1

S to pritožbo tožeče stranke Sodišču predlagajo, naj delno razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 17. marca 2005 v zadevi Agraz in drugi proti Komisiji (T-285/03, ZOdl., str. II-1063, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je zavrnilo tožbo za povračilo škode, ki so jo tožeče stranke domnevno utrpele zaradi uporabljene metode za izračun zneska proizvodne pomoči, določene z Uredbo Komisije (ES) št. 1519/2000 z dne 12. julija 2000 o določitvi minimalne cene in zneska pomoči za predelan paradižnik za tržno leto 2000/2001 (UL L 174, str. 29), ker zatrjevana škoda ni bila gotova in ker zato pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti niso bili izpolnjeni.

2

Člen 2 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/96 z dne 28. oktobra 1996 o skupni ureditvi trga za predelano sadje in zelenjavo (UL L 297, str. 29, v nadaljevanju: osnovna uredba) določa:

„1.   Sistem proizvodne pomoči se uporablja za proizvode iz Priloge I, pridobljene iz sadja in zelenjave, pridelane v Skupnosti.

2.   Proizvodna pomoč se odobri predelovalcem, ki so proizvajalcem za surovine plačali ceno, ki ni nižja od najnižje cene po pogodbah med organizacijami proizvajalcev, priznanimi ali začasno priznanimi na podlagi Uredbe (ES) št. 2200/96, na eni strani in predelovalci na drugi.

[…]“

3

Člen 4 osnovne uredbe določa:

„1.   Proizvodna pomoč ne sme presegati razlike med najnižjo ceno, plačano proizvajalcem v Skupnosti, in ceno surovin v glavnih tretjih državah proizvajalkah in izvoznicah.

2.   Znesek proizvodne pomoči se določi tako, da omogoči, da se proizvodi Skupnosti prodajo v roku, določenem v odstavku 1. Pri določanju zneska pomoči se brez poseganja v uporabo člena 5 upošteva zlasti naslednje:

3.   Proizvodna pomoč se določi glede na neto težo predelanega proizvoda. Koeficienti, ki izražajo odnos med težo uporabljenih surovin in neto težo predelanega proizvoda, se opredelijo na standardizirani osnovi. Na podlagi izkušenj se redno posodabljajo.

[…]

5.   Cena surovin v glavnih konkurenčnih tretjih državah se določi v glavnem na podlagi cen, ki se dejansko uporabljajo ob izhodu s kmetije za sveže proizvode primerljive kakovosti, ki se uporabljajo za predelavo, tehtane na podlagi količin končnih proizvodov, ki jih izvažajo navedene tretje države.

6.   Če proizvodnja Skupnosti predstavlja vsaj 50% količin proizvoda, ki sestavlja potrošniški trg Skupnosti, se gibanje cen in količine uvoza in izvoza ocenjujejo s primerjavo podatkov za koledarsko leto pred začetkom tržnega leta s podatki za preteklo koledarsko leto.

7.   V primeru predelanega paradižnika se proizvodna pomoč izračuna za:

[…]

9.   Komisija določi znesek proizvodne pomoči pred začetkom vsakega tržnega leta […]. Koeficienti iz odstavka 3, minimalne zahteve glede kakovosti in druga podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu z istim postopkom.

10.   Za proizvode, predelane iz paradižnika, skupni strošek za vsako tržno leto ne sme presegati zneska, ki bi bil dosežen, če bi bile francoske in portugalske kvote za koncentrat za tržno leto 1997/1998 naslednje:

V ta namen se pomoč, določena za paradižnikove koncentrate in njihove proizvode, v skladu z odstavkom 9 zniža za 5,37%. Po tržnem letu se lahko plača dodatek, če povečanje francoskih in portugalskih kvot ni povsem izkoriščeno.“

4

Uredba št. 1519/2000 v členu 2(1) določa, da „je [z]a tržno leto 2000/2001 proizvodna pomoč iz člena 4 [osnovne uredbe] določena v Prilogi II“. Znesek proizvodne pomoči se določi na 17,178 EUR za 100 kg paradižnikovega koncentrata z vsebnostjo suhega ekstrakta vsaj ali več kot 28%, vendar manj kot 30%.

5

Dejansko stanje iz postopka o glavni stvari je v izpodbijani sodbi predstavljeno tako:

6

Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 18. avgusta 2003 vložile tožbo, v kateri so zahtevale, naj jim Komisija plača odškodnino za škodo, ki so jo utrpele zaradi sprejetja Uredbe št. 1519/2000.

7

Po tem, ko je Sodišče prve stopnje povzelo, da uveljavljanje nepogodbene odgovornosti predpostavlja, da so izpolnjeni pogoji – ravnanje, ki se očita instituciji Skupnosti, mora biti, nezakonito, prav tako pa morata obstajati škoda in vzročna zveza med ravnanjem institucij in nastalo škodo – je ugotovilo obstoj nezakonitega ravnanja Komisije.

8

V točki 54 izpodbijane sodbe je namreč po eni strani štelo, da „je opustitev ukrepanja Komisije po tem, ko je poslala dopis z dne 4. februarja 2000, v smislu sodne prakse [pomenila] resno kršitev načel skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja“.

9

V točki 61 iste sodbe je po drugi strani ocenilo, da „s tem, da vsebina Uredbe št. 1519/2000 nikakor ne upošteva cene surovin ene glavnih držav proizvajalk in izvoznic, torej Kitajske, ta uredba ne upošteva kogentno določenih pogojev iz člena 4(1) in (2) osnovne uredbe, in da je zaradi [t]ake nezakonitosti, ki pomeni resno kršitev pravila, katerega cilj je posameznikom dati pravice, Skupnost lahko nepogodbeno odgovorna zaradi njenih škodljivih posledic“.

10

Glede domnevne škode je Sodišče prve stopnje razsodilo:

11

Ker vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti, niso bili izpolnjeni, je Sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.

12

Pritožniki predlagajo Sodišču, naj:

13

Komisija predlaga Sodišču, naj:

14

S sklepom predsednika Sodišča z dne 19. oktobra 2005 so družbe Carmine Tagliamonte & C. Srl, Cbcotti Srl, Cirio del Monte Italia SpA, Fratelli Longobardi Srl, G3 Srl, La Regina del Pomodoro Srl, La Regina di San Marzano di Antonio, Felice e Luigi Romano Snc, Lodato Gennaro & C. SpA, Pelati Sud di De Stefano Catello Sas, Prodakta SA, Rispoli Luigi & C. Srl, Saviano Pasquale Srl, Sevath SA, Silaro Conserve Srl in Transformaciones Agrícolas de Badajoz, SA, ki so umaknile pritožbo, prenehale biti stranke v zadevi C-243/05 P in so morale nositi ustrezen del stroškov vložene pritožbe.

15

Pritožniki pritožbo utemeljujejo s štirimi pritožbenimi razlogi. Prvi pritožbeni razlog temelji na zmotni uporabi prava pri opredelitvi škode. Drugi pritožbeni razlog je kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave. Tretji pritožbeni razlog temelji na izkrivljanju predlogov tožečih strank. Četrti pritožbeni razlog je, da je Sodišče prve stopnje kršilo svoja pooblastila glede neomejene pristojnosti in dolžnosti razsojanja ter da je odreklo pravno varstvo.

16

Prvi pritožbeni razlog se deli na dva dela. Prvi se nanaša na nepoznavanje sodne prakse Skupnosti in na načela, ki jih priznavajo nacionalni pravni redi na področju nepogodbene odgovornosti, če naj bi Sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem „nedvomna škoda“ in ugotovitev, da gre za škodo, enačilo z natančnim izračunom njenega zneska. Drugi del temelji na dejstvu, da Sodišče prve stopnje iz ugotovitev o nezakonitosti ravnanja Komisije ni izpeljalo posledic, kar zadeva priznanje pravice tožečih strank do odškodnine.

17

V okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga tožeče stranke navajajo, da okoliščina, da Komisija pri določitvi zneska proizvodne pomoči odloča po prosti presoji, ne omogoča sklepa, da zatrjevana škoda ni nedvomna. Če je škoda predvidljiva z zadostno in ocenljivo gotovostjo, jo je mogoče povrniti neodvisno od dejstva, da še ni bila ocenjena. V obravnavanem primeru pa je zatrjevana škoda bila natančno določena. Morebitna negotovost, ki bi ostajala še nadalje, naj bi zadevala samo določitev zneska te škode. Ker Sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nujnimi elementi za izračun tega zneska, pritožniki menijo, da bi moralo odrediti preiskovalne ukrepe ali ukrepe procesnega vodstva ali izdati vmesno sodbo.

