1

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tožbo zahteva razglasitev ničnosti Uredbe (ES) št. 460/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (UL L 77, str. 1, v nadaljevanju: Uredba).

2

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 25. novembra 2004 Republiki Finski in Komisiji Evropskih skupnosti dopustil intervencijo v podporo navedb Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije.

3

V skladu z njenim členom 1(1) je cilj Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33) vzpostavljanje usklajenega okvira za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev. V Direktivi so zlasti določene naloge nacionalnih regulativnih organov in vrsta postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti.

4

Zakonodajo Skupnosti o elektronskih omrežjih in komunikacijah sestavljajo tudi te direktive (v nadaljevanju: posebne direktive):

5

S sklepom 2002/627/ES z dne 29. julija 2002 (UL L 200, str. 38) je Komisija ustanovila Evropsko skupino regulatornih organov za elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

6

Uredba je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES. V členu 1(1) ustanavlja Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij (v nadaljevanju: Agencija).

7

V skladu s členom 1(2) Uredbe je naloga Agencije, da „nudi podporo Komisiji in državam članicam in v ta namen sodeluje s poslovnim sektorjem, da jim pomaga izpolnjevati zahteve glede varnosti omrežij in informacij ter tako zagotovi nemoteno delovanje notranjega trga, vključno z zahtevami, določenimi v veljavnih in predvidenimi v bodočih predpisih Skupnosti, kot je Direktiva 2002/21/ES.“

8

Člen 2 Uredbe, naslovljen „Cilji“, določa:

„1.   Agencija krepi sposobnost Skupnosti, držav članic in, posledično, poslovnega sektorja, da preprečujejo, obravnavajo in se odzivajo na probleme varnosti omrežij in informacij.

2.   Agencija nudi pomoč in svetuje Komisiji in državam članicam glede vprašanj, povezanih z varnostjo omrežij in informacij, ki sodijo v okvir njenih pristojnosti, določenih v tej uredbi.

3.   Agencija razvija visoko raven strokovnega znanja na podlagi nacionalnih prizadevanj in prizadevanj Skupnosti. To strokovno znanje uporablja za spodbujanje širokega sodelovanja med aktivnimi udeleženci iz javnega in zasebnega sektorja.

4.   Kadar jo Komisija pozove, ji Agencija pomaga pri tehničnem pripravljalnem delu za posodobitev in razvoj predpisov Skupnosti na področju varnosti omrežij in informacij.“

9

Člen 3 Uredbe določa naloge, ki jih opravlja Agencija „[z]a zagotovitev doseganja ciljev, določenih v členih 1 in 2 […]“. Opravlja te naloge:

10

Oddelka 2 in 3 Uredbe se nanašata na organizacijo in delovanje Agencije.

11

Združeno kraljestvo v podporo svojih predlogov za razglasitev ničnosti Uredbe navaja, da člen 95 ES ni primerna pravna podlaga za sprejetje te uredbe. Pooblastilo, ki ga zakonodajalcu Skupnosti daje člen 95 ES, je pooblastilo za usklajevanje nacionalnih zakonodaj in ne obsega ustanavljanja organov Skupnosti in dodeljevanja nalog le-tem.

12

Po mnenju Združenega kraljestva je treba opraviti analizo, s katero se ugotovi, ali instrument, sprejet na podlagi člena 95 ES, zasleduje cilj, ki bi ga bilo mogoče doseči s hkratnim sprejetjem enake zakonodaje v vsaki državi članici. V takem primeru bi Uredba usklajevala nacionalna prava. Nasprotno pa, če Uredba „naredi kaj“, česar ne bi bilo mogoče uresničiti s hkratnim sprejetjem enake zakonodaje na ravni držav članic, torej če sprejema predpise na področjih, ki niso v njihovi pristojnosti, če nanje gledamo posamično, ne bi šlo za usklajevalni ukrep.

13

Združeno kraljestvo priznava, da lahko usklajevalni ukrep, sprejet na podlagi člena 95 ES, vsebuje določbe, ki same po sebi ne pomenijo usklajevanja nacionalnih zakonodaj, če so te določbe postranske ali pa so sprejete za izvajanje določb, s katerimi se usklajujejo nacionalna prava.

14

Ta država članica meni, da se nobena od določb Uredbe niti posredno in zelo omejeno ne približuje nacionalnim pravilom. Nasprotno naj bi bilo Agenciji izrecno prepovedano poseganje v pristojnosti nacionalnih organov, ker se mora omejiti na dajanje nezavezujočih nasvetov na zadevnem področju.

15

Združeno kraljestvo poudarja, da Uredba na tveganja, ki jih zapletenost področja povzroča pri nemotenem delovanju notranjega trga, ne odgovarja z usklajevanjem nacionalnih pravil, temveč z ustanovitvijo organa Skupnosti, ki ima posvetovalno vlogo. Dejstvo, da lahko ukrep Skupnosti koristi delovanju notranjega trga, pa ne pomeni, da gre za usklajevalni ukrep v smislu člena 95 ES.

16

Združeno kraljestvo poudarja, da nezavezujoče svetovanje ne more biti enakovredno „približevanj[u] določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah“ v smislu člena 95 ES. Poleg tega bi lahko širjenje takih nasvetov v praksi povečalo obstoječe razlike med nacionalnimi ureditvami. Popolnoma špekulativen bi bil odgovor na vprašanje, ali bi nasveti, ki ji daje Agencija, v resnici privedli do tega, da bi države podobno izvrševale diskrecijsko pravico, ki jo imajo na podlagi okvirne direktive in posebnih direktiv.

17

Omenjena država članica poudarja, da so naloge Agencije omejene na razvoj strokovnosti in svetovanje širokemu krogu mogočih naslovnikov ter da bi lahko bila edina mogoča povezava med nalogami, ki jih opravlja, in usklajevanjem prava ta, ki izhaja iz dejstva, da Agencija pomaga Komisiji. Povezava med to vlogo, ki se kaže kot naloga tehničnih raziskav, in zakonodajo Skupnosti, ki teži k usklajevanju nacionalnih pravil, pa naj bi bila prešibka.

18

Združeno kraljestvo meni, da obstoj okvirne direktive in posebnih direktiv ne more spremeniti te analize. Dejavnosti Agencije naj bi bile namreč širše od področja uporabe teh direktiv. Poleg tega naj nezavezujoče svetovanje, kakršno je določeno z Uredbo, ne bi olajšalo izvajanja teh direktiv, saj naj bi bila ta naloga izključno pridržana pristojnim organom držav članic, ne pa Agenciji.

19

Poudarja, da naj bi bila naloga Agencije obsežnejša od tiste, ki je določena s področjem uporabe posebnih direktiv, ker naj bi se Uredba nanašala ne le na varnost komunikacijskih omrežij, temveč tudi informacijskih sistemov, kot so baze podatkov.

20

Združeno kraljestvo prav tako poudarja, da je obrazložitev uredbe nezadostna glede vprašanja o verjetnem pojavu ovir pri trgovanju, ki so posledica obstoja različnih nacionalnih zahtev glede varnosti informacij. Sama možnost neenotne uporabe zahtev glede varnosti omrežij in dejstvo, da bi te zahteve lahko vodile do neučinkovitih rešitev in do ovir na notranjem trgu, v tem pogledu ni zadostna obrazložitev.

21

Poleg tega omenjena država članica priznava, da ustanovitev Agencije ustreza želenemu cilju, in sicer, da Skupnost ustanovi lastni strokovni center na področju varnosti omrežij in informacij. Poudarja tudi, da vsebini določb Uredbe ne ugovarja. Vsekakor pa iz celote navedenih argumentov sklepa, da bi morala ta uredba temeljiti na členu 308 ES.

22

Parlament poudarja, da člen 95 ES ne določa, do katere stopnje mora nameravani akt Skupnosti približati pravni red držav članic. Pogodba ES ne zahteva, da morajo ukrepi, ki temeljijo na tej pravni podlagi, približevati temeljne določbe nacionalnih ureditev, če bi bili primernejši ukrepi Skupnosti na nižji ravni. Zadostuje namreč, da se en ukrep, ki temelji na tej določbi, nanaša na približevanje nacionalnih določb, čeprav se s tem ukrepom samim ne izvršuje tako približevanje.

23

Parlament poudarja, da se želi z Uredbo zagotoviti približevanje določenih določb, ki so jih države članice sprejele ali jih sprejemajo na področju varnosti omrežij in informacij, s čimer bi bilo olajšano učinkovito izvajanje obstoječe zakonodaje Skupnosti na tem področju. V tem okviru bi bila uporaba drugačne in restriktivnejše pravne podlage nerazumljiva, saj bi bilo treba Uredbo presojati kot dodatek k skupini direktiv, ki zadevajo notranji trg elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

24

Parlament navaja, da je zakonodajalec presodil, da je primerno sprejeti skupen pristop k aktualnim in predvidljivim problemom glede varnosti omrežij in informacij, tako da se ustanovi organ, ki svetuje javnim organom na ravni Skupnosti in nacionalni ravni v okviru tesnega sodelovanja s privatnim sektorjem. Tri področja dejavnosti Agencije, in sicer zbiranje in širjenje informacij, posvetovalne naloge in naloga sodelovanja, naj bi prispevala k sprejetju skupnega pristopa k različnim vidikom varnosti omrežij in informacij.

25

Parlament poudarja, da medtem ko bi Skupnost teoretično lahko sprejela pravila, ki usklajujejo določbe držav članic z vseh ali le nekaterih področij, ki jih obravnava Uredba, je zakonodajalec Skupnosti zaradi tehnične zapletenosti zadevnega področja in njegovega hitrega razvoja izdelal Uredbo, da bi preprečil pojavljanje ovir pri trgovanju in zmanjšanje učinkovitosti, ki bi izvirala iz neusklajenega sprejetja tehničnih in organizacijskih rešitev držav članic. Ta zakonodajalec je to skušal doseči s „približevanjem nizke intenzitete“, s katerim bi lahko države članice sprejele enake predpise, ki bi omogočili izvajanje različnih instrumentov Skupnosti glede elektronskih komunikacij z ustanovitvijo strokovnega centra, katerega naloge bi bile zagotavljanje smernic, svetovanje in pomoč na tem področju.

26

Parlament dodaja, da dejstvo, da so bile temeljne usklajevalne določbe določene v okvirni direktivi in posebnih direktivah, ne spreminja narave dodatnega ukrepa Uredbe, ki je bila zasnovana z namenom olajševati izvajanje teh direktiv.

27

Po mnenju Parlamenta so naloge Agencije relativno skromne v tem smislu, da ne vključujejo pooblastila za sprejemanje „standardov“. Svetovanje, ki izhaja iz istega strokovnega vira na evropski ravni, naj bi namreč prispevalo k sprejetju skupnih stališč v položajih, v katerih obstaja tveganje, da bi Skupnost in nacionalni subjekti prejemali različne tehnične nasvete. Tudi različne oblike sodelovanja, ki jih spodbuja Agencija, naj bi olajšale približevanje pogojev na trgu in sprejetje ukrepov s strani držav članic, ki urejajo probleme varnosti podatkov.

28

Parlament končno navaja, da če bi Sodišče sklenilo, da Uredba ne more temeljiti na členu 95 ES, ta vsekakor lahko temelji na implicitnih pooblastilih, ki jih zakonodajalcu Skupnosti podeljuje ta določba. Glede na ta implicitna pooblastila bi bilo mogoče ustanovitev Agencije šteti kot neizogibno za zagotavljanje doseganja ciljev, ki jih zasledujejo posebne direktive.

29

Svet navaja, da se približevanje iz člena 95 ES ne nanaša le na nacionalne zakonodaje, temveč tudi na podzakonske predpise držav članic. Sicer pa bi lahko predpisi, ki temeljijo na tej pravni podlagi, vključevali določbe, ki same po sebi niso usklajevalna pravila, ampak olajšujejo približevanje nacionalnih ureditev. Natančneje, nič v besedilu tega člena zakonodajalcu ne onemogoča ustanovitve organ Skupnosti, katerega naloga je doprinesti specializirane pristojnosti na področje, ki je že predmet instrumentov usklajevalnih ukrepov.

30

Svet glede tega poudarja, da člen 95 ES ne izključuje možnosti, da zakonodajalec Skupnosti sprejme ukrepe, katerih cilj je preprečevanje pojavljanja bodočih ovir pri trgovanju, ki bi nastale zaradi različnega razvoja nacionalnih zakonodaj. Ta zakonodajalec naj bi bil namreč pooblaščen, da sprejme predpise, ki se, čeprav sami po sebi niso pravila usklajevanja, neposredno nanašajo na približevanje nacionalnih pravil, zlasti da bi preprečili neučinkovite rešitve in različen razvoj ureditev držav članic.

31

Svet poudarja, da bo Agencija s tem, da Komisiji pomaga pri tehničnem pripravljalnem delu za pripravo zakonodaje Skupnosti, odločilno prispevala, čeprav samo z neobvezujočim svetovanjem, k usklajevanju ureditev in nacionalnih praks na področju varnosti omrežij in informacij ter k posodabljanju, razvoju in izvajanju te zakonodaje.

32

Po mnenju Sveta mnenje neodvisnega organa, ki daje tehnične nasvete na zahtevo Komisije in držav članic, olajšuje prenos direktiv, sprejetih na tem področju, v notranje pravo držav članic. Uredba naj torej ne bi imela dodatnega ali subsidiarnega učinka pri usklajevanju pogojev trga znotraj Skupnosti, ampak naj bi neposredno prispevala k približevanju nacionalnih ureditev.

33

Svet na koncu navaja, da člen 308 ES zakonodajalcu Skupnosti podeljuje le preostalo zakonodajno pristojnost na področjih, na katerih vsebinska zakonodajna pristojnost za uresničevanje določenih ciljev ni bila podeljena Skupnosti. Če obstaja posebna pravna podlaga za sprejetje predpisa Skupnosti, je namreč zatekanje k členu 308 ES izključeno, ker ta ne predstavlja drugega kot pravno podlago „v odsotnosti“.

34

Republika Finska navaja, da so cilji in vsebina Uredbe tesno povezani z ustanovitvijo in nemotenim delovanjem notranjega trga. Temeljna naloga Agencije je namreč zagotavljanje visoke in učinkovite ravni varnosti omrežij in informacij ter zmanjševanje ovir pri delovanju notranjega trga, ki nastanejo zaradi razlik med ureditvami držav članic na tem področju.

35

Omenjena država članica meni, da Agencija olajšuje enotno uporabo določb Skupnosti na področju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Cilj Agencije je zlasti preprečevanje pojavljanja bodočih ovir pri trgovini, ki lahko nastanejo zaradi zapletene in tehnične narave elektronskih omrežij ter zaradi razlik na ravni prakse držav članic.

36

Republika Finska meni, da bi bilo treba pri iskanju zakonske podlage določb, ki ustanavljajo organ Skupnosti, upoštevati stopnjo približanosti zakonodaje Skupnosti na zadevnem področju. Ker je poenotenje, izvedeno z določbami Skupnosti o elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah že zelo napredovalo, lahko ureditev, ki je bila vzpostavljena na ravni Skupnosti, zahteva daljnosežnejše ukrepe, kot so po navadi sprejeti na tem področju, zato da bi se zagotovila enotna praksa pri uporabi teh določb.

37

Komisija meni, da Uredba s ciljem in vsebino pomeni ukrep, ki neposredno olajšuje usklajeno izvajanje in uporabo določenih direktiv, ki temeljijo na členu 95 ES. Ena glavnih značilnosti obstoječe ureditve je namreč dejstvo, da je velik del njene podrobne uporabe decentraliziran in dodeljen nacionalnim organom.

38

Omenjena institucija meni, da ustanovitev Agencije sodi v širši pojem usklajevanja, zlasti z olajševanjem usklajene uporabe direktiv Skupnosti s strani nacionalnih regulativnih organov. Cilj Uredbe naj bi namreč presegal samo ustanovitev Agencije, saj naj bi morala ta svetovati in pomagati Komisiji in omenjenim organom. Tako bi obstajala povezava med ustanovitvijo Agencije in zakonodajnim okvirom Skupnosti glede elektronskih komunikacij.

39

Komisija navaja, da okvirna direktiva ustvarja usklajeni sistem za ureditev elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij in pripadajočih naprav. Ta direktiva naj bi določala naloge nacionalnih regulativnih organov, in sicer z uvedbo niza postopkov za zagotavljanje usklajene uporabe zadevnega mehanizma v celotni Skupnosti.

40

Poudarja, da čeprav so parametri za decentralizirano uporabo teh direktiv jasno določeni, ni mogoče izključiti, da nacionalni regulativni organi pri izvajanju svoje diskrecijske pravice sprejemajo različna stališča. Agencija je bila ustanovljena, da bi tem organom pomagala do skupnega tehničnega razumevanja vprašanj o varnosti omrežij in informacij.

41

Komisija dodaja, da Agencija deluje v mejah usklajenih parametrov zakonodajnega okvira Skupnosti elektronskih komunikacij in ni zelo pomembno, da vloga tega organa ni bila določena ob sprejetju tega splošnega okvira.

42

Glede obsega zakonodajnih pristojnosti, določenih v členu 95 ES, je treba spomniti, da kot je Sodišče presodilo v točki 44 sodbe z dne 6. decembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Parlamentu in Svetu (C-66/04, ZOdl., str. I-10553), da se navedena določba uporablja kot pravna podlaga, samo kadar iz pravnega akta objektivno in dejansko izhaja, da je njegov cilj izboljšanje pogojev za vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

43

Sodišče je v točki 45 zgoraj navedene sodbe Združeno kraljestvo proti Parlamentu in Svetu tudi poudarilo, da so avtorji Pogodbe ES z izrazom „ukrepi za približevanje“ iz člena 95 ES želeli zakonodajalcu Skupnosti pustiti, odvisno od splošnih in posebnih okoliščin področja, ki ga je treba uskladiti, diskrecijo pri tehniki usklajevanja, ki je najprimernejša za dosego želenega cilja, predvsem na področjih, za katera so značilne kompleksne tehnične posebnosti.

44

Glede tega je treba dodati, da se iz ničesar v besedilu člena 95 ES ne da sklepati, da bi morali biti ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti na podlagi te določbe, naslovljeni samo na države članice. Lahko se namreč izkaže, da je, po presoji tega zakonodajalca, nujno ustanoviti organ Skupnosti, katerega naloga je prispevati k uresničitvi postopka usklajevanja v položajih, v katerih se kot primerno kaže sprejetje neobvezujočih spremljevalnih in okvirnih ukrepov zaradi olajševanja enotnih izvajanja in uporabe predpisov, ki temeljijo na tej določbi.

45

Kljub temu je treba poudariti, da morajo biti naloge, dodeljene takemu organu, tesno povezane s področji, ki so predmet predpisov o približevanju zakonskih in drugih predpisov držav članic. Tako je zlasti v primeru, ko tako ustanovljeni organ Skupnosti opravlja storitve za nacionalne organe in/ali udeležence na trgu, ki vplivajo na enotno izvajanje usklajevalnih instrumentov in ki lahko olajšajo njihovo uporabo.

46

V teh okoliščinah je treba preveriti, ali cilji, ki so postavljeni Agenciji v členu 2 Uredbe, in naloge, ki so ji dodeljene na podlagi člena 3 Uredbe, ustrezajo zahtevam, navedenim v točkah 44 in 45 te sodbe.

47

V ta namen je treba najprej ugotoviti, ali so ti cilji in naloge tesno povezani s področji, ki so predmet instrumentov, opisanih v členu 1(2) Uredbe kot „veljavni predpisi Skupnosti“, in če je odgovor pritrdilen, ali je mogoče šteti, da ti cilji in naloge spremljajo in okvirjajo uveljavitev te zakonodaje.

48

Glede okvirne direktive, na katero se Uredba sklicuje v deveti uvodni izjavi, iz člena 1(1) izhaja, da je cilj te direktive vzpostavitev usklajenega okvira za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev. V tej direktivi so določene naloge nacionalnih regulativnih organov in vrsta postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti.

49

Po šestnajsti uvodni izjavi okvirne direktive naj navedeni organi ravnajo po usklajenih skupnih ciljih in načelih. Ti so navedeni v členu 8 te direktive, med njimi so med drugim visoka raven varstva osebnih podatkov in zasebnosti ter integriteta in varnost javnih komunikacijskih omrežij (glej člen 8(4)(c) in (f) okvirne direktive).

50

Poudariti je treba tudi to, da številne določbe posebnih direktiv izražajo skrb zakonodajalca Skupnosti glede varnosti omrežij in informacij.

51

Prvič, kot izhaja iz šeste uvodne izjave Uredbe, Direktiva o odobritvi v Prilogi, Del A, točki 7 in 16, navaja varstvo osebnih podatkov in zasebnosti na področju elektronskih komunikacij ter varnost javnih omrežij proti nedovoljenemu dostopu.

52

Drugič, kot izhaja iz sedme uvodne izjave Uredbe, je cilj Direktive o univerzalnih storitvah zagotovitev celovitosti in razpoložljivosti javnega telefonskega omrežja. V ta namen člen 23 te direktive določa, da države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev teh funkcionalnosti, zlasti ob katastrofalnem razpadu omrežja ali višji sili.

53

Tretjič, kot je to navedeno v osmi uvodni izjavi Uredbe, Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah zahteva, da ponudnik javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve sprejme ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe in tako zagotovi varnost zadevnih storitev ter zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu. Te zahteve so izražene zlasti v členih 4 in 5 te Direktive, ki vsebujeta določbe o varnosti omrežij in zaupnosti sporočil.

54

Četrtič, člen 17 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31) določa, naj države članice zagotovijo, da upravljavec izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov pred slučajnim ali nezakonitim uničenjem ali slučajno izgubo, predelavo, nepooblaščenim posredovanjem ali dostopom, predvsem kadar obdelava vključuje prenos podatkov po omrežju, ter proti vsem drugim nezakonitim oblikam obdelave.

55

Petič, spomniti je treba, da Direktiva o elektronskem podpisu v členu 3(4) določa, da pristojni organi, ki jih imenujejo države članice, določajo pogoje za skladnost naprav za varno elektronsko podpisovanje.

56

Glede nalog, ki so naložene Agenciji, je treba najprej poudariti, da se nanašajo na zbiranje ustreznih podatkov za analiziranje trenutnih in nastajajočih tveganj ter zlasti tistih, ki bi lahko vplivali na prožnost elektronskih komunikacijskih omrežij in na avtentičnost, celovitost in zaupnost teh komunikacij. Njene naloge so tudi razvoj „skupnih metodologij“ za preprečevanje vprašanj varnosti, prispevanje k ozaveščanju vseh uporabnikov in spodbujanje izmenjave „trenutnih najboljših praks“, vključno s „postopko[m] za opozarjanje“, ter spodbujanje dejavnosti ocenjevanja in obvladovanja tveganj.

57

Agencija tudi krepi sodelovanje med različnimi aktivnimi udeleženci, ki delujejo na področju varnosti omrežij in informacij, Komisiji in državam članicam pomaga pri dialogu z industrijo glede obravnavanja težav, povezanih z varnostjo izdelkov strojne in programske opreme, ter prispeva k prizadevanjem Skupnosti za sodelovanje s tretjimi državami in, kadar je to primerno, z mednarodnimi organizacijami za pospeševanje skupnega globalnega pristopa k vprašanjem varnosti omrežij in informacij.

58

Naloge, ki jih Agenciji nalaga člen 3 Uredbe, so tesno povezane s cilji, ki jih zasledujejo okvirna direktiva in posebne direktive na področju varnosti omrežij in informacij.

59

Kot je bilo navedeno v točki 47 te sodbe, je v teh okoliščinah treba ugotoviti, ali je mogoče šteti, da naloge Agencije spremljajo in okvirjajo uveljavitev zakonodaje Skupnosti na tem področju, to je, ali je mogoče ustanovitev Agencije ter cilje in naloge, ki ji jih nalaga Uredba, analizirati kot „ukrepe za približevanje“ v smislu člena 95 ES.

60

Upoštevajoč značilnosti obravnavanega področja je treba poudariti, da Uredba ni osamljen ukrep, temveč je del normativnega konteksta, ki ga omejujejo okvirna direktiva in posebne direktive in katerega cilj je uresničevanje notranjega trga na področju elektronskih komunikacij.

61

Iz celote spisa izhaja, da se je zakonodajalec Skupnosti znašel na področju, ki uveljavlja tehnologije, ki niso le zapletene, temveč se tudi hitro spreminjajo. Iz tega je sklepal, da je predvidljivo, da prenos in uporaba okvirne direktive in posebnih direktiv povzročata razlike med državami članicami.

62

V teh okoliščinah je zakonodajalec Skupnosti menil, da je ustanovitev organa Skupnosti, kot je Agencija, primerno sredstvo za preprečevanje pojavljanja razlik, ki lahko povzročajo ovire pri nemotenem delovanju notranjega trga na tem področju.

63

Spomniti je namreč treba, da iz tretje in desete uvodne izjave Uredbe izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti menil, da tehnološka kompleksnost omrežij in informacijskih sistemov, različnost izdelkov in storitev, ki so med seboj povezani, ter veliko število zasebnih in javnih akterjev, ki nosijo svoje odgovornosti, pomenijo tveganje za slabitev nemotenega delovanja notranjega trga zaradi neenotne uporabe tehničnih določil iz okvirne direktive in posebnih direktiv.

64

V tem kontekstu je lahko zakonodajalec Skupnosti presodil, da mnenje neodvisnega organa, ki daje tehnične nasvete na zahtevo Komisije in držav članic, lahko olajša prenos teh direktiv v notranje pravo držav članic in njihovo uveljavitev na nacionalni ravni.

65

Končno je treba spomniti, da je v skladu s členom 27 Uredbe Agencija ustanovljena 14. marca 2004 za dobo petih let in da mora Komisija v skladu s členom 25(1) in (2) iste uredbe do 17. marca 2007 presoditi vpliv Agencije ob upoštevanju ciljev in nalog, ki so ji naloženi, ter njenih delovnih postopkov.

66

Zato iz teh dveh določb sledi, da je zakonodajalec Skupnosti menil, da bi bilo pred odločitvijo o usodi Agencije primerno presoditi učinkovitost dejavnosti te Agencije in dejanski prispevek, ki ga ima pri izvajanju okvirne direktive in posebnih direktiv.

67

V teh okoliščinah in upoštevajoč celoten spis je treba skleniti, da Uredba pravilno temelji na členu 95 ES, in tožbo zato zavrniti.

68

V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Parlament in Svet sta predlagala, naj se Združenemu kraljestvu naloži plačilo stroškov, in ker to s tožbenimi razlogi ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4) tega poslovnika Republika Finska in Komisija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: