This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62005CC0183
Opinion of Mr Advocate General Léger delivered on 21 September 2006.#Commission of the European Communities v Ireland.#Failure of a Member State to fulfil obligations - Directive 92/43/EEC - Articles 12(1) and (2), 13(1)(b) and 16 - Conservation of natural habitats and of wild fauna and flora - Protection of species.#Case C-183/05.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Léger - 21. septembra 2006.
Komisija Evropskih skupnosti proti Irski.
Neizpolnitev obveznosti države -Direktiva 92/43/EGS - Členi 12(1) in (2), 13(1)(b) in 16 - Ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst - Varstvo vrst.
Zadeva C-183/05.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Léger - 21. septembra 2006.
Komisija Evropskih skupnosti proti Irski.
Neizpolnitev obveznosti države -Direktiva 92/43/EGS - Členi 12(1) in (2), 13(1)(b) in 16 - Ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst - Varstvo vrst.
Zadeva C-183/05.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2006:597
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PHILIPPA LÉGERJA,
predstavljeni 21. septembra 2006(1)
Zadeva C‑183/05
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Irski
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Strogo varstvo vrst v interesu Skupnosti“
1. Komisija Evropskih skupnosti s to tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Irska s tem, da ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za prenos člena 12(1) Direktive 92/43/EGS(2), in da je ohranila določbe svoje zakonodaje, ki niso združljive z določbami členov 12(1) in 16 te direktive, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi navedene direktive.
I – Pravni okvir
2. Glavni cilj direktive o habitatih je spodbujati vzdrževanje biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na ozemlju držav članic, kjer velja Pogodba o Evropski uniji.(3)
3. Vidra, vse vrste kitov, usnjača(4), smrdlja(5), polž Kerry(6) in vse vrste netopirjev so med vrstami, naštetimi v Prilogi IV(a) k direktivi o habitatih. Vrste, navedene v tej prilogi, so živalske vrste v interesu Skupnosti, ki jih je treba strogo varovati.
4. Člen 12 direktive o habitatih določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje:
(a) vse oblike namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi;
(b) namerno vznemirjanje teh vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo;
(c) namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave;
(d) poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč.
2. Za te vrste države članice prepovejo posedovanje, prevoz in prodajo ali izmenjavo osebkov, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo, razen za osebke, ki so bili zakonito vzeti iz narave pred začetkom izvajanja te direktive.
3. Prepovedi iz odstavka 1(a) in (b) ter odstavka 2 se uporabljajo za vse razvojne oblike živali, za katere velja ta člen.
4. Države članice vzpostavijo sistem za spremljanje naključnega ujetja in ubitja živalskih vrst iz Priloge IV(a). Glede na zbrane informacije države članice nadaljujejo z raziskavami ali potrebnimi ohranitvenimi ukrepi, da se zagotovi, da naključno ujetje in ubitje nima znatnega škodljivega vpliva na zadevno vrsto.“
5. S členom 13 Direktive o habitatih se zahteva tudi strogo varstvo rastlinskih vrst iz Priloge IV(b). Tako je prepovedano:
„(a) namerno trganje, zbiranje, rezanje, ruvanje ali uničevanje teh rastlin v naravi na njihovem naravnem območju razširjenosti;
(b) posedovanje, prevoz in prodaj[a] ali izmenjav[a] osebkov teh vrst, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo, razen za osebke, ki so bili zakonito vzeti iz narave pred začetkom izvajanja te direktive.“
6. Člen 16(1) Direktive o habitatih določa:
„Če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b):
(a) zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov;
(b) da preprečijo resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja;
(c) zaradi interesov zdravja ljudi in javne varnosti ali zaradi drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje;
(d) zaradi raziskovanja in izobraževanj, zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter za to potrebno vzrejo, vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin;
(e) da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi.“
7. Člen 16(2) Direktive o habitatih določa, da kadar države članice uporabijo odstavek 1 navedenega člena, vsaki dve leti pošljejo Komisiji poročilo o odstopanjih. Komisija poda mnenje o teh odstopanjih najpozneje v 12 mesecih od prejema poročila in o tem poroča odboru, ki ji pomaga.
8. V členu 16(3) Direktive o habitatih so navedene informacije, ki jih mora vsebovati poročilo.
9. Direktiva o habitatih je začela veljati 21. maja 1994.
II – Predhodni postopek
10. Komisija je 18. oktobra 2002 ugotovila več pomanjkljivosti pri prenosu Direktive o habitatih v irsko zakonodajo. Prvič, Irska naj v prenos členov 12(2) in 13 ne bi vključila vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih, ki jih na Irskem ni mogoče najti v naravnem okolju. Drugič, Irska naj ne bi sprejela posebnih ukrepov za vzpostavitev sistema strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih, kot se zahteva v členu 12(1) te direktive. Tretjič, Irska naj ne bi vzpostavila sistema za spremljanje naključnega ujetja in ubitja živalskih vrst iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih, kot se zahteva v členu 12(4) navedene direktive. Nazadnje, Komisija je ugotovila, da so v irski zakonodaji določbe, ki so v nasprotju s členoma 12 in 16 Direktive o habitatih. Zato je Irsko v pisnem opominu pozvala, naj predloži svoja stališča v zvezi s tem.
11. Irski organi so z dopisom z dne 20. decembra 2002 potrdili, da so posebne določbe irske zakonodaje, ki so namenjene prenosu členov 12(2) in 13 Direktive o habitatih, omejene na tiste vrste iz Priloge IV(a) in (b) k tej direktivi, ki jih je mogoče najti na irskem ozemlju. Komisijo so opozorili na obstoj določb o pooblastilih v irski zakonodaji, ki po potrebi omogočajo razširitev sistema strogega varstva, zahtevanega v členih 12(2) in 13 navedene direktive.
12. Poleg tega so irski organi sprejeli niz ukrepov, namenjenih učinkovitemu izvajanju sistema strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih na podlagi člena 12(1) te direktive.
13. Ker je Komisija menila, da odgovor Irske ni zadovoljiv, je z dopisom z dne 11. julija 2003 nanjo naslovila obrazloženo mnenje, v katerem je še enkrat navedla pripombe iz svojega pisnega opomina. Irsko je pozvala, naj v dveh mesecih od prejema obrazloženega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem.
14. Irska je 12. septembra 2003 odgovorila na obrazloženo mnenje, pri čemer je Komisiji sporočila, da je bil predlagan prenos členov 12(2) in 13(1)(b) Direktive o habitatih za vse vrste iz Priloge IV(a) in (b) k tej direktivi, in sicer z uredbami. Navedla je tudi, da zavrača razlago Komisije, po kateri sta v irsko zakonodajo nepravilno prenesena člena 12 in 16 Direktive o habitatih. Irska je poleg tega predložila načrt varstva iz leta 2002 za smrdljo in obvestila Komisijo o nadzornih mehanizmih in pobudah, ki jih je sprejela na tem področju v zvezi s to vrsto ter z vrstami netopirjev, vidro in usnjačo. Irska je dodala, da informacije o polžu Kerry in kitih še sledijo.
15. Irska je 8. januarja 2004 Komisiji poslala dodatna pojasnila v zvezi z obrazloženim mnenjem. Navedla je, da so v pripravi štirje akcijski načrti za posamezne vrste (v nadaljevanju: ANPV), ki bi morali biti končani marca 2004, in sicer za sesalca, ptico, ribo in rastlino, na podlagi katerih bodo uvedeni ANPV za vidro, vrste netopirjev, smrdljo, polža Kerry in praprot Killarney Fern(7), ti pa bi morali biti po vsej verjetnosti končani septembra 2005. Kar zadeva kite, je Irska navedla, da ima s temi vrstami posebne težave in da je nedavno začela raziskovati, kako jih najbolje zaščititi v irskih vodah.
16. Ker je Komisija menila, da na podlagi prejetega odgovora ni mogoče sklepati, da je Irska izpolnila svoje obveznosti, ki izhajajo iz Direktive o habitatih, se je odločila vložiti to tožbo.
III – Tožba
17. Komisija v podporo svoji tožbi navaja tri očitke, ki se nanašajo na:
– nepopoln prenos členov 12(2) in 13 Direktive o habitatih, kar zadeva vrste iz Priloge IV k tej direktivi, ki jih na Irskem navadno ni mogoče najti;
– neobstoj posebnih ukrepov, namenjenih učinkovitemu izvajanju sistema strogega varstva, zahtevanega v členu 12(1) navedene direktive;
– obstoj določb v irski zakonodaji, ki so nezdružljive s členoma 12 in 16 Direktive o habitatih.
18. Glede na odgovore, ki jih je navedla Irska, Komisija meni, da je irsko pravo zdaj usklajeno s členoma 12(2) in 13 te direktive. Zato je Komisija umaknila prvi očitek svojega predloga.
19. Torej bom preostala očitka preučil v zgoraj navedenem vrstnem redu.
IV – Presoja
A – Drugi očitek
20. Najprej je treba opozoriti na člen 249, tretji odstavek, Pogodbe ES, v skladu s katerim je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod prenosa zadevne direktive v nacionalno pravo. Čeprav se v skladu z ustaljeno sodno prakso(8) za prenos direktive v nacionalno pravo ne zahteva nujno formalni in dobesedni prevzem njene vsebine in za ta prenos zadostuje splošni pravni kontekst, to velja ob pogoju, da je dejansko zagotovljena polna uporaba direktive na dovolj jasen in natančno opredeljen način.
21. Glede tega je treba v vsakem posameznem primeru opredeliti naravo določbe iz direktive, na katero se nanaša tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, da bi se ugotovil obseg obveznosti, ki jih imajo države članice.(9)
22. Iz četrte in enajste uvodne izjave Direktive o habitatih izhaja, da so ogroženi habitati in vrste del naravne dediščine Skupnosti ter da je sprejetje ukrepov za spodbujanje ohranjanja prednostnih naravnih habitatov in prednostnih vrst, ki so v interesu Skupnosti, naloga vseh držav članic. Tako je Sodišče presodilo, da je v zvezi z navedeno direktivo in natančneje njenim členom 12(1) natančnost prenosa zlasti pomembna v primeru, kot je ta, ko je državam članicam poverjeno, da vsaka na svojem ozemlju upravlja skupno dediščino.(10)
23. Iz tega je razvidno, da so države članice v okviru Direktive o habitatih, ki določa zapletena in tehnična pravila na področju prava okolja, zlasti dolžne paziti, da je njihova zakonodaja, ki zagotavlja prenos te direktive, jasna in natančno opredeljena.(11)
24. Natančneje, prenos člena 12(1) te direktive državam članicam nalaga ne samo sprejetje popolnega pravnega okvira, ampak tudi izvajanje konkretnih in posebnih ukrepov varstva.(12) Sodišče je presodilo tudi, da sistem strogega varstva v smislu navedenega člena 12(1) predpostavlja sprejetje povezanih in usklajenih preventivnih ukrepov.(13)
25. V skladu s členom 2(1) in (2) Direktive o habitatih je cilj ukrepov, namenjenih prenosu člena 12(1) te direktive, varstvo biotske raznovrstnosti z vzdrževanjem ali obnavljanjem ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.
26. Na podlagi člena 1(e) in (i) navedene direktive se „stanje ohranjenosti“ šteje za „ugodno“, če so „naravno območje razširjenosti [habitata] in površine, ki jih na tem območju pokriva, stabilne ali se povečujejo“ ter če „podatki o populacijski dinamiki [zadevne] vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot preživetja sposobna sestavina svojih naravnih habitatov“.
27. Po mojem mnenju vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in vrst, navedenih v Prilogi IV k Direktivi o habitatih, zahteva izvajanje poostrenih ukrepov za nadzor in spremljanje. Menim namreč, da je želel zakonodajalec Skupnosti s pripravo seznama vrst, ki jih je treba strogo varovati, vzpostaviti razlikovanje med temi vrstami ter drugimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, predvsem zato, ker so vrste iz Priloge IV k tej direktivi in njihovi naravni habitati ranljivejši.(14)
28. Poleg tega menim, da je mogoče strogo varstvo vrst iz Priloge IV zagotoviti predvsem z dobrim poznavanjem vsake vrste, njenih počivališč in razmnoževališč ter morebitnih nevarnosti, ki bi jim bila lahko izpostavljena. Po mojem mnenju to zahteva dolgoročno spremljanje zadevnih vrst. Poleg tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Združenemu kraljestvu presodilo, da „je obveznost spremljanja [iz člena 11 Direktive o habitatih] bistvena za polni učinek [navedene direktive] in da mora biti predmet podrobnega, razumljivega in natančnega prenosa.“(15)
29. V obravnavanem primeru ni sporno, da je na ozemlju Irske mogoče najti več vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih. Ni sporno, da so v smislu števila osebkov in območja razširjenosti najpomembnejši netopirji in kiti, pri katerih so vse vrste zaščitene s Prilogo IV. Preostale vrste iz Priloge IV, ki jih je mogoče najti na Irskem, so vidra, smrdlja, usnjača in polž Kerry.
30. Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba zdaj presoditi utemeljenost drugega očitka, ki se nanaša na neobstoj posebnih ukrepov, namenjenih učinkovitemu izvajanju sistema strogega varstva, zahtevanega v členu 12(1) Direktive o habitatih.
31. Komisija v podporo temu očitku navaja sedem trditev.
1. Prva trditev
32. Komisija očita Irski, da ne izvaja sistema strogega varstva v skladu s členom 12 Direktive o habitatih, kar zadeva usnjačo in polža Kerry, ker ti vrsti nista navedeni v prvi preglednici European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997.
33. V zvezi s to trditvijo Komisija navaja, da je zadovoljna z odgovorom, ki ga je podala Irska, kar zadeva usnjačo in polža Kerry. Zato mislim, da utemeljenosti te trditve ni treba presojati.
2. Druga trditev
34. Komisija se sklicuje na obstoj sistema vzporednega odstopanja na podlagi irskega zakona o prostoživečih živalskih in rastlinskih vrstah iz leta 1976, kakor je bil spremenjen z zakonom o prostoživečih živalskih in rastlinskih vrstah iz leta 2000 (v nadaljevanju: Wildlife Act 1976), s katerim se spodkopava sprejetje posebnih ukrepov za učinkovito izvajanje sistema strogega varstva vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih.
35. Ker je ta trditev oblikovana enako kot tretji očitek, ju je treba po mojem mnenju združiti in skupaj presoditi njuno utemeljenost.
3. Tretja trditev
36. Kot navaja Komisija, ANPV, ki bi bili učinkovito sredstvo za prenos člena 12(1) Direktive o habitatih, še niso končani, razen ANPV za smrdljo. Posebni ukrepi, ki jih je sprejela Irska, naj bi tvorili nepovezano in pomanjkljivo celoto, ki je ni mogoče šteti za ustrezen sistem strogega varstva v smislu Direktive o habitatih. Po mnenju Komisije je zadovoljivo samo stanje v zvezi s smrdljo.
37. Komisija trdi, da izraz „je v pripravi“, ki ga uporablja Irska pri utemeljevanju prihodnje objave drugih ANPV, ne daje nobene gotovosti glede datuma objave in končne oblike prihodnjih ANPV.
38. Irska priznava, da je treba načrte za vrste iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih še urediti in objaviti. Pojasnjuje tudi, da je v pripravi program objave drugih ANPV, ki so namenjeni zajetju vseh vrst iz navedene Priloge IV.
39. Enako kot Komisija menim, da je ANPV učinkovito sredstvo za izpolnjevanje zahteve strogega varstva iz člena 12(1) Direktive o habitatih. S tem načrtom se namreč zagotovijo pomembne informacije o vrsti, njenih habitatih, počivališčih in razmnoževališčih ter se določijo posebna priporočila, katerih cilj je zagotoviti uspešno ohranjanje zadevne vrste.
40. Menim, da ANPV, ki ga je Irska pripravila za smrdljo,(16) izpolnjuje zahteve iz navedenega člena 12(1). S tem načrtom sta bila omogočena preučevanje razmnoževališč smrdlje in izkopavanje novih ribnikov, koristnih zanjo. Leta 2004 je bil za to vrsto začet program sistematičnega spremljanja njenih razmnoževališč, ki je bil podaljšan na leti 2005 in 2006.
41. Vendar Irska glede preostalih vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih priznava, da je treba zadevne načrte še urediti in objaviti, pri čemer pojasnjuje, da je program objave drugih ANPV, s katerimi bodo zajete vse vrste iz Priloge IV, „v pripravi“.
42. Zadošča spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob poteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.(17)
43. Ker torej ANPV za vrste iz Priloge IV k Direktivi o habitatih niso bili končani do roka, določenega v obrazloženem mnenju, in sicer do 11. septembra 2003, je tretja trditev utemeljena.
4. Četrta trditev
44. Komisija meni, da obstoj mreže uradnikov, ki so zaposleni s polnim delovnim časom in zadolženi za ohranjanje vrst, sam po sebi ne dokazuje, da so bili sprejeti posebni ukrepi za učinkovito izvajanje sistema strogega varstva, zahtevanega v členu 12(1) Direktive o habitatih. Komisija na primer omenja priročnik za smrdljo,(18) iz katerega je razvidno, da imajo pristojni organi „tudi druge naloge in so odgovorni za obsežna območja ter […] nimajo dovolj časa, da bi lahko sistematično nadzirali populacije smrdelj.“
45. Irska te trditve Komisije ne izpodbija tehtno.
46. Navaja namreč, da so njeni uradniki dejavni in da učinkovito varujejo vrste, zlasti smrdljo, tako da imajo ključno vlogo pri varovanju te vrste. Sicer priznava, da člani irske nacionalne mreže paznikov in uradnikov, ki so zadolženi za ohranjanje narave, izvajajo „pasivno spremljanje“, a meni, da to počno učinkovito.
47. Iz spisa je razvidno,(19) da Irska samo zatrjuje, da se ti člani zavedajo, kakšno je stanje ohranjenosti živalskih vrst, in da opazijo vsako večjo spremembo ravni ohranjenosti neke vrste.
48. Kot je bilo že navedeno, je Sodišče presodilo, da je obveznost spremljanja habitatov in vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih bistvena za polni učinek te direktive. Menim, da pomanjkanje časa, ki je omenjeno v priročniku, dokazuje, da človeški viri, dodeljeni spremljanju in nadzoru vrst iz navedene priloge ter njihovih habitatov, ne zadoščajo za izpolnjevanje zahteve strogega varstva v smislu člena 12(1) Direktive o habitatih. Po mojem mnenju v spisnem gradivu nič ne kaže na to, da se izvaja sistematično in trajno spremljanje stanja ohranjenosti habitatov in vrst, niti na to, da se podatki, pridobljeni s pasivnim spremljanjem, ki ga izvajajo uradniki, dosledno zbirajo in urejajo, da bi se izpolnila zahteva strogega varstva.
49. Zato menim, da je tudi ta trditev utemeljena.
5. Peta trditev
50. Komisija Irski očita, da študij vplivov na vrste pred odobritvijo gradbenih ali rušitvenih projektov ne opravlja sistematično. Kot navaja Komisija, so lahko presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju: PVO), opravljene v skladu z Direktivo 85/337/EGS,(20) koristne pri opozarjanju organov na posebne nevarnosti za razmnoževališča in počivališča vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih. Vendar Komisija zatrjuje, da niso vsi projekti predmet PVO.
51. Poleg tega naj bi irski organi, tudi kadar so PVO opravljene, od nosilcev gradbenih projektov zahtevali informacije o zaščitenih vrstah šele po izdaji gradbenega dovoljenja za projekt, kar naj bi ogrožalo učinkovitost PVO kot orodja za zbiranje informacij.
52. Komisija kot primere navaja tri projekte. Naprej trdi, da je bil projekt gradnje hotela na posestvu Lough Rynn res predmet PVO, ki je pokazala negativne učinke na populacije netopirjev. Kljub temu naj irski organi pred izdajo soglasja za izvedbo ne bi zahtevali nobenih dodatnih informacij in naj se ne bi nikjer sklicevali na obveznost spoštovanja pogojev iz člena 16 Direktive o habitatih. Komisija nato omenja projekt obvoznice Ennis, zaradi katerega naj bi bila uničena kotišča malega podkovnjaka.(21) Nazadnje navaja polaganje plinovoda v zalivu Broadhaven v okviru plinskega projekta Corrib, posledica česar naj bi bilo vznemirjanje počivališč in razmnoževališč kitov na tem področju.
53. Kar zadeva projekt na posestvu Lough Rynn, Irska trdi, da je Irish Planning Appeals Board (odbor za gradbene projekte, v nadaljevanju: Board) ob izdaji dovoljenja za ta projekt upošteval vse elemente, ki so jih predstavile udeležene stranke, ter se prepričal, da sta Direktiva o habitatih in Direktiva 85/337/EGS ustrezno upoštevani.
54. Poleg tega Irska meni, da je svet okraja Leitrim, lokalni organ, pristojen za presojo ustreznosti celovite študije populacij netopirjev na območju, za sprejemanje odločitev v zvezi s tem in za sklenitev dogovora z nosilcem projekta o ukrepih za ublažitev ogrožanja. Ta študija naj bi bila opravljena pred začetkom projekta. Irska navaja tudi, da lahko lokalni organ, pristojen za urejanje prostora, ukrepa po uradni dolžnosti za odpravo nepravilnosti, če se posebne zahteve iz vseh povezanih določb ne spoštujejo.
55. Iz spisnega gradiva je razvidno,(22) da je Board odobril navedeni projekt leta 2002, medtem ko je bila študija, s katero je bil dokazan negativen vpliv na netopirje, opravljena šele leta 2004, in da so se dela začela leta 2003.
56. Irska ne izpodbija ugotovitev celovite študije,(23) ki jo je junija 2004 predložil nosilec gradbenega projekta. Ta študija, ki je bila opravljena po izdaji dovoljenja, kaže, da bosta obnova nekaterih objektov in posek nekaterih dreves privedla do popolnega izginotja teh habitatov, ki se uporabljajo kot počivališča in razmnoževališča. V njej je poudarjeno tudi, da bosta hrup in svetloba, ki sta posledica človekovih dejavnosti, znatno vplivala na vrste netopirjev.
57. V skladu s členom 12(1)(d) Direktive o habitatih menim, da irski organi ne bi smeli odobriti gradbenega projekta na posestvu Lough Rynn, vsaj ne brez veljavnega odstopanja. V tem primeru ni sporno, da odstopanja, določena v členu 16 te direktive, za navedeni projekt ne veljajo.
58. Irska tega očitka ne izpodbija resno, saj samo poudarja ustreznost celovite študije, ki so jo preučili lokalni organi, in delovanja Boarda.
59. Poleg tega je glede obvoznice Ennis iz spisnega gradiva razvidno,(24) da je bil ta projekt predmet PVO, ki je pokazala, da bi gradnja te obvoznice povzročila uničenje kotišč malega podkovnjaka. Glede na elemente, ki jih je predstavila Komisija in jih Irska ni izpodbijala, je očitno, da so irski organi odobrili odstopanje šele 7. julija 2004, to je precej po izdaji gradbenega dovoljenja. Nič ne kaže na to, da so irski organi ob izdaji dovoljenja menili, da bi morali zahtevati veljavno odstopanje.
60. Enako velja za plinski projekt Corrib, ki zadeva polaganje plinovoda v zalivu Broadhaven. Ni sporno, da je v tem zalivu mogoče najti več vrst kitov, ki so zaščitene s Prilogo IV k Direktivi o habitatih. Za izvedbo projekta je bila predvidena uporaba razstreliva. Iz dopisa z dne 3. novembra 2003,(25) ki ga je Irska poslala Generalnemu direktoratu za okolje Komisije, je razvidno, da je Marine Licence Vetting Committee (odbor za nadzor pomorskih dovoljenj) navedel, da ima hrup zaradi uporabe razstreliva negativen vpliv na kite. Namerna uporaba razstreliva na območju, kjer je mogoče najti vrste, zaščitene s Prilogo IV k Direktivi o habitatih, je v nasprotju s členom 12(1)(b) te direktive. Vendar je iz dopisa z dne 3. novembra 2003 jasno razvidno, da je bil projekt odobren brez odstopanja na podlagi člena 16 navedene direktive.
