62004CC0351

EUR-Lex

Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 62004CC0351 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 62004CC0351

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Léger - 6. aprila 2006.
Ikea Wholesale Ltd proti Commissioners of Customs & Excise.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division - Združeno kraljestvo.
Damping - Uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana - Uredba (ES) št. 2398/97- Uredba (ES) št. 1644/2001 - Uredba (ES) št. 160/2002 - Uredba (ES) št. 696/2002 - Priporočila in sklepi Organa STO za reševanje sporov - Pravni učinki - Uredba (ES) št.1515/2001- Retroaktivnost - Povračilo plačanih dajatev.
Zadeva C-351/04.

Zbirka odločb 2007 I-07723

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2006:236

HTML

PDF

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PHILIPPA LÉGERJA,

predstavljeni 6. aprila 2006(1)

Zadeva C-351/04

Ikea Wholesale Ltd

proti

Commissioners of Customs & Excise

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division)

„Damping – Uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana – GATT 1994 – Priporočila in sklepi organa za reševanje sporov Svetovne trgovinske organizacije (STO) – Pravni učinki – Normalna vrednost – Zneski za prodajne, splošne in upravne stroške ter dobiček – Stopnja dampinga – Praksa ,nastavitev na ničlo‘ – Obstoj škode – Upoštevni gospodarski dejavniki in kazalci – Povračilo plačanih dajatev“

1. Razlog za ta postopek za predhodno odločanje je spor o povračilu protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije in Pakistana v Skupnost. Uvedba teh dajatev je sprožila postopek reševanja sporov pred Svetovno trgovinsko organizacijo (v nadaljevanju: WTO), ki je ugotovila njihovo nezdružljivost s Sporazumom o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (v nadaljevanju: Protidampinški sporazum)(2).

2. V tej zadevi je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Združeno kraljestvo), predlagalo Sodišču, naj ob upoštevanju priporočil in sklepov organa za reševanje sporov STO (v nadaljevanju: DSB) presodi veljavnost uredb o uvedbi zadevnih protidampinških dajatev z vidika prava Skupnosti. V primeru neveljavnosti ene od teh uredb to sodišče sprašuje tudi o načinih morebitnega povračila teh dajatev.

3. Pri preučitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe bom posebej analiziral, ali je treba pri tej presoji veljavnosti upoštevati priporočila in sklepe DSB. Preučil bom tudi veljavnost pravnih pravil, ki določajo metodo ekonomske analize, ki so jo sprejeli organi Skupnosti za določitev zadevnih protidampinških dajatev.

I – Pravni okvir

A – Večstranski mednarodni sporazumi urugvajskega kroga

4. Evropska skupnost je 15. aprila 1994 podpisala sklepno listino, s katero so se sklenila večstranska trgovinska pogajanja urugvajskega kroga, Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije ter vse sporazume in dogovore, navedene v prilogah od 1 do 4 (v nadaljevanju: sporazumi WTO).

5. Med temi prilogami sta predvsem Splošni sporazum o carinah in trgovini iz leta 1994 (v nadaljevanju: GATT 1994) ter Dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov (v nadaljevanju: Dogovor)(3).

6. Po tem podpisu je Svet sprejel Sklep 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih med urugvajskim krogom večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti.(4)

1. Sporazum o ustanovitvi WTO

7. Kot izhaja iz preambule Sporazuma o ustanovitvi WTO so pogodbenice sklenile „vzajemn[e] in medsebojno koristn[e] dogovore[e], ki so usmerjeni k bistvenemu zmanjšanju carin in drugih ovir v trgovini ter k odpravi diskriminacijskega obravnavanja v mednarodnih trgovinskih odnosih“.

8. V skladu s členom III(2) navedenega sporazuma je WTO „forum za pogajanja med članicami v zvezi z njihovimi mnogostranskimi trgovinskimi odnosi […]“

9. Člen II(2) tega sporazuma določa, da „sporazumi in z njimi povezani pravni instrumenti, zajeti v Prilogah 1, 2 in 3 […], zavezujejo vse članice“.(5)

2. GATT 1994

10. Ta sporazum se nahaja v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi WTO in je večstranski sporazum o trgovini z blagom.

11. V skladu s členom VI(1) GATT 1994 mora biti damping, „na podlagi katerega se proizvodi ene države vnašajo v gospodarstvo druge države po nižji vrednosti od normalne vrednosti teh proizvodov, obsojen, če povzroča ali grozi s povzročitvijo materialne škode uveljavljeni industriji na območju pogodbenice ali materialno zavira uveljavitev domače proizvodnje“.

12. Ta določba se izvaja s Protidampinškim sporazumom, ki določa pogoje, v katerih se lahko uvedejo protidampinški ukrepi.

13. V členu 2(1) tega sporazuma z naslovom „Ugotavljanje d[a]mpinga“ je določeno, da „je proizvod predmet d[a]mpinga, tj. da se vnaša v gospodarstvo druge države po nižji vrednosti, kot je normalna, če je izvozna cena proizvoda pri izvozu iz ene v drugo državo nižja od primerljive cene v redni trgovini za enak proizvod, ki je namenjen porabi v državi izvoza“.

14. Ugotavljanje dampinga torej zahteva, da se določi normalna cena enakega proizvoda na domačem trgu države izvora (člen 2.2) in tudi izvozna cena zadevnega proizvoda (člen 2.3), da se ugotovi stopnja dampinga (člen 2.4).(6)

15. Poleg ugotavljanja obstoja dampinga je treba tudi ugotoviti, ali taka praksa povzroča veliko škodo domači industriji države uvoznice. V ta namen so v členu 3(4) Protidampinškega sporazuma našteti dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri preučevanju učinkovanja dampinškega uvoza na zadevno domačo industrijo.

16. Nazadnje ta sporazum v členu 18(4) nalaga vsaki državi članici, da „naredi vse potrebno, splošno in posebno, da […] zagotovi skladnost svojih zakonov, predpisov in upravnih postopkov z določbami tega sporazuma […]“

3. Dogovor

17. Dogovor se nahaja v Prilogi 2 k Sporazumu o ustanovitvi WTO. Izvajanje priporočil in sklepov, sprejetih na podlagi tega dogovora, je v pristojnosti DSB.(7)

18. Cilj tega Dogovora je, v skladu s členom 3(2), „ohranjanj[e] pravic in obveznosti članic po zajetih sporazumih in pojasnjevanju obstoječih določb teh sporazumov v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega javnega prava“.

19. Če se stranke niso medsebojno dogovorile o rešitvi, je v skladu s členom 3(7) navedenega Dogovora cilj mehanizma za reševanje sporov, ki ga ta uvaja, „zagotoviti umik določenih ukrepov, če se ugotovi, da niso v skladu z določbami katerega koli od zajetih sporazumov“.

20. Če takojšen umik ukrepa – za katerega se ugotovi, da ni združljiv – ni izvedljiv, se zadevni članici lahko določi razumno obdobje v skladu s členom 21(3) Dogovora.

21. Če zadevna članica do izteka tega obdobja ukrepa ne uskladi s sporazumom, člen 22(2) tega Dogovora tej članici omogoča, da začne začasna pogajanja z vsako stranko v sporu zato, da pripravi medsebojno sprejemljivo kompenzacijo. Če to ne uspe, lahko vsaka stranka zahteva, da DSB določeni članici dovoli prekinitev uporabe koncesij ali drugih obveznosti.

B – Skupnostna ureditev

1. Ureditev zaščite proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti

22. Ta ureditev je bila v času nastanka dejstev v sporu o glavni stvari določena z Uredbo Sveta (ES) št. 384/96(8).

23. Skupnost je to uredbo sprejela v skladu z obveznostmi, ki jih ima na podlagi člena 18(4) Protidampinškega sporazuma, njen cilj pa je, da v največji mogoči meri prenese pogoje tega sporazuma, da se zagotovi primerno in transparentno izvajanje.(9)

24. Na podlagi navedene uredbe je za preiskavo in uvedbo začasne protidampinške dajatve pristojna Komisija. Sprejetje dokončne dajatve pa je v pristojnosti Sveta.(10) Te dajatve uvede uredba, pobirajo pa jih države članice v obliki in po določeni stopnji, določenima v uredbi, ki uvaja takšne dajatve.(11)

25. Da bi uvedli protidampinški ukrep, morajo organi Skupnosti ugotoviti obstoj dampinga in posledične velike škode, povzročene „industriji Skupnosti“(12). Oceniti morajo tudi, ali je uvedba protidampinških dajatev v interesu Skupnosti.

26. V skladu s členom 1(1) osnovne uredbe se „[p]rotid[a]mpinška dajatev lahko uporabi za vsak d[a]mpinški izdelek, katerega sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo“.

27. V skladu s členom 1(2) se izdelek šteje kot dampinški, „če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka[(13)], ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenem za državo izvoznico[(14)]“.

28. Normalno vrednost podobnega izdelka se določi po pogojih, določenih v členu 2 navedene uredbe. Praviloma se določi glede na dejanske cene, ki se zaračunavajo v državi porekla. Vendar če ni prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja, člen 2(3) osnovne uredbe omogoča uporabo „računsko določene“ normalne vrednosti izdelka, ki se določi na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, upravne in splošne stroške (v nadaljevanju: PUS-stroški) in za dobiček.

29. Člen 2(10) te uredbe nato določa merila, na podlagi katerih institucije izvedejo „[pravično]“ primerjavo med izvozno ceno zadevnega izdelka in normalno vrednostjo podobnega izdelka. S to primerjavo, ki se lahko izvede na tri načine, predstavljene v členu 2(11) navedene uredbe, je mogoče ugotoviti stopnjo dampinga. Ta je „znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno“(15).

30. V členu 3 osnovne uredbe so natančneje določeni pogoji, po katerih se mora določiti škoda, povzročena industriji Skupnosti.

31. Če se ugotovi, da je uvoz v Skupnost dampinški in povzroča precejšnjo škodo, morajo organi Skupnosti v skladu s členom 21 te uredbe odločiti, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje.(16)

32. V vseh primerih člen 9(4) navedene uredbe določa, da znesek dokončne protidampinške dajatve „ne bo presegel stopnje d[a]mpinga, ki je bila ugotovljena, vendar bi moral biti manjši od te stopnje, če bi taka manjša dajatev bila zadostna za odstranitev škode za industrijo Skupnosti“.(17)

33. V nasprotnem primeru je v členu 11(8) osnovne uredbe določeno, da „lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja d[a]mpinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve“.

2. Sporne protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana

a) Uvedba spornih protidampinških dajatev

34. Svet je potem, ko je Komisija uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana v Skupnost(18), na podlagi osnovne uredbe sprejel Uredbo (ES) št. 2398/97(19).

35. Sporna uredba potrjuje ugotovitve Komisije, da je ta uvoz dampinški in da povzroča precejšnjo škodo industriji Skupnosti, in v interesu Skupnosti uvaja dokončno protidampinško dajatev.

b) Preučitev spornih protidampinških dajatev s strani DSB

36. Potem ko so bile s sporno uredbo uvedene dokončne protidampinške dajatve na izvoz posteljnega perila, je Republika Indija 3. avgusta 1998 predložila zadevo DSB in zahtevala posvetovanje z Evropsko skupnostjo.(20) Ker na teh posvetovanjih ni bila dosežena medsebojno dogovorjena rešitev, je Republika Irska od DSB na podlagi člena 4(7) Dogovora zahtevala ustanovitev ugotovitvenega sveta, ki bi preučil združljivost navedene uredbe z upoštevnimi določbami WTO.

37. Ugotovitveni svet DSB je v poročilu, objavljenem 30. oktobra 2000(21), na eni strani ugotovil, da je Skupnost kršila člen 2.4.2 Protidampinškega sporazuma, ko je uporabila metodo „nastavitev na ničlo“ negativnih stopenj dampinga pri ugotavljanju tehtane povprečne stopnje dampinga. Na drugi strani je ugotovil, da Skupnost ni ravnala v skladu s členom 3.4 tega sporazuma, ko je pri določanju škode, povzročene industriji Skupnosti, upoštevala podatke o proizvajalcih, ki niso del nacionalne proizvodnje, kot so jo opredelili organi, zadolženi za preiskavo, in ni ocenila vseh upoštevnih dejavnikov, ki vplivajo na položaj te proizvodnje.

38. Stalni pritožbeni organ DSB, pri katerem je Skupnost vložila pritožbo, je v poročilu z dne 1. marca 2001(22) potrdil ugotovitev ugotovitvenega sveta, da uporaba metode „nastavitev na ničlo“ s strani Skupnosti v zadevni protidampinški preiskavi ni združljiva s členom 2.4.2 Protidampinškega sporazuma. Pritožbeni organ je poleg tega ugotovil, da Skupnost tudi ni ravnala v skladu s členom 2.2.2(ii) tega sporazuma pri izračunu „računsko določene“ normalne vrednosti izdelka in predvsem zneskov, ki se nanašajo na dobiček.

39. DSB je 12. marca 2001 sprejel poročili ugotovitvenega sveta in pritožbenega organa ter od Skupnosti na podlagi člena 19(1) Dogovora zahteval, naj ukrep uskladi s Protidampinškim sporazumom.

40. Republika Indija in Skupnost sta se v skladu s členom 21(3)(b) Dogovora dogovorili o razumnem obdobju za izvedbo priporočil in sklepov DSB, ki se je izteklo 14. avgusta 2001.

c) Ponovna preučitev spornih protidampinških dajatev s strani Skupnosti po priporočilih in sklepih DSB

41. Svet je 23. julija 2001 sprejel Uredbo (ES) št. 1515/2001 o ukrepih, ki jih Skupnost lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ [W]TO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami.(23)

42. V skladu z uvodno izjavo 4 je cilj te uredbe, da Skupnost, kadar meni, da je to primerno, uskladi ukrep, uveden v skladu z osnovno uredbo, s priporočili in z odločitvami iz poročila, ki ga je sprejel DSB.

43. V ta namen je v členu 1(1)(a) Uredbe št. 1515/2001 določeno, da Svet lahko razveljavi ali spremeni sporni ukrep.

44. Poleg tega v skladu s členom 2(1) te uredbe „Svet lahko uvede tudi kateri koli ukrep, naveden v členu 1(1), da bi se upoštevale pravne razlage iz poročila, ki ga je sprejel DSB v zvezi z nespornim ukrepom“.

45. Člen 3 navedene uredbe nazadnje natančneje določa, da ti ukrepi „velja[jo] od datuma začetka nj[ih]ove veljavnosti in ni[so] podlaga za povračilo dajatev, ki so bile pobrane pred tem datumom, razen kadar je določeno drugače“.

46. Svet je na podlagi člena 1(1)(a) Uredbe št. 1515/2001 7. avgusta 2001 sprejel Uredbo (ES) št. 1644/2001(24), ki na podlagi priporočil DSB spreminja sklepe o uvozu iz Indije, sprejete v sporni uredbi.

47. Ta revizija se nanaša na določitev „računsko določene“ normalne vrednosti podobnega izdelka, izračun povprečne tehtane stopnje dampinga (uporabljena ni bila nobena nastavitev na ničlo) in nazadnje na določitev škode.

48. Z vidika te ponovne preučitve je Svet potrdil obstoj dampinga, ki je povzročil škodo industriji Skupnosti, zaradi uvoza iz Egipta, Indije in Pakistana. Vendar je ugotovil manjši damping in zmanjšal stopnjo protidampinških dajatev, uvedenih s sporno uredbo, za uvoz iz Indije.(25) Svet se je poleg tega odločil, da začasno opusti izvajanje protidampinških ukrepov.(26)

49. Svet je nato na podlagi člena 2 Uredbe št. 1515/2001 menil, da je primerno ponovno preučiti ukrepe v zvezi z uvozom iz Egipta in Pakistana (ki se niso izpodbijali pred DSB) ter sprejel Uredbo (ES) št. 160/2002(27).

50. Člen 1 te uredbe določa, da se začasno opusti uporaba protidampinških dajatev, uvedenih s sporno uredbo, za uvoz iz Egipta in da te dajatve prenehajo veljati 28. februarja 2002.(28)

51. Člen 2 navedene uredbe zaključuje postopek o uvozu iz Pakistana, ker je nov izračun pokazal, da ne obstaja noben damping pri izvozu zadevnega izdelka s strani nobene od pakistanskih družb.

52. Ob upoštevanju razveljavitve ukrepov v zvezi z uvozom iz Pakistana in prenehanju veljavnosti ukrepov v zvezi z uvozom iz Egipta je Svet ponovno analiziral sklepe v zvezi z uvozom iz Indije. Po tej ponovni preučitvi, ki je temeljila na členu 11(3) osnovne uredbe(29), je Svet sprejel Uredbo (ES) št. 696/2002(30), s katero je potrdil dokončno protidampinško dajatev, uvedeno za indijski uvoz, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 1644/2001.

II – Spor o glavni stvari in postopek v njej

53. Z dopisom z dne 10. junija 2002 je Ikea Wholesale Ltd (v nadaljevanju: Ikea ali tožena stranka) od Commissioners of Customs and Excise (v nadaljevanju: Commissioners) zahtevala povračilo protidampinških dajatev, plačanih na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije in Pakistana. Ikea zahteva povračilo 230.301,74 GBP za dajatve, pobrane na uvoz iz Pakistana v obdobju med marcem 2000 in januarjem 2002, in 69.902,29 GBP za del dajatev, pobranih na uvoz iz Indije v obdobju med marcem 2000 in avgustom 2001.

54. Ta zahtevek za povračilo je bil vložen na podlagi členov 236 in 239 Carinskega zakonika Skupnosti.(31) Ikea se je v utemeljitev zahtevka sklicevala na nezakonitost sporne uredbe in predvsem preverjanj, ki so jih opravili organi Skupnosti za izračun teh dajatev. Tožena stranka se je oprla predvsem na ugotovitve v poročilih DSB.

55. Commissioners so zavrnili ta zahtevek in potrdili to odločitev ob zaključku formalnega postopka upravnega pregleda, ko so ugotovili, prvič, da sporna uredba nalaga dokončno protidampinško dajatev na ta uvoz v zadevnem obdobju, in drugič, da uredbi št. 1644/2001 in 160/2002 ne določata nobenega retroaktivnega povračila že pobranih dajatev.

56. Ikea je nato vložila pritožbo zoper to odločbo pri VAT and Duties Tribunal (London). To sodišče je z odločbo z dne 8. septembra 2003 zavrnilo pritožbo predvsem, ker so zadevne uredbe za toženo stranko postale pravnomočne, ker Ikea ni vložila ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES.

57. Ikea je 31. oktobra 2003 vložila pritožbo zoper to sodbo pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division. Trdila je, prvič, da je zadevne uredbe niso zadevale neposredno in posamično v smislu člena 230 ES. Drugič, tožena stranka je sklepala, da te uredbe niso zakonite.

58. To sodišče je razveljavilo sodbo VAT and Duties Tribunal, ker je ugotovilo, da Ikea nima statusa, da bi lahko neposredno vložila ničnostno tožbo pri sodišču Skupnosti na podlagi člena 230 ES, ker je niti sporna uredba niti uredbi št. 1644/2001 in 160/2002 ne zadevajo neposredno in posamično. V teh okoliščinah je sklepalo, da lahko tožeča stranka izpodbija te uredbe s tožbo, vloženo zoper zavrnitev povračila dajatev, in da mora Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s presojo veljavnosti zadevnih uredb.

III – Predlog za sprejetje predhodne odločbe

59. Ker je dvomilo o veljavnosti sporne uredbe in tudi uredb št. 1644/2001, 160/2002 in 696/2002 (v nadaljevanju: naknadne uredbe), je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division, odločilo prekiniti odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali ob upoštevanju ugotovitev ugotovitvenega sveta Organa za reševanje sporov (DSB) Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v poročilu z dne 30. oktobra 2000, odstavek 7.2(g) in (h), WT/DS1412/R, in Pritožbenega organa DSB WTO v odločitvi z dne 1. marca 2002, odstavka 86 in 87, WT/DS1141/AB/R, Uredba Sveta (ES) št. 2398/97 z dne 28. novembra 1997 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana [...] v celoti ali delno ni združljiva s pravom Skupnosti, ker:

a) je uporabila napačno metodologijo pri določanju zneskov za prodajne, upravne in splošne stroške in dobiček, ki je v nasprotju s členom 2(6)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti d[a]mpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, kot je bila spremenjena, in členom 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma;

b) je s prakso nastavitve na ničlo uporabila napačno metodo pri določanju obstoja stopenj dampinga pri primerjavi normalne vrednosti z izvozno ceno, v nasprotju s členom 2(11) Uredbe št. 384/96 in členom 2.4.2. Protidampinškega sporazuma; in/ali

c) ni ocenila vseh upoštevnih dejavnikov škode, ki vplivajo na stanje industrije Skupnosti, in je napačno določila škodo, ko se je v nasprotju s členom 3(5) Uredbe št. 384/96 in členom 3.4 Protidampinškega sporazuma oprla na dejavnike v zvezi z družbami, ki niso del industrije Skupnosti?

2. Ali vse ali katera izmed spodaj navedenih uredb:

a) Uredba Sveta (ES) št. 1644/2001 o spremembi Uredbe (ES) št. 2398/97 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana ter ki odlaga njeno uporabo za uvoz s poreklom iz Indije;

b) Uredba Sveta (ES) št. 160/2002 o spremembi Uredbe (ES) št. 2398/97 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana ter ustavitvi postopka za uvoz s poreklom iz Pakistana, in/ali

c) Uredba Sveta (ES) št. 696/2002 o potrditvi dokončne protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije z Uredbo (ES) št. 2398/97, kot je bila spremenjena in odložena z Uredbo Sveta (ES) št. 1644/2001;

ni združljiva s pravom Skupnosti (vključno s členi 1, 7(1) in 9(4) Uredbe št. 384/96, v povezavi s členi 1, 7.1 in 9 Protidampinškega sporazuma), ker (i) so bile sprejete na podlagi ponovne ocenitve informacij, zbranih v začetnem obdobju preiskave, ki je pokazala, da v tem obdobju ni bilo dampinga ali nižjih stopenj dampinga; vendar pa (ii) zgoraj navedene uredbe ne predvidevajo vračila zneskov, ki so bili že plačani v skladu z Uredbo št. 2398/97?

3. Ali Uredbe št. 16[4]4/2001, 160/2002 in 696/2002 prav tako niso združljive s členoma 7(2) in 9(4) Uredbe št. 384/96 in načelom sorazmernosti, ker za obdobje pred njihovo uveljavitvijo, dopuščajo stopnjo protidampinške dajatve, ki ni strogo sorazmerna z vrednostjo dampinga ali škode, ki ju ima namen preprečiti?

4. Ali se odgovori na zgornja vprašanja razlikujejo za izvoz iz Indije in iz Pakistana, ob upoštevanju:

a) postopkov pred DSB WTO, in/ali

b) ugotovitev Komisije v uredbah št. 16[4]4/2001, 160/2002 in 696/2002?

5. Ob upoštevanju odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja:

a) ali mora nacionalni carinski organ vrniti vse protidampinške dajatve ali del teh, ki jih je pobral v skladu z Uredbo št. 2398/97; in

b) če jih mora, komu in pod kakšnimi pogoji jih mora vrniti?“

IV – Predmet vprašanj za predhodno odločanje

60. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem predlaga Sodišču, naj presodi veljavnost sporne uredbe. Prvič, gre za vprašanje, ali so priporočila in sklepi, ki jih je DSB oblikoval v poročilih o uvozu posteljnega perila, lahko zavezujoči za Sodišče pri njegovi presoji veljavnosti navedene uredbe z vidika prava Skupnosti in, drugič, gre za presojo veljavnosti analize, ki so jo opravili organi Skupnosti v okviru preučitve zadevnih dokončnih protidampinških dajatev.

61. Predložitveno sodišče z drugim in s tretjim vprašanjem sprašuje Sodišče o veljavnosti naknadnih uredb. Gre za vprašanje, ali te uredbe, ki ne določajo povračila protidampinških dajatev, pobranih na podlagi sporne uredbe, niso v nasprotju z osnovno uredbo (ob upoštevanju Protidampinškega sporazuma) in predvsem z načelom sorazmernosti.

62. V tem okviru predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali so odgovori na prejšnja vprašanja drugačni, če je blago uvoženo iz Indije ali Pakistana.

63. Nazadnje s petim vprašanjem predlaga Sodišču, naj po potrebi navede načine morebitnega povračila dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe.

64. Vprašanja bom preučil v zgoraj predstavljenem vrstnem redu.

V – Veljavnost sporne uredbe

65. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje Sodišče, ali je treba sporno uredbo razglasiti za nezdružljivo z osnovno uredbo, ker je DSB ugotovil nezdružljivost sporne uredbe s Protidampinškim sporazumom.

66. Vprašanje se namreč postavlja, ker je – naj spomnim – cilj osnovne uredbe glede na uvodno izjavo 5 prenesti v pravo Skupnosti pravila Protidampinškega sporazuma, da se zagotovi njihovo primerno in transparentno izvajanje.

67. Med temi pravili so predvsem pravila o določanju dampinga in škode. Tako so metode izračuna, navedene v členih 2.2.2(ii) in 2.4.2 Protidampinškega sporazuma, ter elementi, ki omogočajo določitev škode, navedeni v členu 3.4 navedenega sporazuma, skoraj dobesedno povzeti v osnovni uredbi.

68. Sodišče je v sodbi z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu(32) presodilo, da je Skupnost s sprejetjem osnovne uredbe hotela izpolniti svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz Protidampinškega sporazuma. V zvezi s tem je ugotovila, da so organi Skupnosti s členom 2(11) te uredbe hoteli izpolniti posebne obveznosti, ki jih vsebuje člen 2.4.2 navedenega sporazuma.(33)

69. V teh okoliščinah je Sodišče v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu(34), presodilo, da je pristojno za nadzor nad zakonitostjo uredbe Sveta, ki nalaga dokončne protidampinške dajatve na podlagi osnovne uredbe – kot sporna uredba – ne samo z vidika prava Skupnosti, ampak tudi z vidika Protidampinškega sporazuma.

70. Po mojem mnenju ta ugotovitev velja tudi za ta primer. Skupnost je namreč s členoma 2(6)(a) in 3(5) osnovne uredbe hotela izpolniti posebne obveznosti, ki jih vsebujeta člena 2.2.2(ii) in 3.4 Protidampinškega sporazuma.

71. V teh okoliščinah in na podlagi zgoraj navedene sodne prakse mislim, da je treba veljavnost sporne uredbe presojati ne samo z vidika veljavnih določb osnovne uredbe, ampak tudi z vidika ustreznih pravil Protidampinškega sporazuma.

72. Poleg tega je treba opozoriti, da ni nobene pomembne razlike v formulaciji med upoštevnimi določbami osnovne uredbe in ustreznimi pravili v Protidampinškem sporazumu.

73. Razlog za to zadevo je v resnici dejstvo, da je DSB razlagal upoštevna pravila Protidampinškega sporazuma drugače, kot so institucije Skupnosti razlagale ustrezne določbe osnovne uredbe pri sprejemanju sporne uredbe.

74. V teh okoliščinah je treba vedeti, ali je razlaga upoštevnih pravil Protidampinškega sporazuma s strani DSB lahko zavezujoča za Sodišče pri razlagi ustreznih določb osnovne uredbe in posledično pri preverjanju zakonitosti sporne uredbe z vidika tega sporazuma.

75. Povedano drugače, ali Skupnost pri prenosu določb Protidampinškega sporazuma v pravo Skupnosti zavezujejo razlage DSB?

76. Preden bom preučil veljavnost sporne uredbe, je torej treba odločiti o tem, ali priporočila in sklepi DSB, s katerimi ta razlaga določbe Protidampinškega sporazuma, v obravnavanem primeru lahko zavezujejo Sodišče.

A – Učinek priporočil in sklepov DSB pri presoji veljavnosti sporne uredbe

77. Strinjam se s Svetom in Komisijo, da razlage Protidampinškega sporazuma, ki jih je DSB sprejel v poročilih o uvozu posteljnega perila, ne morejo zavezovati Sodišča pri presoji veljavnosti sporne uredbe.

78. Če bi bile namreč take razlage zavezujoče, bi neizogibno določale, kako naj bi Sodišče razlagalo ustrezna pravila prava Skupnosti.

79. Taka rešitev pa bi ogrozila avtonomijo pravnega reda Skupnosti pri uresničevanju njegovih ciljev.

80. Mednarodna pogodba se mora namreč razlagati ne samo glede na besedilo, ampak tudi z vidika ciljev. Člen 31(1) Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969(35) v zvezi s tem določa, da se „pogodba razlaga v dobri veri, v skladu z običajnim pomenom, ki se pripisuje [njenim] izrazom […] v njihovem kontekstu in z vidika njihovega predmeta in cilja“(36).

81. Tako istovetnost besedila določb Protidampinškega sporazuma in ustreznih določb Skupnosti po mojem mnenju ne pomeni, da se morajo nujno razlagati enako.

82. Razlage DSB so namreč odvisne od narave in ciljev WTO. Ti pa se močno razlikujejo od ciljev prava Skupnosti.

83. Čeprav Pogodba o ustanovitvi WTO vsebuje vrsto zavezujočih pravil za pogodbenice(37), je predvsem forum, znotraj katerega se članice pogajajo o svojih mnogostranskih trgovinskih odnosih.

84. Cilj mednarodnega trgovinskega sistema ni oblikovanje skupnosti prava niti enotnega trga, podobnega trgu, ki se razvija znotraj Evropske skupnosti.(38) Ta cilj je skromnejši, saj je sistem skupni institucionalni okvir, znotraj katerega se pogodbenice pogajajo „s sklenitvijo vzajemnih in medsebojno koristnih dogovorov“(39) o pravicah in obveznostih, predvsem da bi zmanjšale ovire pri trgovini in odpravile diskriminacijsko obravnavanje v mednarodnih trgovinskih odnosih(40).

85. Pri uresničevanju teh ciljev se določbe sporazumov STO razlagajo v skladu s pristopi in z metodami, ki se razlikujejo od tistih, ki jim lahko daje prednost sodišče Skupnosti.

86. Tako je treba v skladu s členom 3(2) Dogovora te določbe pojasnjevati „v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega javnega prava“(41). Poleg tega so za uradne razlage teh sporazumov pristojni politični organi WTO, in sicer ministrska konferenca(42) in generalni svet WTO(43).

87. V teh okoliščinah ob upoštevanju narave in ciljev WTO in Skupnosti sklepam, da bi priznavanje, da lahko Sodišče zavezujejo razlage DSB, ogrožalo avtonomijo pravnega reda Skupnosti.

88. Priznavanje nasprotnega pa bi tudi postavljalo pod vprašaj izključno sodno pristojnost, ki jo ima sodišče Skupnosti na podlagi člena 220 ES pri razlagi pravnih pravil Skupnosti.

89. Res je, da je Sodišče v mnenju 1/91(44) priznalo, da „kadar mednarodni sporazum predvideva lasten sodni sistem, ki vključuje sodišče, pristojno za reševanje sporov med pogodbenicami tega sporazuma in posledično za razlago njegovih določb, odločitve tega sodišča zavezujejo institucije Skupnosti, vključno s Sodiščem“(45). Sodišče je tudi presodilo, da je „mednarodni sporazum, ki predvideva tak sodni sistem, praviloma združljiv s pravom Skupnosti [ter da] pristojnost Skupnosti na področju mednarodnih odnosov in njena sposobnost za sklepanje mednarodnih sporazumov nujno obsegata možnost, da se podredi odločitvam sodišča, ustanovljenega ali imenovanega na podlagi takih sporazumov, kar zadeva razlago in izvajanje njihovih določb“.(46)

90. Vendar je Sodišče v tem mnenju ugotovilo, da je bil učinek zadevnega sporazuma, da so bila v pravni red Skupnosti vnesena obsežna pravna pravila vzporedno s skupino pravil Skupnosti z enakim besedilom.(47) Tako je ugotovilo, da je cilj zadevnega sporazuma „[narekoval] ne samo razlago pravil samega sporazuma, ampak tudi razlago ustreznih pravil v pravu Skupnosti“.(48)

91. Sodišče je zato sklepalo, da „ker pogojuje prihodnjo razlago pravil Skupnosti na področju prostega pretoka in konkurence, [je] sodni sistem, predviden s sporazumom, vpliva[l] na člen 164 Pogodbe ES [sedaj člen 220 ES] in predvsem na same temelje Skupnosti“.(49)

92. V teh okoliščinah in čeprav vzporednost pravil Protidampinškega sporazuma in prava Skupnosti ni tako obsežna, kot Sodišče poudarja v tem mnenju, ugotavljam, da ugotovitve sodišča Skupnosti a fortiori veljajo za mehanizem reševanja sporov, vzpostavljen s sporazumi WTO.

93. Kljub precejšnjemu izboljšanju, ki je spremljalo prehod z GATT na WTO(50) – predvsem izboljšanja za krepitev mehanizma reševanja sporov –, ta mehanizem po mojem mnenju ne predvideva ustanovitve sodnega organa.

94. Tako so v skladu s členom 19 Dogovora poročila, ki jih pripravijo ugotovitveni sveti in pritožbeni organi, samo priporočila.(51) Sklepi po mojem mnenju niso zavezujoči sodni akti niti po obliki niti po vsebini. Te sklepe namreč sprejme generalni svet WTO, ki je, čeprav odloča kot organ za reševanje sporov, še vedno politični organ.

95. Poleg tega Dogovor, čeprav obstaja sklep DSB, daje pomembno vlogo pogajanju med strankami v sporu.

96. Kot sem navedel, je namen tega dogovora predvsem zagotoviti „pozitivno rešitev spora“.(52) Tako se pogodbenice kljub svoji obveznosti „takojšnje[ga]“ ravnanja v skladu s priporočili in sklepi DSB(53) lahko dogovorijo o razumnem roku za umik spornega akta. V nasprotnem primeru se navedene stranke lahko pogajajo o „začasnih ukrepih“(54), kot so „medsebojno sprejemljive“ kompenzacije ali prekinitev koncesij in drugih obveznosti(55). Kljub nadzoru DSB nad izvajanjem sprejetih priporočil in sklepov(56) nič v besedilu Dogovora ne izključuje možnosti, da lahko ti ukrepi, ki so praviloma začasno dogovorjeni, trajajo.

97. Zaradi pomembne vloge, ki jo pogajanju daje Dogovor, je Sodišče stalno presojalo, da bi se „s tem, ko bi sodnim organom naložili obveznost, da zavrnejo izvajanje pravil nacionalnega prava, ki bi bila nezdružljiva s sporazumi WTO, oslabil položaj zakonodajnih ali izvršilnih organov pri iskanju medsebojno zadovoljive rešitve spora, ki bi bila v skladu s pravili WTO“.(57)

98. Glede na zgornje ugotovitve torej menim, da Sodišča pri presoji veljavnosti sporne uredbe ne morejo zavezovati razlage, ki jih je DSB predstavil v poročilih o uvozu posteljnega perila.

B – Veljavnost sporne uredbe z vidika osnovne uredbe in Protidampinškega sporazuma

99. Predložitveno sodišče želi s temi vprašanji izvedeti, ali so organi Skupnosti ravnali v nasprotju z veljavnimi določbami osnovne uredbe in Protidampinškega sporazuma: prvič, ko so določali računsko določeno normalno vrednost izdelka, drugič, ko so uporabili metodo „nastavitev na ničlo“ pri določitvi skupne stopnje dampinga, in tretjič, ko so ocenili obstoj in obseg škode, povzročene industriji Skupnosti.

100. Zdi se mi potrebno, da najprej predstavim dve ugotovitvi.

101. Prva se nanaša na obseg nadzora, ki ga sodišče Skupnosti izvaja v okviru uvedbe protidampinških ukrepov s strani Sveta.

102. Treba je opozoriti, da imajo institucije Skupnosti na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučevati.(58)

103. Ta pravica pokriva ne samo sprejetje osnovne uredbe – v mejah, določenih s Protidampinškim sporazumom –, ampak tudi konkretne protidampinške ukrepe, sprejete na podlagi te uredbe.(59)

104. Sodišče je tako večkrat razsodilo, da izbira med različnimi metodami izračuna stopnje dampinga, navedenimi v osnovni uredbi, in ocenitev normalne vrednosti izdelka(60) ali tudi določanje škode(61) zahtevajo presojo zapletenih gospodarskih razmer.

105. Sodni nadzor take presoje mora biti tako na podlagi ustaljene sodne prakse omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, na odsotnost očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali odsotnost zlorabe pooblastil.(62) Nasprotno pa sodišče Skupnosti ne sme s svojo presojo nadomestiti presoje institucij, ki so pristojne za to izbiro.

106. Poleg tega se mora ta nadzor nanašati samo na elemente, ki jih imajo institucije na voljo ob sprejemanju sporne uredbe.(63)

107. Druga ugotovitev se nanaša na obseg obveznosti obrazložitve, naložene institucijam Skupnosti na podlagi člena 253 ES, ko sprejemajo protidampinške ukrepe.

108. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora obrazložitev, kot zahteva člen 253 ES, na jasen in nedvoumen način podati sklepanje organa Skupnosti, ki je sporni akt izdal, tako da se zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa, da lahko uveljavljajo svoje pravice, in da lahko Sodišče opravi nadzor. Kot ugotavlja to sodišče, vseeno ni mogoče zahtevati, da so v obrazložitvi natančno navedeni vsi upoštevani dejanski in pravni elementi. Obseg obveznosti obrazložitve se mora namreč presojati glede na okoliščine in postopek, v okviru katerih je bila izpodbijana uredba sprejeta, in tudi glede na vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.(64)

109. V zvezi s tem je Sodišče glede uredbe o uvedbi dokončne protidampinške dajatve ugotovilo, da organi Skupnosti niso dolžni natančneje navesti vseh podrobnosti svoje utemeljitve, če zainteresirana podjetja med upravnim postopkom ne vložijo nobenega ugovora zoper to utemeljitev.(65)

110. Sedaj, ko sem predstavil te podatke, je treba preveriti, ali so ti organi za uvedbo zadevnih protidampinških dajatev storili očitno napako pri presoji, prvič, ko so določali računsko določeno normalno vrednost izdelka, drugič, ko so uporabili prakso „nastavitev na ničlo“ pri ugotavljanju skupne stopnje dampinga, in tretjič, ko so ocenjevali obstoj in obseg škode, povzročene industriji Skupnosti.

1. Izračun računsko določene normalne vrednosti izdelka

111. Predložitveno sodišče najprej sprašuje Sodišče o združljivosti metode, ki so jo uporabile institucije Skupnosti pri računskem določanju normalne vrednosti izdelkov, ki jih izvažajo indijske in pakistanske družbe, s členom 2(6)(a) osnovne uredbe in členom 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma.

112. Naj spomnim, da se v skladu s členom 1(2) osnovne uredbe „izdelek šteje kot d[a]mpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenem za državo izvoznico“(66). Določanje dampinga torej zahteva primerjavo med izvozno ceno izdelka, ki je predmet preiskave, in normalno ceno podobnega izdelka na domačem trgu države porekla.(67)

113. Določanje normalne vrednosti podobnega izdelka je torej bistveni korak, ki organom, pristojnim za izvedbo preiskave, omogoča ugotovitev obstoja morebitnega dampinga.

114. V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, osnovne uredbe normalna vrednost podobnega izdelka „običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici“(68).

115. Če ni ali pa ni dovolj prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja(69), je normalna vrednost tega izdelka „računsko določena“ v skladu s členom 2(3) te uredbe, na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se prišteje razumen znesek za PUS-stroške in dobiček. Na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča je namen te metode določiti prodajno ceno izdelka, kakršna bi bila, če bi se ta izdelek prodajal v državi porekla ali državi izvoznici.(70)

116. Zneski za PUS-stroške in dobiček se določijo po štirih metodah izračuna, ki so navedene v členu 2(6) navedene uredbe.

117. Ti zneski se praviloma določijo na podlagi dejanskih podatkov, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca.

118. Če teh zneskov ni mogoče določiti na tej osnovi, se lahko določijo na osnovi „tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka na notranjem trgu države porekla“ [točka a].

119. Določijo se lahko tudi na osnovi „dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali proizvajalca na notranjem trgu države porekla“ [točka b] ali katere koli druge „razumne metode“ [točka c].

120. Sodišče ugotavlja, da je treba te metode izračuna uporabiti v vrstnem redu, v katerem so naštete, in da se mora vsaka uporabiti tako, da je izračun razumen.(71)

121. V členu 2(6)(a) osnovne uredbe je s skoraj enakimi izrazi povzeta metoda izračuna iz člena 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma(72).

122. Tožeča stranka v stališčih meni, da niti člen 2(6)(a) osnovne uredbe niti člen 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma organom Skupnosti ne omogočata, da za izračun zneskov za PUS-stroške in dobiček upoštevajo podatke o enem samem izvozniku ali proizvajalcu in izključijo prodajo drugih izvoznikov ali proizvajalcev, ki se ni zgodila v običajnem poteku trgovanja.(73)

123. Prvič, treba je preveriti, ali so institucije Skupnosti z vidika zgoraj navedenih določb pri izračunu zneskov za PUS-stroške in dobiček lahko upravičeno upoštevale samo podatke o enem samem izvozniku.

124. Najprej je treba opozoriti, da se je Komisija zaradi velikega števila proizvajalcev in izvoznikov v zadevnih državah porekla odločila za vzorčenje v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe(74). Tako je izdelala vzorec družb za vsako od držav izvoznic.(75)

125. Potem ko so organi Skupnosti ugotovili, da notranje cene, ki se zaračunavajo na trgih porekla, niso ustrezna osnova za določitev normalne vrednosti, so se odločili, da bodo to normalno vrednost računsko določili v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe za vse vrste posteljnega perila, ki ga v Skupnost izvažajo indijske, pakistanske in egiptovske družbe.

126. Ta normalna vrednost se je torej določila tako, da se k proizvodnim stroškom izdelka, ki ga izvaža vsaka družba, doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške ter za dobiček.

127. Glede uvoza iz Indije iz pojasnil, ki so jih predložili organi Skupnosti, izhaja, da se je za samo eno družbo, vključeno v vzorec, štelo, da je imela reprezentativno prodajo podobnega izdelka na notranjem trgu v obdobju preiskave.(76) Ugotovljeno je bilo tudi, da se za te prodaje lahko šteje, da so bile izvedene v običajnem poteku trgovanja, ker so bile donosne.

128. Ista ugotovitev velja za uvoz iz Pakistana.(77)

129. V teh okoliščinah se znesek za PUS-stroške in dobiček, uporabljen za določitev računsko določene normalne vrednosti podobnega izdelka v Indiji in Pakistanu, ujema z zneskom za nastale PUS-stroške in ustvarjeni dobiček ene indijske družbe in ene pakistanske družbe.

130. Ikea v stališčih trdi, da iz povsem jezikovne razlage določb člena 2(6)(a) osnovne uredbe in člena 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma izhaja, da ta člena jasno prepovedujeta uporabo podatkov o samo enem izvozniku.(78)

131. V nasprotju s tožečo stranko ne mislim, da taka analiza v obravnavanem primeru temelji na očitni napaki pri presoji.

132. Mislim namreč, da uporaba množine v členu 2(6)(a) osnovne uredbe v izrazu „druge izvoznike ali proizvajalce“ ne dovoljuje izključitve upoštevanja podatkov o samo enem podjetju. Ta ugotovitev toliko bolj velja, če bi bilo to podjetje edino med podjetji, ki so predmet preiskave, ki na notranjem trgu države porekla opravlja reprezentativne prodaje podobnega izdelka v obdobju preiskave.

133. Glede uporabe pojma „tehtano povprečje“ v tej določbi sklepam kot Svet, da se lahko uporablja tudi za tehtano povprečje transakcij enega samega proizvajalca ali izvoznika.(79) Tako je bilo v tej zadevi.(80)

134. V teh okoliščinah menim, da kadar je samo ena družba – kot v obravnavanem primeru – opravljala reprezentativne prodaje podobnega izdelka v zadevni državi porekla, organi Skupnosti v okviru diskrecijske pravice lahko upoštevajo samo podatke o tej družbi.

135. Drugič, treba je preveriti, ali je izključitev prodaje drugih izvoznikov ali proizvajalcev, ki se ne opravijo v običajnem poteku trgovanja, iz določitve stopnje dobička primerna metoda za računsko določanje normalne vrednosti.

136. V tej zadevi so organi Skupnosti ugotovili, da prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu, opravljena po nižji ceni od proizvodnih stroškov, ni bila opravljena v običajnem poteku trgovanja in zato ne more biti primerna osnova za določitev normalne vrednosti.

137. V nasprotju z ugotovitvami tožeče stranke(81) mislim, da metoda izračuna, ki so jo institucije Skupnosti uporabile v okviru zadevne preiskave, ni v nasprotju niti z besedilom niti z namenom člena 2(6)(a) osnovne uredbe in člena 2.2.2 Protidampinškega sporazuma.

138. Na eni strani je taka metoda v skladu z načelom, določenim z osnovno uredbo in Protidampinškim sporazumom, da mora normalna vrednost načeloma temeljiti na podatkih o prodaji v običajnem poteku trgovanja. To načelo po mojem mnenju jasno izhaja iz členov 1(2) in 2(1) osnovne uredbe(82) ter člena 2.1 Protidampinškega sporazuma.

139. Tudi če mora biti normalna vrednost računsko določena, člen 2(6) navedene uredbe in člen 2.2.2 Protidampinškega sporazuma izrecno določata, da zneski za PUS-stroške in dobiček temeljijo na dejanskih podatkih o proizvodnji in prodaji podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja.

140. Sodišče je poleg tega to načelo priznalo v sodbi z dne 13. februarja 1992 v zadevi Goldstar proti Svetu(83). Sodišče Skupnosti je v tej zadevi presodilo, da pojem običajnega poteka trgovanja „izključuje pri določitvi normalne vrednosti situacije, v katerih se prodaja na notranjem trgu ne sklepa v pogojih običajnega trgovanja, zlasti kadar se izdelek proda po nižji ceni od proizvodnih stroškov […]“(84)

141. Na drugi strani v skladu s členom 2(6)(a) osnovne uredbe in členom 2.2.2(ii) Protidampinškega sporazuma izključitev prodaje, ki ni bila opravljena v običajnem poteku trgovanja, ni izrecno prepovedana. Te določbe namreč navajajo samo, da se upošteva samo prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države porekla.

142. V teh okoliščinah se po mojem mnenju institucije Skupnosti niso nepravilno odločile, da iz izračuna računsko določene normalne vrednosti izdelka izključijo prodajo izvoznikov in proizvajalcev, ki ni bila sklenjena v pogojih običajnega trgovanja.(85)

143. Ob upoštevanju navedenega menim, da je bila računsko določena normalna vrednost podobnega izdelka za uvoz iz Indije in Pakistana pravilno določena.

2. Določitev stopnje dampinga

144. Predložitveno sodišče želi nato izvedeti, ali je metoda „nastavitev na ničlo“, uporabljena za določitev skupne stopnje dampinga, kot je bila uporabljena v okviru zadevne protidampinške preiskave, združljiva s členom 2(11) osnovne uredbe in členom 2.4.2 Protidampinškega sporazuma.

145. Naj spomnim, da je v skladu s členom 2(12) osnovne uredbe stopnja dampinga „znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno“. To stopnjo torej določijo organi, zadolženi za preiskavo, tako da „[pravično]“(86) primerjajo normalno vrednost podobnega izdelka z izvozno ceno, ki se zaračunava v Skupnosti.

146. V skladu s členom 2(11) te uredbe obstajajo tri metode primerjave. Prvi dve sta tako imenovani „simetrični“ in omogočata primerjavo tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Skupnost ali posameznih normalnih vrednosti s posameznimi izvoznimi cenami pri izvozu v Skupnost od transakcije do transakcije.

147. Vendar se lahko uporabi tretja metoda izračuna, imenovana „asimetrična“, če obstaja vzorec izvoznih cen, ki se bistveno razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih (takrat govorimo o „selektivnem dampingu“ ali „ciljnem dampingu“), in če simetrične metode ne bi pokazale celotnega obsega dampinga, ki se izvaja.(87) V teh okoliščinah je mogoče določiti stopnjo dampinga tako, da se normalno vrednost, ugotovljeno na osnovi tehtanega povprečja, primerja s cenami vseh posameznih izvoznih transakcij v Skupnost.

148. Člen 2.4 Protidampinškega sporazuma tudi zahteva, da je primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno „pravična“. Poleg tega je v členu 2.4.2 tega sporazuma natančneje določeno, da se za prvo simetrično metodo opravi primerjava tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh „primerljivih“ izvoznih transakcij.(88)

149. V obravnavanem primeru izhaja iz uvodne izjave 46 začasne uredbe, da se stopnja dampinga na splošno izračuna tako, da se primerja tehtana povprečna normalna vrednost po tipu izdelka s tehtano povprečno izvozno ceno po tipu izdelka. Ta metoda izračuna je bila potrjena v uvodni izjavi 29 sporne uredbe.

150. Vendar je iz spisa razvidno, da so organi Skupnosti pri izračunu skupne stopnje dampinga uporabili metodo „nastavitev na ničlo“ negativnih stopenj dampinga.(89)

151. Čeprav obžalujem, da začasna in sporna uredba ne vsebujeta nobenega pojasnila o tej metodi(90), se zdi, da je bila to takrat stalna praksa. Poleg tega ni nobena stranka med upravnim postopkom podala posebnega ugovora, zaradi katerega bi lahko eventualno bila potrebna podrobnejša obrazložitev izračuna skupne stopnje dampinga(91).

152. Ob upoštevanju elementov, ki sta jih predložila Svet in Komisija, lahko to metodo, kot je bila uporabljena v tem sporu, na kratko opišem, kot sledi. Organi Skupnosti so najprej določili, da izdelek, ki je predmet preiskave – bombažno posteljno perilo –, zajema določeno število različnih modelov ali vrst. Za vsakega od teh modelov so izračunali tehtano povprečno normalno vrednost in tudi tehtano povprečno izvozno ceno ter ju nato primerjali za vsak model. Pri nekaterih modelih je bila normalna vrednost višja od izvozne cene, zato je bil damping ugotovljen („pozitivna“ stopnja dampinga). Pri drugih je bila normalna cena nižja od izvozne cene, zato ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za damping, institucije pa so ugotovile „negativno“ stopnjo dampinga.(92) Organi Skupnosti so nato sešteli znesek dampinga za vse modele, za katere je bila ugotovljena stopnja dampinga, da bi izračunali skupni znesek dampinga za izdelek, ki je bil predmet preiskave. Za vse modele, za katere damping ni bil ugotovljen, so institucije nastavile na nič vse negativne stopnje dampinga. Skupni znesek dampinga se je nato izrazil v odstotnem deležu skupne vrednosti vseh izvoznih transakcij za vse modele, naj so bili predmet dampinga ali ne.

153. Tožeča stranka trdi, da taka metoda povzroča „izkrivljanje“ negativnih stopenj dampinga(93). Opozarja tudi, da organi Skupnosti sedaj priznavajo nezakonitost te prakse, in navaja trenutni postopek, ki ga je Skupnost sprožila proti Združenim državam Amerike pred WTO(94).

154. Zdi se mi, da je metoda „nastavitev na ničlo“ negativnih stopenj dampinga, kot je bila uporabljena v tej zadevi, sporna. Čeprav lahko organi, zadolženi za preiskavo, sami izberejo najustreznejše metode izračuna, morajo namreč te vseeno odražati dejanski obseg dampinga, ki se izvaja.(95)

155. Čeprav je res, da je Sodišče dovolilo uporabo te metode v zgoraj navedeni zadevi Toyo proti Svetu, se je ta zadeva nanašala na primer, ki se razlikuje od primera v sporu o glavni stvari.

156. V tej zadevi je bila stopnja dampinga ugotovljena na podlagi primerjave med tehtano povprečno normalno vrednostjo in izvoznimi cenami, izračunanimi v skladu z metodo po posameznih transakcijah. V tem izračunu so bile izvozne cene, ki so bile višje od normalne vrednosti, „navidezno“ znižane na raven normalne vrednosti. Sodišče je sklepalo, da je ta metoda primerjave po posameznih transakcijah, kot so jo uporabili organi Skupnosti, edina, ki lahko „ovira nekatere ukrepe, s katerimi se damping skriva z zaračunavanjem različnih cen, od katerih so nekatere višje in druge nižje od normalne vrednosti“.(96)

157. Vseeno se mi ne zdi, da se ta analiza lahko prenese na obravnavani primer.

158. Na eni strani tu ne gre za primerjavo po posameznih transakcijah, ampak za primerjavo „tehtanih povprečij“.

159. Na drugi strani se je ta metoda uporabila za modele posteljnega perila, za katere je bila ugotovljena negativna stopnja dampinga, čeprav so organi Skupnosti izračunali stopnjo dampinga za celoten izdelek(97).

160. Menim, da v obravnavanem primeru to ni bila ustrezna metoda izračuna skupne stopnje dampinga.

161. Zdi se mi namreč, da bi morala stopnja dampinga za izdelek, ki je predmet preiskave, če se stopnja dampinga izračuna na osnovi več povprečij, ugotovljenih za posamezne modele, izražati rezultate vseh primerjav, vključno s primerjavami, v katerih so tehtane povprečne izvozne cene višje od tehtane povprečne normalne vrednosti za nekatere modele.

162. Vendar metoda „nastavitev na ničlo“, kot je bila uporabljena v tej zadevi, ne omogoča, da se v celoti in pravilno upoštevajo dejanske cene izvoznih transakcij, ki so bile opravljene v obdobju preiskave nekaterih modelov. Kot sem navedel, so organi, ko so nekatere stopnje nastavili na ničlo, dodelili nično vrednost stopnjam dampinga za modele, katerih stopnja dampinga je bila negativna. Torej so sklepali, da je tehtano povprečje izvozne cene enako tehtanemu povprečju normalne vrednosti, čeprav je bilo dejansko višje.

163. Posledica uporabe te metode sta torej umetna sprememba rezultatov opravljenih primerjav in povečanje stopnje dampinga za celoten izdelek.

164. Učinek „nastavitve na ničlo“ lahko ponazorim z enostavnim primerom, ki temelji na konkretnih številkah (čeprav popolnoma izmišljenih). Ta primer bi lahko zadeval proizvajalca v tretji državi, ki izvaža dva modela posteljnega perila v Skupnost, model A in model B.

Za vsakega od obeh modelov se tehtana povprečna normalna vrednost izračuna na osnovi določenega števila nacionalnih transakcij, tehtana povprečna izvozna cena pa se izračuna na osnovi določenega števila izvoznih transakcij.

Tehtana povprečna normalna vrednost	Tehtana povprečna izvozna cena	Stopnja dampinga	Stopnja dampinga (z uporabo nastavitve na ničlo)
Model A	100	75	+25	+25
Model B	125	150	–25	0
Izdelek (model A + model B)				0	+25

Za model A primerjava tehtane povprečne normalne vrednosti in tehtane povprečne izvozne cene pokaže, da obstaja „pozitivna“ stopnja dampinga v višini 25.(98)

Za model B ista primerjava pokaže, da obstaja „negativna“ stopnja dampinga v višini –25.

Če se skupna stopnja dampinga za ves izdelek izračuna na osnovi stopenj, ugotovljenih za oba modela, se ugotovljena pozitivna stopnja dampinga za model A (+25) izravna z ugotovljeno negativno stopnjo dampinga za model B (–25), tako da ni ugotovljeno, da bi šlo za damping.

Z nastavitvijo na ničlo ugotovljene negativne stopnje dampinga za model B je skupna stopnja dampinga, ugotovljena za ves izdelek, višja (+25).

Ta stopnja, izražena v odstotnem deležu skupne vrednosti vseh izvoznih transakcij za vse modele izdelka, znaša:

25 / 225 x 100 = 11,1 %

Tako je model B, za katerega ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za damping, prav tako kot model A predmet protidampinške dajatve.

165. Uporaba metode „nastavitev na ničlo“ torej lahko izkrivi ne samo obseg stopnje dampinga, ampak lahko za določen model prikaže tudi, da gre za damping, ki ne obstaja.

166. Poleg tega ugotavljam, da mora biti primerjava v skladu s členom 2(10) in (11) osnovne uredbe in členom 2.4 Protidampinškega sporazuma „pravična“. V členu 2.4.2 tega sporazuma je tudi natančneje določeno, da se mora tehtano povprečje normalne vrednosti primerjati s „[tehtanim] povprečjem cen vsehprimerljivih izvoznih transakcij“(99).

167. Vendar organi, zadolženi za preiskavo, s tem ko so nastavili negativne stopnje dampinga, ugotovljene za nekatere modele, na ničlo, niso ugotovili stopnje dampinga za ves izdelek na osnovi primerjave med tehtanim povprečjem normalne vrednosti in tehtanim povprečjem cen vseh primerljivih izvoznih transakcij, torej vseh transakcij za vse modele izdelka, ki je predmet preiskave. Taka primerjava se mi poleg tega ne zdi „pravična“ v smislu zgoraj navedenih določb.

168. Svet v stališčih(100) trdi, da je uporaba „nastavitve na ničlo“ po posameznih modelih organom Skupnosti omogočila, da so pravilno obravnavali primere, ko so izvozniki usmerili damping na določene vrste ali modele izdelka, ki je predmet preiskave. Če bi bilo tako, menim, da bi morale institucije Skupnosti ta izdelek opredeliti ožje.

169. Poleg tega samo dejstvo, da nekatere transakcije kažejo negativno stopnjo, ne pomeni nujno, da so predmet ciljnega dampinga.

170. V teh okoliščinah se nagibam k mišljenju, da institucije Skupnosti, s tem ko so negativne stopnje dampinga, ugotovljene za določene modele posteljnega perila, nastavile na ničlo, niso pravilno določile stopnje dampinga za bombažno posteljno perilo s poreklom iz Indije, Egipta in Pakistana.

3. Določanje škode

171. Predložitveno sodišče nazadnje predlaga Sodišču, naj presodi veljavnost sporne uredbe z vidika člena 3(5) osnovne uredbe in člena 3.4 Protidampinškega sporazuma, ker so se v njej pri preučitvi škode upoštevali podatki o proizvajalcih, ki niso zajeti v opredelitvi industrije Skupnosti. Organom Skupnosti se tudi očita, da niso ocenili vseh upoštevnih dejavnikov, ki vplivajo na položaj te industrije.

172. V skladu s členom 1(1) osnovne uredbe ni dovolj, da je izdelek predmet dampinga, da se lahko uvede protidampinška dajatev. Uvoz dampinškega izdelka v Skupnost mora povzročiti tudi škodo ali grožnjo precejšnje škode industriji Skupnosti(101) ali zelo zavirati izgradnjo take industrije(102).

173. V skladu s členom 3(2) te uredbe se mora škoda določiti na zanesljivih dokazih in vključevati objektivno preverjanje predvsem vpliva dampinškega uvoza na industrijo Skupnosti.

174. To preverjanje v skladu s členom 3(5) navedene uredbe obsega oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije Skupnosti(103) in cene v Skupnosti(104).

175. Naj spomnim, da se ta zadnja določba ujema z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 3.4 Protidampinškega sporazuma.(105)

176. Prvič, treba je preučiti, ali so organi Skupnosti storili očitno napako pri presoji, katere posledica je bila napačna ocena škode, s tem ko so upoštevali podatke o družbah, ki niso zajete v opredelitvi industrije Skupnosti.

177. Industrija Skupnosti je bila v tej zadevi opredeljena v smislu člena 4(1) osnovne uredbe kot skupina 35 družb, ki so sodelovale pri preiskavi in predstavljale večji del skupne proizvodnje Skupnosti bombažnega posteljnega perila v obdobju preiskave.(106)

178. V skladu s členom 17(1) te uredbe(107) so se organi Skupnosti odločili sestaviti vzorec 17 proizvajalcev, ki predstavljajo industrijo Skupnosti(108).

179. Iz uvodne izjave 62 začasne uredbe izhaja, da se podatki, potrebni za oceno škode, povzročene industriji Skupnosti, niso analizirali samo na ravni industrije Skupnosti in predvsem na ravni proizvajalcev Skupnosti, zajetih v vzorcu. Pri tej analizi so se uporabili tudi podatki o celotni Skupnosti. Te podatke so posredovali priznani viri iz industrije (predvsem Eurocoton), zadevali pa so gibanje industrije, porabe, uvoza, izvoza in tržnega deleža v Skupnosti.

180. Komisija je lahko na podlagi analize vseh teh podatkov v okviru uvedbe začasne protidampinške dajatve ugotovila, da se vzorec, opažen za celotno Skupnost, ni ponovil na ravni 35 proizvajalcev, ki sestavljajo industrijo Skupnosti. Iz tega je sklepala, da to industrijo sestavljajo samo družbe, ki so obstajale na dan vložitve pritožbe, in torej ni upoštevala položaja podjetij, ki so ustavila proizvodnjo med obdobjem preiskave (torej ko je bila vložena pritožba).(109)

181. Med upravnim postopkom so izvozniki trdili, da se podatki o družbah, ki niso zajete v opredelitvi industrije Skupnosti, ne morejo uporabiti za določitev škode.

182. Svet je po tem ugovoru podrobneje predstavil oceno, ki jo je opravila Komisija. Čeprav priznava, da ocena gospodarskega položaja industrije, ki je bila razlog za pritožbo, običajno temelji na analizi industrije Skupnosti, se mora pri tej oceni po njegovem mnenju upoštevati struktura in narava zadevne industrije.(110)

183. V tej zadevi je bilo na podlagi podatkov o Skupnosti mogoče ugotoviti, da je za industrijo značilna močna konkurenca med velikim številom gospodarskih subjektov. Svet je zato sklepal, da je bil učinek zadevnega uvoza verjetno izginitev gospodarskih subjektov v obdobju preiskave. Torej ni hotel omejiti ocene škode samo na družbe, ki so še vedno delovale ob koncu obdobja preiskave in so sestavljale industrijo Skupnosti.

184. Ne verjamem, da v obravnavanem primeru taka analiza temelji na očitni napaki pri presoji.

185. Res je, da je treba v skladu s členom 3(5) osnovne uredbe oceniti vpliv dampinškega uvoza na industrijo Skupnosti. Vendar iz člena 3(2) te uredbe izhaja, da določanje škode vključuje objektivno preverjanje.

186. Zdi pa se, da industrija Skupnosti, kot je opredeljena, v obravnavanem primeru ni izražala dejanskih razmer na trgu v Skupnosti. Ocena zbranih podatkov namreč dokazuje, da so bile zabeležene smeri razvoja na ravni Skupnosti v nekaterih primerih zelo različne od smeri, ugotovljenih za industrijo Skupnosti.(111)

187. V teh okoliščinah in za čim objektivnejše preverjanje vpliva zadevnega uvoza se mi zdi, da so se organi Skupnosti upravičeno lotili splošne presoje razmer na zadevnem trgu. Popolna analiza podatkov, tudi podatkov o celotni Skupnosti, lahko samo okrepi veljavnost presoje, ki so jo ti organi dolžni opraviti na podlagi člena 3 osnovne uredbe.

188. Poleg tega je iz spisa razvidno, da so se podatki o Skupnosti upoštevali samo v določeni meri.(112) Očitno je namreč, da je ugotovitev o obstoju precejšnje škode temeljila predvsem na vzorcu cen industrije Skupnosti, ki so ga upoštevale družbe, vključene v vzorec. V zvezi s tem je treba opozoriti, da izključitev spornih podatkov v Uredbi št. 1644/2001 ni vplivala na ugotovitev precejšnje škode.(113)

189. V teh okoliščinah ni mogoče kot očitno napačno opredeliti stališče organov Skupnosti, da je bilo treba za preučitev škode, povzročene Skupnosti, upoštevati podatke o celotni proizvodnji Skupnosti.

190. Drugič, treba se je vprašati, ali so organi Skupnosti storili očitno napako pri presoji, ko niso ocenili vseh upoštevanih dejavnikov, ki vplivajo na položaj industrije Skupnosti in so našteti v členu 3(5) osnovne uredbe in členu 3.4 Protidampinškega sporazuma.

191. Da bi ugotovili, ali je industrija Skupnosti utrpela precejšnjo škodo, so organi Skupnosti v obravnavanem primeru upoštevali nekatere dejavnike, naštete v členu 3(5) osnovne uredbe in členu 3.4 Protidampinškega sporazuma. Upoštevali so predvsem kazalce produktivnosti podjetij, kot sta donosnost in zaposlovanje, ter raven cen, prodaje in tržnih deležev (v obsegu in vrednosti).(114)

192. V nasprotju s tem, kar tožeča stranka trdi v svojih stališčih(115), ne mislim, da zgoraj navedene določbe predpisujejo preverjanje vseh naštetih dejavnikov. Zdi se mi namreč, da uporabljeni izrazi jasno dajejo organom Skupnosti diskrecijsko pravico pri preverjanju in oceni teh pokazateljev.

193. Na eni strani te določbe zahtevajo samo, da se preverijo vsi „ustrezn[i]“ gospodarski dejavniki in pokazatelji, „ki vplivajo na stanje industrije [Skupnosti]“(116).

194. Na drugi strani izhaja iz zadnjega stavka člena 3(5) osnovne uredbe in člena 3.4 Protidampinškega sporazuma, da seznam gospodarskih dejavnikov in pokazateljev „ni izčrpen“. V skladu s temi določbami ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni oz. niso odločujoči.

195. Torej se zdi, da je ta seznam samo informativen.

196. Po mojem mnenju morajo organi Skupnosti v skladu s temi določbami preučiti samo dejavnike, ki so lahko pomembni za oceno utrpele škode. Komisija je v obravnavani zadevi podrobno naštela upoštevane dejavnike škode(117) in zdi se, da nobena od zainteresiranih strank ni ugovarjala tej oceni.

197. Preučitev upoštevnosti teh dejavnikov pa je po mojem mnenju del zapletene ekonomske presoje, v okviru katere imajo institucije Skupnosti – naj spomnim – široko diskrecijsko pravico. Organi, zadolženi za preiskavo, so tako lahko sklepali, da so upoštevani elementi že odločilna in zadostna podlaga za razsodbo.

198. Torej je treba ugotoviti, da te institucije, s tem ko so za namene preverjanja vpliva dampinškega uvoza ocenile samo upoštevne dejavnike, ki vplivajo na stanje industrije Skupnosti, niso presegle diskrecijske pravice, ki se jim priznava pri preverjanju zapletenih gospodarskih razmer.

199. V teh okoliščinah in ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba sklepati, da institucije Skupnosti niso storile nobene očitne napake pri presoji, prvič, ko so določile računsko določeno normalno vrednost izdelka, in drugič, ko so ocenjevale obstoj in obseg škode, povzročene industriji Skupnosti.

200. Ta ugotovitev ne velja samo za uvoz iz Indije, ampak tudi za uvoz iz Pakistana.

201. Glede izračuna računsko določene normalne vrednosti podobnega izdelka smo videli, da so organi Skupnosti uporabili enako metodologijo za Indijo in Pakistan.(118).

202. Pri določanju škode so institucije Skupnosti izvedle kumulativno oceno vpliva uvoza iz Indije, Egipta in Pakistana na industrijo Skupnosti.(119) V teh okoliščinah ugotovitve organov Skupnosti po mojem mnenju ne veljajo samo za uvoz iz Indije, ampak tudi za izdelke s poreklom iz Pakistana.

203. Nasprotno pa sklepam, da so ti organi ravnali v nasprotju s členom 2(11) osnovne uredbe in členom 2.4.2 Protidampinškega sporazuma, ko so pri izračunu stopnje dampinga za izdelek, ki je predmet preiskave, uporabili metodo „nastavitev na ničlo“ negativnih stopenj dampinga po posameznih modelih. Nezakonitost te metode izračuna vpliva na veljavnost člena 1 sporne uredbe, ki določa stopnjo dokončne protidampinške dajatve za uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije, Egipta in Pakistana v Skupnost.

204. Iz teh razlogov je treba razveljaviti člen 1 sporne uredbe, ker je Svet za določitev stopnje dampinga za uvoz, ki se obravnava v tem sporu, uporabil metodo „nastavitev na ničlo“ negativnih stopenj dampinga po posameznih modelih.

VI – Veljavnost naknadnih uredb

205. Z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu predlaga Sodišču, naj presodi veljavnost naknadnih uredb z vidika prava Skupnosti. Bistvo teh vprašanj je, ali so te naknadne uredbe, s tem ko ne predvidevajo povračila protidampinških dajatev, pobranih na podlagi sporne uredbe, v nasprotju s členi 1, 7(1) in 9(4) osnovne uredbe (v povezavi s členi 1, 7.1 in 9 Protidampinškega sporazuma) ter načelom sorazmernosti, kot je določeno v členih 7(2) in 9(4) iste uredbe.

206. Medtem ko so v členu 7 osnovne uredbe – naj spomnim – določeni pogoji, v katerih lahko Komisija uvede začasno protidampinško dajatev, so v členu 9 te uredbe določena podrobna pravila uvedbe dokončne dajatve.

207. V skladu s členoma 7(1) in 9(4) navedene uredbe se te dajatve lahko uvedejo samo, če se z začasno ugotovitvijo (začasna dajatev) ali s končno ugotovljenimi dejstvi (dokončna dajatev) ugotovi obstoj dampinga ali posledične škode za industrijo Skupnosti in če je v interesu Skupnosti intervencija za preprečitev take škode.

208. V skladu s členom 7(2) in z zadnjim stavkom člena 9(4) osnovne uredbe znesek teh dajatev ne sme presegati določene stopnje dampinga in bi moral biti nižji od navedene stopnje, če bi že taka manjša dajatev bila zadostna, da odstrani škodo, ki jo ima industrija Skupnosti.

209. Te določbe so v bistvu prenesle izraze členov 7.1, 7.2 in 9.1 Protidampinškega sporazuma

210. Tožeča stranka v stališčih(120) trdi, da je Svet v Uredbi št. 1644/2001 ugotovil obstoj nižje ravni dampinga glede uvoza iz Indije. Trdi tudi, da je Svet v Uredbi št. 160/2002 ugotovil, da pri uvozu iz Pakistana ni šlo za damping. Po njenem mnenju torej pogoji, zahtevani z osnovno uredbo, niso bili izpolnjeni, ko je bila uvedena dokončna protidampinška dajatev v okviru sporne uredbe. Ikea zato sklepa, da bi organi Skupnosti morali dati tem uredbam retroaktivni učinek in predvideti povračilo protidampinških dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe. Ker takega povračila ni, tožeča stranka trdi, da naknadne uredbe kršijo načelo sorazmernosti, ker naj bi industrija Skupnosti uživala veliko večjo zaščito, kot je bilo potrebno.

211. Zato je treba preveriti, ali so organi Skupnosti, ko niso predvideli povračila zneskov, plačanih na podlagi sporne uredbe, ravnali v nasprotju z veljavnimi določbami osnovne uredbe in Protidampinškega sporazuma. V ta namen bom razlikoval med uredbama št. 1644/2001 in 160/2002 ter Uredbo št. 696/2002 , ker so bile sprejete na različnih pravnih podlagah.

A – Veljavnost uredb št. 1644/2001 in 160/2002

212. Uredbi št. 1644/2001 in 160/2002 sta bili sprejeti na podlagi Uredbe št. 1515/2001. Naj spomnim, da ta Skupnosti omogoča, da ukrep, sprejet v okviru osnovne uredbe, uskladi s priporočili in sklepi DSB v zvezi s protidampinškimi ukrepi.

213. Naj spomnim, da Uredba št. 1644/2001 na podlagi priporočil DSB spreminja ugotovitve o uvozu iz Indije v sporni uredbi. Z vidika te ponovne preučitve je Svet ugotovil obstoj manjšega dampinga pri tem uvozu in posledično spremenil stopnjo protidampinške dajatve, uvedene s sporno uredbo.

214. Uredba št. 160/2002 zaključuje postopek v zvezi z uvozom iz Pakistana, ker je nov izračun pokazal, da pri izvozu zadevnega izdelka katere koli pakistanske družbe ne gre za damping.

215. Nobena od teh dveh uredb ne določa povračila protidampinških dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe. Vendar v nasprotju s tožečo stranko ne mislim, da so institucije Skupnosti v obravnavanem primeru morale predvideti tako povračilo.

216. V členu 3 Uredbe št. 1515/2001 je namreč izrecno določeno, da „[v]sak ukrep, sprejet v skladu s to uredbo, velja od datuma začetka njegove veljavnosti in ni podlaga za povračilo dajatev, ki so bile pobrane pred tem datumom, razen kadar je določeno drugače“(121). Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 6 te uredbe, je razlog za to, da priporočila in sklepi DSB veljajo samo za naprej. Dogovor zahteva samo, da zadevna članica priporočila in sklepe izpolni pravočasno ali do izteka razumnega obdobja.(122)

217. Svet je torej moral na podlagi obveznosti, ki jih ima v skladu s Sporazumom o ustanovitvi WTO, samo uskladiti sporno uredbo s sklepi DSB. Torej nikakor ni bil zavezan dati retroaktivnega učinka novemu izračunu protidampinških dajatev na uvoz iz Indije in Pakistana.

B – Veljavnost Uredbe št. 696/2002

218. V nasprotju z uredbama št. 1644/2001 in 160/2002 Uredba št. 696/2002 ni bila sprejeta zaradi spremembe sporne uredbe glede na priporočila in sklepe DSB. Ta uredba samo potrjuje dokončno protidampinško dajatev na uvoz iz Indije, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 1644/2001. Edini namen tega pregleda, ki temelji na členu 11(3) osnovne uredbe, je za prihodnost prilagoditi protidampinške dajatve, uvedene na uvoz posteljnega perila, po razveljavitvi ukrepov v zvezi z uvozom iz Pakistana in izteku ukrepov v zvezi z uvozom iz Egipta.(123) Zato se mi zdi, da Svet nikakor ni bil dolžan, da v okviru tega pregleda predvidi povračilo dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe.

219. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev torej menim, da organi Skupnosti niso ravnali v nasprotju z veljavnimi določbami osnovne uredbe in Protidampinškega sporazuma, ko v naknadnih uredbah niso predvideli povračila protidampinških dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe.

VII – Posledice neveljavnosti sporne uredbe

220. Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu predlaga Sodišču, naj določi podrobna pravila povračila protidampinških dajatev, plačanih na podlagi sporne uredbe.

221. Glede določitve zneska protidampinških dajatev, ki jih je treba vrniti, menim, da je to naloga pristojnih institucij Skupnosti na podlagi člena 233 ES. Te morajo namreč na podlagi ustaljene sodne prakse sprejeti vse potrebne ukrepe za izvršitev sodbe o vprašanju za predhodno odločanje. (124)

222. Ker smo ugotovili neveljavnost člena 1 sporne uredbe, ker uporablja napačno metodo izračuna stopnje dampinga, se mi zdi, da bi morali pristojni organi Skupnosti ponovno pregledati sporno uredbo in na osnovi informacij, zbranih med prvotno preiskavo, ponovno izračunati stopnjo dampinga za uvoz iz Indije, Egipta in Pakistana.

223. Če se ugotovi, da je dejanska stopnja dampinga, na osnovi katere so bile dokončne dajatve plačane, odpravljena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven plačane protidampinške dajatve, bodo morali organi Skupnosti posledično spremeniti stopnjo protidampinške dajatve, uvedene s sporno uredbo, in sporočiti pristojnemu nacionalnemu organu znesek protidampinških dajatev, ki ga je treba vrniti.

224. Glede oseb, ki lahko dobijo povračilo, sklepam, da mora vsak uvoznik, ki je plačal dajatve na podlagi sporne uredbe, imeti možnost vložiti zahtevek za povračilo na podlagi člena 11(8) osnovne uredbe, če se ugotovi, da zadevne protidampinške dajatve v času plačila niso bile zakonsko dolgovane.

225. V členu 11 te uredbe, naslovljenem „Trajanje, pregledi in vračila“, je namreč v odstavku 8 določeno, da „uvoznik lahko zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja d[a]mpinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve“.

226. Zdi se mi, da področje uporabe te določbe ni omejeno samo na primere postopkov pregleda, ki jih Skupnost začne na podlagi člena 11(2) do (7) navedene uredbe. Torej menim, da bi taka določba morala pokrivati tudi primere, v katerih se po sodbi Sodišča, s katero to ugotavlja neveljavnost metode, uporabljene pri izračunu stopnje dampinga, ugotovi, da je bila ta stopnja odpravljena ali zmanjšana na nižjo raven.

VIII – Predlog

227. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev predlagam Sodišču, naj na vprašanja, ki jih je postavilo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division, odgovori:

1. Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 2398/97 z dne 28. novembra 1997 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana ni veljaven, ker je Svet za določitev stopnje dampinga za izdelek, ki je predmet preiskave, uporabil metodo ‚nastavitev na ničlo‘ negativnih stopenj dampinga po posameznih modelih.

2. Pristojni organi Evropske skupnosti morajo sprejeti ukrepe za izvršitev te sodbe o vprašanju za predhodno odločanje.

3. Uvozniki, ki so plačali dajatve na podlagi Uredbe št. 2398/97, morajo imeti možnost, da na podlagi člena 11(8) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, vložijo zahtevek za povračilo teh dajatev.

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – UL L 336, str. 103.

3 – UL 1994, L 336, str. 234.

4 – UL L 336, str. 1.

5 – Glej tudi člen XVI istega sporazuma, ki v odstavku 4 določa, da „[v]saka članica zagotavlja usklajenost svojih zakonov, predpisov in upravnih postopkov s svojimi obveznostmi, kot so določene v priloženih sporazumih“.

6 – Predlog za sprejetje predhodne odločne se sklicuje predvsem na člene 2.2.2(ii), 2.4.2 in 3.4 Protidampinškega sporazuma. Zaradi večje razumljivosti bom vsebino teh določb predstavil med analizo.

7 – V skladu s členom IV(3) Sporazuma o ustanovitvi WTO te funkcije opravlja generalni svet WTO, ki ga sestavljajo predstavniki vseh članic.

8 – Uredba z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti d[a]mpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1, v nadaljevanju: osnovna uredba).

9 – Glej peto uvodno izjavo.

10 – Glej člene 6, 7 in 9 osnovne uredbe. Zaradi lažjega poimenovanja bom Komisijo in Svet pri izpolnjevanju njunih funkcij imenoval skupaj „organi Skupnosti“ ali „institucije Skupnosti“.

11 – Glej člen 14(1) osnovne uredbe.

12 – V skladu s členom 4(1) osnovne uredbe je treba „industrijo Skupnosti“ razumeti kot „vse proizvajalce podobnih izdelkov v Skupnosti ali […] tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež […] celotne proizvodnje teh izdelkov v Skupnosti […]“ Na podlagi člena 5(4) iste uredbe mora skupna proizvodnja podobnega izdelka predstavljati več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka.

13 – V skladu s členom 1(4) osnovne uredbe je treba kot „podobni izdelek“ razumeti izdelek, ki je identičen, ali kak drug izdelek, ki „ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek“, čeprav ni enak v vseh pogledih.

14 – V skladu s členom 1(3) osnovne uredbe je država izvoznica običajno država porekla zadevnega izdelka.

15 – Glej člen 2(12) iste uredbe.

16 – Institucije Skupnosti morajo pred uvedbo protidampinških dajatev uskladiti različne interese in upoštevati ne samo interese izvoznikov in uvoznikov, ki so predmet preiskave, ampak tudi interese industrije Skupnosti, uporabnikov in potrošnikov. Uskladitev teh interesov se izraža v členu 9(4) navedene uredbe, v katerem je določeno, da znesek protidampinške dajatve ne sme preseči tega, kar je potrebno za odstranitev škode, povzročene industriji Skupnosti. Glej v zvezi s tem sodbi Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 v zadevi International Potash Company proti Svetu (T-87/98, Recueil, str. II-3179, točka 42) in z dne 8. julija 2003 v zadevi Euroalliages in drugi proti Komisiji (T-132/01, Recueil, str. II-2359, točka 45).

17 – V skladu s členom 7(2) osnovne uredbe se to načelo uporablja tudi za začasno protidampinško dajatev, ki jo uvede Komisija.

18 – Uredba (ES) št. 1069/97 z dne 12. junija 1997 (UL L 156, str. 11, v nadaljevanju: začasna uredba).

19 – Uredba z dne 28. novembra 1997 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana (UL L 332, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).

20 – To posvetovanje se je zahtevalo na podlagi člena 4 Dogovora, člena XXIII GATT 1994 in člena 17 Protidampinškega sporazuma.

21 – Glej poročilo „Communautés européennes ‑ Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d’Inde“, ki je na voljo na spletni strani STO (http://www.wto.org, pod referenco WT/DS141/R).

22 – Glej poročilo „Communautés européennes ‑ Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d'Inde“, ki je na voljo na spletni strani STO (http://www.wto.org, pod referenco WT/DS141/AB/R).

23 – UL L 201, str. 10.

24 – Uredba o spremembi Uredbe (ES) št. 2398/97 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana in ki odlaga njeno uporabo za uvoz s poreklom iz Indije (UL L 219, str. 1).

25 – Člen 1 Uredbe št. 1644/2001.

26 – Člen 2 iste uredbe.

27 – Uredba z dne 28. januarja 2002 o spremembi Uredbe (ES) št. 2398/97 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Egipta, Indije in Pakistana ter ustavitvi postopka za uvoz s poreklom iz Pakistana (UL L 26, str. 1).

28 – V skladu s členom 1(2) Uredbe št. 160/2002 je protidampinška dajatev, uvedena na uvoz posteljnega perila s poreklom iz Egipta, dejansko nehala veljati 28. februarja 2002, ker Komisija ni prejela nobenega zahtevka za ponovno preučitev v roku, določenem s to uredbo.

29 – Ta določba omogoča organom Skupnosti, da ponovno preučijo potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov, če se to izkaže za upravičeno (na primer če so se okoliščine glede dampinga in škode bistveno spremenile).

30 – Uredba z dne 22. aprila 2002 o potrditvi dokončne protidampinške dajatve, uvedene na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije z Uredbo št. 2398/97, kot je bila spremenjena in odložena z Uredbo št. 1644/2001 (UL L 109, str. 3).

31 – Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1).

32 – C-76/00 P, Recueil, str. I-79.

33 – Točka 56.

34 – C-69/89, Recueil, str. I-2069. Sodišče je v tej sodbi presodilo, da je pristojno za nadzor nad zakonitostjo ravnanja institucij Skupnosti z vidika pravil GATT 1947, če je Skupnost nameravala izvajati posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru WTO. To je ena od dveh izjem od ustaljene sodne prakse, po kateri sporazumi WTO ob upoštevanju njihove narave in sistematike načeloma niso del pravil, z vidika katerih Sodišče preverja zakonitost aktov institucij Skupnosti (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C-149/96, Recueil, str. I-8395, točka 47, in z dne 12. marca 2002 v zadevi Omega Air in drugi, C-27/00 in C-122/00, Recueil, str. I-2569, točka 93, zgoraj navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 53, sodbi Sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Biret International proti Svetu, C-93/02 P, Recueil, str. I-10497, točka 52, in z dne 1. marca 2005 v zadevi Van Parys, C-377/02, ZOdl., str. I-1465, točka 39, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2005 v zadevi Laboratoire du Bain proti Svetu in Komisiji, T-151/00, ZOdl., str. II-23, točka 102). Druga izjema, ki jo je Sodišče izoblikovalo v sodbi z dne 22. junija 1989 v zadevi Fediol proti Komisiji (70/87, Recueil, str. 1781, točke od 19 do 22), se uporablja, kadar se zadevni akt Skupnosti izrecno sklicuje na natančno določene določbe sporazumov WTO (v zvezi s sporazumi WTO glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Portugalska proti Svetu, točka 49, in Biret International proti Svetu, točka 53).

35 – Konvencija je na voljo na spletni strani:

http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/francais/traites/1_1_1969_francais.pdf.

36 – Moj poudarek.

37 – Glej v zvezi s tem člena II(2) in XVI(4) Sporazuma o ustanovitvi WTO.

38 – Glej predvsem sodbo z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend & Loos (26/62, Recueil, str. 1).

39 – Tretji odstavek preambule Sporazuma o ustanovitvi WTO (moj poudarek).

40 – Glej prvo in tretjo uvodno izjavo Sporazuma o ustanovitvi WTO ter preambulo GATT 1994.

41 – Glej tudi člen 17(6)(ii) Protidampinškega sporazuma (moj poudarek).

42 – V skladu s členom IV(1) Sporazuma o ustanovitvi WTO ministrsko konferenco sestavljajo predstavniki vseh članic WTO. Pristojna je za sprejemanje odločitev o vseh zadevah na podlagi katerega koli mnogostranskega trgovinskega sporazuma in določa politične smernice WTO.

43 – V skladu s členom IV(2), (3) in (4) Sporazuma o ustanovitvi WTO generalni svet sestavljajo predstavniki vseh članic WTO. Je organ, ki presoja trgovinske politike in opravlja predvsem funkcije organa za reševanje sporov.

44 – Mnenje z dne 14. decembra 1991 o „osnutku sporazuma med Skupnostjo na eni strani in državami Evropskega združenja za prosto trgovino na drugi strani o oblikovanju Evropskega gospodarskega prostora (Recueil, str. I-6079). To mnenje se je zahtevalo predvsem v zvezi z vprašanjem združljivosti sistema sodnega nadzora, ki naj bi se vzpostavil s sporazumom, s Pogodbo EGS.

45 – Točka 39.

46 – Točka 40.

47 – Točka 42.

48 – Točka 45.

49 – Točka 46.

50 – Za obrazložitev izboljšanj mehanizma WTO za reševanje sporov glej predvsem članke Cottier, T., „Dispute settlement in the World Trade Organization: characteristics and structural implications for the European Union“, Common Market Law Review, 1998, str. 325; Eeckout, P., „The domestic legal status of the WTO agreement: interconnecting legal systems“, Common Market Law Review, 1997, str. 37, in Paemen, H., „The significance of the Uruguay Round“, v Bourgeois J. H. J., Berrod, F., in Gippini Fournier, E., The Uruguay Round Results, European Interuniversity Press, Bruselj, 1995, str. 33 in predvsem str. 39.

51 – Zanimivo je, da je ugotovitveni svet v poročilu, sestavljenem 31. oktobra 2005, „États-Unis – Lois, réglementations et méthode de calcul des marges de dumping (Réduction à zéro)“, ki je na voljo na spletni strani WTO (http://www.wto.org, pod referenco WT/DS294/R), sklepal, da ga ne zavezujejo prejšnja priporočila pritožbenega organa (točka 7.30).

52 – Glej člen 3(7) Dogovora.

53 – Glej člen 21(1).

54 – Glej člen 22(1).

55 – Glej člena 3(7) in 22(1).

56 – Glej člen 21(6).

57 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Van Parys, točki 48 in 51.

58 – Glej zlasti sodbe Sodišča prve stopnje z dne 5. junija 1996 v zadevi NMB France in drugi proti Komisiji (T-162/94, Recueil, str. II-427, točka 72); z dne 29. januarja 1998 v zadevi Sinochem proti Svetu (T-97/95, Recueil, str. II-85, točka 51); z dne 17. julija 1998 v zadevi Thai Bicycle proti Svetu (T-118/96, Recueil, str. II-2991, točka 32) in z dne 4. julija 2002 v zadevi Arne Mathisen proti Svetu (T-340/99, Recueil, str. II-2905, točka 53).

59 – Glej na primer zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Arne Mathisen proti Svetu, točka 114.

60 – Glej zlasti sodbi z dne 7. maja 1987 v zadevah Toyo proti Svetu (240/84, Recueil, str. 1809, točka 19) in Nachi Fujikoshi proti Svetu (255/84, Recueil, str. 1861, točka 21).

61 – Glej zlasti sodbe Sodišča z dne 14. marca 1990 v zadevi Gestetner Holdings proti Svetu in Komisiji (C-156/87, Recueil, str. I-781, točka 43); z dne 11. julija 1990 v zadevah Neotype Techmashexport proti Komisiji in Svetu (C-305/86 in C-160/87, Recueil, str. I-2945, točka 48 in naslednje) in Stanko France proti Komisiji in Svetu (C-320/86 in C-188/87, Recueil, str. I-3013) ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 1995 v zadevi Ferchimex proti Svetu (T-164/94, Recueil, str. II-2681).

62 – Glej na primer zgoraj navedeno sodbo Sodišča Toyo proti Svetu, točka 19, zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje Thai Bicycle proti Svetu, točka 33, sodbo z dne 15. oktobra 1998 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu (T-2/95, Recueil, str. II-3939, točka 292) ter zgoraj navedeni sodbi Euroalliages in drugi proti Komisiji, točka 49, in Arne Mathisen proti Svetu, točka 54.

63 – Zgoraj navedena sodba Industrie des poudres sphériques proti Svetu, točka 306.

64 – Glej na primer zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje International Potash Company proti Svetu, točka 65, in sodbo z dne 27. septembra 2005 v zadevi Common Market Fertilizers proti Komisiji (T-134/03, ZOdl., str. II-3923, točka 156).

65 – V skladu s členom 20 osnovne uredbe mora Komisija obvestiti zadevne stranke na njihovo zahtevo o bistvenih dejstvih in premislekih, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi, če niso kršene poslovne skrivnosti.

66 – Moj poudarek.

67 – Naj spomnim, da je v skladu s členom 2.1 Protidampinškega sporazuma „proizvod predmet d[a]mpinga […], če je izvozna cena proizvoda pri izvozu iz ene v drugo državo nižja od primerljive cene v redni trgovini za enak proizvod, ki je namenjen porabi v državi izvoza“ (moj poudarek).

68 – Moj poudarek.

69 – V skladu s členom 2(2), prvi pododstavek, osnovne uredbe se normalna vrednost praviloma določi na podlagi prodaje podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, če obseg takšne prodaje znaša 5 % ali več obsega prodaje obravnavanega izdelka v Skupnosti. Ta prodaja se imenuje „reprezentativna“.

70 – Glej zlasti sodbo z dne 10. marca 1992 v zadevi Matsushita Electric proti Svetu (C-175/87, Recueil, str. I-1409, točka 32).

71 – Zgoraj navedena sodba Nakajima proti Svetu, točki 35 in 61.

72 – V tem členu je določeno:

„[…] zneski za [upravne], prodajne in splošne stroške ter dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo v običajni trgovini enakega proizvoda izvoznika ali proizvajalca, ki je v preiskavi. Če taki zneski niso določljivi na taki osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:

[…]

(ii) [tehtanega] povprečja dejansko nastalih in od drugih izvoznikov ali proizvajalcev realiziranih zneskov, ki so v preiskavi, v zvezi s proizvodnjo in prodajo enakega proizvoda na domačem trgu države porekla;

[…]“ (Moj poudarek).

73 – Glej točke od 8 do 17.

74 – Ta določba dovoljuje organom, zadolženim za preiskavo, da uporabijo vzorce v primerih, pri katerih gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij. Preiskava se tako lahko omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni.

75 – Glej uvodno izjavo 15 in naslednje začasne uredbe.

76 – Glej uvodno izjavo 23 in naslednje začasne uredbe ter uvodno izjavo 18 sporne uredbe, ki določa, da je bila velika večina indijskih družb, ki so sodelovale pri preiskavi, izvozniških družb, ki niso prodajale podobnih izdelkov na domačem trgu. Samo dva indijska proizvajalca/izvoznika sta v času izbora izjavila, da sta prodajala podobne izdelke na domačem trgu. Preiskava je vseeno razkrila, da je samo eden od njiju imel reprezentativno prodajo.

77 – Glej uvodno izjavo 33 in naslednje začasne uredbe.

78 – Glej točko 11 pisnih stališč tožeče stranke. Ta se sklicuje predvsem na uporabo izrazov „zneskov“ in „druge izvoznike ali proizvajalce“ v množini ter tudi na pojem „tehtanega povprečja zneskov“.

79 – Glej točko 61 njegovih stališč.

80 – Iz uvodne izjave 18 sporne uredbe namreč izhaja, da stopnja dobička, uporabljena za računsko določitev normalne vrednosti, ustreza tehtanemu povprečju dobičkov, ki jih je indijska družba ustvarila z donosno domačo prodajo.

81 – Točka 12.

82 – Glej tudi uvodno izjavo 6 osnovne uredbe, v kateri je navedeno, da „mora [normalna vrednost] v vseh primerih temeljiti še posebej na reprezentativni prodaji v običajnem poteku trgovanja […]“ (Moj poudarek).

83 – C-105/90, Recueil, str. I-677.

84 – Točka 13. Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Thai Bicycle proti Svetu, točka 47. (Moj poudarek).

85 – Svet je v uvodni izjavi 74 Uredbe št. 1644/2001 priznal, da taka metoda ni ustrezna za to preiskavo. Po njegovem mnenju bi namreč ta metoda zahtevala diskriminatorno razlikovanje med izvozniki, katerih stopnja dobička, ustvarjena v običajnem poteku trgovanja, se uporabi, in med izvozniki, ki jih pokriva člen 2(6)(a) osnovne uredbe in za katere bi se uporabilo tehtano povprečje PUS stroškov in dobička za celotno prodajo.

86 – Da bi bila ta primerjava „[pravična]“, se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno, v kolikor je mogoče, istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen, kot so pogoji prodaje in obdavčitve izdelka, njegove fizikalne značilnosti ali celo pretvorba valut.

87 – Glej zgoraj navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 49.

88 – V členu 2.4.2 Protidampinškega sporazuma je določeno:

„[…] obstoj d[a]mpinga se v fazi preiskave običajno ugotovi na podlagi primerjave [tehtanega] povprečja normalne vrednosti s [tehtanim] povprečjem cen vseh primerljivih izvoznih transakcij ali s primerjavo normalne vrednosti in izvoznih cen od primera do primera. Normalna vrednost, ki se ugotovi na podlagi [tehtanega] povprečja, se lahko primerja s cenami posameznih izvoznih transakcij, če oblasti ugotovijo določen vzorec izvoznih cen, ki se znatno razlikujejo od kupca do kupca, po območjih ali glede na različen čas in če obstaja razlaga za to, zakaj takih razlik ni možno ustrezno upoštevati z uporabo [tehtanega] povprečja ali primerjav od primera do primera.“

89 – Glej zlasti točko 63 stališč Sveta in točko 21 stališč tožeče stranke.

90 – To je poleg tega izrecno predmet vprašanja za predhodno odločanje o presoji veljavnosti sporne uredbe, ki ga je Finanzgericht Düsseldorf (Nemčija) postavilo v sporu med družbo Metro International GmbH in Hauptzollamt Düsseldorf (C-245/05).

91 – Glej točki 108 in 109 teh sklepnih predlogov.

92 – Tako dobimo pozitivno stopnjo dampinga, če obstaja damping, in negativno stopnjo dampinga, če ne gre za damping. Pozitivne in negativne vrednosti zneskov, ki se uporabijo pri izračunu, natančneje kažejo, za koliko je izvozna cena višja ali nižja od normalne vrednosti.

93 – Glej točko 22 njenih stališč.

94 – Glej poročilo, navedeno v opombi 51 teh sklepnih predlogov.

95 – Glej drugi stavek člena 2(11) osnovne uredbe in točko 11 (pod 110) zgoraj navedene sodbe Petrotub in Republica proti Svetu.

96 – Glej točko 23 sodbe.

97– Naj spomnim, da izdelek, ki je predmet preiskave, zajema več različnih modelov posteljnega perila, ki jih organi, zadolženi za preiskavo, štejejo za nadomestljive (glej uvodno izjavo 10 začasne uredbe).

98 – Stopnje dampinga sem pustil v absolutni vrednosti, čeprav se običajno izrazijo v odstotnem deležu cene franko meja Skupnosti, ki je ne upoštevamo v teh primerih.

99 – Moj poudarek.

100 – Točka 65.

101 – Naj spomnim, da v skladu s členom 4(1) osnovne uredbe pojem „industrija Skupnosti“ označuje vse proizvajalce podobnih izdelkov v Skupnosti oziroma tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež celotne proizvodnje teh izdelkov v Skupnosti.

102 – Glej člen 3(1) osnovne uredbe.

103 – Med temi gospodarskimi dejavniki in pokazatelji so „dejstvo, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov d[a]mpinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje d[a]mpinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičk[i], obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnj[a] izkoriščenosti zmogljivosti“.

104 – Med temi dejavniki so „dejansk[i] in potencialn[i] negativn[i] učink[i] na denarni tok, zalogo zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij“.

105 – V skladu s členom 3.4 Protidampinškega sporazuma „[p]roučitev učinkovanja d[a]mpinškega uvoza na določeno domačo industrijo vključuje ovrednotenje vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejanskimi in potencialnim padanjem prodaje, dobička, proizvodnje, tržnega deleža, produktivnosti, povračil na vlaganje ali izrabe zmogljivosti; dejavnikov, ki vplivajo na domače cene; pomembnosti stopnje d[a]mpinga; dejanskih ali potencialnih negativnih učinkov na likvidnost, zaloge, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost pridobivanja kapitala ali novih investicij. Ta seznam ni izčrpen niti en ali več teh dejavnikov skupaj ne morejo imeti prevladujočega učinka.“

106 – Glej uvodne izjave od 52 do 57 začasne uredbe.

107 – Glej opombo 74.

108 – Glej uvodno izjavo 61 začasne uredbe.

109 – Glej uvodno izjavo 81 začasne uredbe.

110 – Glej uvodno izjavo 40 in naslednje sporne uredbe.

111 – Za primer glej uvodno izjavo 82 začasne uredbe, v kateri je navedeno, da se je obseg prodaje v Skupnosti v obdobju preiskave zmanjšal za 17 %, medtem ko se je obseg prodaje proizvajalcev, ki sestavljajo industrijo Skupnosti in so vključeni v vzorec, zmanjšal za samo 1,5 %.

112 – Glej uvodno izjavo 40 sporne uredbe in točko 69 stališč Sveta.

113 – Glej uvodno izjavo 51 navedene uredbe.

114 – Glej uvodne izjave od 81 do 94 začasne uredbe.

115 – Glej točke od 27 do 30.

116 – Moj poudarek.

117 – Glej opombo 115 v teh sklepnih predlogih.

118 – Glej točki 128 in 129 teh sklepnih predlogov.

119 – Glej uvodno izjavo 64 in naslednje začasne uredbe.

120– Glej točko 47 in naslednje.

121 – Moj poudarek.

122 – Glej zlasti člen 21(3) Dogovora.

123 – Ta pregled je bil potreben, ker je določitev škode in vzročne zveze, ugotovljena v sporni uredbi, temeljila na preučitvi skupnega vpliva uvoza iz Indije, Egipta in Pakistana (glej uvodno izjavo 3 Uredbe št. 696/2002).

124 – Glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. maja 1999 v zadevi H & R Ecroyd proti Komisiji (T-220/97, Recueil, str. II-1677, točka 49).

Top

Choose the experimental features you want to try