18

Pritožniki trdijo, da taka škoda – čeprav je res, da je obstoj resnične in nedvomne škode, ko ni dejanske kršitve pravice ali zakonitega interesa, izključen – nasprotno, obstaja, če zatrjevana škoda, kakršna je ta v obravnavanem primeru, zaradi napačnega ravnanja zadevne institucije izvira iz oviranja pri izvrševanju pravice, katere obstoj je zagotovljen.

19

Pritožniki prav tako navajajo, da se s presojo Sodišča prve stopnje kršijo načela, ki jih glede pojma nedvomne škode priznavajo nacionalni pravni redi.

20

Kar zadeva utemeljevanje Komisije v odgovoru na pritožbo, po katerem tožeče stranke niso dokazale resničnega nastanka zatrjevane škode, ker niso dokazale, da znesek pomoči, določen v Uredbi št. 1519/2000, ni omogočal uresničitve cilja, ki naj bi se dosegel s proizvodno pomočjo, torej s prodajo skupnostne proizvodnje, pritožniki navajajo, da je to utemeljevanje novo in zato nedopustno.

21

V vsakem primeru naj bi bilo mogoče zgolj navedeni cilj, ob tem da se ne bi neupravičeno izključil obstoj kakršnekoli škode, upoštevati le, ko je proizvodnja Skupnosti popolnoma razprodana, čeprav bi znesek pomoči, dodeljene predelovalcem za upoštevanje razlike med minimalno ceno, ki jo je sprejela Komisija, in ceno glavnih tretjih držav, moral biti določen na ravni, nižji od tiste, za katero velja, da izvira iz uporabe upoštevnih določb.

22

Komisija zatrjuje, da v izpodbijani sodbi ni prišlo do zmotne uporabe prava.

23

Navaja, da glede na prosto presojo, ki jo ima na tem področju, škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, ni mogoče šteti za nedvomno. Poleg tega naj noben element ne bi nakazoval na to, da se bo odrekla uporabi te proste presoje. Zlasti naj ne bi nikoli dala nikakršnega zagotovila, zaradi katerega bi predelovalci lahko legitimno pričakovali, da bo za določitev pomoči za tržno leto 2000/2001 upoštevala kitajske cene.

24

Komisija poleg tega navaja, da očitek, na katerega se tožeče stranke sklicujejo, in sicer, da Sodišče prve stopnje ni določilo zneska njihove škode niti za ta namen ni sprejelo preiskovalnih ukrepov, temelji na novem pritožbenem razlogu, ki se nanaša na obstoj resnične škode, ki ga je zato treba izreči za nedopustnega.

25

V vsakem primeru bi po mnenju Komisije pritožniki morali, da bi dokazali resnični nastanek zatrjevane škode, izkazati, da se ni spoštoval cilj pomoči, ki je omogočiti prodajo proizvodov Skupnosti. Vendar pa naj pritožniki nikoli ne bi dokazali niti naj pred Sodiščem prve stopnje ne bi uveljavljali tega, da znesek pomoči, ki ga je določila Komisija, ne bi omogočal uresničitve tega cilja.

26

V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Skupnosti v smislu člena 288, drugi odstavek, ES odvisna od izpolnitve vseh pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Skupnosti, nezakonito, hkrati pa morata obstajati tudi škoda in vzročna zveza med ravnanjem institucij in nastalo škodo (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, točka 9, in sodbo z dne 30. junija 2005 v zadevi Alessandrini in drugi proti Komisiji, C-295/03 P, ZOdl., str. I-5673, točka 61).

27

Drugi pogoj glede škode zahteva, da je škoda, katere povrnitev se zahteva, resnična in nedvomna (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi De Franceschi proti Svetu in Komisiji, točka 9, in Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, točka 9), kar mora dokazati tožeča stranka (glej zgoraj navedeno sodbo Roquette Frères proti Komisiji, točka 24, in sodbo z dne 16. septembra 1997 v zadevi Blackspur DIY in drugi proti Svetu in Komisiji, C-362/95 P, Recueil, str. I-4775, točka 31).

28

V obravnavanem primeru je Sodišče prve stopnje razsodilo, da škoda, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, ni nedvomna.

29

Po eni strani je presodilo, da prosta presoja, ki jo za določitev zneska proizvodne pomoči Komisiji pušča osnovna uredba, preprečuje, da bi se z gotovostjo ugotovilo, koliko upoštevanje cene, plačane kitajskim proizvajalcem paradižnika, učinkuje na znesek te pomoči. Po drugi strani je navedlo, da je Komisija izpodbijala reprezentativnost podatkov o kitajskih cenah, na katere so se tožeče stranke oprle pri izračunu njihove škode.

30

V zvezi s tem je treba navesti, da okoliščina, da institucija Skupnosti na zadevnem področju razpolaga s širokim poljem proste presoje, kot taka še ne pomeni samodejno, da zatrjevana škoda, ki izvira iz nezakonitega ravnanja te institucije, ni nedvomna.

31

Če ne bi bilo tako, bi bila odškodninska tožba brez vsakega pomena na področju, kot je skupna ureditev trga, kjer institucije Skupnosti pri izvajanju pristojnosti sprejemanja predpisov ali odločb uživajo široko polje proste presoje, upoštevajoč zlasti za to področje značilne ekonomske odločitve in interese, ki so v ozadju.

32

Poleg tega priznanje proste presoje zadevni instituciji v določenem številu primerov ni bilo ovira, da Sodišče ne bi ugotovilo obstoja popravljive škode (glej zlasti sodbi z dne 14. maja 1975 v zadevi CNTA proti Komisiji, 74/74, Recueil, str. 533, in z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Ireks-Arkady proti Svetu in Komisiji, 238/78, Recueil, str. 2955).

33

V teh pogojih je glede na posebne okoliščine, značilne za obravnavano zadevo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2000 v zadevi Dorsch Consult proti Svetu in Komisiji, C-237/98 P, Recueil, str. I-4549, točka 25), treba preveriti, ali je Sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da prosta presoja, ki jo ima Komisija za določitev zneska proizvodne pomoči na podlagi osnovne uredbe, izključuje, da bi se škodi, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, priznala nedvomnost.

34

Glede tega je treba spomniti, da je obstoj te proste presoje enako kot pridržki Komisije glede reprezentativnosti podatkov o kitajskih cenah, ki so jih predložile tožeče stranke, Sodišču prve stopnje nedvomno preprečeval, da bi z gotovostjo ugotovilo, koliko nezakonita opustitev ukrepanja Komisije, ko ni upoštevala kitajskih cen, natančno učinkuje na znesek zadevne pomoči.

35

Poleg tega, upoštevajoč navedeno prosto presojo, ni gotovo, da bi pritožniki imeli pravico do natančnega zneska, na katerega so v postopku pred Sodiščem prve stopnje ocenili svojo škodo, torej, kot je bilo povzeto v točki 72 izpodbijane uredbe, do zneska, ki ustreza „razliki med zneskom pomoči, ki je bil določen v Uredbi št. 1519/2000, in tistim, ki bi moral biti določen, če bi Komisija upoštevala kitajske cene“.

36

Vendar pa so take ugotovitve Sodišču prve stopnje dopuščale le ugotovitev, da natančen obseg nastale škode ni gotov, ne pa sklepanja, da je negotov sam nastanek škode.

37

Kot je navedlo Sodišče prve stopnje v točki 50 izpodbijane sodbe, namreč ni sporno, da se je za Kitajsko ob določitvi zadevne pomoči štelo, da je ena glavnih tretjih držav, katerih proizvodnja je bila konkurenčna proizvodnji Skupnosti.

38

Poleg tega je dejstvo, da Komisija nezakonito ni upoštevala kitajskih cen, privedlo do ocenjene cene paradižnika glavnih tretjih držav proizvajalk in izvoznic, ki je bila znatno višja od cene, če bi se te cene upoštevale. Sodišče prve stopnje samo je v točki 67 izpodbijane uredbe navedlo, da je seznanjeno z izjavo Komisije, po kateri bi to upoštevanje lahko privedlo do znatnega „znižanja“ ocenjene cene surovin glavnih držav proizvajalk in izvoznic.

39

Pred Sodiščem prve stopnje so tožeče stranke skušale dokazati, da bi bil znesek proizvodne pomoči, upoštevajoč te elemente, če Komisija ne bi ravnala nezakonito, nujno določen na ravni, ki je višja od zneska, določenega v Uredbi št. 1519/2000.

40

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov, je bila v teh okoliščinah Komisija tista, ki bi morala, da bi izpodbila nedvomen značaj povišanja pomoči, ki so ga zatrjevale tožeče stranke, dokazati, da je bila ohranitev pomoči na ravni, določeni z Uredbo št. 1519/2000, združljiva s pravilno uporabo člena 4(2) osnovne uredbe. Vendar pa take analize očitno ni izvedla, ker se je namreč zgolj sklicevala na svojo možnost proste presoje na tem področju, kot je razvidno iz točke 67 izpodbijane odločbe.

41

Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo pravo s tem, da je na podlagi elementov, povzetih v točki 29 te sodbe, sklepalo, da zatrjevana škoda ni nedvomna.

42

Poleg tega je treba glede na to, kar je bilo navedeno v točkah od 37 do 40 te sodbe, ugotoviti, da bi bili pritožniki celo – če se v skladu s tem, kar je na obravnavi pred Sodiščem navedla Komisija, predpostavlja, da lahko dejavnik, kakršen je ta iz člena 4(2)(c) osnovne uredbe o razvoju mednarodne blagovne menjave, v okviru izračuna, ki upošteva kitajske cene, privede do drugačnega ponderiranja – nujno v boljšem položaju, če Komisija pri določitvi zneska proizvodne pomoči ne bi nezakonito neupoštevala kitajskih cen. Obstoj škode, ki jo uveljavljajo tožeče stranke, je torej nesporen in daleč od tega, da bi bil hipotetičen ali le morebiten. Kljub nadaljnji negotovosti glede natančnega obsega škode, je ta tudi gospodarsko ocenljiva.

43

Zgornje analize ne more omajati utemeljevanje Komisije, da med zadevnim tržnim letom ni bilo težav pri prodaji proizvodnje.

44

Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega utemeljevanja, je namreč treba poudariti, da ureditev proizvodne pomoči, ki se je v korist predelovalcev uvedla z osnovno uredbo, da bi se kompenzirala razlika med minimalno ceno, plačano proizvajalcem Skupnosti, in povprečno ceno, plačano v tretjih državah, z navedeno uredbo in z Uredbo Komisije (ES) št. 504/97 z dne 19. marca 1997 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 2291/96 glede sistema pomoči za proizvodnjo predelanega sadja in zelenjave (UL L 78, str. 14) izgrajuje sistem, temelječ na sklepanju predpogodb med predelovalci in proizvajalci pred sajenjem ter na določitvi proizvodnih kvot, katerega namen je zagotoviti ustrezno razmerje med proizvedenimi in predelanimi količinami in se tako izogniti težavam s prodajo zaradi morebitnega znatnega povečanja proizvodnje (glej peto uvodno izjavo osnovne uredbe in sedmo uvodno izjavo Uredbe št. 504/97).

45

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 39 sklepnih predlogov, je to spodbuda za predelovalce, da se s predpogodbami zavežejo, da kupijo omejeno proizvodnjo Skupnosti glede na resnične potrebe predelovalne industrije v zameno za pomoč, ki je ob upoštevanju zavezujočih meril, navedenih v členu 4(2) osnovne uredbe, namenjena kompenzaciji celote ali dela gospodarskega tveganja v zvezi z nakupom paradižnika v Skupnosti po ceni, ki je višja od cene proizvajalcev iz tretjih držav.

46

V teh pogojih se zaradi okoliščine, da je ta sistem načrtovanega upravljanja v zadevnem tržnem letu omogočal zagotavljanje prodaje proizvodnje Skupnosti, ne more zavrniti obstoja gospodarske škode, ki so jo zaradi določitve zneska pomoči na nezadostno raven za navedeno tržno leto utrpeli pritožniki zaradi dejstva, da Komisija s kršitvijo člena 4(2) osnovne uredbe ob tem ni upoštevala kitajskih cen.

47

Upoštevajoč zgoraj navedeno in ne da bi bilo treba presojati drugi del, je prvi pritožbeni razlog utemeljen.

48

Ne da bi bilo treba presojati druge pritožbene razloge, mora torej Sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je tožba zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da zatrjevana škoda ni bila nedvomna, in zato v delu, v katerem je odločeno, da tožeče stranke nosijo pet šestin svojih stroškov, Komisija pa poleg lastnih stroškov še šestino stroškov navedenih tožečih strank.

49

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča lahko to, kadar razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, samo dokončno odloči o zadevi, če to dovoljuje stanje postopka, ali zadevo vrne v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje.

50

Ker v zadevnem primeru določitev natančnega obsega škode, ki so jo tožeče stranke utrpele, implicira zapleteno dejansko presojo, je treba zadevo vrniti Sodišču prve stopnje, da odloči o znesku odškodnine za to škodo.

51

Ker se zadeva vrne Sodišču prve stopnje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: