizadet.

 Presoja Sodišča

49     V zvezi z dopustnostjo tega pritožbenega razloga izhaja iz členov 225(1) ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča, da je, kot je bilo navedeno zgoraj, pritožba omejena na pravna vprašanja in mora temeljiti na nepristojnosti Sodišča prve stopnje, na kršitvi postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, ali na kršitvi zakonodaje Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje (glej zlasti sodbo z dne 16. marca 2000 v zadevi Parlement proti Bieber, C-284/98 P, Recueil, str. I-1527, točka 30, ter sklepa z dne 14. julija 2005 v zadevi Gouvras proti Komisiji, C-420/04 P, ZOdl., str. I-7251, točka 48, in z dne 20. marca 2007 v zadevi Kallianos proti Komisiji, C-323/06 P, neobjavljen v ZOdl., točka 10).

50     V tem primeru, nasprotno kot to trdita Komisija in avstrijska vlada, se ta pritožbeni razlog ne omejuje le na izpodbijanje presoje dejstev, ki je bila opravljena na prvi stopnji, ampak izpodbija razlago pogojev, ki določajo procesno upravičenje zadevnih tretjih oseb in ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje pri preučitvi sodelovanja pritožnice pri formalnem postopku preiskave, in zato sproža pravno vprašanje.

51     Iz tega izhaja, da je pritožbeni razlog dopusten, ker je naperjen proti upoštevanju stopnje sodelovanja pritožnice pri navedenem postopku s strani Sodišča prve stopnje.

52     V zvezi z utemeljenostjo tega pritožbenega razloga je treba najprej opozoriti, da lahko v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES fizična ali pravna oseba sproži postopek zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, le, če jo ta neposredno in posamično zadeva.

53     V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, le, kadar vpliva nanje zaradi določenih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe (glej zlasti sodbe z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; z dne 19 maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C-198/91, Recueil, str. I-2487, točka 20, in z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C-78/03 P, ZOdl., str. I-10737, točka 33).

54     Zlasti v zvezi s področjem državnih pomoči, če tožeče stranke dvomijo o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, ki je bila sprejeta na podlagi člena 88(3) ES ali po končanem formalnem postopku preiskave, se, če je pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, bistveno vplivala na njihov položaj na trgu, štejejo za take, ki jih navedena odločba posamično zadeva (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Cofaz in drugi proti Komisiji, točke od 22 do 25, ter Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, točki 37 in 70).

55     V zvezi s tem je bilo, poleg podjetja, ki je prejemalo pomoč, zlasti konkurenčnim podjetjem tega podjetja, ki so imela aktivno vlogo v okviru tega postopka, priznano, da jih odločba Komisije, s katero se je končal formalni postopek preiskave, posamično zadeva, če je ukrep pomoči, ki je predmet izpodbijane odločbe, bistveno vplival na njihov položaj na trgu (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Cofaz in drugi proti Komisiji, točka 25, ter Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji, točka 40).

56     Tako je Sodišče presodilo, da dejstva, da je določeno podjetje vložilo pritožbo, ki je sprožila začetek formalnega postopka preiskave, da je podalo svoje pripombe in da je potek tega postopka bil v pretežnem delu določen z njegovimi pripombami, pomenijo upoštevne elemente v okviru presoje procesnega upravičenja tega podjetja (glej zgoraj navedeno sodbo Cofaz in drugi proti Komisiji, točki 24 in 25).

57     Vendar pa v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da je tako sodelovanje pri navedenem postopku nujen pogoj za to, da bi se dokazalo, da določena odločba posamično zadeva podjetje v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, tako da bi se izključilo, da lahko to podjetje navede druge posebne okoliščine, ki ga individualizirajo podobno kot naslovnika odločbe.

58     V tem primeru iz točk 58 in 78 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnice sporna odločba ni posamično zadevala iz dveh razlogov, in sicer, prvič, zaradi manj pomembne vloge, ki jo je imela Sniace v okviru formalnega postopka preiskave, in drugič, zato, ker ni dokazala, da je bil njen položaj na trgu bistveno prizadet. Zlasti v zvezi s preučitvijo prvega izmed teh dveh vidikov v okviru analize je Sodišče prve stopnje v točki 59 izpodbijane sodbe poudarilo, da je pritožnica imela le manj pomembno vlogo v navedenem postopku, ker ni vložila pritožbe na Komisijo in ker pripombe Sniace v pretežnem delu niso vplivale na ta postopek.

59     Vseeno pa je treba ugotoviti, čeprav bi predpostavljali, da je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedenih točkah aktivno sodelovanje pritožnice pri formalnem postopku preiskave postavilo kot nujen pogoj, da bi štela za tako, ki jo sporna odločba posamično zadeva, da bi bila ta napačna uporaba prava brez učinka na razplet tega spora.

60     Iz navedene sodne prakse v točkah 54 in 55 te sodbe dejansko izhaja, da bi morala pritožnica v vsakem primeru dokazati, da je lahko sporna odločba bistveno vplivala na njen položaj na trgu. V okviru neodvisne presoje dejstev pa je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tem primeru pritožnica ni dokazala, da bi lahko sporna odločba škodovala njenim zakonitim interesom, s tem da bi bistveno vplivala na njen položaj na trgu. Zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 40 te sodbe, nobena trditev pritožnice v okviru prvega pritožbenega razloga ne more izpodbiti te trditve.

61     Zato je treba posledično drugi pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

 Tretji pritožbeni razlog

 Trditve strank

62     V okviru tretjega pritožbenega razloga Sniace zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje z zavrženjem njene tožbe kot nedopustne kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo potrjuje sodna praksa Skupnosti ter člena 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950, ter člen 47 Listine temeljnih pravic Evropske unije, ki je bila razglašena v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1). Pritožnici naj bi bila dejansko odvzeta vsa pravna sredstva zoper sporno odločbo, pa naj bo to pred nacionalnim sodiščem ali sodiščem Skupnosti, čeprav sporna odločba očitno ni bila pravilna z več vidikov.

63     Komisija, Lenzing Fibers in Land Burgenland menijo, da se oseba, kot je pritožnica, ki je odločba, v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ne zadeva neposredno in posamično, ne more sklicevati na načelo učinkovitega sodnega varstva, da bi se ji priznalo pravico sprožiti tožbo zoper to odločbo.

 Presoja Sodišča

64     Treba je opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pogoji za dopustnost ničnostne tožbe ne morejo odpasti zaradi razlage pravice do učinkovitega sodnega varstva s strani tožeče stranke (sklep z dne 8. marca 2007 v zadevi Strack proti Komisiji, C-237/06 P, neobjavljen v ZOdl., točka 108, glej v tem smislu tudi sodbi z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 44, in z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo-Quéré, C-263/02 P, Recueil, str. I-3425, točka 36, ter sklep z dne 13. marca 2007 Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, C-150/06 P, ZOdl., str. I-0000, točka 40).

65     Zlasti glede področja te pritožbe je imelo Sodišče priložnost pojasniti, da se posameznik, ki ga odločba Komisije na področju državnih pomoči ne zadeva neposredno in posamično ter katerega interesov zato državni ukrepi, ki so predmet te odločbe, eventualno ne prizadenejo, ne more sklicevati na pravico do sodnega varstva v zvezi s tako odločbo (sklep z dne 1. oktobra 2004 v zadevi Pérez Escolar proti Komisiji, C-379/03 P, neobjavljen v ZOdl., točka 41).

66     Iz preizkusa prvih dveh pritožbenih razlogov pa izhaja, da eden od teh dveh pogojev v tem primeru ni izpolnjen, ker pritožnica ni dokazala, da jo je sporna odločba posamično zadevala.

67     Iz tega izhaja, da pritožnica ni imela razloga za trditev, da izpodbijana sodba krši njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato je treba pritožbeni razlog zavrniti.

 Četrti pritožbeni razlog

68     Četrti pritožbeni razlog se deli na dva dela.

 Prvi del pritožbenega razloga

–       Trditve strank

69     Prvi del pritožbenega razloga se nanaša na kršitev načela procesne enakosti, ki naj bi izhajala iz dejstva, da naj bi v obdobju nekaj mesecev isti senat Sodišča prve stopnje v dveh primerljivih zadevah v zvezi s procesnim upravičenjem tretjih oseb, ki sodelujejo pri formalnem postopku preiskave na področju državnih pomoči, odločil različno. Natančneje se Sniace sklicuje na sodbo z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Lenzing proti Komisiji (T-36/99, ZOdl., str. II-3597), v kateri je bila tožba, ki jo je vložila Lenzing AG zoper odločbo Komisije v zvezi s pomočmi, ki so jih španski organi dodelili Sniace, razglašena za dopustno. Sodišče prve stopnje pa naj bi prišlo do tega zaključka s tem, da se je oprlo na vrsto okoliščin in dokazov, ki naj bi bili v izpodbijani sodbi nasprotno zavrnjeni kot neupoštevni. Dva primerljiva položaja naj bi bila torej obravnavana na različen način, ne da bi bilo to različno obravnavanje objektivno utemeljeno.

70     Komisija v odgovor na te trditve najprej poudarja, da je zgoraj navedena sodba Lenzing proti Komisiji trenutno predmet pritožbe (C-525/04 P), v okviru katere sama trdi prav to, da Lenzing AG ni izpolnjevala pogojev, ki jih je postavila sodna praksa na področju procesnega upravičenja, ker zadevna odločba ni posamično zadevala tega podjetja. Z drugimi besedami, Komisija trdi, da mora Sodišče prve stopnje morebitna razhajanja v pristopu pri teh dveh sodbah rešiti v obratni smeri, kot je ta, ki jo priporoča pritožnica, in sicer v smeri nedopustnosti tožbe v obeh zadevah.

71     Komisija, Lenzing Fibers in Land Burgenland dalje trdijo, da se načela enakosti ne uporablja v tej zadevi zaradi določenih objektivnih razlik med zadevama. Zlasti naj bi dodeljena pomoč v zgoraj navedeni zadevi, ki je privedla do sodbe Lenzing proti Komisiji, koristila trgu viskoze, na katerem sta bila podjetje, ki je prejelo pomoč, in tožeča stranka v konkurenci, medtem ko naj bi dovoljena pomoč v tej zadevi zadevala izključno proizvodnjo liocela, torej trg, na katerem Sniace ni bila prisotna. Poleg tega, v primerjavi z vlogo Sniace v zadevi, ki je predmet te pritožbe, naj bi bila vloga tožeče stranke v navedeni zadevi Lenzing proti Komisiji aktivnejša, ker je ta vložila pritožbo, ki je privedla do začetka upravnega postopka, in med postopkom posredovala dodatne podatke.

–       Presoja Sodišča

72     Čeprav bi predpostavljali, da naj bi okoliščina, da se je Sodišče prve stopnje oddaljilo od pristopa, ki naj bi ga zavzelo v eni od prejšnjih sodb, lahko pomenila kršitev načela enakega obravnavanja in naj bi bila kot taka lahko navedena kot pritožbeni razlog za utemeljitev pritožbe, je treba poudariti, da v tem primeru, nasprotno od tega, kar trdi Sniace, ne moremo potrditi, da sta bila primerljiva položaja predmet različne obravnave.

73     Iz neodvisne presoje dejstev, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje v točkah od 61 do 78 izpodbijane sodbe, dejansko izhaja, da Sniace ni proizvajala niti ni nameravala proizvajati vlaken liocela in tudi ni uspela dokazati drugih razlogov, zaradi katerih naj bi lahko sporna odločba vseeno bistveno vplivala na njen položaj na trgu. Glede na to se je položaj Sniace, kot je to poudarila generalna pravobranilka v točki 59 sklepnih predlogov, jasno razlikoval, in to v bistveni točki, od položaja tožeče stranke v zadevi, ki je privedla do zgoraj navedene sodbe Lenzing proti Komisiji. V tej zadevi je bila tako tožeča stranka z naslovnikom pomoči na zadevnem trgu v neposredni konkurenci, kar je Sodišče prve stopnje presodilo za odločilen dejavnik v okviru preizkusa procesnega upravičenja za vložitev tožbe proti odločbi Komisije.

74     V teh okoliščinah se pritožnica ne more opirati na navedeno sodbo, da bi dokazala kakršno koli kršitev načela enakega obravnavanja. Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del pritožbenega razloga

–       Trditve strank

75     V okviru drugega dela tega pritožbenega razloga pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo člena 64 in 65 svojega poslovnika z zavrnitvijo ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov, ki jih je predlagala Sniace v zvezi s pridobitvijo po njenem potrebnih podatkov in dokumentov za razjasnitev določenih vidikov zadeve. Prav tako naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo predlogov pritožnice v zvezi z zaslišanjem strank, več prič in izvedencev.

76     Komisija, Lenzing Fibers in Land Burgenland odgovarjajo, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso odločitve o sprejetju ali zavrnitvi predlogov o odreditvi ukrepov procesnega vodstva, ki so jih vložile stranke, v pristojnosti neodvisne presoje Sodišča prve stopnje in torej načeloma niso predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

–       Presoja Sodišča

77     V zvezi s presojo predlogov za odreditev ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov s strani prvostopenjskega sodišča, ki jih je vložila stranka v sporu, je treba opozoriti, da samo Sodišče prve stopnje presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča (glej zlasti sodbe z dne 10. julija 2001 v zadevi Ismeri Europa proti Računskemu sodišču, C-315/99 P, Recueil, str. I-5281, točka 19; z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C-136/02 P, ZOdl., str. I-9165, točka 76, ter z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P., ZOdl., str. I-5425, točka 67).

78     Tako je Sodišče zlasti odločilo, da čeprav predlog za zaslišanje prič, ki je bil vložen s tožbo, natančno navaja, o katerih dejstvih in iz katerih razlogov bi bilo treba zaslišati priče, je Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi upoštevnost predloga glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju prič, ki so navedene (sodba z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 70, zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 68, ter sklep z dne 15. septembra 2005 v zadevi Marlines proti Komisiji, C-112/04 P, neobjavljen v ZOdl., točka 38).

79     Posledično je v tem primeru Sodišče prve stopnje v točki 81 izpodbijane sodbe upravičeno presodilo, da so mu podatki iz spisa in pojasnila, podana med ustno obravnavo, zadoščali za odločitev v sporu, o katerem je odločalo, ne da bi bili potrebni dodatni ukrepi procesnega vodstva.

80     Drugi del četrtega pritožbenega razloga očitno ni utemeljen, zato je torej treba pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

81     Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti, ker noben pritožbeni razlog ni bil uspešen.

 Stroški

82     V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija, Lenzing Fibers in Land Burgenland so predlagale, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

83     V skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča, ki velja tudi za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, države članice, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške. V skladu s to določbo je treba zato odločiti, da Republika Avstrija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Sniace SA se naloži plačilo stroškov.

3)      Republika Avstrija nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.