SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

L. A. GEELHOEDA,

predstavljeni 12. septembra 2006(1)

Združeni zadevi C‑403/04 P in C‑405/04 P

Sumitomo Metal Industries Ltd

in

Nippon Steel Corp.

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje (drugi senat) z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering Corp. in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti (T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00), s katero je bila delno za nično razglašena Odločba Komisije 2003/382/ES z dne 8. decembra 1999 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva IV/E-1/35.860-B – Brezšivne jeklene cevi) in znižana globa, naložena pritožnicama“

Stvarno kazalo

Uvod

I –   Odločba

II – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

III – Postopek pred Sodiščem

IV – Pritožba družbe Sumitomo

A –   Obseg pritožbe

B –   Prvi pritožbeni razlog: kršitev prava Skupnosti pri ugotovitvi kršitve člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“

1.     Sklepanje Sodišča prve stopnje

2.     Trditve pritožnice

a)     trditve, usmerjene zoper ugotovitev Sodišča prve stopnje, da izjava g. Becherja zadostno potrjuje izjave g. Verluce;

b)     trditve, usmerjene zoper obrnitev dokaznega bremena, ki naj bi izhajala iz točke 336 izpodbijane sodbe (tako imenovana točka „Gruber + Weber“);

c)     trditve, usmerjene zoper ugotovitev Sodišča prve stopnje, s katero je potrdilo, da je treba izjave g. Verluce šteti za zanesljive.

3.     Trditve Komisije

a)     Uvodna opomba

b)     Trditve v zvezi z izjavo g. Becherja

c)     Trditve v zvezi z obrnitvijo dokaznega bremena: točka „Gruber + Weber“

d)     Trditve v zvezi z izjavami g. Verluce

4.     Presoja

a)     Uvodne opombe

b)     Izjave g. Verluce

c)     Izjava g. Becherja

d)     Točka „Gruber + Weber“

C –   Drugi pritožbeni razlog: predolgo trajanje postopka

1.     Trditve pritožnice

2.     Trditve Komisije

3.     Presoja

V –   Pritožba družbe Nippon Steel

A –   Prvi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo napačen dokazni standard, ker je dokazano, da se trditve Komisije ne ujemajo s poslovnimi interesi pritožnice in so torej nelogične

1.     Upoštevni odlomki izpodbijane sodbe

2.     Trditve pritožnice

3.     Trditve Komisije

4.     Presoja

B –   Drugi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo nepravilen dokazni standard v zadevi, v kateri so listinski dokazi dvoumni, čeprav je pritožnica zagotovila verjetno alternativno razlago za sporno ravnanje

C –   Tretji pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo nepravilen dokazni standard v zvezi s stopnjo dokaza, ki ga je treba predložiti v podporo spornim izjavam, ki jih je Komisija navajala kot glavne dokaze, ki pa so bile malo verjetne, popolnoma dvoumne in v nasprotju z drugimi dokazi

D –   Četrti pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je svojo trditev, da izjava g. Becherja z dne 21. aprila 1997 potrjuje izjave g. Verluce glede zatrjevane kršitve v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, oprlo na protislovne in napačne razloge

1.     Trditve pritožnice

2.     Trditve Komisije

3.     Presoja

VI – Stroški

VII – Predlog

Uvod

1.        Ta zadeva se nanaša na pritožbi, ki sta ju družbi Sumitomo Metal Industries Ltd (v nadaljevanju: Sumitomo) in Nippon Steel Corp. (v nadaljevanju: Nippon Steel) vložili zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering Corp. in drugi proti Komisiji (T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501) v delu, v katerem ju ta sodba zadeva.(2)

2.        Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znižalo globi, ki sta bili pritožnicama naloženi z Odločbo Komisije 2003/382/ES z dne 8. decembra 1999 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva IV/E-1/35.860-B – Brezšivne jeklene cevi)(3) (v nadaljevanju: Odločba), v preostalem delu pa zavrnilo ničnostni tožbi zoper to odločbo.

I –    Odločba

3.        Odločba je bila naslovljena na osem proizvajalk brezšivnih cevi iz ogljikovega jekla. Med temi osmimi proizvajalkami so bile štiri evropske družbe (v nadaljevanju: proizvajalke iz Skupnosti), in sicer Mannesmannröhren-Werke AG (v nadaljevanju: Mannesmann), Vallourec SA (v nadaljevanju: Vallourec), Corus UK Ltd (prej British Steel Ltd, v nadaljevanju: Corus) in Dalmine Spa (v nadaljevanju: Dalmine). Preostale štiri naslovnice Odločbe so bile japonske družbe (v nadaljevanju: japonske proizvajalke), in sicer NKK Corp., Nippon Steel, Kawasaki Steel Corp. in Sumitomo.

4.        Brezšivne cevi iz ogljikovega jekla se uporabljajo v naftni in plinski industriji. Ti proizvodi spadajo v dve skupini proizvodov.

5.        V prvo skupino proizvodov spadajo cevi za sondiranje, ki se običajno imenujejo „Oil Country Tubular Goods“ ali „OCTG“. Te cevi se lahko prodajajo brez navojev („gladke cevi“) ali z navoji. Vrezovanje navojev je postopek, ki omogoča spojitev cevi OCTG. Lahko se izvaja po standardih, ki jih je izdal American Petroleum Institute (API). Cevi z navoji, ki so izdelane po tej metodi, so v nadaljevanju imenovane „cevi OCTG standard“. Vrezovanje navojev se lahko izvaja tudi po posebnih, običajno patentiranih tehnikah. V tem primeru govorimo o navojih ali spojih „prve kakovosti“ ali „premium“. Cevi z navoji, ki so izdelane po tej metodi, so v nadaljevanju imenovane „cevi OCTG premium“.

6.        V drugo skupino proizvodov spadajo brezšivne cevi za transport nafte in plina („line pipe“) iz ogljikovega jekla, med katerimi so cevi, ki so izdelane po standardiziranih merilih, in cevi, ki so izdelane po meri za izvedbo posebnih projektov (v nadaljevanju: transportne cevi „projekt“).

7.        Komisija Evropskih skupnosti se je novembra 1994 odločila preiskati protikonkurenčna ravnanja v zvezi s cevmi iz ogljikovega jekla, ki se uporabljajo v naftni industriji. Decembra 1994 je opravila preiskave pri različnih družbah, med katerimi je bila družba Sumitomo. Med septembrom 1996 in decembrom 1997 je Komisija pri družbah Vallourec, Dalmine in Mannesmann opravila dodatne preiskave.

Med preiskavo pri družbi Vallourec 17. septembra 1996 je predsednik družbe Vallourec Oil & Gas, g. Verluca, podal izjavo (v nadaljevanju: izjava g. Verluce), ki je imela pomembno vlogo v Odločbi.

Med preiskavo pri družbi Mannesmann je direktor te družbe, g. Becher, odgovoril na nekatera vprašanja, ki mu jih je zastavila Komisija (v nadaljevanju: izjava g. Becherja). Tudi ta odgovor je izrecna podlaga za Odločbo.

8.        Glede na Odločbo je osem družb, na katere je naslovljena, sklenilo sporazum, katerega cilj je bil med drugim spoštovanje njihovih posameznih domačih trgov (točke od 62 do 67 Odločbe). V skladu s tem sporazumom se je vsaka družba obvezala, da cevi OCTG standard in transportnih cevi „projekt“ ne bo prodajala na domačem trgu katere od drugih udeleženk sporazuma. Sporazum naj bi bil sklenjen v okviru tako imenovanega „evropsko-japonskega kluba“. Načelo spoštovanja domačih trgov je bilo opisano z izrazom „temeljna pravila“ („Fundamentals“). Komisija je poudarila, da so se temeljna pravila dejansko spoštovala in da je imel sporazum zato protikonkurenčne učinke na skupnem trgu.

9.        Sporazum je slonel na treh sklopih, od katerih so prvi sklop temeljna pravila o spoštovanju domačih trgov, ki pomenijo kršitev iz člena 1 Odločbe, drugi sklop je določitev cen za razpisne postopke in najnižjih cen za „posebne trge“, tretji sklop pa je razdelitev preostalih svetovnih trgov, brez Kanade in Združenih držav Amerike, po delitvenih ključih („sharing keys“) (točka 61 obrazložitve Odločbe).

10.      Da bi Komisija dokazala obstoj temeljnih pravil, se je oprla na vrsto listinskih indicev, ki so našteti v točkah od 62 do 67 obrazložitve Odločbe, in na preglednico iz točke 68 obrazložitve te odločbe. Po mnenju Komisije iz te preglednice izhaja, da je bil delež domače proizvajalke pri dobavi cevi OCTG in transportnih cevi, ki so jo opravile naslovnice Odločbe na japonskem in domačem trgu vsake izmed štirih proizvajalk iz Skupnosti, zelo visok. Komisija iz tega sklepa, da so udeleženke sporazuma na splošno zares spoštovale domače trge. Kar zadeva druga dva sklopa zadevnega sporazuma, je Komisija dokaze v zvezi s tem opisala v točkah od 70 do 77 obrazložitve Odločbe.

11.      Komisija meni (točki 59 in 60 obrazložitve Odločbe), da se je evropsko‑japonski klub med letoma 1977 in 1994 sestajal dvakrat na leto.

12.      Vendar meni, da je kršitev obstajala šele od leta 1990, ob upoštevanju sporazumov o prostovoljnem omejevanju izvoza, ki sta jih Komisija in japonska vlada sklenili med letoma 1977 in 1990 (točka 108 obrazložitve Odločbe). Po mnenju Komisije je kršitev prenehala leta 1995 (točki 96 in 97 obrazložitve Odločbe).

13.      Izrek Odločbe se v delu, ki je pomemben za ti pritožbi, glasi:

„Člen 1

1.      […] Sumitomo Metal Industries Limited [in] Nippon Steel Corporation […] [sta] kršil[i] določbe člena 81(1) Pogodbe ES s tem, da [sta] na način in v obsegu, navedenima v obrazložitvi te odločbe, sodeloval[i] pri sporazumu, ki je med drugim določal spoštovanje njihovega posameznega domačega trga navojnih cevi OCTG standard in brezšivnih transportnih cevi ,projekt‘.

2.      Kršitev družb […] Sumitomo Metal Industries Limited [in] Nippon Steel Corporation […] je trajala od leta 1990 do leta 1995.

[…]

Člen 4

Zaradi kršitve, navedene v členu 1, so bile družbam, ki so naštete v tem členu, naložene naslednje globe:

[…]

5.      Sumitomo Metal Industries Limited                   13.500.000 EUR

6.      Nippon Steel Corporation                            13.500.000 EUR

[…]“

II – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

14.      Sedem od osmih kaznovanih družb, med njimi družbi Sumitomo in Nippon Steel, je med 28. februarjem in 3. aprilom 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložilo tožbe zoper Odločbo. Vse so predlagale razglasitev popolne ali delne ničnosti Odločbe in razveljavitev globe, ki jim je bila naložena, ali, podredno, če bi bila Odločba v celoti ali delno ohranjena, znižanje navedene globe.

15.      Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

–        razglasilo ničnost člena 1(2) Odločbe v delu, v katerem je ugotovljeno, da je očitana kršitev obstajala pred 1. januarjem 1991 in po 30. juniju 1994;

–        znesek globe, naložene vsaki od dveh tožečih strank, določilo na 10.935.000 EUR;

–        v preostalem delu tožbo zavrnilo;

–        vsaki stranki naložilo plačilo lastnih stroškov.

III – Postopek pred Sodiščem

16.      Družba Sumitomo Sodišču predlaga, naj:

–        v celoti ali delno razveljavi izpodbijano sodbo;

–        v celoti ali delno razglasi za nične člene 1 in od 3 do 6 Odločbe v delu, v katerem jo zadevajo;

–        po potrebi Komisiji odredi, naj ji zaradi predolgega trajanja postopka pred Sodiščem prve stopnje plača odškodnino v višini najmanj 1.012.332 EUR;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, nastalih pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

17.      Družba Nippon Steel Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        Odločbo razglasi za nično v delu, v katerem jo zadeva;

–        podredno, če bi bila pritožba razglašena za utemeljeno samo v delu, v katerem se nanaša na posebne transportne cevi, za dve tretjini zniža naloženo globo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

18.      Komisija predlaga, naj se pritožbi zavrneta in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

19.      Pritožbi družb Sumitomo in Nippon Steel sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 15. marca 2005 združeni.

20.      Stranke so na obravnavi 8. decembra 2005 podale ustne navedbe.

IV – Pritožba družbe Sumitomo

A –    Obseg pritožbe

21.      Družba Sumitomo v pritožbi (točka 2.3) navaja, da zaradi gospodarnosti postopka sprejema trditve, ki jih je družba Nippon Steel predstavila v svoji pritožbi ter se sočasno nanašajo na cevi OCTG standard in transportne cevi „projekt“. Trditve družbe Sumitomo v tem postopku se nanašajo samo na obrazložitve Sodišča prve stopnje, ki so privedle do ugotovitve, da je bila vpletena v kršitev člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“. Družba Sumitomo tudi predlaga združitev obeh zadev.

22.      Zdi se mi, da tega poskusa družbe Sumitomo, da razširi obseg svoje pritožbe s „pridružitvijo“ pritožbi druge stranke, ni mogoče sprejeti.

23.      V skladu s členom 112(1)(c) Poslovnika Sodišča mora pritožba obsegati pritožbene razloge in pravne trditve.

24.      Sodišče je v ustaljeni in obsežni sodni praksi odločilo, da se morajo predloženi pritožbeni razlogi nanašati na sodbo Sodišča prve stopnje(4) in da je treba v pritožbi natančno navesti točke sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, sicer ta ni dopustna.(5) Iz te zahteve po natančnosti med drugim izhaja, da ne zadostuje le navesti pritožbeni razlog, a ga ne obrazložiti.(6)

25.      S splošnim sklicevanjem v pritožbi na pritožbene razloge in trditve, ki jih pritožnica navaja v podobnem postopku, te zahteve po natančnosti in jasnosti po mojem mnenju niso izpolnjene, tudi če so trditve in pritožbeni razlogi v podobni pritožbi obrazloženi.

26.      Tudi če si je dvoje ali več pritožb zelo podobnih po vsebini, kar lahko privede do njihove združitve za namene postopka in izdaje sodbe, mora vseeno vsaka pritožnica na podlagi člena 112 Poslovnika v svoji pritožbi natančno navesti pritožbene razloge in trditve, s katerimi izpodbija nekatere točke izpodbijane sodbe, ter sklepe, ki morajo po njenem mnenju izhajati iz njih.(7)

27.      Natančnost pri opredelitvi obsega in podrobnosti pritožbe je bistveni pogoj za zakonitost in ustreznost postopka, uvedenega izključno za pregled pravnih vprašanj. Ta natančnost je potrebna tudi zaradi nasprotne stranke, ki mora biti jasno obveščena o očitkih in trditvah, ki se uveljavljajo zoper njo.

28.      Sklepam torej, da pritožba družbe Sumitomo ni dopustna v delu, v katerem se uveljavljajo očitki in trditve, ki jih je družba Nippon Steel navedla v svoji pritožbi zoper Odločbo.

B –    Prvi pritožbeni razlog: kršitev prava Skupnosti pri ugotovitvi kršitve člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“

1.      Sklepanje Sodišča prve stopnje

29.      Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tako presodilo prvi tožbeni razlog, ki so ga tožeče stranke uveljavljale na prvi stopnji in se je nanašal na to, da Komisija ni zadostno dokazala kršitve iz člena 1 Odločbe.

30.      Sodišče prve stopnje v točkah od 173 do 188 izpodbijane sodbe predstavlja merila, ki jih mora Komisija upoštevati pri izvedbi dokazov.

31.      Nato Sodišče prve stopnje preučuje drugi del prvega tožbenega razloga, ki temelji na dejstvu, da predloženi dokazi nimajo dokazne moči, in, podredno, prvi del istega tožbenega razloga, to je, da se obstoj spornega sporazuma ne ujema z obstoječim stanjem na britanskem eksteritorialnem trgu in drugih trgih (točke od 189 do 337).

32.      Sodišče prve stopnje posebno pozornost namenja izjavi g. Verluce z dne 17. septembra 1996, kot je bila dopolnjena z njegovo izjavo z dne 14. oktobra 1996, in dokumentu z naslovom „Preiskava pri družbi Vallourec“ (v nadaljevanju skupaj: izjave g. Verluce). Te izjave naj bi bile pomembne, ker so edini dokaz vseh vidikov kršitve, zlasti njenega trajanja in zadevnih proizvodov (to je cevi OCTG standard in transportnih cevi „projekt“) (točka 189).

33.      Sodišče prve stopnje v točkah od 205 do 212 navaja razloge, iz katerih meni, da so izjave g. Verluce zanesljive, in jim torej pripiše poseben pomen.

34.      Sodišče prve stopnje v točkah od 219 do 221 konča preučitev tega tožbenega razloga:

„219. Poleg tega je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje izjave nekega podjetja, ki je obtoženo sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, katere točnost prereka več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila […] Tako je treba ugotoviti, da morajo izjave g. Verluce, čeprav so zanesljive, potrjevati drugi dokazi, da se ugotovi obstoj kršitve, ki jo sankcionira člen 1 izpodbijane odločbe.

220.      Vendar je stopnja dokazanosti, ki se zahteva v tej zadevi, manjša, tako v smislu točnosti kot tudi v smislu intenzivnosti, zaradi zanesljivosti izjav g. Verluce, kot bi bila v primeru, če te ne bi bile posebej zanesljive. Tako je treba sklepati, da če bi se štelo, da vrsta usklajenih dokazov potrjuje obstoj in določene posebne vidike sporazuma o razdelitvi trgov, na katerega se sklicuje g. Verluca in je naveden v členu 1 izpodbijane odločbe, bi njegove izjave v tem primeru same po sebi zadoščale za dokaz o drugih vidikih izpodbijane odločbe […] Če dokument ni v očitnem nasprotju z izjavami g. Verluce o obstoju ali bistveni vsebini sporazuma o razdelitvi trgov, dejstvo, da vsebuje pomembne elemente sporazuma, ki jih je opisal, zadostuje za to, da se mu prizna določena vrednost potrdilnega dokaza v vrsti obremenilnih dokazov […]“

35.      Sodišče prve stopnje nato v točkah od 222 do 331 preučuje druge dokaze, navedene v Odločbi. V točkah od 294 do 302 poseben pomen pripiše izjavi g. Becherja, dani v imenu družbe Mannesmann.

36.      Sodišče prve stopnje je glede zanesljivosti izjave g. Becherja, ki se je izpodbijala na prvi stopnji, ker naj ne bi temeljila na neposredni informaciji, v točki 297 navedlo: „Kadar oseba, kot v tem primeru glede družbe Mannesmann, ni neposredno seznanjena z upoštevnimi okoliščinami, kot zastopnik družbe poda izjavo, s katero priznava obstoj kršitve, ki jo je storila skupaj z drugimi podjetji, se nujno zanaša na informacije svoje družbe in zlasti njenih uslužbencev, ki so z zadevnimi praksami neposredno seznanjeni […]“

37.      Sodišče prve stopnje je glede zanesljivosti izjave g. Becherja v točki 302 navedlo: „Res je, da dejstvo, da je g. Becher zanikal obstoj notranje evropske dimenzije Temeljnih pravil v smislu obveznosti vzajemnega spoštovanja domačih trgov med evropskimi proizvajalkami, delno slabi njegovo izjavo kot dokaz, ki potrjuje izjave g. Verluce. Vendar je treba poudariti, da je g. Becher nedvoumno potrdil obstoj sporazuma o razdelitvi trgov med evropskimi in japonskimi proizvajalkami cevi OCTG in transportnih cevi ,projekt‘ […] Tako njegova izjava podpira izjave g. Verluce glede tega vidika kršitve in s tem glede dejstva, da so bile japonske tožeče stranke udeleženke sporazuma o razdelitvi trgov, v skladu s katerim so se strinjale, da na trgih Skupnosti ne bodo tržile cevi OCTG standard in transportnih cevi ,projekt‘ […]“

38.      Sodišče prve stopnje tako konča presojo dokazov, ki jih je Komisija navedla v Odločbi:

„332. Iz večine podatkov, ki sestavljajo omenjeno vrsto indicev, ni jasno razvidno, na katere jeklene brezšivne cevi se je ta razdelitev nanašala, vendar ni dvoma, da so bile med njimi cevi OCTG standard. Posebna sklicevanja na te proizvode v zabeležkah Strateški preudarki in Preudarki o pogodbi VAM v dokumentu Delitveni ključ in v odgovoru družbe Mannesmann, kot tudi sklicevanja na cevi OCTG na splošno, brez drugih podrobnosti, v preostalih dokumentih, na katere se sklicuje Komisija, zadostno in jasno podpirajo izjave g. Verluce glede tega, da so se Temeljna pravila nanašala na te proizvode.

333.      Kar zadeva transportne cevi ,projekt‘, edini dokazni element, odgovor družbe Mannesmann, ki ga je podal g. Becher, nedvomno potrjuje navedbo g. Verluce, da se je nezakoniti sporazum nanašal tudi na transportne cevi ,projekt‘. Vendar je treba zaradi posebne dokazne moči tega odgovora, kot izhaja iz točk od 294 do 302 zgoraj, šteti, da zadostuje za potrditev izjav g. Verluce, ki so bile glede teh proizvodov že same po sebi zelo zanesljive […]

334.      Kot je že bilo ugotovljeno, bi v primeru, če bi vrsta doslednih indicev, na katere se sklicuje Komisija, omogočala dokaz obstoja nekaterih posebnih vidikov sporazuma o razdelitvi trgov, ki ga omenja g. Verluca in je ugotovljen v členu 1 izpodbijane odločbe, njegove izjave v skladu s pravilom iz sodbe Cement […] (točka 1838), na katero se sklicuje Komisija […], same po sebi zadostovale za dokaz drugih vidikov izpodbijane odločbe. Vendar je bilo že v točkah 330 in 332 zgoraj ugotovljeno, da vrsta indicev, na katere se sklicuje Komisija, v več pogledih zadostuje za potrditev izjav g. Verluce, zlasti glede cevi OCTG standard.

335.      V teh okoliščinah je treba šteti, da je g. Verluca v izjavah jasno izrazil resnico, in zato te izjave kot dokaz zadostujejo za ugotovitev, da se sporazum o razdelitvi domačih trgov članic Evropsko-japonskega kluba ni nanašal le na cevi OCTG standard, kot dokazuje več drugih dokaznih elementov, ampak tudi na transportne cevi ,projekt‘. Ni namreč nobenega razloga za domnevo, da bi g. Verluca, ki je bil z dejstvi neposredno seznanjen, podal netočne navedbe glede transportnih cevi, medtem ko drugi dokazi potrjujejo njegove navedbe glede obstoja sporazuma in njegove veljavnosti za cevi OCTG standard.

336.      Nazadnje, tudi če bi japonske tožeče stranke podvomile glede posebnih proizvodov, ki so zajeti v sporazumu, sankcioniranem v členu 1 izpodbijane odločbe, kar ni bilo dokazano, je treba poudariti, da če bi bilo iz izpodbijane odločbe kot celote razvidno, da se je ugotovljena kršitev nanašala na posebno vrsto proizvodov, in bi bili predloženi dokazi v tem smislu, dejstvo, da v tej odločbi ni natančnega in izčrpnega seznama vseh vrst proizvodov, ki jih pokriva kršitev, samo po sebi ne bi zadostovalo za utemeljitev razglasitve njene ničnosti (glej po analogiji v okviru tožbenega razloga neobrazložitve sodbo v zadevi Gruber + Weber proti Komisiji, točka 203 zgoraj, točka 214). Če ne bi bilo tako, bi se lahko podjetje izognilo kazni kljub dejstvu, da je Komisija z gotovostjo dokazala, da je storilo kršitev v okoliščinah, v katerih istovetnost posameznih proizvodov, ki spadajo v vrsto podobnih proizvodov, ki jih trži zadevno podjetje, ne bi bila ugotovljena.“

2.      Trditve pritožnice

39.      Trditve pritožnice v podporo pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na to, da naj bi Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, ko je ugotovilo, da so japonske tožeče stranke sodelovale pri kršitvi člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, se delijo v tri skupine:

a)      trditve, usmerjene zoper ugotovitev Sodišča prve stopnje, da izjava g. Becherja zadostno potrjuje izjave g. Verluce;

b)      trditve, usmerjene zoper obrnitev dokaznega bremena, ki naj bi izhajala iz točke 336 izpodbijane sodbe (tako imenovana točka „Gruber + Weber“);

c)      trditve, usmerjene zoper ugotovitev Sodišča prve stopnje, s katero je potrdilo, da je treba izjave g. Verluce šteti za zanesljive.

40.      V nadaljevanju bom povzel tri dele prvega pritožbenega razloga v vrstnem redu, v katerem si sledijo v pritožbi.

a)      Izjava g. Becherja

41.      Pritožnici glede izjave g. Becherja najprej trdita, da ji je Sodišče prve stopnje pripisalo napačno dokazno vrednost, ko je ugotovilo, da ta izjava nedvoumno potrjuje obstoj sporazuma o razdelitvi trgov v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

42.      Sodišče prve stopnje bi zlasti moralo upoštevati dejstvo, da je g. Becher v izjavi izrazil dva pridržka, in sicer, da je govoril o dejstvih, ki so se zgodila, preden je postal direktor družbe Mannesmann, in da je iz njegovih besed razvidna določena negotovost ali dvom o tem, kar mu je bilo povedano o teh dogodkih.(8) Predpostavka Sodišča prve stopnje v točki 297 izpodbijane sodbe, da se izjava g. Becherja opira na informacije, ki so jih predložili njegova družba in zlasti njeni uslužbenci, ki so bili z zadevnimi praksami neposredno seznanjeni, naj bi bila v tem pogledu popolnoma špekulativna in naj bi prav tako pomenila napačno presojo dokazne vrednosti.

43.      Druga napaka naj bi bila, da je Sodišče prve stopnje izjavo g. Becherja opredelilo kot zanesljiv dokaz, ki potrjuje prvo izjavo g. Verluce, čeprav je priznalo, da je g. Becher napačno zanikal notranjeevropski vidik temeljnih pravil.(9)

44.      Ker je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izjava g. Becherja v pomembnem delu vsebinsko napačna, ne bi smelo izbrati nekaterih elementov te izjave, ki bi lahko podprli izjavo g. Verluce.

45.      Pritožnici v zvezi s tem poudarjata, da izjave g. Becherja ali nekaterih njenih delov nikakor ni bilo več mogoče uporabiti za izrecno potrditev izjave g. Verluce (glej prvo trditev zgoraj) in da ta izjava ni imela nobene dokazne moči za potrditev „Delitvenega ključa“ za transportne cevi „projekt“, ker se je ta ključ nanašal samo na cevi OCTG standard, kot je Sodišče prve stopnje poudarilo v točki 278 izpodbijane sodbe.(10)

46.      Tretja napaka naj bi bila, da je Sodišče prve stopnje navedlo protislovne in nezadostne trditve za ugotovitev, da se ta izjava lahko uporabi za potrditev kršitve v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

47.      Poleg trditev, ki so bile zoper tako ugotovitev povzete že zgoraj, naj bi bil pristop Sodišča prve stopnje sam po sebi protisloven, ker je v točki 220 izpodbijane sodbe (točka 34 zgoraj) izhajalo iz načela, da se lahko zadevni dokumenti kot podkrepilni dokazi sprejmejo samo, če niso v očitnem nasprotju z izjavami g. Verluce o bistvenih elementih sporazuma o razdelitvi trgov.

48.      Sodišče prve stopnje je izjavo g. Becherja uporabilo kot podkrepilen dokaz, čeprav je ta izjava v bistvenem delu nasprotovala trditvi g. Verluce, da je obstajal notranjeevropski sporazum. Sodišče prve stopnje ni zagotovilo nobenega pojasnila za tako velike razlike pri presoji dokazne vrednosti dokumentov in izjav.

b)      Točka „Gruber + Weber“

49.      Iz točke 336 izpodbijane sodbe (navedena v točki 38 zgoraj) naj bi izhajala nedopustna obrnitev dokaznega bremena.

50.      Komisija lahko glede na sklepanje v tej točki ugotovi kršitev v zvezi s proizvodom X, tudi če ni sposobna navesti natančnih podrobnosti o tej kršitvi, če je lahko dokazala kršitev v zvezi s podobnimi proizvodi, ki jih trži zadevna družba. Z uporabo tega sklepanja v podporo trditvi, da je Komisija dokazala kršitev v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, je Sodišče prve stopnje obrnilo dokazno breme.

51.      Sodišče prve stopnje je s to zvijačo nepravilno razložilo svojo sodno prakso v zadevi Gruber + Weber proti Komisiji(11), ko je sprejelo, da naj bi se ta sodba uporabljala za to zadevo, čeprav tu ni vprašanje, ali je določen proizvod del skupine proizvodov, v zvezi s katerimi je ugotovljena kršitev člena 81(1) ES, ampak je vprašanje, ali je Komisiji v Odločbi uspelo dokazati tako kršitev v zvezi z določenim proizvodom, to je s transportnimi cevmi „projekt“.

52.      Poleg tega ni mogoče sprejeti, da cevi OCTG standard in transportne cevi „projekt“ spadajo v isto skupino proizvodov. To sta dve zelo različni skupini proizvodov, katerih uporabe in zemljepisnih namembnih krajev ni mogoče primerjati in ki ju je Komisija v Odločbi Mannesmann/Vallourec(12) pravilno obravnavala kot dva različna trga proizvodov.

c)      Izjave družbe Vallourec

53.      Tretji del prvega pritožbenega razloga se natančneje nanaša na ugotovitev Sodišča prve stopnje v točkah 219 in 220 izpodbijane sodbe (navedeni v točki 34 zgoraj), ker naj bi iz nje izhajalo, da bi se le na podlagi izjav g. Verluce lahko potrdilo, da se ravnanja, očitana japonskim proizvajalkam, nanašajo tudi na transportne cevi „projekt“.

54.      Prvič, Sodišče prve stopnje naj se v podporo svojim stališčem ne bi moglo sklicevati na točko 1838 sodbe v zadevi Cement.(13) V nasprotju s to zadevo, v kateri je šlo za dokazno moč dokumenta, napisanega nemudoma po sestanku, o katerem je poročal, so bile izjave g. Verluce podane dolgo po dogodkih, na katere se nanašajo. Sklepanje Sodišča prve stopnje naj bi bilo v tem pogledu v nasprotju z njegovim predhodnim stališčem, navedenim v točki 91 sodbe v zadevi Enso-Gutzeit proti Komisiji(14), v skladu s katerim izjav ene same družbe ni mogoče šteti za zadosten dokaz sodelovanja drugih družb pri sporni kršitvi, če niso podprte z drugimi dokazi.

55.      V zvezi s tem naj bi bila sporna tudi ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 220 izpodbijane sodbe (navedena v točki 34 zgoraj) glede zanesljivosti izjav g. Verluce. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da se v izjavah g. Verluce v dveh točkah skrivajo napake (v točkah od 281 do 284 izpodbijane sodbe) ali nejasnosti (v točki 349 izpodbijane sodbe).

56.      Prav tako naj bi Sodišče prve stopnje z razlagalno zvijačo prikrilo element izjave g. Verluce z dne 18. decembra 1997, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da njegove izjave v zvezi z uporabo sporazumov za transportne cevi „projekt“ niso bile pravilne.

57.      Glede na ugotovitev Sodišča prve stopnje, da izjave g. Verluce niso bile zanesljive v dveh točkah, drugačen pristop v zvezi s tretjo točko, o kateri bi prav tako lahko obstajal resen dvom, ni sprejemljiv. To velja še toliko bolj, če se spomnimo, da so se na podlagi dokumenta „Delitveni ključ“ sporazumi o razdelitvi trgov uporabljali samo za cevi OCTG standard in da se je po pričanju uslužbenca družbe Dalmine, g. Jachie, „tihi“ sporazum nanašal samo na cevi OCTG standard.

58.      Po mnenju pritožnice ta pristop v več pogledih pomeni kršitev prava Skupnosti:

–        prvič, Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo dokazno vrednost obvestila o sestanku z JF;

–        spregledalo je dokaze, ki jih pomenita dokument „Delitveni ključ“ in izjava g. Jachie, v skladu s katerima se sporni sporazumi niso nanašali na transportne cevi „projekt“;

–        obrazložitev je pomanjkljiva, v njej so protislovja;

–        Sodišče prve stopnje je po krivici uporabilo zvijačo pri razlagi izjave g. Verluce z dne 18. decembra 1997, s čimer je obrnilo dokazno breme v škodo pritožnice.

59.      Nazadnje, pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo, ko je sprejelo obstoj kršitve člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, čeprav na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo navesti datuma začetka in konca navedene kršitve.

3.      Trditve Komisije

a)      Uvodna opomba

60.      Kar zadeva trditve pritožnice v zvezi z dokazno vrednostjo izjave g. Becherja za potrditev izjav g. Verluce, Komisija najprej ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje v točki 333 (navedena v točki 38 zgoraj) izpodbijane sodbe prej podcenilo kot precenilo pozitivne indice za potrditev izjave g. Verluce v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

61.      Sodišče prve stopnje zlasti ni upoštevalo dejstva, da je več udeleženk kartela priznalo ravnanja, očitana v Odločbi, vključno z ravnanji v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, kot elementa, ki potrjuje izjave g. Verluce. V zvezi s tem Komisija omenja izrecno ali implicitno priznanje družb Vallourec, Dalmine in Corus glede dejanskega stanja, ugotovljenega v Odločbi.

b)      Trditve v zvezi z izjavo g. Becherja

62.      Komisija meni, da tri trditve pritožnice v podporo trditvi, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno pripisalo določeno dokazno vrednost izjavi g. Becherja za potrditev izjav g. Verluce v zvezi z uporabo sporazuma(-ov) o razdelitvi trgov za transportne cevi „projekt“, pomenijo slabo prikrit poskus, da bi Sodišče na stopnji pritožbe znova preučilo dejansko stanje. Zato bi morale biti razglašene za nedopustne.

63.      Če bi bile razglašene za dopustne, bi jih bilo treba zavrniti kot – očitno – neutemeljene.

64.      S prvo trditvijo se predlaga drugačna razlaga pridržka „kot mi je znano“ (v izvirniku: „nach meiner Kenntnis“), ki naj glede na okvir ne bi bila upravičena. G. Becher je v obravnavanem primeru komentiral razlago dejanskega stanja iz predloženega mu dokumenta, ki se je razlikovala od njegove. Iz tega odlomka ni mogoče razbrati nobenega pridržka o zanesljivosti njegove izjave.

65.      Tudi če je g. Becher svojo izjavo oprl na informacije, ki so mu jih predložili delavci njegove družbe Mannesmann, neposredno seznanjeni s spornimi ravnanji, to nikakor ne vpliva na verodostojnost njegove izjave. V zvezi s tem se Komisija sklicuje na točko 205 izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče prve stopnje ugotavlja, ne da bilo protislovno: „Odgovori, podani v imenu podjetja, so torej verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje […]“.

66.      Po mnenju Komisije tudi druga trditev ni dosledna. Čeprav je v izjavi g. Becherja prikrito, da je sporazum o razdelitvi trgov zajemal tudi evropske udeleženke med seboj, je verodostojna v delu, v katerem se nanaša na transportne cevi „projekt“. Ta del izjave namreč gotovo ni bil v skladu z interesi družbe Mannesmann, Becherjeve družbe. Tudi če v izjavi ni toliko obdolžitev zoper njenega avtorja, kot bi jih lahko bilo, priznanja v njej kljub temu niso popolnoma neverodostojna.

67.      Poleg tega dejstvo, da g. Becher zanika obstoj sporazuma o razdelitvi trgov med evropskimi proizvajalkami, kot tako ni nezdružljivo z dokumentom „Delitveni ključ“. Ta dokument se nanaša samo na sporazume, sklenjene med na eni strani evropskimi in na drugi strani japonskimi proizvajalkami. V njem ni govora o obstoju notranjeevropskih sporazumov.

68.      Tretja trditev nikakor ne vzdrži presoje. Pritožnica se v podporo svojemu stališču, da naj bi Sodišče prve stopnje na podlagi nezadostnega in protislovnega sklepanja priznalo, da izjava g. Becherja potrjuje izjave g. Verluce, sklicuje na svojo prvo in drugo trditev, ki prav tako ne vzdržita presoje.

c)      Trditve v zvezi z obrnitvijo dokaznega bremena: točka „Gruber + Weber“

69.      Stališče pritožnice, v skladu s katerim cevi OCTG standard in transportnih cevi „projekt“ ni mogoče šteti za del skupine podobnih proizvodov v smislu sodbe Gruber + Weber proti Komisiji(15), je dejanske narave. Sodišče prve stopnje je tisto, ki je pristojno, da se s to trditvijo seznani in jo preuči. Zato v tej pritožbi ni dopustna.

70.      Poleg tega se ta trditev ne nanaša na – nedopustno – obrnitev dokaznega bremena, kot trdi pritožnica, ampak na to, da pritožnica in Sodišče prve stopnje različno pojmujeta presojo dokaza. To razhajanje mnenj glede dejanskega stanja ne spada v pristojnost Sodišča.

d)      Trditve v zvezi z izjavami g. Verluce

71.      Komisija trdi, da je ta del prvega pritožbenega razloga nedopusten, ker je usmerjen zoper točko 220 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da „če bi se štelo, da vrsta usklajenih dokazov potrjuje obstoj in določene posebne vidike sporazuma o razdelitvi trgov, na katerega se sklicuje g. Verluca in je naveden v členu 1 izpodbijane odločbe, bi njegove izjave v tem primeru same po sebi zadoščale za dokaz o drugih vidikih izpodbijane odločbe […]“.

72.      Ta del bi se moral nanašati na točko 335 sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje prav v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“ menilo, da „[…] je treba šteti, da je g. Verluca v izjavah jasno izrazil resnico in zato te izjave kot dokaz zadostujejo za ugotovitev, da se sporazum o razdelitvi domačih trgov članic Evropsko-japonskega kluba ni nanašal le na cevi OCTG standard, kot dokazuje več drugih dokaznih elementov, ampak tudi na transportne cevi ,projekt‘“.

73.      Ker pritožnica ni dovolj natančno navedla elementov, ki jih graja s tem delom prvega pritožbenega razloga, niti z njimi povezanih pravnih trditev, je treba te elemente razglasiti za nedopustne.(16)

74.      Če se Sodišče v zvezi s tem ne bi strinjalo s Komisijo, ta meni, da ta del pritožbenega razloga in trditve v njegovo podporo nikakor niso dopustni.

75.      Cilj pritožnice naj bi bil izpodbijati zakonitost odločitve Sodišča prve stopnje, da se opre predvsem na izjave g. Verluce, in nato, podredno, trditi, da te izjave nikakor niso dovolj zanesljiva, da bi bile dokaz kršitve člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

76.      Prvi korak tega pristopa naj bi bil obsojen na neuspeh, ker je uporaba – kot zatrjujeta pritožnici – sodne prakse iz sodbe Enso‑Gutzeit proti Komisiji(17) odvisna prav od – dejanske – presoje vprašanja, ali obstajajo drugi dokazi, ki potrjujejo izjavo ene same osebe.

77.      Tudi drugi korak bi moral na prvi pogled voditi k nedopustnosti, ker nujno pomeni, da mora Sodišče znova preučiti dejansko stanje, ki ga je Sodišče prve stopnje že presodilo na prvi stopnji. To velja tako za oceno izjave g. Jachie in navedeno protislovje med izjavami g. Verluce in g. Becherja kot za nezdružljivost dokumenta „Delitveni ključ“ in izjav g. Verluce.

78.      Pritožnica se sklicuje na kar štiri kršitve prava pri presoji dokazne vrednosti izjav g. Verluce, vendar pa ji narave teh kršitev ne uspe opisati drugače kot z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev Sodišča prve stopnje.

79.      Podredno, če bi Sodišče menilo, da so trditve družbe Sumitomo dopustne, Komisija trdi, da Sodišče prve stopnje v nobenem od petih primerov, ki jih navaja pritožnica, ni napačno ocenilo dokazne vrednosti dokumentov ali izjav in jih ni napačno uporabilo kot dokaze.

80.      Prvič, Sodišče prve stopnje ni izpeljalo napačnih ugotovitev iz – navideznega – protislovja med izjavami g. Verluce in dokumentom „Delitveni ključ“:

–        čeprav je Sodišče prve stopnje v točki 278 sodbe(18) ugotovilo, da se dokument „Delitveni ključ“ nanaša samo na cevi OCTG, iz tega ne izhaja nujno, da ni nobene kršitve v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“;

–        čeprav se zdi, da obstaja protislovje med dokumentom „Delitveni ključ“ in izjavami g. Verluce v zvezi z vpletenostjo južnoameriških proizvajalk, je to protislovje samo navidezno, saj se je navedeni dokument nanašal predvsem na sporazume o razdelitvi trgov zunaj Evrope z južnoameriškimi proizvajalkami, medtem ko se je g. Verluca ukvarjal predvsem z evropskimi trgi, na katerih sporazumi o razdelitvi trgov, sklenjeni s temi proizvajalkami, niso delovali;

–        zato je Sodišče prve stopnje v točkah 283 in 284 izpodbijane sodbe sprejelo sklepe, ki so izhajali iz tega – navideznega – protislovja, in ugotovilo, da to v resnici ne spremeni verodostojnosti izjave g. Verluce.(19)

81.      Drugič, iz ocene izjav, podanih državnemu tožilcu v Bergamu, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, ni razvidna nikakršna kršitev prava:

–        v resnici stališče pritožnice, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave g. Jachie, pomeni, da se ne strinja s presojo dokazov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, vendar pa dodatno ne utemeljuje elementov, ki pomenijo to domnevno kršitev prava. To že samo po sebi zadostuje, da se ta trditev zavrne ali razglasi za očitno neutemeljeno;

–        poleg tega je že pritožnica sama na prvi stopnji izjavila, da ni treba upoštevati izjave g. Jachie, ker se Komisija nanjo ni sklicevala;

–        Sodišče prve stopnje je izjavo g. Biasizza lahko štelo za pomembno, ker je bil neposredno seznanjen s problematiko; odgovoren je bil namreč za zadevni oddelek pri družbi Dalmine, in zaradi njegovih priznanj v zvezi s podkupninami, plačanimi delavcem družbe Agip, ga je bilo mogoče šteti za verodostojno pričo (glej točki 311 in 312 izpodbijane sodbe).

82.      Tretjič, pripomba g. Verluce o zabeležkah s sestanka z JF ne spodkopava verodostojnosti njegovih izjav v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“:

–        g. Verluca je namreč v odgovoru na prvo vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno decembra 1997, potrdil svoje druge izjave;

–        v pripombi o zabeležkah s sestanka z JF leta 1994 je pojasnil, da v splošni strukturi evropsko-japonskega kluba obstaja „Delitveni ključ“ za mednarodne javne razpise za standardne proizvode, to je cevi OCTG standard;

–        to kljub temu ne dokazuje, da ni bilo nobene kršitve v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“. Dokument, ki je znak obstoja določene kršitve, ne more samodejno dokazovati, da druga kršitev ne obstaja;

–        poleg tega, če bi bila izjava g. Verluce v Odločbi napačno razložena, bi družba Vallourec vložila ničnostno tožbo zoper to odločbo v delu, v katerem se je nanašala na transportne cevi „projekt“.

83.      Četrtič, očitno je, da Sodišče prve stopnje ni v dvomu razsojalo v korist Komisije in tudi ni obrnilo dokaznega bremena:

–        pojasnjevalna pripomba, ki naj bi jo Sodišče prve stopnje napačno podalo v točki 217 izpodbijane sodbe, tudi ni podprta.(20) Sodišče prve stopnje namreč samo potrjuje – kar ni sporno –, da se je ta del izjav g. Verluce nanašal na zabeležko s sestanka z JF, ki se je nanašala izključno na cevi OCTG standard in iz katere izhaja, da je zadevni del omejen na te proizvode;

–        trditev, da je Sodišče prve stopnje v tem odlomku obrnilo dokazno breme, s tem da je izjave pritožnic presodilo drugače kot izjave g. Verluce, je v resnici poziv Sodišču, naj znova oceni dejansko stanje, v obliki pravnega vprašanja.

84.      Petič, Komisija trdi, da dejstvo, da so bile izjave g. Verluce v zvezi s časom prenehanja kršitve nejasne, ne more biti dokaz zoper verodostojnost navedenih izjav. Sodišče prve stopnje je v točki 349 izpodbijane sodbe(21) izpeljalo – pravilne – posledice iz te nenatančnosti: zadevne izjave so v zvezi s tem premalo jasne in ne morejo zadostovati same po sebi. Poleg tega, če menimo, da je bila kršitev v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“ ugotovljena za evropsko-japonski klub, je treba ugotoviti, da obdobje, v katerem je bil ta klub dejaven, določa trajanje kršitve za ta proizvod. V zvezi s tem Komisija meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe neizpodbitna.

4.      Presoja

a)      Uvodne opombe

85.      Iz točk od 333 do 336 izpodbijane sodbe, ki so povzete v točki 38 teh sklepnih predlogov, izhaja, da je Sodišče prve stopnje vpletenost pritožnic v kršitev člena 81(1) ES v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“ oprlo na tri elemente, predstavljene kot alternativne:

–        izjave g. Verluce, ki naj bi bile same po sebi zadosten dokaz (točki 334 in 335);

–        izjave g. Verluce naj bi vsekakor potrjeval odgovor g. Becherja v imenu družbe Mannesmann (točka 333);

–        neobstoj bolj specifičnega dokaza v zvezi s posebnim proizvodom, to je transportnimi cevmi „projekt“, ne vpliva na ugotovitev kršitve v zvezi s tem proizvodom, če so predloženi zadostni dokazi v zvezi s skupino proizvodov, v katero ta proizvod spada („točka Gruber + Weber“, točka 336).

86.      V tem vrstnem redu bom preučil različne elemente pritožbenega razloga, ki se uveljavlja.

87.      Delom pritožbenega razloga, ki se nanašajo zlasti na izjave g. Verluce in g. Becherja, je skupno, da poskušajo ovreči dokazno vrednost, ki jo je Sodišče prve stopnje priznalo tem izjavam, s trditvami, ki naj bi dokazovale, da niso zanesljive ali vsaj ne toliko verodostojne, kot je menilo Sodišče prve stopnje.

88.      Natančneje, pritožnica poskuša tu z različno analizo izjav g. Verluce in g. Becherja dokazati, da je Sodišče prve stopnje iz teh izjav izpeljalo napačne sklepe in tako z napačno oceno njihove dokazne vrednosti kršilo pravo.

89.      Da bi lahko pravilno presodili trditve pritožnice, jih je treba natančno znova povzeti (točke od 39 do 59 zgoraj).

90.      Tu je treba poudariti še en načelni ugovor, in sicer, da če bi Sodišče dopustilo ta pristop, bi moralo deloma ponoviti preučitev in presojo dejanskega stanja. Vendar pa je taka ponovna preučitev dejanskega stanja izrecno izključena s členom 225 ES in členom 58 Statuta Sodišča.

91.      Zato je treba pazljivo preučiti pritožbene razloge in trditve zoper dokazno vrednost, ki jo je Sodišče prve stopnje priznalo predloženim dokazom, da bi preprečili, da bi bili prikrito sredstvo, s katerim bi dosegli, da bi Sodišče znova preučilo dejansko stanje.

92.      Samo če in kolikor bi trditve, ki jih je pritožnica izpeljala iz dejstev in dokazov v podporo predloženemu pritožbenemu razlogu, vzbujale dvom o presoji teh dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, bi bilo mogoče te trditve razglasiti za dopustne in jih preučiti.

93.      Na podlagi tega merila, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča(22), bom presodil dopustnost različnih delov tega pritožbenega razloga.

b)      Izjave g. Verluce

94.      Ta del pritožbenega razloga je usmerjen zoper presojo dokazne vrednosti izjav g. Verluce, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje (točki 219 in 220 izpodbijane sodbe(23)).

95.      Ne strinjam se s stališčem Komisije, da bi morala pritožnica svoje očitke usmeriti zoper točko 335 izpodbijane sodbe in da zato pritožbenega razloga v celoti ni mogoče sprejeti, ker se v tej točki ne izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje.

96.      Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 219 in 220 opredelilo premise, na podlagi katerih je lahko po preučitvi drugih dokazov sklenilo, da v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“ izjave g. Verluce same po sebi zadostujejo za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES.

97.      Deli navedenega pritožbenega razloga so usmerjeni zoper to premiso, da so izjave g. Verluce tako zanesljive, da dodaten dokaz zadostuje, da se za dokazano šteje kršitev kot taka in posledično tudi kršitev v zvezi z določenim proizvodom, čeprav ni nobenega dodatnega dokaza v zvezi s tem. Če ta premisa ne vzdrži presoje, ni več podlage ne samo za ugotovitve v točki 335, ampak tudi za ugotovitve v točkah 333 in 336.

98.      Različne trditve, ki jih je pritožnica navedla zoper navedeno premiso, so po mojem mnenju deloma neutemeljene in deloma nedopustne.

99.      Po mojem mnenju trditev, da je Sodišče prve stopnje napačno razložilo in uporabilo „pravilo“ iz točke 1838 sodbe Cement(24), ni utemeljena.

100. Komisija se lahko na podlagi tega „pravila“ opre na dokaz za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES, če njegova dokazna vrednost ne vzbuja nikakršnega dvoma in če ta dokaz nedvoumno potrjuje obstoj zadevne kršitve.

101. Načeloma je Sodišče prve stopnje pristojno, da preveri dokazno vrednost dokumenta ali izjave in ju na tej podlagi opredeli.

102. Tega pravila, kot je navedeno v točki 1838 zgoraj navedene sodbe, ni mogoče razumeti tako, da naj bi se uporabljalo samo za izjave in dokumente, ki so bile podane oziroma so bili napisani takoj po dogodku, na katerega se nanašajo. Odločilno je samo, da ni nobene negotovosti, to je niti najmanjšega dvoma, glede dokazne vrednosti.

103. Poskus pritožnice, sklicevati se na dejstvo, da so bile izjave g. Verluce dane po spornih ravnanjih, in trditi, da v navedenih izjavah ni upoštevano pravilo, opredeljeno v sodbi Cement, je po mojem mnenju dejanske narave in torej nedopusten.

104. Če torej priznamo, da je Sodišče prve stopnje izjave g. Verluce lahko opredelilo kot zanesljive, je v skladu s sodbo Enso‑Gutzeit proti Komisiji(25) lahko tudi menilo, da so te izjave zadostovale za dokaz kršitve, če so bile podprte z drugimi dokazi, in da so v tem primeru te izjave zadostovale za ugotovitev obstoja kršitve v zvezi z določenim proizvodom iz skupine zadevnih proizvodov.

105. Po mojem mnenju niso dopustne trditve, s katerimi pritožnica poskuša dokazati, da je Sodišče prve stopnje izjave g. Verluce napačno opredelilo kot zanesljive v delu, v katerem se nanašajo na transportne cevi „projekt“. To velja za trditve, ki jih pritožnica izpeljuje iz presoje domnevnih protislovij med izjavami g. Verluce in dokumentom „Delitveni ključ“, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, iz dejstva, da se izjave g. Jachie niso upoštevale, in domnevnih protislovij med izjavami g. Verluce in izjavo g. Becherja.

106. Nobena od dejanskih trditev, ki jih navaja pritožnica, niti zdaleč ne podpira suma, da naj bi Sodišče prve stopnje pri preučitvi zadevnih izjav in dokumentov storilo take napake, da je napačno ocenilo njihovo dokazno vrednost.

107. Pritožnica s temi trditvami presojo zadevnih izjav in dokumentov, kot bi si jo želela, zoperstavlja dokazni vrednosti, ki jo je Sodišče prve stopnje priznalo tem izjavam. Iz razlik med svojo presojo in presojo Sodišča prve stopnje sklepa, da je zadnje napačno presodilo dokaze, in poskuša tako doseči ponovno preučitev dejanskega stanja na stopnji pritožbe, do česar bi privedla dopustnost teh trditev.

108. Kot sem že poudaril v točkah od 90 do 93 zgoraj, bi bil tak rezultat v nasprotju z načelom, v skladu s katerim mora biti pritožba omejena na preizkus pravnih vprašanj.

109. Po mojem mnenju tudi trditev, da je Sodišče prve stopnje v točki 217 zagotovilo nedopustno pojasnilo izjave g. Verluce in torej obrnilo dokazno breme, ni dopustna.

110. Tudi tu pritožnica primerja svojo presojo s presojo Sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je bilo dokazno breme obrnjeno, zaradi česar Sodišču predlaga, naj znova preuči dejansko stanje. Tak poskus je nedopusten.(26)

111. Poleg tega ne razumem, zakaj naj bi dejanska ugotovitev v točki 217 izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnjeno, da „[…] je g. Verluca pri podajanju te trditve odgovoril posebej na vprašanje, ki se je nanašalo na zabeležko s sestanka z JF […]“, pomenila obrnitev dokaznega bremena. Enako velja za ugotovitev, da se je sestanek z JF nanašal samo na cevi OCTG, in za sklep, ki izhaja iz tega, in sicer, da se je ta izjava g. Verluce lahko nanašala samo na ta proizvod. Če ti ugotovitvi in ta sklep podpirajo zanesljivost izjav g. Verluce, je to samo posledica presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje in ki je ni mogoče izpodbijati na stopnji pritožbe.

112. Precej kratek bom tudi glede petega elementa tega dela obravnavanega pritožbenega razloga. Celo če je ta trditev dopustna, je vsekakor neutemeljena.

113. Dejstvo, da Sodišče prve stopnje v točki 349 ugotavlja, da izjava g. Verluce ni dovolj natančna glede datuma prenehanja kršitve, ne vpliva na zanesljivost te izjave glede njene vsebine, ki je bila dokazana v izpodbijani sodbi in potrjena z drugimi dokazi.

114. Poleg tega se mi zdi nesporna ugotovitev, izpeljana iz nenatančnosti datuma prenehanja kršitve, to je, da je izjava g. Verluce premalo zanesljiva v zvezi s tem in torej ne zadostuje za pravno zadostno ugotovitev tega datuma.

c)      Izjava g. Becherja

115. Trditve, ki jih pritožnica navaja zoper zanesljivost izjave g. Becherja in s tem zoper presojo te izjave kot dokaza, s katerim se lahko potrdijo izjave g. Verluce, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, so po mojem mnenju deloma nedopustne in deloma neutemeljene.

116. Neutemeljena je prva trditev, da je Sodišče prve stopnje, s tem ko ni upoštevalo dveh pridržkov, ki jih je v svoji izjavi izrazil g. Becher, napačno presodilo dokazno vrednost te izjave.

117. Ker g. Becher ni bil neposredno seznanjen s sporno kršitvijo, je pridržek „nach meiner Kenntnis“ sam po sebi razumljiv, še zlasti, ker se sklicuje na vire svojega „Kenntnis“, to je predhodne zapisnike, ki jih je prebral, ko je bil zaprošen za mnenje o predloženem mu dokumentu. Tega pridržka, ki je omejen na poseben okvir določenega dela njegove izjave, ni mogoče šteti za splošen pridržek, ki bi izpodbijal celotno izjavo.

118. Zanesljivosti te izjave tudi ne spodkopava dejstvo, da temelji na informacijah, ki so mu jih predložili uslužbenci družbe, katere direktor je bil. Kot je Sodišče prve stopnje, ki se je sklicevalo na predhodno sodno prakso(27), v točki 205 izpodbijane sodbe navedlo, ne da bi mu kdo ugovarjal, so odgovori, podani v imenu družbe, verodostojnejši kot odgovor člana osebja.

119. Ugotovitev, da kadar oseba, ki ni neposredno seznanjena z upoštevnimi okoliščinami, kot zastopnik družbe poda izjavo, s katero priznava obstoj kršitve, ki jo je storila skupaj z drugimi podjetji, se nujno zanaša na informacije svoje družbe in zlasti njenih uslužbencev, ki so z zadevnimi praksami neposredno seznanjeni, torej ni špekulativna. Ob upoštevanju precejšnjih pravnih in gospodarskih tveganj, ki jih lahko povzroči taka izjava, bi jo bilo brez teh informacij izjemno tvegano dati.

120. Ta trditev – tudi če je dopustna – nikakor ne vpliva na dokazno vrednost, ki jo je Sodišče prve stopnje pripisalo izjavi g. Becherja.

121. Pritožnica z drugo trditvijo znova po svoje razloži zanesljivost in torej dokazno vrednost izjave g. Becherja, ki jo nato primerja z razlago Sodišča prve stopnje, iz česar nazadnje sklepa, da je Sodišče prve stopnje to dokazno vrednost napačno ocenilo.

122. V tem težko vidim kaj drugega kot prikrit poskus, da bi Sodišče znova preučilo dejansko stanje na stopnji pritožbe. Na podlagi ugotovitev iz točk od 91 do 93 je treba to trditev torej razglasiti za nedopustno.(28)

123. Poleg tega naj dodam, da so vsebinski ugovori, sproženi s to trditvijo, čeprav so na prvi pogled upoštevni, popolnoma nezadostni za vsakršno domnevo, da naj bi Sodišče prve stopnje storilo napako pri presoji dokazne vrednosti izjave g. Becherja. To velja tako za posledice, ki jih Sodišče prve stopnje pripisuje domnevnemu protislovju med izjavo g. Becherja in dokumentom „Delitveni ključ“, kot za sklepanje Sodišča prve stopnje v zvezi s posledicami prikritja notranjeevropskega vidika kršitve za verodostojnost drugih elementov te izjave.

124. Tretja trditev je namenjena potrditvi trditve, da ugotovitev Sodišča prve stopnje – da izjava g. Becherja podpira izjavo g. Verluce v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“ – temelji na nezadostni in protislovni obrazložitvi, kar je pritožnica navedla v podporo prvemu in drugemu pritožbenemu razlogu.

125. Ker so tu znova uporabljene trditve dejanske narave, ki se tokrat uveljavljajo v zvezi z nezadostno obrazložitvijo, so očitno nedopustne.

126. Enako velja za trditev, predstavljeno kot dopolnilno, da je Sodišče prve stopnje izjavi g. Becherja napačno pripisalo dokazno vrednost, ki se razlikuje od tiste, za katero je Sodišče prve stopnje samo menilo, da je dopustna (točka 220 izpodbijane sodbe).

127. Tako se znova vzbuja dvom o presoji Sodišča prve stopnje v zvezi z vplivom Becherjevega zanikanja notranjeevropskega vidika na verodostojnost drugih delov njegove izjave.

128. Na podlagi tega sklepam, da tega dela prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti in da torej ugotovitev iz točke 333 izpodbijane sodbe, to je, da se je izjava g. Verluce nanašala tudi na transportne cevi „projekt“, ni ovržena.

d)      Točka „Gruber + Weber“

129. Tretji del prvega pritožbenega razloga je usmerjen zoper sklepanje Sodišča prve stopnje, ki se po analogiji sklicuje na točko 214 sodbe Gruber + Weber proti Komisiji(29) in ugotavlja, da tudi če je tožečim strankam na prvi stopnji uspelo vzbuditi dvom o proizvodih, na katere se je nanašal sporazum, kaznovan z Odločbo, te odločbe ni treba razglasiti za nično.

130. Iz formulacije z začetka te točke „[…] tudi če bi […], kar ni bilo dokazano […]“, izhaja, da je to hipotetično razmišljanje, ki nič ne prispeva k sklepom, ki jih je Sodišče prve stopnje izpeljalo v točkah 333 in 335.

131. Glede na to, da po mojem mnenju prvih dveh delov tega pritožbenega razloga, ki se nanašata na ugotovitve v točkah 333 in 335, ni mogoče sprejeti, tretji del, ki se nanaša na točko 336, postane brez učinka, kar pomeni, da tudi če bi bil sprejet, ne bi vplival na izrek izpodbijane sodbe.

132. V skladu z ustaljeno sodno prakso so taki očitki, ki se uveljavljajo zoper dodatne pravne razloge, neupoštevni.(30)

133. Menim torej, da tretjega dela prvega pritožbenega razloga ni treba preučiti, ker je neupošteven.

C –    Drugi pritožbeni razlog: predolgo trajanje postopka

1.      Trditve pritožnice

134. Po mnenju pritožnice je bil postopek pred Sodiščem prve stopnje, ki je trajal štiri leta in tri mesece, predolg. Natančneje, obdobje dveh let od konca pisnega postopka do odločitve o začetku ustnega postopka in obdobje šestnajstih mesecev od konca ustnega postopka do izreka sodbe naj bi bili nesorazmerni.

135. Sodišče prve stopnje naj bi tako kršilo člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

136. V primerjavi z zadevo Baustahlgewebe proti Komisiji(31), v kateri je Sodišče ugotovilo, da je obdobje petih let in šestih mesecev na prvi stopnji pomenilo kršitev načela iz člena 6(1) EKČP, ki naj bi zagotavljalo učinkovit dostop do sodnega varstva v razumnem roku, naj bi bila ta zadeva, v katero je vključenih osem družb – od katerih jih je sedem vložilo tožbo – in v kateri so uporabljeni trije jeziki postopka, preprostejša kot zadeva Baustahlgewebe proti Komisiji, ki se je nanašala na enajst tožb.

137. Vsekakor je treba obdobje dveh let od konca pisnega postopka do začetka ustnega postopka v teh zadevah označiti za predolgo, še zlasti zato, ker sta bila za ukrepe procesnega vodstva potrebna samo dva meseca.

138. V primerjavi s povprečnim trajanjem postopkov pred Sodiščem prve stopnje v podobnih kategorijah zadev se je ta zadeva obravnavala nesorazmerno dolgo.(32)

139. Pritožnica trdi, da je zaradi trajanja postopka utrpela finančno škodo v obliki dodatnih obresti, ki jih je morala plačati zaradi zamude pri plačilu naloženih glob, in dodatnih stroškov za položitev potrebne bančne garancije, ki po njenih izračunih znaša 827.332 EUR.

140. Poleg tega pritožnica meni, da je ob upoštevanju znižanja, ki ga je za globe uporabilo Sodišče, odškodnina 175.000 EUR primerna.

2.      Trditve Komisije

141. Komisija opozarja na dejstvo, da lahko Sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti zniža globo, da bi odobrilo razumno odškodnino za kršitev pravnega načela neodvisnega sodnega nadzora v razumnem roku.

142. Vendar, če bi – hipotetično – Sodišče v celoti odpravilo naloženo globo, ne bi bilo več podlage, od katere bi bilo mogoče odšteti škodo, ki jo je utrpela pritožnica. Ker postopek na stopnji pritožbe nikoli ne more biti samostojno sredstvo za odškodninsko tožbo, bi morala pritožnica v takem primeru začeti postopek na podlagi člena 235 ES. Poleg tega Komisija opozarja, da bi jo bilo v takem primeru neustrezno obsoditi na plačilo odškodnine, ker je ni mogoče šteti za odgovorno za trajanje postopka.

143. Ob upoštevanju okoliščin, to je števila strank, posredovanja Nadzornega organa EFTA, števila jezikov postopka ter velikosti in kompleksnosti spisa, ki je bil podlaga za Odločbo, postopek ni bil predolg, tudi če se to trajanje primerja s trajanjem podobnih postopkov pred Sodiščem prve stopnje v zadevnem obdobju, to je med letoma 2000 in 2004.

144. Komisija poleg tega izpodbija trditev, da je pritožnica zaradi tega domnevno predolgega trajanja postopka utrpela finančno škodo:

–        pritožnica naj ne bi upoštevala dohodka iz zneska globe, ki ga je imela na voljo med postopkom;

–        pritožnica naj ne bi sprejela potrebnih ukrepov, da bi čim bolj omejila stroške v zvezi z naloženo globo.

145. Nazadnje, pritožnica naj bi svoj dodatni zahtevek za odškodnino v višini 175.000 EUR iz naslova razumnega nadomestila za kršitev načela ustreznega sodnega nadzora oprla na napačno razlago zadevnih odlomkov sodbe Baustahlgewebe proti Komisiji. Iz točke 31 te sodbe izhaja, da je Sodišče dejansko upoštevalo škodo, ki jo je pritožnica utrpela zaradi plačila nepotrebnih obresti.

3.      Presoja

146. Sodišče je v sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji uporabilo ta merila za utemeljitev predolgega trajanja postopka na prvi stopnji:(33)

–        absolutno trajanje postopka;

–        pomen spora za zadevne stranke;

–        število tožb in jezikov postopka;

–        obseg dokumentov ter kompleksnost sproženih pravnih in dejanskih vprašanj;

–        morebitna ravnanja tožečih strank in pristojnih organov, ki so prispevala k trajanju postopka;

–        obdobje od konca pisnega postopka do odločitve o začetku ustnega postopka;

–        morebitni začasni ukrepi procesnega vodstva in preiskovalni ukrepi;

–        obdobje od konca ustnega postopka do izreka sodbe.

147. V primerjavi z zadevo Baustahlgewebe proti Komisiji je bil ta postopek na prvi stopnji bistveno krajši kot pet let in šest mesecev, trajal je namreč štiri leta in tri mesece.

148. Kar zadeva interes pritožnice, položaj ni bistveno drugačen od položaja v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji. Čeprav trajanje postopka nikakor ne vpliva na kontinuiteto družbe pritožnice, lahko škoduje njenim finančnim interesom. Dejstvo, da se mnenji pritožnice in Komisije glede višine stroškov, ki naj bi jih povzročilo predolgo trajanje postopka, razlikujeta, te ugotovitve ne spremeni.

149. Število vloženih tožb (sedem) je očitno manjše od števila tožb v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (enajst); število jezikov postopka je enako (trije).

150. Primerjava kompleksnosti dejanskih in pravnih vprašanj ter obsega dokumentov v spisu je kočljiva. Po preučitvi sodb, izrečenih na prvi stopnji, se vseeno nagibam k temu, da kompleksnost dejanskih in pravnih vprašanj, sproženih v tej zadevi, ocenim kot večjo kot v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji.

151. Na prvi stopnji so se izpodbijala skoraj vsa dejstva, na katerih je temeljila Odločba Komisije in ki jih je bilo zato treba preveriti. Oceniti je bilo treba dokazno vrednost izjav in dokumentov, ki so bili na voljo v zvezi s tem.

152. Poleg tega je za ta postopek značilna velika raznolikost težkih pravnih vprašanj, kot so vključenost Nadzornega organa EFTA ali status ekstrateritorialnih trgov Skupnosti in zlasti Združenega kraljestva. Vsa ta pravna vprašanja niso bila nova, toda za odgovor nanja v dejanskem okviru tega postopka je bila potrebna poglobljena predhodna analiza.

153. Iz spisa postopka na prvi stopnji ni razvidno, da bi pritožnica sprejela kakršne koli ukrepe ali za to prosila Sodišče prve stopnje, kar bi lahko prispevalo k podaljšanju postopka.

154. Od konca pisnega postopka 1. februarja 2001 do začetka ustnega postopka 4. februarja 2003 sta pretekli dve leti.

155. Sodišče prve stopnje je ukrepe procesnega vodstva sprejelo 18. junija, 11. julija in 31. julija 2002.

156. Od konca ustnega postopka 21. marca 2003 do izreka sodbe 8. julija 2004 je preteklo skoraj petnajst mesecev in pol.

157. Iz zgornjih ugotovitev sklepam, da so v smislu delovne obremenitve vsi ti postopki grosso modo pomenili enako breme za Sodišče prve stopnje kot skupina zadev, katere del je bila zadeva Baustahlgewebe proti Komisiji, kljub temu pa je bil celotni postopek na prvi stopnji v tej zadevi veliko krajši, to je za eno leto in tri mesece.

158. Po mojem mnenju dejstvu, da sta od konca pisnega postopka do formalnega začetka ustnega postopka pretekli dve leti, ni treba pripisati odločilnega pomena. Preučitev obsežnih spisov postopka in dokaznih dokumentov ter njihova sinteza v podrobno poročilo za obravnavo – 135 strani, ki jih je bilo treba prevesti iz delovnega jezika Sodišča prve stopnje v tri jezike postopka – nujno pomenita, da se morajo pripravljalne dejavnosti začeti mnogo prej, preden se lahko sprejme odločitev o začetku ustnega postopka.

159. Različni ukrepi procesnega vodstva, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo od sredine junija 2002, zahtevajo predhodno analizo spisov postopka ali vsaj nekaterih delov teh spisov.

160. Obdobje šestnajstih mesecev od obravnave do izreka sodbe je dolgo, vendar ga ne bi označil za predolgo, glede na dejstvo, da so obravnave trajale dva dneva in pol, in glede na same sodbe, v katerih dolžini in strukturi se izražata pravna in dejanska zapletenost teh zadev.

161. K temu je treba dodati še eno okoliščino, na katero je opozorila Komisija in ki zahteva bolj poglobljeno analizo.

162. V obdobju, v katerem so se te zadeve reševale pred Sodiščem prve stopnje – od leta 2000 do leta 2004 –, se je delovna obremenitev Sodišča prve stopnje v smislu nerešenih zadev podvojila s 520 na 1012. To povečanje kaže, da so v tem obdobju zahteve po odločitvah Sodišča prve stopnje očitno presegle razpoložljivo zmogljivost.

163. Če se poveča obseg dela sodnega organa, se podaljša povprečno trajanje postopkov. To se kaže tudi v statistiki Sodišča prve stopnje. Povprečno trajanje kategorije postopkov, v katero spadajo konkurenčne zadeve, se je od leta 2001 do leta 2005 postopno podaljšalo s 30 mesecev na več kot 35 mesecev.(34)

164. Ta pojav, zaradi katerega se pred organom, katerega delovna obremenitev presega njegove zmogljivosti, hitrost obravnave zmanjša, izhaja iz „učinka čakalnice“, ki nastopi zlasti po koncu pisnega postopka in po koncu ustnega postopka. Takrat mora sestava najprej pripraviti predhodne zadeve za ustni postopek ali jih končati z izrekom sodbe, preden se lahko loti naslednjih zadev. V tem okviru dejstvo, da je obravnava teh zadev trajala bistveno manj časa kot obravnava zadev, v katerih je bila izrečena sodba Baustahlgewebe proti Komisiji(35), kaže, da je Sodišče prve stopnje delovalo z vso mogočo skrbnostjo.

165. V teh okoliščinah obdobja štirih let in treh mesecev za obravnavo teh obsežnih in zapletenih zadev ni mogoče označiti za predolgo.

166. Iz tega sklepam, da tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

167. Ob tem naj poudarim, da če zahteve po odločitvah sodnega organa Skupnosti strukturno presegajo zmogljivost tega organa in če ni več mogoče sprejeti notranjih ukrepov za povečanje produktivnosti, ne da bi to vplivalo na zahteve za kakovost, ki jih mora navedeni organ še naprej izpolnjevati, je odgovornost zakonodajalca Skupnosti, da ohrani pogoje, pod katerimi lahko Sodišče še naprej izpolnjuje nalogo, ki mu je dodeljena s členom 220 ES.

168. Da zakonodajalec Skupnosti priznava to odgovornost, je potrjeno v Pogodbi iz Nice(36), v kateri so v zvezi s Sodiščem prve stopnje sprejeti različni ukrepi za ohranitev njegove zmogljivosti sorazmerno s povpraševanjem. Tu mislim predvsem na možnost iz člena 224 ES, da se imenuje več kot en sodnik na državo članico, in na pristojnost Sveta iz člena 225(a), da ustanovi sodne oddelke na prvi stopnji.

V –    Pritožba družbe Nippon Steel

A –    Prvi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo napačen dokazni standard, ker je dokazano, da se trditve Komisije ne ujemajo s poslovnimi interesi pritožnice in so torej nelogične

1.      Upoštevni odlomki izpodbijane sodbe

169. Ta pritožbeni razlog se nanaša na točke od 173 do 188 izpodbijane sodbe, v katerih Sodišče prve stopnje predstavlja načela v zvezi z dokaznim bremenom in standardom, uporabljenim v njegovi analizi trditev japonskih proizvajalk.

170. V zvezi s pravnim standardom, ki se uporablja za dokaz, ki ga je treba predložiti za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES, Sodišče prve stopnje v točkah 179 in 180 navaja:

„179  Kot pravilno opozarjajo japonske tožeče stranke, bi morala Komisija predložiti točne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanost, da je bila storjena kršitev (v tem smislu glej sodbi CRAM in Rheinzink proti Komisiji, točka 57 zgoraj, točka 20, in Pâte de bois II, točka 56 zgoraj, točka 127; sodbi v zadevi SIV in drugi proti Komisiji, točka 57 zgoraj, točke od 193 do 195, od 198 do 202, od 205 do 210, od 220 do 232, od 249 do 250 in od 322 do 328, in Volkswagen proti Komisiji, točka 57 zgoraj, točki 43 in 72).“(37)

„180. Vendar je pomembno poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da se vrsta indicev, na katere se sklicuje institucija in gledano na splošno, ujema s to zahtevo (v tem smislu glej sodbo PVC II, točka 61 zgoraj, točke od 768 do 778, zlasti točka 777, v upoštevni točki potrjeno v pritožbenem postopku s sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C‑245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točke od 513 do 523).“

171. Pritožbeni razlog je nato usmerjen zoper bistvene elemente, ki jih je po mnenju Sodišča prve stopnje treba dokazati, da se lahko prizna obstoj kršitve člena 81(1) ES. V zvezi s tem pritožnica poudarja te odlomke iz točk 181 in 185 izpodbijane sodbe:

„181      […] iz samega besedila člena 81(1) ES izhaja, da so sporazumi med podjetji, neodvisno od njihovega učinka, prepovedani, kadar imajo protikonkurenčni namen […]“

„185      […] v zvezi z obstojem kršitve ni pomembno, ali je bila sklenitev sporazuma, ki je imel po navedbi Komisije v členu 1 izpodbijane odločbe protikonkurenčni namen, v poslovnem interesu japonskih tožečih strank, če je bilo na podlagi dokazov iz spisa Komisije dokazano, da so te dejansko sklenile ta sporazum.“

2.      Trditve pritožnice

172. Pritožnica trdi, da se je Sodišče prve stopnje zmotilo, ker ni izpeljalo pravilnih pravnih posledic iz dejstva, da japonske proizvajalke niso imele nobenega ekonomskega interesa za zatrjevano kršitev. Natančneje, napaka naj bi bila v tem, da Sodišče prve stopnje pravnega standarda, ki ga mora izpolnjevati dokaz v zvezi s kršitvijo člena 81(1) ES, ni prilagodilo očitnemu neobstoju ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje naj bi preprosto menilo, da neobstoj ekonomskega interesa nima posebnega pomena, če se lahko dokaže – na podlagi dokazov v spisu Komisije –, da je bil sporni sporazum dejansko sklenjen.

173. Pritožnica nasprotno meni, da:

(1)      bi bilo treba zaradi neobstoja ekonomskih razlogov pritožnice za sklenitev sporazuma zahtevati prepričljivejše dokaze o obstoju navedenega sporazuma, kot bi sicer bili potrebni;

(2)      bi moral neobstoj ekonomskih razlogov vplivati na posledice, ki se lahko izpeljejo iz dvoumnih dokazov Komisije v zvezi z obstojem sporazuma. Vsekakor se pri obstoju drugega pojasnila za sporno ravnanje pritožnice na trgu iz teh dokazov ne bi smela izpeljati kršitev člena 81(1) ES;

(3)      bi moral neobstoj ekonomskih razlogov imeti posledice za dopustnost izjav v imenu druge stranke, domnevno vpletene v kršitev, kot dokaza za potrditev trditev Komisije. Tak dokaz naj bi bil dopusten samo, če so bili vsi bistveni vidiki sporazuma (udeleženci, trajanje, zadevni proizvodi in narava kršitve) že ugotovljeni na podlagi dokazov, ki so neodvisni od izjav. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na točko 91 sodbe Enso-Gutzeit proti Komisiji.(38)

3.      Trditve Komisije

174. Komisija meni, da je ta pritožbeni razlog nedopusten in vsekakor neutemeljen.

175. Komisija navaja predvsem dve trditvi zoper dopustnost tega pritožbenega razloga:

(1)      pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti brez bolj poglobljene preučitve dejanske presoje točnosti in dokazne vrednosti izjav, zapisnikov in drugih predloženih dokumentov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje (po mnenju Komisije ta trditev govori tudi proti dopustnosti drugega in tretjega pritožbenega razloga);

(2)      s pritožbenim razlogom se obseg pritožbe razširja prek okvira tožbenih razlogov, ki so se uveljavljali na prvi stopnji, ker je ob tej priložnosti pritožnica predložila trditve v zvezi z neobstojem poslovnega interesa za izvoz cevi OCTG in transportnih cevi „projekt“ v Evropo popolnoma neodvisno od ocene dokazne vrednosti elementov, ki jih je predložila Komisija.

176. Komisija meni, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen iz teh razlogov:

(1)      Trditve pritožnice se nanašajo na učinke in splošneje na upoštevnost poslovnih interesov zadevnih družb za ugotovitev kršitve. Sodišče prve stopnje je v točki 184 izpodbijane sodbe v skladu z veljavno sodno prakso(39) menilo, da sporazumov, katerih cilj je omejevanje konkurence in ki so izrecno prepovedani s členom 81(1) ES, ni mogoče upravičiti z analizo ekonomskih okoliščin, če je namen teh sporazumov, ki je omejevanje konkurence, nesporno dokazan z listinskimi dokazi.(40)

(2)      Poleg tega, da je bila trditev pritožnice, da nima nikakršnega poslovnega interesa za sporni sporazum, izpodbijana na prvi stopnji, je za Sodišče prve stopnje, ki mu je bil predložen spis, v katerem so bili neposredni dokazi v zvezi z nezakonitim ravnanjem pritožnice, zadostovalo, da preuči dokaze in na tej podlagi ugotovi, da je bil člen 81(1) ES kršen.

(3)      Trditve, ki jih pritožnica izpeljuje iz zgoraj navedene sodbe Enso‑Gutzeit proti Komisiji, so napačne, ker se nanašajo na dopustnost izjav kot obremenilnih dokazov. V obravnavanem primeru ni šlo za dopustnost dokazov, ampak je šlo za njihovo verodostojnost v okviru uporabe načela proste presoje dokazov.(41)

4.      Presoja

177. Trditve Komisije zoper ta pritožbeni razlog me ne prepričajo. Vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje pri preučitvi dokazov, predloženih v podporo sporni kršitvi, uporabilo pravilni pravni standard, je predvsem pravno vprašanje.

178. Sicer bi lahko način, kako je pritožnica predstavila in utemeljila ta pritožbeni razlog, to je, da je nekatere trditve izpeljala iz dejanske presoje predloženih dokazov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, ustvaril vtis, da si je predvsem prizadevala za to, da bi Sodišče na stopnji pritožbe znova preučilo te dokaze. Ta nerodnost po mojem mnenju ne bi smela povzročiti nedopustnosti.

179. Prepričati me ne more niti trditev, da je pritožnica razširila obseg tožbenih razlogov, ki so se uveljavljali na prvi stopnji, s trditvijo, da bi Sodišče prve stopnje moralo pri presoji dokazov upoštevati okoliščino, da pritožnica ni imela nikakršnega poslovnega interesa za sporni sporazum. Pritožnica bi nedvomno morala to trditev uveljavljati ločeno na prvi stopnji, toda prav pri uporabi načela proste presoje dokazov je treba načeloma upoštevati take kontekstualne elemente.

180. Pri presoji utemeljenosti tega pritožbenega razloga se bom omejil na vprašanje, ali bi Sodišče prve stopnje zaradi zatrjevanega neobstoja poslovnih interesov za kršitev člena 81(1) ES, ugotovljeno v Odločbi Komisije, moralo dokaze oceniti drugače, kot jih je v izpodbijani sodbi.

181. V zvezi s tem je treba preučiti, ali je sklepanje Sodišča prve stopnje v točkah od 179 do 188 izpodbijane sodbe mogoče podpreti, to je, ali je odločitev, da najprej oceni dokaze, ki jih je predložila Komisija, in šele podredno oceni, ali je sporni sporazum združljiv s položajem na zadevnih trgih, pravilna.

182. Zdi se mi, da je pristop Sodišča prve stopnje jasen in glede na veljavno sodno prakso neoporečen.

183. Sodišče prve stopnje v točki 179 opozarja na načelo, ki izhaja iz zdaj obsežne sodne prakse(42) in v skladu s katerim mora Komisija zbrati dovolj točne in skladne dokaze, da bi utemeljila prepričanost, da je bila storjena kršitev. Nato Sodišče prve stopnje v točki 180 poudarja, pri čemer se znova opira na ustaljeno sodno prakso(43), da je dovolj, da se vrsta indicev, na katere se sklicuje Komisija, na splošno ujema s to zahtevo. V točki 181 konča prvi del svojega sklepanja in opozori na ustaljeno sodno prakso(44), v skladu s katero iz samega besedila člena 81(1) ES izhaja, da so sporazumi med podjetji, neodvisno od njihovega učinka, prepovedani, kadar imajo protikonkurenčni namen. Komisija se je v obravnavanem primeru oprla predvsem na protikonkurenčni namen sporazuma, katerega obstoj in obseg poskuša dokazati s številnimi listinskimi dokazi.

184. Sodišče prve stopnje na podlagi tega prvega dela sklepanja v točki 182 ugotavlja, da bi vsi ti elementi lahko imeli pomembne posledice za prvi del prvega tožbenega razloga, ki se v glavnem nanaša na to, da kršitev, sankcionirana v členu 1 izpodbijane odločbe, ni imela protikonkurenčnih učinkov.

185. Drugi del sklepanja Sodišča prve stopnje se začenja z ugotovitvijo, da trditev tožeče stranke glede neobstoja učinkov zadevnega sporazuma, tudi če bi bila utemeljena, načeloma sama po sebi ne more privesti do razglasitve ničnosti člena 1 Odločbe (točka 183).(45)

186. Natančneje, v zvezi s posebnim primerom sporazumov, ki tako kot sporazumi, ki jih je ugotovila Komisija v tej zadevi, določajo spoštovanje domačih trgov, je Sodišče prve stopnje v sodbi Cement že odločilo, da imajo sami po sebi namen omejevati konkurenco in da spadajo v kategorijo sporazumov, ki jih člen 81(1) ES izrecno prepoveduje, ter da tega namena, katerega resničnost je bila v sodbi Cement nedvomno dokazana z listinskimi dokazi, ne more upravičiti analiza ekonomskih okoliščin, v katere se umešča zadevno protikonkurenčno ravnanje (točka 184).

187. Zato torej v zvezi z obstojem kršitve ni pomembno, ali je bila sklenitev spornega sporazuma v poslovnem interesu tožečih strank ali ne, če je bilo na podlagi dokazov iz spisa Komisije dokazano, da so te stranke dejansko sklenile ta sporazum (točka 185).

188. V obravnavani zadevi je trditev, da so tožeče stranke dokazale obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo v drugačni luči in tako dopuščajo drugo prepričljivo razlago, neupoštevna. Sodna praksa, na kateri temelji ta trditev, se nanaša na stanje, v katerem se Komisija, da bi ugotovila obstoj kršitve, opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu (točka 186).(46)

189. V obravnavanem primeru se je Komisija v podporo ugotovitvi obstoja protikonkurenčnega sporazuma sklicevala na listinske dokaze. Zato naj bi bila sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, upoštevna v tej zadevi le v primeru, če Komisiji ne bi uspelo dokazati obstoja kršitve na podlagi listinskih dokazov, ki jih predlaga. Za tožečo stranko torej ne zadostuje, da predloži prepričljivo alternativo tezi Komisije, temveč mora zatrjevati, da dokazi, uporabljeni za ugotovitev obstoja kršitve, niso zadostni (točka 187).

190. Sklepanje Sodišča prve stopnje je popolnoma v skladu z njegovo sodno prakso in s sodno prakso Sodišča. Trditve pritožnice, da bi bilo treba, kadar obstaja prepričljiva razlaga za sporna ravnanja, to je neobstoj kakršnega koli poslovnega interesa, postaviti strožje zahteve glede dokazov, ki jih je treba predložiti, bi pomenile, da bi bilo treba sodno prakso precej preoblikovati.

191. Po mojem mnenju ni nobenega razloga za spremembo sodne prakse. Kot je Sodišče znova izjavilo v nedavni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji(47) (točke od 55 do 57), se predložitev dokazov v konkurenčnih zadevah lahko izkaže za izjemno težavno, ker se stranke popolnoma zavedajo prepovedi protikonkurenčnih ravnanj in glob, ki bi jim lahko bile naložene. Zato je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci.

192. Če Komisiji, tako kot v tem primeru, uspe zbrati veliko listinskih dokazov v podporo spornemu ravnanju, je očitno, da mora Sodišče prve stopnje najprej presoditi te dokaze. Samo če se ti dokazi izkažejo za nezadostne, je treba preučiti, ali je o obstoju te kršitve mogoče sklepati iz dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, tesno povezanih z ravnanjem na trgu.

193. Pritožnica ponazarja svoj položaj z metaforo, sposojeno iz odločbe House of Lords(48): verjetneje je, da je velika rjava žival, opažena v Regent's Parku, ovčarski pes kot lev, zato je treba trditev, da je v resnici lev, dokazati posebej.

194. Ta metafora v obravnavanem primeru ni ustrezna, saj to ni presoja dveh verjetnosti, od katerih je v danih okoliščinah ena verjetnejša kot druga, ampak je ugotovitev ene same verjetnosti na podlagi zbranih dokazov.

195. Če se ti dokazi izkažejo za zadostne za dokaz obstoja očitane kršitve, je zahteva po prepričljivih dokazih izpolnjena.

196. Z drugimi besedami, če je ptič na podlagi dejanskih lastnosti opredeljen kot raca, je to dejansko raca, in ne vrana, tudi če v bližini ni vode.

197. Sklepam torej, da prvega pritožbenega razloga pritožnice ni mogoče sprejeti.

B –    Drugi pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo nepravilen dokazni standard v zadevi, v kateri so listinski dokazi dvoumni, čeprav je pritožnica zagotovila verjetno alternativno razlago za sporno ravnanje

C –    Tretji pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo nepravilen dokazni standard v zvezi s stopnjo dokaza, ki ga je treba predložiti v podporo spornim izjavam, ki jih je Komisija navajala kot glavne dokaze, ki pa so bile malo verjetne, popolnoma dvoumne in v nasprotju z drugimi dokazi

198. Ne bom povzemal trditev pritožnice v podporo tema dvema pritožbenima razlogoma.

199. Pritožnica v teh dveh pritožbenih razlogih začenja s trditvijo, da je Sodišče prve stopnje pri presoji dokazov, to je izjav in dokumentov, na katere se je Komisija sklicevala za potrditev zadevne kršitve, uporabilo nepravilen – prenizek – dokazni standard.

200. Že pri preučitvi prvega pritožbenega razloga sem ugotovil, da je bila metoda, ki jo je Sodišče prve stopnje uporabilo pri presoji vprašanja, ali je Komisija predložila zadostne dokaze v zvezi z obstojem kršitve, pravilna: Sodišče prve stopnje je lahko ravnalo, tako kot je, na podlagi ustaljene sodne prakse.

201. Pritožnica poskuša s tema pritožbenima razlogoma iz presoje dokazne vrednosti dokazov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, izpeljati, da je to uporabilo prenizek dokazni standard.

202. Po mojem mnenju tega poskusa, pripraviti Sodišče, da opravi nadzor nad presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, ni mogoče sprejeti, ker presega okvir pritožbe, ki je omejena na preučitev pravnih vprašanj.

203. Zato sklepam, da sta ta pritožbena razloga očitno nedopustna.

D –    Četrti pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je svojo trditev, da izjava g. Becherja z dne 21. aprila 1997 potrjuje izjave g. Verluce glede zatrjevane kršitve v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, oprlo na protislovne in napačne razloge

1.      Trditve pritožnice

204. Pritožnica se sklicuje na točko 220 izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče prve stopnje navaja: „[…] Če dokument ni v očitnem nasprotju z izjavami g. Verluce o obstoju ali bistveni vsebini sporazuma o razdelitvi trgov, dejstvo, da vsebuje pomembne elemente sporazuma, ki jih je opisal, zadostuje za to, da se mu prizna določena vrednost potrdilnega dokaza v vrsti obremenilnih dokazov […]“.

205. Sodišče prve stopnje naj bi se pri presoji pomena izjave g. Becherja za potrditev izjav g. Verluce oddaljilo od standarda, ki ga je samo oblikovalo v točki 220 izpodbijane sodbe. G. Becher je s trditvijo, da ni bilo nobenega sporazuma o razdelitvi trga med evropskimi proizvajalkami, v bistveni točki nasprotoval izjavam g. Verluce. Sodišče prve stopnje tega očitno ni upoštevalo, čeprav v točki 302 trdi, da to nasprotovanje vpliva na verodostojnost izjave g. Becherja. Sodišče prve stopnje je vseeno menilo, da ta izjava potrjuje izjavo g. Verluce v zvezi z uporabo sporazuma o razdelitvi trgov za transportne cevi „projekt“.

206. Sodišče prve stopnje je torej dejansko sprejelo protislovne dokaze v zvezi z izjavo g. Becherja, čeprav bi po svojem standardu verjetno izločilo tako protislovne izjave, če bi bile te v dokumentih. Sodišče prve stopnje je torej samovoljno razlikovalo med izjavami in dokazi, vključenimi v dokumente.

207. Sodišče prve stopnje naj bi s tem samovoljnim razlikovanjem napačno uporabilo pravo pri presoji dokazne vrednosti izjave g. Becherja. Te izjave torej ni mogoče uporabiti za potrditev obstoja sporazuma o razdelitvi trga v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

2.      Trditve Komisije

208. Komisija navaja, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker se nanaša samo na eno od treh samostojnih ugotovitev Sodišča prve stopnje (točke 333, 334, 335 in 336), med katerimi je zadevna kršitev v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“.

209. Podredno Komisija trdi, da je pritožbeni razlog neutemeljen, ker je Sodišče prve stopnje lahko upravičeno razlikovalo med naknadno danimi izjavami v zvezi s spornimi kršitvami in sočasnimi listinskimi dokazi.

210. Dokumenti, sestavljeni v obdobju, v katerem so potekale kršitve, in preden so se začele preiskave, imajo načeloma enako dokazno vrednost za vse vidike, na katere se nanašajo. Na tej stopnji je manj verjetno, da bodo na njihovo vsebino vplivali taktični razlogi z vidika preiskave. Če je vsebina takih dokumentov v jasnem nasprotju z naknadno danimi izjavami, je razumno dvomiti o zanesljivosti navedenih izjav. V tem primeru ni mogoče sklepati, da so dokazi skladni.

211. Drugače velja za izjave, ki so bile dane naknadno med preiskavami. Nekatera dejstva se lahko priznajo, druga pa zanikajo, ker lahko zadevna oseba, ki je seznanjena s preiskavo Komisije, domneva, da je ta že obveščena o nekaterih dejstvih in okoliščinah. Okoliščine, priznane v taki izjavi, ki so obremenilne tudi za zadevno osebo, imajo jasno dokazno vrednost.

212. Trditev pritožnice naj bi pomenila prošnjo za Sodišče, naj ugotovi, da izjavi, obremenilni tudi za osebo, ki jo je dala, ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti, ker je nepopolna ali omiljena z delnim zanikanjem. Taka trditev je nezdružljiva z – neizpodbijanim – stališčem Sodišča prve stopnje v točkah 211 in 297 izpodbijane sodbe, v katerih ugotavlja, da je treba izjave, ki nasprotujejo interesom njihovega avtorja, šteti za posebno zanesljive dokaze.

3.      Presoja

213. Iz formulacije prvega stavka točke 334(49) izpodbijane sodbe: „Kot je že bilo ugotovljeno, bi v primeru, če […], izjave [g. Verluce] […] same po sebi zadostovale za dokaz drugih vidikov izpodbijane odločbe“ je mogoče sklepati, da je ugotovitev v točki 333, ki temelji na izjavi g. Becherja za potrditev izjav g. Verluce v zvezi s transportnimi cevmi „projekt“, podredna v primerjavi z ugotovitvijo v točkah 334 in 335, da bi izjave g. Verluce lahko zadostovale za dokaz, da sporna kršitev zajema tudi te proizvode.

214. Ker se pritožbeni razlogi pritožnice ne nanašajo izrecno na ugotovitev v točkah 334 in 335, je mogoče sklepati, da ta pritožbeni razlog, tudi če bi bil sprejet, ne bi mogel privesti do razveljavitve izpodbijane sodbe in ga zato ni treba preučiti, ker je neučinkovit.(50)

215. Podrobno ga bom torej preučil brez posebne koristi.

216. Pritožnica v bistvu očita Sodišču prve stopnje, da je uporabilo dve različni merili, ko je dokazom, ki so vključeni v dokumente in ki nasprotujejo izjavam g. Verluce, pripisalo večjo dokazno vrednost kot izjavam, ki deloma odstopajo od teh izjav.

217. Strinjam se s trditvijo Komisije, da izjav, danih v imenu podjetja med postopkom preiskave po storitvi kršitve, z vidika presoje dokazov ni mogoče obravnavati enako kot pisnih dokumentov, sestavljenih med kršitvijo in pred začetkom preiskav.

218. Samoumevno je, da bodo osebe, ki dajo take izjave, poskušale prikriti dejstva, ki po njihovem mnenju lahko ostanejo skrita. Te izjave se bodo torej pogosto izkazale za nepopolne in včasih za prikrivajoče. Vendar se lahko, če vsebujejo informacije v breme njihovega avtorja, kljub temu štejejo za zanesljive, kot je to upravičeno navedlo Sodišče prve stopnje v točkah 211 in 297 izpodbijane sodbe.

219. To a fortiori velja, kadar so elementi, v katerih se te različne izjave razhajajo, očitno nepovezani z elementi, v katerih se te izjave potrjujejo ali krepijo.

220. V obravnavanem primeru se izjave g. Verluce in izjava g. Becherja razhajajo glede ozemeljskega področja uporabe kršitve, ujemajo pa se glede stvarnega področja uporabe kršitve.

221. Dejstvo, da g. Becher s svojo izjavo potrjuje, da je bila njegova družba vključena v sporazum o razdelitvi trgov, ki se je nanašal tudi na transportne cevi „projekt“, in torej obdolžuje svojo družbo, je bilo lahko za Sodišče prve stopnje zadosten razlog, da je navedeno izjavo štelo za zanesljivo v delu, v katerem se je nanašala na transportne cevi „projekt“.

222. Na podlagi tega sklepam, da je četrti pritožbeni razlog pritožnice, če ni neučinkovit, v vsakem primeru neutemeljen.

VI – Stroški

223. Na podlagi zgornjih ugotovitev sklepam, da sta pritožbi družb Sumitomo in Nippon v celoti neutemeljeni.

224. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov, jima je torej treba naložiti plačilo stroškov v skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča.

VII – Predlog

225. Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj:

A – V zadevi C‑403/04 P:

1.      pritožbo razglasi za neutemeljeno;

2.      družbi Sumitomo Metal Industries Ltd naloži plačilo stroškov pritožbe.

B – V zadevi C‑405/04 P:

1.      pritožbo razglasi za neutemeljeno;

2.      družbi Nippon Steel Corp. naloži plačilo stroškov pritožbe.

---

1 – Jezik izvirnika: nizozemščina.

---

2 – V nadaljevanju: izpodbijana sodba.

---

3 – UL 2003, L 140, str. 1.

---

4 – Nedopustni so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na dejanja ali opustitve dejanj institucije. Zgolj ponovitev teh razlogov bi pomenila, da je pritožba „običajna“. Glej zlasti sodbi z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji (C-401/96 P, Recueil, str. I-2587, točka 49) in z dne 22. aprila 1999 v zadevi Kernkraftwerke Lippe-Ems proti Komisiji (C-161/97 P, Recueil, str. I-2057, točki 76 in 77).

---

5 – Glej zlasti sodbi z dne 10. decembra 1998 v zadevi Schröder in drugi proti Komisiji (C‑221/97 P, Recueil, str. I-8255, točke 35 in od 38 do 42) in z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji (C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točki 61 in 62).

---

6 – Sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji (C-51/92 P, Recueil, str. I-4235, točka 113).

---

7 – Tudi v tožbah na prvi stopnji sta se Sodišče in Sodišče prve stopnje pokazali za omejevalni v zvezi z razširitvijo obsega pritožbe na podlagi splošnih sklicevanj. Glej zlasti sodbo z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji (T-31/99, Recueil, str. II‑1881, točka 113 in navedena sodna praksa) ter načela, ki jih je Sodišče naštelo v sodbi z dne 14. septembra 1999 v zadevi Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim (C‑310/97 P, Recueil, str. I-5363, točke od 52 do 63). Sodišče prve stopnje je nedavno znova predstavilo ta načela v sodbi z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell International proti Komisiji (T-209/01, ZOdl., str. II‑5523, točke od 53 do 68).

---

8 – Zadevni odlomek izjave g. Becherja se v slovenskem prevodu glasi: „Pojem ,temeljna pravila‘ mi je znan samo v povezavi s preteklim ravnanjem evropskih in japonskih proizvajalk (to je, preden sem 1. aprila 1995 postal direktor družbe Mannesmann). Kot mi je znano na podlagi preteklih poročil v zvezi s ,temeljnimi pravili‘ […]“

---

9 – Po mnenju pritožnic je upoštevni odlomek izjave g. Becherja ta: „V dokumentu družbe Dalmine, ki mi je bil predložen, se izraz ,temeljna pravila‘ uporablja v zvezi z dejavnostmi tovarn brezšivnih proizvodov v Evropi. Kot mi je znano, je uporaba tega izraza nepravilna […]“

---

10 – Upoštevni odlomek te točke se glasi: „V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da se dokument Delitveni ključ, v nasprotju s trditvijo Komisije, nanaša zgolj na brezšivne cevi OCTG in ne na transportne cevi […]“

---

11 – Sodba z dne 14. maja 1998 (T-310/94, Recueil, str. II-1043, točka 214).

---

12 – Odločba Komisije z dne 3. junija 1997 o razglasitvi združljivosti koncentracije s skupnim trgom (zadeva N IV/M.906 – MANNESMANN/VALLOUREC) na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (UL 1997, C 238, str. 15).

---

13 – Sodba z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, imenovana „Cement“ (T‑25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T‑42/95 do T-46/95, T‑48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T‑88/95, T-103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II-491).

---

14 – Sodba z dne 14. maja 1998 (T-337/94, Recueil, str. II-1571).

---

15 – Navedena v opombi 11.

---

16 – V zvezi s tem se Komisija sklicuje na sodbo z dne 17. aprila 1997 v zadevi Campo Ebro Industrial in drugi proti Svetu (C-138/95 P, Recueil, str. I-2027, točki 60 in 61).

---

17 – Navedena v opombi 14.

---

18 – Zadevni odlomek točke 278 se glasi: „V zvezi s tem je treba […] poudariti, da se dokument Delitveni ključ […] nanaša zgolj na brezšivne cevi OCTG in ne na transportne cevi.“

---

19 – V delu, v katerem sta upoštevni, se točki 283 in 284 glasita:

---

„283 […] Čeprav neskladnost, navedena v točki 281 zgoraj, nedvomno slabi dokazno vrednost dokumenta Delitveni ključ in delno tudi dokazno vrednost izjav g. Verluce, njen pomen zmanjšuje […] Tudi če so proizvajalke iz Latinske Amerike delitveni ključ uporabljale, ne le na evropskem, ampak tudi na drugih trgih, je treba ugotoviti, da so pogajanja s temi proizvajalkami z evropskega vidika dejansko propadla, tako da negativna presoja g. Verluce glede njihovega izida na tej pomembni točki dejansko ustreza dokumentu Delitveni ključ.

---

284 Skleniti je treba, da nasprotje med trditvami g. Verluce v eni izmed teh izjav in dokumentom Delitveni ključ, na katero se sklicuje Komisija v uvodni izjavi 86 izpodbijane odločbe, ne zmanjšuje pomembno verodostojnosti teh dveh dokazov.“

---

20 – Točka 217 se glasi: „Glede trditve družbe Sumitomo v zvezi z navedbo v dokumentu Preiskava pri družbi Vallourec, da se je delitveni ključ uporabljal ,le za standardne proizvode‘, tako da na transportne cevi, ki niso standardni proizvodi, ni vplival, je treba navesti, da je g. Verluca pri podajanju te trditve odgovoril posebej na vprašanje, ki se je nanašalo na zabeležko s sestanka z JF. Vendar iz razlage te zabeležke izhaja, da se nanaša izključno na cevi OCTG in ne na transportne cevi, kar dopušča domnevo, da se pojasnila g. Verluce nanašajo zgolj na cevi OCTG.“

---

21 – Upoštevni odlomek točke 349 je: „[…] Čeprav resničnost navedb g. Verluce glede trajanja kršitve ni dvomljiva, iz nejasnosti njegove navedbe v zvezi z njenim prenehanjem dejansko izhaja, da sama njegova izjava ne zadostuje za to, da se pravno zadostno ugotovi ta datum.“

---

22 – Glej zlasti sodbo z dne 6. januarja 2004 v združenih zadevah BAI in Komisija proti Bayer (C‑2/01 P in C-3/01 P, Recueil, str. I-23, točki 47 in 48) ter in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C‑213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-135, točke od 48 do 51).

---

23 – Navedeni v točki 34 zgoraj.

---

24 – Navedena v opombi 13.

---

25 – Navedena v opombi 14.

---

26 – Glej v opombi 22 zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (točka 132).

---

27 – Sodba z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji (T-23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 45).

---

28 – Generalni pravobranilec A. Tizzano je enako sklepanje uporabil v sklepnih predlogih, predstavljenih v v opombi 22 zgoraj navedeni sodbi zadevi BAI in Komisija proti Bayer (točka 36), navedeni v opombi 22.

---

29 – Navedena v opombi 11.

---

30 – Med sodno prakso, ki je postala obsežna, se sklicujem na sodbi z dne 18. marca 1993 v zadevi Parlament proti Frederiksen (C-35/92 P, Recueil, str. I-991, točka 31) in z dne 16. septembra 1997 v zadevi Blackspur DIY in drugi proti Svetu in Komisiji (C-362/95 P, Recueil, str. I-4775, točke od 18 do 23) ter sklep z dne 13. septembra 2001 v zadevi Odbor uslužbencev pri ECB in drugi proti ECB (C-467/00 P, Recueil, str. I-6041, točke od 34 do 36).

---

31 – Sodba z dne 17. decembra 1998 (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točke od 26 do 49).

---

32 – Pritožnica se tu sklicuje na podatke iz Letnega poročila – Pregled dela Sodišča in Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (2003), Priloga 12.

---

33 – Navedena v opombi 31, točke od 28 do 45.

---

34 – Nisem upošteval leta 2000, ker je statistika v zvezi s tem letom izkrivljena zaradi obsežnih zadev Cement (navedenih v opombi 13). Obravnava navedenih zadev je trajala približno pet let. Končala se je s sodbo s 1265 stranmi.

---

35 – Navedena v opombi 31.

---

36 – UL 2001, C 80, str. 1.

---

37 –      Sodbi Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah CRAM in Rheinzink proti Komisiji (29/83 in 38/83, Recueil, str. 1679) in z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeytiö in drugi (C-89/85, C-104/85, C-114/85, C-116/85, C‑117/85 in od C-125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I-1307, I-1445, točka 127) ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v združenih zadevah Siv in drugi proti Komisiji (T-68/89, T‑77/89 in T-78/89, Recueil, str. II-1403) in z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji (T-62/98, Recueil, str. II-2707).

---

38 –      Navedena v opombi 14.

---

39 –      V istih okoliščinah se Komisija sklicuje tudi na v opombi 22 zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (točke od 55 do 57).

---

40 –      Točka 184 izpodbijane sodbe se glasi: „V zvezi s posebnim primerom sporazumov, ki tako kot sporazumi, ki jih je ugotovila Komisija v tej zadevi, določajo spoštovanje domačih trgov, je Sodišče prve stopnje v sodbi Cement, točka 66 zgoraj (točke od 1085 do 1088), odločilo, da imajo sami po sebi namen omejevati konkurenco in da spadajo v kategorijo sporazumov, ki jih člen 81(1) ES izrecno prepoveduje, ter da tega namena, katerega resničnost je bila v obravnavani zadevi nedvomno dokazana z listinskimi dokazi, ne more upravičiti analiza ekonomskih okoliščin, v katere se umešča zadevno protikonkurenčno ravnanje.“

---

41 –      V zvezi s tem se Komisija sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Vesterdorfa v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji (sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991, T‑1/89, Recueil, str. II‑867, razdelek E, točka 2).

---

42 – Navedena v opombi 37.

---

43 – Že navedena v točki 170, v kateri je povzeta točka 180 izpodbijane sodbe.

---

44 – Glej zlasti sodbo z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 123).

---

45 – Sodišče prve stopnje se v podporo tej trditvi sklicuje na sodbo Sodišča z dne 11. januarja 1990 v zadevi Sandoz prodotti farmaceutici proti Komisiji (C-277/87, Recueil, str. I-45) in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji (T-143/89, Recueil, str. II‑917, točka 30).

---

46 – Sodišče prve stopnje se tu sklicuje predvsem na sodbo z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovano „PVC II“ (od T‑305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T‑325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931).

---

47 – Navedena v opombi 22.

---

48 – Secretary of State for the Home Department/Rehman [2001] UKHL47, Priloga D.4, točka 5 (Lord Hoffman).

---

49 – V celoti navedena v točki 38 teh sklepnih predlogov.

---

50 – Glej sodno prakso, navedeno v opombi 30.