SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 4. maja 2006¹(1)

Zadeva C-479/04

Laserdisken ApS

proti

Kulturministeriet

1.        V členu 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(2) (v nadaljevanju: Direktiva o avtorski pravici ali Direktiva) je predpisano, da države članice dodelijo avtorjem izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje.

2.        V členu 4(2) je predpisano, da se ta pravica v Skupnosti ne izčrpa, razen kadar se prva prodaja v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.

3.        Učinek izčrpanja pravice je, da se imetnik pravic ne more več zanašati na pravico, da bi nasprotoval nadaljnji distribuciji.

4.        Østre Landsret (vzhodno deželno sodišče) (Danska) v tem predlogu sprašuje, ali člen 4(2) preprečuje državi članici, da v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju (namreč pravilo, da se pravica izčrpa, ko se izvrši prva prodaja), in če je tako, ali je veljaven.

 Direktiva o avtorski pravici

5.        Direktiva o avtorski pravici je bila sprejeta na podlagi členov 47(2) ES, 55 ES in 95 ES.

6.        S členom 47(2) je Svet pooblaščen za izdajo direktiv za uskladitev nacionalnih določb, ki se nanašajo na začetek in opravljanje dejavnosti samozaposlenih oseb. S členom 55 se izvajajo členi od 45 do 48 na področju storitev. S členom 95 je Svet pooblaščen za sprejetje ukrepov za približevanje nacionalnih določb, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

7.        Preambula Direktive vsebuje te uvodne izjave:

„1.   Pogodba predvideva ustanovitev notranjega trga in vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja. Uskladitev zakonov držav članic o avtorski in sorodnih pravicah prispeva k uresničitvi teh ciljev.

[…]

3.     Predlagano usklajevanje bo pomagalo uresničevati štiri svoboščine notranjega trga in je povezano s spoštovanjem temeljnih pravnih načel, zlasti lastnine, vključno z intelektualno lastnino, ter s svobodo izražanja in javnim interesom.

4.     Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije [...]

[…]

7.     Pravni okvir Skupnosti za varstvo avtorske in sorodnih pravic mora biti […] prilagojen in dopolnjen, kolikor je potrebno za tekoče delovanje notranjega trga. Zato je treba prilagoditi nacionalne predpise o avtorski in sorodnih pravicah, ki se znatno razlikujejo od ene do druge države članice oziroma povzročajo pravne nejasnosti, ki ovirajo tekoče delovanje notranjega trga [...]

[...]

9.     Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.

10.   Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski proizvodi, ter opravljanje storitev, kot so storitve ‚na zahtevo‘, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.

11.   Strog, dejanski sistem varstva avtorske in sorodnih pravic je eden glavnih načinov za zagotavljanje, da evropska kulturna ustvarjalnost in proizvodnja prejmeta nujna sredstva, ter za varovanje neodvisnosti in dostojanstva umetniških ustvarjalcev in izvajalcev.

12.   Ustrezno varstvo avtorskih del in predmeta sorodnih pravic je velikega pomena tudi s kulturnega vidika. Člen 151 Pogodbe zahteva, da Skupnost pri svojem ravnanju upošteva kulturne vidike.

[…]

14.   Ta direktiva si prizadeva spodbujati izobraževanje in kulturo z varovanjem del in predmetov sorodnih pravic, medtem ko dopušča izjeme ali omejitve v javnem interesu v namene izobraževanja in poučevanja.

[…]

28.   Avtorsko-pravno varstvo pravic po tej direktivi vključuje izključno pravico nadzora distribuiranja dela, utelešenega v materialnem predmetu. Prva prodaja izvirnika ali primerkov dela s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem v Skupnosti izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje tega predmeta v Skupnosti. Ta pravica se ne sme izčrpati za izvirnik ali primerek, ki ga proda zunaj Skupnosti imetnik pravic ali kdo drug z njegovim privoljenjem. […]“

8.        Členu 1(1) določa, da Direktiva „ureja pravno varstvo avtorske in sorodnih pravic v okviru notranjega trga s posebnim poudarkom na informacijski družbi“.(3)

9.        Člen 4 ima naslov „Pravica distribuiranja“. Določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.

2.     Pravica distribuiranja se v Skupnosti ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“

 Nacionalna zakonodaja

10.      Preden je Danska prenesla Direktivo o avtorski pravici, je bilo mednarodno izčrpanje predvideno z Ophavsret (zakon o avtorski pravici), v katerem je bilo preprosto navedeno, da „kadar se reprodukcija dela proda ali na drug način prenese na tretjega s privoljenjem avtorja, se lahko njegovo distribuiranje nadaljuje“.(4)

11.      Leta 2002 je bil Ophavsret spremenjen zaradi prenosa Direktive o avtorski pravici.(5) Spremenjen je bil tako, da je bilo za „na tretjega“ dodano „znotraj Evropskega gospodarskega prostora“.

12.      Na splošno velja, da je učinek te spremembe nadomestiti načelo mednarodnega izčrpanja z izčrpanjem znotraj Evropskega gospodarskega prostora („EGP“). Za opis izčrpanja znotraj EGP ali EU bom uporabljala izraz „regionalno izčrpanje“.(6)

 Postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

13.      Do leta 2002 je tožeča stranka, družba z omejeno odgovornostjo, prodajala kinematografska dela prek treh trgovin na Danskem. Večina prodanih del je bila uvoženih neposredno iz drugih držav v EU in zunaj nje. Tožeča stranka se je osredotočila na zagotavljanje širokega izbora filmov za filmske navdušence, na primer posebne izdaje, vključno z izvirnimi ameriškimi izdajami, izdajami, posnetimi z uporabo posebnih tehnik, in deli, ki niso na voljo v Evropi.

14.      Leta 2003 je tožeča stranka na Landsret sprožila postopek proti ministrstvu za kulturo, pri čemer je trdila, da sprememba Ophavsret ni veljala za njen uvoz in prodajo DVD-jev, ki se zakonito tržijo v državah zunaj EGP.

15.      Landsret je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.   Ali je člen 4(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi neveljaven?

2.     Ali člen 4(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju?“

16.      Pisna stališča so predložili tožeča stranka, poljska vlada, Svet, Parlament in Komisija, ki so se vsi razen poljske vlade udeležili obravnave.

17.      Čeprav ni izrecno navedeno, da se prvo vprašanje zastavi samo, če se na drugo vprašanje odgovori pritrdilno, je takšen pomen predložitvene odločbe. Predložitveno sodišče želi vedeti predvsem, ali je člen 4(2) neveljaven, ker nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju. Kot poudarja Komisija, je torej logično odgovoriti najprej na drugo vprašanje (ali člen 4(2) nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju?) in šele nato na prvo vprašanje (ali je člen 4(2) veljaven?).

 Zakonodaja Skupnosti o izčrpanju sorodnih pravic

18.      V kontekstu pravic intelektualne lastnine razen avtorske in sorodnih pravic številni zakonodajni instrumenti predvidevajo izčrpanje posebnih pravic, na katere se nanašajo.

19.      Člen 9(2) Direktive o najemni pravici in pravici posojanja(7) je izražen podobno kot člen 4(2) Direktive o avtorski pravici. V njem je predvideno, da se izključna pravica, ki se s členom 9(1) podeljuje izvajalcem, proizvajalcem fonogramov, filmskim producentom in RTV organizacijam, „[za posnetke njihovih izvedb, za njihove fonograme, za izvirnik in primerke njihovih filmov oziroma za posnetke njihovih oddaj, vključno s primerki] v Skupnosti ne izčrpa, razen če se prva prodaja tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“

20.      Druge določbe so izražene z bolj pozitivnimi in morda preprostejšimi izrazi. Tako je v členu 4(c) Direktive o računalniških programih(8) določeno, da „je s prvo prodajo kopije računalniškega programa v Skupnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem pravica distribuiranja te kopije v Skupnosti izčrpana“. Podobno je v členu 5(c) Direktive o bazah podatkov(9) določeno, da „prva prodaja primerka podatkovne baze v Skupnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem v Skupnosti izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje te kopije v Skupnosti“.

21.      Druga različica je v členu 7(1) Direktive o blagovnih znamkah(10), kjer je predvideno, da „znamka imetniku ne daje pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki je bilo dano na trg Skupnosti označeno s to znamko s strani imetnika ali z njegovim privoljenjem.“

22.      Obstajajo analogne določbe, resda izražene drugače, na področju pravic iz vzorca ali modela(11) in pravnega varstva topografij polprevodniških proizvodov.(12)

 Drugo vprašanje

23.       Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali člen 4(2) Direktive o avtorski pravici nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju.

24.      Tožeča stranka in poljska vlada menita, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. Komisija je nasprotnega mnenja. Ne Svet ne Parlament nista podala trditev v zvezi z drugim vprašanjem.

25.      Mislim, da bi moral biti odgovor pritrdilen, namreč, da člen 4(2) Direktive o avtorski pravici nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju.

26.      Prvič, besedilo določbe je povsem jasno. V členu 4(2) je nedvomno navedeno, da se pravica distribuiranja „v Skupnosti ne izčrpa, razen kadar se prva prodaja […] v Skupnosti […] izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“ Člen 4(2) je odstopanje od pravila iz člena 4(1), v skladu s katerim so države članice zavezane predvideti za avtorje izključno pravico distribuiranja. Zato ga je treba razlagati ozko. Uvodna izjava 28 v preambuli(13) je prav tako jasno napisana v enak namen.

27.      Poleg tega je v obrazložitvenem memorandumu izrecno navedeno, da določba (ki je bila v osnovi nespremenjena(14) glede na določbo v prvem predlogu direktive(15)) „izključuje možnost, da bi države članice uporabile mednarodno izčrpanje“. Besedilo je bilo torej izbrano namerno.

28.      Drugič, Sodišče je že razsodilo o analognem vprašanju v smislu Direktive o blagovnih znamkah.(16) V zadevi Silhouette(17) je bilo Sodišču zastavljeno vprašanje, ali so nacionalna pravila, ki predvidevajo izčrpanje pravic iz blagovnih znamk v zvezi s proizvodi, danimi na trg pod to znamko zunaj EGP s strani lastnika ali z njegovim privoljenjem, v nasprotju s členom 7(1) Direktive o blagovnih znamkah.(18)

29.      Sodišče je navedlo, da v skladu z besedilom člena 7 izčrpanje nastane samo, če so bili proizvodi dani na trg v EGP.(19) Bilo pa je navajano, da je člen 7, kot sodna praksa Sodišča v zvezi s členoma 28 ES in 30 ES,(20) omejen na zahtevo, da države članice predvidijo izčrpanje v Skupnosti. Zatrjevano je bilo, da člen 7 torej ne zagotavlja celovite rešitve vprašanja izčrpanja pravic, ki jih podeljuje blagovna znamka, temveč prepušča državam članicam, da sprejmejo pravila o izčrpanju, ki gredo dlje kot pravila, ki so izrecno določena v tej določbi.(21) Takšna pravila zato lahko vključujejo mednarodno izčrpanje.

30.      Sodišče je to trditev zavrnilo. Razsodilo je, da so nacionalna pravila, ki predvidevajo izčrpanje pravic blagovne znamke v zvezi s proizvodi, danimi na trg zunaj EGP, v nasprotju s členom 7(1) Direktive, kot je bila spremenjena s Sporazumom EGP.

31.      Glede na to, da je besedilo člena 4(2) Direktive o avtorski pravici pravzaprav še jasnejše od besedila člena 7(1) Direktive o blagovnih znamkah, ne vidim razloga, zakaj ne bi člena 4(2) razlagali v skladu z odločitvijo Sodišča v sodbi Silhouette.

32.      Nazadnje, ta razlaga je v skladu s cilji enotnega trga iz Direktive o avtorski pravici. To vprašanje bom dalje preučila v smislu prvega predloženega vprašanja, ki se mu bom posvetila zdaj.

 Prvo vprašanje

33.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je člen 4(2) Direktive o avtorski pravici neveljaven.

34.      Tožeča stranka in poljska vlada menita, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Svet, Parlament in Komisija menijo nasprotno.

35.      Strinjam se z mnenjem institucij, da člen 4(2) ni neveljaven.

36.      Kot je navedeno zgoraj,(22) je iz predložitvene odločbe jasno, da želi predložitveno sodišče vedeti predvsem, ali je člen 4(2) neveljaven, ker nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju. Vprašanja se bom lotila na tej podlagi.

37.      Najprej je primerno nekaj povedati o načelu izčrpanja pravic intelektualne lastnine v Skupnosti.

38.      V sodbi Deutsche Grammophon(23) je Sodišče pravzaprav predpisalo pravilo izčrpanja v Skupnosti v smislu pravice, povezane z avtorsko pravico,(24) z navedbo:

„Pri sklicevanju na pravico, povezano z avtorsko pravico, z namenom, da bi se v državi članici preprečilo trženje proizvodov, ki se na ozemlju druge države članice distribuirajo s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem, zgolj z utemeljitvijo, da takšno distribuiranje ni potekalo na nacionalnem ozemlju, bi bila prepoved, ki bi uzakonila izolacijo nacionalnih trgov, nezdružljiva z osnovnim namenom Pogodbe, ki je združiti nacionalne trge v enotni trg.

Tega namena ne bi bilo mogoče doseči, če bi v skladu z različnimi pravnimi sistemi držav članic državljani teh držav lahko razdelili trg in uvedli samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.

Posledično bi bilo v nasprotju z določbami, ki predpisujejo prosti pretok blaga na skupnem trgu, če bi proizvajalec posnetih nosilcev zvočnega zapisa uveljavljal izključno pravico distribuiranja zaščitenih proizvodov, ki mu jo dodeljuje zakonodaja države članice, tako da bi prepovedal prodajo, v tej državi, proizvodov, danih na trg z njegove strani ali z njegovim privoljenjem v drugi državi članici, le zato, ker takšno distribuiranje ni potekalo na ozemlju prve države članice“.(25)

39.      V sodbi Dansk Supermarked(26) je Sodišče ponovilo to načelo v smislu avtorske pravice v strogem smislu:

„[...] člena [28 ES in 30 ES] je treba razlagati, kot da pomenita, da sodišča države članice ne smejo na podlagi avtorske pravice ali blagovne znamke prepovedati trženja proizvoda, na katerega se nanaša ena od teh pravic, na ozemlju te države, če se je ta proizvod zakonito tržil na ozemlju druge države članice s strani imetnika take pravice ali z njegovim privoljenjem“.(27)

40.      Ugotovimo lahko, da je leta 1974 Sodišče oblikovalo analogna pravila o izčrpanju v Skupnosti v smislu tako blagovnih znamk(28) kot patentov.(29)

41.      Učinek uporabe pravila o izčrpanju v Skupnosti je, da se Skupnost obravnava kot enoten trg, kar bi dejansko morala biti. Tožeča stranka in poljska vlada sta torej zmotno trdili, da je učinek usklajenega izvajanja regionalnega izčrpanja v tem, da bo notranji trg „razdeljen na ločena ozemlja in trge“ in da ima regionalno izčrpanje za posledico delitev trga, ker imetnikom pravic omogoča, da se odločijo, ali bodo dali določen proizvod na določen nacionalni trg. Nasprotno: pravilo izčrpanja v Skupnosti jamči, da ko je enkrat proizvod dan na nacionalni trg ene od držav članic s privoljenjem imetnika pravice, se lahko prosto prodaja na 25 nacionalnih trgih, ki sestavljajo enoten trg EU.

42.      Na tej podlagi bom preučila različne trditve, ki sta jih navedli tožeča stranka in poljska vlada.

 Direktiva o najemni pravici in pravici posojanja

43.      Tožeča stranka raziskuje zgodovino člena 9(2) Direktive o najemni pravici in pravici posojanja, katerega besedilo je v osnovi enako besedilu člena 4(2) Direktive o avtorski pravici. Trdi, da je Komisija šele leta 1994 (torej dve leti po sprejetju Direktive o najemni pravici in pravici posojanja) v odgovoru na pisno vprašanje poslanca EP Geoffreyja Hoona navedla, da razume določbe o pravicah distribuiranja kot prepoved mednarodnega izčrpanja. Tožeča stranka meni, da sodna praksa Sodišča, ki naj bi jo člen 9(2) odražal, ni na nobeni stopnji preprečevala mednarodnega izčrpanja; in da je bila torej prepoved mednarodnega izčrpanja uvedena zunaj ustreznih zakonodajnih poti in ne z zakonodajo.

44.      Tožeča stranka očitno trdi, da Komisija pri predložitvi predloga Direktive o najemni pravici in pravici posojanja(30) ni imela namena, da bi člen 9(2) prepovedoval mednarodno izčrpanje.

45.      Res je, da iz obrazložitvenega memoranduma k temu predlogu(31) ni jasno, ali je Komisija to določbo razumela tako, čeprav navedba „izčrpanje na podlagi prava Skupnosti se nanaša samo na distribuiranje v Skupnosti“ kaže, da je bilo tako. Čeprav je obrazložitveni memorandum lahko v nekaterih okoliščinah v pomoč, pravni učinek zakonodaje po njenem sprejetju v nobenem primeru ne more biti odvisen od predhodnega stališča Komisije o verjetnem učinku predloga takšne zakonodaje. Sodišče je končni razsodnik. Pri odločanju o ustrezni razlagi zakonodaje bo Sodišče posebej upoštevalo cilj, namen in besedilo različice, ki je končno sprejeta.

46.      V tej zadevi tožeča stranka po mojem mnenju ne trdi drugega, kot da je bil člen 9(2) Direktive o najemni pravici in pravici posojanja dvoumen, ko je bil uveden. Sicer je nezaželeno, da je zakonodaja Skupnosti dvoumna, vendar to še zdaleč ni edini primer; dejansko je to včasih neizbežno. V takšnih okoliščinah se Sodišče pozove, naj poda razlago o zadevni določbi.

47.      Če bi člen 9(2) Direktive o najemni pravici in pravici posojanja razložilo Sodišče, bi bil po mojem mnenju, po analogiji s sodbo Silhouette, zaključek enak. Vendar ta določba ni predmet vprašanj, predloženih Sodišču v tej zadevi.

 Sodba Silhouette

48.      Tožeča stranka trdi, da je Sodišče v sodbi Silhouette zmotno menilo, da je lahko mednarodno izčrpanje ovira za notranji trg: nasprotno, delovanje notranjega trga bi bilo zajamčeno, če bi ukinili izčrpanje v Skupnosti in uporabili mednarodno izčrpanje.

49.      To stališče bi bilo morda pravilno, če bi bilo mednarodno izčrpanje obvezno za vse države članice. Vendar se to ne predlaga.(32) Kot je pojasnjeno zgoraj,(33) predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 4(2) Direktive o avtorski pravici nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju (glej drugo vprašanje, o katerem se razpravlja zgoraj), in če je tako, ali je ta določba neveljavna. V sodbi Silhouette je Sodišče izrecno obravnavalo vprašanje, ali bi bilo izbirno mednarodno izčrpanje(34) ovira za notranji trg. Zaključilo je, da je izključitev te možnosti „edina razlaga, ki lahko v celoti zagotovi, da se doseže namen Direktive [o blagovnih znamkah], namreč varstvo delovanja notranjega trga. Če bi nekatere države članice lahko predpisale mednarodno izčrpanje, medtem ko bi druge predpisale samo izčrpanje v Skupnosti, bi lahko to neizogibno povzročilo ovire za prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev.“(35)

50.      Tožeča stranka želi čim bolj zmanjšati pomembnost in upoštevnost sodbe Silhouette s tem, ko trdi, da so sodbe Sodišča o določbah direktiv, razen Direktive o avtorski pravici, napisanih podobno kot člen 4(2) te direktive, nepomembne za to vprašanje.

51.      S tem se ne strinjam. Sodišče je z uporabo členov 28 ES in 30 ES oblikovalo doktrino izčrpanja v Skupnosti v zvezi z različnimi vrstami intelektualne lastnine.(36) Zakonodajalec Skupnosti je izrecno predvidel izčrpanje v Skupnosti v zvezi z različnimi vrstami intelektualne lastnine v več uskladitvenih direktivah na podlagi člena 95 ES.(37) Načelo temeljne doktrine glede vseh vrst intelektualne lastnine izhaja neposredno iz nujnosti prostega pretoka blaga na notranjem trgu. Kot Direktiva o blagovnih znamkah tudi Direktiva o avtorski pravici temelji na členu 95 ES. To je uskladitvena direktiva in iz njene obsežne preambule je očitno, da so bili njeni poglavitni nameni „zagotoviti, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja“, „pomagati uresničevati štiri svoboščine notranjega trga“ in „tekoče delovanje notranjega trga“.(38) Ne vidim razloga, da ne bi pripisala teže sodbam Sodišča glede podobnih določb, sprejetih v podobnem kontekstu.

52.      Res je, da ni prevladujoče načelne zahteve, da mora biti geografski obseg izčrpanja enak za vse pravice intelektualne lastnine, usklajene s pravom Skupnosti. Vendar se strinjam s Svetom, da bi bilo težko upravičiti bolj omejeno pravico distribuiranja avtorja književnega ali umetniškega dela kot pa avtorja baze podatkov. Poleg tega je avdiovizualno gradivo, kot je to, ki je predmet te zadeve, poleg avtorske in sorodnih pravic pogosto zaščiteno s pravicami blagovne znamke. Predpisovanje mednarodnega izčrpanja avtorjeve pravice distribuiranja torej ne bi imelo učinka, ki ga želi tožeča stranka v tej zadevi, saj bi lahko imetniki pravic te blagovne znamke v vsakem primeru oporekali vzporednemu uvozu posnetkov, ki jih oni ne prodajajo v Skupnosti oziroma se tam ne prodajajo z njihovim privoljenjem.

 Načelo sorazmernosti

53.      Tožeča stranka ob podpori poljske vlade trdi, da če ima enotna uporaba mednarodnega izčrpanja enak učinek na notranji trg (kar po njenem mnenju drži) in je v drugih pogledih manj omejujoča kot izčrpanje v Skupnosti, načelo sorazmernosti predpisuje, da je treba izčrpanje v Skupnosti nadomestiti z mednarodnim izčrpanjem.

54.      Načelo sorazmernosti je pogosto ustrezno za ocenjevanje posebnih ukrepov in odločitev v okviru splošne politike, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti. Ne more pa se ga uporabiti za ugotavljanje zakonitosti osnovne politične izbire, ki jo je tu sprejel zakonodajalec Skupnosti med obveznim mednarodnim izčrpanjem in obveznim regionalnim izčrpanjem. Presoja takšnih političnih odločitev ni naloga Sodišča.(39)

55.      V zvezi z načelom sorazmernosti tožeča stranka tudi trdi, da načelo regionalnega izčrpanja ni povezano z bojem proti piratstvu, ki je legitimen cilj člena 4(2) Direktive o avtorski pravici. To pomeni, da je Komisija zlorabila svoja pooblastila.

56.      Vendar, kot sta Svet in Komisija pravilno navedla, boj proti piratstvu ni bil primarni cilj zakonodajalca pri sprejetju določbe. V vsakem primeru se mi zdi, da dejstvo, da izključna pravica distribuiranja ni izčrpana za piratske kopije (ker se takšne kopije ne dajo v obtok s privoljenjem avtorja), kaže, da je člen 4 dejansko ustrezna določba za boj proti nezakonitemu distribuiranju.

57.      Splošnejše pa menim, da je bistvo te celotne tožbe dejansko trdno prepričanje tožeče stranke, da je zakonodajalec Skupnosti sprejel napačno politično odločitev, ko se je odločil za regionalno izčrpanje pravic in ne za mednarodno izčrpanje pravic. Tožeča stranka sicer lahko povsem upravičeno sprejme takšno stališče in si ga prizadeva potrditi, vendar Sodišče ni primerno mesto za uveljavljanje tega stališča.

 Konkurenca

58.      Tožeča stranka in poljska vlada trdita, da pravilo izčrpanja v Skupnosti krši temeljni cilj Skupnosti, namreč spodbujanje večje konkurence v Uniji. Izčrpanje v Skupnosti prevesi tehtnico interesov preveč v korist imetnika pravice in zmanjšuje izbiro potrošnikov.

59.      Tudi ta trditev se nanaša na vprašanje, ali bi bilo obvezno mednarodno izčrpanje boljša politična odločitev kot prepoved mednarodnega izčrpanja. Kot takšne je ni mogoče upoštevati.(40) V bolj omejenem obsegu, ko gre za izpodbijanje načela izčrpanja v Skupnosti kot takega, je po mojem mnenju neuspešna. Konkurenca na enotnem trgu bo dejansko večja, če se odstranijo tržne nepravilnosti, do katerih pride, ko nekatere države članice uporabljajo mednarodno izčrpanje, druge pa ne. Izčrpanje v Skupnosti torej povečuje konkurenco na enotnem trgu: to je dejansko njegov namen. Kar zadeva prizadevanje tožeče stranke, da bi izboljšala konkurenco na mednarodni ravni, se moram strinjati s Parlamentom, da to ni eden izmed ciljev Skupnosti.

 Svoboda izražanja

60.      Tožeča stranka trdi, da je načelo izčrpanja v Skupnosti v nasprotju s svobodo izražanja, ki jo vsebuje člen 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je njegov učinek prepoved uvoza iz tretjih držav, s čimer se državljanom preprečuje prejem informacij.

61.      V tem členu je navedeno, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, kar obsega svobodo sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Splošno velja, da člen 10 zajema izražanje idej prek filma.(41)

62.      Evropska unija je zavezana k spoštovanju temeljnih pravic, ki jih jamči Konvencija.(42)

63.      Prepoved mednarodnega izčrpanja seveda ni enakovredna prepovedi uvoza iz tretjih držav. Vendar pa pomeni, da nekateri primerki, ki so zaščiteni z avtorsko in sorodnimi pravicami ter se ne distribuirajo v Skupnosti, morda ne bodo na voljo v Skupnosti ali pa so na voljo po ceni, ki je višja od najnižje cene, po kateri so na voljo zunaj Skupnosti.

64.      Ker lahko avtor primerka zagotovi, da je na voljo v celotni Skupnosti tako, da ga da na trg v kateri koli državi članici, je jasno, da načelo izčrpanja v Skupnosti ne krši avtorjeve svobode sporočanja idej.

65.      Po drugi strani pa lahko prepoved mednarodnega izčrpanja načeloma vpliva na pravico sprejemanja idej, saj lahko oseba v Skupnosti, ki želi pridobiti tak primerek, ugotovi, da tega ne more ali da ga lahko pridobi samo po ceni, ki je višja kot zunaj Skupnosti. Toda Sodišče za človekove pravice je navedlo, da „pravica svobode sprejemanja obvestil vladi prepoveduje, da bi osebi omejila sprejemanje obvestil, ki ji jih drugi želijo ali so pripravljeni sporočiti“.(43) Prepoved mednarodnega izčrpanja ne vključuje nobene omejitve pravice v tem smislu.

66.      Tudi če bi v tej zadevi Sodišče ugotovilo, da je obstajala omejitev svobode izražanja, bi bila po mojem mnenju ta omejitev upravičena. V členu 10(2) Konvencije je predpisano, da izvrševanje svobode izražanja „vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi […] za zavarovanje […] pravic drugih ljudi“.

67.      Sodišče je ugotovilo, da je izvrševanje svobode izražanja lahko omejeno, pod pogojem, da so omejitve dejansko v skladu s cilji splošnega interesa in da glede na njihov namen niso nesorazmerno in nesprejemljivo vmešavanje, ki posega v samo vsebino zajamčenih pravic. Prisotne interese je treba pretehtati glede na vse okoliščine zadeve, da se ugotovi, ali je bilo vzpostavljeno pošteno ravnotežje.(44)

68.      Zdi se jasno, da izbira obveznega izčrpanja v Skupnosti namesto izbirnega mednarodnega izčrpanja odraža zadovoljivo ravnotežje prisotnih interesov. Ureditev pravic intelektualne lastnine v Skupnosti neizbežno odraža poskus vzpostavitve ravnotežja med nasprotujočimi si interesi imetnika pravice in prostim pretokom blaga. Izrecni cilj Direktive o avtorski pravici je doseči to ravnotežje: preambula poudarja tako pomen notranjega trga(45) kot potrebo po visoki stopnji varstva intelektualne lastnine.(46) Poleg tega uvodna izjava 3 poudarja, da se je zakonodajalec zavedal nasprotujočih si interesov, ko je navedel, da je predlagano usklajevanje „povezano s spoštovanjem temeljnih pravnih načel, zlasti lastnine, vključno z intelektualno lastnino, ter s svobodo izražanja in javnim interesom“.

69.      Sodišče je navedlo, da so lahko glede na člen 10(2) Konvencije „posebne omejitve uveljavljanja pravice svobode izražanja načeloma upravičene z legitimnim ciljem varstva pravic drugih ljudi“.(47)

70.      Navedlo je tudi, da se pristojnost, ki jo imajo nacionalni organi pri določanju ravnotežja, ki naj se vzpostavi med svobodo izražanja in cilji, omenjenimi v členu 10(2), razlikuje za vsak cilj, ki upravičuje omejitve te svobode, in je odvisna od narave zadevnih dejavnosti. Ko izvrševanje svobode ne prispeva k razpravi javnega interesa(48) in poleg tega nastane v kontekstu, kjer imajo države članice določeno stopnjo pristojnosti, je presoja omejena na smiselnost in sorazmernost vmešavanja. To velja za komercialno uporabo svobode izražanja.(49)

71.      Zdi se mi, da ni v tej zadevi nič, kar bi kazalo, da je zakonodajalec Skupnosti z odločitvijo za obvezno izčrpanje v Skupnosti namesto izbirnega mednarodnega izčrpanja ravnal nesmiselno ali nesorazmerno.

 Enaka obravnava

72.      Tožeča stranka trdi, da načelo izčrpanja v Skupnosti krši načelo enake obravnave. Za ponazoritev tožeča stranka navaja, da lahko turški proizvajalec nadzira turške izdaje v EU, medtem ko jih grški proizvajalec ne more. Nasprotno pa ima grški lastnik licence, na primer, za knjigo, dostop do celotne EU, medtem ko ga turški lastnik licence nima.

73.      Vendar te ponazoritve po eni strani zadevajo imetnika pravice ali lastnika licence s sedežem v tretji državi, po drugi strani pa imetnika pravice ali lastnika licence s sedežem v Skupnosti. Položaja sta torej nedvoumno različna. Načelo enake obravnave zahteva, da se primerljivih položajev ne sme obravnavati različno in da se različnih položajev ne sme obravnavati enako, razen če je takšna obravnava objektivno upravičena. Kot so navedli Svet, Parlament in Komisija, ni zaradi načela enake obravnave v nobenem primeru predpisano, da se ti položaji obravnavajo podobno.

 Pravna podlaga in sporazumi s tretjimi državami

74.      Tožeča stranka trdi, da je bila Direktiva o avtorski pravici sprejeta na nepravilni pravni podlagi in da ima člen 4(2) za posledico možno navzkrižje s sporazumi s tretjimi državami. Na žalost tožeča stranka ne navaja nobene dodatne trditve v podporo eni ali drugi navedbi.(50)

75.      Kar zadeva pravno podlago, se strinjam s Svetom in Komisijo, da členi 47(2) ES, 55 ES in 95 ES(51) dovoljujejo zakonodajalcu, da sprejme ukrepe, ki so potrebni za delovanje notranjega trga, z uskladitvijo nacionalnega avtorskega prava. Cilj Direktive, zlasti člena 4, je realizacija notranjega trga (glej zlasti uvodno izjavo 3 v preambuli(52)). Opredelitev usklajenega merila na ravni Skupnosti za izčrpanje pravic distribuiranja nesporno omogoča dosego tega cilja, sicer bi istočasno obstajala dva različna režima na notranjem trgu – točno tak položaj je v zadevi Silhouette(53) povzročil, da je Sodišče potrdilo, da analogna uskladitev v smislu blagovnih znamk lahko temelji na členu 95 ES. Nič v Direktivi ne kaže, da ima kakšen drug cilj. Dejstvo, da različno vpliva tako na podjetja v tretjih državah kot v Skupnosti, ne vpliva na njeno pravno podlago.

76.      Kar zadeva sporazume s tretjimi državami, tožeča stranka ni navedla, da je glede na kakšno mednarodno konvencijo ali dvostranski sporazum, ki ga je sklenila Skupnost, le-ta dolžna sprejeti mednarodno izčrpanje. Prav tako ni navedla, da bi moral Svet pri sprejetju Direktive upoštevati položaj imetnikov pravic intelektualne lastnine v tretjih državah. Zato nobena diskriminacija teh imetnikov pravic ne more biti razlog za neveljavnost ukrepa. Ukrepi notranjega trga sami po sebi pogosto vplivajo na uvoz iz tretjih držav. Toda kljub temu lahko pravilno temeljijo na členu 95 ES.(54)

 Izobrazba in kulturna dediščina

77.      Nazadnje tožeča stranka trdi, da načelo izčrpanja v Skupnosti krši pravico do izobraževanja (člen 153(1) ES)(55) ter posega v dansko in evropsko kulturno dediščino (člen 151 ES)(56).

78.      Tožeča stranka očitno želi povedati, da je pravica do izobraževanja kršena in da se posega v razcvet danske in evropske kulture, ker trgovci v državah članicah morda ne morejo uvoziti primerkov iz držav zunaj Skupnosti, zlasti iz ZDA. V zvezi s členom 153(1) ES so Svet, Parlament in Komisija v osnovi navedli, da Direktiva prav tako sledi cilju izobraževanja (glej uvodno izjavo 14), ki se uresničuje z dovoljeno izjemo v zvezi z avtorsko pravico iz člena 5(3)(a) glede „uporabe izključno v namen ilustracije pri pouku ali znanstvenem raziskovanju“. Svet je upošteval kulturne vidike, kar je razvidno iz uvodnih izjav 9, 11 in 12. Komisija dodaja, da ne vidi, kako bi lahko člen 4 posegal v pravice, na katere se sklicuje. Tudi jaz ne.

 Predlog

79.      Glede na navedeno menim, da je treba na vprašanji, ki ju jo predložilo Østre Landsret, odgovoriti:

1.      Preizkus člena 4(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ni razkril nobenega dejavnika, ki bi vplival na veljavnost tega člena.

2.      Člen 4(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta nasprotuje temu, da država članica v svoji zakonodaji obdrži pravilo o mednarodnem izčrpanju.

---

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

---

2 – UL L 167, str. 10.

---

3 – V smislu prava ES avtorska pravica („droit d’auteur“) zajema izključne pravice, podeljene avtorjem, skladateljem, umetnikom itd., medtem ko sorodne pravice („droits voisins“) zajemajo podobne pravice, podeljene izvajalcem (glasbeniki, igralci itd.) in podjetnikom (založniki, filmski producenti itd.).

---

4 – Oddelek 19.

---

5 – V skladu z zakonom št. 1051 z dne 17. decembra 2002.

---

6 – Kot bo prikazano spodaj (točki 38 in 39), ne preseneča, da je bilo načelo izčrpanja, ki ga je izoblikovalo Sodišče, omejeno na izčrpanje s prodajo v Skupnosti. V Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3) se je pravilo razširilo na blago, prodano s soglasjem imetnika pravic kjer koli v EGP (glej člene 6, 11 in 13 skupaj s členom 2 Protokola št. 28 o intelektualni lastnini). Večina direktiv, navedenih v opombah od 7 do 12, je bila poleg tega razširjenih na vse države EGP (države članice, skupaj z Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško), njihove določbe o izčrpanju pa so bile spremenjene tako, da predvidevajo izčrpanje v celotnem EGP. Za analizo v tej zadevi veljajo načela enako za izčrpanje v celotni EU in EGP. Ker razlikovanja ni, bom v preostanku teh sklepnih predlogov izraza „izčrpanje v Skupnosti“ in „regionalno izčrpanje“ uporabljala kot sopomenki.

---

7 – Direktiva Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o najemni pravici in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL L 346, str. 61).

---

8 – Direktiva Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L 122, str. 42).

---

9 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/9/ES z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL L 77, str. 20).

---

10 – Prva Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).

---

11 – Člen 15 Direktive 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov (UL L 289, str. 28).

---

12 – Člen 5(5) Direktive Sveta 87/54/EGS z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografij polprevodniških izdelkov (UL 1987, L 24, str. 36).

---

13 – Navedena v točki 7 zgoraj.

---

14 – Edina sprememba je bila zamenjava besede „le-tega“ z „dela“.

---

15 – Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, COM(97) 628 konč. (UL 1998, C 108, str. 6).

---

16 – Navedena v opombi 10.

---

17 – Sodba z dne 16. julija 1998 v zadevi Silhouette (C-355/96, Recueil, str. I-4799).

---

18 – Glej opombo 6 glede razširitve v celotnem EGP iz člena 7(1).

---

19 – Točka 18.

---

20 – Glej točke od 38 do 40 spodaj.

---

21 – Glej točko 21.

---

22 – Točka 17.

---

23 – Sodba z dne 8. junija 1971 v zadevi Deutsche Grammophon (78/70, Recueil, str. 487).

---

24 – Glej opombo 3.

---

25 –      Točki 12 in 13.

---

26 – Sodba z dne 22. januarja 1981 v zadevi Dansk Supermarked (58/80, Recueil, str. 181).

---

27 –      Točka 12.

---

28 – Sodba z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Centrafarm proti Winthrop (16/74, Recueil, str. 1183).

---

29 – Sodba z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Centrafarm proti Sterling Drug (15/74, Recueil, str. 1147).

---

30 – Predlog Direktive Sveta o najemni pravici in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, 24. januar 1991 (UL C 53, str. 35).

---

31 – COM(90) 586 konč., komentar o členu 7(2), predhodniku člena 9(2).

---

32 – Prav tako se ni v sodbi Silhouette: glej točko 31 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jacobsa in točko 19 sodbe.

---

33 – Točka 17.

---

34 – Tj., države članice bi lahko po lastni izbiri ohranile mednarodno izčrpanje poleg (obveznega) izčrpanja v Skupnosti, ki ga je sprejel zakonodajalec Skupnosti.

---

35 – Točka 27. Glej tudi točki 41 in 42 sklepnih predlogov.

---

36 – Glej točke od 38 do 40 zgoraj.

---

37 – Direktiva o najemni pravici in pravici posojanja, navedena v opombi 7; Direktiva o računalniških programih, navedena v opombi 8; Direktiva o bazah podatkov, navedena v opombi 9; Direktiva o blagovnih znamkah, navedena v opombi 10; Direktiva 98/71 o pravnem varstvu modelov, navedena v opombi 11, in Direktiva 87/54 o pravnem varstvu topografij polprevodniških izdelkov, navedena v opombi 12.

---

38 – Uvodne izjave 1, 3 in 7, vse iz točke 7 zgoraj.

---

39 – Točka 51 sklepnih predlogov v zadevi Silhouette. Omeniti je treba tudi, da vprašanje predložitvenega sodišča ne sprašuje o naložitvi obveznega mednarodnega izčrpanja.

---

40 – Ugotovimo lahko, da je bila enaka trditev neuspešno navedena v zadevi Silhouette: glej točke od 48 do 53 sklepnih predlogov.

---

41 – To je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Otto-Preminger-Institut proti Avstriji, A 295-A (1994).

---

42 – Člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, v katerem so prenovljena načela, oblikovana v pravni sodni praksi (glej na primer sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I-5659, točke od 71 do 73 in navedena sodna praksa).

---

43 – Sodba Leander proti Švedski, A 116 (1987), točka 74, poudarek dodan.

---

44 – Sodba Schmidberger, navedena v opombi 42, točki 80 in 81.

---

45 – Glej zlasti uvodne izjave 1, 3 in 7 iz točke 7 zgoraj.

---

46 – Glej zlasti uvodne izjave 4, 9 in 10 iz točke 7 zgoraj.

---

47 – Sodba z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji (C-274/99 P, Recueil str. I-1611, točka 46). V tem smislu se lahko navede, da člen 1 Prvega protokola h Konvenciji ščiti pravico do premoženja, ki vključuje intelektualno lastnino: Smith Kline in French Laboratories proti Nizozemski, 66 DR 70, str. 79 (1990).

---

48 – V smislu sodelovanja v razpravi, ki vpliva na splošni interes: glej sodbo VGT Verein gegen Tierfabriken proti Švici, Poročila o sodbah in sklepih 2001-VI, točke od 69 do 70, navedba Hertel proti Švici, Poročila 1998-VI, str. 2325-26, v kateri je Sodišče za človekove pravice navedlo: „Vendar je treba zmanjšati obseg mej presoje, ko ne gre za povsem ‚komercialne‘ izjave posameznika, temveč njegovo sodelovanje v razpravi, ki vpliva na splošni interes, na primer, o javnem zdravju“ (točka 47).

---

49 – Sodba z dne 25. marca 2004 v zadevi Karner (C-71/02, Recueil, str. I-3025, točka 51), navedba sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (vključno s sodbo VGT Verein gegen Tierfabriken proti Švici, navedena v opombi 48).

---

50 – Čeprav je na obravnavi izrazila mnenje, da pomanjkanje pravne podlage izhaja iz dejstva, da predpisovanje izčrpanja v Skupnosti omejuje konkurenco. Ta trditev je bila obravnavana v točkah 57 in 58 zgoraj.

---

51 – Glej točko 6 zgoraj.

---

52 – Iz točke 7 zgoraj.

---

53 – Navedena v opombi 17.

---

54 – Glej tudi točko 46 sklepnih predlogov v zadevi Silhouette, kjer je pojasnjeno, zakaj člen 7(1) Direktive o blagovnih znamkah, če se razlaga, kot da izključuje mednarodno izčrpanje, ne bi „uredil odnosov med državami članicami in tretjimi državami“, in točki 28 in 29 sodbe v tej zadevi.

---

55 – „Zato da bi podprli interese potrošnikov in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, Skupnost prispeva k varovanju zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov, pa tudi k spodbujanju njihove pravice do obveščenosti, izobraževanja [...]“

---

56 – „Skupnost prispeva k razcvetu kultur držav članic [...]“