ODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)

z dne 23. januarja 2007

Zadeva T-472/04

Vassilios Tsarnavas

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Člen 45 Kadrovskih predpisov – Napredovanje – Sodba, s katero se odločba o nenapredovanju tožeče stranke razglasi za nično – Ponovna ocena uspešnosti – Obrazložitev“

Predmet: Tožba za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 23. decembra 2003 v delu, v katerem ta tožeče stranke ni uvrstila niti na seznam uradnikov, predlaganih za napredovanje v ocenjevalnem obdobju 1999, niti na seznam uradnikov, ki si po oceni na podlagi napredovalnih obdobij 1998 in 1999 najbolj zaslužijo napredovati v naziv A 4, niti na seznam uradnikov, ki so v navedenih napredovalnih obdobjih napredovali v naziv A 4.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 23. decembra 2003, v skladu s katero ime tožeče stranke ni bilo dodano na seznam uradnikov, ki si po oceni na podlagi napredovalnih obdobij 1998 in 1999 najbolj zaslužijo napredovati v naziv A 4, in v skladu s katero tožeča stranka v navedenih napredovalnih obdobjih ni napredovala v naziv A 4, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

Kadar uprava ob izvrševanju sodbe, s katero je bila zavrnitev napredovanja tožeče stranke razglašena za nično zaradi neobstoja razširjene primerjalne ocene njene uspešnosti v primerjavi z uspešnostjo uradnikov iz drugih služb, ki lahko napredujejo, opravi ponovno primerjalno oceno, mora pri tem primerjati položaj vsakega uradnika, ki je napredoval v zadevni naziv ali je bil vpisan na seznam uradnikov, ki si najbolj zaslužijo napredovanje v navedeni naziv, in je v zadevnem napredovalnem obdobju prejel oceno, ki je primerljiva z oceno tožeče stranke ali nižja od nje. Samo s tako primerjalno oceno se lahko upoštevajo pogoji skrbnosti in nepristranskosti iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov ter zahteve, ki izhajajo iz načela enakega obravnavanja.

Uprava namreč nima pravice, da primerjalno oceno omeji samo na uradnike, ki so napredovali v zadevnem obdobju, in s tem izključi uradnike, ki lahko napredujejo in so bili, ne da bi napredovali, vpisani na seznam uradnikov, ki si najbolj zaslužijo napredovanje. Morebitna odločitev za vpis imena tožeče stranke na ta seznam bi lahko povzročila, da bi tožeča stranka napredovala v naslednjem obdobju, ker ima organ, pristojen za imenovanja, načeloma pravico, da pri primerjalni oceni uspešnosti upošteva okoliščino, da je uradnik že bil predlagan za napredovanje v prejšnjem obdobju.

Uprava prav tako ne more omejiti primerjalne ocene uspešnosti samo na uradnike, ki so napredovali in pri katerih je razlika med njihovo oceno in povprečno oceno v njihovem generalnem direktoratu bistveno nižja od razlike med oceno tožeče stranke in povprečno oceno v njenem generalnem direktoratu, in s tem izključiti uradnike, katerih ocena je primerljiva z oceno tožeče stranke ali nekoliko nižja. Uprava mora preučiti, ali je različno obravnavanje tožeče stranke in vseh uradnikov, ki so prejeli primerljivo ali nižjo oceno, objektivno upravičeno z drugimi vidiki njihove uspešnosti, kot so druge informacije o njihovem poklicnem in osebnem položaju, tako da lahko relativizirajo oceno, opravljeno samo na podlagi ocenjevalnih poročil. Uprava mora predvsem preučiti, ali bi bilo mogoče na podlagi drugih vidikov uspešnosti uradnikov, ki so napredovali, sklepati, da so bili ti dejansko bolj uspešni kot tožeča stranka.

(Glej točke 71, od 73 do 75, 77 in od 82 do 85.)

Napotitev na: Sodišče, 8. oktober 1986, Clemen in drugi proti Komisiji, 91/85, Recueil, str. 2853, točka 10; Sodišče, 9. november 2000, Komisija proti Hamptaux, C‑207/99 P, Recueil, str. I‑9485, točka 19; Sodišče prve stopnje, 21. oktober 1997, Patronis proti Svetu, T‑168/96, RecFP, str. I‑A‑299 in II‑833, točka 35; Sodišče prve stopnje, 5. marec 1998, Manzo-Tafaro proti Komisiji, T‑221/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑307, točka 18; Sodišče prve stopnje, 3. oktober 2000, Cubero Vermurie proti Komisiji, T‑187/98, RecFP, str. I‑A‑195 in II‑885, točka 85; Sodišče prve stopnje, 11. julij 2002, Perez Escanilla proti Komisiji, T‑163/01, RecFP, str. I‑A‑131 in II‑717, točki 28 in 36; Sodišče prve stopnje, 19. marec 2003, Tsarnavas proti Komisiji, od T‑188/01 do T‑190/01, RecFP, str. I‑A‑95 in II‑495, točke 107, 114, 121 in 122; Sodišče prve stopnje, 11. december 2003, Breton proti Sodišču, T‑323/02, RecFP, str. I‑A‑325 in II‑1587, točka 99; Sodišče prve stopnje, 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točke 55, 69 in 70; Sodišče prve stopnje, 22. februar 2006, Standertskjöld-Nordenstam in Heyraud proti Komisiji, T‑437/04 in T‑441/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑29 in II‑A‑2‑127, točka 60.