Zadeva C-467/04

Kazenski postopek

proti

Giuseppeju Francescu Gaspariniju in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Audiencia Provincial de Málaga)

„Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Člen 54 – Načelo ne bis in idem – Področje uporabe – Oprostitev obdolžencev zaradi zastaranja kaznivega dejanja“

Povzetek sodbe

1.        Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem

(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

2.        Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem

(člen 2, prvi odstavek, alinea 4e, UE; Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

3.        Prosti pretok blaga – Blago v prostem prometu

(člen 24 ES; Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

4.        Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem

(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54))

1.        Načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, se uporablja za odločitev sodišča države pogodbenice, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kaznivega dejanja, ki je bilo predmet pregona.

Glavna trditev v edinem stavku navedenega člena 54 se namreč ne nanaša na vsebino pravnomočne sodbe. Torej ne velja za sodbe, s katerimi se izreče kazen.

Člen 54 se tudi ne uporabi v primeru, če je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kazenskega dejanja, ki je predmet pregona, če ogroža izvedbo navedenega cilja te določbe, ki je preprečiti, da bi se zoper osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, zaradi istih dejanj začel pregon na ozemlju več držav pogodbenic. Tako osebo je treba torej obravnavati, kot da je bil njen sodni postopek že pravnomočno končan v smislu te določbe.

Seveda na področju zastaralnih rokov ni bilo uskladitve med zakonodajami držav pogodbenic. Vendar nobena določba naslova VI Pogodbe EU glede policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah niti Schengenskega sporazuma ali same konvencije o njegovem izvajanju uporabe člena 54 ne podreja uskladitvi ali vsaj približevanju kazenskih zakonodaj držav članic na področju postopkov, ki vodijo do izčrpanja možnosti začetka kazenskega pregona, in, bolj splošno, do uskladitve ali približevanja kazenskih zakonodaj teh držav. Načelo ne bis in idem nujno kaže na to, da obstaja vzajemno zaupanje držav pogodbenic v njihove kazenske sisteme in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah pogodbenicah, čeprav bi izvajanje njenega nacionalnega prava pripeljalo do drugačne rešitve.

Okvirni sklep 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ne nasprotuje uporabi načela ne bis in idem pod predpostavko pravnomočne oprostitve zaradi zastaranja. Izvajanje možnosti, določene v členu 4, točka 4, tega okvirnega sklepa, ki dovoljuje zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, kadar je kazenski pregon zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastaral in ko ta dejanja spadajo v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu, namreč ni podrejeno obstoju sodbe, ki temelji na zastaranju. Primer, ko država članica zahtevani osebi izreče pravnomočno sodbo za ista dejanja, ureja člen 3, točka 2, navedenega okvirnega sklepa, določba, v kateri so navedeni razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

(Glej točke 24, od 27 do 31, 33 in točko 1 izreka.)

2.        Načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ne velja za druge osebe kot le za tiste, glede katerih je bil sodni postopek v državi pogodbenici pravnomočno končan.To razlago, ki temelji na besedilu navedenega člena 54, potrjuje namen določb naslova VI Pogodbe EU, kot je naveden v členu 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU.

(Glej točki 36 in 37 ter točko 2 izreka.)

3.        Kazensko sodišče države pogodbenice ne more obravnavati blaga, kot da je v prostem prometu na njenem ozemlju le na podlagi dejstva, da je kazensko sodišče druge države pogodbenice glede istega blaga ugotovilo, da je kaznivo dejanje tihotapljenja zastaralo.

Na podlagi člena 24 ES morajo biti – da se lahko izdelki iz tretjih držav obravnavajo, kot da so v prostem prometu v neki državi članici – izpolnjeni trije pogoji. Ugotovitev sodišča države članice, da je kaznivo dejanje tihotapljenja zastaralo, ne spremeni pravne kvalifikacije zadevnega proizvoda, ker načelo ne bis in idem, ukazonjeno v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, zavezuje sodišča držav pogodbenic le toliko, kolikor prepoveduje, da se obdolženec, glede katerega je bil že pravnomočno končan sodni postopek v drugi državi pogodbenici, še enkrat preganja za ista dejanja.

(Glej točke od 49 do 52 in točko 3 izreka.)

4.        Edino upoštevno merilo za uporabo pojma „ista dejanja“ v smislu člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma je merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih konkretnih okoliščin. Zato je dajanje blaga na trg v drugi državi članici po uvozu v državo članico, v kateri je bila izrečena oprostitev zaradi zastaranja kaznivega dejanja tihotapljenja, ravnanje, ki je lahko del „istih dejanj“ v smislu omenjenega člena 54. Vendar dokončna presoja o tem pripada pristojnim nacionalnim sodiščem, ki morajo ugotoviti, ali obravnavana dejanja pomenijo celoto dejanj, ki so med seboj časovno, prostorsko in glede predmeta neločljivo povezana.

(Glej točke 54, 56, 57 in točko 4 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 28. septembra 2006(*)

„Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Člen 54 – Načelo ne bis in idem – Področje uporabe – Oprostitev obdolžencev zaradi zastaranja kaznivega dejanja“

V zadevi C-467/04,

zaradi predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 35 EU, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Málaga (Španija) z odločbo z dne 8. julija 2004, ki je na Sodišče prispela 2. novembra 2004, v kazenskem postopku zoper

Giuseppeja Francesca Gasparinija,

Joséja M^a L. A. Gasparinija,

Giuseppeja Costo Bozzo,

Juana de Lucchija Calcagna,

Francesca Maria Gasparinija,

Joséja A. Hormigo Marrera,

Sindicatura Quiebra,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, N. Colneric (poročevalka), sodnica, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za G. F. Gasparinija H. Oliva García, L. Pinto, I. Ayala Gómez in P. González Rivero, odvetniki,

–        za J. Mª L. A. Gasparinija C. Font Felíu, odvetnik,

–        za G. Costo Bozzo L. Rodríguez Ramos, odvetnik, in C. Randón Reyna, procurador,

–        za J. de Lucchija Calcagna F. García Guerrero-Strachan, odvetnik, in B. De Lucchi López, procuradora,

–        za F. M. Gasparinija J. García Alarcón, odvetnik,

–        za špansko vlado M. Muñoz Pérez, zastopnik,

–        za francosko vlado J.-C. Niollet, zastopnik,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Aiellom, avvocato dello Stato,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, C. Wissels in C. ten Dam, zastopnice,

–        za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti L. Escobar Guerrero, W. Bogensberger in F. Jimeno Fernández, zastopniki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 15. junija 2006,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, na eni strani, člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19), ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990 (v nadaljevanju: KISS), in, na drugi strani, člena 24 ES.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka proti G. F. Gaspariniju, J. M^a L. A. Gaspariniju, G. Costi Bozzu, J. de Lucchiju Calcagnu, F. M. Gaspariniju in J. A. Hormigu Marreru in de la Sindicatura Quiebra, ki so osumljeni, da so dali na španski trg pretihotapljeno olivno olje.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        V skladu s členom 1 Protokola, ki vključuje schengenski pravni red v okvir Evropske unije in je priložen k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti z Amsterdamsko pogodbo (v nadaljevanju: Protokol), lahko trinajst držav članic Evropske unije, med njimi Kraljevina Španija in Portugalska republika, vzpostavi med seboj okrepljeno sodelovanje na področju, ki spada v uporabo schengenskega pravnega reda, kot je določen v prilogi k temu protokolu.

4        Tako kot KISS je del tako določenega schengenskega pravnega reda tudi Sporazum med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 13), podpisan v Schengnu 14. junija 1985 (v nadaljevanju: Schengenski sporazum).

5        V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, Protokola se od dneva začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe schengenski pravni red začne takoj uporabljati v trinajstih državah članicah iz člena 1 tega Protokola.

6        Na podlagi drugega stavka člena 2(1), drugi pododstavek, Protokola je Svet Evropske unije 20. maja 1999 sprejel Sklep 1999/436/ES o določitvi pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji (UL L 176, str. 17). Iz člena 2 tega Sklepa v povezavi z njegovo prilogo A izhaja, da je Svet določil člena 34 EU in 31 EU, ki sta del naslova VI Pogodbe EU, naslovljenega „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“, kot pravno podlago členov od 54 do 58 KISS.

7        Členi od 54 do 58 KISS sestavljajo poglavje 3 z naslovom „Uporaba načela ne bis in idem“ naslova III KISS, imenovanega „Policija in varnost“.

