Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V združenih zadevah C-463/04 in C-464/04,

katerih predmeta sta predloga za sprejetje predhodnih odločb na podlagi člena 234 ES, ki ju je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (Italija) z odločbama z dne 29. septembra 2004, ki sta prispeli na Sodišče 2. novembra 2004, v postopkih

Federconsumatori ,

Adiconsum ,

ADOC ,

Ercole Pietro Zucca (C-463/04)

in

Associazione Azionariato Diffuso dell’AEM SpA ,

Filippo Cuccia ,

Giacomo Fragapane ,

Pietro Angelo Puggioni ,

Annamaria Sanchirico ,

Sandro Sartorio (C-464/04)

proti

Comune di Milano ,

ob udeležbi:

AEM SpA (C-463/04 in C-464/04),

Edison SpA (C-463/04),

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, K. Lenaerts, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. junija 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Federconsumatori, Adiconsum in ADOC V. Angiolini, F. Besostri, R. Maia in P. Saba, odvetniki,

– za Associazione Azionariato Diffuso dell’AEM SpA A. Sanchirico, za F. Cuccia, G. Fragapane, P. A. Puggioni in S. Sartorio S. Nespor in A. L. De Cesaris, odvetnika,

– za Comune di Milano M. Surano, A. Santa Maria, C. Croff in B. Libonati, odvetniki,

– za AEM SpA C. Croff, odvetnik,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z M. Fiorillijem, avvocato dello Stato,

– za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti E. Traversa in C. Loggi, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. septembra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 56 ES.

2. Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med različnimi združenji za varstvo potrošnikov, manjšinskimi in posamičnimi delničarji, ki so Federconsumatori, Adiconsum, ADOC in E. P. Zucca (zadeva C‑463/04) ter Associazione Azionariato Diffuso dell’AEM SpA, A. Sanchirico, F. Cuccia, G. Fragapane, P. A. Puggioni in S. Sartorio (zadeva C‑464/04), in Comune di Milano glede nacionalne določbe, v skladu s katero statut delniške družbe lahko državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu te družbe, podeli pravico neposrednega imenovanja enega člana njenega upravnega odbora ali več.

Nacionalna zakonodaja

3. Člen 2449 codice civile italiano (italijanski civilni zakonik, v nadaljevanju: codice civile) določa:

„Družbe, v katerih država ali javni subjekti sodelujejo kot delničarji

Če imajo država ali javni subjekti delnice v delniški družbi, jim lahko statut podeli pravico imenovati enega ali več članov upravnega odbora, revizorjev ali članov nadzornega sveta.

Člane upravnega odbora, revizorje in člane nadzornega sveta, ki so bili imenovani v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko odpokliče le organ, ki jih je imenoval.

Imajo enake pravice in dolžnosti kot tisti, ki jih imenuje družba na skupščini. Določbe posebnih zakonov imajo prednost.“

4. Člen 2(1) in (3) uredbe-zakona št. 332 z dne 31. maja 1994, ki je po spremembah postala zakon št. 474 z dne 30. julija 1994, kot je bil spremenjen z zakonom št. 350 z dne 24. decembra 2003 (GURI št. 299 z dne 27. decembra 2003, v nadaljevanju: zakon št. 474/1994), določa:

„1. Predsednik Sveta ministrov na predlog ministra za gospodarstvo in finance skupaj z ministrom za proizvodne dejavnosti in s pristojnimi ministri za določena področja sprejme uredbo, potem ko jo je posredoval pristojnim parlamentarnim komisijam, s katero od družb, ki jih neposredno ali posredno nadzoruje država in delujejo na področju obrambe, transporta, telekomunikacij, energetskih virov in drugih javnih služb, določi družbe, katerih statuti določijo, da je treba pred sprejetjem vsakega ukrepa, katerega posledica je izguba nadzora, z odločitvijo na izrednem zasedanju skupščine sprejeti določbo, ki daje ministru za gospodarstvo in finance eno ali več posebnih pristojnosti, ki jih izvaja po posvetovanju z ministrom za proizvodne dejavnosti:

[...]

d) imenovanje člana upravnega odbora brez glasovalne pravice.

3. Določbe tega člena se uporabljajo tudi za družbe, ki jih neposredno ali posredno nadzorujejo javni subjekti, teritorialne skupnosti in javne gospodarske ustanove, ki delujejo na področju transporta in drugih javnih služb ter so navedene v odločbi javnega organa, ki ima delnice v takih družbah in ki ima pravico izvrševati pristojnosti iz člena 1.“

5. Člen 4(1) zakona št. 474/1994, ki ureja sistem seznamov, določa:

„Družbe [kot je zadevna družba v sporih v glavni stvari], katerih statuti omejujejo pravice delničarjev, vključijo vanje posebno določbo o imenovanju članov upravnega odbora na podlagi sistema seznamov, ki je ni mogoče spremeniti, dokler veljajo take omejitve [...]; sezname predstavijo nekdanji člani upravnega odbora ali družbeniki, ki imajo vsaj 1 odstotek delnic s pravico do glasovanja na rednih skupščinah […]; najmanj petina članov upravnega odbora, ki niso imenovani v skladu s členom 2(1)(d), je imenovanih z manjšinskih seznamov, in če ulomek ni celo število, se zaokroži navzgor na najbližje celo število […]“

Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6. AEM SpA (Azienda Elettrica Milanese SpA, v nadaljevanju: AEM), družba, ki jo je ustanovila Comune di Milano leta 1996, posluje na področju javnih storitev distribucije plina in elektriktične energije, katerih upravljanje ji je prepustila ta občina. Leta 1998 so bile njene delnice uvrščene na borzi. Ob koncu prve prodaje delnic je Comune di Milano ohranila 51-odstotni delež v osnovnem kapitalu te družbe.

7. Mestni svet Comune di Milano (v nadaljevanju: mestni svet), ki je nadaljeval postopek privatizacije AEM, je s sklepom št. 4/04 z dne 17. februarja 2004 odločil zmanjšati svojo udeležbo v kapitalu AEM na 33,4 odstotka. Vendar je za to prodajo delnic določil pogoj, da se predhodno spremeni statut AEM.

8. S sklepom št. 5/04 z dne 8. marca 2004 je mestni svet odločil, da je treba „družbo AEM, kot določa člen 2(3) zakona št. 474/1994, privatizirati in v njen statut vnesti spremembe v skladu z določbami navedenega zakona št. 474/1994“. S tem sklepom je bila sprejeta tudi odločitev, da se statut AEM spremeni, zlasti določbe o načinih imenovanja članov upravnega odbora te družbe.

9. 29. aprila 2004 je izredna skupščina delničarjev AEM sprejela potrebne ukrepe za spremembo statuta te družbe v smislu sklepa mestnega sveta št. 5/04, pri čemer je uvedla zlasti izključno pravico Comune di Milano, da v sorazmerju s svojo udeležbo neposredno imenuje člane upravnega odbora na podlagi člena 2449 codice civile, z omejitvijo na štiri člane upravnega sveta te družbe. Poleg tega daje statut AEM Comune di Milano pravico, da v skladu s členom 4 zakona št. 474/1994 sodeluje pri oblikovanju seznama članov upravnega odbora, ki jih ne imenuje neposredno ta občina.

10. Predložitveno sodišče ugotavlja, da pravica neposrednega imenovanja članov upravnega odbora in pravica sodelovanja pri oblikovanju seznama za izbiro drugih članov upravnega odbora AEM omogočata Comune di Milano, da v navedenem upravnem odboru ohranja absolutno večino, čeprav je slednja po prodaji delnic obdržala le sorazmerni večinski delež družbe.

11. Tožeče stranke v obeh sporih v glavni stvari so pred Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia izpodbijale sklepa št. 4/04 in 5/04 ter zahtevale njuno razveljavitev in odložitev njunega izvrševanja. Načinu, opisanem v prejšnji točki, očitajo zlasti, da investitorje odvrača od nakupa delnic AEM, torej od tega, da bi jo nadzorovali, kar ima neizogibne negativne posledice za delnice te družbe v lasti tožečih strank, katerih vrednost naj bi se nujno zniževala.

12. Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia je z začasno odredbo z dne 10. junija 2004 odločilo, da se zadrži izvrševanje sklepa št. 5/04, ker se zdi, da so določbe o načinu imenovanja članov upravnega odbora AEM v nasprotju s sodno prakso Sodišča na področju posebnih pravic.

13. Consiglio di Stato je z začasno odredbo z dne 10. avgusta 2004 spremenilo zgoraj navedeno odredbo in zavrnilo predlog zadržanja izvrševanja, ker se sodna praksa Skupnosti, na kateri temelji ta odredba, nanaša na zadeve v zvezi s prednostnimi delnicami, „golden share“; ta pojem se bistveno razlikuje od zadevnega pojma v sporih, ki so bili predloženi navedenemu sodišču in ki se nanašajo na posebne pravice, ki jih lahko ima na podlagi civilnega prava eden od delničarjev.

14. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o skladnosti člena 2449 codice civile s členom 56 ES, kot ga razlaga Sodišče, in sicer v delu, kjer naj bi njegova uporaba v povezavi z načinom oblikovanja seznama iz člena 4 zakona št. 474/1994 močno omejila možnosti dejanskega sodelovanja pri upravljanju in dejanskem nadzoru delniške družbe zunaj področja legitimnega izvrševanja posebnih pravic.

15. V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so enaka v zadevah C-463/04 in C-464/04:

„1. Ali je člen 2449 codice civile, kot je bil uporabljen v postopku v glavni stvari, v skladu s členom 56 ES, kot ga razlaga Sodišče v sodbah z dne 23. maja 2000 v zadevi Komisija proti Italiji (C-58/99), z dne 4. junija 2002 v zadevah Komisija proti Belgiji in Komisija proti Franciji (C 503/99 in C‑483/99) in z dne 13. maja 2003 v zadevah Komisija proti Združenemu kraljestvu in Komisija proti Španiji (C-98/01 in C-463/00), če se nanj sklicuje javni subjekt, ki je sicer po zakonu izgubil nadzor nad delniško družbo, vendar kot lastnik relativne večine delnic ohrani precejšen delež (v tem primeru 33,4-odstotni) in tako pridobi nesorazmerno pristojnost nadzora?

2. Ali je člen 2449 codice civile v povezavi s členom 4 uredbe-zakona št. 332 z dne 31. maja 1994, sprejet kot zakon št. 474 z dne 30. julija 1994, v skladu s členom 56 ES, kot ga razlaga Sodišče v sodbah z dne 23. maja 2000 v zadevi Komisija proti Italiji (C-58/99), z dne 4. junija 2002 v zadevah Komisija proti Belgiji in Komisija proti Franciji (C 503/99 in C-483/99) in z dne 13. maja 2003 v zadevah Komisija proti Združenemu kraljestvu in Komisija proti Španiji (C-98/01 in C-463/00), če se nanj sklicuje javni subjekt, ki je sicer po zakonu izgubil nadzor nad delniško družbo, vendar kot lastnik relativne večine delnic ohrani precejšen delež (v tem primeru 33,4-odstotni) in tako pridobi nesorazmerno pristojnost nadzora?

3) Ali je člen 2449 codice civile v skladu s členom 56 ES, kot ga razlaga Sodišče v sodbah z dne 23. maja 2000 v zadevi Komisija proti Italiji (C‑58/99), z dne 4. junija 2002 v zadevah Komisija proti Belgiji in Komisija proti Franciji (C-503/99 in C-483/99) in z dne 13. maja 2003 v zadevah Komisija proti Združenemu kraljestvu in Komisija proti Španiji (C-98/01 in C-463/00), v delu, kjer ima pri uporabi v konkretnih primerih učinek, ki je v nasprotju z drugim nacionalnim predpisom (in sicer s členom 2(1)(d) uredbe-zakona št. 332 z dne 31. maja 1994, ki je postala zakon št. 474 z dne 30. julija 1994), ki je v skladu s členom 56 ES, in glede na pogoje izvajanja in uporabe ustreza načelom s področja posebnih pravic, ki jih je Sodišče potrdilo v navedenih sodbah?“

16. Zadevi C-463/04 in C-464/04 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. januarja 2005 združeni za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe.

Vprašanja za predhodno odločanje

17. Uvodoma je treba ugotoviti, da za vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, velja premisa, da pravilo iz člena 2449 codice civile, ki je del splošne zakonodaje prava družb, zajete v tem codice, krši skupno zakonodajo prava družb, ker slednja ne določa enakega pravila, ki bi veljalo za vse delničarje, zlasti zasebne delničarje. Sodišče naj bi se lotilo zahtevane razlage glede na to premiso.

18. Predložitveno sodišče s svojimi vprašanji, ki jih je treba preizkusiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56 ES razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 2449 codice civile, v skladu s katero statut delniške družbe lahko državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu te družbe, podeli pravico neposrednega imenovanja enega člana upravnega odbora ali več, ki – sama po sebi ali, kot v zadevah v glavni stvari, v povezavi z določbo, kot je člen 4 zakona št. 474/1994, ki navedeni državi ali javnemu subjektu priznava pravico do sodelovanja pri izbiri prek sestavljenega seznama posredno imenovanih članov upravnega odbora – tej državi ali javnemu subjektu daje na voljo nesorazmerna nadzorna pooblastila glede na njegovo udeležbo v kapitalu te družbe.

19. V skladu z ustaljeno sodno prakso so na podlagi člena 56(1) ES na splošno prepovedane omejitve pretoka kapitala med državami članicami (glej zlasti sodbo z dne 28. septembra 2006 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑282/04 in C‑283/04, ZOdl., str. I‑9141, točka 18 in navedena sodna praksa, kot tudi sodbo z dne 23. oktobra 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-112/05, ZOdl., str. I‑8995, točka 17).

20. Ker v Pogodbi ES ni opredeljen pojem „pretok kapitala“ v smislu člena 56(1) ES, je Sodišče že pred tem priznalo informativno vrednost nomenklaturi, priloženi k Direktivi Sveta 88/361/EGS z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe (ta člen je bil razveljavljen na podlagi Amsterdamske pogodbe) (UL L 178, str. 5). Pretok kapitala v smislu člena 56(1) ES so zlasti neposredne naložbe, torej kot izhaja iz te nomenklature in pripadajočih pojasnil, naložbe vseh vrst fizičnih in pravnih oseb, ki so namenjene vzpostavitvi ali ohranjanju trajnih in neposrednih vezi med osebo, ki je zagotovila kapital, in podjetjem, ki je dobilo na voljo kapital za izvajanje gospodarske dejavnosti. Pri kapitalskih deležih v novih ali obstoječih podjetjih, kot izhaja tudi iz pojasnil, cilj vzpostaviti ali ohraniti trajne gospodarske vezi predpostavlja, da delnice njihovemu imetniku bodisi na podlagi nacionalnih predpisov o delniških družbah bodisi kako drugače omogočajo dejansko udeležbo pri upravljanju te družbe ali njenem nadzoru (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 18, in navedena sodna praksa).

21. Glede te oblike naložb je Sodišče ugotovilo, da je treba nacionalne ukrepe šteti za „omejitve“ v smislu člena 56(1) ES, če lahko preprečijo ali omejijo pridobitev delnic zadevnih podjetij oziroma odvrnejo vlagatelje iz drugih držav članic od vlaganja v njihov kapital (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 19, in navedena sodna praksa).

22. Ugotoviti je treba, da nacionalna določba, kot je člen 2449 codice civile, pomeni tako omejitev.

23. V bistvu navedeni člen delničarjem, ki so javni subjekti, daje možnost, da pomembneje sodelujejo pri dejavnostih upravnega odbora delniške družbe, kot pa bi jim to običajno omogočal njihov status delničarja (po analogiji glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 62).

24. Tako imajo navedeni delničarji, javni subjekti, na voljo instrument, ki jim omogoča izvajanje vpliva, ki presega njihove naložbe. Sorazmerno s tem se lahko vpliv drugih delničarjev zmanjša pod njihove naložbe (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 64).

25. Zlasti je treba poudariti, kot ugotavlja predložitveno sodišče, da člen 2449 codice civile ne določa nobene omejitve glede števila članov upravnega odbora, ki jih lahko neposredno imenuje država ali javni subjekt, ki je udeležen v kapitalu delniške družbe.

26. Za primer AEM je brez pomena dejstvo, da je pravica neposrednega imenovanja članov upravnega odbora na podlagi navedene določbe pridržana Comune di Milano zgolj v sorazmerju z njeno udeležbo v kapitalu te družbe in da je ta pravica omejena na četrtino članov upravnega odbora navedene družbe.

27. Kot je pravilno poudarilo predložitveno sodišče, je ta pravica neposrednega imenovanja dodana pravici Comune di Milano, da na podlagi člena 4 zakona št. 474/1994 običajno sodeluje pri oblikovanju seznama članov upravnega odbora, ki jih slednja ne imenuje neposredno, tako da lahko ima absolutno večino v navedenem odboru, in sicer tudi v primeru, kot je naveden v predložitvenih odločbah, v katerem je bila v kapitalu udeležena zgolj z relativno večino v višini 33,4 odstotka.

28. Ne glede na to, da je pravica neposrednega imenovanja, ki jo ima Comune di Milano, sorazmerna z višino njene udeležbe v kapitalu AEM, in čeprav se ta pravica izvršuje le za četrtino članov upravnega odbora te družbe, člen 2449 codice civile v povezavi s členom 4 zakona št. 474/1994 tej Comune zagotavlja možnost, da pri dejavnostih navedenega odbora sodeluje z večjim vplivom, kot bi ji ga običajno omogočal njen status delničarja.

29. Nacionalna zakonodaja, kot je v postopku v glavni stvari, lahko s tem, da delničarjem, ki so javni subjekti, omogoča omejevanje možnosti udeležbe drugih delničarjev v družbi, da bi z njo vzpostavili ali ohranili trajne in neposredne gospodarske vezi, ki omogočajo dejansko udeležbo pri njenem upravljanju ali nadzoru, odvrne neposredne vlagatelje iz drugih držav članic od neposrednih naložb v kapital te družbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 66).

30. Obstoja omejitve za prosti pretok kapitala ne izpodbijejo trditve Comune di Milano in italijanske vlade, na eni strani, da člen 2449 codice civile sodi v okvir skupne zakonodaje družb in, na drugi, da je tej občini pravico neposrednega imenovanja članov upravnega odbora prostovoljno podelila skupščina delničarjev AEM na podlagi običajne uporabe te skupne zakonodaje družb.

31. Najprej je treba ugotoviti, da člen 2449 codice civile omogoča zgolj državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu delniške družbe, da mu statut te družbe podeli pravico neposrednega imenovanja enega ali več članov upravnega odbora. Kot je bilo ugotovljeno v točki 17 te sodbe, se predložitveno sodišče sklicuje na premiso, v skladu s katero pravilo iz člena 2449 codice civile krši skupno zakonodajo družb, zato ni treba analizirati primera, ko bi navedena zakonodaja omogočala enako imenovanje vsem delničarjem, zlasti zasebnim delničarjem.

32. Zgolj okoliščina, da je nacionalni zakonodajalec med določbe civilnega zakonika, ki urejajo delniške družbe, vključil ukrep, katerega namen je državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu delniške družbe, podeliti posebne pravice, ne sme takega ukrepa izmakniti področju uporabe člena 56 ES.

33. Čeprav člen 2449 codice civile ne daje navedene pravice imenovanja neposredno državi ali javnemu subjektu, ampak je potrebna na podlagi tega člena odločitev skupščine delničarjev zadevne družbe v skladu s sistemom, ki ga določa zakon za oblikovanje volje družbe, pa to dejstvo zadevni zakonodaji ne odvzema omejevalnega značaja.

34. Ne glede na vprašanje, ali ima delničar, ki je javni subjekt, sam potrebno večino za to, da v statut zadevne družbe vnese svojo pravico neposrednega imenovanja njenih članov upravnega odbora, ali, kot se zdi, da je primer v sporih v glavni stvari, ali lahko doseže tak vpis zgolj s podporo drugih delničarjev, je treba ugotoviti, da zadevna zakonodaja v sporih v glavni stvari, ki razveljavlja skupno zakonodajo družb, delničarju, ki je javni subjekt, v nasprotju z zasebnim delničarjem omogoča, da pridobi pravico sodelovanja pri dejavnosti upravnega odbora z večjim vplivom, kot bi mu ga običajno omogočal njegov status delničarja.

35. Čeprav taka pravica imenovanja, ki je bila vpisana v statut, ni nespremenljiva, ker jo je načeloma mogoče spremeniti s kasnejšo spremembo tega statuta, pa je vendarle dokaj dobro varovana. Dejansko lahko delničar, javni subjekt, uživa jamstvo kontinuitete statuta delniške družbe, ker se za spremembo navedenega statuta običajno zahteva kvalificirana večina delničarjev. Čeprav delničar, javni subjekt, kasneje sam ali s podporo drugih delničarjev nima potrebne večine za to, da bi mu bila dodeljena pravica neposrednega imenovanja članov upravnega odbora, zlasti ker je med tem zmanjšal svojo udeležbo v kapitalu zadevne družbe, lahko tako pravico kljub temu ohrani.

36. Vlagatelj bo imel zagotovilo, da bo lahko ukinil pravico neposrednega imenovanja članov upravnega odbora delniške družbe samo, če bo njegova naložba tako velika, da mu bo omogočila večino, ki se zahteva za spremembo statuta te družbe. To lahko zahteva veliko večjo naložbo, kot bi bila naložba, ki bi mu sicer, če v statut ne bi bila vpisana taka pravica imenovanja, omogočala sodelovanje pri zadevni družbi z namenom vzpostavitve ali ohranjanja trajnih in neposrednih gospodarskih vezi, ki omogočajo dejansko udeležbo pri upravljanju te družbe ali njenem nadzoru.

37. Glede tega je treba poudariti, da je v primeru AEM v skladu z ugotovitvami predložitvenega sodišča, ki jih je ta družba potrdila na obravnavi, vlagatelju onemogočeno, da bi odpravil pravico Comune di Milano, da neposredno imenuje člane upravnega odbora, dokler slednja ohrani svojo udeležbo v kapitalu v višini 33,4 odstotka.

38. Čeprav je bila navedena pravica formalno uvedena z odločitvijo skupščine delničarjev AEM, je treba šteti, da je ta odločitev v okoliščinah, kot so v sporih, v katerih je odločalo predložitveno sodišče, zgolj instrument, ki ga je Comune di Milano lahko uporabila samo zaradi obstoja zadevne zakonodaje iz sporov v glavni stvari.

39. Prosti pretok kapitala se lahko omeji z nacionalnimi ukrepi, ki so upravičeni iz razlogov, navedenih v členu 58 ES, ali iz nujnih razlogov javnega interesa, če ni usklajevalnega ukrepa Skupnosti, ki predvideva ukrepe, potrebne za zagotovitev teh interesov (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 72, in navedena sodna praksa).

40. Če take uskladitve na ravni Skupnosti ni, morajo načeloma države članice odločiti, na kakšni ravni želijo zagotoviti varstvo takih legitimnih interesov in kako je treba to raven doseči. To lahko storijo le v okviru meja, začrtanih v Pogodbi, in zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, ki zahteva, da morajo sprejeti ukrepi zagotavljati uresničevanje zastavljenih ciljev in ne smejo presegati tega, kar je potrebno za dosego teh ciljev (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji, točka 73, in navedena sodna praksa).

41. Glede tega je treba poudariti zlasti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča ne smejo odpraviti pomisleki, ki bi glede na okoliščine lahko utemeljili, da države članice ohranjajo določen vpliv v nekoč javnih podjetjih, ki so se privatizirala, če ta podjetja delujejo na področju storitev v splošnem ali strateškem interesu (sodba z dne 13. maja 2003 v zadevi Komisija proti Španiji, C-463/00, Recueil, str. I‑4581, točka 66, in navedena sodna praksa).

42. Kljub temu je treba ugotoviti, kot je poudarilo predložitveno sodišče, da člen 2449 codice civile vpisa pravice države ali javnega subjekta, ki je udeležen v delniški družbi, da neposredno imenuje enega ali več članov upravnega odbora, v statut te družbe ne podreja nobenemu pogoju, zato taka določba ne šteje za upravičeno.

43. Upoštevajoč vse zgoraj navedene ugotovitve je odgovor na postavljena vprašanja, da je treba člen 56 ES razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 2449 codice civile, v skladu s katerim lahko statut delniške družbe državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu te družbe, podeli pravico neposrednega imenovanja enega ali več članov upravnega odbora, pri čemer ta pravica sama po sebi ali – kot v zadevah v postopkih v glavni stvari – v povezavi z določbo, kot je člen 4 zakona št. 474/1994, ki navedeni državi ali javnemu subjektu priznava pravico sodelovanja pri oblikovanju seznama članov upravnega odbora, ki jih ne imenuje neposredno, tej državi ali temu subjektu daje na voljo nesorazmerne nadzorne pristojnosti glede na njegovo udeležbo v kapitalu navedene družbe.

Stroški

44. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Izrek

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 56 ES je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 2449 italijanskega codice civile, v skladu s katerim lahko statut delniške družbe državi ali javnemu subjektu, ki je udeležen v kapitalu te družbe, podeli pravico neposrednega imenovanja enega ali več članov upravnega odbora, pri čemer ta pravica sama po sebi ali – kot v zadevah v postopkih v glavni stvari – v povezavi z določbo, kot je člen 4 uredbe-zakona št. 332 z dne 31. maja 1994, ki je po spremembah postala zakon št. 474/1994 z dne 30. julija 1994, kot je bil spremenjen z zakonom št. 350 z dne 24. decembra 2003, ki navedeni državi ali javnemu subjektu priznava pravico sodelovanja pri oblikovanju seznama članov upravnega odbora, ki jih ne imenuje neposredno, tej državi ali temu subjektu daje na voljo nesorazmerne nadzorne pristojnosti glede na njegovo udeležbo v kapitalu navedene družbe.