SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 7. februarja 2007

Zadeva T-175/04

Donal Gordon

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Ničnostna tožba – Karierno ocenjevalno poročilo – Popolna in trajna invalidnost – Izguba pravnega interesa – Ustavitev postopka – Odškodninska tožba – Nedopustnost“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe z dne 11. decembra 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba, vložena zoper odločbo z dne 28. aprila 2003 o potrditvi kariernega ocenjevalnega poročila za tožečo stranko za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002, in odškodninskega zahtevka za povračilo škode, ki naj bi nastala tožeči stranki.

Odločitev: O predlogih za razglasitev ničnosti ni treba več odločati. Odškodninska tožba se zavrže kot nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Pravni interes

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 53, 78, 90 in 91; Priloga VIII, člen 14)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člena 21 in 53, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.      Ker karierno ocenjevalno poročilo načeloma vpliva na interes ocenjevane osebe samo do dokončnega prenehanja njenega delovnega razmerja, uradnik nima več interesa, da po tem prenehanju vloži ali nadaljuje tožbo zoper tako poročilo, razen če dokaže obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje osebni in dejanski interes za dosego razglasitve ničnosti poročila.

Kar zadeva uradnika, ki je bil med sodnim postopkom upokojen zaradi trajne in popolne invalidnosti, s katero se načeloma dokončno prekine njegova kariera, je možnost morebitne ponovne zaposlitve v službi na podlagi člena 14 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom samo negotova okoliščina, ki ustvarja zgolj hipotetičen interes in torej ne zadostuje za ugotovitev, da bi, če izpodbijano poročilo ne bi bilo razglašeno za nično, to vplivalo na pravni položaj tega uradnika. V zvezi s tem dejstvo, ali je bilo prenehanje delovnega razmerja prostovoljno ali ne, ni pomembno za presojo obstoja pravnega interesa.

Pravica do učinkovitega sodnega varstva sicer tožeči stranki ne more podeliti pravice do tega, da sodišče Skupnosti odloča o takem predlogu za razglasitev ničnosti, saj vsebuje le pravico, da se sodišču predložijo akti institucij Skupnosti, ki posegajo v položaj tožeče stranke, ker vplivajo na njene interese.

(Glej točke 28, od 32 do 34 in 37.)

Napotitev na: Sodišče, 21. januar 1987, Stroghili proti Računskemu sodišču, 204/85, Recueil, str. 389, točka 11; Sodišče, 1. oktober 2004, Pérez Escolar proti Komisiji, C‑379/03 P, neobjavljen v ZOdl., točki 41 in 42; Sodišče prve stopnje, 30. november 1998, N proti Komisiji, T‑97/94, RecFP, str. I‑A‑621 in II‑1879, točki 26 in 27; Sodišče prve stopnje, 2. junij 2003, Forum 187 proti Komisiji, T‑276/02, Recueil, str. II‑2075, točka 50; Sodišče prve stopnje, 31. maj 2005, Dionyssopoulou proti Svetu, T‑105/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑137 in II‑621, točka 20; Sodišče prve stopnje, 21. februar 2006, V proti Komisiji, združeni zadevi T‑200/03 in T‑313/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-15 in II-A-2-57, točka 184.

2.      Da bi bile izpolnjene zahteve iz člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje, mora tožba za povrnitev škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Skupnosti, vsebovati elemente, s katerimi je mogoče opredeliti ravnanje, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki jo je domnevno utrpela, ter naravo in obseg te škode. Nasprotno, predlog, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ne vsebuje zahtevane natančnosti in ga je treba zato obravnavati kot nedopusten.

Tak primer je tožba uradnika, ki zahteva samo odškodnino za škodo, storjeno njegovi karieri, zdravju in dobremu počutju, ter pri tem ne določi zneska odškodnine niti ne navede dovolj natančno elementov, na podlagi katerih je mogoče določiti obseg škode, ne da bi dokazal ali se skliceval na obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil lahko oproščen predložitve teh pojasnil.

Kar zadeva nepremoženjsko škodo, naj gre za simbolično zahtevo ali namen pridobiti dejansko odškodnino, mora tožeča stranka natančno opisati vrsto zatrjevane nepremoženjske škode glede na očitano ravnanje institucije in, čeprav približno, ovrednotiti to škodo v celoti.

(Glej točke od 42 do 45.)

Napotitev na: Sodišče, 2. december 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9; Sodišče prve stopnje, 10. julij 1990, Automec proti Komisiji, T‑64/89, Recueil, str. II‑367, točke od 75 do 77; Sodišče prve stopnje, 20. september 1990, Hanning proti Parlamentu, T‑37/89, Recueil, str. II‑463, točka 82; Sodišče prve stopnje, 1. julij 1994, Osório proti Komisiji, T‑505/93, RecFP, str. I‑A‑179 in II‑581, točki 33 in 35; Sodišče prve stopnje, 15. februar 1995, Moat proti Komisiji, T‑112/94, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑135, točke 32, 37 in 38; Sodišče prve stopnje, 29. januar 1998, Affatato proti Komisiji, T‑157/96, RecFP, str. I‑A‑41 in II‑97, točka 38.