Zadeva C-7/04 P(R)

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros Chemicals Ltd

„Pritožba – Postopek za izdajo začasne odredbe – Konkurenca – Upravni postopek – Listine, zasežene v preiskavi – Zavrnitev Komisije, da upošteva varstvo komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko – Omejitve“

Povzetek sklepa

1.        Začasna odredba – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – „Fumus boni juris“ – Velika in nenadomestljiva škoda – Kumulativnost

(Člen 243 ES; Poslovnik Sodišča, člen 83(2); Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

2.        Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije za preiskavo – Nalog za preiskavo ali odločitev, s katero se zavrne varstvo poklicne skrivnosti za dokumente, ki so bili skopirani med preiskavo – Razveljavitev s strani Sodišča Skupnosti – Učinki – Prepoved Komisiji, da uporabi nezakonito pridobljene podatke in dokumente

(Uredba Sveta št. 17, člen 14(3))

3.        Začasna odredba – Odložitev izvršitve – Pogoji za izdajo – Velika in nenadomestljiva škoda – Škoda, ki je posledica odločitve Komisije, da se zavrne zahteva za varstvo zaupnosti dokumentov, ki so bili skopirani med preiskavo na podlagi člena 14 Uredbe št. 17 – Odsotnost

(Člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča, člen 83(2); Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

1.        Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, sme izdati začasno odredbo, samo če ugotovi, da je njena izdaja na prvi pogled izkazana z dejanskimi in pravnimi razlogi (fumus boni juris) in da je njena izdaja in učinkovanje pred sprejetjem odločbe o glavni stvari nujna, da tožeči stranki ne nastane velika in nenadomestljiva škoda. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar eden od njih ni izpolnjen.

(Glej točko 28.)

2.        Sodišče je glede primera, da bi bila odločba, s katero je Komisija odredila preiskavo, razglašena za nično, odločilo, da zato Komisija za potrebe postopka v zvezi s kršitvijo pravil Skupnosti o konkurenci ne bi mogla uporabiti listin ali dokazov, ki bi jih zbrala v okviru te preiskave, saj bi sicer tvegala, da bi Sodišče Skupnosti odločbo glede kršitve, kolikor bi se opirala na take dokaze, razglasilo za nično.

Enaka načela veljajo, če gre za odločitev Komisije, da za eno ali več listin ne upošteva varstva poklicne tajnosti, in če to odločitev Sodišče Skupnosti razglasi za nično.

(Glej točki 37 in 38.)

3.        Cilj postopka za izdajo začasne odredbe je zagotovitev polnega učinka prihodnje dokončne odločitve, zato da se izogne prazninam pri pravnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za dosego tega cilja je treba nujnost presojati glede na nujnost začasne odločitve, da bi se izognili, da bi stranki, ki zahteva začasno varstvo, nastala velika in nenadomestljiva škoda.

Pogoja nujnosti ne izpolnjuje predlog za odložitev izvršitve odločitve Komisije, da vpogleda v dokumente, ki so bili skopirani med preiskavo na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 in bili dani v zapečateno kuverto, pri čemer podjetje trdi, da jih varuje poklicna tajnost. Komisija bi morala namreč, če bi bila ta odločitev pozneje ugotovljena za nezakonito, iz svojega spisa izločiti listine, na katere ta nezakonitost vpliva, in jih torej ne bi mogla uporabiti kot dokaze. Možnost njihove uporabe v postopku glede kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, ki ga vodi Komisija, pa je zgolj teoretična in je v vsakem primeru malo verjetna.

Dodati je treba, da zgolj seznanitev Komisije s podatki iz listin, ne da bi bili ti podatki uporabljeni v postopku glede kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, morebiti lahko vpliva na poklicno tajnost, pri čemer pa ob tem, da se je Komisija zavezala, da tretjim ne bo dovolila vpogleda v te dokumente, to samo po sebi ne utemeljuje, da je izpolnjen pogoj nujnosti. Škoda, ki bi lahko nastala zaradi poglobljenega vpogleda v te listine, ki so jih uradniki Komisije med preiskavo, čeprav le na kratko, že preučili, namreč ne zadošča za ugotovitev obstoja velike in nenadomestljive škode, ker Komisija tako pridobljenih podatkov ne more uporabiti.

(Glej točke 36 in od 39 do 44.)

SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA

z dne 27. septembra 2004(*)

„Pritožba – Postopek za izdajo začasne odredbe – Konkurenca – Upravni postopek – Listine, zasežene v preiskavi – Zavrnitev Komisije, da upošteva varstvo komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko – Omejitve“

V zadevi C-7/04 P(R)

zaradi pritožbe na podlagi člena 57, drugi pododstavek, Poslovnika Sodišča, vložene 9. januarja 2004,

Komisija Evropskih Skupnosti, ki jo zastopata R. Wainwright in C. Ingen-Housz, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

drugi stranki v postopku sta:

Akzo Nobel Chemicals Ltd, s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),

Akcros Chemicals Ltd, s sedežem v Surreyu (Združeno kraljestvo),

ki ju zastopa C. Swaak, advocaat, in M. Mollica, avocate,

toženi stranki na prvi stopnji,

ob sodelovanju

European Company Lawyers Association (ECLA), ki jo zastopata M. Dolmans, advocaat, in K. Nordlander, advokat, po pooblastilu J. Temple‑Langa, solicitorja,

Council of the Bars and Law Societies of the European Union (CCBE), ki ga zastopa J. Flynn, QC,

Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten, ki ga zastopa O. Brouwer, avocaat,

intervenienti,

PREDSEDNIK SODIŠČA,

po opredelitvi generalnega pravobranilca A. Tizzana,

izdaja naslednji

Sklep

1        Ta pritožba je vložena zoper Sklep predsednika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 30. oktobra 2003 v zadevi Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros Chemicals proti Komisiji (T-125/03 R in T-253/03 R, Recueil, str. II-0000, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2        S tem sklepom je predsednik Sodišča prve stopnje najprej zavrnil predlog, prvič, za odlog izvršitve odločbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 10. februarja 2003, ki spreminja odločbo z dne 30. januarja 2003, ki družbam Akzo Nobel Chemicals Ltd, Akcros Chemicals Ltd in Akcros Chemicals ter njihovim zadevnim hčerinskim družbam odreja, naj se podredijo preiskavi na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), in, drugič, za izdajo drugih začasnih ukrepov za zavarovanje interesov tožečih strank (zadeva T-125/03 R). Potem je delno zavrnil predlog za odlog izvršitve odločbe Komisije z dne 8. maja 2003, s katero je bil zavrnjen predlog za varstvo petih listin, katerih kopije se bile narejene v preiskavi, s poklicno tajnostjo in za izdajo drugih začasnih ukrepov za zavarovanje interesov tožečih strank (zadeva T-253/03 R).

3        S pisno vlogo, ki je bila vložena 16. februarja 2004 sta Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros Chemicals Ltd (v nadaljevanju: Akzo) vložili nasprotno pritožbo za razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bil v celoti zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi T-125/03 R in delno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi T-253/03 R.

4        Intervenienti so svoja stališča v podporo predlogov Akzo vložili z vlogami z dne 16. februarja 2004.

5        Ker je bil rok za vložitev stališč Komisije glede nasprotne pritožbe podaljšan, jih je ta vložila 16. aprila 2004.

6        Ker pisna stališča strank vsebujejo vse potrebne podatke za odločitev o predlogih, strank ni treba ustno zaslišati.

 Dejansko stanje in postopek pred Sodiščem prve stopnje

7        Dejansko stanje in postopek pred Sodiščem prve stopnje sta povzeta v točkah od 1 do 20 izpodbijane sodbe.

„1      Komisija je 10. februarja 2003 sprejela odločbo na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: odločba z dne 10. februarja 2003), s katero je bila spremenjena odločba z dne 30. januarja 2003, s katero je Komisija odredila, naj se, med drugimi, Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros Chemicals Ltd (v nadaljevanju: tožeči stranki) in njune zadevne hčerinske družbe podredijo preiskavi, katere cilj je bil najti dokaze za protikonkurenčno ravnanje (v nadaljevanju: odločba z dne 30. januarja 2003).

2      Uradniki Komisije so s predstavniki Office od Fair Trading (britanski organ, pristojen za konkurenco) 12. in 13. februarja 2003 na podlagi omenjenih odločb opravili preiskavo v prostorih tožečih strank v Ecclesu, Manchestru (Združeno kraljestvo). Med to preiskavo so uradniki Komisije naredili kopije številnih listin.

3      Med preiskavo so zastopniki tožečih strank obvestili uradnike Komisije, da bi bile nekatere listine lahko varovane s poklicno tajnostjo, ki varuje komuniciranje z odvetniki („legal professional privilege“), in da zato Komisija do njih ni imela dostopa.

4      Uradniki Komisije so predstavnikom tožečih strank dejali, da morajo na kratko, brez preučevanja, pogledati zadevne listine, da bi si lahko oblikovali mnenje o varstvu, katerega predmet bi morebiti bile te listine. Po dolgotrajni izmenjavi mnenj in potem ko so uradniki Komisije in Office od Fair Trading predstavnike tožečih strank opozorili na kazenskopravne posledice oviranja preiskovalnih dejanj, je bilo odločeno, da jih odgovorni za preiskavo v prisotnosti predstavnika tožečih strank na kratko pogleda. Odločeno je bilo tudi, da mora ta predstavnik, če meni, da je listina varovana s poklicno tajnostjo, svojo zahtevo podrobneje obrazložiti.

5      Med pregledom listin v spisu, ki so ga označili predstavniki tožeče stranke, je prišlo do spora glede petih listin, ki so bile na koncu obravnavane različno.

6      Prva izmed teh listin je dvostranska strojepisna zabeležka generalnega direktorja Akcros Chemicals z dne 16. februarja 2000, naslovljena na enega od njegovih nadrejenih. Po mnenju tožečih strank ta zabeležka obsega podatke, ki jih je generalni direktor Akcros Chemicals zbral pri notranjih razpravah z zaposlenimi. Ti podatki naj bi bili zbrani za pridobitev zunanjega pravnega mnenja v okviru programa za spoštovanje konkurenčnega prava, ki ga je vzpostavila Akzo Nobel.

7      Druga izmed teh listin je dvojnik dvostranske zabeležke, opisane v prejšnji točki, na kateri so bile poleg tega ročno napisane zabeležke, ki so se nanašale na stike z odvetnikom tožečih strank, ki so omenjale njegovo ime.

8      Uradniki Komisije, potem ko so glede teh dveh prvih listin prejeli pojasnila od tožečih strank, dokončne odločitve o tem, ali sta dve od listin morebiti varovani, niso mogli sprejeli na kraju samem. Zato so naredili njihove kopije in jih dali v zapečateno kuverto, ki so jo po koncu preiskave odnesli. Tožeči stranki sta v svojem predlogu ti listini označili kot listini „vrste A“.

9      Tretja listina, ki je bila predmet spora med uradniki Komisije in tožečima strankama, je zbir ročno napisanih zabeležk generalnega direktorja Akcros Chemicals, za katere tožeči stranki zastopata stališče, da so bile narejene med razpravami s podrejenimi in uporabljene za pripravo strojepisne zabeležke vrste A.

10      Končno sta zadnji obravnavani listini elektronski sporočili, ki sta si jih izmenjala generalni direktor Akcros Chemicals in koordinator Akzo Nobel za konkurenčno pravo. Slednji je odvetnik, član nizozemske odvetniške zbornice, ki je bil v upoštevnem obdobju (ob nastanku dejstev) član pravne službe Akzo Nobel in je bil zato pri tem podjetju stalno zaposlen.

11      Potem ko je pogledala te tri zadnje listine in prejela pojasnila tožečih strank, je odgovorna za preiskavo menila, da gotovo niso bile varovane s poklicno tajnostjo. Zato je naredila kopije in jih priložila spisu, ne da bi jih, tako kot je to storila za listine vrste A, ločila v zapečateno kuverto. Tožeči stranki sta v svojem predlogu te listine označili kot listine „vrste B“.

12      Tožeči stranki sta 17. februarja 2003 Komisiji poslali dopis, v katerem sta navedli razloge, zakaj je po njunem mnenju listine vrste A in vrste B varovala poklicna tajnost.

13      Z dopisom z dne 1. aprila 2003 je Komisija tožeči stranki obvestila, da na podlagi utemeljitev iz njunega dopisa z dne 17. februarja 2003 ni mogla zaključiti, da so bile zadevne listine dejansko varovane s poklicno tajnostjo. Vendar je Komisija v istem dopisu tožečima strankama sporočila, da imata v roku dveh tednov, po izteku katerega bo Komisija sprejela dokončno odločbo, možnost predložiti pripombe glede njenih predhodnih ugotovitev.

14      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 11. aprila 2003, sta tožeči stranki v skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES vložili tožbo zlasti za razglasitev ničnosti odločbe z dne 10. februarja 2003 in, kolikor je potrebno, odločbe z dne 30. januarja 2003, „kolikor Komisija v njih vidi pooblastilo in/ali podlago za svoj ukrep (ki ga ni mogoče ločiti od odločbe) zasega in/ali nadzora in/ali pregleda listin, varovanih s poklicno tajnostjo“. Opravilna številka te zadeve je T-125/03.

15      Tožeči stranki sta 17. aprila 2003 Komisijo obvestili, da sta v zadevi T‑125/03 vložili tožbo. Komisiji sta tudi sporočili, da so bile pripombe, za katere sta bili 1. aprila 2003 pozvani, naj jih predložita, zajete v tej tožbi.

16      Istega dne sta tožeči stranki na podlagi členov 242 ES in 243 ES vložili vlogo, zlasti zato da sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, odloži izvršitev odločbe z dne 10. februarja 2003, in kolikor je potrebno odločbe z dne 30. januarja 2003. Ta zadeva je bila v sodnem tajništvu vpisana pod opravilno številko T-125/03.

17      Komisija je 8. maja 2003 na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 sprejela odločbo (v nadaljevanju: odločba z dne 8. maja 2003). V členu 1 te odločbe je Komisija zavrnila zahtevo tožečih strank, naj se jima listine vrste A in vrste B vrnejo in naj Komisija potrdi, da je uničila vse kopije teh listin, ki jih je imela. Poleg tega je Komisija v členu 2 odločbe z dne 8. maja 2003 navedla, da namerava odpreti zapečateno kuverto, v kateri so listine vrste A. Komisija tožečima strankama kljub temu pojasnjuje, da tega ne bo storila pred potekom roka za vložitev tožbe zoper odločbo z dne 8. maja 2003.

18      Komisija je 14. maja predložila svoja pisna stališča glede predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi T-125/03 R.

19      Predsednik Sodišča prve stopnje je 22. maja 2003 tožeči stranki pozval, naj predložita stališča glede posledic za zadevo T-125/03 R, ki jih ima po njunem mnenju odločba z dne 8. maja 2003. Tožeči stranki sta 9. junija 2003 predložili omenjena stališča, na katera je Komisija odgovorila 3. julija 2003.

20      Tožeči stranki sta z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 4. julija 2003, na podlagi člena 230, četrti pododstavek, ES vložili tožbo za razglasitev ničnosti odločbe z dne 8. maja 2003 in predlog, naj se plačilo stroškov za tožbo naloži Komisiji. Z ločeno vlogo, ki je bila vpisana 11. julija 2003, sta tožeči stranki vložili predlog za izdajo začasne odredbe, zlasti za to, naj sodnik, ki odloča o začasni odredbi, odloži izvršitev odločbe z dne 8. maja 2003. Opravilna številka te zadeve je T-253/03 R.“

 Izpodbijani sklep

 Zadeva T-125/03 R

8        V zadevi T-125/03 R je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, v točki 67 izpodbijanega sklepa ugotovil, da se vsi razlogi, ki jih tožeči stranki navajata zoper odločbo z dne 10. februarja 2003 in, kolikor je potrebno, zoper odločbo z dne 30. januarja 2003, v resnici nanašajo na ukrepe, ki so bili izvedeni po sprejetju teh odločb in se od njih razlikujejo.

9        S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, v točki 68 omenjenega sklepa opozoril, da v okviru preiskave na podlagi člena 14 Uredbe št. 17 podjetje v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti akta, na podlagi katerega je Komisija opravila to preiskavo, ne morejo navajati, da naj bi bili preiskovalni postopki nezakoniti.

10      Ker je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, menil, da tožeči stranki zato nista dokazali fumus boni juris, je zavrnil predlog za odlog izvršitve v zadevi T‑125/03 R.

 Zadeva T-253/03 R

11      V zadevi T-253/03 R je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, najprej odločil o drugem tožbenem razlogu, ki izhaja iz kršitve poklicne tajnosti.

12      Najprej je poudaril, da Akzo ni menila, da so bile listine vrste A same po sebi komunikacija z zunanjim odvetnikom oziroma listina, ki povzema besedilo ali vsebino take komunikacije. Akzo naj bi nasprotno menila, da sta listini vrste A zabeležki, narejeni za telefonski posvet z odvetnikom.

13      Ker je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ocenil, da so vprašanja , ki se deloma morda nanašajo na potrebo po širitvi pojma poklicna tajnost, kot ga razmejuje sodna praksa, na delovne listine ali povzetke, ki so narejeni samo za pridobitev odvetniške pomoči, zelo pomembna in večrazsežnostna, je zaključil, da ta vprašanja zahtevajo podrobno preučitev v zadevi v postopku v glavni stvari in da se v tej fazi tožba ni zdela očitno neutemeljena.

14      Ročno napisane zabeležke vrste B je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ob upoštevanju podobnosti med obema kategorijama listin obravnaval enako kot zabeležke vrste A.

15      Kar zadeva dve elektronski sporočili vrste B, ki sta si jih izmenjala generalni direktor Akcros Chemicals in koordinator Akzo Nobel za konkurenčno pravo, je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, opozoril, da nista bili izmenjani med odvetnikom in njegovo stranko in da ju zato načeloma ne varuje poklicna tajnost, če se uporabijo načela iz sodbe z dne 18. maja 1982 v zadevi AM & S proti Komisiji (155/79, Recueil, str. 1575).

16      Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, je potem navedel trditve tožečih strank in intervenientov, za katere je menil, da bi na prvi pogled lahko utemeljile širšo razlago poklicne tajnosti.

17      Ob upoštevanju večrazsežnosti vprašanja, in sicer v katerih okoliščinah je dopisovanje z odvetnikom, ki je pri podjetju stalno zaposlen, lahko varovano s poklicno tajnostjo, je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, menil, da je bilo treba to vprašanje pridržati za Sodišče prve stopnje, ki odloča o glavni stvari.

18      Glede prvega tožbenega razloga, ki izhaja iz kršitve procesnih načel, izoblikovanih v zgoraj navedeni sodbi AM & S proti Komisiji, in člena 242 ES, je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, najprej spomnil na ta načela, da je nato analiziral dejanski potek preiskave, ki jo je opravila Komisija.

19      V točki 137 izpodbijanega sklepa je navedel dodatno občutljivo vprašanje, ki ga poraja ta tožbeni razlog. Preučiti naj bi bilo treba, ali imajo uradniki Komisije ob upoštevanju dolžnosti, ki jo ima podjetje, ki je predmet preiskave, in sicer, da predloži upoštevne elemente, ki lahko dokažejo, da mora biti listina dejansko varovana, na prvi pogled pravico da zahtevajo kratek pogled te listine, kot so to storili v predmetni zadevi, zato da si ustvarijo mnenje o tem, ali bi lahko bila predmet varstva.

20      Glede tega je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, v točki 139 izpodbijanega sklepa menil, da ni bilo izključeno, da uradniki Komisije v okviru preiskave na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 niti na kratko ne smejo pogledati listin, za katere podjetje meni, da jih varuje poklicna tajnost, razen če podjetje s tem soglaša.

21      Ker je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ocenil, da ima opraviti z večrazsežnostnim vprašanjem glede razlage postopka, določenega v zgoraj navedeni sodbi AM & S proti Komisiji, in da ni mogoče izključiti, da Komisija ni spoštovala procesnih načel, postavljenih v omenjeni sodbi, je sprejel, da je bil pogoj glede fumus boni juris izpolnjen tako za listine vrste A kot za listine vrste B.

22      Dalje je sprejel, da je nujno odrediti predlagane začasne ukrepe. Glede listin vrste A, do katerih Komisija še ni imela dostopa, naj bi bilo treba, da bi se izognili nastanku velike in nenadomestljive škode, Komisiji odrediti, naj ne prebere teh listin, in zato odložiti izvršitev člena 2 odločbe z dne 8. maja 2003.

23      Po drugi strani je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, glede listin vrste B, ki jih je Komisija že prebrala in ki niso bile vložene v zapečateno kuverto, ugotovil, da pogoj nujnosti ni bil izpolnjen.

24      Na koncu je za listine vrste A uravnotežil prisotne interese. Ugotovil je, da so prevladali interesi za odlog izvršitve člena 2 odločbe z dne 8. maja 2003.

25      Izrek sklepa je:

„1.      Zadevi T-125/03 R in T-253/03 R se zaradi izdaje tega sklepa združita.

2.      Intervencija Council of the Bars and Law Societies of the European Union, Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten in European Company Lawyers Association je dovoljena v zadevah T-125/03 R in T‑253/03 R.

3.      V fazi postopka za izdajo začasne odredbe se ugodi predlogom tožečih strank za zaupno obravnavo določenih zadev iz procesnih listin v zadevah T‑125/03 R in T-253/03 R, na katere se sklicuje dopis sodnega tajništva tožečima strankama z dne 16. septembra 2003.

4.      Predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi T-125/03 R se zavrne.

5.      Upošteva se izjava Komisije, da tretjim osebam do izdaje sodbe o glavni stvari v zadevi T-253/03 ne bo dovolila dostopa do listin vrste B.

6.      V zadevi T-253/03 R se odloži izvršitev člena 2 odločbe Komisije z dne 8. maja 2003 glede zahteve po varstvu s poslovno tajnostjo (zadeva COMP/E-1/38.589), dokler Sodišče prve stopnje ne odloči o tožbi v postopku v glavni stvari.

7.      Zapečatena kuverta z listinami vrste A se shrani pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, dokler Sodišče prve stopnje ne odloči o tožbi v postopku v glavni stvari.

8.      V zadevi T-253/03 R se predlog za izdajo začasne odredbe v preostalem zavrne.

9.      Odločba o stroških v zadevah T-125/03 R in T-253/03 R se pridrži.“

 Pritožba in nasprotna pritožba

26      Komisija s pritožbo predlaga razglasitev ničnosti točk 6 in 7 izreka izpodbijanega sklepa. Navaja tri pritožbene razloge, ki izhajajo iz napačne uporabe prava pri presoji in ugotovitvi izpolnitve pogoja fumus boni juris, napačne uporabe prava pri presoji in ugotovitvi izpolnitve pogoja nujnosti in kršitve postopka glede dokaznih pravil, ki škodijo interesom Komisije.

27      Nasprotna pritožba Akzo je vložena zaradi razglasitve ničnosti točk 4 in 8 izreka izpodbijanega sklepa. Akzo navaja dva pritožbena razloga; prvi, v zadevi T‑125/03 R, izhaja iz kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva, drugi, v zadevi T-253/03 R, izhaja iz kršitve iste pravice in napačne uporabe instituta nenadomestljive škode.

 Pritožba

28      Najprej je treba poudariti, da sme v skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, ki odloča o začasni odredbi, odrediti začasno odredbo, samo če ugotovi, da je njihova odreditev na prvi pogled izkazana z dejanskimi in pravnimi razlogi (fumus boni juris) in da sta njihova izdaja in učinkovanje pred sprejetjem odločbe o glavni stvari njuna, kolikor je to potrebno, da tožeči stranki ne nastane velika in nenadomestljiva škoda. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar eden od njih ni izpolnjen (glej zlasti sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30).

29      Če se izkaže, da pogoj nujnosti ni izpolnjen, je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi bilo treba obravnavati druge pogoje, vključno s pogojem fumus boni juris, ki bi ga bilo v skladu z točkama 98 in 127 izpodbijanega sklepa morebiti treba obravnavati na podlagi instituta poklicne tajnosti, kar pomeni novo razlago načel prava Skupnosti, ki urejajo varstvo poklicne tajnosti, določenih zlasti v zgoraj navedeni sodbi AM & S proti Komisiji.

 Drugi pritožbeni razlog: nujnost

 Trditve strank

30      Komisija meni, da je bilo pri presoji pogoja nujnosti pravo večkrat napačno uporabljeno. To naj bi bilo posledica uporabe nepravilne metode za ugotovitev nujnosti, odsotnosti ustrezne obrazložitve in nezmožnosti ugotovitve, ali so bila merila, ki se zahtevajo za ugotovitev nujnosti, izpolnjena, ter neupoštevanja šibkosti fumus boni juris pri ugotovitvi nujnosti.

31      Komisija meni, da se je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, zato da je sprejel, da je pogoj nujnosti izpolnjen, oprl na razlogovanje, v skladu s katerim lahko začasno razkritje podatkov, ki jih je stranka zaupala svojemu odvetniku, nepopravljivo škodi njenemu pričakovanju, da ti nikoli ne bodo razkriti. V točki 167 izpodbijanega sklepa sodnik, ki odloča o začasni odredbi, sam priznava, da škoda, ki naj bi nastala zgolj z vpogledom v listine vrste A, ne bi imela zveze s potrebo po varstvu pravic tožečih strank do obrambe, temveč bi se izvajala iz „posebne narave poklicne tajnosti“.

32      Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, naj bi tako uporabil pojmovanje poklicne tajnosti, ki naj ne bi bilo niti sprejeto niti v skladu z obstoječo sodno prakso, zlasti ne z zgoraj navedeno sodbo AM & S proti Komisiji. V izpodbijanem sklepu naj bi bila poklicna tajnost dejansko opredeljena kot pravica podjetij, katere bistvo bi bilo v glavnem in nepopravljivo prizadeto z vsakršno omejitvijo glede njenega izvrševanja. Nasprotno naj bi bilo v zgoraj navedeni sodbi AM & S proti Komisiji varstvo komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko obravnavano v okviru postopka, v katerem so lahko izdane odločbe, s katerimi se izvajata člena 81 ES in 82 ES, ali odločbe o naložitvi glob.

33      Komisija poleg tega meni, da niti teža, niti nenadomestljivost, niti nereverzibilnost zatrjevane škode niso bile izkazane.

34      Komisija dalje poudarja, da se je zavezala, kar je povzeto v točki 157 izpodbijanega sklepa, da tretjim osebam ne bo dovolila dostopa do zadevnih listin, dokler Sodišče prve stopnje o tožbi ne odloči po temelju, kar naj bi preprečilo razkritje s strani tretjih oseb.

35      Akzo zatrjuje, da so v izpodbijanem sklepu sodna praksa glede varstva poklicne tajnosti in predvsem načela, določena v zgoraj navedeni sodbi AM & S proti Komisiji, pravilno uporabljena.

 Presoja

36      Spomniti je treba, da je cilj postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje dokončne odločitve, zato da se izogne prazninam pri pravnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za dosego tega cilja je treba nujnost presojati glede na nujnost začasne odločitve, da bi se izognili, da bi stranki, ki zahteva začasno varstvo, nastane velika in nenadomestljiva škoda (sklep predsednika Sodišča z dne 17. julija 2001, Komisija proti NALOO, C-180/01 P-R, Recueil, str. I-5737, točka 52).

37      Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče glede odločbe, s katero je Komisija odredila preiskavo, če bi bila razglašena za nično, odločilo, da zato Komisija za potrebe postopka v zvezi z kršitvijo pravil Skupnosti o konkurenci ne bi mogla uporabiti listin ali dokazov, ki bi jih zbrala v okviru te preiskave, saj bi sicer tvegala, da bi Sodišče Skupnosti odločbo glede kršitve, kolikor bi se opirala na take dokaze, razglasilo za nično (sodba z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C-94/00, Recueil, str. I-9011, točka 49).

38      Enaka načela veljajo, če gre za odločitev Komisije, da za eno ali več listin ne upošteva varstva poklicne tajnosti in če to odločitev Sodišče Skupnosti razglasi za nično.

39      Komisija poleg tega priznava, da bi bila, če bi bila odločba z dne 8. maja 2003 v nadaljevanju ugotovljena za nezakonito, prisiljena iz svojega spisa izločiti listine, na katere ta nezakonitost vpliva, in jih torej ne bi mogla uporabiti kot dokaze.

40      V teh okoliščinah je možnost nezakonite uporabe listin vrste A v postopku glede kršitve Komisije pravil Skupnosti o konkurenci samo teoretična in je v vsakem primeru malo verjetna.

41      Dodati je treba, da medtem seznanitev Komisije s podatki iz listin vrste A, ne da bi bili ti podatki uporabljeni v postopku glede kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, morebiti lahko vpliva na poklicno tajnost, to samo po sebi ne utemeljuje, da je v predmetni zadevi izpolnjen pogoj nujnosti.

42      Ob upoštevanju zaveze Komisije, da tretjim osebam do izdaje sodbe o glavni stvari v zadevi T-253/03 ne bo dovolila dostopa do listin vrste A, in dejstva, da Komisija teh listin ne more uporabiti kot dokaze, če je odločba z dne 8. maja 2003 ugotovljena za nezakonito, bi bilo lahko samo razkritje zadevnih listin podlaga za ugotovitev, da je pogoj nujnosti v konkretnem primeru izpolnjen. Glede tega je treba spomniti, da so uradniki Komisije v preiskavi zgolj na kratko pogledali listine vrste A.

43      Škoda, ki bi lahko nastala zaradi poglobljenega vpogleda v te listine, pa ne zadošča za ugotovitev obstoja velike in nenadomestljive škode, ker Komisija tako pridobljenih podatkov ne more uporabiti.

44      Ker pogoj nujnosti ni bil izpolnjen, je treba ugoditi drugemu pritožbenemu razlogu in razveljaviti točki 6 in 7 izreka izpodbijanega sklepa.

 Nasprotna pritožba

 Prvi pritožbeni razlog

45      Akzo meni, da zavrnitev predloga za začasne ukrepe v zadevi T-125/03 R krši pravico do učinkovitega sodnega varstva. Po mnenju te stranke je izpodbojni akt samo odločba, sprejeta ob uporabi člena 14(3) Uredbe št. 17, ki je podlaga za zatrjevano kršitev postopka. Vsaka nadaljnja odločba bi imela manj neposredno zvezo s to kršitvijo in ne bi mogla pomeniti akta, ki takoj in nepovrnljivo vpliva na pravni položaj podjetja, ki je predmet preiskave. Poleg tega naj nobena določba Skupnosti ne bi zavezovala Komisije, naj po preiskavi sprejme akt, zoper katerega se lahko vloži tožba. Tako naj bi bilo pravno varstvo zadevnega podjetja odvisno od odločitve, ki je v diskreciji Komisije.

46      Glede tega zadošča ugotovitev, da je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, pravilno uporabil ustaljeno sodno prakso, ki je poleg tega Akzo ne postavlja pod vprašaj, in sicer da akti, sprejeti po izdaji odločbe, na njeno veljavnost ne morejo vplivati. Niti uporaba te sodne prakse za opravljanje preiskave v konkretnem primeru Akzo ne pušča brez pravnega varstva. Komisija je dejansko sprejela zavrnilno odločbo kmalu po preiskavi in Akzo bi lahko, če tega ne bi storila, vložila tožbo, zato da ji Komisija vrne listine, vložene v zapečateno kuverto, odneseno v Bruselj.

 Drugi pritožbeni razlog

47      Akzo z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ko je odločil, da predlog v zadevi T-253/03 R, ki se nanaša na listine vrste B, ni izpolnjeval pogoja nujnosti, kršil pravico do učinkovitega sodnega varstva in se oprl na pretirano strogo razlago instituta nenadomestljive škode.

48      Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, naj bi s tem, da je glede omenjenih listin zavrnil začasne ukrepe, predlagane v zadevi T-253/03 R, Komisijo spodbudil, naj te listine raje vloži v svoj spis kot v zapečateno kuverto. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa naj bi Komisija tako lahko poskrbela, da je vsak predlog za začasne ukrepe, vložen za to, da se v pričakovanju dokončne odločbe ohrani status teh listin, zavrnjen.

49      Glede tega je treba spomniti, da je z izpodbijanim sklepom sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ugotovil, da je Komisija že prebrala tri listine vrste B, ki niso bile vložene v zapečateno kuverto, tako da če bi bila odločba z dne 8. maja 2003 razglašena za nično po temelju, Komisija zadevnih podatkov ne bi mogla uporabiti kot dokaz.

50      Po mnenju sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, bi bilo škodo mogoče ugotoviti samo, če je Komisija sprejela ukrepe na podlagi podatkov iz listin vrste B, ne da bi bilo ob tem Akzo omogočeno, da pozneje z zadostno verjetnostjo izkaže, da med temi podatki in sprejetimi ukrepi obstaja zveza. Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, je to tveganje kljub temu štel za hipotetično.

51      Dodal je, da je Komisija v svojih stališčih izjavila, da tretjim osebam do izdaje sodbe o glavni stvari ne bo dovolila dostopa do listin vrste A in vrste B, in je to zavezo vzel na znanje.

52      Če je sodnik, ki odloča o začasni odredbi, v teh okoliščinah izključil vsakršno stvarno možnost za nenadomestljivo škodo in zato odločil, da pogoj nujnosti ni bil izpolnjen, ni napačno uporabil prava.

53      Nasprotna pritožba se zato v celoti zavrne.

Iz teh razlogov je predsednik Sodišča sklenil:

1)      Točki 6 in 7 izreka sklepa predsednika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 30. oktobra 2003 v zadevi Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji (T-125/03 R in T-253/03 R, Recueil, str. I-0000) se razveljavita.

2)      Na znanje se vzame izjava Komisije Evropskih skupnosti, da tretjim osebam do izdaje sodbe o glavni stvari v zadevi T-253/03 ne bo dovolila dostopa do listin vrste A.

3)      Predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi T-253/03 R se zavrne.

4)      Nasprotna pritožba se zavrne.

5)      Odločba o stroških se pridrži.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.