Zadeva C-97/05

Mohamed Gattoussi

proti

Stadt Rüsselsheim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Verwaltungsgericht Darmstadt)

„Evro-mediteranski sporazum – Delavec s tunizijskim državljanstvom, ki ima dovoljenje za bivanje v državi članici in za opravljanje poklicne dejavnosti v njej – Načelo prepovedi diskriminacije v zvezi z delovnimi pogoji, plačilom in odpustitvijo – Časovna omejitev veljavnosti dovoljenja za bivanje“

Povzetek sodbe

1.        Mednarodni sporazumi – Sporazumi Skupnosti – Neposredni učinek

(Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Tunizija, člen 64(1))

2.        Mednarodni sporazumi – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Tunizija – Tunizijski delavci, zaposleni v državah članicah

(Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Tunizija, člen 64(1))

1.        Določbo sporazuma, ki ga Skupnosti sklenejo s tretjimi državami, je treba šteti za neposredno uporabno, če glede na svoje besedilo in predmet ter vrsto sporazuma vsebuje jasno in nedvoumno obveznost, katere izpolnitev ali učinki niso odvisni od sprejetja nadaljnjega predpisa.

To velja za člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med ES in Tunizijo.

(Glej točke od 25 do 28.)

2.        Člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med ES in Tunizijo je treba razlagati tako, da lahko vpliva na pravico do bivanja tunizijskega državljana na ozemlju države članice, če mu je ta država članica na svojem ozemlju dovolila opravljati poklicno dejavnost za obdobje, ki presega obdobje veljavnosti njegovega dovoljenja za bivanje. Seveda je iz samega besedila člena 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma in skupne izjave, ki so jo pogodbenice sprejele v sklepni listini tega sporazuma, razvidno, da namen te določbe same po sebi ni urediti pravico do bivanja tunizijskih državljanov v državah članicah.

Zato Evro-mediteranski sporazum, katerega namen ni izvajanje prostega gibanja delavcev, državi članici načeloma ne prepoveduje, da sprejme ukrepe v zvezi s pravico do bivanja tunizijskega državljana, ki mu je prej dovolila vstop na svoje ozemlje in opravljanje poklicne dejavnosti v njej, okoliščina, da tak ukrep zadevno osebo zavezuje, da svoje delovno razmerje konča pred datumom, določenim v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila z delodajalcem v državi članici gostiteljici, pa načeloma ne vpliva na tako razlago.

Vendar če je država članica gostiteljica delavcu migrantu najprej odobrila natančno določene pravice na ravni zaposlitve, ki bi bile širše od tistih, podeljenih za začasno bivanje, ne more znova odločati o položaju tega delavca iz drugih razlogov, kot so razlogi varstva legitimnih nacionalnih interesov, in sicer razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Bilo bi namreč nedopustno, da bi države članice sprejele načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma, pri čemer pa bi z določbami nacionalnega prava omejevale njegov polni učinek.

(Glej točke od 35 do 37, 39, 40, 43 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 14. decembra 2006(*)

„Evro-mediteranski sporazum – Delavec s tunizijskim državljanstvom, ki ima dovoljenje za bivanje v državi članici in za opravljanje poklicne dejavnosti v njej – Načelo prepovedi diskriminacije v zvezi z delovnimi pogoji, plačilom in odpustitvijo – Časovna omejitev veljavnosti dovoljenja za bivanje“

V zadevi C-97/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Darmstadt (Nemčija) z odločbo z dne 25. januarja 2005, ki je prispela na Sodišče 23. februarja 2005, v postopku

Mohamed Gattoussi

proti

Stadt Rüsselsheim

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Lenaerts, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič in E. Levits (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. marca 2006,

ob upoštevanju stališč, so jih predložili:

–        za M. Gattoussija P. von Schumann, odvetnica,

–        za nemško vlado M. Lumma, C. Schulze-Bahr in U. Bender, zastopniki,

–        za grško vlado G. Karipsiadis in T. Papadopoulou, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti G. Rozet in V. Kreuschitz, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. aprila 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 64(1) Evro‑mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo na drugi, ki je bil podpisan 17. julija 1995 v Bruslju ter v imenu Evropske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo odobren s Sklepom 98/238/ES, ESPJ, Sveta in Komisije z dne 26. januarja 1998 (UL L 97, str. 1, v nadaljevanju: Evro‑mediteranski sporazum).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Gattoussijem, državljanom Tunizije, in Stadt Rüsselsheim (občina Rüsselsheim, Nemčija) v zvezi z odlokom župana te občine o a posteriori omejitvi veljavnosti dovoljenja za bivanje M. Gattoussija, ki je imel na dan sprejetja tega odloka delovno dovoljenje za nedoločen čas in bil zaposlen.

 Pravni okvir

 Evro-mediteranski sporazum

3        Člen 64 Evro-mediteranskega sporazuma iz poglavja I, naslovljenega „Delavci“, pod naslovom VI, „Sodelovanje v socialnih in kulturnih zadevah“, določa:

„1.      Vsaka država članica [v zvezi z] delovn[imi] pogoj[i], plačil[i] in odpustit[vijo] delavce tunizijske narodnosti, ki so zaposleni na njenem ozemlju, obravnava na enak način kot svoje državljane, brez diskriminacije [na podlagi] narodnosti.

2.      Za vse tunizijske delavce, ki jim je [na ozemlju države članice] dovoljeno začasno [opravljali poklicno dejavnost], v zvezi z delovnimi pogoji in plačili veljajo določbe odstavka 1.

3.      Tunizija na enak način obravnava delavce, ki so državljani katerekoli države članice in so zaposleni na njenem ozemlju.“

4        Člen 66 Evro-mediteranskega sporazuma določa tudi:

„Določbe tega poglavja ne veljajo za državljane pogodbenice, ki nezakonito bivajo ali nezakonito delajo na ozemlju države gostiteljice.“

5        Skupna izjava o členu 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma, ki so jo pogodbenice sprejele v sklepni listini tega sporazuma (v nadaljevanju: skupna izjava), poleg tega določa:

„[Glede prepovedi] diskriminacije v zvezi [z odpustitvijo] se [ni mogoče] sklicevati na člen 64(1) [za] podaljšanje dovoljenja za bivanje. Dodeljevanje, podaljšanje ali zavrnitev dovoljenja za bivanje ureja zakonodaja vsake države članice [ter] dvostranski [sporazumi] in konvencije […]“

6        Na podlagi člena 91 Evro-mediteranskega sporazuma je skupna izjava sestavni del tega sporazuma.

 Ustrezne določbe nemškega prava

7        Člen 12(2) zakona o tujcih (Ausländergesetz) v različici z dne 23. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1842, v nadaljevanju: AuslG) določa:

„Dovoljenje za bivanje je začasno ali, če zakon tako določa, stalno. Kadar eden od bistvenih pogojev, ki veljajo za izdajo dovoljenja za bivanje, njegovo podaljšanje ali določitev njegove veljavnosti, ni izpolnjen, se lahko veljavnost dovoljenja za začasno bivanje omeji a posteriori.“

8        V skladu s členom 19(1) AuslG ob prenehanju zakonske skupnosti zakoncev, zakonec, ki je tuji državljan, pridobi neodvisno pravico do bivanja, zlasti če je živel na zveznem ozemlju v zakoniti zakonski skupnosti najmanj dve leti ali če se mu mora, da ne bi bil postavljen v posebej težek položaj, omogočiti podaljšanje bivanja, v primerih, ko navedenemu zakoncu ni mogoče izdati dovoljenja za stalno bivanje.

