SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 13. junija 2006(*)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke, ki vsebuje prikaz črno-belega kravjega kožuha – Prejšnja nacionalna figurativna znamka, ki je delno sestavljena iz prikaza črno-belega kravjega kožuha – Razlikovalni učinek elementa znamke – Neobstoj verjetnosti zmede – Zavrnitev ugovora – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“

V zadevi T-153/03,

Inex SA, s sedežem v Bavegemu (Belgija), ki jo zastopa T. van Innis, avocat,

tožeča stranka,

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki sta ga najprej zastopala U. Pfleghar in G. Schneider, nato G. Schneider in A. Folliard‑Monguiral, zastopnika,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), intervenient na Sodišču prve stopnje, je bila

Robert Wiseman & Sons Ltd, s sedežem v Glasgowu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopa A. Roughton, barrister,

zaradi pritožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 4. februarja 2003 (zadeva R 106/2001-2), glede postopka z ugovorom med Inex SA in Robert Wiseman & Sons Ltd,

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi J. Pirrung, A. W. H. Meij, sodnika, in I. Pelikánová, sodnica,

sodni tajnik: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 18. aprila 2003,

na podlagi odgovorov na tožbo intervenienta in Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), vloženih v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 4. oziroma 12. septembra 2003,

na podlagi obravnave z dne 7. septembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        1. aprila 1996 je intervenient vložil prijavo znamke Skupnosti na Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: Urad), na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.

2        Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je naslednji figurativni znak:

3        Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, sodijo v razrede 29, 32 in 39 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjim opisom teh razredov:

–        razred 29: „ Mleko, mlečni napitki, mlečni izdelki, smetana in jogurt“;

–        razred 32: „Pivo; mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“;

–        razred 39: „Zbiranje, dobava, distribucija in cestni prevoz blaga.“

4        27. oktobra 1997 je bila zahteva za registracijo objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 25/97.

5        22. januarja 1998 je tožeča stranka na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper to prijavo znamke Skupnosti, sklicujoč se na člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

6        Ugovor je temeljil na prejšnji figurativni znamki št. 580 538, registrirani v državah Beneluksa 17. oktobra 1995 za proizvode, ki sodijo v razreda 29 in 30 Nicejskega aranžmaja, in prikazani tu spodaj:

7        Ugovor se je delno nanašal na proizvode, ki jih pokriva prejšnja znamka, namreč „mleko in mlečni izdelki“, ter je bil naperjen proti proizvodom „Mleko, mlečni napitki, mlečni izdelki“ iz prijave znamke. V odgovoru na stališča intervenienta je tožeča stranka natančneje navedla, da je ugovor naperjen proti vsem proizvodom iz razreda 29 omenjenih v prijavi znamke, skupaj s „smetano in jogurti“.

8        Z odločbo z dne 29. novembra 2000 je oddelek za ugovore zavrnil ugovor, ker sta zadevna znaka zadosti različna, da ni verjetnosti zmede.

9        22. januarja 2001 je tožeča stranka na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 vložila pritožbo pri Uradu zoper odločbo oddelka za ugovore.

10      Z odločbo z dne 4. februarja 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je drugi senat odbora za pritožbe pritožbo zavrnil. Odbor je navedel, da obstajajo velike vidne razlike med zadevnima znamkama. Vendar je ugotovil, da sta si znamki v sporu pojmovno podobni, ker obe spominjata na kravo. Ker pa se ta podobnost nanaša na element, ki ni tako razlikovalen za zadevne proizvode, kljub temu ne zadošča za obstoj verjetnosti zmede. Odbor za pritožbe je ugotovil tudi, da kljub temu da obe znamki označujeta enake proizvode, verjetnost zmede ne obstaja.

 Predlogi strank

11      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        Uradu naloži plačilo stroškov.

12      Urad Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

13      Intervenient Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasil intervenient.

 Pravo

14      Tožeča stranka uveljavlja zgolj en tožbeni razlog glede kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

 Trditve strank

15      Tožeča stranka navaja, da je odbor za pritožbe kršil pravilo soodvisnosti med podobnostjo znamk ter proizvodov in storitev, ki izhaja iz sodb Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C‑39/97, Recueil, str. I‑5507, in z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C‑342/97, Recueil, str. I‑3819, po katerih se lahko nizka stopnja podobnosti med označenimi proizvodi in storitvami izravna z visoko stopnjo podobnosti med spornima znamkama in nasprotno.

16      Med drugim je odbor za pritožbe kršil pravilo, po katerem celovita presoja podobnosti med zadevnimi znaki temelji na celotnem vtisu, ki ga dajejo, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente, ter na okoliščini, da ima povprečen porabnik le redko priložnost neposredno primerjati različne znamke, pač pa ohrani v spominu le njihove nepopolne podobe . V zvezi s tem tožeča stranka meni, da bi moral odbor za pritožbe ugotoviti, da je verjetnost zmede med zadevnima znakoma višja, saj so zadevni proizvodi namenjeni splošni javnosti.

17      Tožeča stranka med drugim navaja, da odbor za pritožbe nasprotuje sam sebi, ko je po eni strani ugotovil, da je figurativni vidik prijavljene znamke, torej kravji kožuh, enak prevladujočemu elementu prejšnje znamke, po drugi strani pa, da sta zadevni znamki vidno zelo različni. Odbor za pritožbe bi po mnenju tožeče stranke moral ugotoviti obstoj vidne podobnosti med obema znamkama, saj je ena v celoti sestavljena iz prevladujočega elementa druge.

18      Končno, tožeča stranka trdi, da je prevladujoči element prejšnje znamke nujno razlikujoč, saj je ena od znamk v celoti sestavljena iz njega. S tem v zvezi naj bi bil v državah Beneluksa prevladujoči element prejšnje znamke razlikujoč, saj je njena embalaža v teh državah edina, na kateri je prevladujoči element prikaz črno‑belega kravjega kožuha. V odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje in na obravnavi je tožeča stranka natančneje navedla, da v delu, kjer intervenient ne prereka, da je prejšnja znamka edina v državah Beneluksa, ki uporablja sliko kravjega kožuha kot prevladujoč element, implicitno priznava, da je ta element razlikujoč. Sodišče prve stopnje bi kršilo načelo spoštovanja postopka, če bi dvomilo o resničnosti te navedbe. Tožeča stranka prav tako poudarja, da je lahko prevladujoč element njene znamke glede na veliko konkurenčnost trga zgolj razlikovalen.

19      Urad in intervenient oporekata trditvam tožeče stranke.

 Presoja Sodišča prve stopnje

20      V skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujeta znamki, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka. Verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Med drugim so v skladu s členom 8(2)(a)(ii) Uredbe št. 40/94 „prejšnje znamke“ znamke, registrirane v državi članici, z datumom zahteve za registracijo, zgodnejšim od datuma zahteve za registracijo znamke Skupnosti.

21      V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni verjetnost zmede verjetnost, da bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali morebiti iz ekonomsko povezanih podjetij (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T‑6/01, Recueil, str. II‑4335, točka 23, in z dne 3. julija 2003 v zadevi Alejandro proti UUNT – Anheuser-Busch (BUDMEN), T‑129/01, Recueil, str. II‑2251, točka 37).

22      Po tej sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, glede na to, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. junija 2004 v zadevi Ruiz-Picasso in drugi proti UUNT – DaimlerChrysler (PICARO), T‑185/02, ZOdl., str. II‑1739, točka 50).

23      Celovita presoja upošteva predvsem poznavanje znamke na trgu ter stopnjo podobnosti med znamkama in označenimi proizvodi ali storitvami. V zvezi s tem celovita presoja zajema določeno soodvisnost med upoštevanimi dejavniki, tako da se lahko nizka stopnja podobnosti med označenimi proizvodi ali storitvami izravna z visoko stopnjo podobnosti med znamkama in obratno (zgoraj navedeni sodbi Canon, točka 17, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 19).

24      V skladu z ustaljeno sodno prakso ima zaznava znamk, ki jo ima povprečen porabnik razreda zadevnih proizvodov in storitev, odločilno vlogo pri splošni presoji verjetnosti zmede. Vendar povprečni porabnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne razčlenjuje različnih podrobnosti na njej (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C‑251/95, Recueil, str. I‑6191, točka 23, in zgoraj navedena sodba Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 25). Za celovito presojo se šteje, da je povprečen porabnik običajno osveščen ter razumno pozoren in preudaren. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da se lahko stopnja pozornosti povprečnega porabnika spreminja glede na vrsto zadevnih proizvodov ali storitev (zgoraj navedena sodba Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26).

25      V tej zadevi podobnost med proizvodi, označenimi z zadevnima znamkama, za stranki ni sporna. Edino, kar je sporno, je vprašanje ali je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da sta znamki zadosti različni, da ni verjetnosti zmede.

 Podobnost znakov

26       Celovita presoja verjetnosti zmede glede vidne, slišne ali pojmovne podobnosti med spornima znakoma mora temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ustvarita, upoštevajoč zlasti njune razlikovalne in prevladujoče elemente (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb in Einzelhandel (BASS), T‑292/01, Recueil, str. II‑4335, točka 47, in navedeno sodno prakso).

27       Med drugim je ustaljena sodna praksa, da se sestavljena znamka lahko šteje za podobno drugi znamki, ki je enaka ali podobna enemu od sestavnih delov sestavljene znamke, če je ta element prevladujoč v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka. Tako je, kadar ta sestavni del lahko sam prevlada v predstavi te znamke, ki jo ima v spominu upoštevna javnost, tako da so drugi sestavni deli te znamke v celotnem vtisu, ki ga ustvarja, zanemarljivi (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje MATRATZEN, točka 33, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. maja 2005 v zadevi Chum proti UUNT – Star TV (STAR TV), T‑359/02, še neobjavljena v ZOdl., točka 44). Kljub temu tak pristop ne pomeni, da se upošteva zgolj en sestavni del sestavljene znamke in primerja z drugo znamko. Nasprotno, tako primerjavo je treba izvesti s preučitvijo zadevnih znamk, tako da se vsako obravnava kot celoto zase (zgoraj navedena sodba MATRATZEN, točka 34).

28      Predmet te zadeve sta po eni strani znamka, ki vsebuje en sam element, ki se ga ob upoštevanju proizvodov, ki jih označuje, lahko zazna kot prikaz kravjega kožuha, in po drugi strani prejšnja sestavljena znamka, ki je sestavljena iz figurativnih in besednih elementov. Figurativni elementi prejšnje znamke so sestavljeni iz prikaza črno‑belega kravjega kožuha, ki pokriva embalažo, trave, narisane na dnu kartonske embalaže, kmetije z rdečim skednjem na njenem zgornjem delu in standardizirane kode blizu dna. Besedni elementi prejšnje znamke so izrazi „inex“, „halfvolle melk“ in okrajšava „UHT – e 1L“.

29      Ker slišna podobnost spornih znamk v tej zadevi ni sporna, bo treba preučiti zgolj vidno in pojmovno podobnost.

–       Vidna podobnost

30      Najprej je treba ugotoviti, da je vzorec, ki ga je mogoče zaznati kot kravji kožuh, edini element prijavljene znamke.

31      Kar zadeva prejšnjo znamko, vzorec kravjega kožuha povsem prekriva embalažo proizvoda in prevladuje v vidnem vtisu, ki ga ta znamka ustvarja, kot je v členu 21 izpodbijane odločbe ugotovil odbor za pritožbe. Ta vzorec je dejansko izstopajoči element prejšnje znamke.

32      V zvezi s tem se trditvi Urada, da se zaradi šibkega razlikovalnega učinka vzorca kravjega kožuha ne da šteti za prevladujoči element, ne da pritrditi v vseh okoliščinah. Čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno velja, da javnost opisnega elementa, ki je del sestavljene znamke, ne šteje kot razlikujočega in prevladujočega elementa v celotnem vtisu, ki ga ta ustvarja (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje BUDMEN, točka 53, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 2004 v zadevi New Look proti UUNT – Naulover (NLSPORT, NLJEANS, NLACTIVE in NLCollection, T‑117/03, T‑119/03 in T‑171/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 34), šibak razlikovalni učinek enega elementa sestavljene znamke ne pomeni nujno, da ta ne more biti prevladujoči element, predvsem, kadar zaradi njegovega položaja v znaku ali njegove velikosti lahko pri porabnikovem zaznavanju naredi vtis in ga ta ohrani v spominu (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 2004 v zadevi AVEX proti UUNT – Ahlers (a), T‑115/02, ZOdl., str. II-2907, točka 20).

33      Kljub temu je treba opozoriti, da glede na to da mora primerjava med znamkama temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ustvarjata, upoštevajoč predvsem razlikovalni učinek njunih elementov glede na zadevne proizvode ali storitve, za priznanje podobnosti med znamkama ne zadostuje, da sta element, ki je očiten v vidnem vtisu sestavljene znamke, in edini element druge znamke enaka ali podobna. Nasprotno, podobnost je treba ugotoviti, ko v vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka, upoštevanem v celoti, eden njenih elementov tako prevlada, da se zde drugi deli te znamke zanemarljivi v predstavi te znamke, ki jo ima upoštevna javnost v spominu glede označenih proizvodov in storitev.

34      V tej zadevi je treba ugotoviti, da ima vzorec kravjega kožuha zgolj šibek razlikovalni učinek, kljub temu da je v celotnem vtisu prejšnje znamke očiten.

35      Za presojo razlikovalnega učinka elementa, ki sestavlja znamko, je treba presoditi, kako veliko ali malo lahko ta element prispeva k možnosti, da se proizvodi ali storitve, za katere je bila znamka registrirana, opredelijo, kot da izvirajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov ali storitev drugih podjetij. Ob tej presoji je treba upoštevati predvsem pomembne lastnosti zadevnega elementa, skupaj s tem, ali je opisen glede proizvodov ali storitev, za katere je bila znamka registrirana (analogno glej zgoraj navedeno sodbo Lloyd Schuhfabrik Meyer, točki 22 in 23).

36      Vendar je v tej zadevi treba opozoriti, da se glede zadevnih proizvodov vzorec kravjega kožuha ne more šteti, kot da je brez slehernega razlikovalnega učinka, saj je ta element močno povezan z zadevnimi proizvodi. Dejansko ta vzorec napotuje na misel o kravi, živali, za katero se ve, da daje mleko, in je nedomišljijski element za označitev mleka in mlečnih izdelkov.

37      S tem v zvezi je treba zavrniti trditev tožeče stranke, po kateri je v državah Beneluksa ta element razlikovalen, ker je ta znamka v teh državah edina, ki prikazuje črno-bel kravji kožuh kot prevladujoč element. Dejansko ta okoliščina ne more spremeniti ugotovitev iz prejšnje točke o šibkem razlikovalnem učinku vzorca kravjega kožuha. Dalje, glede tega, da želi ta trditev prikazati, da vzorec kravjega kožuha nima močnega razlikovalnega učinka, ker je ta znamka znana v državah Beneluksa, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da je ta znamka tako znana v javnosti.

38      Med drugim je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi kakršenkoli dvom v razlikovalni učinek vzorca kravjega kožuha kršil načelo spoštovanja postopka. Neoporekanje intervenienta navedbi, da je prejšnja znamka edina v državah Beneluksa, pri kateri prevladuje ta vzorec, ne dopušča ugotovitve, da intervenient priznava, da je ta element posebno razlikujoč. Dejansko, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji točki, okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da naj bi bila prejšnja znamka edina v državah Beneluksa, ki prikazuje vzorec kravjega kožuha kot prevladujoč element, ni sama po sebi taka, da bi temu elementu dala poseben razlikovalen učinek.

39      Prav tako se ni sprejemljiva trditve tožeče stranke, da naj bi bil vzorec kravjega kožuha v njeni znamki razlikujoč, ker je trg teh proizvodov zelo konkurenčen. Dejansko tožeča stranka ni predložila nobenega dejstva, ki bi dopuščalo ugotovitev, da je ta okoliščina sama po sebi taka, da bi podelila poseben razlikovalen učinek prikazu kravjega kožuha v prejšnji znamki.

40      Končno, glede navedbe tožeče stranke, da ima vzorec kravjega kožuha prejšnje znamke razlikovalni učinek glede na dejstvo, da je prijavljeno znamko, ki je sestavljena izključno iz tega vzorca, Urad registriral, je treba ugotoviti, da ni sporno, da zadevni znamki nista brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in da sta tako lahko registrirani. V tej zadevi se analiza razlikovalnega učinka zadevnih znakov ne opravlja v okviru presoje absolutnih razlogov za zavrnitev, ampak v okviru celovite presoje verjetnosti zmede. Kot pravilno navaja Urad, tako v tej zadevi ne gre za to ugotavljanje, ali so vzorci kravjega kožuha brez slehernega razlikovalnega učinka, temveč za presojo razlikovalnega učinka teh vzorcev glede na zadevne proizvode, da bi se ugotovilo, če obstaja verjetnost zmede v zadevni javnosti med spornima znamkama, upoštevajoč vsako posebej v celoti.

41      Kar zadeva vidno podobnost med spornima znamkama se lahko ugotovi, da sta celovita vtisa, ki ju dajeta znamki, pomembno različna. Kot tudi navaja Urad, glede na to da je prijavljena znamka sestavljena iz prikaza, ki naj bi spominjal na kravji kožuh, prejšnja znamka dejansko ni sestavljena zgolj iz prikaza kravjega kožuha, ampak tudi iz številnih drugih figurativnih in besednih elementov, ki igrajo pomembno vlogo v celotnem vtisu znaka. Med njimi je treba navesti predvsem travo, narisano na dnu kartonske embalaže, kmetijo z majhnim rdečim skednjem zraven prevladujočega dela te in besedni element „inex“. Kot navaja Urad, je ta beseda brez očitnega pomena in ji je treba priznati veliko močnejši razlikovalni učinek kot pa vzorcu kravjega kožuha. Besedni element „inex“ je odločilnega pomena v celotnem vtisu, ki ga ustvarja prejšnja znamka, njegova prisotnost pa ne dopušča ugotovitve, da lahko zgolj vzorec kravjega kožuha prejšnje znamke sam prevlada v predstavi te znamke, ki jo ima v spominu upoštevna javnost.

42      Med drugim je treba ugotoviti, da je vzorec, ki je predmet zahteve za registracijo sestavljen iz drugačne slike kot vzorec kravjega kožuha prejšnje znamke. Iz izpodbijane odločbe dejansko izhaja, da prijavljena znamka ne vsebuje popolnoma jasnega prikaza kravjega kožuha in da je odbor za pritožbe ugotovil, da se ta zazna kot prikaz kravjega kožuha zaradi proizvodov, ki jih označuje.

43      Iz tega razloga je treba prav tako zavrniti trditev tožeče stranke, da je Urad nasprotoval sam sebi, ko je po eni strani ugotovil, da je figurativni vidik prijavljene znamke, ki predstavlja kravji kožuh, enak prevladujočemu elementu prejšnje znamke, in po drugi strani, da sta zadevni znamki vidno zelo različni. Po eni strani, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji točki, izpodbijana odločba ne ugotavlja enakosti med vzorcema prijavljene in prejšnje znamke. Po drugi strani, kot je bilo navedeno v točki 33 zgoraj, primerjava med znamkama, ki temelji na celotnem vtisu, ki ga ustvarjata, upoštevajoč predvsem razlikovalni učinek njunih elementov glede na zadevni proizvode ali storitve, ne zadostuje, da bi se priznala podobnost med znamkami, da sta element, ki je očiten v vidnem vtisu sestavljene znamke, in edini element druge znamke enaka ali podobna.

44      Tako je treba ugotoviti, da se odbor za pritožbe ni motil, ko je ugotovil, da se zadevni znamki vidno močno razlikujeta.

–       Pojmovna podobnost

45      Ugotoviti je treba , kot je tudi navedel odbor za pritožbe, da obstaja med znamkama pojmovna podobnost, ker obe vzbudita misel na kravo, za katero se ve, da daje mleko. Kljub temu je treba navesti, kot je Sodišče prva stopnje ugotovilo v točki 36 zgoraj, da ima ta misel ob upoštevanju zadevnih proizvodov šibek razlikovalni učinek. Vendar preprosta pojmovna podobnost med znamkama ne zadošča za povzročitev verjetnosti zmede v okoliščinah, v katerih prejšnja znamka ni posebej znana in je sestavljena iz podobe z ne tako domišljijskimi elementi zgoraj navedena sodba SABEL, točka 25).

46      Tako je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da obstoj pojmovne podobnosti med spornima znamkama v tej zadevi ne more povzročiti verjetnost zmede.

 Celovita presoja verjetnosti zmede

47      Iz povedanega izhaja, da čeprav vzorec krave prevladuje v vidnem in pojmovnem vtisu, ki ga ustvarja prejšnja znamka, pomembne vidne razlike med spornima znakoma na eni strani in šibek razlikovalni učinek vzorca kravjega kožuha v tej zadevi na drugi strani ne dopuščajo sklepa, da v zvezi s spornima znamkama v sporu obstaja verjetnost zmede.

48      Med drugim je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe upošteval soodvisnost med upoštevnimi dejavniki. Dejstvo, da so proizvodi enaki, ne more odtehtati ne prisotnosti velikih vidnih razlik med zadevnima znamkama ne nizke razlikovalnosti vzorca kravjega kožuha v tej zadevi.

49      Med drugim je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke po kateri je verjetnost zmede v zvezi z zadevnima znakoma visoka, saj so zadevni proizvodi namenjeni splošni javnosti. Okoliščina, da nekateri porabniki nimajo tako visoke stopnje pozornosti, ob neobstoju zadostnih podobnostih med zadevnima znamkama in upoštevajoč nizek razlikovalni značaj vzorca kravjega kožuha glede na zadevne proizvode, ne dopušča ugotovitve, da obstaja verjetnost zmede.

50      Tako je treba ugotoviti, da se odbor za pritožbe ni motil, ko je ugotovil, da zaradi celovite presoje spornih znakov ni verjetnosti zmede.

51      Iz teh razlogov je treba tožbo zavrniti.

 Stroški

52      V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s predlogom ni uspela, zato se ji v skladu s predlogom Urada in intervenienta naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Pirrung

Meij

Pelikánová

Razglašena na javni obravnavi v Luksemburgu dne .

Sodni tajnik

Predsednik

E. Coulon

J. Pirrung

---

* Jezik postopka: angleščina.