1. 

Komisija z obravnavano pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon Co. Ltd in drugi proti Komisiji (T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, v nadaljevanju: izpodbijana sodba). Pritožba je omejena na zadevo T-239/01. ( 2 )

2. 

V postopku s tožbo pred Sodiščem prve stopnje je to sodišče znižalo globo, ki jo je družbi SGL naložila Komisija z odločbo 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-1/36.490 – Grafitne elektrode). ( 3 )

3. 

Pritožbeni razlogi Komisije se nanašajo na določene vidike sodelovanja podjetij s Komisijo v zvezi z izvajanjem njenih preiskovalnih pooblastil na podlagi Uredbe št. 17 v primerjavi s prostovoljnim sodelovanjem na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi.

4.

Člen 15 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962: Prva [u]redba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe ( 4 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 17) določa:

„1.   Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 100 do 5000 obračunskih enot, kadar namerno ali iz malomarnosti:

[…]

2.   Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

5.

Obvestilo Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ“ ( 5 ) (v nadaljevanju: Smernice) v preambuli navaja:

„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.

Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“

6.

Komisija je v Obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov ( 6 ) (v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi) opredelila pogoje, pod katerimi se podjetje, ki z njo sodeluje pri preiskavi, lahko oprosti plačila globe ali se mu prizna zmanjšanje zneska globe, ki bi mu ga bilo treba sicer naložiti, kot je navedeno v točki A(3) tega obvestila.

7.

Točka A(5) Obvestila o ugodni obravnavi določa:

„Sodelovanje [podjetja] z njo je le eden izmed dejavnikov, ki jih Komisija upošteva pri določitvi globe. […]“

8.

V točki D je navedeno naslednje:

9.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje zadeve, ki jo je obravnavalo, povzelo z naslednjimi besedami:

[…]

[…]

[…]

10.

Družba SGL, ki je vlogo pri vložišču Sodišča prve stopnje vložila 20. oktobra 2001, in druga podjetja, na katera je bila naslovljena sporna odločba, so vložili tožbe zoper to odločbo.

11.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim odločilo naslednje:

[…]“

12.

V točkah od 401 do 412 je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da družba SGL ni bila dolžna odgovoriti na določena vprašanja, ki jih je postavila Komisija, niti predložiti določenih dokumentov. Da je družba SGL kljub temu predložila zahtevane podatke, se mora obravnavati kot prostovoljno sodelovanje in nagraditi na podlagi točke D(2), prva alinea, Obvestila o ugodni obravnavi.

13.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

14.

Družba SGL Sodišču predlaga, naj:

15.

Komisija navaja, da določene ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah od 401 do 412 kršijo pravo Skupnosti, zlasti člen 15 v zvezi s členom 11 Uredbe št. 17 in Obvestilo o ugodni obravnavi. V izpodbijanem delu sodbe naj bi Sodišče prve stopnje sodbo tudi napačno utemeljilo.

16.

Komisija uveljavlja en pritožbeni razlog, razdeljen na dva dela, in podredno drugi pritožbeni razlog.

17.

Glavni pritožbeni razlog, v katerem Komisija sprašuje, ali naj bi se globa zaradi določenih odgovorov na zahtevo za informacije načeloma zmanjšala, se nanaša na:

18.

Drugi, podredni pritožbeni razlog se nanaša na obseg zmanjšanja globe v primeru prispevkov, ki so sledili prvi zahtevi za informacije (točka 410).

19.

Na kratko, predložene so naslednje trditve.

20.

Komisija glede prvega dela glavnega pritožbenega razloga, ki se nanaša na dokumente, zatrjuje, da je imela vedno pravico zahtevati predložitev dokumentov in da taka zahteva ne krši pravice do obrambe. Pri tej zahtevi ne gre za vprašanja, ki bi pomenila priznanje obstoja kršitve. Tako naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 408 in 409 odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ta pristop sodišča pa naj tudi ne bi bil v skladu s točkami 403, 406 in 407, v katerih se Sodišče prve stopnje sklicuje na omenjeno sodno prakso.

21.

Sodišče prve stopnje bi moralo dalje ugotoviti, v kakšnem obsegu je družba SGL dejansko odgovorila na zahtevo Komisije, da predloži dokumente, ki so bili z njo zahtevani in jim je to sodišče nasprotovalo. Iz besedila odgovora z dne 8. junija 1999 naj bi izhajalo, da ni šlo za dejanski odgovor. Družba SGL je odgovorila, da nima vseh zahtevanih dokumentov. Zato naj ne bi bilo razloga za večje znižanje, kot je že bilo odobreno. Družba SGL se je potrudila pri razlagi dejanskega stanja, čeprav ni imela dokumentov. Komisija je to sodelovanje upoštevala. Edini odgovori, ki naj jih Komisija ne bi upoštevala za ugodno obravnavo, so bili odgovori na uradno zahtevo za informacije. Informacije, ki naj bi presegale, kar je bilo zahtevano na podlagi obveznosti sodelovanja, naj bi bile upoštevane.

22.

Družba SGL navaja, da bi se morale vse izjave iz njenega dopisa z dne 8. junija 1999 in njeni odgovori na zahtevo za informacije z dne 30. junija 1997 opredeliti v celoti kot sodelovanje, ker ni mogoče razlikovati med izrecnim priznanjem kršitve in dejstev ali predložitvijo dokumentov, ki vsebujejo dokaz kršitve. Po njenem mnenju naj bi imela neomejeno pravico do molka.

23.

Če Sodišče ne bi sledilo temu stališču, bi bila po trditvah družbe SGL izpodbijana sodba v vsakem primeru skladna s sodno prakso.

24.

Komisija glede drugega dela pritožbenega razloga, ki se nanaša na zahtevo za informacije z dne 30. junija 1997, navaja, da vsebuje točka 412 sodbe številne napake. Sodišče prve stopnje naj bi Komisiji pripisalo stališče, ki ga ta nikoli ni izrazila. Komisija poudarja, da družbi SGL ni naložila manjše globe zato, ker naj ta družba ne bi navedla vseh podjetij, ki jih je posvarila, pač pa ji večje globe ni naložila zato, ker naj dejanski odgovor družbe SGL ne bi presegel njene obveznosti sodelovanja na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Le prispevki, ki bi Komisiji omogočili lažjo ugotovitev obstoja kršitve, bi lahko vodili k zmanjšanju globe.

25.

Družba SGL se z ugotovitvami Sodišča prve stopnje strinja. Meni, da zahteva za informacije ni imela pravne podlage, ker opozorila drugim udeležencem omejevalnega sporazuma niso sestavni del kršitve člena 81(1) ES. Člen 11 Uredbe št. 17 ne pooblašča Komisije, da postavi taka vprašanja. Če pa bi se opozorilo drugim udeležencem omejevalnega sporazuma lahko opredelilo kot obteževalna okoliščina, bi se moralo njeno priznanje šteti za sodelovanje. V vsakem primeru je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bila dolžna odgovoriti.

26.

Nazadnje Komisija ugovarja ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da se zaradi prispevka v odgovor na zahtevo za informacije globa zniža enako kot zaradi prispevka na lastno pobudo. S tem naj bi Sodišče prve stopnje po mnenju Komisije zanikalo, da se znižanje globe lahko odobri le za prispevek, zaradi katerega je bila naloga Komisije olajšana. To je v primeru prispevka na lastno pobudo očitno od samega prispevka dalje, ker do njega pride na začetni stopnji in zato Komisij ni treba sprejeti določenih preiskovalnih ukrepov, na primer sestaviti zahteve za informacije.

27.

Primerjava s točko C Obvestila o ugodni obravnavi s strani Sodišča prve stopnje naj ne bi potrjevala mnenja tega sodišča, pač pa mnenje Komisije. Stališče, da bi se moral prispevek v odgovor na zahtevo za informacije nagraditi enako kot prispevek na lastno pobudo, ni v skladu s tem obvestilom. Če Sodišče prve stopnje meni, da bi se morala oba položaja obravnavati enako, naj bi s tem kršilo člen 15 Uredbe št. 17 v zvezi z Obvestilom o ugodni obravnavi.

28.

V prvem delu je Sodišče prve stopnje začelo z naslednjim:

29.

Nadaljevalo je:

30.

V naslednjih točkah, ki so predmet obravnavane pritožbe, je Sodišče prve stopnje napisalo:

31.

V zvezi z zahtevo za informacije o opozorilih je Sodišče prve stopnje odločilo:

32.

Pritožba Komisije se, kot je navedeno zgoraj, nanaša zlasti na točke 408, 409, 410 in 412.

33.

Komisija je v svoji odločbi na podlagi prve alinee točke D(2) Obvestila o ugodni obravnavi globo, ki bi jo sicer naložila družbi SGL, znižala za 30 %. Kot je navedeno v izpodbijani sodbi, Komisija meni, da „podjetje zasluži zmanjšanje globe le, če je njegovo sodelovanje ‚prostovoljno‘ in ni del izvajanja ‚preiskovalnih pooblastil‘“: Komisija je štela, da je znaten del informacij, ki jih je posredovala družba SGL, dejansko odgovor te družbe na uradno zahtevo Komisije za informacije in da bi se njena izjava obravnavala kot prostovoljni prispevek v smislu Obvestila o ugodni obravnavi le, če bi posredovane informacije presegale tisto, kar je bilo zahtevano na podlagi člena 11. Poleg tega je družba SGL svojo izjavo z dne 8. junija 1999 poslala šele po tem, ko je prejela opomin, v katerem si je Komisija pridržala pravico do izdaje formalne odločbe na podlagi člena 11(5). ( 9 )

34.

Družba SGL je v postopku pred Sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je Komisija podcenila njeno sodelovanje v okviru Obvestila o ugodni obravnavi. Navedla je, da ni bila dolžna odgovoriti na določena vprašanja iz zahteve Komisije za informacije, saj bi se sicer morala izreči zoper sebe. Trdila je, da je imela v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice celo pravico zavrniti vsak prispevek, na podlagi katerega bi se ugotovila njena krivda.

35.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Komisija v več točkah napačno ocenila pomen sodelovanja družbe SGL, in je zato znižalo globo.

36.

Sodišče prve stopnje je po sklicevanju na ustaljeno sodno prakso (točke 402, 403 in 404) naprej obravnavalo zahtevo za informacije z dne 31. marca 1999 (točke 407, 408 in 409), nato pa zahtevo za informacije z dne 30. junija 1997 (točka 412).

37.

Zahteva za informacije z dne 31. marca 1999 se nanaša na vprašanja o sestankih, ki so se odvijali med konkurenti v sektorju grafitnih elektrod. Komisija je med drugim zahtevala opis predmeta in poteka več sestankov, na katerih naj bi družba SGL sodelovala, in tudi rezultate oziroma sklepe teh sestankov. Dalje je zahtevala predložitev določenih dokumentov, med drugim kopij vabil, dnevnih redov, seznama udeležencev, lastnoročnih zapiskov, delovnih in pripravljalnih dokumentov, dokumentov o načrtovanju, dokumentov o izvedbi povišanja cen v določenem obdobju. ( 10 )

38.

Komisija je v svoji zahtevi za informacije z dne 30. junija 1997 po tem, ko je navedla, da je na podlagi podatkov druge družbe sklepala, da jo je družba SGL opozorila na mogoče bližajoče se preiskave, spraševala, ali je družba SGL to informacijo prejela od družbe, ki je bila dejavna v zadevnem sektorju, in od katere družbe. Z drugim vprašanjem je Komisija zahtevala imena družb, ki jih je družba SGL opozorila na preiskave. ( 11 )

39.

V postopku pred Sodiščem prve stopnje je Komisija priznala, da je vprašanje glede opisa predmeta in poteka več sestankov presegalo tisto, kar je bila upravičena vprašati na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Ta ugotovitev ni predmet obravnavane pritožbe.

40.

Sodišče prve stopnje je tako v točkah od 407 do 409 in v točki 412 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila družba SGL zaradi njenih odgovorov na zahtevo za informacije, ki ji je bila poslana na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 17 – v nasprotju z mnenjem Komisije v odločbi – upravičena do znižanja globe v skladu z Obvestilom o ugodni obravnavi.

41.

Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor Komisije, da bi moralo biti znižanje globe zaradi odgovorov družbe SGL v vsakem primeru manjše, kot pa če bi družba prostovoljno sporočila informacije (glej točko 410).

42.

Komisija navaja, da so navedeni odlomki pravno pomanjkljivi in naj bi bila sodba zato v nasprotju s členom 15 v zvezi s členom 11 Uredbe št. 17 in z Obvestilom o ugodni obravnavi. Poleg tega naj bi bila napačna tudi obrazložitev (protislovna), ki je kot taka nova kršitev prava.

43.

Čeprav je bil ta pritožbeni razlog predložen v zvezi z uporabo Obvestila o ugodni obravnavi, se zlasti nanaša na ugotovitve Sodišča prve stopnje glede obsega pravice podjetij, da se ne izrečejo zoper sebe.

44.

Znano je, da je naloga Komisije, da razišče in kaznuje kršitve pravil Pogodbe ES o konkurenci. Komisija lahko zaradi opravljanja te naloge v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 17 zahteva vse potrebne informacije. Najprej mora informacije zahtevati s preprosto uradno zahtevo za informacije (člen 11(2)) in če podjetje ne ravna v skladu s to zahtevo, zahteva predložitev informacij z odločbo (člen 11(5)). ( 12 )

45.

Sodišče je v dobro znani sodbi Orkem ( 13 ), v kateri je moralo presojati preiskovalna pooblastila Komisije z vidika pravic obrambe, ugotovilo, da so družbe dolžne dejavno sodelovati pri preiskovalnih ukrepih.

46.

Dolžnost dejavno sodelovati s Komisijo pa ne pomeni, da se mora podjetje izreči zoper sebe s tem, da prizna kršitev pravil o konkurenci.

47.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ločilo med posredovanjem odgovorov na vprašanje na eni in predložitvijo dokumentov na drugi strani. V zvezi s prvim je ločevalo naprej. Ugotovilo je, da ima Komisija pravico podjetje prisiliti, da odgovori na dejanska vprašanja, nima pa pravice prisiliti podjetja, da poda odgovore, s katerimi bi lahko priznalo kršitev. Zaradi zadnjega se podjetje lahko sklicuje na pravico do molka kot del pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje ni omejilo preiskovalnih pooblastil Komisije glede dokumentov. Zadevno podjetje mora predložiti dokumente, ki že obstajajo in so povezani s predmetom preiskave, če se to od njega zahteva, čeprav bi se lahko uporabili za ugotovitev obstoja kršitve. ( 14 )

48.

Komisija je, da bi odkrila nekatere od najresnejših omejevalnih sporazumov, razvila tudi politiko ugodne obravnave. Ta politika je določena v tako imenovanem Obvestilu o ugodni obravnavi. V zameno za sodelovanje (predložitev pomembnih informacij, dokazov) se lahko odobri znižanje globe, odvisno od stopnje ugodne obravnave.

49.

Opozoriti moram, da politika ugodne obravnave ni prisilna. Nasprotno, temelji na prostovoljnem sodelovanju. Zato je znižanje globe v zameno za sodelovanje v skladu s pravico do obrambe in zlasti s pravico, da se ne izjavi zoper sebe. ( 15 )

50.

Poleg tega je znižanje globe za prispevek v upravnem postopku odobreno le, če ta prispevek Komisiji omogoči, da lažje ugotovi obstoj kršitve in jo po potrebi odpravi. ( 16 )

51.

V obravnavani pritožbi Komisija zatrjuje, da je informacija, zahtevana na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 17, izpolnjevala merila iz sodbe Orkem in je zato ni mogoče obravnavati kot sodelovanje v smislu Obvestila o ugodni obravnavi.

52.

Pravno vprašanje je torej, ali bi se moral odziv družbe SGL na zahtevo Komisije opredeliti kot prostovoljno sodelovanje ali kot izpolnjevanje obveznosti. ( 17 ) Zato je treba v prvem koraku preučiti naravo vprašanj, ki jih je postavila Komisija. Z drugimi besedami, ali bi lahko Komisija zahtevane informacije pridobila na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17? Če je odgovor pritrdilen, bi zadevno podjetje z informacijami, ki jih je predložilo, preprosto izpolnilo svoje obveznosti na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Tako „sodelovanje“ ni sodelovanje v smislu Obvestila o ugodni obravnavi. Če pa je odgovor nikalen in zadevno podjetje vseeno predloži informacije, bi se moralo njegovo ravnanje obravnavati kot sodelovanje v smislu Obvestila o ugodni obravnavi.

53.

Dodatno bi pripomnil, da bi lahko Komisija v primeru, ko ji je podjetje sporočilo svojo pripravljenost za sodelovanje, potrebovala dodatne informacije, ki bi presegale tiste, ki jih je zadevno podjetje že predložilo. Komisija bi lahko te informacije pridobila s pisno zahtevo. Samo po sebi je očitno, da bi se morali taka zahteva in odgovori nanjo upoštevati pri skupni oceni ravnanja, ki pomeni sodelovanje zadevnega podjetja na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi.

54.

Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, ali je bilo znižanje globe možno, opravilo zgoraj navedeni preskus. Preučilo je, ali je bila družba SGL dolžna predložiti zahtevane dokumente.

55.

Sodišče prve stopnje je pri preučitvi, ali zahteva za informacije vsebuje vprašanja, ki jih Komisija ni bila upravičena postaviti na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17, pravilno ugotovilo, da vprašanja glede opisa predmeta in rezultatov nekaterih sestankov niso bila dopustna. Odgovori na taka vprašanja bi neizbežno vodili v izjavo zoper samega sebe. Komisija je, kot je navedeno zgoraj, to pred Sodiščem prve stopnje priznala. Ta ugotovitev ni predmet obravnavane pritožbe.

56.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju navedlo, da enako velja za določene dokumente. Menilo je, da se je z zahtevo za predložitev teh dokumentov od družbe SGL zahtevalo, naj prizna udeležbo pri kršitvi pravil Skupnosti o konkurenci. Sodišče je, kot kaže, razlikovalo med „dopustnimi“ in „nedopustnimi“ dokumenti. Z drugimi besedami, ker Komisija ni smela družbe SGL prisiliti, da odgovori na vprašanja glede predmeta in rezultatov oziroma sklepov sestankov, tudi ni smela zahtevati dokumentov v zvezi z njimi.

57.

Menim, da ta presoja ni pravilna, oziroma je vsaj pomanjkljiva iz treh razlogov.

58.

Prvič, informacije, obravnavane v točkah 408 in 409, se nanašajo na „dokumente“ in ne na „odgovore“, torej Sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlikovanja med dokumenti na eni in odgovori na drugi strani, ki ga je oblikovala sodna praksa. Niti ni za dejansko stanje te zadeve uporabilo načel, določenih v tej sodni praksi.

59.

Drugič, obrazložitev Sodišča prve stopnje je, kot je pravilno poudarila Komisija, protislovna. Sodišče prve stopnje je najprej izrecno navedlo načela, določena v sodbi Orkem in v sodbi Mannesmannröhren-Werke. ( 18 ) Tako se v točkah 403, 406 in 407 sklicuje na ustaljeno sodno prakso, potem pa v točki 408 ravna v nasprotju z njo. Ta sodna praksa je bila večkrat potrjena, nazadnje v tako imenovanih zadevah „doplačila za zlitine“. ( 19 )

60.

Sodišče je v sodbi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji ( 20 ), poznani tudi kot PVC II, res ugotovilo, da je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice po izdaji sodbe Orkem sprejela nove tendence s sodbo Funke, sodbo Saunders proti Združenemu kraljestvu in sodbo J. B. proti Švici. Kljub temu ni videlo razloga, da bi spremenilo svojo prejšnjo sodno prakso, kot je pripomnilo tudi Sodišče prve stopnje. ( 21 ) Zato ugotovitve Sodišča prve stopnje zagotovo niso skladne z obstoječo sodno prakso. Poleg tega bi za omenjeno dejstvo, ki je samo po sebi vredno omembe, v zadevnih točkah sodbe zaman iskali posebno obrazložitev.

61.

Čeprav je Sodišče prve stopnje sklenilo, da se v sodbi LVM ustaljena sodna praksa ni spremenila, je sprejelo drugačno odločitev. V izpodbijani sodbi ni mogoče najti razloga za to. Poleg tega je tudi protislovna, kot je navedeno zgoraj. Samo zaradi tega se ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 408 ne bi smela upoštevati.

62.

Sodišče pripisuje sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice velik pomen. Res je tudi, da se Sodišču zaradi tožbenega razloga, s katerim se je uveljavljala kršitev pravice do varstva pred samoobtožbo, v prej omenjeni zadevi resnično ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. ( 22 ) Splošneje bi se lahko vprašali, ali so glede na novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice sploh razlogi za spremembo sodne prakse, ki je bila vzpostavljena s sodbo Orkem in se je do sedaj razvijala. Pojasnil bom, zakaj po mojem mnenju ni prepričljivih razlogov.

63.

Najprej ne smemo pozabiti, da se je ta sodna praksa nanašala na fizične osebe v zvezi s „klasičnimi“ kazenskimi postopki. Konkurenčno pravo se nanaša na družbe. Komisija lahko podjetjem in združenjem podjetij naloži kazni le zaradi kršitev členov 81 ES in 82 ES. Ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice ni mogoče brez nadaljnjega preprosto prenesti na pravne osebe ali podjetja. ( 23 ) V zvezi s tem bi se skliceval na druge jurisdikcije, v katerih je pravica, da se ne izreče zoper samega sebe, omejena le na fizične osebe in je pravne osebe ne morejo uporabiti. ( 24 ) Tako tudi družbe iz Združenih držav ne morejo uporabiti petega amandmaja k ustavi Združenih držav. Določba petega amandmaja določa, da se „nikogar […] ne prisili, da priča zoper sebe v kateri koli kazenski zadevi“. Ta pravica do varstva pred samoobtožbo je osebna pravica. Velja le za posameznega človeka. Podjetje se za uveljavljanje molka ne more sklicevati na peti amandma. Z drugimi besedami, podjetje mora predložiti dokumente, če se to od njega zahteva.

64.

Drugič, ni dvoma, da je Evropsko sodišče za človekove pravice določene pravice in svoboščine razširilo na družbe in druge pravne osebe. Enako velja za pravo Skupnosti in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob tem Evropsko sodišče za človekove pravice tudi razlikuje med ravnijo varstva, ki jo imajo fizične osebe na eni in pravne osebe na drugi strani. O tem se lahko sklepa na podlagi drugih temeljnih pravic v Konvenciji, kot je člen 8. V sodbi Niemietz ( 25 ) je Evropsko sodišče za človekove pravice na primer navedlo, da so lahko poslovni prostori manj varovani kot pa zasebni. Sodišče je razsodilo, da se lahko pojem „dom“ razširi na pisarno pravne osebe in da taka razlaga ne ovira neutemeljeno držav pogodbenic, saj naj bi te ohranile pravico, da posredujejo v obsegu, ki ga dovoljuje člen 8(2). To sodbo je pozneje potrdila sodba Colas Est ( 26 ). V tej sodbi je Evropsko sodišče za človekove pravice tako kot v sodbi Niemietz odločilo, da se lahko v določenih okoliščinah pravice, ki jih zagotavlja člen 8, razlagajo tako, da zajemajo pravico do spoštovanja sedeža družbe, njenih podružnic ali drugih poslovnih prostorov. Sodišče je v skladu s to sodno prakso pozneje v sodbi Roquette Frères ( 27 ) odločilo, da je treba „[p]ri ugotavljanju obsega navedenega načela v zvezi z varstvom nedotakljivosti poslovnih prostorov družb […] upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice po zgoraj navedeni sodbi Hoechst proti Komisiji; iz te sodne prakse izhaja, da se po eni strani varstvo doma iz člena 8 EKČP lahko v določenih okoliščinah razširi tudi na navedene prostore [sklicevanje na sodbo Colas Est] in da so po drugi strani posegi, ki so dovoljeni v skladu s členom 8(2) EKČP, lahko veliko bolj daljnosežni pri poklicnih ali poslovnih prostorih ali dejavnostih kot sicer v drugih primerih [sklicevanje na sodbo Niemietz, točka 31]“.

65.

Tretjič, glede člena 6 Konvencije je vendarle odločilno, da zahteva za dokumente ni v nasprotju s pravico do molka. Evropsko sodišče za človekove pravice ni potrdilo absolutne pravice do molka. V sodbi Saunders je odločilo, da se „[p]ravica, da se ne izjavi zoper samega sebe, […] primarno nanaša na spoštovanje želje obtoženca, da molči. Kot se splošno razume v pravnih sistemih strank pogodbenic konvencije in drugje, se ne razteza na uporabo dokazov v kazenskem postopku, ki bi se lahko pridobili od obtoženca z uporabo prisile, in ki obstajajo neodvisno od volje osumljenca, kot so med drugim dokumenti, ki se zahtevajo na podlagi sodnega naloga, vzorcev izdihanega zraka, krvi in urina ter telesnih tkiv zaradi DNK testiranja.“ ( 28 ) Ta odločitev je bila pred kratkim potrjena v sodbi J. B. proti Švici.

66.

Zato se pravica posameznika, da ne podaja izjav, ki pomenijo samoobtožbo, ne razširja na informacije, ki obstajajo neodvisno od volje osumljenca, kakršne so med drugim dokumenti. Predložitev teh dokumentov se lahko zahteva in se lahko uporabijo kot dokaz. V zvezi s tem bi zlasti omenil dokumentirane informacije, kot so na primer tržne ali cenovne strategije. Take informacije, dostopne za interno uporabo, se lahko zahtevajo. Lahko bi razkrivale verjeten obstoj omejevalnega sporazuma ali usklajenih ravnanj, kar pa samo po sebi ni samoobtožba. Verjetnost je še vedno mogoče izpodbiti. Širitev navedenega bi sodni praksi Sodišča odvzela objektivni element, kar bi oviralo ravnotežje pri uveljavljanju.

67.

Nazadnje moram reči, da je součinkovanje temeljnih pravic pravnih oseb in uveljavljanja konkurence nenehna igra ravnovesja: gre za varovanje temeljnih pravic na eni in učinkovito uveljavljanje konkurenčnega prava Skupnosti na drugi strani. Kot je Sodišče odločilo v sodbi Eco Swiss ( 29 ), je člen 81 ES temeljna določba, ki je nujna za doseganje nalog, ki so bile zaupane Skupnosti, in zlasti za delovanje notranjega trga. Člen 81 ES je del javnega reda. Če Komisija ne bi imela več pravice, da zahteva predložitev dokumentov, bi postalo uveljavljanje konkurenčnega prava v pravnem redu Skupnosti močno odvisno od prostovoljnega sodelovanja ali uporabe drugih sredstev prisile, kot so na primer preiskave ob zori. Samo po sebi je očitno, da bi moralo biti učinkovito uveljavljanje s primernimi sredstvi temeljnih načel javnega pravnega reda Skupnosti še naprej mogoče, kot je tudi očitno, da bi se morala spoštovati pravica do obrambe. Menim, da gre za zadnje. Stranka, ki se še vedno lahko brani, kot sedaj določa sodna praksa, bodisi med upravnim postopkom ali v postopkih pred sodišči Skupnosti ugovarja, da imajo predloženi dokumenti drugačen pomen, kot jim ga pripisuje Komisija.

68.

V obravnavani zadevi so bili zadevni dokumenti obstoječi dokumenti, ki bi jih Komisija lahko na koncu zahtevala z odločbo na podlagi člena 11(5) in ki jih je bilo podjetje dolžno predložiti, če jih je imelo v posesti.

69.

Ker je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, po mojem mnenju tudi ni razloga za znižanje globe na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi. Komisija ni, kot sama navaja v sporni odločbi, dala ničesar v zameno za informacijo, za katero je menila, da jo je bila družba SGL dolžna predložiti v odgovor na zahtevo za informacije. Upoštevala je tiste informacije, ki jih je družba SGL predložila, ki so presegale tisto, kar je zahtevala na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 17. Pri zmanjšanju globe družbe SGL pa je Sodišče prve stopnje upoštevalo tudi vprašanje glede zahteve, naj opiše predmet in rezultat več sestankov. Ker je Komisija priznala, da ta del zahteve ni dopusten, tega dela nikoli ne bi mogla upoštevati pri določanju globe.

70.

V zvezi z zahtevo za informacije z dne 30. junija 1997, to je drugo vprašanje, s katerim se je od družbe SGL zahtevalo, naj imenuje podjetja, ki jih je opozorila o preiskavi, bi lahko bile uporabne naslednje ugotovitve.

71.

Komisija navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje, kot je navedeno v točki 412 izpodbijane sodbe, menilo, da je bil namen Komisije pridobiti priznanje kršitve in je bila družba SGL v skladu s sodbo Orkem varovana s pravico do obrambe, zato je bila upravičena do znižanja globe na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi.

72.

Komisija ugovarja, da vprašanje, ki ga je postavila, ni presegalo njenih preiskovalnih pooblastil in zato tudi dani odgovor ni presegal tistega, kar je zahtevala na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Zato naj ne bi bilo razlogov za znižanje globe na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi. Poleg tega naj bi bil drugi razlog, da se globa ne zniža na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi, da odgovor družbe SGL ni bil popoln in je bil zavajajoč.

73.

Komisija navaja, da sporno vprašanje ni vprašanje, katerega posledica bi bilo priznanje kršitve. V zvezi s tem ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje odločilo le, da opozorila družbe SGL niso bila kršitev člena 81 ES. Po mnenju Komisije bi se moralo ugotoviti, ali bi se na podlagi odgovora lahko na tak način sklepalo, da kršitev obstaja, da bi bila sankcija naložena podjetju le na podlagi tega odgovora. Komisija meni, da ne. Dejstvo, da so bila opozorila obravnavana kot obteževalna okoliščina, naj ne bi vplivalo na sklep. Za tak sklep bi morala Komisija najprej ugotoviti, da kršitev obstaja. Informacija v zvezi z opozorili te ugotovitve ne more nadomestiti.

74.

Poleg tega Komisija tudi meni, da je Sodišče prve stopnje napačno logično sklepalo. Da je Komisija opozorila obravnavala kot obteževalno okoliščino, naj ne bi bilo del ugotovitve znakov kršitve, pač pa izvajanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku pri politiki kaznovanja. Če bi se sledilo logiki Sodišča prve stopnje, bi Komisija vprašanje lahko postavila le, če bi se odločila, da globe ne prilagodi na podlagi obteževalne okoliščine.

75.

Kot sem že pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi C-308/04 P, je Sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da opozorilo družbe SGL drugim podjetjem glede bližajočih se preiskav ni posebna in samostojna kršitev, pač pa ravnanje, ki je dodalo težo osnovni kršitvi in bi se zato lahko pri določanju globe upoštevalo kot obteževalna okoliščina.

76.

Tako ravnanje samo po sebi res ni kršitev in preden ga Komisija upošteva kot obteževalno okoliščino, mora najprej dokazati osnovno kršitev. To ravnanje pa je še vedno dejavnik, zaradi katerega se globa lahko poveča, zato ga mora Komisija utemeljiti. Ni pomembno, da ima Komisija pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri določanju globe. To pravico ima tudi v zvezi z osnovno kršitvijo, kar pa ne vpliva na vprašanje, ali je odgovor na določeno vprašanje samoobtoževalen.

77.

Zato družba SGL, kot je Sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točki 412 sodbe, ni bila dolžna obvestiti Komisije o tem, da je druga podjetja opozorila na preiskavo. Čeprav Komisija lahko postavi vprašanja glede teh opozoril, ne more prisiliti družbe SGL, da nanje odgovori. V nasprotju s trditvami Komisije se to vprašanje ne nanaša na objektivna dejstva.

78.

Vendar moram pripomniti, da je družba SGL, čeprav ni bila dolžna odgovoriti na to vprašanje, nanj vseeno odgovorila, vendar nepopolno in zavajajoče. Težko bi rekli, da je tako ravnanje znak duha sodelovanja in da je sodba v tem delu napačna. V zvezi s tem se preprosto sklicujem na novejšo sodno prakso, v kateri je Sodišče ugotovilo, da je zmanjšanje na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi utemeljeno le, če bi se lahko posredovane informacije in, splošneje, ravnanje zadevnega podjetja v zvezi s tem obravnavali kot izraz pristnega sodelovanja tega podjetja, in da je iz smisla sodelovanja, kot je opisano v Obvestilu o ugodni obravnavi ter zlasti v uvodu k točki D(1), očitno, da se znižanje na podlagi tega obvestila odobri le, če je bilo ravnanje zadevnega podjetja izraz takega duha sodelovanja. ( 30 )

79.

Zato ni razlogov za znižanje globe na podlagi točke D(1) Obvestila o ugodni obravnavi.

80.

V zvezi z razmerjem med „sodelovanjem“ na podlagi Uredbe št. 17 in prostovoljnim sodelovanjem na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi, kot tudi posledicami globe, iz mojih ugotovitev v zvezi s tem in iz sodne prakse izhaja naslednje:

81.

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je v izpodbijani sodbi podana napačna uporaba prava. Sodišče na podlagi člena 61(1) Statuta Sodišča razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, če je pritožba utemeljena. Nato lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje.

82.

Menim, da so izpolnjeni pogoji za dokončno odločitev o zadevi. Sodišče prve stopnje je dejansko družbi SGL dodatno znižalo globo za 10 % na podlagi točke D(1), prva in druga alinea, Obvestila o ugodni obravnavi, kot je ravnalo tudi v primeru določenih drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, ( 32 ) vendar je znižanje nato zmanjšalo za 2 % na 8 % zaradi ravnanja družbe SGL. ( 33 ) Ker se mora del 10 % pripisati točki D(2), druga alinea, iz sodbe izhaja, da je zmanjšanje znižanja za 2 % tudi povezano s tem delom. Drugi del znižanja naj bi bil nagrada družbi SGL za odgovore na vprašanje, ki ga je postavila Komisija, za katero je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je preseglo pristojnosti Komisije, in je zato te odgovore opredelilo kot sodelovanje na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi. Kot je že bilo pojasnjeno (glej točko 69 zgoraj), je dejansko le manjši del vprašanj Komisije presegal tisto, kar bi lahko zadevno podjetje zavezovalo k odgovoru. Gre za približno 1/5 zahtevanih in spornih informacij. Zato menim, da je skupno znižanje za 4 % poleg 30-odstotnega znižanja, ki ga je odobrila Komisija, utemeljeno. To pomeni, da se mora globa določiti v višini 75,7 milijona EUR.

83.

Glede na zgornje ugotovitve predlagam, naj Sodišče razsodi: