Zadeva C-244/05

Bund Naturschutz in Bayern eV in drugi

proti

Freistaat Bayern

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Bayerischer Verwaltungsgerichtshof)

„Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43/EGS – Sistem varstva pred uvrstitvijo habitata na seznam območij, pomembnih za Skupnost“

Povzetek sodbe

Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Posebna ohranitvena območja

(Direktiva Sveta 92/43, člena 3(1) in 4(1))

Preden Komisija na podlagi člena 4(2) Direktive Sveta 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst neko območje uvrsti na seznam območij, pomembnih za Skupnost, so države članice v skladu s členom 4(1) te direktive dolžne sprejeti primerne zaščitne ukrepe za ohranitev ekoloških značilnosti območij z nacionalnega seznama, ki je bil predložen tej instituciji.

S tem primernim sistemom varstva se ne zahteva samo, da države članice ne dovoljujejo posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti teh območij, ampak tudi, da v skladu z določbami nacionalnega prava sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečitev takih posegov.

Komisija mora biti namreč prepričana, da ima na voljo izčrpen seznam območij, ki se upravičeno lahko opredelijo za posebna ohranitvena območja, katerih vzpostavitev ima za cilj usklajeno evropsko omrežje. Iz tega izhaja, da morajo takrat, ko je odločitev, ki jo mora sprejeti Komisija, sprejeta, območja, ki so jih opredelile države članice, odražati stanje, na podlagi katerega so bile podane znanstvene ocene o potencialnih območjih, pomembnih za Skupnost. Če ne bi bilo tako, bi bil postopek odločanja v Skupnosti, ki ne temelji samo na celovitosti območij, kot so jih v uradnem obvestilu sporočile države članice, ampak je zanj značilna tudi izvedba ekoloških primerjav med različnimi območji, ki jih predlagajo države članice, lahko napačen in Komisija na zadevnem področju ne bi več mogla izpolnjevati nalog.

Poleg tega, če ekološke značilnosti območja, ki so ga v skladu s Prilogo III, faza 1, k Direktivi opredelili pristojni nacionalni organi, odražajo več meril za ocenjevanje, ki so v tej prilogi izrecno določena, države članice ne smejo dovoliti posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti nekega območja, ki jih opredeljujejo navedena merila. Za tak primer gre zlasti, ko lahko poseg bodisi občutno zmanjša površino območja, bodisi privede do izginotja prednostnih vrst z območja, bodisi na koncu privede do uničenja območja ali njegovih reprezentativnih značilnosti.

(Glej točke 41, 42, od 44 do 47 in 51 ter točki 1 in 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 14. septembra 2006(*)

„Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43/EGS – Sistem varstva pred uvrstitvijo habitata na seznam območij, pomembnih za Skupnost“

V zadevi C-244/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 19. aprila 2005, ki je na Sodišče prispela 7. junija 2005, v postopku

Bund Naturschutz in Bayern eV,

Johann Märkl in drugi,

Angelika Graubner-Riedelsheimer in drugi,

Friederike Nischwitz in drugi,

proti

Freistaat Bayern

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, P. Kūris, G. Arestis in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. aprila 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Bund Naturschutz in Bayern eV U. Kaltenegger in P. Rottner, odvetnika,

–        za J. Märkla in druge C. Deiβler in A. Schwemer, odvetnika,

–        za F. Nischwitz in druge A. Lehners in E. Schönefelder, odvetnika,

–        za Freistaat Bayern A. Brigola in M. Dauses, profesorja, G. Schlapp in M. Wiget, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti M. van Beek in M. Heller, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 18. maja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Bund Naturschutz in Bayern eV, 23 drugih oseb (v nadaljevanju: tožeče stranke) ter Freistaat Bayern zaradi odločbe o odobritvi avtocestnega projekta.

 Direktiva

3        Na podlagi šeste uvodne izjave Direktive „je treba, da se zagotovi obnovitev ali vzdrževanje ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje“.

4        Člen 3 Direktive določa:

„1.      Vzpostavi se usklajeno evropsko ekološko omrežje posebnih ohranitvenih območij, imenovano ‚Natura 2000‘. To omrežje, ki ga sestavljajo območja z naravnimi habitatnimi tipi iz Priloge I in habitati vrst iz Priloge II, omogoča, da se vzdržuje ali, če je to primerno, obnovi ugodno stanje ohranjenosti zadevnih naravnih habitatnih tipov in habitatov teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti.

Omrežje Natura 2000 vključuje posebna območja varstva, ki so jih države članice določile na podlagi Direktive [Sveta] 79/409/EGS [z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1)].

2.      Vsaka država članica prispeva k vzpostavitvi Nature 2000 sorazmerno glede na zastopanost naravnih habitatnih tipov in habitatov vrst iz odstavka 1 na njenem ozemlju. Zato vsaka država članica skladno s členom 4 določi posebna ohranitvena območja, pri čemer upošteva cilje iz odstavka 1.

[…]“

5        Člen 4 Direktive določa:

„1.      Na podlagi meril iz Priloge III (faza 1) in ustreznih znanstvenih informacij vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih. […]

Seznam se pošlje Komisiji v treh letih od notifikacije te direktive skupaj z informacijami o vsakem območju. […]

2.      Na podlagi meril iz Priloge III (faza 2) ter v okviru vsake od petih biogeografskih regij iz člena 1(c)(iii) in celotnega ozemlja iz člena 2(1) Komisija izdela iz seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost, v katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami.

Države članice, katerih območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami obsegajo več kot 5 % nacionalnega ozemlja, lahko v soglasju s Komisijo zahtevajo, da se merila iz Priloge III (faza 2) prožneje uporabljajo pri izbiri vseh območij, ki so na njenem ozemlju pomembna za Skupnost.

Seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, na katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, sprejme Komisija skladno s postopkom iz člena 21.

3.      Seznam iz odstavka 2 se izdela v šestih letih od notifikacije te direktive.

4.      Ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2, zadevna država članica čim prej […] določi to območje za posebno ohranitveno območje […]

5.      Takoj, ko je območje uvrščeno na seznam iz tretjega pododstavka odstavka 2, zanj velja člen 6(2), (3) in (4).“

6        V skladu s členom 6(1) Direktive države članice za posebna ohranitvena območja določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.

7        Člen 6(2), (3) in (4) Direktive določa:

„2.      Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

3.      Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

4.      Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.

Če je zadevno območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“

8        Člen 7 Direktive določa: „Obveznosti iz člena 6(2), (3) in (4) te direktive nadomestijo vse obveznosti iz prvega stavka člena 4(4) Direktive 79/409/EGS za območja, določena na podlagi člena 4(1) ali podobno priznana po členu 4(2) navedene direktive, od datuma začetka izvajanja te direktive ali datuma, ko država članica določi ali prizna ta območja po Direktivi 79/409/EGS, če je slednji datum kasnejši.“

9        V skladu s členom 11 Direktive države članice spremljajo stanje ohranjenosti naravnih habitatov in vrst iz člena 2, pri čemer posebej upoštevajo prednostne naravne habitatne tipe in prednostne vrste.

 Nacionalna zakonodaja

10      Zakon o zveznih cestah (Bundesfernstraßengesetz) med drugim določa pogoje za gradnjo te vrste cest.

11      Člen 17 tega zakona določa:

„1.      Za izgradnjo ali spremembo zveznih cest je potrebna predhodna odobritev načrta. Pri tem je treba upoštevati vse javne in zasebne interese, ki jih zadeva projekt, vključno z njegovim vplivom na okolje.

[…]“

12      Člen 10(1), točka 5, zveznega zakona o varstvu narave in ohranitvi območij (Gesetz über Naturschutz und Landschaftspflege) določa:

„V smislu tega zakona štejejo za območja, pomembna za Skupnost, območja, ki so uvrščena na seznam, določen v členu 4(2), tretji pododstavek, Direktive 92/43/EGS, tudi če še niso bila razglašena za zaščitena območja v smislu tega zakona.“

13      Ta zakon v členih od 32 do 38 določa ukrepe, ki so namenjeni za varstvo evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

14      Člen 33 tega zakona v ta namen določa postopek za izbiro območij, ki jih lahko nato sprejme Komisija. Odstavek 5 tega člena določa:

„Če je bilo območje objavljeno […]

[...]

so na območju, pomembnem za Skupnost, do izvedbe zaščitnih ukrepov prepovedani vsi projekti, ukrepi, spremembe ali vznemirjanja, ki bi lahko hudo škodovali temu območju, v njegovih bistvenih značilnostih, ki so potrebne zaradi cilja ohranitve.[...]“

15      Prvi stavek člena 13b(1) bavarskega zakona o varstvu narave, ohranitvi območij in rekreacijski dejavnosti na prostem (Gesetz über den Schutz der Natur, die Pflege der Landschaft und die Erholung in der freien Natur) določa:

„Območja, pomembna za Skupnost, so zaščitena kot posebna ohranitvena območja na podlagi člena 4(4) Direktive 92/43/EGS […]“

16      Člen 13c tega zakon določa:

„1.      Prepovedane so spremembe ali vznemirjanja, ki bi lahko občutno ali trajno škodovala celovitosti območij, ki so del območij, pomembnih za Skupnost, ali evropskih ptičjih rezervatov, in ki imajo odločilen pomen glede na cilje ohranjanja, ki jih slednji zasledujejo. Dejanja iz prejšnjega stavka so prepovedana na območjih, ki so predmet dogovorov, če lahko občutno in trajno škodijo biotopom ali v njih živečim prednostnim vrstam.

2.      Prepovedani so projekti, ki lahko sami ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti občutno ali trajno škodijo celovitosti območij, pomembnih za Skupnost, ali evropskih ptičjih rezervatov, in ki imajo odločilen pomen glede na cilje varstva in ohranjanja, ki jih slednji zasledujejo.

3.      Načrti, ki lahko sami ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti prizadenejo območja, pomembna za Skupnost, ali evropske ptičje rezervate, morajo upoštevati cilje varstva in ohranjanja slednjih.

[…]“

17      Člen 48 istega zakona določa:

„1.      Uslužbenci in predstavniki organov, pristojnih za varstvo narave, bavarskega urada za varstvo okolja in občin so pooblaščeni za vstop na zemljišče, da na njem opravijo preiskave, potrebne za izpolnjevanje nalog, ki jim jih nalaga ta zakon; to pooblastilo imajo tudi člani svetovalnih odborov za varstvo okolja pri pripravi in vodenju sestankov. Ta določba se uporablja zlasti pri pripravi ukrepov, ki jih ta zakon predpisuje, in pri meritvah zemljišč, raziskavi tal in podobnih operacijah. […]

2.      Organi ali organizacije, pristojni za varstvo narave […] lahko do sprejetja izvedbenih uredb […] z uredbo ali individualnim aktom izrekajo prepovedi spreminjanja […] za obdobje največ dveh let, da bi se zagotovila začasna ohranitev območij in značilnosti, ki jih je treba varovati, kadar obstaja nevarnost, da bi spremembe ogrozile cilj načrtovanih zaščitnih ukrepov; če posebne okoliščine zahtevajo, se lahko ta rok podaljša za največ eno leto. Tega ukrepa ni mogoče sprejeti, če organi, pristojni za varstvo narave ali pristojne skupnosti istočasno ali takoj po njem ne izvedejo postopka dokončne zaščite.

3.      Od uradne obvestitve o območju, ki ga je treba varovati […] do začetka veljave uredbe o varstvu, je v predvidenih naravnih ohranitvenih območjih prepovedana vsaka sprememba v obdobju največ enega leta, razen če so iz naslova odstavka 2 v uredbi ali individualnem aktu nasprotne določbe. Pravna namembnost zemljišč ostaja taka, kot je bila ob uradni obvestitvi. Ta posledica mora biti navedena v uradnem obvestilu.“

 Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje

18      Tožeče stranke v glavni stvari nasprotujejo gradnji odseka Forstinning-Pastetten nove avtoceste A 94 München-Mühldorf-Simbach-Pocking. V načrtu za oceno potreb po zveznih avtocestah je bila ta povezava označena kot „prednostna potreba“.

19      V okviru načrtovanja tega objekta je sporna trasa od naselja Forstinning. Obstoječa zvezna cesta B 12, v koridorju katere je načrtovan pretežni del gradnje nove avtoceste A 94, vodi mimo vasi Haag (v nadaljevanju: trasa Haag).

20      Z odločbo z dne 7. marca 2002 je vlada Gornje Bavarske odobrila načrt za gradnjo odseka Forstinning-Pastetten avtoceste A 94, ki je dolg 6,2 kilometra, s tem, da je zavrnila traso Haag in namesto nje odobrila traso, ki poteka severneje ob vasi Dorfen (v nadaljevanju: trasa Dorfen). Odločitev za traso Dorfen pomeni, da bi avtocesta A 94 prečkala med drugim reki Hammerbach in Isen ter njune pritoke Lappach, Goldach in Rimbach.

21      V tem primeru gre za del območij, ki so jih nemški organi 29. septembra 2004 določili za območja, ki so lahko sprejeta za območja, pomembna za Skupnost. Gre za naslednja območja:

–        Strogn, Hammerbach, Kollinger Bach (DE 7637-371),

–        dolina reke Isen in njenih pritokov (DE 7739-371),

–        kolonije netopirjev na gričevju Spodnje Bavarske (DE 7839-371).

22      Na podlagi ekoloških podatkov o teh območjih je tako na območju DE 7637-371 kot tudi na območju DE 7739-371 prednostni naravni habitatni tip iz Priloge I k Direktivi, ki je vpisan pod imenom „Obrečni gozdovi z Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior“.

23      Na predelu trase Haag so nemški organi določili tudi dodatno območje varstva:

–        gozdova Ebersberg in Grosshaag (DE 7837-371).

24      Predložitveno sodišče, pri katerem so tožeče stranke v postopku v glavni stvari začele postopek, poudarja, da naj bi bila razglasitev ničnosti odločbe o odobritvi z dne 7. marca 2002, ki jo predlagajo omenjene tožeče stranke, mogoča le, če bi bile podane nepopravljive napake pri ponderiranju interesov ali kršitve prava Skupnosti, še zlasti če bi bilo treba ugotoviti, da sporno načrtovanje pomembno vpliva na zaščitena območja, ki so bila določena za to, da bodo priznana za območja, pomembna za Skupnost.

25      V teh okoliščinah je Bayerischer Verwaltungsgerichtshof na eni strani odredilo odložilni učinek tožb in na drugi strani prekinilo odločanje ter Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Kakšen sistem varstva zahteva člen 3(1) Direktive 92/43 [...] v povezavi s šesto uvodno izjavo te direktive in ob upoštevanju prepovedi sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe [ES] iz člena 10, drugi odstavek, ES [...], glede na sodbo Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi [Dragaggi in drugi (C-117/03, ZOdl., str. I‑167)], za območja, zlasti taka s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali s prednostnimi vrstami, ki se upravičeno lahko opredelijo za območja, pomembna za Skupnost, preden jih Komisija uvrsti na seznam območij, pomembnih za Skupnost, po postopku iz člena 21 navedene direktive?

2.      Kako na ta sistem varstva vpliva okoliščina, da so navedena območja že na nacionalnem seznamu, ki je bil na podlagi člena 4(1) Direktive 92/43 posredovan Komisiji?

3.      Ali nacionalni sistem varstva za zadevna območja, kot je določen v členu 48(2) [bavarskega zakona o varstvu narave, ohranitvi območij in rekreacijski dejavnosti na prostem], ustreza pravilom Skupnosti iz člena 3(1) Direktive 92/43 v povezavi s šesto uvodno izjavo te direktive in ob upoštevanju prepovedi sprejemanja ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe iz člena 10, drugi odstavek, ES?“

26      Verwaltungsgerichtshof se pri presoji spora, o katerem odloča, sprašuje, ali je sistem varstva, ki ga je treba določiti, sistem varstva, za katerega se uporablja pravo Skupnosti, oziroma ali so države članice dolžne zagotoviti varstvo določenih območij izključno s pomočjo ukrepov v okviru nacionalnega sistema varstva. Od odgovora na to vprašanje naj bi bila odvisna pravila in merila ter dejanski pogoji, na podlagi katerih bi bilo treba presojati predvidene posege, povezane s spornim načrtovanjem.

27      Verwaltungsgerichtshof navaja, da ni mogoče izključiti, da to načrtovanje pomembno vpliva na prednostni habitatni tip „Obrečni gozdovi“. Ugotavlja, da v tem primeru načrtovana trasa prečka in nekako večkrat „preseka“ povezan rečni sistem (reke Isen in njenih pritokov). Upoštevati bi bilo treba tudi posege na območje, ki jih povzročajo hrup, izpušni plini, senca mostov, izsuševanje zemlje pod mostovi, strupene snovi, ki izhajajo iz cestišča, ter rastline, ki niso značilne za območje in bi bile zasajene med gradnjo.

28      Verwaltungsgerichtshof je na koncu poudarilo, da je določitev teže predvidenih posegov na območje, ki je bilo določeno za uvrstitev na seznam območij, pomembnih za Skupnost, odvisna tudi od tega, ali nalaga Direktiva okrepitev zaščite takega območja pred njegovo uvrstitvijo na ta seznam.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo in drugo vprašanje

29      S tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče sprašuje, kateri sistem varstva je treba uporabiti za območja, ki so jih pristojni nacionalni organi določili, da bodo priznana za območja, pomembna za Skupnost, vendar pa njihova uvrstitev na ustrezni seznam čaka na odločbo Komisije.

30      Konkretneje, predložitveno sodišče na eni strani poudarja vprašanje pravne narave tega sistema varstva in na drugi strani vprašanje njegovih vsebinskih značilnosti.

31      V uvodu je treba spomniti, da postopek določanja območij z namenom, da bodo uvrščena na seznam območij, pomembnih za Skupnost, urejajo določbe členov 3 in 4 Direktive.

32      Kot izhaja iz člena 3(2) Direktive, je odločitev pristojnih nacionalnih organov o določitvi območja, ki bo lahko sprejeto kot sestavni del evropskega ekološkega omrežja posebnih ohranitvenih območij, prva faza postopka za vzpostavitev omrežja Natura 2000.

33      V tem okviru morajo biti znanstvena mnenja in odločitve, s katerimi se opredeljujejo naravni habitati in vrste, predvsem tisti, ki so prednostni, sprejeti ob upoštevanju meril za izbiro, določenih v Prilogi III k Direktivi.

34      V nadaljevanju tega postopka je naloga Komisije, da v soglasju z vsako državo članico na podlagi teh meril izdela osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost, v katerem so med drugim označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami.

35      V zvezi z ravnijo varstva, ki se uporablja za območja z nacionalnega seznama, ki je bil posredovan Komisiji, je treba spomniti, da se v skladu s členom 4(5) Direktive sistem varstva posebnih ohranitvenih območij iz člena 6(2), (3) in (4) te direktive uporablja za območje, ko je v skladu s členom 4(2), tretji pododstavek, te direktive uvrščeno na seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, ki ga je določila Komisija.

36      Kot je odločilo Sodišče v točki 25 zgoraj navedene sodbe Dragaggi in drugi, iz tega izhaja, da se zaščitni ukrepi iz člena 6(2) do (4) Direktive nujni le, kar zadeva območja, ki so uvrščena na seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost.

37      Vendar je Sodišče v točki 26 te sodbe poudarilo, da pa iz tega ne izhaja, da države članice nimajo dolžnosti varovati območij od takrat, ko jih na podlagi člena 4(1) Direktive predlagajo na nacionalni seznam, ki je bil posredovan Komisiji, za območja, ki se upravičeno lahko opredelijo za območja, pomembna za Skupnost.

38      Na podlagi tega je Sodišče v točki 29 iste sodbe ugotovilo, da so države članice na podlagi Direktive pri območjih, ki se upravičeno lahko opredelijo za območja, pomembna za Skupnost, navedenih na nacionalnih seznamih, ki so bili posredovani Komisiji, med katerimi so lahko med drugim območja s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, dolžne sprejeti zaščitne ukrepe, ki so „primerni“ za ohranitev želenega ekološkega interesa.

39      Ker se nacionalno sodišče sprašuje o razlagi obveznosti sprejemanja takih „primernih“ zaščitnih ukrepov, natančneje o merilih za izvajanje sistema varstva območij, ki so jih določili pristojni nacionalni organi, je treba opozoriti, da mora imeti Komisija, kot je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 7. novembra 2000 v zadevi First Corporate Shipping (C‑371/98, Recueil, str. I-9235, točki 22 in 23), za pripravo osnutka seznama območij, pomembnih za Skupnost, ki bi lahko privedel do vzpostavitve usklajenega evropskega omrežja posebnih ohranitvenih območij, na voljo izčrpen seznam območij z ekološkim interesom na nacionalni ravni, ki je pomemben z vidika cilja direktive glede ohranjanja naravnih habitatov in prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. Samo tako je namreč mogoče uresničiti cilj iz člena 3(1) Direktive, in sicer vzdrževati ali obnoviti ugodno stanje ohranjenosti zadevnih naravnih habitatnih tipov in habitate teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti na celotnem evropskem ozemlju držav članic.

40      Sodišče je v točki 23 te sodbe tudi navedlo, da država članica zato, ker ne more natančno in podrobno poznati stanja habitatov v drugih državah članicah, sama od sebe ne sme izključiti območij, ki imajo na nacionalni ravni pomemben ekološki interes z vidika cilja ohranjanja, ne da bi ogrožala doseganje istega cilja na ravni Skupnosti.

41      Zato mora biti Komisija prepričana, da ima na voljo izčrpen seznam območij, ki se upravičeno lahko opredelijo za posebna ohranitvena območja, katerih vzpostavitev ima za cilj usklajeno evropsko omrežje. Iz tega tudi izhaja, da morajo takrat, ko je odločitev, ki jo mora Komisija sprejeti, sprejeta, območja, ki so jih opredelile države članice, odsevati stanje, na podlagi katerega so bila izdelana znanstvene ocene o potencialnih območjih, pomembnih za Skupnost.

42      Če namreč ne bi bilo tako, bi bil postopek odločanja v Skupnosti, ki ne temelji samo na celovitosti območij, kot so jih v uradnem obvestilu sporočile države članice, ampak je zanj značilna tudi izvedba ekoloških primerjav med različnimi območji, ki jih predlagajo države članice, lahko napačen in Komisija na zadevnem področju ne bi več mogla izpolnjevati nalog.

43      Treba je dodati, da se bodo v skladu s Prilogo III, faza 2, točka 1, k Direktivi „[v]sa območja s prednostnimi habitatnimi tipi in/ali vrstami, ki jih države članice opredelijo v fazi 1, [...] štela za območja, pomembna za Skupnost“. Ta območja so torej upravičena do uvrstitve na seznam, ki ga mora sprejeti Komisija.

44      Glede na navedeno so države članice v zvezi z območji, ki so jih opredelile za uvrstitev na seznam Skupnosti, dolžne sprejeti primerne zaščitne ukrepe za ohranitev ekoloških značilnosti teh območij.

45      V zvezi s tem je treba spomniti, da ekološke značilnosti območja, ki so ga opredelili pristojni nacionalni organi, v skladu s Prilogo III, faza 1, k Direktivi odražajo merila za ocenjevanje, ki so v tej prilogi določene, to je stopnja zastopanosti habitatnega tipa, njegova površina, struktura in funkcije, velikost in gostota populacije vrste na območju, značilnosti habitata, ki so pomembne za zadevno vrsto, stopnja izoliranosti populacije vrste na območju ter vrednost območja za ohranitev habitatnega tipa in zadevnih vrst.

46      Države članice zato ne smejo dovoliti posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti nekega območja, ki jih opredeljujejo navedena merila. Za tak primer gre zlasti, ko lahko poseg bodisi občutno zmanjša površino območja, bodisi privede do izginotja prednostnih vrst, ki se nahajajo na območju, bodisi na koncu privede do uničenja območja ali njegovih reprezentativnih značilnosti.

47      Na prvo in drugo vprašanje je treba torej odgovoriti, da ustrezni sistem varstva, ki se uporablja za območja z nacionalnega seznama, ki je bil na podlagi člena 4(1) Direktive posredovan Komisiji, zahteva, naj države članice ne dovoljujejo posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti teh območij.

 Tretje vprašanje

48      Nacionalno sodišče želi s tem vprašanjem razlago prava Skupnosti glede načinov za izvedbo omenjenega sistema varstva.

49      Glede izvedbe sistema varstva, ki se uporablja za obravnavana območja, imajo države članice nalogo, da sprejmejo vse potrebne ukrepe.

50      Pri tem se uporabljajo postopki, ki jih določa domači pravni red vsake države članice, vendar pod pogojem, da niso manj ugodni od tistih, ki se uporabljajo za podobne domače primere, in da v praksi ne onemogočajo ali prekomerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C-312/93, Recueil, str. I-4599, točka 12, in z dne 16. maja 2000 v zadevi Preston in drugi, C‑78/98, Recueil, str. I-3201, točka 31).

51      Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da so države članice v skladu z določbami nacionalnega prava dolžne sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečitev posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti območij z nacionalnega seznama, ki je bil predložen Komisiji. Naloga nacionalnega sodišča je, da presodi, ali gre za tak primer.

 Stroški

52      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Z ustreznim sistemom varstva, ki se uporablja za območja z nacionalnega seznama, ki je bil na podlagi člena 4(1) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst predložen Komisiji Evropskih skupnosti, se zahteva, naj države članice ne dovoljujejo posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti teh območij.

2)      Države članice so v skladu z določbami nacionalnega prava dolžne sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečitev posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti območij z nacionalnega seznama, ki je bil predložen Komisiji Evropskih skupnosti. Naloga nacionalnega sodišča je, da presodi, ali gre za tak primer.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.