SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA,

predstavljeni 14. julija 2005(1)

Zadeva C-173/04 P

Deutsche SiSi-Werke GmbH & Co. Betriebs KG

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT)

„Kasacijska pritožba – Znamka Skupnosti – Tridimenzionalna znamka, ki je embalaža proizvoda – Stoječe vrečke za sadne sokove – Absolutni razlogi za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Razlaga člena 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“

1.        Ta pritožba se nanaša na sodbo, ki jo je 28. januarja 2004 izreklo Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti,(2) ki je potrdilo odločitev drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT), da se zavrne registracija osmih tridimenzionalnih oblik stoječih vrečk za pijače, ki omogočajo prepoznavanje sadnih sokov.

2.        Ta tožba znova postavlja vprašanje o razlikovalni zmožnosti tridimenzionalnih znakov ter posledično o razlagi člena 7(1)(b) Uredbe o znamki Skupnosti(3). Večina tožbenih razlogov, navedenih v tožbi, zadeva vprašanja, ki jih je sodna praksa Skupnosti že skrbno obravnavala, razen vprašanja, ki se nanaša na razmejevanje prostorskih in objektivnih okoliščin pri preverjanju, ali je tridimenzionalna označba zmožna izpolnjevati bistveno funkcijo te vrste industrijske lastnine.

I –    Uredba o znamki Skupnosti

3.        V Uredbi št. 40/94 so določbe, katerih uporaba je očitno nujna za rešitev tega spora.

4.        Na podlagi člena 4 se za znamko Skupnosti šteje, da „je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij“.

5.        V členu 7(1) z naslovom Absolutni razlogi za zavrnitev je določeno, da se ne registrirajo:

„a)       znaki, ki ne ustrezajo zahtevam iz člena 4;

b)       znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;

c)       znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve;

[…]

e)       znaki, sestavljeni izključno iz:

i)       oblike, ki izhaja iz same narave blaga,

ali

ii)      oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka,

ali

iii)  oblike, ki blagu da bistveno vrednost;

[…]“

6.        V odstavku 3 tega člena je določeno, da se odstavek 1(b), (c) in (d) ne uporablja, „če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija“. 

II – Ozadje kasacijske pritožbe

A –    Dejansko stanje

7.        Deutsche SiSi-Werke GmbH & Co. Betriebs KG (v nadaljevanju: SiSi-Werke) je 8. julija 1997 pri UUNT vložila osem prijav znamke Skupnosti za proizvode iz razredov 1, 3, 5, 6, 16, 20, 29, 30, 32, 33, 39 in 40 Nicejskega aranžmaja z dne 15. junija 1957 o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk.

8.        Prijave se nanašajo na različne oblike stoječih vrečk za pijače, prepoznavnih po trebušasti obliki z razširjenim dnom, ki so od spredaj podobne trikotniku ali valju, nekatere pa imajo ob straneh vdolbine.

9.        Z odločbami z dne 24. in 27. septembra 1999 je preizkuševalec na podlagi člena 38 Uredbe št. 40/94 zavrnil osem prijav zaradi neobstoja razlikovalnega učinka.

10.      SiSi-Werke je 11. novembra 1999 vložila tožbe proti tem odločbam, pri čemer je svoj predlog omejila na razreda 32 in 33. Z odločbami z dne 28. februarja 2002 jih je drugi odbor za pritožbe zavrnil z obrazložitvijo, da potrošniki v prijavljenih znakih ne bi prepoznali nikakršnih podatkov v zvezi s trgovskim izvorom znakov, temveč bi v njih videli le vzorec embalaže, pri tem pa dodaja, da zaradi interesov konkurentov ter proizvajalcev embalaže in pijač ta vrsta embalaže ne sme biti monopolizirana.

11.      Potem ko je izčrpala upravna sredstva in preden je začela sodni postopek, je družba pritožnica z dopisom z dne 6. maja 2002 omejila svoj predlog na te proizvode iz razreda 32: „pijače na osnovi sadnih sokov in sadni sokovi“.

B –    Izpodbijana odločba

12.      Ničnostne tožbe proti zgoraj navedenim odločbam z dne 28. februarja 2002 so bile združene, Sodišče prve stopnje pa jih je 28. januarja 2004 zavrnilo s sodbo, ki se zdaj izpodbija.

13.      Sodišče prve stopnje v sodbi razmejuje predmet spora ob upoštevanju opustitve z dne 6. maja 2002 (točki 11 in 12), pravno analizo omejuje na člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in izloča točko c), ki je bila prav tako navedena v tožbah (točke od 13 do 15).

14.      Na podlagi sodb, ki ju je Sodišče prve stopnje samo izreklo 2. julija 2002 v zadevi SAT.1 proti UUNT (SAT.2)(4) in 5. marca 2003 v zadevi Unilever proti UUNT (ovalne tablete)(5), Sodišče prve stopnje v točki 31 navaja, da se člen 7(1)(b) uporablja za znake, ki se z vidika naslovnikov običajno uporabljajo za predstavitev proizvodov in storitev, ki naj bi jih znaki označevali.

15.      Potem ko je Sodišče prve stopnje v točki 33 opozorilo, da se o razločevalnem učinku znamke lahko presoja po eni strani le glede na blago ali dejavnosti, ki so prijavljeni za registracijo, in po drugi strani glede na to, kako jih zaznavajo naslovniki, v točki 36 navaja, da so v tem primeru sadni sokovi blago, naslovniki pa končni potrošniki.

16.      V nadaljevanju Sodišče prve stopnje poudarja posebnosti, kako javnost zaznava tridimenzionalni znak, ki je podoba samega proizvoda, in ob upoštevanju dejstva, da je embalaža tekočine nepogrešljiva pri njenem trženju, meni, da ji bo povprečen potrošnik pripisal predvsem preprosto funkcijo embalaže. Embalaža se lahko kot znamka registrira le, če se lahko brez premisleka šteje kot označba njenega trgovskega izvora (točki 37 in 38).

17.      Sodišče prve stopnje na podlagi teh meril, ki jih je prej predstavilo v sodbi, meni, da preverjanje, ki ga je na nekaterih spletnih straneh opravil UUNT, dokazuje, da so zadevne vrečke po vsem svetu namenjene pakiranju pijač, zlasti sadnih sokov, in da se v Skupnosti uporabljajo za tekoča živila. Tako so vrečke običajno namenjene tej vrsti izdelkov, in ker niso dovolj nenavadne, jim potrošniki ne pripisujejo konkretnega izvora (točke od 40 do 42).

18.      Sodišče prve stopnje v točkah od 44 do 52 obravnava tridimenzionalne oblike, za katere je SiSi-Werke glede na splošno podobo stoječe vrečke prijavila registracijo, in navaja, da so to le njihove preproste različice, katerih posebnosti, ocenjene v celoti, jih ne ločujejo izrazito glede na običajno podobo podobne embalaže, toliko manj ob dejstvu, da se za povprečnega potrošnika zdi, da si ni sposoben zapomniti povezave med različnimi oblikovalskimi elementi, ki so potrebni za razlikovanje celote.

19.      Sodišče prve stopnje zavrača predlog družbe pritožnice na podlagi druge trditve, temelječe na nevarnosti monopolizacije, ki bi jo povzročila registracija zadevnih tridimenzionalnih oblik, tudi če interes konkurentov prijavitelja znamke, da sami svobodno izbirajo oblike svojih proizvodov, ne more biti niti razlog za zavrnitev registracije niti merilo za določanje razlikovalnega učinka znaka (točka 32). Zato Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je odbor za pritožbe UUNT upravičeno navedel to tveganje, in potrjuje, da vrečke nimajo razlikovalnega učinka (točka 54).

III – Postopek pred Sodiščem prve stopnje

20.      Tožba družbe SiSi-Werke je bila vpisana v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. aprila 2004; UUNT je vložila odgovor na tožbo 28. junija istega leta, 22. oktobra 2004 je bila podana replika, ki pa ji ni sledila duplika, kot je to običajno.

21.      Obravnava, ki so se je udeležili predstavniki obeh strani, je bila 16. junija 2004.

IV – Analiza pritožbenih razlogov

22.      Družba pritožnica v ne dovolj strukturirani vlogi navaja tri očitke, ki se nanašajo na razlago člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Potem ko našteje razloge za nestrinjanje, brez repa in glave navaja skupek trditev, ne da bi natančneje navedla razlog, na katerega se nanašajo, zaradi česar mora Sodišče izvesti zahteven postopek, da se dojame pravi pomen tožbe.

A –    Referenčni okvir za ocenitev razlikovalnega učinka znakov (prvi del prvega pritožbenega razloga)

23.      SiSi‑Werke Sodišču prve stopnje očita, da je ob razmejitvi sektorja obravnavanih proizvodov, in sicer embalaž, ki ga je treba preučiti za ocenitev razlikovalnega učinka znamk, napačno izbralo oblike embalaže, ki obstajajo na svetovnem trgu za tekoča živila v splošnem. Po mnenju družbe SiSi‑Werke bi se moral prostorski element omejiti na ozemlje Skupnosti, materialni element pa na embalaže pijač in sadnih sokov.

24.      V resnici pritožnica želi vedeti, ali se je treba za ocenitev razlikovalnega učinka te vrste znakov sklicevati izključno na podobo embalaž, ki so značilne za proizvode, na katere se nanašajo, ali na podobo podobnega blaga. Zadnja možnost je ustreznejša.

25.      V skladu s členom 4 Uredbe št. 40/94 lahko struktura izdelka ali njegova podoba pomenita znamko, če ju je mogoče grafično predstaviti in izpolnjujeta zahtevo po individualizaciji, kot se to zahteva s to pravno obliko.(6)

26.      Na podlagi člena7(1)(b), člena 38(1) in člena 51(1)(a) navedene uredbe je treba zaradi neobstoja te individualizacije zavrniti registracijo ali razveljaviti že uveljavljeni vpis.

27.      „Razlikovalni učinek“ je torej nedoločen pravni pojem, ki se nanaša na bistveno funkcijo te posebne značilnosti, in sicer potrošniku ali končnemu uporabniku zagotoviti izvor proizvoda ali storitve ter z izločitvijo tveganja zamenjave s proizvodi ali storitvami, ki so drugega izvora, olajšati njegovo ali njeno prepoznavanje. Posledično tak pojem pomeni, da mora biti znamka zmožna izpolnjevati to nalogo, in sicer z dodelitvijo enopomenskega trgovskega izvora(7) dobrinam, ki jih označuje.

28.      Konkretizacija te nenatančno določene predstave v posameznem primeru zahteva analizo dveh dodatnih elementov. Po eni strani je treba biti pozoren na proizvode ali storitve, ki naj bi jih proizvod označeval, po drugi strani pa na to, kako naslovniki zaznavajo te proizvode ali storitve, pri čemer gre za povprečnega potrošnika, ki je povprečno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.(8)

29.      Taka merila vrednotenja se ne spreminjajo,(9) vendar ni dvoma, da vrsta označbe odločilno vpliva na njihovo oceno. Zdi se očitno, da sta intenzivnost, s katero človeško bitje zazna sporočilo, in obseg te zaznave odvisna od človekove narave in čutila, ki ga uporabi pri zaznavi.(10) Kar zadeva vid, opazovanje dvodimenzionalne zunanjosti ni enako opazovanju predmeta v treh dimenzijah.

30.      Razlika je toliko večja, če je ta tridimenzionalna predstavitev oblika proizvoda ali njegove embalaže,(11) saj se zdi tehtanje razlikovalnega učinka prostornine, ki je brez grafičnega ali tekstovnega elementa, težje, ker povprečni potrošniki nimajo navade sklepati na izvor blaga na podlagi njegovega videza.(12)

31.      V teh okoliščinah bi bil predlog družbe SiSi-Werke upošteven, če ne bi temeljil na zelo poenostavljeni analizi sodne prakse Sodišča. Če je treba dobrine in storitve, ki jih zadeva prijava za registracijo, preučiti, seveda to niso le dobrine in storitve, vzete posamezno, temveč tudi tiste, ki spadajo v isti razred ali v isto vrsto, torej tiste, ki lahko povzročijo navzkrižje pri izbiri proizvoda, ker se distribuirajo po podobnih kanalih in so namenjene istim potrošnikom.

32.      V sklepnih predlogih, predstavljenih 18. januarja 2001 v zadevi Merz & Krell,(13) ki se nanašajo na instrumentalno naravo pravic, izhajajočih iz lastništva znamke, sem predlagal, da je za presojo njenega razlikovalnega učinka treba upoštevati, „kako povprečni potrošnik zaznava znamke zadevne vrste proizvoda ali storitve“ (točki 44 in 43). Poleg tega sem v sklepnih predlogih z dne 2. julija 2002(14) v zadevi Ansul navedel, da to posebno lastništvo zahteva povezavo med znakom in dobrino, ki jo označuje, da se prek kupčevega zaznavanja obeh in prepoznavanja enega z drugim uvrsti na trg (točka 64). Iz navedenega izhaja, da če želimo vedeti, ali ima znamka razlikovalni učinek in posledično izpolnjuje svojo glavno nalogo, je treba nujno upoštevati sestavo sektorja in tržne kanale. V navedenih sklepnih predlogih v zadevi Ansul sem kot primer navedel, da uporaba znamke pločevink z živili ni v nikakršni povezavi z uporabo znamke elektronskih sestavnih delov za informacijske sisteme.

33.      Torej je treba za preveritev, ali lahko podatki o kraju proizvodnje ločujejo znamke, preučiti vrsto izdelkov, pred katerimi se znajde naslovnik, ko se odloča za enega od njih. V teh okoliščinah se zdi logično sklepati, da je, kar zadeva obliko embalaže za sadne sokove, področje ocenjevanja omejeno glede na živila v tekočem stanju, ki so zaradi dejstva, da so namenjena enakemu profilu potrošnika in krožijo po istih distribucijskih poteh, upoštevna merila za ocenitev lastnosti znaka na podlagi individualizacije blaga. Poenostavljena trditev družbe SiSi-Werke pripelje do nesmiselnega sklepa, saj omejitev preučitve na označene proizvode ne bi omogočila ugotovitve, ali znamka pravilno izpolnjuje svojo funkcijo identifikacije proizvodov glede na njihov trgovski izvor.

34.      UUNT upravičeno navaja, da si bo oseba, ki je navajena na neko vrsto embalaže za neko blago in ki se bo prvič znašla pred enako vrsto embalaže, a drugim proizvodom, mislila, da gre za način pakiranja, in ne za oznako njegovega izvora. Potrošnikovega odziva torej ne bi bilo zakonito preučevati le glede na embalažo, ki se uporablja za kategorijo dobrin iz prijave za registracijo.

35.      Kar zadeva prostorsko razmejevanje, je očitek družbe pritožnice prav tako neutemeljen, saj velja, da se, če je omejitev na ozemlje Skupnosti upoštevna glede na učinke relativnega razloga za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, preveri, ali med dvema znamkama obstaja tveganje zamenjave; nasprotno pa to razmejevanje ni utemeljeno, ko gre za presojo abstraktne razločevalne zmožnosti znaka.

36.      Skratka, nobeno pravno pravilo Sodišča prve stopnje ne zavezuje, da odloči tako, kot predlaga SiSi-Werke, kar izključuje vsako nepravilno uporabo prava v sodbi, ki jo bo izreklo.

B –    Opredelitev vrečk kot „temeljne oblike“ (drugi del prvega pritožbenega razloga)

37.      Pritožnica tudi navaja dejstvo, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, ko je sporne vrečke označilo za „osnovne geometrijske oblike“, saj je SiSi-Werke edina družba, ki jih je predstavila na evropskem trgu sadnih sokov, in se za te oblike ne bi moglo šteti, da so vzorec embalaže za to vrsto pijač. Ocenjuje, da je nepriznanje razlikovalnega učinka zadevnih oblik, ki temelji na dejstvu, da se redno uporabljajo v trženju sadnih sokov, neupravičeno, in v skladu s tem načelom je Sodišče prve stopnje na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrnilo registracijo zaradi zaščite splošnega interesa, ki ne izhaja iz te določbe, temveč iz člena 7(1)(c).

38.      V delu, v katerem se v tem očitku zavračajo navedbe iz točke 46 in naslednjih točk sodbe, v katerih so obravnavane zahtevane oblike in njihove značilnosti, je ta očitek nedopusten, saj posega na področje, ki ne spada v okvir pritožbe, in sicer preučitev dokaznih elementov, in ki ni dopustno na podlagi tega posebnega pravnega sredstva proti sodnim odločbam, to je pritožbe.

39.      Tudi če priznamo, kot to trdi SiSi-Werke, da Sodišče prve stopnje noče priznati razlikovalnega učinka navedenih oblik, ker se lahko pogosto uporabljajo za sadne sokove, predlog ni nič bolj upošteven, ker ta trditev iz zadnjega dela točke 41 sodbe ne izpodbija tega razlikovalnega učinka na podlagi splošnega interesa, ki je neobičajen na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.(15) Če pozorno preberemo sodbo, lahko opazimo, da ima popolnoma drugo razsežnost.

40.      Ta trditev se namreč opira na argument, katerega namen je utemeljiti objektivne okoliščine, izbrane za presojo razlikovalnega učinka, in sicer so to okoliščine, v katerih znak takoj, ko se redno uporablja kot embalaža za tekoča živila, ne pomeni več posebnosti, ki je nujna, da ga potrošnik lahko zazna kot znak, ki obvešča o posebnem trgovskem izvoru (točka 42). Poleg tega se ta problem navezuje na naslednji pritožbeni razlog, na podlagi katerega se analizira vprašanje, ali se prijavljene znamke dovolj oddaljujejo od osnovne oblike stoječe vrečke za sadne sokove.

41.      Skratka, kot bom navedel v nadaljevanju ob preučitvi zadnjega pritožbenega razloga, zavrnitev Sodišča prve stopnje, da prizna razlikovalni učinek, ne temelji na interesu konkurentov, da se prepreči monopol za nekatere oblike, temveč na redni uporabi spornih embalaž na trgu, pri čemer je cilj Sodišča prve stopnje opozoriti na težave, s katerimi se srečuje potrošnik pri prepoznavanju teh embalaž kot značilnih za nekatere posebne proizvode. Zato je treba zavrniti tudi drugi del prvega pritožbenega razloga.

C –    Domnevna strožja primerjava tridimenzionalnih znamk (prvi del drugega pritožbenega razloga)

42.      SiSi-Werke ocenjuje, da v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, ki so sestavljene iz embalaže proizvoda, Sodišče prve stopnje za razlikovalni učinek postavlja zelo visok prag, medtem ko se v zvezi z dvodimenzionalnimi znamkami lahko registrirajo znaki, ki se le malo oddaljijo od preprostih geometrijskih oblik. Ker Sodišče prve stopnje ni odločilo v tem smislu, je po mnenju pritožnice kršilo člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.

43.      Tudi ta očitek ne more biti utemeljen. Čeprav je res, kot sem že navedel, da za razlikovalni učinek znamke veljajo enaka merila ne glede na njeno naravo, to ne spremeni dejstva, da ob upoštevanju njene posebne narave presoja postane zapletena ob prisotnosti nekaterih znakov, kot so znaki v treh dimenzijah (točki 29 in 30 teh sklepnih predlogov),(16) ker, na kar sem tudi že opozoril, povprečni potrošniki nimajo navade, da na podlagi oblike proizvoda, ki jim je ponujen, sklepajo na njegov izvor, če odmislimo kakršen koli grafični ali tekstovni element.

44.      Bolj kot se struktura, za katero je prijavljena registracija, v teh okoliščinah približa strukturi zadevnega proizvoda, manjši je njen razlikovalni učinek.(17) Embalaža tekočine odraža njeno podobo, tako da slika embalaže ne more biti znamka, saj preproste različice običajne oblike niso dovolj, da bi embalaža pridobila razlikovalni učinek, pri čemer je natančno navedeno, da potrošnik razlikuje blago, ne da bi izvedel analizo ali primerjavo in ne da bi temu namenil posebno pozornost.(18)

45.      Pri tej nalogi se je priporočljivo zanašati na izkušnje in sklicevati na empirična načela, da bi primerjali oblike in embalaže, obstoječe na trgu, tako da je pojavitev ene od njih v trgovinskih odnosih veljavno merilo za določitev njenega razlikovalnega učinka,(19) ker lahko stopnja njene razširjenosti vpliva na zaznavanje potrošnikov, za katero se zdi, da ni posebej izraženo za to vrsto znakov,(20) predvsem če se ti nanašajo na proizvode iz vsakdanjega življenja, katerih podoba se le malo razlikuje od podobe podobnih dobrin. V tem položaju postane kupec bolj pozoren na označenje kot na oblike.(21) Prav tako je preučitev splošno uporabljanih embalaž ali preučitev nekaterih osnovnih struktur koristna in ne vključuje uporabe strožjih meril za to vrsto znamk, temveč pretehtanje njenih posebnosti.

46.      Pri nadzoru, izvedenem v sodbi, so upoštevana zgoraj predstavljena pravila, saj je navedeno, da so sporne vrečke navadno namenjene prodaji tekočih živil v splošnem, med katerimi so pijače kot sadni sokovi, in da povprečni potrošnik torej ne more zaznati embalaže kot označbe za trgovski izvor blaga. Poleg tega družba pritožnica predlaga oblike, ki se ujemajo s splošno sliko te vrste embalaže in vsebujejo premalo pomembne elemente, da bi si jih upoštevna javnost lahko zapomnila. Sodišče prve stopnje takoj nato preučuje tri sestavne dele, ki vključujejo vidno zaznavne razlike: osnovne oblike vrečk (pravokotne, valjaste, trikotne), vdolbine ob straneh in kovinsko podobo, ter jih najprej analizira posamično, nato pa preuči kot celoto(22) (točke 41, 42 in od 46 do 52).

47.      Sodišče prve stopnje se je torej sklicevalo na primerne vire informacij, ki objektivno ne dopuščajo nikakršnega dvoma o zakonitosti uporabljene metodologije. Upoštevalo je nekatere dejavnike, kot sta razred proizvodov in kompleksnost oblike, ki upoštevajo zgoraj predstavljene parametre, ne da bi si izrečena sodba o tem zaslužila kakršen koli očitek. Očitek pritožnice je treba torej zavrniti.

48.      Nazadnje, ker se lahko šteje, da se ta očitek nanaša na presojo dejstev, izvedeno v zgoraj navedenih točkah, ga je treba zavrniti, saj kot sem že rekel, narava pritožbe izključuje vnovično obravnavo dejstev, kot so ugotovljena na prvi stopnji.

D –    Neobstoj obrazložitve (drugi del drugega pritožbenega razloga)

49.      Družba pritožnica trdi, da so UUNT in nekateri nacionalni organi za proizvode iz istega komercialnega sektorja registrirali znamke, ki so primerljive z zadevnimi znamkami. Iz navedenega naj bi v teh okoliščinah izhajalo, da naj bi morala Sodišče prve stopnje in UUNT utemeljiti svojo zavrnitev priznanja, da izpolnjujejo bistveno funkcijo te vrste intelektualne lastnine.

50.      Način, kako obravnavati ta pritožbeni razlog, je odvisen od tega, ali so bili prejšnji vpisi podobnih znakov obravnavani v nacionalnem sistemu ali redu Skupnosti.

51.      V prvem primeru rešitev implicitno izhaja iz točk 63 in 64 zgoraj večkrat navedene sodbe Henkel, v kateri je Sodišče odločilo, da registracija znamke za nekatere proizvode v državi članici ne pomeni, da je treba dopustiti ali zavrniti vpis popolnoma enakega ali podobnega znaka za iste proizvode ali podobne dobrine v drugi državi članici.

52.      Kot sem poudaril v sklepnih predlogih v tej zadevi (točka 24), se ta rešitev, ki je odgovor na neobstoj organske povezave med državnimi pravnimi redi, ki niso dolžni dosegati popolnoma enakih rezultatov,(23) uporablja tudi pri povezavi med UUNT in nacionalnim organom. Posledično odločb, ki so sprejete v notranjem okviru držav članic, Alicante ni dolžan upoštevati.

53.      Ob registraciji znamke je treba upoštevati posebna pravila, ki veljajo v nekaterih konkretnih okoliščinah, tako da se lahko zgodi, da znak, ki bi na nekem ozemlju lahko ločeval znamko, te vloge ne bi mogel izpolniti, ko je prostorska razmejitev drugačna.

54.      Tak je odgovor v točki 56 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje odločilo, da vložitve, ki se izvajajo v državah članicah, „pomenijo le elemente, ki se za registracijo znamke Skupnosti lahko le upoštevajo, niso pa odločujoči“. Dodaja, da „je odbor za pritožbe […] pravilno upošteval te nacionalne registracije, ko je dejal, da zaradi njih ni spremenil svoje presoje“. Tako ugotovimo, da je po eni strani UUNT lahko zakonito odstopil od predhodnih tujih registracij, ne da bi mu bilo treba to utemeljiti, in da po drugi strani Sodišče prve stopnje ni pozabilo obrazložiti svoje odločitve.

55.      Kar zadeva registracije iz Alicanteja, Sodišče prve stopnje v točki 55 izpodbijane sodbe razvije zadostno utemeljitev, ko navaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje predhodne registracije ne zavezujejo UUNT, saj se o tem, ali se znak lahko registrira, odloča glede na upoštevne predpise in mu ni treba upoštevati predhodne prakse odborov za pritožbe. Pritožnica se je s tem strinjala.

56.      Tudi če bi se štelo, da ta odgovor ni zadosten, bi bil očitek neupošteven, saj so registracije, ki jih SiSi-Werke navaja v svoji pritožbi, nastale pozneje(24) kot izpodbijane upravne odločbe. Posledično UUNT niso mogli zavezovati akti, ki takrat niso obstajali.

E –    Interes konkurentov kot podlaga za sodbo (tretji pritožbeni razlog)

57.      SiSi-Werke Sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi uporabilo člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 le glede na splošni interes konkurentov, ne da bi upoštevalo, kot bi moralo, interes potrošnikov, in da je pozabilo, da pritožnica že leta brez težav uporablja te embalaže.

58.      Ta očitek temelji na napačni analizi izpodbijane sodbe. Če skupaj preberemo točki 32 in 54, lahko razberemo nasprotje te trditve, saj je v točki 32 navedeno, da zgoraj navedeni interes ne utemeljuje zavrnitve registracije znamke in ne zadostuje, da bi lahko ocenili razlikovalni učinek, katerega neobstoj je ugotovljen v naslednjih točkah (točke od 33 do 53). V točki 54 je poudarjeno, da je v odločbi odbora za pritožbe sklicevanje na nevarnost monopolizacije stoječih vrečk utemeljeno z dejstvom, da to sklicevanje potrjuje, da njihova oblika ne more izpolnjevati bistvene funkcije znamk „v skladu s splošnim interesom, na katerem temelji absolutni razlog za zavrnitev, ki se opira na člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94“.

59.      Torej ne moremo trditi, da Sodišče prve stopnje ni hotelo priznati, da so prijavljene znamke zmožne ločevati proizvode, in da so bili zanj pomembni le konkurenti, saj se v sodbi osredotoča na dejstvo, da potrošniki ne morejo izbirati sadnih sokov in biti ob tem prepričani o njihovem izvoru, ker znak ne navaja pravilno njihovega trgovskega izvora. Prav z interesom potrošnikov se utemeljuje zavrnitev registracije znamk, ki niso zmožne ločevati proizvodov.

60.      Ob upoštevanju vsega, kar je bilo navedeno, je treba zavrniti tudi zadnji tožbeni razlog.

V –    Stroški

61.      Na podlagi člena 122, v zvezi s členom 69(2) Poslovnika, ki se za pritožbo uporablja na podlagi člena 118, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov. Zato, če se pritožbeni razlogi, ki jih je navedla pritožnica, kot predlagam, zavrnejo, se ji naloži plačilo stroškov.

VI – Predlog

62.      Ob upoštevanju navedenih trditev Sodišču predlagam, naj zavrne pritožbo, ki jo je Deutsche SiSi-Werke GmbH & Co. Betriebs KG vložila zoper sodbo, ki jo je 28. januarja 2004 v zadevi Deutsche SiSiWerke proti UUNT (od T-146/02 do T-153/02) razglasilo Sodišče prve stopnje, in pritožnici naloži plačilo stroškov.

---

1 – Jezik izvirnika: španščina.

---

2 – Sodba Deutsche SiSi-Werke proti UUNT (od T‑146/02 do T‑153/02, Recueil, str. II-447).

---

3 – Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 3288/94 z dne 22. decembra 1994 zaradi izvajanja sporazumov, sklenjenih v okviru Urugvajskega kroga (UL L 349, str. 83).

---

4 – Sodba T‑323/00, Recueil, str. II-2839.

---

5 – Sodba T‑194/01, Recueil, str. II-383.

---

6 – Glej sodbe z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips (C‑299/99, Recueil, str. I-5475, točka 73), z dne 8. aprila 2003 v zadevi Linde in drugi (od C‑53/01 do C-55/01, Recueil, str. I-3161, točka 38) in z dne 12. februarja 2004 v zadevi Henkel (C‑218/01, Recueil, str. I-1725, točka 29), v katerih Sodišče prve stopnje razlaga Prvo direktivo Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) (UL 1989, L 40, str. 1).

---

7 – Podobni izrazi so uporabljeni v zgoraj navedenih sodbah Henkel, točka 30, ter Linde in drugi, točka 40. Glej tudi sodbo z dne 23. septembra 2004 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (C‑107/03, neobjavljena v ZOdl., točka 28).

---

8 – Zgoraj navedeni sodbi Linde in drugi, točka 41, ter Procter & Gamble proti UUNT, točka 29. V istem smislu glej sodbo z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT (C‑136/02 P, ZOdl., str. I‑9165, točka 19).

---

9 – Kar izhaja iz zgoraj že večkrat navedenih sodb Philips, točka 48, ter Linde in drugi, točka 42.

---

10 – Ob sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je prišlo do sodbe z dne 12. decembra 2002 v zadevi Sieckmann (C‑273/00, Recueil, str. I-11737), sem imel priložnost analizirati zaznavno zmožnost različnih čutil (točka 22 in naslednje).

---

11 – V sklepnih predlogih z dne 14. januarja 2003 v zadevi Henkel sem razložil, da je v primeru tekočin, plinov in nekaterih zrnatih ali izrazito sipkih snovi, ki so brez določene velikosti ali podobe, embalaža edina oblika, ki jo zazna potrošnik in jo je mogoče grafično predstaviti (točka 12). V tej sodbi je Sodišče to mnenje sprejelo in navedlo, da v takih primerih izbrana embalaža da proizvodu svojo obliko in mora biti zato prepoznavna skupaj z njo (točka 33).

---

12 – Zgoraj navedeni sodbi Procter & Gamble proti UUNT, točka 50, in Mag Instrument proti UUNT, točka 30. Vendar kot sem zatrdil v sklepnih predlogih z dne 24. oktobra 2002 v zadevi Linde in drugi, to ne pomeni, da je preučitev razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk strožja od preučitve katere koli druge vrste znaka (točka 46 sodbe je napisana v tem smislu).

---

13 – Sodba je bila razglašena 4. oktobra 2001 (C‑517/99, Recueil, str. I-6959).

---

14 – Sodišče je odločilo s sodbo z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul (C‑40/01, Recueil, str. I-2439).

---

15 – Treba je opozoriti, da je splošni interes odvisen od absolutnega razloga za zavrnitev, ki se uporabi (sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi Henkel proti UUNT (C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I-5089, točki 45 in 46), in da člena 7(1)(b) Uredbe ni mogoče razlagati, kot da prepoveduje registracijo znamk, ki bi bile navadno uporabljene v trgovini in bi predstavljale zadevne proizvode in storitve; nasprotno pa je tako mogoče razlagati to določbo v točki c) (sodba z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C‑329/02 P, ZOdl., str. I‑8317, točka 36).

---

16 – Ströbele, P., Absolute Eintragungshindernisse im Markenrecht, Gewerblicher Rechtsschutz und Urheberrecht, 2001, str. 665, trdi, da ne obstaja nikakršna pravna podlaga za spreminjanje pravil, ki določajo razločevalni učinek proizvodov in tridimenzionalnih embalaž.

---

17 – Zgoraj navedena sodba Mag Instrument proti UUNT, točki 31 in 32.

---

18 – Prav tam, točka 32.

---

19 – Pollaud-Dulian, F., Les marques tridimensionnelles en droit communautaire, v Revue de jurisprudence de droit des affaires, št. 8-9 (2003), str. 712, in Hetzelt, N., Dreidimensionale Marken – Freihaltebedürftigkeit, Unterscheidungskraft und Schutzumfang, Köln, 2004, str. 146.

---

20 – Hetzelt, N., delo, navedeno v prejšnji opombi, str. 141.

---

21 – Ströbele, P., Absolute Eintragungshindernisse im Markenrecht, Gewerblicher Rechtsschutz und Urheberrecht, 2001, navedeno delo, str. 666, in Hetzelt, N., navedeno delo, str. 146.

---

22 – Ko je v sodbi z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL (C‑251/95, Recueil, str. I-6191, točka 23) primerjalo dve znamki, da bi preverilo, ali pomenita podobnosti, ki bi govorile proti registraciji, je Sodišče izbralo podobno metodo in se sklicevalo na celotni vtis, ki ga daje znamka, pri tem pa upoštevalo njene značilne in prevladujoče elemente.

---

23 – Ob upoštevanju, da delni učinki harmonizacije Direktive 89/104 določajo, da se nacionalne ureditve razlagajo z vidika besedila in cilja tega pravila prava Skupnosti.

---

24 – Znamki št. 2662781 in št. 2662765 sta bili prijavljeni 22. aprila 2002 ter dodeljeni 1. in 19. marca 2004; zadnja znamka, št. 2899078, je bila prijavljena 21. oktobra 2002 in registrirana 23. januarja 2004.