SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)

z dne 9. junija 2004

Zadeva T-96/03

Manel Camós Grau

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o poslovanju in financiranju Inštituta za evropsko-latinskoameriške odnose − Morebiten konflikt interesov preiskovalca − Odločba o izločitvi preiskovalca iz skupine − Ničnostna tožba − Pripravljalna dejanja − Nedopustnost“

Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000

Predmet: Tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 17. maja 2002 o izločitvi enega izmed preiskovalcev iz preiskave Inštituta za evropsko-latinskoameriške odnose, z namenom izogniti se vsakršnemu konfliktu interesov, brez upoštevanja že opravljenih dejanj tega preiskovalca, in zavrniti ugovor z molkom tožeče stranke z dne 29. julija 2002 zoper navedeno odločbo in zaradi odškodninske zahteve, tako nepremoženjske kot karierne, ki naj bi jo utrpela s tema odločbama.

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.     Uradniki − Tožbe − Akt, ki posega v položaj − Pripravljalni akt − Notranja preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) − Odločba o zavrnitvi ponovne obravnave dejanj preiskovalca, ki je bil izločen iz preiskovalne skupine zaradi morebitnega konflikta interesov − Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1073/1999, člen 14; Odločba Komisije 1999/396, člen 4)

2.     Uradniki − Tožba − Akt, ki posega v položaj − Odločba o zavrnitvi pritožbe − Zavrženje − Potrditveni akt − Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

3.     Uradniki − Tožba − Odškodninski zahtevek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti − Nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti, ki povzroči nedopustnost odškodninskega zahtevka

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.     Določbe člena 4 Odločbe 1999/396 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti, določajo pogoje, pod katerimi je mogoče spoštovanje pravic do obrambe zadevnega uradnika uskladiti z zahtevami o zaupnosti za vsako tako preiskavo. Zato nepriznavanje teh pomeni kršitev temeljnih predpisov, ki se uporabljajo v postopku preiskave. Kljub temu iz teh določb ne izhaja, da so pripravljalni ali vmesni ukrepi, ki za tega uradnika pomenijo začetek in potek notranje preiskave, lahko predmet neodvisne tožbe, različne od tiste, ki jo je interesentu dopustno vložiti zoper končno odločbo uprave. Ob taki tožbi zoper končno odločbo se lahko interesent, dejansko, sklicuje na vsako kršitev temeljnih predpisov, ki je po njegovem mnenju ogrozila postopek preiskave.

Natančneje, odločba o izločitvi preiskovalca iz preiskovalne skupine zaradi morebitnega nasprotovanja njegovih interesov, ki ne povzročijo dvomov o dejanjih, ki jih je opravil preiskovalec, pomeni le en vmesen ukrep, ki ne more biti predmet neodvisne tožbe. Še več, ta odločba ne pomeni ločenega dejanja preiskovalnega postopka, ki bi se vključil v samostojni postopek glede na ta postopek. S tega vidika sklicevanje na določbe Kadrovskih predpisov v zvezi s pritožbami in tožbami uradnikov, določene v členu 14 Uredbe št. 1073/1999 o preiskavah, ki jih opravi Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ne pomeni, da obstaja postopek, različen od preiskave, ampak je njegov namen uporaba nekaterih določb Kadrovskih predpisov v zvezi s pravnimi sredstvi za spodbijanje dejanj Urada, ki interesentom ustvari povod za tožbo. Ta odstop v nobenem primeru ne dovoljuje predložitve zadeve sodišču glede dejanj, ki posegajo v položaj zadevnih uradnikov.

(Glej točke 32, 33 in od 35 do 37.)

Napotitev na: Sodišče, 8. april 2003, Gómez-Reino proti Komisiji, C‑471/02 P (R), Recueil, str. I‑3207, točke 63, 64 in 65.

2.     Vsako vprašanje o zavrnitvi pritožbe, bodisi zavrnitvi z molkom ali pisni, če je jasna, le potrdi dejanje ali molk, glede katerega se stranka pritožuje, in ne pomeni dejanja, vzeto ločeno, ki se ga lahko izpodbija.

(Glej točko 40.)

Napotitev na: Sodišče, 16. junij 1988, Progoulis proti Komisiji, 371/87, Recueil, str. 3081, točka 17, in navedena sodna praksa.

3.     V tožbah uradnikov so predlogi glede odškodnin nedopustni v obsegu, ko pomenijo tesno vez z ničnostnimi predlogi, ki so bili razglašeni za nedopustne.

(Glej točko 44.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 24. marec 1993, Benzler proti Komisiji, T‑72/92, Recueil, str. II‑347, točka 21, in navedena sodna praksa.