9        V skladu s členom 284 tretje knjige socialnega zakonika (Sozialgesetzbuch), v različici z dne 24. marca 1997 (BGBl. I, str. 594, v nadaljevanju: SGB III), lahko tujci opravljajo poklicno dejavnost le, če imajo dovoljenje agencije za delo, in se lahko zaposlijo le, če imajo tako dovoljenje. V odstavku 5 tega člena je podrobneje določeno, da je dovoljenje mogoče izdati le, če ima tujec dovoljenje za bivanje.

 Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10      M. Gattoussi se je 30. avgusta 2002 poročil z nemško državljanko. Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije v Tunisu mu je na podlagi združitve družine izdalo vizum za vstop v Nemčijo.

11      Občina Rüsselsheim, to je občina, v kateri sta se zakonca odločila ustaliti, je M. Gattoussiju 24. septembra 2002 izdala dovoljenje za bivanje z veljavnostjo treh let.

12      Arbeitsamt Darmstadt (urad za delo v Darmstadtu) je M. Gattoussiju 22. oktobra 2002 izdal delovno dovoljenje za nedoločen čas, na katerem je bilo navedeno, da se uporablja člen 284 SGB III.

13      M. Gattoussi je 11. marca 2003 podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, ki je bila nato podaljšana do 31. marca 2005.

14      Občina Rüsselsheim je, potem ko jo je soproga M. Gattoussija obvestila, da s soprogom od 1. aprila 2004 živita ločeno, z odločbo z dne 23. junija 2004 veljavnost dovoljenja za bivanje M. Gattoussija omejila na dan vročitve te odločbe, z obveznostjo, da takoj zapusti nemško ozemlje, sicer bo izgnan v Tunizijo.

15      Ta odločba je temeljila na ugotovitvi, da je bil na eni strani prvotni razlog, na podlagi katerega je bilo M. Gattoussiju dodeljeno dovoljenje za bivanje, zdaj napačen, ker ni več živel s svojo soprogo, in na drugi strani, da se z delovnim dovoljenjem za nedoločen čas v nemškem pravnem redu ne daje nobena pravica niti do nadaljnjega opravljanja plačane poklicne dejavnosti niti do podaljšanja bivanja – ne glede na dovoljenje za bivanje in ne glede na to, da bi prevladalo nad pogoji za njegovo dodelitev.

16      V navedeni odločbi se je upoštevalo tudi dejstvo, da M. Gattoussi ni imel nobene neodvisne pravice do bivanja. M. Gattoussi naj se namreč ne bi mogel sklicevati na določbe AuslG, ker na eni strani s soprogo v Nemčiji ni živel v zakonski skupnosti vsaj dve leti, ki je obdobje, določeno z zakonom, in ker naj se na drugi strani ne bi znašel v posebej težkem položaju v smislu navedenega zakona.

17      M. Gattoussi naj se niti ne bi mogel sklicevati na Evro-mediteranski sporazum, ker prepoved diskriminacije, ki jo določa člen 64(1), tunizijskim državljanom ne daje nobene pravice do bivanja.

18      M. Gattoussi je na Regierungspräsidium Darmstadt vložil pritožbo zoper to odločbo, pri čemer je zatrjeval, da naj bi bil zaradi prenehanja bivanja v Nemčiji postavljen v posebej težek položaj, saj bi bilo ob upoštevanju okoliščin težko ali celo nemogoče živeti v zakonski skupnosti s soprogo in plačati dolgove, ki so nastali zaradi poroke.

19      Pritožba M. Gattoussija je bila zavrnjena z odločbo z dne 17. decembra 2004, ker nobena določba nacionalnega prava ni omogočala, da bi se mu priznala pravica do bivanja, in ker župan občine Rüsselsheim s tem, da je sprejel odločbo o omejitvi veljavnosti njegovega dovoljenja za bivanje, ni prekoračil svoje diskrecijske pravice.

20      M. Gattoussi je zoper to odločbo vložil pritožbo na Verwaltungsgericht Darmstadt (upravno sodišče Darmstadt), s tem da je zatrjeval, da ker opravlja poklicno dejavnost s polnim delovnim časom v Nemčiji, kjer se je popolnoma integriral in kjer se namerava po prenehanju svoje zakonske zveze spet poročiti, bi bil zaradi vrnitve v Tunizijo postavljen v posebej težek položaj, tako na finančni ravni kot na ravni družinskih razmerij.

21      V okviru te tožbe je Verwaltungsgericht Darmstadt prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali člen 64 Evro-mediteranskega sporazuma s Tunizijo vpliva na pravico do bivanja?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je mogoče iz prepovedi diskriminacije, določene v členu 64 Evro-mediteranskega sporazuma […], sklepati o položaju v zvezi s pravico do bivanja, ki nasprotuje časovnemu omejevanju pravice do prebivanja, če ima tunizijski državljan delovno dovoljenje za nedoločen čas, dejansko opravlja poklicno dejavnost in ima v trenutku odločitve v skladu s pravom tujcev pravico do začasnega bivanja?

3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali se lahko pri določitvi položaja v zvezi s pravico do bivanja, ki izhaja iz člena 64 Evro-mediteranskega sporazuma […], določi poznejši datum, kot je datum izdaje odločbe na podlagi prava tujcev, ki časovno omejuje pravico do bivanja?

4.      Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je treba pri uporabi pridržka iz razlogov varstva legitimnih nacionalnih interesov upoštevati načela, določena v zvezi s členom 39(3) ES?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

22      Nacionalno sodišče s temi vprašanji, ki jih je treba preizkusiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba v sporu o glavni stvari v zvezi z razlago člena 40(1) Sporazuma o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Kraljevino Maroko, podpisanega v Rabatu 27. aprila 1976 in potrjenega v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2211/78 z dne 26. septembra 1978 (UL L 264, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum EGS-Maroko), uporabiti utemeljitev iz sodbe Sodišča z dne 2. marca 1999 v zadevi El-Yassini (C-416/96, Recueil, str. I-1209) in, bolj podrobno, ali člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma nasprotuje temu, da država članica gostiteljica časovno omeji veljavnost dovoljenja za bivanje tunizijskega državljana, ki mu je dovolila bivati na njenem ozemlju za določeno obdobje in opravljati dejavnost kot zaposlena oseba za nedoločeno obdobje, pri čemer je prvotni razlog njegove pravice do bivanja prenehal, preden je prenehalo veljati njegovo dovoljenje za bivanje.

23      Da bi lahko koristno odgovorili na predloženo vprašanje, je treba najprej presoditi, ali se lahko posameznik pred sodišči države članice sklicuje na člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma, in nato, če je odgovor na vprašanje pritrdilen, ugotoviti obseg načela prepovedi diskriminacije, ki ga določa ta določba.

 Neposredni učinek člena 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma

24      Poudariti je treba, da mora Sodišče, ker vprašanje učinka določb Evro-mediteranskega sporazuma v pravnem redu pogodbenic sporazuma s tem sporazumom ni bilo urejeno, tega obravnavati na enaki podlagi kot vsako vprašanje glede razlage, ki zadeva uporabo sporazumov v Skupnosti (glej po analogiji zlasti sodbi z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I-8395, točka 34, in z dne 12. aprila 2005 v zadevi Simutenkov, C-265/03, Recueil, str. I‑2579, točka 20).

25      V tem pogledu je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbo sporazuma, ki ga Skupnosti sklenejo s tretjimi državami, šteti za neposredno uporabno, če glede na svoje besedilo in predmet ter vrsto sporazuma vsebuje jasno in nedvoumno obveznost, katere izpolnitev ali učinki niso odvisni od sprejema nadaljnjega predpisa (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 27. septembra 2001 v zadevi Gloszczuk, C-63/99, Recueil, str. I-6369, točka 30, z dne 8. maja 2003 v zadevi Wählergruppe Gemeinsam, C-171/01, Recueil, str. I-4301, točka 54, in zgoraj navedeno sodbo Simutenkov, točka 21).

26      Najprej, glede besedila člena 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma se zdi, da je besedilo te določbe skoraj enako besedilu Sporazuma EGS-Maroko in le razširja načelo prepovedi diskriminacije na področje odpustitve. Sodišče je priznalo, da navedeni člen 40, prvi odstavek, izpolnjuje pogoje za priznanje neposrednega učinka (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točka 27).

27      Drugič, v zvezi s predmetom in naravo Evro-mediteranskega sporazuma je treba poudariti, da v skladu s členom 96(2) tega sporazuma ta nadomešča Sporazum o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Tunizijo, ki je bil v imenu Skupnosti potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2212/78 z dne 26. septembra 1978 o sklenitvi sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Tunizijo (UL L 265, str. 2, v nadaljevanju: Sporazum EGS-Tunizija) in v katerem je torej določeno, da je med drugim njegov namen spodbujati gospodarsko, socialno, kulturno in finančno sodelovanje. Navedeni sporazum o sodelovanju je bil v bistvu enak Sporazumu EGS-Maroko, katerega namen in naravo je Sodišče – še zlasti glede sodelovanja na področju delovne sile – presodilo za združljiva z neposrednim učinkom, ki izhaja iz besedila člena 40, prvi odstavek (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točke od 28 do 31). Tako je zlasti v primeru Evro-mediteranskega sporazuma, ki v nasprotju s Sporazumom EGS-Maroko na podlagi člena 1(1) določa zvezo med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Tunizijo na drugi strani.

28      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ima člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma neposredni učinek.

 Obseg člena 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma

29      Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi El-Yassini odločilo, da je bilo treba v skladu s pravom Skupnosti, ki je veljalo v času, ko je bila sprejeta sodna odločba, člen 40, prvi odstavek, Sporazuma EGS-Maroko razlagati v tem smislu, da načeloma ne nasprotuje temu, da država članica zavrne podaljšanje dovoljenja za bivanje maroškemu državljanu, ki mu je navedena država članica dovolila vstop na njeno ozemlje in opravljanje poklicne dejavnosti v njej, ker prvotni razlog za podelitev pravice za bivanje ne obstaja več ob izteku veljavnosti dovoljenja za bivanje. Sodišče pojasnjuje, da bi bilo drugače le, če bi – v primeru, da ne bi obstajali razlogi za varstvo legitimnih nacionalnih interesov, kot so javni red, javna varnost in javno zdravje – taka zavrnitev vplivala na pravico dejansko imeti zaposlitev v tej državi članici gostiteljici, ki je bila zadevni osebi podeljena z delovnim dovoljenjem, ki naj bi ga izdali pristojni nacionalni organi za obdobje, ki presega obdobje veljavnosti dovoljenja za bivanje (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točka 67).

30      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so okoliščine postopka v glavni stvari primerljive s tistimi, ki jih je Sodišče preizkusilo v zgoraj navedeni sodbi El‑Yassini.

31      V teh dveh primerih je država članica gostiteljica namreč s tem, da je državljanu tretje države omejila pravico do bivanja, zmanjšala pravico opravljati poklicno dejavnost, čeprav mu je bila ta pravica podeljena z delovnim dovoljenjem.

32      Vendar nemška vlada zatrjuje, da med členom 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma in členom 40, prvi odstavek, Sporazuma EGS-Maroko obstajajo nekatere razlike, ki naj bi nasprotovale temu, da bi se razlaga, podana v zvezi s zadnjo določbo v zgoraj navedeni sodbi El-Yassini, uporabljala tudi glede člena 64(1).

33      Na eni strani naj bi bil v skupni izjavi v zvezi s členom 64(1) Evro‑mediteranskega sporazuma izražen namen, ki ga imata pogodbenici v tem sporazumu, in sicer preprečiti, da bi se tunizijski državljani pri uveljavljanju pravice do bivanja sklicevali na prepoved diskriminacije, določene v tem členu.

34      Na drugi strani zaradi njenega besedila, polnega učinka in sistemizacije za navedeno določbo ni mogoče šteti, da bi lahko imela kakršenkoli učinek na raven pravice do bivanja tunizijskih državljanov.

35      Kot poudarja nemška vlada, je iz samega besedila člena 64(1) Evro‑mediteranskega sporazuma in skupne izjave v zvezi z njim razvidno, da namen te določbe same po sebi ni urediti pravico do bivanja tunizijskih državljanov v državah članicah.

36      Ugotoviti je torej treba, kot je Sodišče v zvezi s Sporazumom EGS-Maroko odločilo v zgoraj navedeni sodbi El-Yassini, da Evro-mediteranski sporazum, katerega namen ni izvajanje prostega gibanja delavcev, državi članici načeloma ne prepoveduje, da sprejme ukrepe v zvezi s pravico do bivanja tunizijskega državljana, ki mu je prej dovolila vstop na svoje ozemlje in opravljanje poklicne dejavnosti v njej (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točke od 58 do 62).

37      Okoliščina, da tak ukrep zadevno osebo zavezuje, da svoje delovno razmerje konča pred datumom, določenim v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila z delodajalcem v državi članici gostiteljici, načeloma ne vpliva na tako razlago (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točka 63).

38      Vendar v nasprotju s tem, kar zatrjuje nemška vlada, iz te razlage ni razvidno, da se tunizijski državljan nikakor ne bi mogel sklicevati na prepoved diskriminacije, določeno v členu 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma, da bi izpodbijal ukrep, ki ga je sprejela država članica, da bi omejila njegovo pravico do bivanja.

39      Bilo bi namreč nedopustno, da bi države članice sprejele načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma, pri čemer pa bi z določbami nacionalnega prava omejevale njegov polni učinek. Na eni strani bi šlo za kršitev določb sporazuma, ki so ga sklenile Skupnosti in njene države članice, na drugi strani pa za ogrožanje enotne razlage tega načela.

40      Podrobneje, kot je Sodišče že odločilo, če je država članica delavcu migrantu najprej odobrila natančno določene pravice na ravni zaposlitve, ki bi bile širše od tistih, podeljenih za začasno bivanje, naj ne bi mogla znova odločati o položaju tega delavca iz drugih razlogov, kot so razlogi varstva legitimnih nacionalnih interesov, in sicer razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja (zgoraj navedena sodba El-Yassini, točke 64, 65 in 67).

41      Glede na ustaljeno sodno prakso sklicevanje nacionalnega organa na javni red predpostavlja vsekakor resnično in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljne družbene interese (glej v tem smislu sodbe z dne 28. oktobra 1975 v zadevi Rutili, 36/75, Recueil, str. I-1279, točka 28; z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli, C‑340/97, Recueil, str. I-957, točka 57, in z dne 25. julija 2002 v zadevi MRAX, C‑459/99, Recueil, str. I-6591, točka 79).

42      V zvezi z načeloma varstva legitimnega pričakovanja in pravne varnosti se merilo iz točke 40 toliko bolj uporablja, kadar – tako kot v obravnavani zadevi – je država članica gostiteljica dovoljenje za bivanje omejila a posteriori.

43      Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je treba člen 64(1) Evro‑mediteranskega sporazuma razlagati tako, da lahko vpliva na pravico do bivanja tunizijskega državljana na ozemlju države članice, če mu je ta država članica na svojem ozemlju dovolila opravljati poklicno dejavnost za obdobje, ki presega obdobje veljavnosti njegovega dovoljenja za bivanje.

 Stroški

44      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 64(1) Evro-mediteranskega sporazuma z dne 17. julija 1995 o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo je treba razlagati tako, da lahko vpliva na pravico do bivanja tunizijskega državljana na ozemlju države članice, če mu je ta država članica na svojem ozemlju dovolila opravljati poklicno dejavnost za obdobje, ki presega obdobje veljavnosti njegovega dovoljenja za bivanje.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.