Zadeva C-212/05

Gertraud Hartmann

proti

Freistaat Bayern

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundessozialgericht)

„Obmejni delavec – Uredba (EGS) št. 1612/68 – Prenos stalnega prebivališča v drugo državo članico – Brezposeln zakonec – Dodatek za vzgojo – Zavrnjena dodelitev zakoncu – Socialna ugodnost – Pogoj stalnega prebivališča“

Povzetek sodbe

1.        Prosto gibanje oseb – Delavci – Uredba št. 1612/68 – Pojem „delavec migrant“

(Uredba Sveta št. 1612/68)

2.        Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti

(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 7(2))

1.        Državljan države članice, ki je prenesel svoje stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal svojo zaposlitev v prvi državi, in odtlej opravlja svojo poklicno dejavnost kot obmejni delavec, se lahko sklicuje na status „delavca migranta“ v smislu Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.

(Glej točko 20 in točko 1 izreka.)

2.        Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelna oseba, ki prebiva v drugi državi članici in je zakonec delavca migranta, ki opravlja poklicno dejavnost v državi članici, izključena od pravice do dodatka za vzgojo iz razloga, da nima niti stalnega niti običajnega prebivališča v prvi državi članici, ker dodelitev takega dodatka, ki koristi celotni družini, ne glede na to, kateri od staršev ga zahteva, zakoncu delavca lahko zmanjša obveznost delavca, da prispeva za družinske stroške, in je torej zanj „socialna ugodnost“ v smislu navedene določbe.

Tak pogoj prebivališča je treba šteti za posredno diskriminatornega, ker lahko že samo zaradi svoje lastnosti bolj vpliva na delavce migrante ali njihove zakonce, ki pogosteje prebivajo v drugi državi članici, kot na domače delavce, in ker lahko posledično postavi v slabši položaj zlasti delavce migrante.

V primeru nacionalne zakonodaje, ki zasleduje cilje družinske politike in dodatek za vzgojo dodeljuje osebam, ki so dejansko vzpostavile vez z nacionalno družbo, in v skladu s katero je tudi pomemben prispevek na nacionalni trg dela veljaven element integracije v družbo, se dodelitev zadevnega dodatka ne sme zavrniti paru, ki ne prebiva na nacionalnem ozemlju, vendar eden od njiju opravlja v tej državi poklicno dejavnost s polnim delovnim časom.

(Glej točke 26, od 30 do 33, od 36 do 38 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 18. julija 2007(*)

„Obmejni delavec – Uredba (EGS) št. 1612/68 – Prenos stalnega prebivališča v drugo državo članico – Brezposeln zakonec – Dodatek za vzgojo – Zavrnjena dodelitev zakoncu – Socialna ugodnost – Pogoj stalnega prebivališča“

V zadevi C-212/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundessozialgericht (Nemčija) z odločbo z dne 10. februarja 2005, ki je prispela na Sodišče 17. maja 2005, v postopku

Gertraud Hartmann

proti

Freistaat Bayern,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts in P. Kūris, predsedniki senatov, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann (poročevalec), J. Makarczyk, G. Arestis, A. Borg Barthet, M. Ilešič in L. Bay Larsen, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. junija 2006,

ob upoštevanju stališč, so jih predložili:

–        za G. Hartmann M. Eppelein, Assessor,

–        za nemško vlado M. Lumma, zastopnik,

–        za špansko vlado F. Díez Moreno, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado M. de Mol, zastopnica,

–        za vlado Združenega kraljestva najprej C. Jackson, zastopnica, skupaj z E. Sharpston, QC, nato C. Gibbs, zastopnica, skupaj s T. Wardom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in D. Martin, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. septembra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za predhodno odločanje se nanaša na razlago Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Hartmannovo in Freistaat Bayern glede zavrnitve slednjega, da ji izplača dodatek za vzgojo njenih otrok.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 7(1) in (2) Uredbe št. 1612/68 določa:

„1.      Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.      Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

 Nacionalna ureditev

4        Kot izhaja iz predložitvenega sklepa, člen 1(1) zakona o dodatku in dopustu za vzgojo (Bundeserziehungsgeldgesetz, v nadaljevanju: BErzGG), kot je veljal ob nastanku dejstev iz spora o glavni stvari, določa, da lahko za dodatek za vzgojo zaprosi vsaka oseba s stalnim ali običajnim prebivališčem v Nemčiji, ki v okviru svojega gospodinjstva skrbi za otroka in zagotavlja njegovo varstvo in vzgojo ter ne izvršuje poklicne dejavnosti oziroma je ne izvršuje za polni delovni čas.

5        Poleg tega imajo na podlagi člena 1(4) BErzGG, kot je veljal v času dejstev spora o glavni stvari, pravico do dodatka za vzgojo tudi državljani držav članic Evropske unije in obmejni delavci, ki prihajajo iz držav, ki imajo skupno mejo z Nemčijo, če izvršujejo v tej državi članici poklicno dejavnost, ki presega mejo nepomembnosti.

6        Na podlagi člena 1(7) BErzGG, kot je bil spremenjen 12. oktobra 2000, je zakonec osebe, ki je zaposlena v nemški javni upravi, upravičen do dodatka za vzgojo, čeprav prebiva v drugi državi članici. Vendar se v skladu s členom 24(1) BErzGG, kot je bil spremenjen 12. oktobra 2000, ta določba ne uporablja, če so otroci rojeni pred 1. januarjem 2001.

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

7        Hartmannova je avstrijska državljanka, od leta 1990 poročena z nemškim državljanom, ki je prej prebival v Nemčiji. Od leta 1990 par živi v Avstriji s svojimi tremi otroki, rojenimi v marcu 1991, maju 1993 in septembru 1997. Mož tožeče stranke dela kot uradnik v Nemčiji (pri Deutsche Bundespost od leta 1986 in pri Deutsche Telekom AG od leta 1995).

8        S sklepom z dne 25. septembra 1991, spremenjenim na podlagi ugovora s sklepom z dne 7. januarja 1992, in s sklepom z dne 20. septembra 1993, spremenjenim na podlagi ugovora s sklepom z dne 26. januarja 1994 je Freistaat Bayern zavrnil dodelitev dodatka za vzgojo iz BErzGG, kot je veljal v času dejstev spora o glavni stvari, Hatmannovi za njena prva dva otroka.

9        S sklepoma z dne 10. in 23. junija 1998, spremenjenima na podlagi ugovora s sklepom z dne 7. septembra 1998, so bili zavrnjeni predlogi tožeče stranke za ponoven preizkus, kot tudi njen zahtevek za dodatek za vzgojo za prvo leto življenja njenega najmlajšega sina. Zavrnitev dodelitve tega dodatka za vzgojo je obrazložena z dejstvom, da Hartmannova ne prebiva v Nemčiji in ne opravlja poklicne dejavnosti v tej državi članici.

10      Ker je Sozialgericht München z odločbo z dne 14. februarja 2001 zavrnilo tožbo Hartmannove, je slednja zoper to odločbo vložila pritožbo na Bayerische Landessozialgericht, ki jo je prav tako zavrnilo s sodbo z dne 1. julija 2003. To sodišče je menilo, da Hartmannova na podlagi nemškega prava ne more biti upravičena do dodatka za vzgojo, ker ni prebivala v Nemčiji. Zadevnega dodatka ji tudi na podlagi prava Skupnosti ne bi bilo mogoče dodeliti.

11      Po mnenju navedenega sodišča se Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1249/92 z dne 30. aprila 1992 (UL L 136, str. 28, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71) v tej zadevi naj ne bi uporabljala, ker Hartmannova ni bila zaposlena in njenega moža kot uradnika naj ne bi bilo mogoče šteti za „delavca“ v smislu Priloge I, točke 1, C („Nemčija“) k Uredbi št. 1408/71.

12      Bayerische Landessozialgericht je dodalo, da tudi člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 ne bi mogel biti podlaga za pravico do dodatka za vzgojo, ker Uredba št. 1408/71 prevlada nad navedeno uredbo.

13      Tožeča stranka je na Bundessozialgericht vložila predlog za revizijo.

14      V teh okoliščinah je Bundessozialgericht prekinilo odločanje in Sodišču postavilo naslednji vprašanji za predhodno odločanje:

„1.      Ali se v smislu Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti za obdobja med januarjem 1994 in septembrom 1998 kot delavec migrant šteje tudi nemški državljan, ki je ohranil svoje obstoječe delovno razmerje poštnega uradnika v Nemčiji in se leta 1990 za stalno preselil iz Nemčije v Avstrijo ter od takrat naprej opravljal svoj poklic kot obmejni delavec?

2.      V primeru da se na prvo vprašanje odgovori pritrdilno:

Ali gre za posredno diskriminacijo v smislu člena 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68, če je poklicno nedejaven zakonec osebe, omenjene pod prvim vprašanjem, ki živi v Avstriji in ima avstrijsko državljanstvo, v zadevnem času izključen od prejemanja nemškega dodatka za vzgojo otroka, ker v Nemčiji ni imel niti stalnega niti začasnega prebivališča?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

15      S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se državljan države članice, ki je prenesel svoje stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal svojo zaposlitev v prvi državi in odtlej opravlja poklic kot obmejni delavec, lahko sklicuje na status „delavca migranta“ v smislu Uredbe št. 1612/68.

16      Nemška vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti so v svojih pisnih stališčih – ter nizozemska vlada na obravnavi – zatrjevale, da gre za izvrševanje pravice do prostega pretoka delavcev zgolj, če se oseba premešča v drugo državo članico z namenom izvrševanja poklicne dejavnosti. Posledično oseba, kot je Hartmann, ki ni nikdar prenehal opravljati zaposlitve v državi članici, katere državljan je, in ki je zgolj prenesel svoje stalno prebivališče v državo članico svojega zakonca, ne bi mogla koristiti določb Skupnosti na področju prostega pretoka delavcev.

17      Glede tega je treba poudariti, da je treba obrazložitev preizkusiti v smislu sodbe z dne 21. februarja 2006 v zadevi Ritter-Coulais (C-152/03, ZOdl., str. I-1711). V tej zadevi je Sodišče, ki je raziskalo položaj tožečih strank iz spora o glavni stvari v smislu načela prostega pretoka delavcev iz člena 48 Pogodbe ES (po spremembi člen 39 ES), v točkah 31 in 32 te sodbe poudarilo, da vsak državljan Skupnosti – ne glede na njegovo prebivališče in državljanstvo –, ki je izkoristil pravico do prostega gibanja delavcev in ki je opravljal poklicno dejavnost v drugi državi, kot je tista, v kateri je njegovo prebivališče, sodi v področje uporabe navedene določbe. Posledično tožeči stranki iz spora o glavni stvari, ki sta delali v drugi državi članici, kot je tista, v kateri je njuno dejansko prebivališče, sodita v področje uporabe člena 48 Pogodbe.

18      V tem primeru je spor o glavni stvari nastal zaradi osebe, ki po prenosu svojega stalnega prebivališča prebiva v državi članici in opravlja poklicno dejavnost v drugi državi članici. Hartmannova nastanitev v Avstriji iz zasebnih razlogov ni opravičilo za to, da se mu ne bi priznal položaj delavca migranta, ki ga je pridobil v trenutku, ko je po prenosu svojega stalnega prebivališča v Avstrijo začel v celoti izvrševati pravico do prostega pretoka delavcev, ker je zaradi opravljanja poklicne dejavnosti potoval v Nemčijo.

19      Iz tega izhaja, da za obdobje od januarja 1994 do septembra 1998 položaj obmejnega delavca, kot je Hartmann, spada na področje uporabe določb Pogodbe ES o prostem pretoku delavcev in posledično Uredbe št. 1612/68.

20      Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se državljan države članice, ki je prenesel svoje stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal svojo zaposlitev v prvi državi, in odtlej opravlja svojo poklicno dejavnost kot obmejni delavec, lahko sklicuje na status „delavca migranta“ v smislu Uredbe št. 1612/68.

 Drugo vprašanje

21      Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali v okoliščinah, kot so v sporu o glavni stvari, člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelni zakonec delavca migranta, ki prebiva v Avstriji in je državljan te države članice, izključen od pravice do nemškega dodatka za vzgojo, ker v Nemčiji nima ne stalnega ne običajnega prebivališča.

