SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTONIA TIZZANA,

predstavljeni 30. marca 2006(1)

Zadeva C-526/04

Laboratoires Boiron SA

proti

Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de Cassation (Francija))

„Državne pomoči – Davčna ugodnost za grosiste-distributerje – Povračilo zneskov, ki jih je plačal zavezanec za poravnavo asimetrično določene dajatve – Dokazno breme“

I –    Uvod

1.        Cour de Cassation je s sklepom z dne 14. decembra 2004 na podlagi člena 234 ES Sodišču predložilo vprašanji za predhodno odločanje o razlagi člena 88(3) ES in splošnih načel prava Skupnosti o dokaznem bremenu.

2.        Ta vprašanja so bila predložena v okviru tožbe, ki jo je vložila družba Laboratoires Boiron SA (v nadaljevanju: Boiron) zaradi povračila zneskov, plačanih centralni agenciji za organe socialne varnosti (v nadaljevanju: agencija ACOSS), za poravnavo nacionalne dajatve na neposredno prodajo zdravil.

II – Pravni okvir

Pravo Skupnosti

3.        Za namene obravnavane zadeve je treba navesti zlasti člen 87(1) ES, v katerem je, kot je znano, določeno, da je – razen če Pogodba ne določa drugače – vsaka pomoč, ki jo dodeli država ali se odobri iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.

4.        Za to zadevo je pomemben tudi člen 88(3) ES, v katerem je določeno:

„Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe.“

Nacionalno pravo

5.        Določbe nacionalnega prava v zvezi s to zadevo so enake kakor tiste, ki sem jih že opisal v sklepnih predlogih v zadevi Ferring(2), kjer so podrobneje razložene. Zato bom opozoril samo na bistvene elemente, ki so pomembni za to zadevo.

6.        V Franciji poteka distribucija zdravil lekarnam prek dveh različnih poti: prek tako imenovanih grosistov-distributerjev („grossistes répartiteurs“) in prek neposredne prodaje farmacevtskih laboratorijev.

7.        V skladu s členom R. 5124-2 zakonika o javnem zdravstvu (v nadaljevanju: ZJZ) izraz „grosist-distributer“ pomeni „[v]sako podjetje, ki se ukvarja s prodajo in skladiščenjem zdravil, ki niso namenjena poskusom na ljudeh, z namenom prometa na debelo in v nespremenjeni obliki“.

8.        Pri opravljanju svoje dejavnosti morajo grosisti-distributerji izvajati določene obveznosti javne službe, ki so jih določili francoski organi oblasti, da bi zagotovili primerno porazdelitev zdravil na svojem ozemlju.(3)

9.        Poudariti je treba, da so take obveznosti javne službe določene samo za grosiste-distributerje in se ne uporabljajo za farmacevtske laboratorije, ki se odločijo za trženje svojih proizvodov z neposredno prodajo, če se ta opravlja samostojno (prek notranjega oddelka ali podružnice) oziroma prek ustreznih zastopnikov.

10.      Za namene te zadeve je treba navesti zakon o financiranju socialne varnosti za leto 1998 („Loi de financement de la sécurité sociale pour 1998“ št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997(4); v nadaljevanju: zakon z dne 19. decembra 1997), s katerim je bila določena posebna dajatev na neposredno prodajo zdravil iz farmacevtskih laboratorijev lekarnam. S členom 12 navedenega zakona je bil v zakon o socialni varnosti vnesen člen L. 245-6-1, v katerem je določeno:

„Podjetja, ki zagotavljajo trženje enega ali več lastniških zdravil v skladu s členom L. 596 zakona o javnem zdravstvu, morajo plačati dajatev, izračunano na podlagi prometa pred obdavčitvijo, ki so ga s prodajo zdravil na debelo v Franciji imela z lekarnami, lekarnami, ki imajo sklenjen sporazum z organizacijami vzajemnega zavarovanja, in lekarnami društev za socialno pomoč rudarjem, v zvezi z grosistično prodajo zdravil s seznama iz člena L 162-17, razen generičnih zdravil iz člena L 601-6 zakona o javnem zdravstvu.

Stopnja dajatve znaša 2,5 %.“

11.      Zadevna dajatev, namenjena financiranju nacionalnega nosilca za zdravstveno zavarovanje, je bila namenoma uvedena samo za neposredno prodajo farmacevtskih laboratorijev (in torej ne za prodajo, ki jo opravijo grosisti‑distributerji), in sicer s ciljem vnovič uravnovesiti konkurenčne razmere med različnimi distribucijskimi potmi za zdravila.

12.      To jasno izhaja iz spremnega poročila k osnutku zakona z dne 19. decembra 1997:

„Obstaja nevarnost, da bo zelo hiter razvoj neposredne prodaje v zadnjih letih porušil ravnovesje v sistemu za distribucijo zdravil, za katera se povrnejo stroški.

Predmet tega člena je ponovna vzpostavitev enake obravnave med distribucijskimi potmi, tako da se omogoči naknadno vračanje dela marže, ki jo imajo grosisti pri lekarnah. [...]

Dajatev, ki se plačuje vsake tri mesece, se izračuna od prometa, doseženega v preteklem trimesečju. Pobira in nadzoruje jo centralna agencija za organe socialne varnosti. Prihodki so namenjeni CNAMTS (nacionalnemu nosilcu za zdravstveno zavarovanje zaposlenih oseb).“

13.      Povedati je treba, da je bil člen L 245-6-1 zakona o socialni varnosti s 1. januarjem 2003 razveljavljen na podlagi člena 16 zakona št. 2002-1487 z dne 20. decembra 2002(5).

III – Dejansko stanje in postopek

14.      Družba Boiron je farmacevtski laboratorij, specializiran za proizvodnjo homeopatskih zdravil, ki jih distribuira v Franciji prek sistema neposredne prodaje ali prek grosistov-distributerjev.

15.      Kot družba te vrste in z namenom, da za leti 1998 in 1999 poravna dajatev, uvedeno z zakonom z dne 19. decembra 1997 (v nadaljevanju: sporni davek), je družba Boiron prijavila agenciji ACOSS promet, dosežen z neposredno prodajo lekarnam, ne pa tudi prometa iz prodaje prek grosistov-distributerjev.

16.      Agencija ACOSS je menila, da je treba za izračun zneska dajatve upoštevati tudi tega, zato je dajatev ponovno odmerila.

17.      Družba Boiron je plačala zahtevani znesek, vendar je pri upravnem odboru agencije ACOSS vložila upravno pritožbo, s katero je izpodbijala zakonitost zadevne dajatve.

18.      Ker od navedenega organa ni prejela odgovora, je družba Boiron zahtevala povračilo vplačanih zneskov pri Tribunal des affaires de sécurité sociale de Lyon in navedla, da je oprostitev plačila spornega davka, priznana grosistom‑distributerjem, nezakonita državna pomoč v smislu člena 92 ES (postal člen 87 ES).

19.      To sodišče je 3. junija 2000 agenciji ACOSS naložilo, naj družbi Boiron povrne zahtevane zneske. Neuspela agencija se je zoper to sodbo pritožila pri Cour d’appel de Lyon, ki je sodbo razveljavilo.

20.      Družba Boiron je zato vložila pravno sredstvo pri Cour de Cassation, ki je v dvomih glede obsega uporabe prava Skupnosti na področju državnih pomoči s sklepom z dne 14. decembra 2004 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba pravo Skupnosti razlagati v smislu, da se lahko farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo dajatve, kot je določena v členu 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997 o financiranju socialnega varstva za 1998, zato da bi prejel povračilo te dajatve, sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti-distributerji niso zavezanci za plačilo te dajatve, pomeni državno pomoč?

2.      Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora in ker je uspeh zahteve za povračilo lahko odvisen od dokazov, ki jih predloži vlagatelj te zahteve, pravo Skupnosti razlagati v smislu, da pravila nacionalnega prava, ki to povračilo pogojujejo s tem, da mora vlagatelj zahteve dokazati, da ugodnost, ki jo imajo grosisti-distributerji, presega dodatne stroške, ki jih imajo zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev, ali pa da pogoji, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Altmark z dne 24. julija 2003, niso izpolnjeni, pomenijo pravila dokazovanja, katerih posledica je, da postane praktično nemogoče ali čezmerno oteženo povračilo obvezne dajatve, kot je ta, določena v členu 245-6-1 zakonika o socialnem varstvu, za katero je bila zahteva pri pristojnem organu vložena iz razloga, da oprostitev plačila dajatve, do katere so upravičeni grosisti-distributerji, pomeni državno pomoč, ki ni bila priglašena Komisiji Evropskih skupnosti?“

21.      Pojasniti je treba, da je med trajanjem sodnega postopka agencijo ACOSS pravno nasledila zveza za pobiranje prispevkov socialne varnosti in za družinske prejemke (v nadaljevanju: zveza URSSAF).

22.      V postopku pred Sodiščem so 13. oktobra 2005 pisna in ustna stališča predložile družba Boiron, zveza URSSAF, francoska vlada in Komisija.

IV – Pravna presoja

Prvo vprašanje

Uvod

23.      Uvodoma naj spomnim, da je bila narava obravnavane dajatve v postopku v glavni stvari že preučena v zgoraj navedeni sodbi Ferring. V tej je imelo Sodišče priložnost potrditi, da je navedena dajatev, s katero je bila obremenjena samo neposredna prodaja zdravil, ki so jo opravili farmacevtski laboratoriji, državna pomoč grosistom-distributerjem, če ugodnost, ki jo imajo zaradi tega, ker niso zavezanci za dajatev na neposredno prodajo zdravil, presega dodatne stroške, ki jih imajo zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe.(6)

24.      Opozoriti je treba še, da je Francija to dajatev razveljavila z zakonom z dne 20. decembra 2002.

25.      Vprašanje, ki se postavlja v okviru tega postopka, se torej nanaša samo na morebitne protikonkurenčne učinke uvedbe davka, nastale v letih pred njegovo razveljavitvijo. Cour de Cassation namreč s prvim vprašanjem sprašuje, ali podjetja, ki so plačala to dajatev, lahko po sodni poti zahtevajo povračilo, če se ugotovi, da ima dajatev lastnost pomoči.

26.      Predložitveno sodišče je menilo, da sodna praksa Sodišča v zvezi s tem ni povsem jasna. Dejansko je videti, da je Sodišče v sodbi v zadevi Banks načeloma izključilo možnost, da bi se zavezanci za plačilo obvezne dajatve s ciljem, da bi se izognili plačilu ali da bi dosegli povračilo, lahko sklicevali na to, da oprostitev plačila, ki jo uživajo druge osebe, pomeni državno pomoč.(7) To rešitev naj bi dalje potrdila sodba v zadevi Sea-Land(8).

27.      Vendar predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da naj Sodišče v zadevah Ferring in Gemo(9), ki po njegovem mnenju postavljata vprašanja, podobna tistim, obravnavanim v zadevah Banks in Sea-Land, ne bi izrecno izključilo take možnosti. Tudi v sodbi v zadevi Van Calster naj bi priznalo, da lahko nacionalna sodišča v določenih okoliščinah odredijo povračilo davkov ali dajatev, ki so sestavni del pomoči.(10)

Presoja

28.      Naj za začetek najprej spomnim, da je cilj nadzora Skupnosti na področju pomoči preprečevanje izkrivljanja konkurence med podjetji v istem sektorju, ki bi ga lahko povzročili nekateri nacionalni ukrepi. Ko je ugotovljeno, da gre v zvezi z nacionalnim ukrepom za nezdružljivo pomoč, je treba odpraviti učinke izkrivljanja, ki jih je povzročil, in ponovno vzpostaviti prejšnje stanje.(11) Praviloma se prejšnje stanje ponovno vzpostavi tako, da se od prejemnikov zahteva povračilo nezakonito dodeljene pomoči izplačevalcu; v skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč vračanje pomoči logična posledica ugotovitve, da je pomoč nezakonita.(12)

29.      Ker je v obravnavani zadevi domnevna pomoč nesorazmerna uvedba spornega davka samo za farmacevtske laboratorije, ki na ta način postavlja v ugodnejši položaj grosiste-distributerje (ki niso zavezanci za plačilo), bi lahko konkurenco ponovno vzpostavili tako, da bi zadnji plačali zneske, ki ustrezajo tistim, za katere so prejeli znatno davčno olajšavo.

30.      Kot sem navedel zgoraj, pa družba Boiron ni uporabila te poti, ampak se je postavila v nasprotni položaj. Namesto da bi zahtevala, naj zneske, ki ustrezajo dajatvi, plačajo tudi grosisti-distributerji, je pred nacionalnim sodiščem zahtevala povrnitev zneskov, ki jih je sama, po svojem mnenju po krivici, plačala. Zato je treba preveriti, ali je v primeru, kakršen je obravnavani, takšna rešitev sprejemljiva za odpravo učinkov izkrivljanja konkurence, nastalih zaradi morebitne pomoči, in za ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja.

31.      Stranke so predložile popolnoma nasprotujoče si argumente o tej točki. Družba Boiron zatrjuje, da bi bilo v tem primeru povračilo dajatev, ki so jih plačale družbe zavezanke za plačilo spornega davka, najprimernejši način za odpravo zatrjevanega izkrivljanja konkurence. In sicer zato, ker po mnenju tožeče stranke v obravnavanem primeru pomoč ni posledica dejstva, da grosisti‑distributerji niso zavezanci za plačilo dajatve, ampak zlasti dejstva, da so farmacevtski laboratoriji zavezanci za plačilo dajatve, ki je bila določena samo za to, da bi s ciljem vzpostavitve ravnovesja uvedla neenako davčno obravnavo med obema kategorijama podjetij.

32.      Komisija, zveza URSSAF in francoska vlada pa menijo, da taka rešitev ne bi bila sprejemljiva, ker ne bi omogočala odprave morebitnih protikonkurenčnih učinkov ukrepa; nasprotno, poudarila bi vidike kršitve prava Skupnosti, saj bi razširila obseg subjektov, ki so oproščeni plačila dajatve, in s tem obseg prejemnikov pomoči. Po mnenju Komisije bi torej morala družba Boiron obvezno ukrepati tako, da bi sodišču predlagala, naj državi naloži izterjavo nezakonito dodeljene pomoči grosistom-distributerjem.

33.      Sam zlasti ugotavljam, da se je to Sodišče že izreklo glede zahtev po povračilih, ki bi se na prvi pogled lahko zdele podobne obravnavani.

34.      Kot sem že omenil, je dejansko že pojasnilo, da v primeru pomoči, dodeljenih z oprostitvijo davkov, „zavezanci za plačilo obveznega prispevka zato, da bi se izognili njegovemu plačilu, ne morejo sklicevati na to, da oprostitev plačila, ki jo uživajo druge osebe, pomeni državno pomoč“(13), oziroma se na to sklicevati z namenom, „da bi dobili povračilo zanjo“(14).

35.      To pa zato, ker v takih primerih ukrep za podporo, ki je morebiti v nasprotju s pravili Skupnosti na področju pomoči, ni davčni ukrep sam po sebi – ki sicer sodi med legitimno izvajanje pooblastil držav članic na davčnem področju –, ampak oprostitev, odobrena nekaterim davkoplačevalcem.(15)

36.      Torej je prav ta oprostitev, in sicer samo ta vidik davčnega ukrepa, tista, ki jo morajo izpodbijati tožeče stranke, ki zatrjujejo obstoj pomoči. Sodišče je zato pojasnilo, da je treba v takih primerih učinke izkrivljanja konkurence vedno odpraviti z izterjavo dodeljene pomoči, in opredelilo tudi postopek te izterjave: „[bodo morali] organi le sprejeti ukrepe, potrebne za to, da se podjetjem, upravičenim do pomoči, naloži, naj plačajo zneske, ki ustrezajo znesku nezakonito odobrene davčne oprostitve“.(16)

37.      Obravnavana zadeva pa se vendarle razlikuje od pravkar opisane.

38.      Nacionalna zakonodaja, s katero se uvaja dajatev na neposredno prodajo, dejansko ni predstavljena kot zakonodaja, ki (zakonito) uvaja splošen davek ob hkratni (in nezakoniti) oprostitvi plačila davka za določena podjetja. Gre namreč za „asimetrično“ določeno dajatev, to je za davek, ki bremeni samo nekatere gospodarske subjekte (farmacevtske laboratorije) in ne tudi drugih, ki so v konkurenčnem razmerju s prvimi (grosisti-distributerji), da bi bili tako kompenzirani stroški, za katere se zatrjuje, da bremenijo samo zadnje.

39.      V obravnavani zadevi gre torej za povsem poseben položaj, in sicer za okoliščine, kot je ugotovilo že Sodišče v sodbi Ferring (čemur poleg tega ni ugovarjala nobena stranka), v katerih je bil sporen davek uveden predvsem z namenom kompenzirati, z neenako davčno obravnavo, zatrjevano asimetrijo med dvema skupinama podjetij.

40.      Iz pripravljalnih aktov za sprejetje zakona z dne 19. decembra 1997 (pa tudi iz sodbe francoskega Conseil constitutionnel) namreč jasno izhaja, da je bil cilj uvedbe dajatve samo na neposredno prodajo farmacevtskih laboratorijev prav ta, da se za grosiste-distributerje uvede ugodnejša davčna obravnava kot nadomestilo za njihov slabši konkurenčni položaj, ki je po mnenju francoskega zakonodajalca posledica obveznosti javne službe, ki je naložena navedenim subjektom.(17)

41.      V obravnavanem primeru torej ne gre za prvi predpis, ki legitimno uvaja neki davek, in za drugi predpis, ki nelegitimno priznava določene oprostitve od plačila tega. Domnevno nelegitimen je namreč prav predpis, ki določa davek, ker je oblikovan tako, da dodeljuje konkurenčno prednost določenim podjetjem, ki niso zavezanci za plačilo tega davka. Zato povzroča morebitno državno pomoč prav asimetrična uvedba davka (samo) za eno kategorijo podjetij.

42.      V takih okoliščinah po mojem mnenju načeloma ni ovir, ki bi takim podjetjem preprečevale, da izpodbijajo legitimnost davka pred pristojnimi nacionalnimi sodišči in zahtevajo njegovo vrnitev.

43.      Videti je, da tako rešitev posredno potrjuje predvsem sodna praksa v zvezi z določitvijo tako imenovanih davkom podobnih dajatev oziroma s primeri, v katerih se državna pomoč odobri v obliki izplačila subvencij v korist določenim subjektom, in sicer iz sredstev, zbranih s pobiranjem dajatve, predpisane prav v ta namen (davku podobne dajatve). V teh primerih so zneski, ki jih plačajo podjetja v zvezi s to dajatvijo, sredstvo financiranja državne pomoči.

44.      V zvezi s tem naj spomnim, da je v omenjeni sodbi Van Calster, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka, Sodišče potrdilo, da „kadar je bil ukrep pomoči, katerega način financiranja je njegov sestavni del, izveden v nasprotju z obveznostjo priglasitve, so nacionalni sodni organi načeloma dolžni odrediti povračilo davkov ali dajatev, posebej odmerjenih za financiranje te pomoči“(18). Po mnenju Sodišča je samo na takšen način možno ponovno vzpostaviti prejšnje stanje tako za podjetja, ki so neupravičeno prejela pomoč, kot tudi za tista, ki so morala nezakonito pomoč financirati.(19)

45.      Enako torej kakor za parafiskalne davke je po mojem mnenju tudi v obravnavanem primeru prepoznavna prepričljiva in potrebna povezava (ali celo dejanska istovetnost) med davkom in fiskalno ugodnostjo.(20) Dejansko je ugodnost, ki je, kot sem že poudaril, domnevno selektivno dodeljena grosistom‑distributerjem, posledica asimetrije dajatve, uvedene z zakonom z dne 19. decembra 1997, saj prav asimetrično obdavčenje samo nekaterih podjetij s tako dajatvijo omogoča, hipotetično seveda, sorazmerno ugodnejši položaj za nekatera podjetja, ki niso zavezanci za plačilo take dajatve.

46.      Povedano drugače, uvedba davka za farmacevtske laboratorije in oprostitev od plačila tega, odobrena grosistom-distributerjem, sta dva neločljiva vidika francoskega ukrepa, ki ju je povzročil navedeni davek.

47.      Ne le to. Poleg tega je treba opozoriti, da dajatev, ki jo plačujejo farmacevtski laboratoriji, vpliva tudi na pomoč, ki jo prejemajo grosisti‑distributerji, pa čeprav samo posredno. Koristi, ki jih imajo zadnji zato, ker se za njihove konkurente uporablja sporni ukrep, so nujno odvisne tudi od višine spornega davka, saj je očitno, da bo konkurenčna prednost, ki jo imajo konkurenčna podjetja, oproščena davka, tem večja, kolikor višji je davek.

48.      V nasprotju s trditvami Komisije in zveze URSSAF bi se moral zadevni davek šteti kot sestavni in neločljivi del ukrepa pomoči, ker, naj ponovim, je bila prav uvedba takega asimetričnega davka leta 1997 tista, ki je omogočila konkurenčno prednost za grosiste-distributerje in s tem povzročila izkrivljanje konkurence v sektorju.

49.      Če pa je tako, potem mislim, da bi lahko bila rešitev, ki jo zahteva tožeča stranka in ki omogoča odpravo učinkov ukrepa (s povračilom dajatev, ki so jih plačala podjetja, zavezana za plačilo), posebej učinkovit način za ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja.(21)

50.      Z odpravo učinkov davka dejansko ne bi naredili nič drugega, kot ponovno vzpostavili stanje pred uvedbo davka, torej stanje, v katerem se za grosiste‑distributerje in laboratorije ni uporabljala različna davčna obravnava.

51.      Če torej nesorazmerna določitev davka pomeni nezakonito pomoč, se mi zdi prepričljiva trditev družbe Boiron, ki meni, da so vsi akti, s katerimi so francoski organi pobirali nezakonito uvedene dajatve (samo) za farmacevtske laboratorije, neveljavni.

52.      V zvezi s tem naj spomnim na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero „[n]acionalna sodišča morajo državljanom Skupnosti, ki lahko tako kršitev [kršitev člena 88(3) ES s strani nacionalnih organov] uveljavljajo, zagotoviti, da bodo v skladu z njihovim nacionalnim pravom odpravljene vse posledice kršitve, tako v zvezi z veljavnostjo aktov o izvedbi ukrepov pomoči kot v zvezi z izterjavo finančne podpore, ki je bila dodeljena v nasprotju s to določbo ali z morebitnimi začasnimi ukrepi“(22).

53.      Ta pristojnost/dolžnost nacionalnega sodišča, da ukrepa za varovanje pravic takih oseb, izhaja, kot je znano, iz neposrednega učinkovanja člena 88(3) Pogodbe ES.(23) In – kot je mogoče jasno razmeti iz pravkar navedenega odlomka – nalaga sodišču, naj sprejme vse pravne instrumente, ki mu jih omogoča notranje pravo, da zavaruje tožeče stranke.

54.      Ob upoštevanju navedenega ne vidim nobenega razloga, da v povsem posebnih okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, nacionalno sodišče ne bi varovalo družb, oškodovanih zaradi nezakonite pomoči, z ugoditvijo zahtevku za povračilo družbe Boiron.

55.      V nasprotju s trditvami francoske vlade, zveze URSSAF in Komisije se mi zdi, da taka rešitev ne bi povzročila dodatnih negativnih učinkov kršitve zaradi povečanja števila upravičencev do ukrepa v škodo družbam, ki so zavezane za plačilo spornega davka. Zdi se mi, da je popolnoma nasprotno. Navedena rešitev bi namreč lahko zmanjšala število družb, ki jim je škodovala domnevna pomoč, s čimer bi se zmanjšal obseg asimetrične uporabe davka in, posledično, protikonkurenčnih učinkov davka.

56.      Po drugi strani ugotavljam, da bi bila razsodba Sodišča, s katero bi bila priznana pravica do povračila spornega davka, najverjetneje tudi opozorilo drugim farmacevtskim laboratorijem, ki menijo, da jim je bila zaradi dodelitve zadevne pomoči povzročena škoda. Dejansko bi lahko vsak gospodarski subjekt, ki bi bil o tem obveščen, sprožil postopek – tako kot je to storila družba Boiron – za povračilo neupravičeno odmerjenih in plačanih zneskov davka.

57.      Predlagana rešitev se mi zdi boljša zaradi ekonomičnosti postopka, saj bi omogočila manjše stroške pravnega varstva pravic posameznikov, oškodovanih zaradi nezakonite pomoči, kakršna je pomoč v obravnavani zadevi. Nasprotna rešitev – tista, ki jo zagovarja Komisija – bi zahtevala zavrnitev zahtevka za povračilo, ki ga je vložila družba Boiron, zato bi morala navedena družba ponovno začeti postopek pred nacionalnimi sodišči, da bi pristojni nacionalni organi za nazaj razširili sporno dajatev na družbe, ki sprva niso bile zavezanke za plačilo. Težko pa je zanikati, da bi postala odprava protikonkurenčnih učinkov spornega davka s tako rešitvijo precej bolj zapletena, obremenjujoča in negotova. To velja tem bolj, če upoštevamo, da so francoski organi sklenili, da bodo navedeni davek z zakonom z dne 20. decembra 2002 odpravili, namesto da bi ga razširili še na grosiste-distributerje.

58.      Ob upoštevanju tega se mi zdi pomembno pojasniti, da nacionalno sodišče, kadar mora ravnati, kot sem predlagal, ne bo smelo naložiti povračila vseh dajatev, ki jih je plačala družba Boiron, ampak samo povračilo tistega dela dajatev, ki presega tako imenovane dodatne stroške. Kot je namreč ugotovilo Sodišče v zadevi Ferring, morebitna prednost, ki so jo nezakonito pridobili grosisti-distributerji, ne ustreza celotnemu znesku dajatev, ki se jim je država odpovedala, ampak samo zneskom, ki presegajo dodatne stroške, ki so jih imele take družbe zaradi opravljanja obveznosti javne službe, ki so jim bile naložene.(24)

59.      Torej naj bi bil samo tisti del plačanih dajatev, ki po trditvah ustreza čezmernemu nadomestilu za obveznosti javne službe, neupravičeno davčno breme za farmacevtske laboratorije in nezakonita ugodnost za grosiste-distributerje.

60.      Seveda se bo moral nacionalni sodnik najprej prepričati o tem, ali vsebuje olajšava, odobrena grosistom-distributerjem, element pomoči, nato pa določiti njen natančen znesek. Glede tega naj spomnim samo, da je Sodišče v navedeni sodbi Altmark pojasnilo, da mora biti stopnja potrebnega nadomestila, kadar družbe, ki jim je naložena obveznost javne službe, niso izbrane z javnim razpisom, opredeljena na podlagi analize stroškov, ki naj bi jih srednje veliko, gospodarno vodeno podjetje in ustrezno opremljeno, da lahko izpolnjuje zahteve javnih služb, imelo z izvajanjem teh obveznosti, pri čemer je treba upoštevati tudi s storitvami povezane prihodke in razumno stopnjo dobička.(25)

61.      Glede na zgoraj navedene ugotovitve predlagam Sodišču, naj na prvo vprašanje, ki ga je predložilo Cour de Cassation, odgovori, da je treba pravo Skupnosti razlagati tako, da se farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo dajatve, kot je določena v členu 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997, zato da bi prejel povračilo dela izplačanega zneska, ki ustreza gospodarski ugodnosti, ki so jo neupravičeno prejeli grosisti-distributerji, lahko sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti-distributerji niso zavezanci za plačilo te dajatve, pomeni državno pomoč.

Drugo vprašanje

Uvod

62.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali pravo Skupnosti nasprotuje nacionalnim določbam, ki od tožeče stranke, ki se sklicuje na to, da je nadomestilo, dodeljeno družbam za opravljanje javnih storitev (v tem primeru olajšava, odobrena grosistom‑distributerjem), državna pomoč, zahteva, da mora predložiti dokaze, da tako nadomestilo presega stroške, ki nastanejo pri opravljanju obveznosti javne službe, ki so jim naložene.

63.      Pri oblikovanju obravnavanega vprašanja sodišče zlasti navaja člen 1315 francoskega civilnega zakonika, v katerem je določeno, da „mora oseba, ki trdi, da je treba izpolnjevati obveznost, podati dokaze o tem“. Poudarja tudi, da mora v skladu s členom 9 novega zakona o civilnem postopku vsaka stranka na način, ki je skladen z zakonom, zbrati dokaze v podporo svoji tožbi.

64.      Cour de Cassation navaja še, da mora subjekt, ki izpodbija javni ukrep, dokazati, da je navedeni ukrep državna pomoč v skladu s Pogodbo. V postopku, ki se nanaša na spor v zvezi z javnim ukrepom pomoči subjektom, ki jim je dodeljena obveznost javne službe, bi torej morala tožeča stranka dokazati, da pogoji, ki izključujejo pomoč (zlasti tisti, ki se zahtevajo v sodbi Altmark(26)), niso izpolnjeni.

65.      Predložitveno sodišče tudi opozarja, da člen 10 novega zakona o civilnem postopku predvideva možnost, da pristojno sodišče po uradni dolžnosti določi vsa pravno sprejemljiva dokazna sredstva. Vendar pa to sodišče ob tem poudarja, da daje navedena določba nacionalnemu sodišču samo možnost, da tako postopa, in mu ne nalaga obveznosti, naj tožeči stranki zagotovi morebitne dopolnilne informacije, ki jih ta nima.

66.      Zato Cour de Cassation sprašuje Sodišče, ali je treba v obravnavanem primeru take nacionalne določbe, kakršne so navedene zgoraj, šteti kot nezdružljive s pravom Skupnosti, ker lahko taka pravila dokazovanja povzročijo, da je dejansko nemogoče ali čezmerno težko doseči varstvo svojih pravic.

Presoja

67.      Naj zlasti spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ob neobstoju pravil Skupnosti dolžnost notranje pravne ureditve vsake države članice, da opredeli pristojna sodišča in natančna postopkovna pravila v zvezi s tožbami, namenjenimi varstvu pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti. To pa pod pogojem, da ta pravila, prvič, niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava, in drugič, da dejansko ne onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanja pravic, podeljenih s pravom Skupnosti.(27)

68.      V zvezi s preučitvijo nacionalnih postopkovnih določb, ki jih navaja predložitveno sodišče, ugotavljam, da ta pravila niso nič drugega kot določbe, ki v skladu z ustaljenim splošnim načelom prava določajo, da mora posameznik, ki želi uveljavljati pravico na sodišču, dokazati dejstva, ki so podlaga zanjo, kar je pravilo, ki se pogosto izraža z znanim latinskim izrekom ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat(28).

69.      Zato se je treba vprašati, ali lahko takšno temeljno načelo v konkretnem primeru povzroči pretirano breme za tožečo stranko v postopku, kakršen je obravnavani.

70.      Gotovo bi se lahko strinjali z družbo Boiron in s Komisijo, da je lahko včasih za konkurenta družbe, ki naj bi bila prejemnica pomoči, težko dokazati, da nadomestilo presega dodatne stroške, ki jih ima v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti javne službe. Informacije o stroških upravljanja podjetij so namreč po navadi zaupne.

71.      Vendar pa iz preučitve ustreznih določb novega francoskega zakona o civilnem postopku izhaja, da ima nacionalno sodišče široke pristojnosti, da sprejme vse ukrepe poizvedbe, primerne za pridobitev dokazov, potrebnih za sprejetje odločitve v postopku.

72.      Tudi predložitveno sodišče je navedlo, da člen 10 novega zakona o civilnem postopku nacionalnemu sodišču omogoča, da – če se mu to zdi primerno – po uradni dolžnosti odredi izvedbo vseh pravno dopustnih ukrepov poizvedbe.

73.      Poleg tega, kot poudarja zveza URSSAF v svoji vlogi, členi od 143 do 146 novega zakona o civilnem postopku sodišču omogočajo, da odredi, tudi na zahtevo stranke, izvedbo ukrepov poizvedbe na kateri koli stopnji v postopku, kadar meni, da nima dovolj dokazov, da bi odločilo o sporu. S takimi ukrepi lahko sodišče stranki ali tretji osebi naroči, naj predloži akt ali dokument (člen 138 novega zakona o civilnem postopku).

74.      Na podlagi teh predpisov torej menim, da nacionalno sodišče dejansko lahko ukrepa, bodisi na zahtevo stranke bodisi po uradni dolžnosti, in zahteva potrebne ukrepe poizvedbe, da premosti morebitne težave ene izmed strank pri pridobivanju določenih vrst dokazil (na primer dokazil, ki zadevajo stroške upravljanja konkurenta).

75.      Naj tudi spomnim, da so pogoji, ki jih je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi Altmark(29) za izločitev možnosti obstoja pomoči v obravnavanih primerih, kumulativni. Zato zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da kateri koli izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, in nacionalno sodišče mora skleniti, da je tako nadomestilo državna pomoč v smislu Pogodbe. Če je torej res, da bi lahko bilo včasih za tožečo stranko težko dokazati, da nadomestilo, plačano izvajalcu storitve, presega stroške, ki so nastali pri izvajanju javne službe, pa se mi zdi, da takih težav ni pri dokazovanju, da ni izpolnjen eden izmed treh drugih pogojev, navedenih v sodbi Altmark.

76.      Ugotavljam, na primer, da četrti pogoj določa vrednotenje nadomestila glede na analizo stroškov, ki bi jih imelo srednje veliko podjetje pri opravljanju istih storitev. Zdi se mi, da za pregled take zahteve ni treba zahtevati dostopa do podatkov zaupne narave, ki bi jih imelo samo podjetje, upravičeno do pomoči, ali država. Nasprotno, podatki, potrebni za tako analizo, so navadno elementi, ki bi jih moralo podjetje, ki deluje ali namerava delovati na zadevnem trgu, poznati.

77.      Na koncu dodajam, da se mi ne zdi prepričljiva trditev Komisije, ki te dokaze označuje kot „dokaz negativnega značaja“, zaradi česar bi jih bilo torej normalno zahtevati od države članice ali domnevnega prejemnika pomoči. Zdi se mi, da je tak argument osredotočen na izključno terminološko vprašanje. Menim namreč, da se lahko vsa dejstva, ki jih mora družba Boiron dokazati predložitvenemu sodišču, opredelijo tudi kot pozitivna dejstva: čezmerno nadomestilo v zvezi s stroški, ki jih ima zaradi opravljanja javne službe, obstoj gospodarske ugodnosti za izvajalca javne službe itd.

78.      Glede na zgoraj navedeno se mi ne zdi, da bi bilo zaradi splošnih določb nacionalnega prava na področju dokaznega bremena, kot jih je navedlo predložitveno sodišče, „dejansko nemogoče ali čezmerno oteženo“ varovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti na področju državnih pomoči.

79.      Zato predlagam Sodišču, naj na drugo vprašanje odgovori, da pravo Skupnosti ne nasprotuje nacionalnim določbam, ki od tožeče stranke, ki se sklicuje na to, da je nadomestilo, dodeljeno družbam za opravljanje javne službe, državna pomoč, nalagajo predložitev dokazov, da tako nadomestilo presega stroške, ki nastanejo pri opravljanju obveznosti javne službe, ki so naložene navedenim družbam.

V –    Predlog

80.      Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki jih je predložilo Cour de Cassation, odgovori:

1)       Pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da se farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo dajatve, kot je določena v členu 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997, zato da bi prejel povračilo dela izplačanega zneska, ki ustreza gospodarski ugodnosti, ki so jo neupravičeno prejeli grosisti-distributerji, sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti-distributerji niso zavezanci za plačilo te dajatve, pomeni državno pomoč.

2)       Pravo Skupnosti ne nasprotuje nacionalnim določbam, ki od tožeče stranke, ki se sklicuje na to, da je nadomestilo, dodeljeno družbam za opravljanje javnih storitev, državna pomoč, zahteva, da mora predložiti dokaze, da tako nadomestilo presega stroške, ki nastanejo pri opravljanju obveznosti javne službe, ki so jim določene.

---

1 Jezik izvirnika: italijanščina.

---

2 – Sklepni predlogi, predstavljeni 8. maja 2001 v zadevi Ferring (C-53/00, Recueil, str. I-9067).

---

3 – Do februarja 1998 je navedene obveznosti urejal dekret z dne 3. oktobra 1962 (JORF z dne 12. oktobra 1962, str. 9999). Navedena ureditev je bila spremenjena z dekretoma št. 98-79 z dne 11. februarja 1998 (JORF z dne 13. februarja 1998, str. 2287) in št. 99-144 z dne 4. marca 1999 (JORF z dne 5. marca 1999, str. 3294).

---

4 – JORF z dne 23. decembra 1997, str. 18635.

---

5 – Zakon o financiranju socialne varnosti za leto 2003 („Loi de financement de la sécurité sociale pour 2003“) (JORF z dne 24. decembra 2002, str. 21482).

---

6 – Sodba Ferring z dne 22. novembra 2001, navedena v opombi 2, točke od 14 do 29.

---

7 – Sodba z dne 20. septembra 2001 v zadevi Banks (C-390/98, Recueil, str. I-6117, točka 80).

---

8 – Sodba z dne 13. junija 2002 v združenih zadevah Sea-Land Service in Nedlloyd Lijnen (C‑430/99 in C-431/99, Recueil, str. I-5235, točka 47).

---

9 – Sodba z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO (C-126/01, Recueil, str. I-13769).

---

10 – Sodba z dne 21. oktobra 2003 v združenih zadevah Van Calster in Cleeren (C-261/01 in C‑262/01, Recueil, str. I-12249, točke od 53 do 54).

---

11 – Glej med drugim sodbi z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji (C-348/93, Recueil, str. I-673, točka 26) in z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji (C‑278/92, C-279/92 in C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 75).

---

12 – Glej zlasti sodbi z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji (142/87, Recueil, str. I‑959, točka 66) in z dne 4. aprila 1995 Komisija proti Italiji, navedena v opombi 11, točki 26 in 27.

---

13 – Sodba Banks, navedena v opombi 7, točka 80; moj poudarek. V istem smislu glej sodbi z dne 9. marca 2000 v zadevi EKW in Wein & Co. (C-437/97, Recueil, str. I‑1157, točka 52) in z dne 13. julija 2000 v zadevi Idéal Tourisme (C-36/99, Recueil, str. I‑6049, točka 20).

---

14 – Sodba z dne 27. oktobra 2005 v združenih zadevah Nazardis in drugi (od C-266/04 do C‑270/04, C-276/04 in od C‑321/04 do C-325/04, ZOdl., str. I-9481, točka 44).

---

15 – Glede te točke glej zlasti sklepne predloge generalne pravobranilke Stix-Hackl z dne 14. julija 2005 v zadevi Nazardis in drugi, navedena v opombi 14, točka 38.

---

16 – Sodba z dne 10. junija 1993 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-183/91, Recueil, str. I‑3131, točka 17).

---

17 – Glej sodbo Ferring, navedeno v opombi 2, točka 19. Glej tudi zgoraj, točka 12.

---

18 – Sodba Van Calster, navedena v opombi 10, točki 53 in 54; moj poudarek.

---

19 – Glede tega glej sodbo z dne 27. novembra 2003 v združenih zadevah Enirisorse (C-34/01 in C‑38/01, Recueil, str. I-14243, točki 44 in 45).

---

20 – O temeljnem pomenu take povezave med davkom in ukrepom pomoči glej sodbo z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest (C-174/02, ZOdl., str. I-85, točka 22 in naslednje).

---

21 – Naj spomnim, da sem tako možnost že predvidel v sklepnih predlogih v zadevi Ferring, navedeni v opombi 2, točki 22 in 23.

---

22 – Sodba z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires et Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, imenovana Saumon (C-354/90, Recueil, str. I-5505, točka 12); moj poudarek. Glej tudi sodbo z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI (C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 40).

---

23 – Glej sodbo z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471, točka 7).

---

24 – V primeru, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz sodb Ferring in Altmark. Spominjam se, da je Sodišče v sodbi z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točke od 89 do 93), pojasnilo temeljne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se nadomestilo, dodeljeno družbi, ki je dolžna izpolnjevati obveznosti javne službe, ne šteje kot državna pomoč: 1. podjetje upravičenec mora biti dejansko zadolženo za izpolnjevanje obveznosti izvajanja javnih služb, pri čemer morajo biti te obveznosti jasno opredeljene; 2. merila za izračun nadomestila morajo biti predhodno opredeljena, in sicer na jasen in transparenten način; 3. nadomestilo ne sme presegati zneska, ki je nujen za celotno ali delno povračilo stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti javne službe, pri čemer je treba upoštevati tudi s storitvami povezane prihodke in razumno stopnjo dobička; 4. ko izbor upravičencev ni opravljen na podlagi javnega razpisa, mora biti stopnja nadomestila opredeljena na podlagi analize stroškov, ki naj bi jih pri izpolnjevanju obveznosti izvajanja javne službe imelo srednje veliko, gospodarno vodeno podjetje.

---

25 – Sodba Altmark, navedena v opombi 24, točka 93.

---

26 – Glej opombo 24 zgoraj.

---

27 – Glej med drugim sodbe z dne 16. decembra 1976 v zadevi Rewe proti Landwirtschaftskammer für das Saarland (33/76, Recueil, str. 1989, točka 5), z dne 9. novembra 1983 v zadevi Amministrazione delle finanze dello Stato proti San Giorgio (199/82, Recueil, str. 3595, točka 12) in z dne 24. septembra 2002 v zadevi Grundig Italiana (C-255/00, Recueil, str. I-8003, točka 33). Na področju pomoči glej sodbi Saumon, navedena v opombi 22, točka 12, in z dne 2. februarja 1989 v zadevi Komisija proti Nemčiji (94/87, Recueil, str. 175, točka 12).

---

28 – V zvezi z izrecnim priznanjem pomena tega načela tudi v okviru postopka pred sodiščem Skupnosti glej sodbo Sodišča z dne 10. maja 1990 v zadevi Sens proti Komisiji (T-117/89, Recueil, str. II-185, točka 20). Glej tudi sodbi Sodišča z dne 28. junija 1988 v zadevi Komisija proti Italiji (3/86, Recueil, str. 3369, točka 13) in z dne 5. oktobra 1989 v zadevi Komisija proti Nizozemski (290/87, Recueil, str. 3083, točki 11 in 20).

---

29 – Glej zgoraj opombo 24.