1. 

Obravnavana zadeva je pritožba, ki jo je SGL Carbon AG (v nadaljevanju: SGL) vložila zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon Co. Ltd in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti (T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, v nadaljevanju: izpodbijana sodba).

2.

Na podlagi člena 81 ES so prepovedani „vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“.

3.

Komisija lahko taka ravnanja kaznuje tako, da podjetjem, ki so v takem ravnanju udeležena, naloži plačilo globe.

4.

Člen 15 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962: Prva [u]redba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 17) določa:

„1.   Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 100 do 5000 obračunskih enot, kadar namerno ali iz malomarnosti:

[…]

2.   Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

5.

Obvestilo Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ“ ( 3 ) (v nadaljevanju: Smernice) v preambuli navaja:

„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.

Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval obteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“

6.

Komisija je v Obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov ( 4 ) (v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi) opredelila pogoje, pod katerimi se podjetje, ki z njo sodeluje pri preiskavi, lahko oprosti plačila globe ali se mu prizna zmanjšanje zneska globe, ki bi mu ga bilo treba sicer naložiti, kot je navedeno v točki A(3) tega obvestila.

7.

Točka A(5) Obvestila o ugodni obravnavi določa:

„Sodelovanje [podjetja] z njo je le eden izmed dejavnikov, ki jih Komisija upošteva pri določitvi globe. […]“

8.

Člen 4 Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) določa:

„1.   Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.

2.   Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.“

9.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje zadeve, ki jo je obravnavalo, povzelo z naslednjimi besedami:

[…]

[…]

[…]

[…]

10.

Zoper sporno odločbo je družba SGL v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 20. oktobra 2001 vložila tožbo, kar so storila tudi druga podjetja, na katera je bila naslovljena ta odločba.

11.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim odločilo naslednje:

12.

Družba SGL Sodišču predlaga, naj:

13.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

14.

Družba SGL navaja sedem pritožbenih razlogov:

15.

Pritožnik v obravnavani zadevi, kot tudi pritožnik v zadevi C-289/04 P, v kateri prav tako danes predstavljam sklepne predloge, sta predložila pritožbene razloge, ki se nanašajo na določene elemente globe. V zadevi C-289/04 P so pritožbeni razlogi osredotočeni na odvračilni faktor. V obravnavani zadevi se pritožbeni razlogi nanašajo bolj na določene vidike postopka določitve globe.

16.

Zato bom začel z nekaj splošnimi ugotovitvami glede sodne prakse v zvezi s politiko določanja glob v Skupnosti.

17.

Najprej, Sodišče je v večkrat navedeni sodbi Musique Diffusion française ( 5 ) navedlo, da naloga Komisije zagotovo zajema dolžnost preiskovanja in sankcioniranja posameznih kršitev, in tudi dolžnost sledenja splošni politiki, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v to usmeri delovanje podjetij. ( 6 )

18.

Poleg tega mora Komisija pri presoji teže kršitve zaradi določitve zneska globe upoštevati ne le posebne okoliščine zadeve, pač pa tudi okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, in mora zagotoviti, da ima njeno ukrepanje potreben odvračilen učinek, zlasti glede tistih vrst kršitev, ki še posebej škodujejo doseganju ciljev Skupnosti. ( 7 )

19.

Sodišče je zato v tej sodbi navedlo, da je smisel naložitve globe zagotoviti izvrševanje politike konkurence Skupnosti.

20.

Na podlagi navedene in poznejših sodb se je izkazalo, da se morajo upoštevati številni dejavniki; da Komisija ni dolžna uporabiti natančne matematične formule; da lahko upošteva tako skupni promet podjetja kot promet glede na ozemlje ali proizvode, pri čemer mora paziti, da eden od dejavnikov ni nesorazmeren v primerjavi z drugimi; in da taka določitev primerne globe ne sme biti posledica preprostega izračuna skupnega prometa.

21.

Komisija ima poleg tega pri politiki določanja glob široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, čeprav mora upoštevati splošna načela prava Skupnosti in ne sme prekoračiti najvišje meje prometa, določene v členu 15(2) Uredbe št. 17. Če Komisija objavi smernice, ki določajo pravila ravnanja, v posameznem primeru ne sme ravnati drugače, kot določajo te smernice, brez obrazložitve, ki bi bila v skladu z načelom enakega obravnavanja. Komisija očitno lahko sprejme svoje smernice, ki pa se lahko uporabljajo le od dneva, ko so bile sprejete.

22.

Medtem je Komisija objavila Smernice. Smernice bolj ali manj izražajo sodno prakso sodišča Skupnosti. Način izračuna, ki ga določajo, je bil predmet novejše sodbe, tako imenovane sodbe Predizolirane cevi. ( 8 ) V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da „[se zdi], da taka metoda izračuna, kot jo priporočajo Smernice, ker pri presoji teže kršitve za določitev višine globe predvideva upoštevanje veliko elementov, med katerimi so zlasti koristi, pridobljene s kršitvijo, ali potreba po zagotavljanju odvračilnega učinka glob, bolj ustreza načelom iz Uredbe št. 17, kakor jih zlasti v zgoraj navedeni sodbi v zadevi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji razlaga Sodišče, kot domnevna prejšnja praksa Komisije, na katero se sklicujejo pritožniki in pri kateri naj bi imel upoštevni promet odločilno in relativno mehanično vlogo“. ( 9 ) Dejalo je še, da „[…] Smernice vsebujejo različne elemente fleksibilnosti, ki Komisiji omogočajo, da svoje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku izvršuje v skladu z določbami člena 15 Uredbe št. 17, kot jih razlaga Sodišče […]“. ( 10 )

23.

Komisija v skladu s Smernicami določi globo v nekaj stopnjah. Na prvi stopnji določi osnovni znesek, ki je odvisen od teže kršitve (manjša, resna ali zelo resna) in njenega trajanja (kratkotrajna, srednje trajna, dolgotrajna). Najprej določi začetni znesek glede na težo kršitve. Če obstaja znatno neskladje med velikostjo zadevnih podjetij, jih lahko razvrsti v skupine glede na njihovo velikost in za vsako skupino določi drugačen začetni znesek, da bi se upoštevala posebna teža in zato dejanski vpliv kršitev vsakega podjetja. Po oceni teže dane kršitve in pred oceno njenega trajanja lahko Komisija globo prilagodi navzgor, da bi zagotovila, da ima zadosten odvračilen učinek (pri tem uporabi „odvračilni faktor“). Ko je globo zvišala zaradi trajanja, nadaljuje z naslednjo stopnjo, obteževalnimi in olajševalnimi faktorji.

24.

Če se sodelovanje podjetja s Komisijo lahko opredeli kot sodelovanje v smislu Obvestila o ugodni obravnavi, bo nato naslednja stopnja uporaba tega obvestila.

25.

Če je presežena zgornja meja 10 %, ki jo navaja člen 15(2) Uredbe št. 17, lahko Komisija pred uporabo Obvestila o ugodni obravnavi najprej zniža znesek globe (pridobljenega z izračunom na podlagi Smernic) do omenjene najvišje zgornje meje, da bi imelo to obvestilo popoln učinek.

26.

Komisija je v obravnavani zadevi udeležena podjetja razdelila v tri skupine glede na njihovo relativno pomembnost na zadevnem trgu, na podlagi njihovega svetovnega prometa od zadevnega proizvoda in tržnega deleža. Primerni začetni zneski teh glob so bili določeni na 40 milijonov EUR, 16 milijonov EUR in 8 milijonov EUR. Družba SGL je sodila v najvišjo skupino. Začetni znesek je bil povišan za 55 % zaradi trajanja kršitve družbe SGL. Na naslednji stopnji je Komisija povečala osnovni znesek globe za 85 % zaradi obteževalnih okoliščin; 25 % tega povečanja je pripisala dejstvu, da je družba SGL druge udeležence omejevalnega sporazuma posvarila o bližajoči se preiskavi. Olajševalnih okoliščin ni bilo. Komisija je nato globo znižala za 30 % na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi. Sodišče prve stopnje je znesek te kazni znižalo, ker je Komisija napačno presodila pomen sodelovanja družbe SGL. To stališče je predmet pritožbe v zadevi C-301/04 P, v kateri bom prav tako danes predstavil sklepne predloge. Obravnavana pritožba, kot sem že rekel, se večinoma osredotoča na različne stopnje v postopku določitve globe.

27.

Pred obravnavo različnih pritožbenih razlogov bi navedel, da je namen presoje Sodišča v okviru pritožbe najprej preveriti, v kakšnem obsegu je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse pomembne dejavnike za presojo teže posameznega ravnanja glede na člen 81 ES in člen 15 Uredbe št. 17, in drugič, da presodi, ali je Sodišče prve stopnje zadostno pravno obravnavalo vse trditve tožnika glede odprave ali znižanja kazni.

28.

Poleg tega pri razsojanju o pravnih vprašanjih v zvezi s pritožbo Sodišče s svojo presojo ne more zaradi pravičnosti nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje, ki je izvrševalo svojo neomejeno pristojnost, da odloči o znesku kazni, ki so bile podjetjem naložene zaradi kršitev prava Skupnosti.

29.

Zato se morajo izreči za nedopustne tisti pritožbeni razlogi, ki zahtevajo ponovno preverjanje glob.

30.

Družba SGL je na prvi stopnji zatrjevala, da je Komisija s tem, ko je zavrnila znižanje globe, določene s sporno odločbo Komisije, za zneske glob, ki so bile družbi že naložene v Združenih državah in Kanadi, kršila pravilo, ki prepoveduje dvojne kazni za isto kršitev.

31.

Sodišče prve stopnje se je v odgovor na to trditev sklicevalo na prejšnjo sodno prakso, v kateri je bilo odločeno, da je načelo ne bis in idem splošno načelo prava Skupnosti in da na področju konkurence preprečuje, da bi Komisija dvakrat kaznovala podjetje oziroma sprožila postopek proti podjetju kot obdolžencu v zvezi s protikonkurenčnim ravnanjem, za katero je že bilo kaznovano.

32.

Sodišče prve stopnje je nato v točki 134 izpodbijane sodbe ugotovilo, da v obravnavani zadevi načelo ne bis in idem ni veljalo, ker izpeljani postopki in naložene kazni v Skupnosti na eni ter Združenih državah in Kanadi na drugi strani očitno niso zasledovali istih ciljev. Cilj prvih je bila ohranitev neizkrivljene konkurence v Evropski Uniji ali EGP, medtem ko je bila cilj drugih zaščita trga Združenih držav ali Kanade. Uporaba načela ne bis in idem ni odvisna le od tega, da so kršitev in kaznovane osebe iste, ampak tudi od enotnosti varovanih pravnih pravic. Ta sklep podpira področje uporabe načela, da se za isto kršitev ne sme naložiti druga kazen, določeno v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP. Iz besedila člena 4 izhaja, da je nameravani učinek načela zgolj prepovedati sodiščem katere koli države pregon in obsodbo zaradi kršitve, za katero je bila zadevna oseba že oproščena ali obsojena v isti državi. Po drugi strani pa načelo ne prepoveduje pregona in obsodbe osebe za isto ravnanje več kot enkrat v dveh ali več različnih državah. ( 11 )

33.

Sodišče prve stopnje je tudi poudarilo, da se pritožniki niso oprli niti na konvencijo niti na pravilo mednarodnega javnega prava, ki bi prepovedovalo organom ali sodiščem različnih držav pregon in obsodbo iste osebe na podlagi istega dejanskega stanja, in ugotovilo, da bi bila „taka prepoved […] danes lahko le posledica zelo tesnega mednarodnega sodelovanja, na podlagi katerega bi bila sprejeta skupna pravila, kakršna so vsebovana v zgoraj navedeni konvenciji, ki implementira schengenski sporazum. Tožniki niso izpostavili nobenega zavezujočega sporazuma med Skupnostjo in tretjimi državami, kot sta Združene države in Kanada, ki bi določal tako prepoved“. ( 12 )

34.

Sodišče prve stopnje je priznalo, da „člen 50 Listine o temeljnih pravicah določa, da nihče ne sme biti ponovno preganjan in obsojen v kazenskem postopku za kršitev, za katero je že bil pravnomočno oproščen ali obsojen v Uniji v skladu s pravom. Vendar naj bi ta listina očitno veljala le na ozemlju Unije, področje uporabe pravice, določene v členu 50, pa je izrecno omejeno na primere, ko je bila prva oprostitev ali obsodba izrečena v Uniji.“ ( 13 )

35.

Družba SGL je tudi ugovarjala, da je Komisija napačno razumela sodbo Boehringer ( 14 ), v kateri je Sodišče odločilo, da je Komisija dolžna všteti sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države, če so ravnanja, ki jih tožencu očita Komisija, in ravnanja, ki mu jih očitajo ti organi, ista.

36.

V povezavi s tem je Sodišče prve stopnje spomnilo, da je Sodišče v tej sodbi odločilo (točka 3), da bi bilo „[p]otrebno […] le odločiti glede vprašanja, ali bi bila Komisija tudi dolžna sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države, všteti v drugo sankcijo, če so v obravnavani zadevi ravnanja tožene stranke, ki ji jih na eni strani očita Komisija in na drugi strani organi [Združenih držav], istovetna“, in navedlo, da „[i]z tega odlomka izhaja, da je Sodišče, ne da bi odločilo glede vprašanja, ali mora Komisija, če se očitki Komisije nanašajo na isto ravnanje kot očitki omenjenih organov, všteti sankcijo, ki so jo naložili pristojni organi tretje države, štelo, da je istovetnost ravnanj, ki jih očitajo Komisija in organi tretje države, predpostavka za navedeno vprašanje“. ( 15 )

37.

Sodišče prve stopnje je nato poudarilo, da je „Sodišče ob upoštevanju posebnega položaja, ki je posledica tesne medsebojne odvisnosti med nacionalnimi trgi držav članic in skupnim trgom, ter posebnega sistema za delitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami glede omejevalnih sporazumov na istem ozemlju, namreč skupnem trgu, in ker je priznalo možnost dvojnih postopkov in dvojnih sankcij, ki so posledica teh postopkov, menilo, da se mora v skladu z zahtevo po pravičnosti upoštevati prva odločba o naložitvi kazni […] Okoliščine obravnavane zadeve so očitno drugačne. Ker tožniki ne navajajo izrecne določbe konvencije, na podlagi katere bi morala Komisija pri določanju zneska globe upoštevati kazni, ki so jih podjetju za isto ravnanje že naložili organi ali sodišča tretjih držav, kakršni sta Združene države in Kanada, Komisiji ne morejo utemeljeno očitati, da v obravnavani zadevi ni izpolnila katere koli od domnevnih obveznosti“. ( 16 )

38.

Sodišče prve stopnje je nadaljevalo, da „[t]udi če bi se lahko iz sodbe Boehringer […] po nasprotnem razlogovanju sklepalo, da Komisija dejansko mora všteti vsako kazen, ki jo naložijo organi tretje države, če se očitki Komisije zadevnemu podjetju nanašajo na isto ravnanje kot očitki omenjenih organov, se mora v vsakem primeru poudariti, da nikakor ni bilo dokazano, čeprav je bilo v sodbi, ki je bila zoper družbo SGL izdana v Združenih državah, navedeno, da je bil namen omejevalnega sporazuma glede grafitnih elektrod omejevanje proizvodnje in povečanje cen teh proizvodov v Združenih državah in drugje‘, da bi se kazen, naložena v Združenih državah, razširila na izvajanje omejevalnega sporazuma ali njegove vplive zunaj Združenih držav (v zvezi s tem glej sodbo Boehringer […], točka 6) in zlasti v EGP, kar bi bil poleg tega očiten poseg v ozemeljsko pristojnost Komisije. Ta ugotovitev velja enako za sodbo, izdano v Kanadi.“ ( 17 )

39.

V obravnavani pritožbi družba SGL ugovarja, da Sodišče v svoji sodbi ni ugotovilo, da naj bi Komisija kršila načelo ne bis in idem (ali, podredno, splošno zahtevo po pravičnosti), ker ni upoštevala sankcije, ki je bila pred sprejetjem sporne odločbe Komisije družbi SGL naložena v Združenih državah.

40.

Družba SGL navaja, da bi morala Komisija všteti globe, ki so ji jih že naložili organi tretjih držav za isto kršitev. To naj bi izhajalo iz načela ne bis in idem in vedno iz načela sorazmernosti. V zvezi s tem družba SGL ugovarja, da je Sodišče prve stopnje napačno razložilo sodbo Boehringer. Trdi, da se načelo ne bis in idem lahko izrazi na dva načina, en je ožji, drugi širši. Ožja razlaga, vsaj kot bi se uporabila v Skupnosti, naj bi se nanašala na resnično prepoved v smislu, da so drugi pregon in sankcije prepovedani, če je bila za isto kršitev že prej naložena sankcija. Pri širši razlagi, ki naj bi bila pomembna zlasti v zadevah, ki so jih obravnavali organi tretjih držav, naj bi se načelo ne bis in idem razumelo kot obveznost, da se kazni, naložene v tujini, vštejejo ali upoštevajo.

41.

Družba SGL še zatrjuje, da so izpolnjeni trije pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo načela ne bis in idem (isti kršitelj, isto dejansko stanje in ena pravica, ki jo je treba zavarovati). Globe so naložene družbi SGL, ki je ena in samostojna pravna oseba; dejansko stanje je isto (globalni omejevalni sporazum) in isti so tudi pravno varovani interesi v Evropi in Združenih državah.

42.

Družba SGL izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje, da postopki in kazni, ki jih je na eni strani izpeljala in naložila Komisija, na drugi strani pa organi Združenih držav, očitno niso zasledovali istega cilja. V zvezi s tem se sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja v zadevi Italcementi. ( 18 ) Navaja, da bi se lahko ta obrazložitev uporabila za tretje države. Meni, da si oba pravna reda prizadevata zagotavljati prosto konkurenco. Družba SGL zatrjuje, da načelo teritorialnosti ni pomembno glede vprašanja, ali je prisoten „idem“, pač pa naj bi bilo to načelo pomembno le za pristojnost Komisije, da preganja kršitve. Čeprav ni dvoma, da bi lahko obstajali vzporedni postopki za izvajanje konkurence, bi se morale globe, ki so jih že naložili organi tretjih držav, upoštevati.

43.

Tudi če načelo ne bis in idem ne bi veljalo v zvezi s tretjimi državami, bi morala Komisija in Sodišče prve stopnje upoštevati že naložene globe. To naj bi izhajalo iz načela sorazmernosti ali zahteve po pravičnosti, izoblikovane v sodbi Walt Wilhelm ( 19 ).

44.

Družba SGL še ugovarja, da se za uporabo načela ne bis in idem ne zahteva mednarodna pogodba. V zvezi s tem se sklicuje na nekaj nacionalnih pravnih redov, v katerih naj bi bilo načelo priznano in naj ne bi bilo vzajemnega mednarodnega sporazuma.

45.

Komisija se strinja s presojo Sodišča prve stopnje.

46.

Vprašanje verjetne kršitve načela ne bis in idem je pred kratkim obravnaval generalni pravobranilec Tizzano v sklepnih predlogih v zadevi Archer Daniels Midland. ( 20 ) Tudi ta zadeva se je nanašala na položaj, v katerem so kazni naložili Komisija in organi Združenih držav in Kanade. Sodišče prve stopnje je v sodbi v tej zadevi ( 21 ) sklenilo enako kot v obravnavani zadevi, namreč, da načelo ne bis in idem ne velja in da ni razloga, da se od Komisije zahteva, naj všteje kazni, ki so jih naložili navedeni organi.

47.

Generalni pravobranilec Tizzano je v sklepnih predlogih trdil, da ni mogoče šteti, da mednarodno javno pravo prepoveduje organom ali sodiščem različnih držav, da bi preganjala in obsodila osebo na podlagi istega dejanskega stanja, in da multilateralni akti, ki potrjujejo načelo ne bis in idem, njegovo veljavo na splošno omejujejo na sodne odločbe v eni državi. V zvezi s tem se je skliceval na člen 14(7) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, člen 4 Protokola št. 7 k EKČP in sodno prakso Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in številnih nacionalnih ustavnih sodišč. Poudaril je tudi, da je bilo načelo ne bis in idem potrjeno tudi v celostnih okvirjih, kakršen je okvir Skupnosti, le zato, ker ga predvidevajo pravila, ki so zaradi tega zapisana v sporazumih, kakršen je med drugim Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma.

48.

Generalni pravobranilec Tizziano je nadaljeval, da morajo biti tudi, če bi obstajalo tako splošno pravno načelo (namreč, da osebe ni mogoče kaznovati večkrat v različnih državah za isto kršitev), izpolnjeni trije pogoji, ki jih določa sodna praksa Sodišča. Strinjal se je s Sodiščem prve stopnje, da eden od teh pogojev, enotnost varovanega pravnega interesa, ni bil izpolnjen, ker ni mogoče reči, da ameriško antitrustovsko pravo in pravo konkurence Skupnosti varujeta isti pravni interes. Trdil je, in s tem se strinjam, da si politika Komisije glede nalaganja glob prizadeva zavarovati svobodno konkurenco na skupnem trgu, ki je sama po sebi drugačna od tiste, ki jo varujejo organi tretjih držav.

49.

S temi ugotovitvami se strinjam. Nobeno mednarodno pravilo ne prepoveduje Skupnosti, da naloži globe, če je drug organ že naložil globo za kršitev predpisov o konkurenci, ali da naloži znižano globo. Drugič, načelo ne bis in idem po navadi velja le v eni državi. Tretjič, ni mogoče reči, da je bil med Skupnostjo ter Združenimi državami ali Kanado sklenjen bilateralni sporazum. Obstoječi sporazumi o sodelovanju v zvezi z vprašanji konkurence ( 22 ) tega vidika ne obravnavajo. Če pa bi se moralo uporabiti načelo ne bis in idem, bi morali biti izpolnjeni trije zgoraj navedeni pogoji kumulativno. Strinjam se s Komisijo in Sodiščem prve stopnje, da tretji pogoj, to je isti pravni interes, ni izpolnjen. Kartel krši predpise v vsaki jurisdikciji, v kateri deluje. To, da omejevalni sporazum deluje na svetovni ravni, ne spremeni dejstva, da antitrustovsko pravo Združenih držav in pravo konkurence Skupnosti primarno obravnavata učinke omejevalnega sporazuma na svojih ozemljih. Ker niso izpolnjeni trije pogoji, tudi ni pomembno sklicevanje družbe SGL na številne nacionalne pravne ureditve, v katerih bi se tuja odločba obravnavala kot primerljiva z domačo sodbo.

50.

Glede naravne splošne zahteve po pravičnosti bi rad poudaril, da se po mojem mnenju sodbi Walt Wilhelm ali Boehringer ne moreta brez nadaljnjega prenesti na primere s tretjimi državami. Poleg tega, da sodba Walt Wilhelm strogo gledano ne obravnava vprašanja ne bis in idem (niti ga ne obravnava sodba Boehringer), je bila posebnost te zadeve, čeprav so jo organi obravnavali z drugega zornega kota, v tem, da se je kršitev zgodila na ozemlju Skupnosti. Sodišče je imelo utemeljene razloge, da upošteva ozemeljsko prekrivanje in tako od drugega organa, pristojnega za konkurenco, zahteva, naj pri poznejšem določanju novih denarnih kazni upošteva prvo globo. ( 23 ) Takih razlogov ni v zvezi s tretjimi državami, ker so ozemeljsko ločene. Če Komisija ni dolžna upoštevati prejšnjih glob, ki so bile naložene v tretji državi, to še ne pomeni, da jih ne more upoštevati na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku; če ni vzajemnosti, ni mogoče skleniti, da je Komisija dolžna všteti tako globo.

51.

Kot končno ugotovitev bi rad poudaril, da so pravni redi različni in da so posledica različnih pravnih redov pravna merila tržnega ravnanja, ki imajo različno vsebino in obseg; posledice kršitve niso le drugačne ali različne v različnih pravnih redih, pač pa se morajo tudi v istem pravnem redu presojati glede na njihov vpliv v tem pravnem redu.

52.

Po stališču, ki ga predlaga družba SGL, bi ostal pojem teritorialnosti, vsebovan v gospodarskem javnem pravu, brez pomena. To bi pomenilo, da bi bili predpisi, ki urejajo pogoje tržnega ravnanja podjetij, istovetni po celem svetu, kar pa iz očitnih razlogov niso.

53.

Družba SGL z drugim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na ugotovitve Sodišča prve stopnje v zvezi z določitvijo osnovnega zneska globe, navaja, da Sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko ni prilagodilo navzdol osnovnega zneska glede družbe SGL, čeprav bi se to lahko zgodilo, če bi se nediskriminatorno uporabilo merilo za dokončni izračun, ki ga je postavilo to sodišče.

54.

V zvezi s tem navaja ponovno razvrstitev drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, zaradi česar bi bil začetni znesek kazni nižji. Družba SGL najprej dvomi, ali je dopusten izračun povprečnega prometa in tržnih deležev v isti skupini, saj bi se morala po njenem mnenju presoja vpliva vsakega od podjetij na trg ponderirati individualno in ne skupno. Drugič, družba SGL navaja, da je razlika med njenim tržnim deležem in tržnim deležem družbe UCAR preveč vsebinska, da bi bila upravičena njena uvrstitev v isto skupino, v katero je bila uvrščena tudi družba UCAR. Največja razlika med tržnimi deleži, ki bi se lahko ugotovila, naj bi bila višja od odstotnih stopenj, ki jih je v odločbi uporabila Komisija. Zato bi se moral začetni znesek prilagoditi. Tretjič pa naj bi se ponovna razvrstitev nekaterih drugih udeležencev opravila v okoliščinah, v katerih je razlika med tržnimi deleži manjša.

55.

Najprej se ne sme pozabiti, da ima Komisija pri določanju zneska globe široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in da v ta namen ni zavezana uporabiti natančne matematične formule. Vendar je ugotovitev, da Komisija ni presegla pooblastil za odločanje po prostem preudarku, v pristojnosti sodstva Skupnosti. In končno je prav tako v skladu s sodno prakso, da Sodišče pri odločanju o pravnih vprašanjih v zvezi s pritožbo ne more s svojo presojo zaradi pravičnosti nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje, ki je z izvrševanjem svoje neomejene pristojnosti razsodilo o znesku globe, naložene podjetju zaradi kršitve prava Skupnosti. ( 24 )

56.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je delitev na določene skupine kot taka dovoljena. Menilo je tudi, da morajo biti, če se podjetja zaradi določanja zneskov razdelijo na skupine, mejne vrednosti za vsako tako opredeljeno skupino skladne in objektivno utemeljene. Sodišče je nato preučilo, ali so bile mejne vrednosti, ki so ločevale tri skupine, določene skladno in objektivno utemeljeno.

57.

Kot je pojasnilo Sodišče prve stopnje in kot izhaja iz odločbe Komisije, je ta za določitev treh skupin in različnih začetnih zneskov uporabila eno samo merilo, namreč dejanski promet in tržni delež, ki so ga udeleženci omejevalnega sporazuma dosegli s prodajo zadevnega proizvoda na svetovnem trgu. Uporabila je podatke o prometu za leto 1998 in spremembe tržnih deležev med letoma 1992 in 1998. Uporabila je metodo izračuna na osnovi večkratnika določenega odstotka tržnega deleža, pri čemer je ta odstotek ustrezal določenemu znesku v EUR. Začetni znesek se je torej povečeval po „stopnjah“. Posledično je bil za družbo SGL, kot tudi za družbo UCAR, glede na njen tržni delež določen začetni znesek 40 milijonov EUR. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da izbira zneskov, s katerimi so bile ustvarjene stopnje, po katerih je bil določen začetni znesek 40 milijonov EUR v prvi skupini, ni bila samovoljna in ni presegla pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima v zvezi s tem Komisija. Sodišče prve stopnje je še potrdilo, da je Komisija uvrstila družbi SGL in UCAR v isto skupino, ob upoštevanju njunega upoštevnega prometa in tržnih deležev.

58.

Družba SGL ne ugovarja zoper začetni znesek prve skupine, pač pa dejansko ugovarja temu, da je bila uvrščena v prvo skupino. Navedla je, da je Sodišče prve stopnje odstopilo od metode, ki jo je samo določilo, kar je ali kršitev pravil o nediskriminaciji ali napačna presoja.

59.

S tem stališčem se ne strinjam. Najprej, Sodišče prve stopnje metode Komisije ni nadomestilo s svojo metodo. Sodišče prve stopnje je le odločilo, ali je Komisija svojo metodo uporabila dosledno in skladno. Kot je navedeno zgoraj, je potrdilo metodo, pri kateri se udeleženci omejevalnega sporazuma razvrstijo v več skupin, zaradi česar je začetni znesek za vsa podjetja v vsaki posamezni skupini pavšalen. Preverilo in potrdilo je mejne vrednost med skupinami. Preučilo je tudi, ali se je sestava v skupini izkazala za dovolj skladno z vidika različnih velikosti podjetij in v primerjavi z naslednjo skupino. Na ta način je ostalo v splošni logiki sistema, ki ga je za udeležence omejevalnega sporazuma uporabila Komisija.

60.

V zvezi s prvo skupino je Sodišče prve stopnje glede na velikost potrdilo Komisijino razvrstitev družb SGL in UCAR v isto skupino. Ponovno je razvrstilo le določene udeležence, uvrščene v drugo skupino, ker so bile razlike v velikosti med njimi prevelike v primerjavi z drugimi udeleženci v tej skupini. Zato so bili ti udeleženci razvrščeni v tretjo skupino. Tako je bilo treba nekdanjo tretjo skupino razdeliti naprej v četrto skupino, da bi se ohranilo ravnovesje v metodi, ki jo je uporabila Komisija. To pa na družbo SGL ne vpliva.

61.

Družba SGL si pravzaprav prizadeva izpodbiti sistem razvrščanja v skupine, saj bi se morala po njenem mnenju vsaka razlika v tržnem deležu ali prometu za vsako podjetje, ki je udeleženo pri omejevalnem sporazumu, izraziti v lastni „skupini“ in tako v diferenciranem osnovnem znesku. To bi ogrozilo uporabo sistema skupin, ki pomeni uporabo določenih razponov. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni narobe, če se pri določanju teže kršitve udeleženci omejevalnega sporazuma razdelijo na skupine, čeprav tak pristop ne upošteva, da so podjetja v isti skupini med seboj različna po velikosti, če je metoda, uporabljena za formiranje skupin, v skladu z načelom enakega obravnavanja in tako z zahtevo, da so mejne vrednosti vsake skupine opredeljene skladno in objektivno utemeljeno.

62.

Drugi pritožbeni razlog je treba zavrniti.

63.

Družba SGL ugovarja, da je bilo posebno 25-odstotno povečanje osnovnega zneska globe, kar znaša 15,5 milijona EUR, zaradi posvaritve drugih udeležencev omejevalnega sporazuma pred začetkom preiskave Komisije nezakonito. Sodišče prve stopnje naj bi s potrditvijo presoje Komisije kršilo načeli nulla poena sine lege in in dubio pro reo ter načelo enakega obravnavanja.

64.

Ti pritožbeni razlogi se nanašajo na točke od 312 do 317 in od 436 do 438 izpodbijane sodbe. Komisija je v odločbi povečala osnovni znesek globe za 25 %, ker je menila, da so bili poskusi družbe SGL, da bi ovirala postopke Komisije s tem, ko je druge družbe posvarila pred bližajočimi se preiskavami, pomembna obteževalna okoliščina.

65.

Družba SGL je pred Sodiščem prve stopnje ugovarjala, da se svarila ne smejo kaznovati s povišanjem globe, saj niso kršitev prava. Poudarila je tudi, da so temeljila na informacijah, ki jih je izdajal uradnik Komisije. Poleg tega Komisija družbe UCAR, ki je po tem, ko je bila opozorjena, pregledala svoje dokumente in uničila ali odstranila dokumente, ki bi jo lahko obdolžili, za to dejanje ni kaznovala.

66.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se „[d]ejstvo, da je SGL druga podjetja posvarila pred bližajočimi se preiskavami, […] lahko pravilno opredelilo tudi kot obteževalna okoliščina (v zvezi s tem glej sodbo z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji,T-334/94, Recueil, str. II-1439, točka 320). V nasprotju s trditvami družbe SGL pri tem ni šlo za posebno in avtonomno kršitev, glede katere v Pogodbi in Uredbi št. 17 ni določb, pač pa za ravnanje, ki je prispevalo k teži osnovne kršitve. Z obveščanjem drugih podjetij je družba SGL Carbon poskusila prikriti obstoj omejevalnega sporazuma in zagotoviti njegov nadaljnji obstoj, kar ji je uspevalo do marca 1998.“ ( 25 )

67.

V zvezi s tem je tudi odločilo, da je bilo sklicevanje družbe SGL na člen 15(1)(c) Uredbe št. 17 neutemeljeno, ker se ta določba nanaša na kršitve, ki so samostojne in neodvisne od omejevalnega sporazuma, medtem ko naj bi bil namen svaril družbe SGL zagotoviti obstoj omejevalnega sporazuma, glede katerega je bilo ugotovljeno, da je bil nedvomno kršitev prava konkurence Skupnosti. ( 26 )

68.

Glede sklicevanja družbe SGL na načelo enakega obravnavanja v primerjavi z družbo UCAR, katere uničenje dokumentov se ni obravnavalo kot obteževalna okoliščina, je Sodišče prve stopnje odločilo, da navedeno ne more spremeniti opredelitve opozarjanja kot obteževalne okoliščine. Mnenje Sodišča prve stopnje je bilo: „Ker so se opozorila nanašala na druga podjetja, so presegla zgolj interno sfero družbe SGL in je bil njihov cilj, da celotna kontrola Komisije spodleti, da bi se zagotovilo nadaljevanje omejevalnega sporazuma, medtem ko je družba UCAR uničila svoje dokumente, da bi preprečila odkritje njene udeležbe v omejevalnem sporazumu, zato Komisije ni mogoče grajati, ker je podobne položaje obravnavala drugače.“

69.

Kot je navedeno zgoraj, se družba SGL v podporo svoji trditvi, da bi se moral ta del sodbe razglasiti za ničnega, opira na tri pravne razloge.

70.

Družba SGL se glede očitane kršitve načela nulla poena sine lege sklicuje na člen 7 EKČP in člen 49(1) Listine o temeljnih pravicah. Prav tako se sklicuje na sodno prakso Sodišča, s katero je določeno, da sankcije, čeprav ni kazenska, ni mogoče naložiti, če nima jasne in nedvoumne pravne podlage. Družba SGL ugovarja, da je povišanje osnovnega zneska globe zato, ker je posvarila druge udeležence omejevalnega sporazuma, v nasprotju z omenjenim načelom, ker ta svarila niso kršitev nobenega prepovednega pravila. Niso element člena 15(1)(c) Uredbe št. 17 niti se ne morejo šteti za element prepovednega pravila, določenega v členih 81 ES in 82 ES in členu 15(2) Uredbe št. 17. Tožeča stranka ugovarja, da Uredba št. 17 in nova Uredba št. 1/2003 predvidevata sankcije le v primeru oviranja preiskave med tem, ko se opravlja. Nobeno pravilo ne prepoveduje uničenja dokumentov pred sklepom o preiskavi. Prav tako nobeno pravilo ne prepoveduje posvaritve drugih udeležencev omejevalnega sporazuma. Komisija in Sodišče prve stopnje ne bi smela obiti tega pravnega položaja s povečanjem globe zaradi neupravičene opredelitve navedenega ravnanja kot obteževalne okoliščine.

71.

Družba SGL navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo in dubio pro reo, ker je svojo presojo oprlo na predpostavke. V zvezi s tem poudarja, da sodbe Sarrió ni mogoče prenesti v obravnavano zadevo, ker prikrivanje ni bilo element, dogovorjen v omejevalnem sporazumu med udeleženci. Drugič pa naj predpostavke Sodišča prve stopnje, in sicer da je družba SGL druge udeležence omejevalnega sporazuma posvarila zato, ker naj bi skušala prikriti obstoj omejevalnega sporazuma in ga ohranjati delujočega, kar ji je uspevalo do marca 1998, ne bi bile dokazane niti verjetne.

72.

Nazadnje družba SGL navaja, da je povečanje globe zaradi opozorila drugim udeležencem omejevalnega sporazuma v primerjavi z dejstvom, da družba UCAR za uničenje dokumentov ni bila kaznovana, diskriminacija.

73.

Komisija navaja, da prvi in tretji pritožbeni razlog nista dopustna. V vsakem primeru bi se morali vsi trije pritožbeni razlogi zavrniti. Glede očitanega pomanjkanja pravne podlage Komisija zatrjuje, da družba SGL pozablja, da Komisija ni posebej naložila globe zaradi opozarjanja drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, pač pa je to ravnanje obravnavala kot obteževalno okoliščino za izračun globe. Glede očitane diskriminatorne obravnave Komisija poudarja, da svarila drugim udeležencem omejevalnega sporazuma ni mogoče primerjati z uničenjem dokumentov. Komisija glede tega navaja, da se družba SGL ni omejila le na prikrivanje ali uničevanje lastnih dokumentov ali izogibanje sestavljanju škodljivih dokumentov, ampak je tudi prispevala k oviranju preiskave drugih podjetij. Nazadnje Komisija zatrjuje, da pritožbeni razlog glede očitanih predpostavk Sodišča prve stopnje ni prepričljiv.

74.

Sodišče mora na podlagi pritožbe odločiti, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava ali napačno obrazložilo svoje odločbe ali napačno presodilo dokazov.

75.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi odločilo, da se zvišanje globe zaradi svarila drugim podjetjem ne zdi nesorazmerno ali diskriminatorno, in je potrdilo Komisijino opredelitev ovirajočega ravnanja družbe SGL.

76.

Vprašati se je treba, ali ima družba SGL prav, ko navaja, da ni pravne podlage za sankcioniranje oviranja, razen v primeru nadzora Komisije, odrejenega z odločbo na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17.

77.

Menim, da je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zadevno ravnanje ni bilo posebna in avtonomna kršitev, pač pa ravnanje, ki je prispevalo k teži osnovne kršitve. Čeprav člen 15(1) navaja nekatere ovire v posebnih okoliščinah, ki pomenijo avtonomne kršitve, to še ne pomeni, da tudi ravnanje zunaj teh okoliščin ne more prispevati k teži kršitve členov 81 ES in 82 ES.

78.

Pravni temelj za povečanje globe v zvezi z zadnjenavedenim ravnanjem je dejansko v členu 15(2) Uredbe št. 17. ( 27 ) Zato se družba SGL moti glede očitanega neobstoja pravne podlage. Ni kršitve načela nulla poena sine lege.

79.

V zvezi s tem naj spomnim na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero: se znesek globe določi v skladu s težo (osnovne) kršitve; mora biti teža kršitve določena z uporabo številnih dejavnikov; ima Komisija pri določanju (elementov) glob pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in lahko kadar koli prilagodi raven globe, da bi zagotovila izpolnjevanje pravil o konkurenci. Upoštevanje obteževalnih okoliščin pri določanju globe je v skladu z nalogo Komisije, da zagotavlja izpolnjevanje pravil o konkurenci. V zvezi s tem bi omenil tudi seznam primerov obteževalnih okoliščin, določen v točki 2 Smernic.

80.

Seznam obteževalnih okoliščin, ki opravičujejo zvišanje globe, ni izčrpen, kot izhaja iz zadnje alinee, vendar je lahko. Odgovor na vprašanje, ali obteževalna okoliščina upravičuje povečanje globe, je odvisen od vsakega posameznega primera. Samo po sebi je očitno, da mora biti obteževalna okoliščina, ki upravičuje povečanje kazni, (element kršitve ali) zadosti povezana s kršitvijo. Tako mora biti na primer v primeru ponavljanja kršitve jasno, da je zadevno podjetje že storilo enako kršitev. V tem primeru njegova druga udeležba pri podobni kršitvi doda težo obravnavani kršitvi. Enako velja za dobičke, ustvarjene s kršitvijo. Ti dobički so eden od dejavnikov, ki se mora upoštevati pri oceni teže kršitve. Če se lahko objektivno oceni znesek dobičkov, pridobljenih protipravno, se bo pretvoril v povečanje globe. Enako bi lahko rekli glede omejujočih dejanj in svaril drugim udeležencem omejevalnega sporazuma, ki so omejujoča.

81.

Udeleženec omejevalnega sporazuma, ki je kakor koli obveščen o možni bližajoči se preiskavi, se lahko odzove na različne načine: (1) lahko posvari druge udeležence in predlaga prenehanje omejevalnega sporazuma, (2) lahko posvari druge udeležence in predlaga nadaljevanje omejevalnega sporazuma, kar bi tudi pomenilo ukrepanje v smeri prikritja omejevalnega sporazuma, kot na primer uničenje obremenilnih dokazov, in (3) namesto, da posvari druge udeležence, se lahko odloči, da izkoristi Komisijino politiko ugodne obravnave in sodeluje s Komisijo.

82.

Ni mogoče reči, da svarilo drugim udeležencem omejevalnega sporazuma pred bližajočo se preiskavo nujno poveča težo kršitve; vendar pa menim, da sta Komisija in Sodišče prve stopnje upravičeno ugotovila, da je svarilo povečalo težo kršitve. V prejšnji sodni praksi je Sodišče prve stopnje potrdilo ugotovitve Komisije, da je dejstvo, da so se podjetja ne le zavedala nezakonitosti svojega ravnanja, pač pa so ga skušala tudi prikriti, povečalo težo kršitve. Opozorila, dana v obravnavani zadevi, so na isti ravni. V obravnavani zadevi je družba SGL, pomembna evropska udeleženka omejevalnega sporazuma, opozarjala na bližajočo se preiskavo druge (evropske) udeležence omejevalnega sporazuma. Ugotovila sta tudi, da so ta svarila vplivala na preiskavo Komisije tega omejevalnega sporazuma, saj se je že pred izvedbo preiskav ob zori izgubilo veliko dokazov. Komisija je menila, da so bila ta dejstva objektivni razlogi za opredelitev svaril kot obteževalno okoliščino, ki je upravičevala zvišanje globe. Menim, da navedba družbe SGL, da je bil njen edini namen, ko je opozarjala druge udeležence omejevalnega sporazuma, nanje narediti vtis, ni prepričljiva. Učinek opozoril kaže očitno v drugo smer. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno in ne da bi kršilo načelo in dubio pro reo, sklenilo, da je bil namen opozoril prikriti omejevalni sporazum in zagotoviti njegovo nadaljevanje, kar jim je do določenega trenutka celo uspevalo. In še to, kot sem navedel že v prejšnji točki, bi se družba SGL po tem, ko je izvedela za možno bližajočo se preiskavo, lahko tudi odločila, da bo s Komisijo sodelovala v smislu Obvestila o ugodni obravnavi, in bi v tem primeru lahko izkoristila precej večje znižanje. Odločitev, da bo sodelovala, je sprejela precej pozneje. Prav tako se je pozneje odločila, da bo odstopila od omejevalnega sporazuma.

83.

Zavrniti se mora tudi pritožbeni razlog, v katerem se očita diskriminacija. Pomembno je, da se loči, kot je storilo tudi Sodišče prve stopnje, med zunanjimi in notranjimi vplivi ravnanja. Dejansko ni splošne obveznosti, da se morajo obremenilni dokazi hraniti. Zato se lahko zadevno podjetje, da bi preprečilo odkritje njegove udeležbe v omejevalnem sporazumu, interno odloči, da bo uničilo take dokumente (razen če je sistematično prikrivanje del načrta, kot v sodbi Sarrió). Takega ravnanja ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino. Vendar pa imajo svarila drugim udeležencem omejevalnega sporazuma učinke, ki presegajo golo notranjo sfero. Njihov cilj je, da celotni nadzor Komisije spodleti. Zato je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za popolnoma drugačno ravnanje in da Komisiji ni mogoče očitati, da je podobne položaje obravnavala različno.

84.

V tem pritožbenem razlogu družba SGL navaja, da (1) Sodišče prve stopnje v točkah od 366 do 368 izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da je (vmesna raven) globe, ki jo je določila Komisija, presegla zgornjo mejo globe, ki jo določa člen 15(2) Uredbe; (2) da je to kršitev načela nulla poena sine lege in (3) načela enakega obravnavanja; in da je v zvezi s tem (4) obrazložitev pomanjkljiva.

85.

Družba SGL zatrjuje, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi se moral del prometa v letu 2000 pripisati drugi družbi, ki jo je družba SGL pridobila na začetku leta 2000, torej po tem, ko se je kršitev končala (marca 1998). V zvezi s tem se družba SGL sklicuje na sodbo Cement ( 28 ). Sklicuje se tudi na svoj ugovor glede dolžine upravnega postopka, ker je zamuda, ki je nastala, škodljivo vplivala na njene finančne interese. Zato bi morala Komisija upoštevati podatke o prometu v letu 1999.

86.

Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje, kljub obsežnim tožbenim razlogom, predloženim temu sodišču, pustilo odprto vprašanje, ali bi se morala Komisija opreti na podatke o prometu iz leta 1999 (980 milijonov EUR) ali iz leta 2000 (1,08 ali 1,26 milijarde EUR). Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko je odgovorilo, da je pomembno edino to, da končno naložena globa, to je po upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin in uporabi znižanja zaradi ugodne obravnave, ne preseže 10 % svetovnega prometa, in da trditve tožeče stranke glede pretirano dolgega upravnega postopka in sodbe Cement niso pomembne, ( 29 ) spregledalo dejstvo, da je Komisija pri družbi UCAR v prejšnjem poslovnem letu upoštevala zgornjo mejo 10 % prometa, preden je uporabila Obvestilo o ugodni obravnavi. Zato naj bi to sodišče v točki 353 izpodbijane sodbe napačno menilo, da družba SGL ni bila v enakem položaju kot družba UCAR. Družba SGL navaja, da predpostavka Sodišča prve stopnje ni pravilna. Skupni promet družbe SGL v letu 1999, kot tudi njen promet v letu 2000, zmanjšan za promet družbe Keramchemie, naj bi bil tak, da je bila zgornja meja 10 % presežena pred uporabo Obvestila o ugodni obravnavi. Zato naj Sodišče prve stopnje ne bi imelo pravice, da ne odgovori na vprašanje, iz katerega leta naj se upošteva promet.

87.

Drugič, družba SGL izpodbija ugotovitve Sodišča prve stopnje v točki 368 izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo, da ni določbe prava Skupnosti, ki bi za različne skupine kršitev določala najnižje ali najvišje administrativne sankcije, in da zato Komisija lahko prosto določa znesek glob glede na težo in trajanje kršitve ob upoštevanju, da končni znesek globe ne preseže meje 10 %, ki je navedena v členu 15(2) Uredbe št. 17. V zvezi s tem družba SGL ob sklicevanju na člen 7 EKČP in člen 49(1) Listine o temeljnih pravicah navaja, da se zgornja meja 10 %, ki je strogo najvišja sankcija, ne bi smela preseči v nobenih okoliščinah in da velja tudi za vmesni izračun globe.

88.

Tretjič, družba SGL uveljavlja tudi kršitev enakega obravnavanja, ker je Komisija v zadevi družbe UCAR znižala znesek, ki je presegel zgornjo mejo 10 % prometa, pred uporabo Obvestila o ugodni obravnavi. V zvezi s tem se sklicuje na stališče, ki ga je Sodišče prve stopnje izrazilo tudi v točki 232 izpodbijane sodbe, da mora Komisija uporabiti svojo metodo pravilno, skladno in zlasti nediskriminatorno. Zato naj Komisija ne bi pravilno navedla, da je le v zadevi družbe UCAR osnovni znesek, ki ga je določila pred uporabo Obvestila o ugodni obravnavi, presegel najvišjo dovoljeno mejo.

89.

Končno, družba SGL navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, ko je zanikalo, da kršitve obveznosti obrazložitve ni bilo. V nasprotju s stališčem, ki ga je izrazilo Sodišče prve stopnje, navaja, da bi morala Komisija v odločbi obrazložiti, zakaj je znižanje uveljavila pred ugodno obravnavo za družbo UCAR, ne pa tudi za družbo SGL. Zatrjuje, da je bila družba SGL zaradi ravnanja Komisije prikrajšana, ker je bila v podobnem položaju. Zato naj bi Komisija kršila člen 253 ES.

90.

Komisija pripominja, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 366 do 368 izpodbijane sodbe že pravilno zavrnilo te trditve. Navaja, da niti globa, ki jo je naložila Komisija, niti znižana globa Sodišča prve stopnje nista presegli 10-odstotnega praga iz člena 15(2) Uredbe št. 17.

91.

V zvezi z očitano napačno razlago Sodišča prve stopnje bi navedel naslednje. Pristop Komisije k določanju glob je že bil pojasnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da temelji delitev na tri skupine na podatkih o prometu v letu 1998, to je v letu, v katerem se je kršitev končala, in tržnem deležu v prejšnjih letih. Zato ni mogoče trditi, da Sodišče prve stopnje tega vprašanja ni obravnavalo. Poleg tega je, kot je poudarila Komisija, razlika med izračunom globe na eni in zagotovitvijo ob koncu izračuna, da globa ne presega zgornje meje 10 %, ki jo določa Uredba št. 17, na drugi strani. Ni treba, da je referenčno leto za oba izračuna enako. Kot je že bilo pojasnjeno, je bila globa izračunana z uporabo podatkov za leto 1998. Komisija je, da bi se prepričala, ali je bila dosežena zgornja meja, upoštevala podatke o prometu v letu 2000, kar je bila pravilna referenčna točka v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17. Tako tudi ni neskladja s sodbo Cement.

92.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditev, da je bil postopek pretirano dolg. Družba SGL ne navaja prepričljivega novega razloga glede napačnega ravnanja Sodišča prve stopnje v zvezi s tem.

93.

V zvezi s trditvami, ki se nanašajo na kršitev načela nulla poena sine lege, navajam novejšo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba, v zadevi Predizolirane cevi. ( 30 ) V tej sodbi je pojasnjeno, da člen 15(2) Uredbe št. 17 ne prepoveduje Komisiji, da si pri izračunu pomaga z vmesno vsoto, ki presega to mejo, niti ne prepoveduje, da se za znesek nad to mejo uporabijo vmesni izračuni, v katerih se upoštevata teža in trajanje kršitve. ( 31 ) Zato meje 10 % ne sme preseči le znesek, ki se na koncu naloži podjetju.