22      Sodišče je že presodilo, da je nemški dodatek za vzgojo socialna „ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 (glej sodbo z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala, C-85/96, Recueil, str. I‑2691, točka 26).

23      Nemška vlada in vlada Združenega kraljestva sta poudarili, da bi bilo dejstvo, da obmejni delavec s stalnim prebivališčem in z zaposlitvijo v dveh različnih državah članicah koristi enake socialne ugodnosti v obeh državah članicah in jih kombinira, nepravično. Da bi se odpravila ta nevarnost in glede na dejstvo, da Uredba št. 1612/68 ne vsebuje usklajevalnih pravil za preprečevanje kumuliranja plačil, bi lahko bila izključena možnost „izvoza“ dodatka za vzgojo v državo članico prebivališča obmejnega delavca.

24      Glede tega je treba poudariti, da lastnost obmejnega delavca Hartmannu ne preprečuje sklicevanja na enako obravnavanje na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 glede dodelitve socialnih ugodnosti. Sodišče je že odločilo, da se obmejni delavci lahko sklicujejo na določbe člena 7 Uredbe št. 1612/68 enako kot vsak drug delavec, ki ga navaja ta določba. Četrta uvodna izjava te uredbe izrecno določa, da morajo pravico do prostega pretoka delavcev „brez diskriminacije uživati stalni, sezonski in obmejni delavci in tisti, ki s svojim delom opravljajo storitve“, in člen 7 te uredbe se brez izjeme nanaša na „delavca, ki je državljan države članice“ (sodba z dne 27. novembra 1997 v zadevi Meints, C-57/96, Recueil, str. I‑6689, točka 50).

25      Treba je poudariti, da je v sporu o glavni stvari za dodatek za vzgojo zaprosila Hartmannova, ki je kot soproga delavca, za katerega se uporablja Uredba št. 1612/68, zgolj posredni upravičenec enakega obravnavanja, ki ga delavcu migrantu priznava člen 7(2) te Uredbe. Posledično se pravica do nemškega dodatka za vzgojo razširi na tožečo stranko zgolj, če je ta dodatek za njenega soproga „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 (glej po analogiji sodbo z dne 26. februarja 1992 v zadevi Bernini, C-3/90, Recueil, str. I‑1071, točka 26).

26      V zadevi v glavni stvari gre za tak primer. Dajatev, kot je nemški dodatek za vzgojo, ki s tem, da nadomesti stroške družine, enemu od staršev omogoča, da se posveti vzgoji majhnega otroka (glej v tem smislu sodbo z dne 10. oktobra 1996 v zadevi Hoever in Zachow, C-245/94 in C‑312/94, Recueil, str. I-4895, točke od 23 do 25), in koristi celi družini, ne glede na to, kateri od staršev zaprosi zanj. Dodelitev takega dodatka zakoncu delavca lahko zmanjša obveznost prispevanja za družinske stroške, ki bremeni tega delavca, in je torej zanj „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Bernini, točka 25).

27      Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 določa, da delavec migrant uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci. Ker je dodatek za vzgojo „socialna ugodnost“ v smislu te določbe, mora biti delavec migrant v položaju, v kakršnem je Hartmann, in posledično njegova soproga iz razlogov, navedenih v točkah 25 in 26 te sodbe, upravičen, da koristi ta dodatek, tako kot domači delavec.

28      Vendar iz Sodišču predloženega spisa izhaja, da je dodelitev dodatka za vzgojo v skladu z nemško zakonodajo mogoča le, če imajo njegovi upravičenci prebivališče na nacionalnem ozemlju. Ker lahko taka ureditev povzroči posredno diskriminacijo delavcev, ki ne prebivajo v Nemčiji, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je taka ureditev lahko upravičena in ali izpolnjuje pogoj sorazmernosti.

29      Treba je poudariti, da pravilo enakega obravnavanja iz člena 39 Pogodbe in iz člena 7 Uredbe št. 1612/68 ne prepoveduje zgolj očitne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat (zgoraj navedena sodba Meints, točka 44).

30      Določbo nacionalnega prava, če ni objektivno upravičena in sorazmerna z zasledovanim ciljem, je treba šteti za posredno diskriminatorno, ker lahko že samo zaradi svoje lastnosti bolj vpliva na delavce migrante kot na domače delavce in ker lahko posledično postavi v slabši položaj zlasti delavce migrante (zgoraj navedena sodba Meints, točka 45).

31      Tak je pogoj prebivališča, kot je pogoj v sporu o glavni stvari, ki ga, kot poudarja predložitveno sodišče, lažje spoštujejo nemški delavci oziroma njihovi zakonci, ki prebivajo najpogosteje v Nemčiji, kot pa delavci iz drugih držav članic oziroma njihovi zakonci, ki pogosteje prebivajo v drugi državi članici (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen, C-337/97, Recueil, str. I-3289, točki 23 in 24).

32      Glede na pojasnila predložitvenega sodišča je nemški dodatek za vzgojo instrument nacionalne družinske politike, ki želi spodbujati rodnost v državi. Prvi cilj tega dodatka je omogočiti staršem, da sami pazijo svoje otroke in se s tem odpovejo svoji poklicni dejavnosti ali jo zmanjšajo, da bi se posvetili vzgoji svojih otrok v začetnem obdobju po njihovem rojstvu.

33      Nemška vlada v bistvu dodaja, da se dodatek za vzgojo dodeli zato, da se da prednost osebam, ki so z izbiro svojega prebivališča vzpostavile dejanski stik z nemško družbo. V tem okviru bi bil pogoj prebivališča, kot je v postopku v glavni stvari, opravičljiv.

34      Neodvisno od vprašanja, ali bi cilji, ki jih zasleduje nemška zakonodaja, lahko upravičili nacionalno ureditev na podlagi izključno pogoja prebivališča, je treba ugotoviti, da se nemški zakonodajalec glede na pojasnila predložitvenega sodišča pri dodelitvi dodatka za vzgojo ni omejil na strogo uporabo pogoja prebivališča, ampak je sprejel izjeme, ki omogočajo, da jih koristijo tudi obmejni delavci.

35      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da na podlagi člena 1(4) BErzGG, v različici, ki je veljala v času dejstev spora o glavni stvari, obmejni delavci, ki opravljajo poklicno dejavnost v Nemčiji, prebivajo pa v drugi državi članici, lahko zaprosijo za nemški dodatek za vzgojo, če je njihova poklicna dejavnost več kot zgolj nepomembna zaposlitev.

36      Posledično se zdi, da se v skladu z nemško zakonodajo, ki je veljala v času dejstev spora o glavni stvari, prebivališče ni štelo kot edina navezovalna okoliščina v zadevni državi članici in da je bil pomemben prispevek na nacionalni trg dela ravno tako veljaven element integracije v družbo navedene države članice.

37      V teh pogojih se dodelitev zadevnega dodatka za vzgojo iz spora o glavni stvari ne sme zavrniti paru, kot sta zakonca Hartmann, ki ne prebiva v Nemčiji, vendar eden od njiju opravlja v tej državi poklicno dejavnost s polnim delovnim časom.

38      Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da v okoliščinah, kot so v sporu o glavni stvari, člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelna oseba, ki prebiva v drugi državi članici in je zakonec delavca migranta, ki opravlja poklicno dejavnost v državi članici, izključena od pravice do socialne ugodnosti, ki ima lastnosti nemškega dodatka za vzgojo, iz razloga, da nima niti stalnega niti običajnega prebivališča v državi članici.

 Stroški

39      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1)      Državljan države članice, ki je prenesel svoje stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal svojo zaposlitev v prvi državi in odtlej opravlja svojo poklicno dejavnost kot obmejni delavec, se lahko sklicuje na status „delavca migranta“ v smislu Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.

2)      V okoliščinah, kot so v sporu o glavni stvari, člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelna oseba, ki prebiva v drugi državi članici in je zakonec delavca migranta, ki opravlja poklicno dejavnost v državi članici, izključena od pravice do socialne ugodnosti, ki ima lastnosti nemškega dodatka za vzgojo, iz razloga, da nima niti stalnega niti običajnega prebivališča v državi članici.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.