8        Člen 54 KISS določa:

„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“

9        Okvirni sklep Sveta 2002/584/JAI z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, str. 1) v svojem členu 3, naslovljenem „Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, določa:

„Izvršitveni pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: izvršitveni pravosodni organ) zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v naslednjih primerih:

[…]

2.      če izvršitveni pravosodni organ dobi obvestilo, da je zahtevani osebi država članica izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestala ali se po zakonodaji izvršitvene države članice ne more več obsoditi;

[…]“

10      Člen 4 navedenega okvirnega Sklepa, naslovljen „Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:

[…]

4.      kadar sta kazenski pregon ali kaznovanje zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastarala in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu;

[…]“

11      Pristojnost Sodišča za predhodno odločanje v zadevah iz naslova VI Pogodbe EU ureja njen člen 35.

12      Kraljevina Španija je izjavila, da priznava pristojnost Sodišča za predhodno odločanje o veljavnosti in razlagi aktov iz člena 35 EU v skladu s pogoji in načini, določenimi v odstavkih 2 in 3(a) tega člena (UL 1999, C 120, str. 24).

13      V skladu s členom 24 ES velja:

„Za izdelke iz tretjih držav velja, da so v prostem prometu v neki državi članici, če so bile v tej državi zanje opravljene uvozne formalnosti in plačane vse predpisane carine ali dajatve z enakim učinkom in če te carine ali dajatve niso bile v celoti ali delno povrnjene.“

 Nacionalna ureditev

14      Člen 1(1), točki 1 in 2, loi organique št. 7/1982 z dne 13. julija 1982, ki je spremenil zakonodajo na področju tihotapljenja in uredil kazniva dejanja in prekrške na tem področju (BOE št. 181 z dne 30. julija 1982, str. 20623), določa:

„1.      Za kaznivo dejanje tihotapljenja, če vrednost blaga znaša milijon pezet ali več, se obdolži tistega, ki:

(1)      zakonito uvaža ali izvaža trgovsko blago, ne da bi ga predložil carinskemu uradu;

(2)      opravlja trgovinske dejavnosti, ima oziroma zakonito daje v obtok blago iz tujine, ne da bi izpolnjeval zakonsko določene pogoje uvoza.“

15      V skladu s členom 847 zakona o kazenskem postopku (ley de enjuiciamento criminal) ni mogoča pritožba zoper odločbo Audiencia Provincial, če ima ta vlogo pritožbenega organa.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

16      Po mnenju Audiencia Provincial de Málaga iz logičnih indicev izhaja, da so na nedoločen datum leta 1993 delničarji in upravitelji družbe Minerva sklenili preko pristanišča Setúbal (Portugalska) uvoziti prečiščeno olivno olje (tj. rafinirano) iz Tunizije in Turčije, ki pri carinskih organih ni bilo prijavljeno. Blago naj bi bilo nato s tovornjaki transportirano iz Setúbala v Málago (Španija). Obdolženci naj bi vzpostavili sistem ponarejanja računov z namenom zavajanja, da ima olje švicarsko poreklo.

17      Po mnenju predložitvenega sodišča je Supremo Tribunal de Justiça (Portugalska) v sodbi, izdani na podlagi pritožbe zoper sodbo Tribunal de Setúbal, ugotovilo, da prečiščeno olivno olje, uvoženo na Portugalsko, izvira v desetih primerih iz Tunizije in v enem primeru iz Turčije in da je bila pri portugalskih carinskih organih prijavljena manjša količina, kot je bila dejansko uvožena.

18      Supremo Tribunal de Justiça je zaradi zastaranja oprostilo dva obdolženca, ki sta preganjana tudi v postopku v glavni stvari.

19      Audiencia Provincial de Málaga pojasnjuje, da mora odgovoriti na vprašanje, ali obstaja kaznivo dejanje tihotapljenja ali, nasprotno, takega kaznivega dejanja ni, in sicer glede na pravnomočnost sodbe Supremo Tribunal de Justiça oziroma glede na dejstvo, da je blago v prostem prometu na ozemlju Skupnosti. 

20      V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Málaga prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali ugotovitev sodišča države članice o zastaranju pregona za kaznivo dejanje zavezuje sodišča v drugih državah članicah?

2.      Ali lahko oprostitev obdolženca za kaznivo dejanje zaradi zastaranja pregona učinkuje v korist oseb, preganjanih v drugih državah članicah, če so jim očitana ista dejanja? Ali je z drugimi besedami mogoče šteti, da zastaranje koristi tudi osebam, ki so za ista dejanja preganjane v drugi državi članici?

3.      Če kazensko sodišče države članice ugotovi, da neskupnostni izvor blaga v zvezi s kaznivim dejanjem tihotapljenja ni bil dokazan, in obdolženca oprostijo, ali lahko sodišče druge države članice razširi preiskavo, da bi dokazalo vnos blaga, za katerega niso bile plačane carinske dajatve, iz tretje države?

4.      Če je kazensko sodišče države članice ugotovilo, da nezakonit vnos blaga na ozemlje Skupnosti ni dokazan ali da je kaznivo dejanje tihotapstva zastaralo:

a)      Ali se lahko šteje, da je to blago v prostem prometu na ozemlju drugih držav članic?

b)      Ali je treba dajanje na trg v drugi državi članici, po uvozu v državo članico, v kateri je bila izrečena oprostitev, obravnavati kot samostojno ravnanje, ki je torej kaznivo, ali gre, nasprotno, za ravnanje, ki je neločljivo povezano z uvozom?“

 Pristojnost Sodišča

21      Iz točk 12 in 15 te sodbe izhaja, da je v tem primeru Sodišče pristojno odločati o razlagi člena 54 KISS na podlagi člena 35, od (1) do (3)(a), EU.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

22      S tem vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali se načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, uporablja za odločitev sodišča države pogodbenice, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kaznivega dejanja, ki je bilo predmet pregona.

23      V skladu s členom 54 se nobena oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici „pravnomočno končan“, za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je ni več mogoče izvršiti.

24      Glavna trditev v edinem stavku člena 54 KISS se ne nanaša na vsebino pravnomočne sodbe. Torej ne velja le za sodbe, s katerimi se izreče kazen (glej v tem smislu sodbo z današnjim dnem v zadevi Van Straaten, C-150/05, ZOdl., str. I-9327, točka 56).

25      Tako se načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS uporablja za odločbo sodnih organov države pogodbenice, na podlagi katere je obtoženec pravnomočno oproščen zaradi pomanjkanja dokazov (zgoraj navedena sodba Van Straaten, točka 61).

26      V postopku v glavni stvari se postavlja vprašanje, ali enako velja za pravnomočno oprostitev zaradi zastaranja kaznivega dejanja, ki je bilo predmet pregona.

27      Ni sporno, da je namen člena 54 KISS preprečiti, da bi se zoper osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, zaradi istih dejanj začel pregon na ozemlju več držav pogodbenic (glej sodbi z dne 11. februarja 2003 v združenih zadevah Gözütok in Brügge, C‑187/01 in C-385/01, Recueil, str. I-1345, točka 38, in zgoraj navedeno sodbo Van Straaten, točka 57). Osebam, glede katerih je bil postopek po njihovem pregonu pravnomočno končan, zagotavlja varstvo pred ponovnim pregonom. Tem osebam je treba omogočiti, da se prosto gibajo, ne da bi se ob tem morale bati novih kazenskih pregonov za ista dejanja v drugi državi pogodbenici.

28      Člen 54 KISS se ne uporabi v primeru, če je sodišče države pogodbenice v kazenskem postopku sprejelo odločitev, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kazenskega dejanja, ki je predmet pregona, če ogroža izvedbo navedenega cilja. Tako osebo je treba torej obravnavati, kot da je bil njen sodni postopek že pravnomočno končan v smislu te določbe.

29      Seveda na področju zastaralnih rokov ni bilo uskladitve med zakonodajami držav pogodbenic. Vendar nobena določba naslova VI Pogodbe EU glede policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, v katerem sta bila člena 34 in 31 določena kot pravni temelj za člene od 54 do 58 KISS, niti Schengenskega sporazuma ali same KISS ne pogojuje uporabe člena 54 KISS z uskladitvijo ali vsaj s približevanjem kazenskih zakonodaj držav članic na področju postopkov, ki vodijo do izčrpanja možnosti začetka kazenskega pregona (zgoraj navedena sodba Gözütok in Brügge, točka 32), in, bolj splošno, z uskladitvijo ali približevanjem kazenskih zakonodaj teh držav (glej sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Van Esbroeck, C-436/04, ZOdl., str. I-2333, točka 29).

30      Treba je dodati, da načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS nujno kaže na to, da obstaja vzajemno zaupanje držav pogodbenic v njihove kazenske sisteme in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah pogodbenicah, tudi če bi imelo izvajanje njenega nacionalnega prava drugačno rešitev (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 30).

31      Okvirni sklep 2002/584 ne nasprotuje uporabi načela ne bis in idem pod predpostavko pravnomočne oprostitve zaradi zastaranja. Njegov člen 4, točka 4, na katerega se sklicuje nizozemska vlada v stališčih, ki jih je predložila Sodišču, dovoljuje izvršitvenemu pravosodnemu organu, da med drugim zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, kadar je kazenski pregon zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastaral in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu. Izvajanje te možnosti ni pogojeno z obstojem sodbe, ki temelji na zastaranju kazenskega postopka. Primer, ko zahtevani osebi država članica izreče pravnomočno sodbo za ista dejanja, ureja člen 3, točka 2, navedenega okvirnega Sklepa, določba, ki navaja razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

32      Glede na kompleksnost zadeve v postopku v glavni stvari je treba na koncu poudariti, da je nacionalno sodišče pristojno preučiti, ali so dejanja, glede katerih je sodni postopek pravnomočno končan, ista.

33      Iz zgornjih premislekov izhaja, da je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da se načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, uporablja glede odločitve sodišča države pogodbenice v kazenskem postopku, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kazenskega dejanja, ki je predmet pregona.

 Drugo vprašanje

34      Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, katere osebe lahko koristijo načelo ne bis in idem.

35      Glede tega iz besedila člena 54 KISS jasno izhaja, da lahko koristijo načelo ne bis in idem le osebe, glede katerih je bil sodni postopek že pravnomočno končan.

36      To razlago potrjuje namen določb naslova VI Pogodbe EU, kot je naveden v členu 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU, in sicer „ohranjati in razvijati Unijo kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem se prosto gibanje oseb zagotavlja v povezavi z ustreznimi ukrepi […] glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu“.

37      Posledično je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, ne velja za druge osebe kot le za tiste, glede katerih je bil sodni postopek v državi pogodbenici pravnomočno končan.

 Tretje vprašanje

38      Tretje vprašanje temelji na predpostavki, da kazenska sodišča države članice ugotavljajo, da neskupnostni izvor blaga v zvezi s kaznivim dejanjem tihotapljenja ni bil dokazan.

39      Taka predpostavka pa nasprotuje dejstvom v postopku v glavni stvari, kot jih opisuje predložitveno sodišče, in povzetim v točkah od 16 do 18 te sodbe.

40      Seveda večina obdolžencev očita predložitvenemu sodišču, da je napačno razlagalo sodbo Supremo Tribunal de Justiça. Trdijo, da v nasprotju z navedbami v predložitveni odločbi to sodišče ni ugotovilo, da naj bi bila pri carinskih organih prijavljena manjša količina od količine, dejansko uvožene na Portugalsko. Po njihovem mnenju bi moral biti kazenski postopek, ki se nanaša na kazniva dejanja tihotapljenja in ponarejanja dokumentov, ustavljen zaradi njihovega zastaranja, ki naj bi bilo ugotovljeno s sodno odločbo, izdano pred začetkom obravnave pred navedenim sodiščem. Civilne odgovornosti za škodo na podlagi zahteve, vložene v okviru istega postopka, naj bi bili obdolženci oproščeni, saj očitana dejstva niso bila dokazana.

41      Poudariti je treba, da je mogoče ureditev iz člena 234 ES uporabiti tudi za člen 35 EU pod pogoji, ki jih zadnjenavedeni člen vsebuje (glej sodbo z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino, C-105/03, ZOdl., str. I-5285, točka 28). V okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, presoja zadevnih dejstev spada v pristojnost nacionalnega sodišča. Sodišče se je tako pristojno opredeliti le o razlagi ali veljavnosti skupnostnega besedila na podlagi dejstev, ki mu jih je predložilo nacionalno sodišče (glej sodbi z dne 16. julija 1998 v zadevi Dumon in Froment, C‑235/95, Recueil, str. I‑4531, točka 25, in z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Traunfellner, C‑421/01, Recueil, str. I‑11941, točka 21).

42      Vendar je glede na razumevanje predložitvenega sodišča sodbe Supremo Tribunal de Justiça vprašljiva dopustnost tretjega vprašanja.

43      Dejansko je treba glede na tako razumevanje ugotoviti, da postavka, na katero se opira tretje vprašanje, in sicer oprostitev obdolžencev zaradi neobstoja ali pomanjkanja dokazov o neskupnostnem izvoru blaga, ne obstaja.

44      Čeprav je Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso načeloma pristojno odločati o postavljenih vprašanjih, ki se nanašajo na razlago prava Skupnosti, pa mora v izjemnih okoliščinah pri preverjanju svoje pristojnosti preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo. Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (glej zlasti sodbo z dne 11. julija 2006 v zadevi Chacón Navas, C‑13/05, ZOdl., str. I‑6467, točki 32 in 33 in tam navedena sodna praksa).

45      V obravnavanem primeru glede na opis dejstev predložitvenega sodišča tretje vprašanje obravnava hipotetičen problem.

46      Sodišču na to vprašanje ni treba odgovoriti.

 Četrto vprašanje

47      Iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 41 do 45 te sodbe, je četrto vprašanje nedopustno, kolikor se opira na postavko oprostitve obdolžencev zaradi neobstoja ali pomanjkanja dokazov. Nasprotno pa je dopustno v delu, v katerem se sklicuje na postavko, da je sodišče države članice ugotovilo zastaranje kaznivega dejanja tihotapljenja.

 Četrto vprašanje, točka (a)

48      S četrtim vprašanjem, točka (a), predložitveno sodišče dejansko sprašuje, ali se lahko sklepa iz odločbe sodišča države pogodbenice, ki je postala pravnomočna in s katero je bilo ugotovljeno zastaranje kaznivega dejanja tihotapljenja, da je zadevno blago v prostem prometu na ozemlju drugih držav članic.

49      Na podlagi člena 24 ES morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da se lahko obravnavajo izdelki iz tretjih držav, kot da so v prostem prometu v neki državi članici. Za take se štejejo izdelki, prvič, za katere so bile v tej državi zanje opravljene uvozne formalnosti, drugič, za katere so bile v tej državi članici plačane vse predpisane carine ali dajatve z enakim učinkom in, tretjič, za katere te carine ali dajatve niso bile v celoti ali delno povrnjene.

50      Ugotovitev sodišča države članice, da je kaznivo dejanje tihotapljenja zastaralo, ne spremeni pravne kvalifikacije zadevnega proizvoda.

51      Načelo ne bis in idem zavezuje sodišča držav pogodbenic le toliko, kolikor prepoveduje, da se obdolženca, glede katerega je bil že pravnomočno končan sodni postopek v drugi državi pogodbenici, preganja še enkrat za ista dejanja.

52      Na četrto vprašanje, točka (a), je treba odgovoriti, da kazensko sodišče države pogodbenice ne more obravnavati blaga, kot da je v prostem prometu na njenem ozemlju le na podlagi dejstva, da je kazensko sodišče druge države pogodbenice glede istega blaga ugotovilo, da je kaznivo dejanje tihotapljenja zastaralo.

 Četrto vprašanje, točka (b)

53      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba dajanje blaga na trg v drugi državi članici, po uvozu v državo članico, v kateri je bila izrečena oprostitev zaradi zastaranja, obravnavati kot del istih dejanj ali kot samostojno ravnanje glede na uvoz v prvo državo članico.

54      Edino upoštevno merilo za uporabo pojma „ista dejanja“ v smislu člena 54 KISS je merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih konkretnih okoliščin (glej zgoraj navedeno sodbo Van Esbroeck, točka 36).

55       Zlasti v zadevi, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, je treba ugotoviti, da lahko pomeni tako celoto dejanj.

56       Vendar dokončna presoja o tem pripada pristojnim nacionalnim sodiščem, ki morajo ugotoviti, ali obravnavana dejanja pomenijo celoto dejanj, ki so med seboj časovno, prostorsko in glede predmeta neločljivo povezana (glej zgoraj navedeno sodbo Van Esbroeck, točka 38).

57      Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je dajanje blaga na trg v drugi državi članici po uvozu v državo članico, v kateri je bila izrečena oprostitev, ravnanje, ki je lahko del „istih dejanj“ v smislu člena 54 KISS.

 Stroški

58      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990, se uporablja glede odločitve sodišča države pogodbenice v kazenskem postopku, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen zaradi zastaranja kazenskega dejanja, ki je predmet pregona.

2)      To načelo ne velja za druge osebe kot le za tiste, glede katerih je bil sodni postopek v državi pogodbenici pravnomočno končan.

3)      Kazensko sodišče države pogodbenice ne more obravnavati blaga, kot da je v prostem prometu na njenem ozemlju le na podlagi dejstva, da je kazensko sodišče druge države pogodbenice glede istega blaga ugotovilo, da je kaznivo dejanje tihotapljenja zastaralo.

4)      Dajanje blaga na trg v drugi državi članici po uvozu v državo članico, v kateri je bila izrečena oprostitev, je ravnanje, ki je lahko del „istih dejanj“ v smislu omenjenega člena 54.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.