61. Presoji projekta obvoznice Ennis in plinskega projekta Corrib kažeta, da obstaja nezanemarljivo tveganje vznemirjanja na območjih počivališč in razmnoževališč zaščitenih vrst. Poleg tega to presojo potrjujeta dejstvi, da so po eni strani irski pomorski organi menili, da je treba predvideti ukrepe za ublažitev ogrožanja kitov in tako „kar najbolj zmanjšati vpliv“ nanje, ter da je po drugi strani služba National Park and Wildlife Service (v nadaljevanju: NPWS) nosilcu projekta obvoznice Ennis naložila cel niz ukrepov za varstvo habitatov vrst netopirjev.
62. Glede na vse te dejavnike menim, da je ta trditev, kar zadeva projekt na posestvu Lough Rynn, obvoznico Ennis ter plinski projekt Corrib, utemeljena.
6. Šesta trditev
63. Komisija v okviru šeste trditve meni, da irski organi, razen za malega podkovnjaka in smrdljo, nimajo potrebnih informacij v zvezi z nekaterimi vrstami iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih, njihovimi počivališči in razmnoževališči ter nevarnostmi, ki so jim izpostavljene.
64. Prvič, Komisija Irski očita, da nima dovolj informacij o vrstah netopirjev. Spremljanje, ki ga je napovedala Irska in ki vključuje avtomobilsko vožnjo prek šestih preučevanih območij, t. i. „car transect“, naj bi bilo precej omejeno in naj ne bi omogočalo lociranja kotišč. Poleg tega Komisija meni, da na podlagi trditev Irske, po katerih bodo po eni strani s tem programom „pravočasno“ zagotovljeni ključni podatki o populacijskih vedenjih, po drugi strani pa bi bil „mogoč“ napredek pri zbiranju pridobljenih podatkov od tedaj do konca leta 2005, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bo Irska vzpostavila ustrezen sistem strogega varstva, ki bi bil boljši od sedanjega pilotnega programa. Naveden naj ne bi bil noben točen datum, kdaj bo vzpostavljen sistem primernega spremljanja.
65. Drugič, Komisija ugotavlja, da je bila študija, s katero je bila potrjena navzočnost vider na irskem ozemlju, opravljena precej pred začetkom veljavnosti Direktive o habitatih. Zato meni, da ni mogoče sklepati, da so vidrina počivališča in razmnoževališča danes predmet ustreznega celovitega spremljanja. Samo izjava, da naj bi bilo do konca leta 2005 predloženo poročilo o študiji, začeti leta 2004, naj ne bi zadoščala za zanesljivo ugotovitev, da bosta uvedena sistem in program primernega spremljanja.
66. Tretjič, Komisija v zvezi s polžem Kerry meni, da Irska ni dokazala, da je vzpostavila sistem zbiranja informacij, ki je v vseh pogledih primerljiv z obstoječim sistemom za smrdljo. Pasivno spremljanje, ki ga izvajajo irski organi, in zaposlitev biologa, specializiranega za nevretenčarje, naj ne bi dajala nobene gotovosti glede rednega zagotavljanja podatkov, zbranih z usklajenim in povezanim spremljanjem, o navzočnosti polža Kerry, njegovih počivališčih in razmnoževališčih ter morebitnih nevarnostih, ki bi jim lahko bil izpostavljen.
67. Nazadnje Komisija Irski očita, da ni uvedla programa celovitega, ustreznega in trajnega spremljanja kitov, na podlagi katerega bi bilo mogoče zasnovati sistem strogega varstva teh vrst. Komisija pozdravlja aktivni program spremljanja in program evidentiranja za kite ob irskih obalah, ki ju izvajajo prostovoljci, vendar meni, da teh programov ni mogoče šteti za programe celovitega spremljanja.
68. Čeprav Komisija pozdravlja tudi finančno podporo NPWS pri projektu spremljanja majhnih kitov v zalivu Galway in njeno sodelovanje pri spremljanju kitov v zalivu Roaring Water, navaja, da taki začasni programi, ker so geografsko omejeni in njihov dolgoročni obstoj ni zagotovljen, ne morejo pomeniti sistema celovitega spremljanja.
69. Komisija poleg tega navaja, da študija, opravljena leta 2005, kaže na vrzeli v poznavanju kitov, navzočih v irskih vodah, čeprav so ukrepi Irske zaradi obsega odprtih in priobalnih voda te države članice ter števila vrst, ki jih je mogoče najti v njih, za kite bistvenega pomena. Komisija dodaja, da je obseg sredstev NPWS za varstvo morskega okolja še posebej majhen. Nadzorniki, imenovani „wildlife rangers“ (terensko osebje NPWS), imajo predvsem kopenske naloge in nimajo (ali imajo malo) opreme ali izkušenj, potrebnih za plovbo po morju.
70. Irska glede šeste trditve priznava, da pilotni projekt spremljanja netopirjev ne more nadomestiti temeljitejše spremljevalne dejavnosti. Vendar pa meni, da program „car transect“ omogoča pridobivanje dovolj obsežnih podatkov o navzočnosti nekaterih vrst netopirjev in njihovi razširjenosti ter da ga je mogoče še izboljšati. Irska dodaja, da je navedeni program presegel fazo pilotnega programa, da se izvaja že tretje leto in da omogoča pravočasno zbiranje ključnih podatkov o dogajanjih v zvezi s temi populacijami.
71. Poleg tega naj bi Irska z Bat Conservation Ireland sklenila dogovor o razširitvi podatkovne baze o kotiščih. Pogodba o pripravi podatkovne baze, v kateri bodo združena zbrana opažanja o netopirjih, naj bi bila predvidena za konec leta 2006. Irska navaja še, da bo konec leta 2005 pripravljeno poročilo s priporočili strokovnjaka v zvezi z zahtevami za spremljanje in ukrepi za ohranjanje netopirjev.
72. Glede vidre Irska zatrjuje, da bi morala biti študija o tej vrsti končana konec leta 2005 in da je poročilo, pripravljeno na njeni podlagi, predvideno za začetek leta 2006. Navedena študija naj ne bi bila prva, pač pa nadaljevanje dveh predhodnih študij, opravljenih v letih 1980/1981 in 1990/1991. Poleg tega naj bi radijsko sledenje vidram omogočalo opravljanje podrobne študije o počivališčih, dnevnih vedenjskih vzorcih, medsebojnem vplivu znotraj populacij in premikih. Irska navaja še, da bi, če bi število osebkov te vrste upadlo, začela nove raziskave, da bi se opredelila narava tega upada in sprejeli potrebni ukrepi.
73. Irska trdi tudi, da strokovnjak biolog pripravlja ANPV za polža Kerry. Ta ANPV naj bi bil v eni od zadnjih faz priprave in naj bi potrjeval, da se vrsta še naprej uspešno razmnožuje na krajih, kjer je njena navzočnost znana. Irska upa, da bo navedeni ANPV, ki bo vključeval priporočila v zvezi s programom spremljanja, objavljen leta 2006.
74. Ponovno opozarjam, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. V obravnavanem primeru se je ta rok iztekel 11. septembra 2003.
75. Ugotoviti je treba, da ob izteku navedenega roka posebni ukrepi glede informacij za namene strogega varstva vidre, polža Kerry in vrst netopirjev še vedno niso bili sprejeti.
76. Poleg tega je iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Združenemu kraljestvu razvidno, da mora biti spremljanje vrst sistematično in trajno.(26) Zato se mi trditev Irske, da sta študiji o vidri, opravljeni v letih 1980/1981 in 1990/1991, dokaz zavzemanja te države članice za spremljanje te vrste, ne zdi zadovoljiva. Očitno je namreč, da med letoma 1991 in 2005 ni bila opravljena nobena sistematična in trajna študija o tej vrsti. Poleg tega z zavezo k novim raziskavam za primer, če se ugotovi upad populacije vider, ni mogoče zadovoljiti zahtev iz člena 12(1) Direktive o habitatih. Sistem strogega varstva v smislu navedenega člena 12 predpostavlja sprejetje preventivnih ukrepov.(27) Iz tega izhaja, da morajo države članice z ukrepi, ki jih sprejmejo, preprečiti upad števila osebkov zaščitenih vrst, ne pa ukrepati šele, ko se ta upad ugotovi.
77. Irska glede kitov navaja vrsto programov spremljanja na irskih obalah. Prav tako trdi, da obstoječi ukrepi – ker poročilo z dne 6. aprila 2005(28) v zvezi z razlago strogega varstva vrst v okviru Direktive o habitatih kaže, da je politika Skupnosti še v razvojni fazi – zadoščajo in da so z njimi izpolnjene zahteve iz te direktive.
78. Irska poleg tega trdi, da od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 812/2004(29) zbira opažanja o naključnem ujetju kitov pri nekaterih ribolovnih dejavnostih in da bo ta opažanja navedla v letnem poročilu, predvidenem za 1. junij 2006. Irska poudarja tudi dejstvo, da Bord Iascaigh Mhara (irski odbor za morski ribolov) sodeluje pri projektu na evropski ravni, ki se je začel izvajati marca 2004 in katerega namen je zmanjšati naključni ulov kitov.
79. Irska se sklicuje tudi na odločitev o uvedbi nacionalne biološke podatkovne baze in na ustanovitev središča National Biological Records Centre kot arhiva, kjer lahko raziskovalci ali osebe, ki potrebujejo informacije o razširjenosti vrst, dostopajo do podatkovnih baz.
80. Irska kot dokaz strogega varstva vrst v smislu člena 12(1) Direktive o habitatih navaja program evidentiranja, ki se izvaja v ustju reke Shannon, zalivu Roaring Water in na območju otočja Blasket, ter projekt spremljanja majhnih kitov v zalivih Galway in Roaring Water. Opira se tudi na študijo, ki jo je med letoma 1999 in 2001 opravila organizacija Coastal & Marine Resources Centre.(30)
81. Irska je leta 1991 svoje vode označila za zavetišče kitov in delfinov. Študija, ki jo je opravila organizacija Coastal & Marine Resources Centre, kaže, da je mogoče v irskih vodah najti 21 vrst kitov, med njimi tudi redke in ogrožene vrste, kot je sinji kit. V tej študiji so poudarjene nevarnosti, ki grozijo kitom, zlasti seizmične aktivnosti, ki so posledica človekovih dejavnosti.
82. Iz navedene študije je razvidno, da je treba izvesti raziskave in analize, predvsem zato, da se podatki o kitih povežejo s podatki o ribolovu ter s fizikalnimi in oceanografskimi parametri, kar bi irskim organom omogočilo zasnovo učinkovitejšega orodja za upravljanje.
83. Poleg tega študija organizacije Irish Whale and Dolphin Group, opravljena leta 2005, razkriva vrzeli v poznavanju kitov v irski izključni ekonomski coni ter nujno potrebo po bolj natančnih podatkih o razširjenosti in številčnosti kitov v irskih vodah, predvsem zaradi izpolnjevanja zahtev iz Direktive o habitatih.(31)
84. Ob upoštevanju teh dejstev ni mogoče sprejeti trditve Irske, v skladu s katero zgoraj navedeni ukrepi in študije dokazujejo, da se ta država zavzema za dolgoročno spremljanje in varstvo vrst kitov, navzočih v njenih teritorialnih vodah. Očitno je namreč, da so programi spremljanja kitov začasni in omejeni na nekatera geografska območja. Irska ni dokazala, da za kite obstaja program celovitega, sistematičnega in trajnega spremljanja.
85. Poleg tega ni mogoče sprejeti trditve Irske, da prispevek k razlagi strogega varstva vrst v okviru Direktive o habitatih(32) kaže, da je politika Skupnosti na tem področju še v razvojni fazi in da to upravičuje njeno neukrepanje.
86. Namen teh napotkov je, kot nakazuje njihovo poimenovanje, zagotoviti državam članicam napotke pri izvajanju njihove zakonodaje. Ta dokument v nobenem primeru ne vzbuja dvoma glede obsega obveznosti, določene v členu 12(1) Direktive o habitatih, ki velja od leta 1994.
87. Zato menim, da je tudi šesta trditev utemeljena.
7. Sedma trditev
88. Komisija meni, da Irska ni dokazala, da je oblikovala ustrezno strategijo v odgovor na znane oblike nevarnosti za razmnoževališča in počivališča vrst netopirjev. Komisija Irski namreč očita, da ni izvedla presoje za projekte, ki praviloma niso predmet PVO. Trdi, da netopirje ogrožajo obdelava lesa ter obnovitvena in rušitvena dela.
89. Opozoriti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Komisija v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, uvedenega na podlagi člena 226 ES, dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in se ne more sklicevati na kakršno koli domnevo.(33)
90. Tako mora v okviru te tožbe Komisija dokazati, da Irska s prakso, ki jo uporablja za manjše projekte, kot so obdelava lesa in obnovitvena dela, pri katerih PVO niso potrebne, spodkopava sistem strogega varstva vrst iz Priloge IV k Direktivi o habitatih.
91. Komisija svojo trditev opira samo na navedbe, ne da bi zanje predložila dokaze.(34) Zlasti zatrjuje, da „po [njenih] podatkih številne lokalne skupnosti niso nikoli opravile preiskave v zvezi z netopirji, preden so se lotile popravil mostov“. Ta trditev ni podprta z nobenim dokazom, kot so natančni in podrobni primeri del, izvedenih v takih okoliščinah.
92. Zato menim, da sedma trditev ni utemeljena.
93. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj ugotovi, da Irska s tem, da ni sprejela posebnih ukrepov za učinkovito izvajanje sistema strogega varstva, ki se zahteva v členu 12(1) Direktive o habitatih, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi te direktive.
B – Tretji očitek
94. Komisija trdi, da v irskem pravu obstaja vzporedni sistem odstopanj, ki ni združljiv s členoma 12 in 16 Direktive o habitatih. Ta vzporedni sistem naj bi izhajal iz oddelka 23(7) Wildlife Act 1976 in oddelka 42 tega zakona.
95. Komisija je na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je predložila Irska, umaknila trditev v zvezi z oddelkom 42 Wildlife Act 1976.
96. Komisija najprej opozarja, da je Irska prenesla člen 12(1)(d) Direktive o habitatih v uredbo 23 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997, člen 16 te direktive pa v uredbo 25 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997, in sicer z besedilom, ki je zelo podobno besedilu navedenega člena 16.
97. Vendar Komisija ugotavlja, da se z oddelkom 23(7)(a), (b) in (c) Wildlife Act 1976 uvajajo izjeme, ki se zdaj uporabljajo in ki naj bi odstopale od zahtev iz člena 12(1)(d) Direktive o habitatih, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 16 te direktive. Naj opozorim še, da je bil Wildlife Act 1976 leta 2000 spremenjen in je zato začel veljati po začetku veljavnosti uredb, s katerimi je bila prenesena navedena direktiva.
98. V skladu z oddelkom 23(7)(a), (b) in (c) Wildlife Act 1976 ne pomeni kršitve dejstvo, da oseba nenamerno poškoduje ali ubije zaščiteno prostoživečo žival, ko opravlja dejavnost v okviru kmetijstva, ribolova, ribogojstva, gozdarstva ali kopanja šote, ali vznemirja ali uniči razmnoževališče take živali pri navedenih dejavnostih, ali nenamerno ubije ali poškoduje tako žival, ali nenamerno uniči ali poškoduje razmnoževališče ali počivališče take živali pri gradnji ceste, vseh arheoloških delih, gradbenih ali gradbenoinženirskih delih ali tudi pri gradnji ali izvajanju vseh drugih del ali postopkov te vrste, ki bi bili lahko predpisani.
99. Čeprav je Irska zakon spremenila , tako da je oddelku 23 Wildlife Act 1976 dodala odstavek 8, s čimer je odpravila pravno nasprotje med tem oddelkom in uredbo 25 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997, Komisija vztraja pri svojem očitku, ker je Irska sprejela in priglasila uredbo 3 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 2005, s katero je bil vstavljen ta novi odstavek, šele po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.
100. Komisija trdi, da so se pred začetkom veljavnosti European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 2005 izjeme, določene v oddelku 23(7) Wildlife Act 1976, uporabljale za vrste iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih. Irska naj bi se pri odstopanjih torej opirala na ta oddelek.
101. Kot navaja Komisija, se zdi, da določbe o odstopanjih iz uredbe 25 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997 niso bile nikoli uporabljene za velike projekte, kot sta plinski projekt Corrib ali projekt na posestvu Lough Rynn. Komisija ugotavlja tudi, da v poročilu o odstopanjih, odobrenih na podlagi člena 16 Direktive o habitatih, ni nobenega veljavnega odstopanja, ki bi ustrezalo primerom, za katere se uporablja oddelek 23(7) Wildlife Act 1976.
102. Poleg tega Komisija meni, da sočasni obstoj tega vzporednega sistema odstopanj povzroča nedopustno zmedo in pravni dvom, ki sta v nasprotju z načelom pravne varnosti.
103. Irska meni, da je Komisija narobe presodila učinek oddelka 23(7) Wildlife Act 1976. Kot namreč navaja Irska, se določbe tega oddelka nanašajo samo na primer kazenskega pregona na podlagi oddelka 23(5) istega zakona in ne na uporabo European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997. Za odpravo vsakršne dvoumnosti je Irska sprejela potrebne spremembe te uredbe, da bi poudarila jasno razmejitev med sistemom iz oddelka 23(7) Wildlife Act 1976 ter sistemom iz uredb 23 in 25 European Communities (Natural Habitats) Regulations iz leta 1997. Oddelek 23(8) Wildlife Act 1976 izrecno določa, da se odstopanja iz odstavka 7 ne uporabljajo za vrste iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih.
104. Še enkrat je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da Sodišče ne sme upoštevati pozneje nastalih sprememb.(35) V obravnavanem primeru je Irska sprejela spremembo leta 2005, to je po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. Zato navedene spremembe ni treba upoštevati.
105. Potrjujem, da oddelek 23(7)(b) in (c) Wildlife Act 1976 določa, da nekatera namerna ali nenamerna dejanja, s katerimi se vznemirjajo ali uničijo razmnoževališča, ali nekatera dejanja, s katerimi se namerno ali nenamerno uničijo ali poškodujejo razmnoževališča ali počivališča prostoživečih vrst, ne pomenijo kršitve. Ta dejanja pa so s členom 12(1)(d) Direktive o habitatih za vrste iz Priloge IV k tej direktivi prepovedana, najsi so namerna ali ne.(36)
106. Iz poročila o odstopanjih, odobrenih na podlagi člena 16 Direktive o habitatih, ki ga je predložila Irska, je razvidno, da so se irski organi pri odstopanjih od strogega varstva za vrste netopirjev, smrdljo ter nekatere vrste delfinov in kitov opirali na oddelek 23 Wildlife Act 1976.(37)
107. Zato ni mogoče sprejeti trditve Irske, da se oddelek 23(7) Wildlife Act 1976 nanaša samo na primer kazenskega pregona na podlagi odstavka 5 istega zakona. Ugotoviti je treba obstoj vzporednega sistema odstopanj, sprejetega leta 2000, ki ni združljiv s členoma 12 in 16 Direktive o habitatih.
108. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj ugotovi, da Irska s tem, da je ohranila določbe irske zakonodaje, ki niso združljive z določbami členov 12(1)(d) in 16 Direktive o habitatih, ni izpolnila obveznosti na podlagi te direktive.
109. Ker je bilo ugotovljeno, da sta očitka utemeljena, je treba Irski naložiti plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije in členom 69(2), prvi pododstavek, Poslovnika.
V – Predlog
110. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
1. ugotovi, da Irska s tem, da ni sprejela posebnih ukrepov za učinkovito izvajanje sistema strogega varstva, zahtevanega v členu 12(1) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, razen ukrepov v zvezi z usnjačo in smrdljo, ter ukrepov v odgovor na nevarnosti, ki ogrožajo netopirje, in
s tem, da je ohranila določbe irske zakonodaje, ki niso združljive z določbami členov 12(1)(d) in 16 Direktive 92/43, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi te direktive;
2. Irski naloži plačilo stroškov.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Direktiva Sveta z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).
3 – Glej tretjo in četrto uvodno izjavo Direktive o habitatih.
4 – Usnjača, ki meri približno 1,5 m in tehta od 300 do 400 kg, je največja morska želva. V nasprotju z drugimi želvami nima roževinastih lusk, ampak oklepu podobno tvorbo s sedmimi vzdolžnimi grebeni, ki jo tvori maščobna plast, zaradi česar lahko preživi v mrzli vodi s temperaturo 5 °C.
5 – Smrdlja (Bufo calamita) je krastača, ki živi na peščenih območjih Severne Evrope. Ko odraste, meri v dolžino od 60 do 70 mm. Od navadne krastače se razlikuje po rumeni črti, ki teče po sredini hrbta do konca glave.
6 – Polž Kerry (Geomalacus maculosus) je znan kot edini polž slinar, ki se lahko zvije v kroglo. Prehranjuje se predvsem z lišaji, ki jih najde na skalah in deblih dreves.
7 – Praprot Killarney Fern (Trichomanes speciosum) je trajnica z zimzelenimi trikotnimi listi, ki so temno zeleni, ozki, prosojni, pernati in dolgi od 10 do 30 cm. Tej vrsti, ki je bila v prejšnjem stoletju precej razširjena, danes grozi izumrtje.
8 – Glej zlasti sodbe z dne 9. aprila 1987 v zadevi Komisija proti Italiji (363/85, Recueil, str. 1733, točka 7); z dne 30. maja 1991 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑361/88, Recueil, str. I‑2567, točka 15) in z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu (C‑6/04, ZOdl., str. I‑9017, točka 21).
9 – Sodba z dne 26. junija 2003 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑233/00, Recueil, str. I‑6625, točka 77).
10 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Združenemu kraljestvu (točka 25) in sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑98/03, ZOdl., str. I‑53, točka 59).
11 – Glej zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Združenemu kraljestvu (točka 26) in Komisija proti Nemčiji z dne 10. januarja 2006 (točka 60).
12 – Sodba z dne 30. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑103/00, Recueil, str. I‑1147, točke od 34 do 39).
13 – Sodba z dne 16. marca 2006 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑518/04, neobjavljena v ZOdl., točka 16).
14 – Glej petnajsto uvodno izjavo Direktive o habitatih.
15 – Točka 65 sodbe.
16 – Glej točki 13 in 14 odgovora na tožbo.
17 – Sodbi z dne 27. novembra 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑200/88, Recueil, str. I‑4299, točka 13) in z dne 19. junija 2003 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑161/02, Recueil, str. I‑6567, točka 6).
18 – Glej točko 53 tožbe.
19 – Glej zlasti točki 16 in 23 odgovora na tožbo.
20 – Direktiva Sveta z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40).
21 – Mali podkovnjak je netopir, ki živi v Evropi in Aziji. Je drobnega videza, prepoznati pa ga je mogoče po nosu v obliki podkve. Meri od 3,7 do 4,5 cm, njegov razpon kril pa lahko doseže 29,4 cm.
22 – Glej zlasti prilogi 6 in 7 k tožbi.
23 – Glej prilogo 7 k tožbi.
24 – Glej prilogo 10 k tožbi.
25 – Glej prilogo D-8 k odgovoru na tožbo.
26 – Točka 68 sodbe.
27 – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Grčiji z dne 16. marca 2006 (točka 16).
28 – Poročilo skupine strokovnjakov, ki jo je ustanovil odbor za habitate, je namenjeno podpori pobud držav članic v zvezi s členom 12 Direktive o habitatih in natančneje v zvezi z varstvom počivališč in razmnoževališč.
29 – Uredba Sveta z dne 26. aprila 2004 o podrobnih pravilih v zvezi naključnimi ulovi kitov in delfinov pri ribolovu in o spremembi Uredbe (ES) št. 88/98 (UL L 150, str. 12).
30 – Glej prilogo D-5 k odgovoru na tožbo.
31 – Glej prilogo k repliki.
32 – Glej točko 77 teh sklepnih predlogov.
33 – Glej zlasti sodbi z dne 25. maja 1982 v zadevi Komisija proti Nizozemski (96/81, Recueil, str. 1791, točka 6) in z dne 18. maja 2006 v zadevi Komisija proti Španiji (C‑221/04, ZOdl., str. I-4515, točka 59).
34 – Glej točko 62 tožbe in točko 35 replike.
35 – Sodbi z dne 17. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Irski (C‑394/00, Recueil, str. I‑581, točka 12) in z dne 20. junija 2002 v zadevi Komisija proti Luksemburgu (C‑299/01, Recueil, str. I‑5899, točka 11).
36 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Združenemu kraljestvu, točke od 73 do 79.
37 – Glej prilogo 8 k tožbi.