94.

Niti ni kršeno pravilo nediskriminacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov o prometu družbe SGL in družbe UCAR preprosto odločilo, da položaj družbe SGL ni bil podoben.

95.

Dejstvo, da Komisija v sami odločbi ni pojasnila, zakaj je znesek globe družbe UCAR zmanjšala pred uporabo Obvestila o ugodni uporabi, družbe SGL ne zadeva.

96.

V tem pritožbenem razlogu družba SGL ugovarja, da nekateri dokumenti, v katere ni imela vpogleda, niso bili dovolj upoštevani. Poleg navedb, ki jih je ta družba uveljavljala na prvi stopnji, še ugovarja, da so bili v odločbi Sodišča prve stopnje celo prvič uporabljeni novi obremenilni dokumenti, ki ji niso bili znani in o katerih se predhodno ni mogla opredeliti.

97.

Družba SGL zatrjuje, da so ugotovitve Sodišča prve stopnje protislovne. Najprej naj bi to sodišče ugotovilo, da dokumenti v zvezi s skupnim delom podjetij niso bili del internega spisa, temveč so bili del spisa Komisije o preiskavi, do katerega so imela podjetja dostop. ( 32 ) Nato pa naj bi se izkazalo, da so bile v internem spisu informacije, ki jih je podala družba UCAR in so se nanašale na skupno delo podjetij, ki so imele dokazno vrednost oziroma jih je na vsak način Sodišče prve stopnje uporabilo kot dokaz in bi lahko bile koristne za njeno obrambo. ( 33 )

98.

Družba SGL naj bi šele med postopkom pred Sodiščem prve stopnje izvedela, da je družba UCAR obvestila Komisijo, da je Evropski urad za boj proti goljufijam ukrepal zoper uradnika, ki naj bi bil odgovoren za izdajo informacij, in da je bil v Italiji zoper zadevnega uradnika uveden kazenski postopek. ( 34 ) Družba SGL predpostavlja, da je bila tudi ta informacija del internega spisa Komisije in je dejstvo, ki bi lahko bilo koristno za njeno obrambo.

99.

Po mnenju družbe SGL se omenjeni dokumenti tudi ne bi smeli opredeliti kot interni, torej nedostopni dokumenti. To naj bi izhajalo iz Sporočila Komisije o notranjem poslovniku za obdelavo zahtevkov za dostop do spisa. ( 35 ) Družba SGL iz tega sporočila in sodne prakse sklepa, ( 36 ) da morajo biti dokazni dokumenti pravočasno dostopni. V nasprotju s stališčem, ki ga je izrazilo Sodišče prve stopnje, ( 37 ) naj potemtakem ne bi bilo treba zahtevati seznama ali nezaupnega povzetka dokumentov s tajno ali zaupno vsebino. Komisija bi tako morala označiti dokumente, ki niso bili dostopni.

100.

Po navedbah družbe SGL velja enako glede napak v poročilu pooblaščenca za zaslišanje. Glede dostopa do spisa naj bi bilo v skladu z zgoraj navedenim sporočilom razvrščanje internih spisov (nedostopnih) odvisno od nadzora s strani pooblaščenca za zaslišanje, ki bo po potrebi potrdil, ali so v njej vsebovani dokumenti „interni dokumenti“. ( 38 ) Poročilo naj ne bi navajalo ugovorov družbe SGL. Zato naj bi Sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da mora pooblaščenec za zaslišanje kolegiju članov Komisije sporočiti le očitke, ki so pomembni za presojo zakonitosti poteka upravnega postopka. Po mnenju družbe SGL bi bilo končno poročilo nepotrebno, če bi moralo vsebovati le utemeljene očitke.

101.

Ugovor družbe SGL se mora v delu, v katerem zatrjuje, da njen dopis Komisiji vsebuje, poleg zahteve za vpogled v interne dokumente Komisije, zahtevo za seznam ali nezaupen povzetek dokumentov s tajno ali zaupno vsebino, zavrniti. Tožeča stranka ne izpodbija pravnega vprašanja, pač pa dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem odločilo, da se zahteva družbe SGL ni nanašala na seznam ali nezaupen povzetek dokumentov.

102.

Tudi trditev, s katero družba SGL ugovarja, da ima poročilo pooblaščenca za zaslišanje napake, se mora zavrniti. Najprej, v zvezi z očitano nepravilno razvrstitvijo nekaterih dokumentov med interne dokumente ob nastanku dejstev ni bilo potrebe, da pooblaščenec za zaslišanje potrdi, ali je bila razvrstitev internih dokumentov pravilna ali ne. Ta nadzor se opravi le „po potrebi“, kot izhaja iz besedila točke II.A.2 Sporočila. Družba SGL zadeve ni predložila pooblaščencu za zaslišanje, ampak je le grajala Komisijo, ker ji ni omogočila dostopa do njenega internega spisa ali posredovala seznama ali povzetka zaupnih dokumentov. Drugič, Sodišče prve stopnje je te pritožbene razloge že pravilno obravnavalo v točkah od 50 do 54 izpodbijane sodbe. Družba SGL ni predlagala nobenega novega razloga, ki bi ga bilo mogoče upoštevati.

103.

V zvezi z dokumenti, ki se nanašajo na skupno delo podjetij, se ne sme pozabiti, da je Sodišče prve stopnje te dokumente uporabilo za potrditev zahtevka družbe UCAR za večje znižanje globe zaradi informacij, ki jih je posredovala Komisiji, pa čeprav ustno (in o katerih se je poročalo v internem zapisniku, ki so ga sestavili uradniki Komisije in ni bil del spisa Komisije o preiskavi). V zvezi s tem Sodišče prve stopnje, ki je odločilo, da so tudi nedokumentirane informacije pomembne v okviru Komisijine politike ugodne obravnave, teh obremenilnih dokumentov ni uporabilo zoper družbo SGL. Ta družba ni pojasnila, kako je bila s tem prizadeta njena pravica obrambe. Enako velja za domnevni interni dokument, ki se nanaša na preiskavo OLAF. Poleg tega bi se moralo pripomniti, da je družba SGL Komisiji priznala udeležbo pri omejevalnem sporazumu in da je sodelovala s Komisijo v okviru ugodne obravnave.

104.

Ne glede na to – čeprav bi Komisija morala predložiti te dokumente ali vsaj sporočiti, da obstajajo – je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepredložitev dokumenta kršitev pravice obrambe le takrat, ko zadevno podjetje dokaže, prvič, da se je Komisija za utemeljitev očitka glede obstoja kršitve oprla na ta dokument, in drugič, da je bilo ta očitek mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Poleg tega na veljavnost ugovorov, ki jim je bilo ugodeno v izpodbijani odločbi, ne bi vplivalo, če obremenilni dokument, ki ni bil predložen zadevni osebi, ne bi bil dopusten dokaz, če bi obstajali drugi dokumentirani dokazi, ki bi bili strankam med upravnim postopkom znani, ki bi posebej potrjevali ugotovitve Komisije. Sodišče je tudi odločilo, da mora zadevno podjetje dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi bil dokument, ki mu ni bil posredovan in na katerega je Komisija oprla dokaz o obstoju kršitve, izključen kot dokaz. ( 39 )

105.

Družba SGL ugovarja, kot je navedeno zgoraj, da ni imela zadostnega vpogleda v spis v zvezi s skupnim delom z drugimi podjetji, vendar ne pojasni, kako bi to lahko vplivalo na njen položaj.

106.

Družba SGL s tem pritožbenim razlogom izpodbija kategorično odločitev, da se pri izračunu globe ne upošteva njena zmanjšana finančna zmožnost. Zatrjuje, da je tako neupoštevanje kršitev načela sorazmernosti in omejitev njene svobode razpolaganja s premoženjem. Ugovarja, da kazni, naložene na podlagi prava konkurence, ne bi smele ogroziti obstoja tistih, ki so jim naložene, in da bi moralo biti delujoče podjetje merilo, po katerem bi se morala presojati primernost in pravilnost sankcij v posamezni zadevi. Navaja, da se na splošno ni dopustno osredotočiti se na tiste dele podjetja, ki bi se še vedno lahko rešili po insolventnosti, ki bi nastala zaradi naložitve globe. Po mnenju družbe SGL bi se morala vsaka globa izračunati tako, da se z njo ne bi razglasila nobena gospodarska „smrtna kazen“.

107.

Komisija je v izpodbijani odločbi po tem, ko je preverila finančno stanje družbe SGL, sklenila, da prilagoditev zneska globe ni primerna. Sodišče prve stopnje je to odločitev potrdilo. S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso je odločilo, da Komisija pri določanju zneska globe ni zavezana upoštevati finančnih izgub podjetja, ker bi bila posledica take obveznosti priznanje nepravične konkurenčne prednosti podjetjem, ki so najslabše prilagojena razmeram trga. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da obveznost upoštevanja dejanske plačilne zmožnosti podjetja v smislu točke 5(b) Smernic velja le v „posebnem socialnem okviru“, katerega del so posledice plačila globe, zlasti ker bi vodile do povečane brezposelnosti ali poslabšanja gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem. Navedlo je tudi, da pravo Skupnosti ne prepoveduje samega dejstva, da ukrep, ki so ga sprejeli organi Skupnosti, vodi v insolventnost ali likvidacijo danega podjetja. ( 40 )

108.

Pritožbenemu razlogu, s katerim družba SGL graja Sodišče prve stopnje, ker je zavrnilo njeno trditev, da bi morala Komisija upoštevati njeno zmožnost, da plača globo, in da je določila znesek globe v višini, ki je ogrozila njeno preživetje, ni mogoče ugoditi. Kot je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, Komisija pri določanju zneska globe ni dolžna upoštevati slabega položaja udeleženega podjetja, saj bi priznanje take obveznosti vodilo h konkurenčno nepravičnemu dajanju prednosti podjetjem, ki so najslabše prilagojena razmeram trga. ( 41 )

109.

Poleg tega tudi ni mogoče ugoditi pritožbenemu razlogu, v katerem zatrjuje, da bi morala Komisija upoštevati globe, ki so jih že naložili organi tretjih držav in so razlog za zmanjšano plačilno zmožnost. Čeprav je plačilna zmožnost drugačna od pojma ne bis in idem, Komisija v nobenem od obeh primerov ni dolžna upoštevati glob, ki so jih naložili organi tretjih držav.

110.

Plačilna zmožnost torej ni upoštevno merilo za določitev glob. Kar ne pomeni, da Komisija ne more upoštevati zmanjšane zmožnosti. V sodbah Sodišča, v katerih se je ta zmožnost obravnavala, je Sodišče odločilo le, da Komisija ni dolžna upoštevati finančnega položaja zadevnega podjetja. Komisiji ni prepovedalo takega upoštevanja.

111.

Plačilna zmožnost je sedaj posebej navedena v Smernicah Komisije v točki 5(b) pod naslovom „Splošne pripombe“. Sodišče prve stopnje je v točki 371 sodbe pravilno navedlo, da omenjena točka ne vzbuja dvoma o sodni praksi v zvezi s tem. Drugič, če Smernice določajo, da je treba upoštevati dejansko zmožnost kršiteljev, da plačajo, v posebnih okoliščinah in v skladu s tem prilagoditi globe, je to s pridržkom „odvisno od okoliščin“ in, kot je Sodišče prve stopnje pravilno pripomnilo, s pridržkom „v posebnem socialnem okviru“. Pri tem torej ni samodejnosti.

112.

Družba SGL tudi graja stališče, da bi kazni lahko vodile k njenemu izstopu s trga. Navaja, da je posledica tega kršitev njene svoboščine, da razpolaga s svojim premoženjem, in se v zvezi s tem sklicuje na člena 16 in 17 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Drugič, izpodbija primerjavo s sodno prakso o državnih pomočeh.

113.

V zvezi s sklicevanjem na svobodo opravljanja gospodarskih dejavnosti in pravico do lastnine bi se moralo pripomniti, da veljajo za to svobodo in pravico omejitve. Omejevalnim sporazumom zagotovo ne dajeta carte blanche in ko je omejevalni sporazum odkrit, ga ne opravičujeta.

114.

V zvezi s primerjavo z državnimi pomočmi je Sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodno prakso na področju državnih pomoči le splošno pripomnilo, da pravo Skupnosti ne prepoveduje samega dejstva, da ukrep, ki so ga sprejeli organi Skupnosti, vodi v insolventnost ali likvidacijo danega podjetja. Navedeno je pravilno in družba SGL tega ne more izpodbiti. Mimogrede bi še dodal, da pojem proste konkurence med drugim pomeni, da bodo manj učinkoviti udeleženci na trgu po navadi trg zapustili. Znano je tudi, da taki neučinkoviti udeleženci na trgu preživijo dlje prav zaradi omejevalnih sporazumov. Zato imajo predpisi o državnih pomočeh in pravila o konkurenci skupno značilnost, da naj bi vsi zagotavljali konkurenčne trge; v zvezi s tem si obe politiki prizadevata preprečevati ali popraviti škodo, pa čeprav različno. Komisija bi lahko v svoji politiki glede nalaganja glob upoštevala učinke svojih glob in, če je primerno, zmanjšane plačilne zmožnosti. Globa, ki preseže zmožnost družbe, da plača, in ima za posledico neplačevanje obveznosti in na koncu stečaj, dejansko postane neučinkovita. V obravnavani zadevi je Komisija ugotovila finančni položaj tožeče stranke, vendar ni našla razloga, da odstopi od predlagane globe. Poleg tega za Komisijo ni pomembno, da globa škoduje, ker se mora ukrepati interno, da bi se zagotovila potrebna sredstva.

115.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da družba SGL ne more izpeljati utemeljitve iz tako imenovane Odločbe o posebnih grafitih ( 42 ). Komisija je v tej odločbi upoštevala zmanjšano plačilno zmožnost. Družba SGL je s trditvijo, da je Komisija zato dolžna enako ravnati v obravnavani zadevi, zgrešila smisel. V tej poznejši odločbi je Komisija zmožnost družbe SGL, da plača, upoštevala prav zaradi ogromne globe, ki ji je že bila naložena, in ker se ji ni zdelo potrebno, da za zagotovitev zadostnega odvračanja naloži celoten znesek globe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da Komisija ni napačno uporabila prava ali očitno napačno presodila.

116.

Ta pritožbeni razlog se mora zavrniti.

117.

Družba SGL je v postopku pred Sodiščem prve stopnje ugovarjala zakonitosti obrestne mere in tudi zakonitosti obrestne mere, ki se je uporabila, če je podjetje predložilo bančno garancijo. Družba SGL je priznala, da ima Komisija pravico določiti obrestno mero, da bi preprečila zlorabo in zagotovila, da podjetja, ki plačajo „pozno“, niso v ugodnejšem položaju, vendar le, če se zadevne obrestne mere v praksi dejansko tudi uporabljajo. Po mnenju družbe SGL ni razlogov, da se takim tržnim obrestnim meram dodajo 3,5 odstotne točke.

118.

Družba SGL v svojem sedmem pritožbenem razlogu navaja, da Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh njenih ugovorov, pač pa je namesto tega razsodilo na podlagi ugovora, ki ga družba SGL ni postavila.

119.

Ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

120.

Sodišče prve stopnje se je v sodbi sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, v kateri je bilo odločeno, da pravica, ki je Komisiji dodeljena s členom 15(2) Uredbe št. 17, zajema pooblastilo, da določi datum plačila globe in začetka teka določenih obresti, da določi obrestno mero teh obresti in da določi natančen postopek izvrševanja svoje odločbe z zahtevo, da se, če je primerno, predloži bančna garancija, ki bo pokrila glavni znesek naloženih glob, skupaj z obrestmi. Če teh pooblastil ne bi imela, bi lahko podjetja izkoristila prednosti poznih plačil in s tem oslabila učinek kazni. Zato je določitev obresti za globe utemeljena.

121.

Sodišče prve stopnje se je dalje sklicevalo na sodno prakso, v kateri je potrdilo določene obresti v višini tržne obrestne mere, povečane za 3,5 odstotne točke, oziroma če je predložena bančna garancija, v višini tržne obrestne mere, povečane za 1,5 odstotne točke, in v kateri je z odločitvijo, da ima Komisija pravico, da sprejme višjo referenčno točko, kot je veljavna tržna obrestna mera, ponujena povprečnemu posojilojemalcu, do ravni, ki je potrebna za odvrnitev zamudnega ravnanja, potrdilo določeno obrestno mero do največ 13,75 % (glej točki 475 in 476). Sodišče prve stopnje je končno sklenilo, da Komisija z določitvijo obrestnih mer ni presegla svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

122.

Menim, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava.

123.

Glede na zgornja razmišljanja predlagam, naj Sodišče: