SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTONIA TIZZANA,

predstavljeni 22. septembra 2005¹(1)

Zadeva C-302/04

Ynos Kft.

proti

Jánosu Vargi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Szombathelyi Városi Bíróság (Madžarska))

„Člen 234 ES – Direktiva 93/13/EGS – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Pogoji za njihovo neveljavnost – Morebitna neveljavnost drugih pogodbenih pogojev – Nacionalna zakonodaja – Skladnost – Pristojnost Sodišča“

1.        Szombathelyi Városi Bíróság (Sodišče v Szombathelyju) je z odločbo z dne 10. junija 2004 Sodišču predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje, pri čemer se dve posebej nanašata na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali le Direktiva),(2) medtem ko se tretje vprašanje nanaša na uporabo prava Skupnosti za spor, ki je nastal v državi članici pred njenim pristopom k Evropski uniji.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Skupnosti

Pridružitveni sporazum in Pogodba o pristopu

2.        V Bruslju je bil 16. decembra 1991 podpisan Evropski sporazum o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Madžarsko na drugi strani (v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).(3) Veljati je začel 1. februarja 1994.

3.        V členu 67 Pridružitvenega sporazuma je določeno:

„Pogodbenice priznavajo, da je pomemben predpogoj za gospodarsko vključevanje Madžarske v Skupnost približevanje obstoječe in prihodnje zakonodaje Madžarske pravu Skupnosti. Madžarska si mora zato prizadevati, da bo njena prihodnja zakonodaja, kolikor je to mogoče, skladna s pravom Skupnosti“.

4.        V členu 68 je pojasnjeno:

„Približevanje zakonodaje se nanaša zlasti na naslednja področja: […] varstvo potrošnikov […]“.

5.        Kasneje, 16. aprila 2003, sta bila v Atenah podpisana Pogodba o pristopu Madžarske k Evropski uniji(4) in Akt o pogojih pristopa (v nadaljevanju: Pristopni akt),(5) ki sta začela veljati 1. maja 2004.

6.        V členu 2 Pristopnega akta je določeno:

„Od dne pristopa so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt“.

7.        Podrobneje, v členu 53 je glede že uveljavljenih direktiv določeno:

„Od pristopa se šteje, da so direktive in odločbe iz člena 249 Pogodbe ES […] naslovljene na nove države članice, če so bile omenjene direktive in odločbe naslovljene na vse sedanje države članice. Z izjemo direktiv in odločb, ki začnejo veljati skladno s členoma 254(1) in 254(2) Pogodbe ES, se šteje, da so bile nove države članice o direktivah in odločbah obveščene ob pristopu“.

8.        V členu 54 pa je določeno:

„Nove države članice izvajajo ukrepe, potrebne za to, da od dne pristopa upoštevajo določbe direktiv in odločb iz člena 249 Pogodbe ES […], če v prilogah iz člena 24 ali v kateri koli določbi tega akta ali njegovih prilog ni predviden drugačen rok“.

Direktiva 93/13/EGS

9.        Namen Direktive 93/13 „je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“ (člen 1).

10.      V skladu s členom 2(b) „potrošnik“ pomeni:

„vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti“.

11.      V členu 3(1) je določeno:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“.

12.      V členu 4(1) je podrobneje pojasnjeno:

„Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen“.

13.      V členu 6(1) je poleg tega določeno:

„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev“.

14.      Na koncu, v členu 7(1) je določeno:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“.

15.      Ker niti v Pristopnem aktu niti v njegovih prilogah ni določen drugačen rok, se šteje, da je Direktiva 93/13 naslovljena tudi na Madžarsko, ki je bila zato dolžna uveljaviti ukrepe, potrebne za uskladitev, z dnem pristopa k Evropski uniji, to je od 1. maja 2004.

B –    Nacionalna ureditev

16.      Madžarska je Pridružitveni sporazum ratificirala z zakonom št. 1/1994.

17.      Na podlagi člena 3(1) tega zakona si mora Madžarska pri pripravi in sklepanju mednarodnih sporazumov ter pri pripravi in sprejemanju notranjega prava prizadevati, da so ti skladni z navedenim sporazumom. Poleg tega je v odstavku 2 navedenega člena določeno, da je treba pri pripravi in sprejemanju pravnih norm zagotoviti spoštovanje zahtev iz člena 67 Pridružitvenega sporazuma.

18.      Skladno z navodili iz te določbe je bil sprejet zakon CXLIX/97, s katerim je bil v več točkah spremenjen madžarski civilni zakonik (v nadaljevanju: Ptk) in v notranji pravni red uvedena ureditev glede nedovoljenih pogojev, vključenih v potrošniške pogodbe, skladna s sistemom, predvidenim z Direktivo 93/13. Iz spisa izhaja, da po pristopu ta sistem ni bil predmet nadaljnjih sprememb.

19.      V členu 209/B Ptk je določeno:

„1.      Splošni pogodbeni pogoj ali pogoj v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, je nedovoljen, če krši zahteve dobre vere, tako da enostransko in brez utemeljitve v škodo ene od strank določa pravice in obveznosti strank, ki izhajajo iz pogodbe.

2.      Šteje se, da so pravice in obveznosti določene enostransko in brez utemeljitve v škodo ene od strank, če:

a)      pomembno odstopajo od materialnopravnih določb, ki se uporabljajo za pogodbo, ali

b)      niso skladne s predmetom in namenom pogodbe.

3.      Pri preverjanju, ali je pogodbeni pogoj nedovoljen, je treba preučiti vse okoliščine ob sklepanju pogodbe, zaradi katerih so jo stranke sklenile, in naravo pogodbene storitve ter razmerje med spornim pogojem in drugimi pogodbenimi pogoji ali drugimi pogodbami“.(6)

20.      Za namene obravnavane zadeve je treba posebej opozoriti na določbe Ptk, ki se nanašajo na izpodbijanje nedovoljenih pogodbenih pogojev, in na določbe o posledicah vključitve navedenih pogojev v pogodbe.

21.      Glede možnosti izpodbijanja je v Ptk določeno, da lahko oškodovana stranka, če vsebuje pogodba splošni pogoj, ki je nedovoljen, ta pogoj izpodbija (člen 209(1)). O tem mora pisno obvestiti nasprotno stranko v roku enega leta. Pravico do izpodbijanja je mogoče uveljavljati tudi po preteku navedenega roka, in sicer z ugovorom zoper zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe (člen 236(1), (2)(c) in (3)).

22.      Glede posledic vključitve navedenih pogojev v pogodbo pa je v Ptk upoštevano načelo, v skladu s katerim je pogodba v celoti neveljavna, če je stranki brez neveljavnega pogoja ne bi sklenili (člen 239).

II – Dejansko stanje in postopek

23.      Stranki v postopku v glavni stvari sta družba Ynos Kft. (v nadaljevanju: družba Ynos), ki opravlja dejavnost na področju nepremičninskega posredovanja, in gradbenik János Varga.

24.      J. Varga je, da bi prodal nepremičnino v lasti sina,(7) ki jo je pred kratkim obnovil za namene poslovno-trgovskega središča, 10. januarja 2002 z družbo Ynos sklenil pogodbo o nepremičninskem posredovanju, ki je vsebovala več splošnih pogojev in je bila sestavljena na podlagi tipske pogodbe.

25.      V skladu s to pogodbo bi bila družba Ynos ob uspešnem posredovanju upravičena do provizije v višini 2 % dogovorjene prodajne cene. V skladu s točko 5 pogodbe sta se stranki dogovorili, da bosta šteli, da je bilo posredovanje uspešno, če bosta naročitelj posredovanja in tretja oseba, ki ju bo v stik spravil posrednik, uspešno sklenila pogodbo; v drugem stavku te točke je poleg tega določeno, da bo posrednik upravičen do provizije tudi v primeru, če bo lastnik nepremičnine zavrnil pisno ponudbo za nakup ali najem nepremičnine po enaki ali višji ceni od tiste, navedene v pogodbi o posredovanju.

26.      Poslovodje družbe Ynos, J. Varga in njegov sin (kot prodajalec) so 11. marca 2002 s K. Ragasitsom in E. Kovácsem (kot kupcema) podpisali „načelni sporazum o sklenitvi pogodbe“, v katerem so določili prodajno ceno za nepremičnino in se dogovorili, da bodo prodajno pogodbo ali predpogodbo sklenili najkasneje do 15. marca 2002.

27.      Vendar do tega datuma ni bila podpisana niti dokončna prodajna pogodba niti predpogodba. Kljub temu je družba Ynos menila, da je bilo njeno posredovanje uspešno in je zato zahtevala plačilo dogovorjene provizije.

28.      Ker tega ni dosegla, je vložila tožbo pri sodišču v Szombathelyju. V postopku pred tem sodiščem je J. Varga zahtevku oporekal in v utemeljitev stališča med drugim navajal, da vsebuje točka 5, druga poved, pogodbe o posredovanju, na katero se je sklicevala družba Ynos, nedovoljen pogodbeni pogoj in da zato zahtevane provizije ni dolžan plačati. Po mnenju družbe Ynos ta ugovor ni utemeljen, ker v obravnavanem primeru niso podani pogoji, določeni v členu 209/B Ptk za ugotovitev, da je določen pogodbeni pogoj neveljaven.

29.      Sodišče v Szombathelyju, ki je menilo, da bo treba, „če je mogoče ugotoviti, da je bil uporabljen nedovoljen pogoj, kot to zatrjuje tožena stranka, spor rešiti ob upoštevanju Direktive“, je Sodišču v skladu s členom 234 ES predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1.      Ali je člen 6(1) Direktive [...], v skladu s katerim morajo države članice določiti, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika, mogoče razlagati tako, da je lahko ta člen podlaga za nacionalno določbo, kot je člen 209(1) zakona [Pkt], ki se uporabi, če je ugotovljen nedovoljen značaj nekega splošnega pogodbenega pogoja, in v skladu s katerim nedovoljeni pogoji ne izgubijo zavezujočega učinka za potrošnika že ipso iure, ampak le takrat, kadar jim je potrošnik nasprotoval s posebno izjavo, to je kadar jih je uspešno izpodbijal?

2.      Ali iz določbe Direktive, v skladu s katero ostane pogodba zavezujoča za stranki na podlagi enakih pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, izhaja, da – v okoliščinah, kadar prodajalec ali ponudnik uporablja nedovoljene pogoje, ki po njegovem nacionalnem pravu niso zavezujoči za potrošnika, vendar ta prodajalec ali ponudnik brez teh pogojev, ki so sestavni del pogodbe, ne bi sklenil navedene pogodbe s potrošnikom – pogodba ni neveljavna v celoti, če je njen nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev?

3.      Ali je s stališča uporabe prava Skupnosti pomembno, da je bil postopek v glavni stvari sprožen pred pristopom Republike Madžarske k Evropski uniji, vendar po prilagoditvi njenega nacionalnega prava direktivi?“

30.      V postopku pred Sodiščem so pisna stališča predložile madžarska, avstrijska, latvijska, poljska, španska in češka vlada ter Komisija.

31.      Na obravnavi 21. junija 2005 so madžarska in španska vlada ter Komisija podale navedbe.

III – Pravna presoja

32.      Sodišče v Szombathelyju je, kot smo videli, zastavilo tri vprašanja za predhodno odločanje, pri čemer se dve nanašata na vsebino spora o glavni stvari in na razlago Direktive 93/13, tretje pa na problem, ki je predhoden in bolj splošen narave, saj se nanaša na prisojnost Sodišča, da razsodi v tem postopku.

33.      Ker lahko postane odgovor na prvi vprašanji odvečen zaradi odgovora na zadnje vprašanje, menim, da je treba vrstni red vprašanj, zastavljenih Sodišču, obrniti in se najprej vprašati, ali je bilo v obravnavanem primeru Sodišče pozvano, da sprejme predhodno odločbo, skladno z določbami člena 234 ES.

Pristojnost Sodišča

34.      Tako vlade, ki v tem postopku intervenirajo, kot Komisija so namreč obširno razpravljale o vprašanju, ali se Direktiva 93/13 lahko uporablja za dejansko stanje, nastalo v obdobju pred pristopom Madžarske k Skupnosti (1. maj 2004), pri čemer so nekatere odgovarjale pritrdilno, druge pa nikalno, in sicer glede na odgovor, ki so ga dale v zvezi z dopustnostjo vsebinskih vprašanj, zastavljenih Sodišču.

35.      Natančneje, po mnenju avstrijske in španske vlada se za obravnavani primer Direktiva 93/13 brez vsakega dvoma uporablja. Njuno stališče je namreč, da je bila Madžarska dolžna svoj pravni red uskladiti z določbami Direktive na podlagi členov 67 in 68 Pridružitvenega sporazuma in člena 3 zakona št. 1/1994, s katerim je bil ta sporazum ratificiran. Madžarska naj bi prav z namenom, da bi to obveznost izpolnila, sprejela notranjo zakonodajo o neveljavnih pogodbenih pogojih, v zvezi s katero se nacionalno sodišče sprašuje, ali je skladna s pravnim redom Skupnosti.

36.      Do enakega sklepa, čeprav utemeljenega drugače, je prišla tudi latvijska vlada. Če sem prav razumel, ta vlada priznava, da pred pristopom Madžarske k Uniji Direktiva 93/13 v tej državi ni bila upoštevna in da bi moral biti zato obravnavani primer rešen izključno na podlagi madžarske zakonodaje o nedovoljenih pogojih, ki je veljala ob nastanku dejanskega stanja spora v postopku v glavni stvari. Vendar poudarja, da je tudi ta zakonodaja, čeprav veljavna pred pristopom, namenjena zagotovitvi skladnosti nacionalne ureditve z navedeno direktivo, katere določbe naj bi natančno povzemala. Odgovor Sodišča na glavni vprašanji naj bi bil torej potreben, ker bi omogočil enotno razlago določb Skupnosti in tem enakih nacionalnih določb. Po drugi strani, kot nadaljuje latvijska vlada, naj bi bilo v sodni praksi že potrjeno, da je Sodišče pristojno za razlago določb Skupnosti tudi takrat, kadar posamezen primer ni urejen s pravom Skupnosti, a se zanj uporabljajo notranje določbe, ki se sklicujejo na določbe Skupnosti ali se tem prilagajajo s povzemanjem njihove vsebine.(8)

37.      Drugače menijo Komisija in madžarska ter češka vlada, ki iz razlogov, podrobneje predstavljenih v nadaljevanju (glej spodnje točke od 41 do 43), trdijo, da Direktive 93/13 ni mogoče uporabiti za spor o glavni stvari, ker je dejansko stanje nastalo leta 2002, to je pred pristopom Madžarske k Uniji, zato tudi razlaga Sodišča ni potrebna.

38.      V zvezi s tem naj opozorim predvsem, da lahko nacionalno sodišče v skladu s členom 234 ES Sodišču predloži vprašanje v predhodno odločanje, če meni, da mu bo odgovor na to vprašanje „omogočil“ izreči sodbo v svojem postopku.

39.      Vendar, kot je znano, si Sodišče pridržuje pravico, da preizkusi razloge nacionalnega sodišča in na podlagi ugotovitev po potrebi tudi izključi dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Podrobneje, Sodišče je že večkrat ugotovilo, da „o vprašanju za predhodno odločanje nacionalnega sodišča ne more odločiti, če se zahtevana razlaga določbe Skupnosti ali presoja o njeni veljavnosti v ničemer ne navezuje na dejansko stanje ali predmet spora o glavni stvari [ali] če je problem hipotetičen“.(9)

40.      Na podlagi takega stališča je Sodišče izključilo svojo pristojnost za presojo v primerih, kadar „je očitno, da določba prava Skupnosti, katere razlago se zahteva od Sodišča, ne more biti uporabljena“.(10)

41.      Po mojem mnenju gre v obravnavanem primeru prav za to okoliščino. Strinjam se namreč z madžarsko in češko vlado ter s Komisijo, ki trdijo, da Direktive 93/13 ni mogoče uporabiti za spor o glavni stvari in da se nanjo ne morejo sklicevati posamezniki, ker je dejansko stanje spora nastalo leta 2002, to je pred pristopom Madžarske k Evropski uniji in torej pred obdobjem, ko je postala Direktiva zanjo zavezujoča.(11)

42.      Tudi določbe Pristopnega akta so glede tega zelo jasne. V njegovem členu 2 je namreč določeno, da so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije že sprejele, „zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo“ šele „[o]d dne pristopa“. Poleg tega se v skladu s členoma 53 in 54 šteje, da so te države šele od navedenega dne naslovnice že obstoječih direktiv, s katerimi se morajo uskladiti s sprejetjem ustreznih ukrepov, razen če ni izrecno določeno drugače, kar pa za obravnavano direktivo ni predvideno.

43.      Ob upoštevanju teh jasnih določb je treba razložiti tudi člena 67 in 68 Pridružitvenega sporazuma, uveljavljenega 1. februarja 1994, ki se – kot sta pravilno opozorili madžarska vlada in Komisija – omejujeta na ugotovitev, „da je pomemben predpogoj za gospodarsko vključevanje Madžarske v Skupnost približevanje obstoječe in prihodnje zakonodaje Madžarske pravu Skupnosti“ ter da si mora zato „Madžarska […] prizadevati, da bo njena prihodnja zakonodaja“, zlasti tista, ki se nanaša na „varstvo potrošnikov“, „kolikor je to mogoče, skladna s pravom Skupnosti“.

44.      Navedena člena torej – drugače kot trdita avstrijska in španska vlada – Madžarski nista naložila obveznosti, da izvede Direktivo 93/13 pred datumom, ki je jasno določen v Pristopnem aktu, ampak – kot je pojasnila Komisija – sta določila le, da si mora „prizadevati“ za „približevanje“, „kolikor je mogoče“, notranjega prava ureditvi Skupnosti, tako da bo omogočila „gospodarsko vključevanje Madžarske v Skupnost“ in njen prihodnji pristop k Uniji.

45.      Vendar bi lahko nasprotno stališče, kot je to storila latvijska vlada, utemeljili na znani sodni praksi Sodišča, v skladu s katero je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten tudi takrat, kadar se za spor o glavni stvari ne uporabljajo, ratione personae ali ratione materiae, določbe Skupnosti, v zvezi s katerimi se prosi za razlago, ampak le nacionalne določbe, ki se na določbe Skupnosti le sklicujejo ali se tem prilagajajo.(12)

46.      Povedano drugače, sklepanje, na katerem temelji ta sodna praksa, čeprav nekoliko na silo, bi lahko razširili tudi na obravnavani primer, čeprav gre tu za vprašanje o uporabljivosti prava Skupnosti ratione temporis.

47.      Tudi v zvezi z obravnavanim primerom bi torej lahko rekli, da je, „kadar domača zakonodaja“, kakršna je zadevna madžarska zakonodaja o nedovoljenih pogojih, „pri urejanju izključno notranjih položajev predvideva enake rešitve kot pravo Skupnosti, jasno v interesu Skupnosti, da je treba, da bi se izognili prihodnjim razlikam v razlagi, določbe ali pojme iz prava Skupnosti razlagati enotno, ne glede na okoliščine, v katerih naj se uporabljajo“.(13)

48.      Če bi sledili tej logiki, bi torej lahko sklenili, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

49.      Vendar moram povedati, da sem glede pravilnosti takega sklepa precej v dvomih.

50.      Če bi ga sprejeli, bi namreč še dodatno razširili sodno prakso, ki po mojem mnenju že tako velja samo izjemoma, saj so tako strokovnjaki kot nekateri generalni pravobranilci opozarjali, da sega do skrajnih meja (ali jih celo presega) obsega pristojnosti Sodišča v okviru predhodnega odločanja, s tem da mu dopušča, da presoja tudi v primerih, v katerih je očitno, da se pravo Skupnosti za spor o glavni stvari ne uporablja in da je podan samo prihodnji, torej povsem hipotetičen interes, da se zagotovi enotna uporaba prava Skupnosti.(14)(15)

51.      A za podrobnejšo preučitev tega vprašanja in razprave, ki jo je izzvalo, ni razloga; menim namreč, da obstajajo v obravnavanem primeru še jasnejši razlogi za ugotovitev, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten.

52.      Prvič, zdi se mi, da predložitvena odločba madžarskega sodišča ne vsebuje bistvenih elementov, potrebnih za razsodbo Sodišča.

53.      S tega vidika bi na primer lahko opozoril, da iz predložitvene odločbe ni mogoče z gotovostjo razbrati niti, ali je lahko J. Varga opredeljen kot „potrošnik“, čeprav je ta lastnost pogoj za uporabo in upoštevnost Direktive 93/13 v obravnavanem primeru.(16)

54.      Ne glede na to pa ugotavljam še, da je predlog v celoti – od vprašanja njegovega pomena za odločitev v postopku v glavni stvari – opredeljen predvsem na podlagi argumentov ene od strank, čeprav se nacionalno sodišče glede utemeljenosti teh sploh še ni odločilo.

55.      V predložitveni odločbi je namreč navedeno: po eni strani, da je po mnenju tožene stranke (J. Varge) drugi stavek točke 5 pogodbe o posredovanju, na podlagi katerega ima posrednik pravico do provizije tudi, če lastnik zavrne pisno ponudbo za nakup ali najem nepremičnine po ceni, ki je enaka ali višja od tiste, navedene v pogodbi o posredovanju, „nedovoljeni pogoj“; po drugi strani pa, da po mnenju tožnice (družbe Ynos) „nedovoljenega pogoja ni, ker so v členu 209/B Ptk (nacionalna zakonodaja, ki se uporablja) natančno določeni pogoji za ugotovitev, ali je določen pogodbeni pogoj nedovoljen“.

56.      Pri tem se Sodišče v Szombathelyju v okviru predstavitve razlogov za predložitev vprašanj za predhodno odločanje omejuje na trditev, da bo treba, „če je mogoče ugotoviti, da je bil uporabljen nedovoljen pogoj, kot to zatrjuje tožena stranka, spor rešiti ob upoštevanju Direktive“.

57.      S tem je predložitveno sodišče pokazalo, da je potrebo po razlagi Direktive 93/13 in torej tudi pomen zastavljenih vprašanj utemeljilo le na argumentih tožene stranke, ki trdi, da je bil v zadevni pogodbi uporabljen nedovoljen pogoj. Sodišče nikakor ni razložilo, ali gre tudi po njegovem mnenju za tak pogoj, saj se omejuje na ugotovitev, da bi bila, če je tako, razlaga Direktive 93/13, ki ureja take pogoje, vključene v potrošniške pogodbe, pomembna.

58.      Ker sodišče ni sprejelo nobenega stališča glede tega vprašanja, je pomen predloga za sprejetje predhodne odločbe za odločitev v postopku v glavni stvari povezan le z morebitnim sprejetjem argumenta J. Varge, o katerem se nacionalno sodišče še ni izreklo.

59.      Kljub temu naj opozorim, da je v skladu z znano in ustaljeno sodno prakso, „zato, da bi Sodišču omogočili, da izpolni svojo nalogo (na podlagi člena 234 ES) v skladu s Pogodbo, nujno, da nacionalna sodišča pojasnijo razloge – če ti ne izhajajo nedvoumno iz spisa –, zaradi katerih menijo, da je za odločitev v postopku v glavni stvari potreben odgovor na vprašanja, ki jih zastavljajo“.(17)

60.      V obravnavanem primeru pa ni tako. Ker namreč Sodišče v Szombathelyju ni zavzelo stališča glede vprašanja za predhodno odločanje (glede tega, ali gre v obravnavanem primeru za nedovoljen pogodbeni pogoj), ni pojasnilo niti, zakaj naj bi bila po njegovem mnenju za rešitev spora o glavni stvari potrebna razlaga Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13 o nedovoljenih pogojih, vključenih v potrošniške pogodbe.

61.      Po drugi strani menim, da Sodišče ne more nadomestiti nacionalnega sodišča in namesto njega odločiti, ali je treba šteti, da je točka 5 pogodbe o posredovanju, sklenjene med družbo Ynos in J. Vargo, nedovoljen pogoj. Opozorim naj namreč, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je „vloga Sodišča omejena na to, da nacionalnemu sodišču zagotovi elemente za razlago, potrebne za rešitev spora, o katerem mora odločiti, medtem ko je naloga nacionalnega sodišča, da v posameznem primeru uporabi določbe tako, kot jih je razložilo Sodišče“.(18)

62.      Zato bi Sodišče lahko –kot se zdi, da predlaga Komisija – razložilo člen 3 Direktive, v katerem je kot nedovoljen pogoj opredeljen vsak „[p]ogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično“ in ki „v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“. Nikakor pa Sodišče ne more nadomestiti Sodišča v Szombathelyju glede odločitve, ali je pogodbeni pogoj, katerega veljavnost je izpodbijana v postopku, ki teče pred tem sodiščem, glede na opredelitev iz zgoraj navedene določbe Direktive nedovoljen (stranki se o njem nista dogovorili posamično, povzročil je znatno neravnotežje v pogodbenih obveznostih). Če bi namreč Sodišče postopalo tako, bi s tem, da bi za posamezen primer uporabilo določbe Skupnosti, za razlago katerih se prosi, prevzelo vlogo, ki ne pripada njemu, ampak le nacionalnemu sodišču, ki mora odločiti v sporu v glavni stvari.(19)

63.      Glede na zgoraj razloženo je treba ugotoviti, da nacionalno sodišče v tej zadevi Sodišče dejansko naproša le za posvetovalno mnenje. Če sem natančnejši, se prošnja nanaša celo na mnenje v zvezi z vprašanji, ki so le hipotetična, saj je to, ali bo razsodba Sodišča uporabna za rešitev spora o glavni stvari, vsaj dvomljivo.

64.      Če namreč predložitvena odločba glede na zgoraj navedene vidike dejansko ne vsebuje potrebnih elementov, pa po drugi strani vsebuje elemente, ki vzbujajo resne dvome glede pomena razsodbe Sodišča za rešitev prvih dveh vprašanj, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče.

65.      Iz navedb nacionalnega sodišča namreč izhaja, da:

i)      zahteva družba Ynos plačilo provizije za posredovanje, in sicer na podlagi točke 5 pogodbe;

ii)    J. Varga tej zahtevi oporeka in uveljavlja pravico ugovora zoper nedovoljen pogodbeni pogoj;

iii) družba Ynos na ta ugovor odgovarja, da navedeni pogoj ni nedovoljen in da je torej s tega vidika povsem veljaven.

66.      Mislim, da lahko ob upoštevanju teh elementov ugotovim predvsem, da bi bil odgovor na prvo vprašanje, s katerim nacionalno sodišče sprašuje, ali člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je mogoče ugotoviti, da nedovoljen pogoj nima učinkov za potrošnika le, če ga je ta izrecno izpodbijal, očitno neuporaben.

67.      Kot je namreč pravilno opozorila madžarska vlada, bi bil odgovor na prvo vprašanje nepomemben, čeprav bi bilo ugotovljeno, da je točka 5 pogodbe o posredovanju nedovoljen pogoj, ki torej za J. Vargo ni zavezujoč. Ko je bil v obravnavanem primeru podan ugovor z namenom izpodbijanja veljavnosti zadevnega pogoja, kot to dopušča nacionalno pravo (glej zgornjo točko 21), je postalo za rešitev spora o glavni stvari povsem nepomembno, ali je ugotovitev, da je pogoj neučinkovit, rezultat izpodbijanja ali pa bi bila lahko taka ugotovitev tudi posledica sklepa o neveljavnosti pogoja, ki bi ga nacionalno sodišče sprejelo po uradni dolžnosti.

68.      Glede na iste elemente se mi zdi zelo dvomljiv tudi pomen odgovora na drugo vprašanje, s katerim želi nacionalno sodišče izvedeti, ali člen 6(1) Direktive nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je madžarska, s katero je predvideno, da ostane pogodba, čeprav vsebuje nedovoljen pogoj, v ostalem delu zavezujoča le, če bi jo stranki sklenili tudi brez navedenega pogoja.

69.      Kot sem namreč že pojasnil, zahteva družba Ynos plačilo provizije na podlagi točke 5 pogodbe o posredovanju. Posledično je v obravnavanem primeru pomembno le izvedeti, ali je ta pogoj nedovoljen ali ne in torej ali je za potrošnika zavezujoč. Povsem nepomembno pa je, ali in pod katerimi pogoji se neveljavnost pogodbenega pogoja razširi tudi na druge določbe pogodbe. Če je namreč točka 5 neveljavna, družba Ynos ne bo upravičena do dogovorjene provizije ne glede na to, ali bo neveljavnost omejena le na to točko ali pa bo vplivala tudi na veljavnost drugih pogodbenih pogojev, saj navedena družba svojo zahtevo utemeljuje le na tej pogodbeni določbi.

70.      Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev torej menim, da so vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče v Szombathelyju, po eni strani le hipotetična, po drugi pa niso pomembna za odločitev v postopku v glavni stvari. Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi, da za odgovor nanje ni pristojno.

71.      Kljub temu bom v nadaljevanju preučil tudi vprašanji v zvezi z razlago člena 6(1) Direktive 13, in sicer zaradi celovitosti ter za primer, če Sodišče zgornjemu predlogu ne bi sledilo.

Vsebinska presoja

Prvo vprašanje za predhodno odločanje

72.      Kot smo videli, želi nacionalno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je mogoče ugotoviti, da nedovoljeni pogoj nima učinkov za potrošnika le, če ga je ta izrecno izpodbijal.

73.      V zvezi s tem se strinjam s špansko vlado in Komisijo, ki trdita, da izhaja jasen odgovor na to vprašanje iz sodne prakse Sodišča.

74.      Sodišče je namreč že ob dveh priložnostih zatrdilo, da „zaščita, ki jo Direktiva 93/13 zagotavlja potrošnikom, pomeni, da lahko nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presodi o nedovoljenosti pogodbenega pogoja“. Saj „je možnost sodišča, da po uradni dolžnosti preuči, ali je pogoj nedovoljen, ustrezno sredstvo za dosego tako cilja, določenega v členu 6 Direktive, to je preprečevanja, da bi bil nedovoljen pogoj za potrošnika zavezujoč, kot cilja iz člena 7, saj ima lahko odvračilen učinek in torej lahko pripomore k prenehanju vključevanja nedovoljenih pogojev v pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošniki“.(20)

75.      Ob upoštevanju te sodne prakse se mi torej zdi jasno, da člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je mogoče ugotoviti, da nedovoljeni pogoj nima učinkov za potrošnika le, če ga je ta izrecno izpodbijal.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje

76.      Nacionalno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali člen 6(1) Direktive nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je madžarska, s katero je predvideno, da ostane pogodba, čeprav vsebuje nedovoljen pogoj, v ostalem delu zavezujoča le, če bi jo stranki sklenili tudi brez navedenega pogoja.

77.      Tako kot avstrijska in poljska vlada ter Komisija tudi sam menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, saj se mi opisana zakonodaja ne zdi skladna niti z besedilom niti s cilji Direktive.

78.      V skladu s členom 6(1) namreč „[d]ržave članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev“.(21)

79.      V tej določbi je torej določeno, da je običajna posledica vključitve nedovoljenega pogoja v pogodbo neučinkovitost samo tega pogodbenega pogoja, medtem ko ostane pogodba v ostalem delu, ko je torej iz nje izločeno neravnotežje v škodo potrošnika, še naprej veljavna in zavezujoča za obe stranki. Od tega splošnega pravila je mogoče odstopiti le, kadar pogodba objektivno ne more obstajati brez nedovoljenega pogoja; in ne tudi v primeru, ko iz preučitve, opravljene a posteriori, izhaja, da ena izmed strank (najverjetneje prodajalec ali ponudnik, ki je pogodbo sestavil) pogodbe brez tega pogoja ne bi sklenila.

80.      Tako razlago potrjuje tudi namen obravnavane določbe in, splošneje, Direktive. Kot sem že opozoril, je namreč njen cilj bolj uravnotežiti pogodbeni položaj potrošnika, s tem da prepoveduje, da bi bil zanj nedovoljeni pogoj „zavezujoč“, kot zaščititi pogodbeno avtonomijo strank in še manj prodajalca ali ponudnika, saj bi bil njegov interes – nasprotno – prav ta, da se izogne obveznostim pogodbe, ki bi bila zanj manj ugodna, potem ko bi bila uravnotežena.

81.      Glede na zgornje ugotovitve torej menim, da člen 6(1) Direktive nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je madžarska, s katero je predvideno, da ostane pogodba, čeprav vsebuje nedovoljeni pogoj, v ostalem delu zavezujoča le, če bi jo stranki sklenili tudi brez navedenega pogoja.

IV – Predlog

82.      Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj ugotovi, da ni pristojno za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Szombathelyi Városi Bíróság.

Podredno, če bo Sodišče ugotovilo, da je pristojno, predlagam, naj odgovori:

1.      Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je mogoče ugotoviti, da nedovoljeni pogoj nima učinkov za potrošnika le, če ga je ta izrecno izpodbijal.

2.      Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je madžarska, s katero je določeno, da ostane pogodba, ki vsebuje nedovoljeni pogoj, v ostalem delu zavezujoča le, če bi jo stranki sklenili tudi brez navedenega pogoja.

---

1 – Jezik izvirnika: italijanščina.

---

2 – UL L 95, str. 29.

---

3 – UL 1993, L 347, str. 2.

---

4 – Pogodba med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (državami članicami Evropske unije) in Češko republiko, Republiko Estonijo, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Republiko Slovenijo, Slovaško republiko o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji (UL L 236, str. 17).

---

5 – Akt o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL L 236, str. 33).

---

6 –      Neuraden prevod.

---

7 – Iz predložitvene odločbe izhaja, da je sin J. Varge lastnik zadevne nepremičnine v deležu do 232/1038. Ne izhaja pa, kdo je lastnik preostalih deležev nepremičnine.

---

8 – V zvezi s tem se latvijska vlada sklicuje zlasti na sodbo z dne 18. oktobra 1990 v združenih zadevah Dzodzi (C-297/88 in C-197/89, Recueil, str. I-3763).

---

9 – Sodba z dne 13. julija 2000 v zadevi Idéal tourisme (C-36/99, Recueil, str. I-6049, točka 20). Glej tudi sodbe z dne 16. julija 1992 v zadevi Lourenço Dias (C‑343/90, Recueil, str. I-4673, točki 17 in 18), z dne 16. julija 1992 v zadevi Meilicke (C-83/91, Recueil, str. I‑4871, točka 25), z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman in drugi (C-415/93, Recueil, str. I‑4921, točka 61), z dne 9. marca 2000 v zadevi EKW in Wein & Co. (C-437/97, Recueil, str. I-1157, točka 52) in z dne 21. januarja 2003 v zadevi Bacardi‑Martini in Cellier des Dauphins (C-318/00, Recueil, str. I-905).

---

10 – Sodba z dne 5. decembra 1996 v zadevi Reisdorf (C-85/95, Recueil, str. I-6257, točka 16).

---

11 – Glede tega vprašanja glej stališče Sodišča, ki ga je v zvezi s podobnim primerom podalo v sodbi z dne 15. junija 1999 v zadevi Andersson in Wåkerås-Andersson (C-321/97, Recueil, str. I‑3551, točka 3).

---

12 – Glej zgoraj navedeno sodbo Dzodzi in sodbe z dne 8. novembra 1990 v zadevi Gmurzynska-Bscher (C-231/89, Recueil, str. I‑4003), z dne 25. junija 1992 v zadevi Federconsorzi (C-88/91, Recueil, str. I‑4035), z dne 12. novembra 1992 v zadevi Fournier (C-73/89, Recueil, str. I-5621), z dne 17. julija 1997 v zadevi Giloy (C‑130/95, Recueil, str. I‑4291), z dne 17. julija 1997 v zadevi Leur-Bloem (C‑28/95, Recueil, str. I-4161), z dne 26. novembra 1998 v zadevi Bronner (C-7/97, Recueil, str. I-7791), z dne 11. januarja 2001 v zadevi Kofisa Italia (1/99, Recueil, str. I‑207), z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Adam (C-267/99, Recueil, str. I-7467) in z dne 15. januarja 2002 v zadevi Andersen og Jensen (C-43/00, Recueil, str. I-379). V nasprotnem smislu glej sodbo z dne 28. marca 1995 v zadevi Kleinwort Benson (C-346/93, Recueil, str. I‑615).

---

13 – Zgoraj navedeni sodbi Dzodzi, točka 37, in Giloy, točka 28. Moj poudarek.

---

14 – Glej zlasti sklepne predloge, ki sta jih za v opombi 12 navedeni sodbi Kleinwort Benson in Kofisa Italia predstavila generalna pravobranilca G. Tesauro in Ruiz-Jarabo Colomer.

---

15 – Zdi se, da te moje dvome potrjuje sklep z dne 26. aprila 2002 v zadevi VIS Farmaceutici Istituto scientifico delle Venezie (C-454/00, neobjavljena v ZOdl., točka 21).

---

16 – Znano je namreč, da se ta direktiva uporablja le za pogodbe, „sklenjen[e] med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“ (člen 1), in da „potrošnik“ pomeni „vsako fizično osebo, ki […] deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti“ (člen 2(b)). Močno dvomim, da bi bil lahko v navedenem smislu štet kot „potrošnik“ gradbenik, ki – kot J. Varga – z namenom prodaje nepremičnine, ki jo je obnovil za namene poslovno-trgovskega središča, z neko družbo sklene dogovor o nepremičninskem posredovanju (glej zgornji točki 23 in 24).

---

17 – Sodba z dne 16. decembra 1981 v zadevi Foglia proti Novellovi (244/80, Recueil, str. 3045, točka 17).

---

18 – Sodbi z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer (C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 11) in z dne 27. septembra 2001 v zadevi Bacardi (C-253/99, Recueil, str. I-6493, točka 58).

---

19 – To velja tem bolj, ker se zdi, da zahteva v tem primeru opredelitev pogodbenega pogoja – kot izhaja prav iz člena 4 Direktive (glej zgornjo točko 12) – natančno presojo „vse[h] okoliščin“, ki so obstajale ob sklepanju zadevne pogodbe o posredovanju, ter pozorno preučitev domnevno neenotnih usmeritev nacionalne sodne prakse v zvezi z opredelitvijo predmeta navedene vrste pogodb, ki jih nacionalno sodišče v predložitveni odločbi le omenja.

---

20 – Glej sodbi z dne 27. junija 2000 v združenih zadevah Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C-240/98 do C-244/98, Recueil, str. I-4941, točki 28 in 29) in z dne 21. novembra 2002 v zadevi Cofidis (C-473/00, Recueil, str. I-10875, točka 32).

---

21 – Moj poudarek.