1

Podjetje Kahla Porzellan GmbH (v nadaljevanju: Kahla I), ki opravlja dejavnost izdelovanja posode iz porcelana in fine keramike, je v deželi Turingiji, eni izmed regij, ki bi morda lahko bila upravičena do pomoči na podlagi člena 87(3)(a) ES.

2

Družba Kahla I je bila ustanovljena leta 1990 s pretvorbo državnega kombinata nekdanje Nemške demokratične republike (NDR), to je VEB Vereinigte Porzellanwerke Kahla, v dve družbi, izmed katerih je bila ena družba Kahla I, ki jo je aprila 1991 privatiziral Treuhandanstalt (v nadaljevanju: družba THA). Družba Kahla I je 9. avgusta 1993 razglasila insolventnost in postopek je bil sprožen .

3

G. R. je novembra 1993 ustanovil podjetje Kahla/Thüringen Porzellan GmbH (v nadaljevanju: družba Kahla II ali tožeča stranka). Družba Kahla II je januarja 1994 prevzela zemljišča, stroje in opremo ter 380 zaposlenih družbe Kahla I v stečaju.

4

Družba THA, ki so ji bila prepuščena ta zemljišča, in njen pravni naslednik Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben (BvS) sta odobrila prodajo zemljišča družbe Kahla I.

5

Kupnina v prodajni pogodbi glede premoženja družbe Kahla I je znašala 7,391 milijona nemških mark (DEM). Cena 2,05 milijona DEM za opremo bi morala biti financirana s subvencijo dežele Turingije v višini 2,5 milijona DEM. Pravice, znamka in patentirani vzorci ter znanje in izkušnje so bili preneseni za simbolično 1 DEM, seznam strank in naročila pa so bili preneseni brezplačno. Cena zalog je znašala 2,136 milijona DEM, zemljišče pa naj bi bilo prodano brez dajatev za 3,205 milijona DEM. Cena zalog je bila naknadno znižana, končna cena je potem znašala 6,727 milijona DEM.

6

Thüringen Industriebeteiligungs GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: družba TIB), javno podjetje, ki ga je obvladovala dežela Turingija, je 5. marca 1994 prevzela 49-odstotni delež v kapitalu tožeče stranke. Družba TIB je prodala ta delež G. R. in njegovemu sinu H. R., in sicer za prodajno ceno, ki je bila višja od zneska, ki ga je družba TIB plačala marca 1994.

7

Komisija je po prejetju pritožb, izmenjavi dopisov in sestankih s predstavniki Zvezne Republike Nemčije 15. novembra 2000 začela postopek iz člena 88(2) ES glede začasnih pomoči za družbo Kahla I in tožečo stranko. Zvezna republika Nemčija je bila o odločitvi Komisije o začetku postopka uradno obveščena , ta odločba pa je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne (UL C 185, str. 45). Komisija je od Zvezne republike Nemčije zahtevala vse dokumente, informacije in podatke, potrebne za presojo o združljivosti pomoči. Zlasti se je to nanašalo na podatke, s katerimi bi se ugotovilo, ali sta družba Kahla I in tožeča stranka neodvisni podjetji ali v kolikšni meri je mogoče tožečo stranka označiti kot naslednico podjetja oziroma kot „Auffanglösung“ („rešitev za nadaljevanje“) Poleg tega se je nanašalo tudi na informacije, s katerimi bi se ugotovilo, ali so določene pomoči skladne z odobrenimi shemami pomoči. Nazadnje se je nanašalo na vse obstoječe načrte prestrukturiranja glede družbe Kahla I in tožeče stranke z opisi uresničenih ali načrtovanih naložb ter vseh drugih stroškov prestrukturiranja, ki so jih financirali z državnimi pomočmi, s pojasnili bilanc in poslovnih izidov (za družbo Kahla I), z opisi razvoja zmogljivosti in s podatki, s katerimi bi se ugotovilo, ali je vlagatelj kaj prispeval. Komisija je povabila zainteresirane stranke, naj ji predložijo stališča glede zadevne pomoči.

8

Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne 26. marca 2001 odgovorila na odredbo, s tem da je predložila informacije glede zadevnih pomoči in Komisijo obvestila o novih pomočeh. Komisija je zahtevala dodatne informacije, ki jih je prejela in . Komisija je prejela pripombe tožeče stranke.

9

Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2001 (UL 2002, C 26, str. 19) Zvezni republiki Nemčiji uradno sporočila svojo odločitev o razširitvi formalnega postopka preiskave na pomoči, ki niso bile skladne z odobrenimi programi pomoči, in na pomoči, ki niso bile prej priglašene. Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe.

10

Zadeva je bila s predstavniki Zvezne republike Nemčije in podjetja obravnavana 10. decembra 2001.

11

Zvezna republika Nemčija je 30. januarja 2002 oblikovala pripombe glede odločbe o razširitvi postopka in posredovala izčrpne informacije. Tožeča stranka je z dopisom z dne Komisiji posredovala svoje pripombe.

12

Komisija je po prejetju nove pritožbe, da je tožeča stranka prejela nadaljnje pomoči, z dopisom z dne 30. aprila 2002 od Zvezne republike Nemčije zahtevala dodatne informacije in jih pridobila .

13

Po srečanju s predstavniki Zvezne republike Nemčije 24. julija 2002 je Nemčija posredovala dodatna pojasnila. Tožeča stranka je posredovala pripombe in Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne posredovala nove pripombe.

14

Po zaključku formalne preiskave je Komisija 30. oktobra 2002 sprejela odločbo C(2002) 4040 konč. o državni pomoči, ki jo je Zvezna republika Nemčija dodelila družbama Kahla I in Kahla II, ter jo Nemčiji uradno sporočila in s to odločbo seznanila tožečo stranko.

15

Po vložitvi te tožbe (glej točko 39 v nadaljevanju) je Komisija z dopisom z dne 13. maja 2003 Zvezni republiki Nemčiji sporočila spremembo odločbe z dne , in sicer člena 1, kolikor odredba za vračilo zadeva ukrep 22, uvodnih izjav 34, 37, 99, 101, 103 in 171 glede ukrepa 16 ter uvodnih izjav 146 in 147 glede ukrepa 32. Zato je Komisija sprejela novo odločbo, in sicer odločbo 2003/643/ES o državni pomoči Nemčije družbama Kahla I in Kahla II (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Tožeča stranka je bila z izpodbijano odločbo seznanjena , ta odločba pa je bila objavljena (UL L 227, str. 12).

16

Komisija je v izpodbijani odločbi ločeno ocenila finančne ukrepe, ki so jih državni organi sprejeli za družbo Kahla I in tožečo stranko. V uvodni izjavi 85 izpodbijane odločbe pravi, da je v razširitvi postopka preiskave sklenila, da sta bili družbi Kahla I in Kahla II različni pravni osebi ter da je bila zadnja obravnavana kot „Auffanggesellschaft“ (naslednica), ker jo je G. R. ustanovil kot „navidezno podjetje“, da bi nadaljevala dejavnosti družbe Kahla I in pri likvidaciji prevzela njeno premoženje.

17

Glede družbe Kahla I Komisija v uvodni izjavi 22 izpodbijane odločbe navaja, da so državni organi od ustanovitve do njenega stečaja zanjo sprejeli finančne ukrepe v skupnem znesku 115,736 milijona DEM (ukrepi od 1 do 10).

18

Glede tožeče stranke je Komisija navedla 23 finančnih pomoči, ki so ji bile v skupnem znesku 39,028 milijona DEM (ukrepi od 11 do 33) dodeljene med letoma 1994 in 1999. Med temi ukrepi, ki so opisani v uvodnih izjavah od 34 do 59 izpodbijane odločbe, so zlasti ti:

19

Prvič, Komisija misli, da so finančni ukrepi, ki so bili dodeljeni tožeči stranki, pomoči v smislu člena 87(1) ES in meni, da javni organi v teh okoliščinah niso ravnali kot vlagatelji v tržnem gospodarstvu.

20

Komisija v uvodnih izjavah od 94 do 97 izpodbijane odločbe na splošno ugotavlja, da iz dveh poročil podjetij za svetovanje, in sicer poročila Rölfs Bühler Stümpges Hauck & Partner (v nadaljevanju: RBSH&P) iz novembra 1993 in poročila Arthur Andersen (v nadaljevanju: AA) iz januarja 1994, izhaja, da je bil cilj deželne vlade in njenih finančnih institucij ohraniti delovna mesta. Poleg tega so svetovalci predvideli izgubo v vsaj dveh letih in niso predvidevali nobenih morebitnih protidajatev za udeležbo javnih organov.

21

Komisija je v uvodnih izjavah 98 in 99 izpodbijane odločbe, zlasti glede udeležbe družbe TIB v višini 49 odstotkov v kapitalu tožeče stranke (ukrep 11), pojasnila, da so bila po mnenju svetovalcev morebitna tveganja visoka. V zvezi s tem ugotavlja, da niso bili sprejeti nobeni ukrepi za njihovo preprečitev in da ni bila opravljena niti analiza bodočih prihodkov. Pogoji udeležbe družbe TIB poleg tega niso bili primerljivi s pogoji, ki so veljali za G. R. Komisija v teh okoliščinah pojasnjuje, v nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije, da G. R. v tožečo stranko ni vložil 2,055 milijona DEM, ampak samo 0,055 milijona DEM. Preostala 2 milijona DEM sta izvirala iz državnih sredstev v obliki dveh posojil, ki sta bili odobreni za G. R. in ju je Komisija štela kot ukrepa pomoči za tožečo stranko (glej točko 24 v nadaljevanju), od katerih je bilo eno posojilo vključeno v jamstvo države, ki ga je dala banki, ki je odobrila posojilo (ukrep 16), drugo pa je bilo zagotovljeno s hipoteko na zemljišče tožeče stranke (posojilo v višini 1,8 milijona DEM, ki je bilo predmet ukrepa 17). Družba TIB, ki je tožeči stranki dala na voljo 1,975 milijona DEM v obliki udeležbe, je prevzela tveganje, ki je bilo očitno večje kot tveganje, ki ga nosi zasebni vlagatelj. G. R. je imel poleg tega pravico do odpovedi pogodbe, če udeležba družbe TIB ali drugi ukrepi ne bi bili učinkoviti.

22

Komisija v uvodni izjavi 100 izpodbijane odločbe glede ostalih ukrepov za tožečo stranko ugotavlja, da bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu zaradi posebnega položaja podjetja in zato, ker je to dejavno na trgu, na katerem obstajajo strukturni presežki, finančno podporo dodelil le v okoliščinah, ki upoštevajo ta dejstva.

23

Tako Komisija v uvodni izjavi 102 izpodbijane odločbe, zlasti glede posojila delničarja, ki ga je odobrila družba TIB (ukrep 12), ugotavlja, da je dogovorjena obrestna mera sicer znašala 12 odstotkov, vendar je bil dolg dogovorjen, ne da bi se zahtevalo kakršno koli zavarovanje in z obrestno mero 0 odstotkov vsaj za dveletno obdobje, pri čemer pa je višina obresti bila omejena na 50 odstotkov letnega dobička. Poleg tega dodatne glasovalne pravice niso bile povezane s posojilom niti ni bila določena nobena premija tveganja za kompenzacijo tveganj, ki so jih predvideli svetovalci.

24

Komisija v uvodni izjavi 102 izpodbijane odločbe glede različnih posojil, ki so jih odobrile državne banke (med njimi so posojili, odobreni za G. R., in ukrep 21), ugotavlja, da so bila odobrena z obrestno mero, ki je nižja od referenčne, in še več, če so bila dana zavarovanja, so jih dali ali državni organi ali pa je bilo uporabljeno isto premoženje, ki je večkrat služilo kot zavarovanje za zagotovitev različnih posojil. Komisija v uvodni izjavi 103 izpodbijane odločbe, zlasti glede posojila EKH (ukrep 16), ugotavlja, da ni bilo osebnega jamstva in da je zanj jamčila država, in celo če bi obstajalo osebno jamstvo, bi imelo to v primerjavi z ostalim zavarovanjem manjšo težo in bi pokrilo dokaj majhen del morebitnega pomembnega tveganja neplačila. Komisija v uvodni izjavi 103 izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bil namen tega posojila, čeprav je bil dodeljen neposredno G. R., podpora podjetju, zato ga je treba obravnavati kot pomoč tožeči stranki.

25

Drugič, Komisija je preučila težave tožeče stranke.

26

Najprej v uvodnih izjavah 106 in 107 izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je tožeča stranka „Auffanglösung“, se pravi novonastalo podjetje v vzhodnem delu Nemčije, ki je prevzelo premoženje podjetja, ki je šlo v stečaj. Tako imenovana podjetja „Auffanglösung“ po mnenju Komisije niso primerljiva z drugimi novonastalimi podjetji, saj te družbe – ki prevzamejo premoženje družbe, ki je šla v stečaj, in nadaljujejo z njeno dejavnostjo, in to tako, da praviloma pred tem ne izvedejo sprejemljivega prestrukturiranja – podedujejo več strukturnih pomanjkljivosti in potrebujejo temeljite spremembe, da bi lahko delovale v tržnem gospodarstvu. Komisija razlaga, da je ob upoštevanju posebnega položaja novih dežel sprejela prilagodljiv in velikodušen pristop, ki podjetjem „Auffanglösung“ omogoča, da pridobijo pomoči za prestrukturiranje, ter ugotavlja, da je bil ta pristop kodificiran v opombi 10 Obvestila 1999/C 288/02 Komisije o smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 288, str. 2, v nadaljevanju: smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1999).

27

Komisija nato v uvodnih izjavah od 108 do 118 izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bila tožeča stranka v težavah od leta 1994 do konca leta 1996, dokler ni bil prvič dosežen, najverjetneje zaradi dodeljene pomoči, rahlo pozitiven rezultat in je delež lastnega kapitala začel naraščati.

28

Komisija v uvodnih izjavah od 108 do 118 izpodbijane odločbe ugotavlja, da je splošno merilo, določeno v točki 2.1 Obvestila 94/C 368/05 Komisije o smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 368, str. 12, v nadaljevanju: smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994), izpolnjeno ter opominja na to, da se podjetje v težavah opredeli kot podjetje, ki si ni zmožno opomoči z lastnimi sredstvi ali sredstvi delničarjev ali posojilom. Po mnenju Komisije je tak položaj tožeče ugotovljen ob ustanovitvi tožeče stranke in dodelitvi pomoči v poročilih RBSH&P in AA, v katerih je zavzeto stališče, da je tožeča stranka v težavah ter da se priporoča njeno prestrukturiranje, prav tako pa takšen položaj potrjuje dejstvo, da podjetje od zasebnih bank nikoli ni prejelo finančnih sredstev brez državne pomoči.

29

Potem ko je Komisija v uvodni izjavi 110 izpodbijane odločbe opomnila, da določeni kazalniki smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 ne veljajo za novonastala podjetja, v uvodnih izjavah od 111 do 113 pojasnjuje, da nizka čista vrednost premoženja, preveliko število zaposlenih, denarni tokovi in veliki dolgovi podjetja pričajo o tem, da je bila tožeča stranka ob dodelitvi pomoči v težavah. Poleg tega Komisija v uvodni izjavi 114 izpodbijane odločbe razlaga, da čeprav bi lahko do večjih izgub prišlo zaradi posebnega programa amortizacije (ukrep 33), bi tožeča stranka brez državne podpore zagotovo utrpela precej višje izgube in bi verjetno izginila s trga.

30

Komisija v uvodnih izjavah 115 in 116 izpodbijane odločbe ugotavlja, da njenega sklepa ni mogoče naknadno spremeniti s tem, da so bile težave tožeče stranke za kratko obdobje odpravljene z dodelitvijo znatne pomoči. Izpodbija tudi vsebino poročila z dne 21. januarja 2002, ki ga je predložila Zvezna republika Nemčija, in opominja ta to, da je bilo v poročilih, ki so bila na voljo leta 1994, ugotovljeno, da je bila za vzpostavitev podjetja podpora države absolutno odločujoča.

31

Tretjič, Komisija preuči, ali so pomoči, dodeljene tožeči stranki, skladne z odobrenimi programi pomoči, na katere se sklicuje Zvezna republika Nemčija.

32

Na koncu tega preizkusa Komisija v uvodni izjavi 148 izpodbijane odločbe sklene, da je več ukrepov, odobrenih za tožečo stranko, med katerimi je ukrep 17 (glej zgoraj navedeno točko 21), obstoječa pomoč, ki je ni treba ponovno presoditi.

33

Vendar pa Komisija v uvodnih izjavah 128 in 129 izpodbijane odločbe meni, da subvencija dežele Turingije (ukrep 15) za naložbe ni skladna s programom, na podlagi katerega je bila domnevno dodeljena, ker je bila tožeča stranka v obdobju dodelitve subvencije podjetje v težavah. Komisija pojasnjuje, da je v razširitvi formalnega postopka preiskave pomotoma navedla, da je ta odobreni program predviden le za majhna in srednja podjetja (MSP), pri čemer je Zvezna republika Nemčija pravilno opozorila, da so do te pomoči na podlagi tega programa pod določenimi pogoji upravičena tudi velika podjetja. Komisija pa ugotavlja, da ta program s svojega področja uporabe izrecno izključuje podjetja v težavah, in opominja, da je glede tega programa zaradi njegovih zlorab sprejela negativno odločbo, ker je bil v nasprotju s posebnimi določbami, ki jih je potrdila Komisija, med drugim uporabljen za podjetja v težavah (Odločba Komisije 2003/225/ES z dne 19. junija 2002 o programu dežele Turingije za naložbe v MSP in njihovi primeri uporabe (UL 2003, L 91, str. 1)).

34

Komisija v uvodni izjavi 130 izpodbijane odločbe glede posojila EKH (ukrep 16) pojasnjuje, da ni skladno s programom pomoči za lastniški kapital, na podlagi katerega je bilo domnevno odobreno, saj tožeča stranka ni bila MSP.

35

Komisija v uvodnih izjavah od 134 do 139 izpodbijane odločbe glede subvencij za spodbujanje zaposlovanja, povezanih z naložbami za varstvo okolja, meni, da te ne spadajo pod člen 249(h) Arbeitsförderungsgesetz (zakon za spodbujanje zaposlovanja, v nadaljevanju: AFG), to je program, ki ga je odobrila, ker ni program pomoči. Komisija, in kot to razlaga Zvezna republika Nemčija v dopisu z dne 29. julija 1994, ugotavlja, da so bili ukrepi iz člena 249(h) AFG na področju sanacije in izboljšanju okolja namenjeni pravnim osebam javnega prava, predvsem regionalnim oblastem (mesta, okrožja, občine itd.) in javnemu podjetju, v lasti THA, ter da ti ukrepi, ki so v interesu zasebnega podjetja, niso bili primerni za pomoč. Ob dodelitvi subvencij pa je bila tožeča stranka zasebno podjetje. Poleg tega Komisija ugotavlja, da je del teh subvencij dodelila dežela Turingija, medtem ko ima pravico do dodelitve takšnih subvencij le Bundesanstalt für Arbeit (zvezni zavod za zaposlovanje). Poleg tega se je s subvencijami dajalo prednost tožeči stranki, ker je bila dodeljena za odstranjevanje stare opreme. Poleg tega nemški zakon po mnenju Komisije vsebuje jasno selektivno komponento, na podlagi katere zadevnega ukrepa ni mogoče šteti za splošni ukrep.

36

Četrtič, Komisija preuči ukrepe, ki domnevno spadajo pod pravilo de minimis. Komisija, zlasti za obdobje od leta 1997 do leta 1999 (uvodne izjave od 152 do 154 izpodbijane odločbe) ugovarja temu, da ukrep 30 in del ukrepa 32 spadata pod pravilo de minimis. Zato so to pomoči v smislu člena 87(1) ES.

37

Petič, Komisija v uvodnih izjavah od 157 do 174 izpodbijane odločbe glede združljivosti pomoči s skupnim trgom, glede pomoči, dodeljenih do konca leta 1996, opominja, da je bila tožeča stranka podjetje v težavah do leta 1996. Meni, da te pomoči zato niso regionalne pomoči, ki so združljive s skupnim trgom. Nato Komisija meni, da pogoji iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994, na katere se sklicuje Zvezna republika Nemčija, kot je razvidno iz uvodne izjave 80 izpodbijane odločbe, v tem primeru niso izpolnjeni. Komisija po eni strani pojasnjuje, da kljub večkratnim zahtevam Zvezna republika Nemčija ni nikoli posredovala dokončne različice katerega koli načrta za prestrukturiranje niti ni navedla ukrepov za prestrukturiranje, ki so bili dejansko izvedeni, po drugi strani pa zasebni prispevek k celotnim stroškom prestrukturiranja ne more biti bistven, saj je bil le prispevek G. R. v znesku 0,055 milijona DEM resnično zasebne narave. Komisija v uvodnih izjavah od 175 do 184 izpodbijane odločbe glede začasnih pomoči, ki so bile dodeljene po letu 1997, meni, da jih ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom v smislu Smernic o državni regionalni pomoči (UL 1998, C 74, str. 9).

38

Glede na zgornje ugotovitve Komisija v členu 1(2) izpodbijane odločbe razglasi za nezdružljive s skupnim trgom: udeležbo in posojilo delničarja družbe TIB (ukrep 11 in 12), 90-odstotno jamstvo dežele Turingije (ukrep 13, 14, 23 in 30), subvencijo dežele Turingije (ukrep 15), posojilo za lastniški kapital državne banke (ukrep 16), posojilo državne banke (ukrep 21), subvencije za spodbujanje zaposlovanja (ukrep 26), ukrepe za integracijo delavcev, za udeležbo na sejmih in za oglaševanje (ukrep 27) ter ukrepe, namenjene za raziskave in razvoj, za integracijo delavcev, za udeležbo na sejmih in za zmanjšanje stroškov (ukrep 32). V členu 2(1) izpodbijane odločbe Komisija Zvezni republiki naloži, naj sprejme vse potrebne ukrepe za to, da tožeča stranka vrne pomoči iz člena 1(2) te odločbe.

39

Tožeča stranka je 22. januarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

40

Zvezna republika Nemčija je 30. aprila 2003 v sodnem tajništvu vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

41

Dežela Turingija (Freistaat Thüringen) je 5. maja 2003 v sodnem tajništvu vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

42

S sklepom predsednika petega razširjenega senata z dne 9. julija 2003 je bilo tem predlogom ugodeno.

43

Tožeča stranka je zaradi spremembe odločbe Komisije z dne 30. oktobra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila repliko, v kateri je upoštevala to spremembo.

44

Zvezna republika Nemčija je vložila intervencijsko vlogo 25. avgusta 2003.

45

Dežela Turingija je vložila intervencijsko vlogo 10. septembra 2003.

46

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) odločilo, prvič, da sprejme ukrepe procesnega vodstva, tako da povabi stranke, naj pisno odgovorijo na vprašanja in naj predložijo dokumente, ter drugič, da začne ustni postopek. Stranke so se odzvale na zahtevo Sodišča prve stopnje v predvidenem roku.

47

Stranke so podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 19. oktobra 2006.

48

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

49

Zvezna republika Nemčija, intervenientka, predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

50

Dežela Turingija, intervenientka, predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

51

Komisija predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

52

Tožeča stranka se v utemeljitev tožbe sklicuje na štiri ničnostne razloge.

53

Prvi trije tožbeni razlogi glede subvencije dežele Turingije za naložbe (ukrep 15) in subvencije za spodbujanje zaposlovanja, povezane z naložbami za varstvo okolja (ukrep 26), so kršitev členov 87 ES in 88 ES, kršitev načela pravne varnosti ter načela varstva zaupanja v pravo.

54

Četrti tožbeni razlog je v bistvu napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitna napaka pri presoji. Tožeča stranka četrti tožbeni razlog deli na šest delov, ki se nanašajo: prvič, na vsebinsko napačna dejstva; drugič, na opredelitev podjetja v težavah; tretjič, na presojo ravnanja družbe TIB glede na merilo zasebnega vlagatelja; četrtič, na smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje; petič, na vračilo posojila, predmet ukrepa 22, in šestič, na pomoči de minimis med letoma 1997 in 1999 (ukrep 32). Vendar pa je s sprejetjem izpodbijane odločbe Komisija zlasti odpravila odredbo o vračilu posojila, ki je bilo predmet ukrepa 22 (glej zgoraj navedeno točko 15). Poleg tega so se stranke po sprejetju izpodbijane odločbe dogovorile o obračunu subvencij, ki so bile predmet ukrepa 32. V odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje so potrdile, da ni več spora glede ukrepa 32 (pomoči de minimis med letoma 1997 in 1999), kar je bilo zapisano v zapisniku obravnave. Zato ni več treba preučiti zadnja dela četrtega tožbenega razloga.

55

Sodišče prve stopnje bo skupaj obravnavalo prve tri tožbene razloge, ki zadevajo samo ukrepa 15 in 26, nato pa ločeno četrti tožbeni razlog, ki zadeva preostale ukrepe iz izpodbijane odločbe.

56

Tožeča stranka trdi, da je bila subvencija dežele Turingije za naložbe dodeljena skladno s splošnim programom pomoči, ki je odobren, in zato je to obstoječa pomoč. Primarno navaja, da je Komisija v odobreni program retroaktivno uvedla dodatne pogoje, in podredno, da se je ne more šteti za podjetje v težavah.

57

Tožeča stranka navaja, da se program dežele Turingije za naložbe v MSP uporablja za vsa podjetja brez pridržkov ter zato tudi za podjetja v težavah in podjetja „Auffanglösung“. O takšnih pridržkih ni mogoče sklepati niti iz dopisa Komisije o odobritvi z dne 26. novembra 1993 niti iz obvestila, objavljenega v Uradnem listu v krajši obliki. Nasprotno pa iz te objave izhaja, da je program naslovljen prav na novonastala podjetja, kot je tožeča stranka, in da je eden izmed ciljev nuditi zagonsko pomoč.

58

Tožeča stranka meni, da so bila pojasnila Zvezne republike Nemčije v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 namenjena samo razlagi priglašenega programa in niso mogla spremeniti jasnega besedila programa. Če je Komisija menila, da se je priglašeno besedilo nanašalo na določene položaje, ki jih ni želela odobriti, bi morala sprožiti formalni postopek preiskave in v tem okviru zahtevati spremembo programa ali vključiti obveznost posamične priglasitve. Kakor koli, z obvestilom z dne naj se uporabe programa ne bi izključevalo v primerih, kot je primer tožeče stranke, ki je pridobila sredstva podjetja in jih posodobila.

59

Po mnenju tožeče stranke o omejitvi programa prav tako ni mogoče sklepati iz njegove odobritve kot sheme regionalnih pomoči. Nasprotno, podjetja v težavah bi lahko skladno s prakso odločanja Komisije in kot se to kaže v izpodbijani odločbi, pridobila regionalne pomoči (odločba Komisije 1999/157/ES z dne 22. aprila 1998 o državni pomoči za Triptis Porzellan GmbH i. GV., Turingija (UL 1999, L 52, str. 48) in odločba Komisije 2003/383/ES z dne o državni pomoči C 44/01 (prej NN 147/98) Nemčije za Technische Glaswerke Ilmenau GmbH (UL L 140, str. 30)). Podjetja „Auffanglösung“ iz opombe 10 smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 bi se lahko prav tako potegovala za subvencijo dežele Turingije, saj iz navedene določbe ni izključena podpora za novonastala podjetja iz naslova regionalnih pomoči. Tožeča stranka v teh okoliščinah ugotavlja, da ni pridobila subvencije za prestrukturiranje, ampak za upravičene naložbe, skladne z odobrenim programom.

60

Prav tako tožeča stranka ugotavlja, da program, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, kljub svojemu nazivu tudi ni bil omejen na MSP, saj ga je Komisija odobrila za večja podjetja.

61

Glede odločbe 2003/225, ki se nanaša na zlorabo programa, tožeča stranka trdi, da je v izpodbijani odločbi Komisija namenila posebno pozornost obravnavi uporabe programa za tožečo stranko in zoper slednjo odločbe 2003/225 ni mogoče navajati.

62

Nazadnje tožeča stranka navaja, da se mora preiskava Komisije omejiti na preizkus, ali je presoja, ki so jo glede skladnosti pomoči s shemo, iz naslova katere je bila ta dodeljena, opravili nacionalni organi, očitno napačna.

63

Zvezna republika Nemčija trdi, da bi morala Komisija, čeprav obvestilo nemške vlade z dne 26. avgusta 1993 izključuje pomoči za reševanje in prestrukturiranje, še vedno dokazati, da se s sporno subvencijo ne spoštuje pogojev iz odobrenega programa pomoči. Po mnenju Zvezne republike Nemčije je treba iz perspektive ex ante iz maja 1994 preučiti, ali se lahko sporna subvencija za investicije opredeli kot pomoč za reševanje in prestrukturiranje, ki je izključena iz uporabe programa. Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem meni, da če danes novonastalo podjetje, ker ni podjetje v težavah, ne more biti upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, se torej z dodelitvijo subvencije za naložbe spoštuje pogoje programa, saj ne gre za pomoč za prestrukturiranje.

64

Dežela Turingija popolnoma podpira stališče tožeče stranke in zlasti graja dejstvo, da je Komisija umetno ločevala med regionalno pomočjo in pomočjo za prestrukturiranje.

65

Komisija ugovarja temu, da je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 izrecno navedla, da so podjetja v težavah izključena s področja uporabe programa ter da iz priglašenega programa in tudi iz objavljenega obvestila v Uradnem listu jasno izhaja, da pomoči za reševanje in prestrukturiranje niso bile vključene.

66

Tožeča stranka trdi, da je novonastalo podjetje, ki ni bilo nikoli, niti v smislu načrta podjetja niti med njegovim dejanskim razvojem, podjetje v težavah.

67

Navaja, prvič, da se novonastalo podjetje skladno z načelom, ki mu Komisija neprestano sledi, ne more šteti za podjetje v težavah, pa čeprav prevzame premoženje insolventne družbe. Poleg tega opredelitev vseh podjetij „Auffanglösung“ kot podjetij v težavah ne more izhajati iz opombe 10 smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1999. Po mnenju tožeče stranke bi bilo očitno napačno, če bi se vsa podjetja „Auffanglösung“ iz Vzhodne Nemčije, ki so pridobila premoženje med stečajnim postopkom, štelo za podjetja v težavah, in bi povzročilo diskriminacijo med novonastalimi podjetji v Vzhodni Nemčiji in tistimi iz preostale Evropske unije.

68

Drugič, tožeča stranka navaja, da jo je ustanovil neodvisni vlagatelj, strokovnjak, priznan na svojem področju, ki ni poznal težav družbe Kahla I. Komisija naj ne bi predložila nobenega dokaza, ki bi podprl trditev, da je tožeča stranka dejansko „podedovala“ težave insolventne družbe Kahla I. Po mnenju tožeče stranke ne obstajajo dejanski indici, ki bi dopustili sklep, da je bila del iste „Sachgesamtheit“ (stvarne oblike) kot družba Kahla I. Poleg tega se v skladu s sodno prakso brez razlikovanja dveh podjetij ne more obravnavati kot eno samo in isto „pravno enoto“. Tožeča stranka zatrjuje, da ni nadaljevala z dejavnostjo insolventnega podjetja, ampak je le po tržni ceni v postopku insolventnosti pridobila premoženje ter ga uporabila v okviru usklajenega in razumnega načrta podjetja, in sicer na popolnoma drugem trgu, s pomočjo popolnoma druge strukture in popolnoma druge marketinške strategije za zelo drugačne odjemalce. Poleg tega dejstvo, da je tožeča stranka nadaljevala z naložbami v rabljene naprave, ki jih je kupila, ne dokazuje, da je tožeča stranka „podedovala“ težave družbe Kahla I.

69

Tretjič, tožeča stranka trdi, da je v poročilu RBSH&P in poročilu AA opisana ustanovitev novega podjetja. Ti poročili naj ne bi vsebovali načrtov za prestrukturiranje in zato se z njima ne more podpreti teze, da naj bi tožeča stranka že v začetku nastala kot podjetje v težavah. Po mnenju tožeče stranke načrti podjetja kažejo, da se ni domnevalo, da bo novo podjetje imelo težave. Prav nasprotno, svetovalci naj bi predhodno ugotovili, da je načrt podjetja ekonomsko realen. Te ocene naj bi bile pravilne in celo zelo skromne, glede na to, da se je podjetje razvijalo uspešneje od prvotnih predvidevanj, kar naj bi potrjevalo tudi strokovno mnenje revizijske hiše Saale/Revision. Tožeča stranka v repliki zahteva, naj Sodišče prve stopnje določi izvedenca, ki bo zaslišan o tem vprašanju.

70

Četrtič, tožeča stranka navaja, da preizkus meril iz točke 2.1 smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 ter iz točke 4 in naslednjih iz smernic iz leta 1999 kaže na to, da ni bila podjetje v težavah.

71

Komisija naj ne bi delovala v skladu s svojo ustaljeno prakso odločanja, saj ni podrobno preučila vsakega izmed meril. Po mnenju tožeče stranke je Komisija uvidela, da v obravnavani zadevi večina meril smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje, kot so padec donosnosti, naraščajoče izgube, padanje denarnih tokov, naraščajoči stroški obresti, v resnici ni izpolnjena ali pa je navedla, da merila, kadar se presoja nanaša na novo podjetje, niso odločujoča.

72

Tožeča stranka meni, da podatki načrta podjetja, nasprotno od tega, kar zatrjuje Komisija, ne ustrezajo določenim merilom iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Nasprotno in kot naj bi pokazalo strokovno mnenje Saale/Revision, naj bi se neto računovodska vrednost, denarni tokovi in stroški obresti razvijali na način, kot je bil predviden v načrtu podjetja.

73

Komisija naj glede neto računovodske vrednosti ne bi predložila dokazov o tem, da je bila nenormalno nizka za zdravo podjetje. Tožeča stranka naj bi že dokazala, da neto računovodska vrednost ne razkriva nikakršnih finančnih ali ekonomskih težav. Tožeča stranka zatrjuje, da je dokazala – na podlagi načrtov (prej) in še bolj z obetavnimi številkami pri dejanskih rezultatih (po tem) – da pridobljena sredstva dopuščajo oblikovanje donosnega podjetja. Način financiranja po mnenju tožeče stranke ne daje nikakršnega podatka o tem, ali se je neto računovodska vrednost razvijala negativno ali je bila ta za podjetje, ki je sposobno obstoja, že od začetka prenizka. Poleg tega naj bi Komisija ugotovila, da so bila sredstva pridobljena po tržni ceni, in naj ne bi razložila, kako je lahko ta neto računovodska vrednost, čeprav je ustrezala tržni vrednosti, prenizka.

74

Poleg tega bi bilo treba denarne tokove in stroške obresti, kot so prikazani v načrtu podjetja, šteti za običajne. V načrtu podjetja gotovo ni bilo predvideno, da naj bi se denarni tokovi razblinili ali da naj bi stroški obresti postali preveč obremenjujoči.

75

Tožeča stranka za denarne tokove trdi, da so pri „start up“ vedno šibki, ali celo negativni na začetku. Tožeča stranka navaja, da ne obstaja nikakršen dokaz o tem, da naj bi bil „cash flow“ za poslovne transakcije tožeče stranke premajhen. Težave pri plačilni sposobnosti naj ne bi bile dokazane in naj med izvajanjem načrta dejansko ne bi obstajale. Poleg tega naj bi „cash flow“ družbe, v nasprotju z mnenjem Komisije, izviral iz njenih poslovnih transakcij in ne iz pomoči, v vsakem primeru pa vir „cash flow“ naj ne bi mogel biti dokaz, da je „cash flow“ premajhen, saj naj bi podjetje, tudi po odbitku vseh pomoči, sprostilo pozitiven „cash flow“.

76

Tožeča stranka glede stroškov obresti trdi, da niso bili posledica posojil, ki jih je bilo treba vzeti zaradi ekonomskih težav iz preteklosti, domneva, na kateri temeljijo merila iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Nasprotno, ti stroški naj bi bili samo rezultat naložb v proizvodna sredstva, ki so v okviru dobrega načrta podjetja donosna v kratkem roku, kot naj bi se to potrjevalo z dejanskim razvojem njegove dejavnosti. Komisija poskuša zakriti to dejstvo, s tem da se sklicuje na domnevno potrebo po presoji ex ante.

77

Tožeča stranka prav tako izpodbija trditev Komisije, da je bilo število zaposlenih previsoko. Opominja, da je družba, ko je prevzela dejavnost, zaposlila le 380 od 696 zaposlenih, ki so bili zaposleni v družbi Kahla I leta 1993. Manjše znižanje delovne sile, na 322 zaposlenih v začetku leta 1996, naj se ne bi razlagalo z ekonomskimi težavami, ampak z vzpostavitvijo učinkovitejše organizacije na koncu prve stopnje dejavnosti in po realizaciji prvih naložb.

78

Tožeča stranka glede izgub, ki so jih svetovalci predvideli med letoma 1994 in 1996, Komisiji očita, da ni preučila, ali je šlo za izgube, povezane s strukturo podjetja, ter trdi, da je šlo za izgube, povezane z začetkom dejavnosti. Izvajanje načrta podjetja po mnenju tožeče stranke ni spremljala nikakršna poslovna izguba; šlo naj bi le za davčne izgube, ki so bile skladno z odobrenim programom pomoči rezultat zatekanja k izredni davčni amortizaciji. Če bi tožeča stranka prešla na amortizacijo, skladno s splošno veljavnimi pravili na tem področju, bi že prvo leto izkazala dobiček. Po mnenju tožeče stranke to izhaja iz pojasnil, ki jih je predložila med formalnim postopkom preiskave, in poročila strokovnjaka s področja računovodstva, ki ga je predložila.

79

Petič, tožeča stranka navaja, da podjetje ni v težavah samo zaradi prejemanja državnih sredstev. Ta začarani krog bi se končal tako, da bi bilo vsako podjetje, ki je upravičeno do pomoči za naložbe pri pridobitvi rabljenih sredstev, podjetje v težavah. Če pa gre za načrt, ki vključuje program financiranja z zadovoljivimi rešitvami zoper predvidljiva tveganja, da lahko podjetje po ustanovitvi obstane brez pomoči, torej tako ustanovljeno podjetje ne more biti podjetje v težavah.

80

Poleg tega naj bi družba TIB in G. R. podjetju dala na voljo bistven znesek lastnih sredstev, ki se ga ne more enačiti s pomočmi. Tožeča stranka glede sredstev, ki jih je vložil G. R., trdi, da za odločitev, ali gre za podjetje v težavah, naj ne bi bilo odločilno to, kako je vlagatelj financiral svoj delež v podjetju. Tožeča stranka glede sredstev, ki jih je vložila družba TIB, meni, da se jih ne more enačiti s pomočmi, in trdi, da v nobenem primeru opredelitev teh sredstev kot državne pomoči ne bi imela nikakršnega vpliva na zakonitost ostalih subvencij ali na združljivost subvencije za naložbe s programom, na podlagi katerega je bila dodeljena.

81

Dežela Turingija zlasti ugotavlja, da je bila faza, v kateri se je tožeča stranka domnevno znašla v težavah, posebno kratka in poleg tega razlaga, da je bila v okviru drugega postopka tožeča stranka pomotoma vpisana na seznam podjetij v težavah, napaka, ki jo je Zvezna republika Nemčija naknadno popravila.

82

Komisija meni, da je treba trditve tožeče stranke in dežele Turingije v celoti zavrniti kot neutemeljene.

83

Tožeča stranka navaja, da je Komisija v odobren program a posteriori vnesla nove pogoje, ki zanjo niso bili ugodni, in da je Komisija zato v nasprotju z načelom pravne varnosti retroaktivno spremenila njen pravni položaj v njeno škodo. Glede na to, da pomoči, dodeljene v okviru odobrenih programov, ne potrebujejo odobritev, bi se morale morebitne omejitve pojaviti ali v sistemu ali v odločbi o odobritvi.

84

Zvezna republika Nemčija meni, da bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo, da Komisija ex post ne sprejme razlage pristojnega nacionalnega organa, ki izhaja iz upoštevnega vidika ex ante in je temeljila na veljavnem pravu s področja pomoči ob dodelitvi pomoči. Zvezna republika Nemčija v teh okoliščinah navaja, da je bilo razumno, da se je z vidika ex ante maja 1994 tožečo stranko opredelilo kot novonastalo podjetje, za katero niso veljale smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 ter ki zato ni prejelo pomoči za prestrukturiranje v obliki subvencije za naložbe. Poleg tega se skladno s točko 18(i) Priloge k obvestilu Komisije iz leta 1979, z naslovom „Načini uporabe načel usklajevanja v sistemih regionalnih pomoči“ (UL 1979, C 31), „naložbo v osnovna sredstva, ki se jo opravi s prevzemom poslovne enote, ki je zaprta ali se bo brez tega prevzema zaprla, lahko tudi obravnava kot začetn[o] naložb[o]“. Nazadnje, ker je tožeča stranka pridobila sredstva po tržni ceni, iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 naj ne bi bilo, kar zadeva dodeljeno sporno subvencijo za naložbe za pridobitev teh sredstev, izključeno to, da se jo opredeli kot regionalno pomoč.

85

Dežela Turingija se pridružuje trditvam tožeče stranke in dodaja, da se mora Komisija skladno z načelom pravne varnosti omejiti na ugotovitev, ali je nacionalni organ v tem primeru zlorabil odobreni program.

86

Komisija zatrjuje, da se z izpodbijano odločbo pravni položaj tožeče stranke ni retroaktivno spremenil, saj je bilo področje uporabe ukrepa od začetka omejeno.

87

Tožeča stranka se sklicuje na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ker Komisija ne upošteva tega, da iz odobritve programa, kot je bila objavljena, ne morejo izhajati stroge omejitve, ki jih je uporabila v okviru izpodbijane odločbe. Tožeča stranka meni, da lahko subjekt, ki skrbno opravlja dejavnosti, domneva, da je pomoč, obstoječa pomoč, kadar so vsi pogoji odobrenega programa izpolnjeni.

88

V besedilu programa ni nobenega pridržka ali odobritve in tožeča stranka jih ne more poznati, tudi če pokaže vso potrebno skrbnost. V objavi, ki je bila na voljo v Uradnem listu, namreč ni bilo nobenega indica, ki bi tožeči stranki vzpodbudil dvome o vsebini odobrenega programa. Zato ni imela niti razloga niti pravne obveznosti, da pri Komisiji poizve, ali so bili pogoji programa resnično izpolnjeni.

89

Poleg tega tožeča stranka meni, da skrben gospodarski subjekt ne more pričakovati, da bi Komisija v odstopanju od svoje ustaljene prakse in celo s kršitvijo smernic, ki jih je objavila, novonastalo podjetje opredelila kot podjetje v težavah.

90

Komisija izpodbija vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka.

91

Tožeča stranka v bistvu izpodbija presojo Komisije, da subvencija za naložbe, predmet ukrepa 15, ni zajeta s programom dežele Turingije za naložbe MSP.

92

Najprej je treba opozoriti, da ko je splošni program pomoči odobren, posamičnih izvedbenih ukrepov v skladu s stalno sodno prakso, razen če je Komisija v tem smislu določila pridržke v odločbi o odobritvi, ni treba priglasiti. Ker so posamične pomoči samo izvedbeni ukrepi splošnega programa pomoči, so namreč dejavniki, ki bi jih Komisija morala upoštevati pri njihovi presoji, enaki kot tisti, ki jih je uporabila pri preizkusu splošnega programa. Zato ni potrebno, da Komisija ponovno preuči posamične pomoči (sodba Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Italija proti Komisiji, C-47/91, Recueil, str. I-4635, točka 21).

93

Pomoč, ki pomeni strogo in predvideno uporabo pogojev, določenih v odločbi o odobritvi odobrenega splošnega programa, se tako šteje kot obstoječa pomoč, ki je ni treba priglasiti Komisiji niti preučiti v skladu s členom 87 ES (sodba Sodišča z dne 16. maja 2002 v zadevi ARAP in drugi proti Komisiji, C-321/99 P, Recueil, str. I-4287, točka 83, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, T-176/01, ZOdl., str. II-3931, točka 51).

94

Če pa ti ukrepi nasprotno niso zajeti s splošnimi programi, na katere se sklicuje, so to nove pomoči, katerih združljivost s skupnim trgom mora Komisija preizkusiti.

95

Poleg tega je treba poudariti, da odločba Komisije o skladnosti pomoči z zadevnim programom spada v izvrševanje njene obveznosti, da skrbi za izvajanje členov 87 ES in 88 ES. Torej preizkus skladnosti pomoči s tem programom, ki ga opravi Komisija, ne pomeni pobude, ki presega njene pristojnosti. Zato presoja Komisije, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, ne more biti omejena s presojo nacionalnih organov, ki so dodelili pomoč.

96

Sodišče prve stopnje meni, da je treba preizkus drugih trditev glede kršitve členov 87 ES in 88 ES izvesti v dveh korakih. Najprej je treba preveriti natančen obseg programa dežele Turingije in nato med tem preizkusom, ali pomoč, dodeljena tožeči stranki, izpolnjuje pogoje za dodelitev, določene v tem programu.

97

Treba je opozoriti, da je Zvezna republika Nemčija 1. julija 1993 program dežele Turingije za naložbe MSP priglasila kot regionalni program.

98

V skladu z besedilom direktive, ki ureja program dežele Turingije, in s podatki, povzetimi v obrazcu za njegovo priglasitev, so na podlagi tega programa upravičeni prejemniki praviloma MSP proizvodnega sektorja in druga primerljiva podjetja dežele Turingije. Vendar pa so lahko na podlagi programa upravičena do pomoči, kot odstopanje od zgoraj določenega pravila, tudi večja podjetja.

99

V skladu z zgoraj omenjeno direktivo zajemajo te pomoči naložbe vseh vrst in vse namene, razen pomoči za raziskave in razvoj. Stroški, v zvezi s katerimi se lahko pridobi pomoč iz naslova programa – tisti, ki so omenjeni v točki 11 obrazca priglasitve – zajemajo produktivne naložbe (z izjemo pridobitve zemljišč) in naložbe, izvedene v okviru programa za prestrukturiranje.

100

Iz besedila direktive in obrazca za priglasitev tudi izhaja, da je bila pomoč povezana z načrtom in da se je lahko dodelila le, če obstaja „dolgoročen in tehten načrt, ki upošteva subvencije, nakazane na podlagi te direktive, ter če to potrdi banka podjetja v okviru celotnih ukrepov financiranja“.

101

Zvezna republika Nemčija se v priglasitvi programa sklicuje na povezani določbi člena 87(2)(c) ES in člena 87(3)(a) ES ter obrazloži združljivost pomoči s skupnim trgom, s tem da se sklicuje na posebne težave, s katerimi so se zaradi tranzicije v tržno gospodarstvo srečevala MSP Vzhodne Nemčije. V teh okoliščinah pojasnjuje, da „so razpadajoče nepremičnine in oprema, podedovane po planskem gospodarstvu iz preteklosti, ter na splošno neobstoj denarnih sredstev [MSP] Turingije povzročali nesorazmerne potrebe in zato ogrožali njihov dostop do trga v enakopravnih pogojih“. V teh okoliščinah se je s temi ukrepi poskušalo vzpostaviti tradicionalno strukturo MSP v deželi Turingiji.

102

Ker se je presodilo, da so potrebne naknadne razjasnitve glede opredelitve „programa za prestrukturiranje“ iz točke 11 obrazca za priglasitev (glej zgoraj navedeno točko 99), je Komisija z dopisom z dne 3. avgusta 1993 od Zvezne republike Nemčije zahtevala dodatne informacije.

103

V odgovor na to zahtevo je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 (v nadaljevanju: obvestilo z dne ) navedla:

„Glede točke 11 priglasitve (opredelitev ‚prestrukturiranja‘) je gotovo prišlo do nesporazuma. [Nemška] vlada pojasnjuje, da ta program pomoči ne omogoča dodelitve pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Dežela Turingija je za te posebne cilje že ločeno priglasila dve direktivi […] Pogoji za upravičenost do pomoči se skladajo z namenom in besedilom uredb o strukturnih skladih Skupnosti. […] Kot je že bilo predstavljeno v [priglasitvi] z dne 1. julija 1993, je smisel teh ukrepov podpirati potrebne naložbe in napore za prilagoditev višjim zahtevam trga glede [MSP], ki so bila privatizirana po letu 1989 in se pogosto znajdejo, čeprav so zdrava, v negotovem finančnem položaju. ‚Program za prestrukturiranje‘ je treba v teh okoliščinah razumeti kot program pomoči za naložbe, namenjene vzpostavitvi novega podjetja, povečanju in modernizaciji.“

104

Nazadnje je Komisija z dopisom z dne 26. novembra 1993 ob izrecnem sklicevanju na obvestilo z dne odločila, da izvajanju priglašenega programa ne bo nasprotovala.

105

Iz predhodnih navedb izhaja, da je Zvezna republika Nemčija Komisiji, preden je ta odobrila program, prvič, dala podatke glede finančnega položaja upravičencev, na katere se je ta program nanašal, in pri tem pojasnila, da gre za podjetja, privatizirana po letu 1989, ki „so se znašla v negotovem finančnem položaju, čeprav so bila zdrava“.

106

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da sklicevanje na „negotov finančni položaj“ upravičenih podjetij, ki se ga razlaga ozko zlasti z vidika njegovega besedila, okoliščin in ciljev (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-277/00, Recueil, str. I-3925, točki 20 in 21, ter navedeno sodno prakso), ne more biti napotilo na položaj podjetij v težavah. Poudariti je treba namreč, da so se – kot je to Zvezna republika Nemčija razložila v priglasitvi sistema – podjetja dežele Turingije in tudi večina drugih podjetij nekdanje NDR zaradi prehoda s planskega gospodarstva na tržno gospodarstvo srečevala s posebnimi težavami. V teh okoliščinah je treba razumeti sklicevanje na „negotov finančni položaj“, v katerem so se prejemniki, upravičeni na podlagi programa, morda lahko znašli. Uporaba izraza „negotov finančni položaj“ se je tako nanašala na težave, povezane s prehodom s planskega gospodarstva na tržno gospodarstvo, in ne na težave, ki so značilne za podjetja v težavah. To izhaja tudi iz nerazdružljive vezi med izrazom „negotov finančni položaj“ in izrazom „zdravo podjetje“, ki se uporabita v isti povedi. Izraz „zdravo podjetje“ se namreč jasno nagiba k temu, da slab finančni položaj upravičenih podjetij ne more biti takšen, da se podjetje ne šteje več kot zdravo.

107

Poudariti je tudi treba, da je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 26. avgusta 1993, drugič, dala podatke glede več pomoči, dodeljenih na podlagi programa, s tem da je pojasnila, da „program […] ne dopušča dodelitve pomoči za reševanje in prestrukturiranje“.

108

To pojasnilo je treba v zvezi s tem, da je dežela Turingija prav tako priglasila program, ki je posej namenjen za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, v okoliščinah obravnavane zadeve razlagati kot podatek, s katerim se potrjuje izključenost podjetij v težavah. Ni namreč logična ugotovitev, da Zvezna republika Nemčija ni nameravala iz programa izključiti podjetja v težavah, čeprav je izrecno izključila pomoči, ki so namenjene posebno tem podjetjem.

109

Zato ni pomembno, da se ugotovi, ali so lahko bile v tistem obdobju pomoči za naložbe podjetij v težavah dodeljene na podlagi regionalnega programa pomoči, kot to zatrjujeta tožeča stranka in Zvezna republika Nemčija, ker je Zvezna republika Nemčija, s tem ko je v obvestilu z dne 26. avgusta 1993 pojasnila, da je program namenjen zdravim podjetjem in da ne dopušča dodelitev pomoči za reševanje in prestrukturiranje, iz programa izrecno izključila podjetja v težavah.

110

Vendar pa tožeča stranka meni, da obvestilo z dne 26. avgusta 1993 ne more spremeniti besedila programa, kot je bil priglašen Komisiji . Obvestilo z dne pa je del odobrenega programa, saj je Komisija dodatne informacije in pojasnila obravnavala kot upoštevne, ko se je odločila, da ne bo nasprotovala izvajanju priglašenega načrta. Komisija zato ni bila zavezana začeti formalnega postopka preiskave, kot to zatrjuje tožeča stranka, da bi v tem okviru zahtevala spremembe programa ali priglasitve nekaterih primerov uporabe. Ker je namreč Zvezna republika Nemčija priskrbela pojasnila, ki so omogočila Komisiji, da se na koncu prvega preizkusa prepriča o tem, da je priglašeni načrt združljiv s Pogodbo, bi bil začetek formalnega postopka odvečen oziroma brezpredmeten.

111

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je Komisija utemeljeno štela, da so podjetja v težavah izključena s področja uporabe programa dežele Turingije.

112

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da Komisija meni, da subvencija, dodeljena tožeči stranki, ne izpolnjuje pogojev programa dežele Turingije, zato ker je bila ta v težavah od leta 1994 do konca leta 1996, dokler ni bil prvič dosežen, najverjetneje zaradi dodeljene pomoči, rahlo pozitiven rezultat in je delež lastnega kapitala začel naraščati (uvodni izjavi 118 in 129 izpodbijane odločbe).

113

Komisija v izpodbijani odločbi razlaga, da je glede na razpoložljiva poročila v upoštevnem času tožečo stranko, ki je bila podjetje „Auffanglösung“, na podlagi svoje stalne prakse štela za podjetje v težavah (uvodna izjava 116 v izpodbijani odločbi).

114

Tožeča stranka po drugi strani navaja, da je pridobila subvencijo, namenjeno za pospešitev zagona podjetja, in da je bila že od začetka gospodarsko zmožna preživeti.

115

V zvezi s tem je treba takoj spomniti, da preizkus, ki ga mora opraviti Komisija, obsega upoštevanje in presojo kompleksnih ekonomskih dejstev in okoliščin. Ker sodišče Skupnosti s svojo presojo kompleksnih ekonomskih dejstev in okoliščin ne more nadomestiti presoje Komisije, se mora nadzor s strani Sodišča prve stopnje omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, na preverjanje vsebinske pravilnosti dejstev ter neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. maja 2005 v zadevi Saxonia Edelmetalle proti Komisiji, T-111/01 in T-133/01, ZOdl., str. II-1579, točka 91, in navedeno sodno prakso).

116

V tem primeru se v izpodbijani odločbi finančni položaj tožeče stranke v času, ko je bila dodeljena zadevna pomoč, presoja na podlagi dveh poročil podjetij za svetovanje, ki sta bili na voljo ob ustanovitvi tožeče stranke, in sicer poročilo podjetja RBSH&P z dne 29. novembra 1993 in poročilo z dne , ki ga je izdelalo podjetje AA.

117

Namen poročila RBSH&P je bil izdelati načrt podjetja, da bi se vzpostavilo podjetje „Auffanglösung“ družbe Kahla I, ki je v stečaju in bi z dejavnostmi začelo 1. januarja 1994. Ta načrt je bil izdelan v sodelovanju z G. R. in je moral služiti kot osnova za pogovore med stečajnim upraviteljem, deželo Turingijo, zvezno vlado, bankami in mogočimi vlagatelji.

118

Za načrt podjetja je bilo značilno več prvin. Zlasti je bilo predvideno, da podjetje „Auffanglösung“ prevzame osnovne poslovne dejavnosti družbe Kahla I, in sicer proizvodnjo porcelana za gospodinjstvo, ki naj bi se razvijala v sektorju porcelana za gospodinjstvo visoke kakovosti in sektorju hotelskega porcelana. V tem projektu je bil predviden prevzem vseh zalog in 380 zaposlenih ter uporaba nepremičnin družbe Kahla I (zemljišča, zgradbe, stroji in oprema), kar se je štelo kot potrebno za dobro delovanje podjetja „Auffanglösung“. Glede zadnjega so svetovalci navedli, da je treba prihodnji družbi zaradi premagovanja faze prestrukturiranja pri čakanju na morebitno naložbo te nepremičnine v prvih štirih letih dati na voljo brezplačno. Za načrt podjetja je bilo poleg tega značilno, da se bodo prve naložbe realizirale, da se bo zamenjalo, povečalo in racionaliziralo. Nazadnje se je v načrtu zanašalo na udeležbo G. R. kot referenčnega družbenika, čigar vložek je bil 50.000 DEM, in na vložek 9,5 milijona DEM družbenika brez glasovalnih pravic.

119

Poročilo podjetja AA je bilo izdelano na zahtevo družbe TIB, da bi se ocenila njena udeležba kot morebitnega družbenika v podjetju „Auffanglösung“. V tem poročilu se je preučil načrt podjetja, kot ga je izdelalo podjetje RBSH&P, ob upoštevanju bistvenih sprememb v osnovni strukturi, ki so se zgodile v vmesnem času. Načrt podjetja je temeljil zlasti na dveh domnevah, na udeležbi družbe TIB brez glasovalnih pravic in njeni finančni zavezi v višini 7,95 milijona DEM, ki bi pri uspehu načrta zagotovila 365 delovnih mest vsaj do leta 1997, ter na pridobitvi sredstev družbe Kahla I, navedene v prvem poročilu, v skupnem znesku 5,2 milijona DEM. V tem poročilu je bilo predvideno, da se del sredstev, se pravi oprema in stroji, ki so potrebni za delovanje podjetja, financira z zadevno subvencijo dežele Turingije za naložbe.

120

Treba je poudariti, da so svetovalci, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, tveganja, povezana z načrtom podjetja, ocenili kot visoka. Kot izhaja iz poročila RBSH&P je bilo namreč treba opredeliti več elementov strukture, pri čemer so svetovalci poudarili zelo velike težave, na katere je naletel načrt. V poročilu, ki ga je izdelalo podjetje AA, so menili, da so cilji za podjetje zelo ambiciozni in da obstaja več tveganj, ki bi lahko vodila do neuspeha načrta. Po mnenju svetovalcev zadnjega poročila so analize pokazale, da bi lahko odmik, celo majhen, od ciljnih številk pomenil neuspeh projekta, da se nadaljuje z družbo.

121

Glede na ta poročila Sodišče prve stopnje meni, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ko je v uvodni izjavi 117 izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila podpora državnih organov odločujoča za zagotovitev sposobnosti obstoja tožeče stranke po procesu prestrukturiranja.

122

Kot brez dvoma izhaja iz poročila, ki ga je izdelalo RBSH&P, podjetje namreč „ni bilo sposobno samo nositi, glede na pričakovan promet, zelo visokih stroškov financiranja, povezanih s procesom prestrukturiranja (za naložbe, nove načrte za prostore, preveč zmogljivo proizvodno opremo itd.)“. Svetovalci so poleg tega poudarili, da „vzroki za nujnost tega procesa prestrukturiranja izvirajo iz preteklosti in podjetja ‚Auffanglösung‘, zato to ni odgovor“, ter da „je bila podpora državnih organov v obliki regionalnih jamstev dežele ali drugih, ko je bilo treba dati kapital, nujni pogoj, da se strukture [družbe Kahla] prilagodi zahtevam tržnega gospodarstva“.

123

Dejstvo, ki ga je navedla tožeča stranka, da je bila novonastalo podjetje, ki je prevzelo le nekatere elemente družbe Kahla I in katerega dejavnost je bila preusmerjena, ne more ovreči sklepa, da je bilo treba tožečo stranko prestrukturirati zaradi zagotovitve njene sposobnosti obstoja. Iz dveh poročil namreč izhaja, da je preusmeritev dejavnosti na donosnejše sektorje porcelana za gospodinjstvo visoke kakovosti in hotelskega porcelana zahtevala zlasti predhodno realizacijo naložb za zamenjavo, povečanje in racionalizacijo. Svetovalci so proces prilagoditve v štiriletnem obdobju šteli kot prestrukturiranje.

124

Trditve tožeče stranke, da je podjetje v bistvu imelo na voljo znatna lastna sredstva, ne da bi se zateklo k pomočem, in da so bila državna sredstva dodeljena v okviru odobrenih programov, ni mogoče sprejeti.

125

Po eni strani je treba opozoriti, kot je v izpodbijani odločbi ugotovila Komisija, ne da bi ji to tožeča stranka oporekala, da se je ves strošek potrebnih ukrepov, ki so jih predlagali svetovalci, dvignil na 30,945 milijona DEM v poročilu podjetja RBSH&P oziroma na 27,727 milijona DEM v poročilu podjetja AA (uvodna izjava 167 izpodbijane odločbe). Sledi, da je bil ves strošek predlaganih ukrepov za zagotovitev sposobnosti obstoja tožeče stranke očitno višji od sredstev, ki so jih vložili delničarji (glej zgoraj navedeno točko 118 in fine).

126

Po drugi strani domnevna združljivost pomoči, dodeljenih tožeči stranki, s skupnim trgom ne more ovreči sklepa, da je bila sposobnost obstoja tožeče stranke odvisna od podpore državnih organov. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Komisija ni sklepala o težavah, v katerih se je znašla tožeča stranka, zato ker je dobila pomoči. Nasprotno, Komisija je menila, da ta okoliščina le potrjuje, da je bila tožeča stranka v težavah. Poleg tega to, da tožeča stranka ni mogla pridobiti finančnih pomoči od bank brez pomoči države (glej zgoraj navedeni točki 24 in 28), česar slednja ne izpodbija, kaže, da ji finančne ustanove zaradi položaja podjetja niso bile pripravljene dati sredstev pod tržnimi pogoji. Enako glede zasebnega vlagatelja vložek G. R. ni bil zagotovljen, saj je imel pravico do odstopa od pogodbe, če podjetje ne prejme pričakovanih pomoči.

127

Glede veljavnih pravil ob dodelitvi subvencije dežele Turingije za naložbe je treba poudariti, da ni sporno, da smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994, ki jih je v obravnavani zadevi uporabila Komisija, kažejo običajno prakso Komisije na področju pomoči za prestrukturiranje, kot je opredeljena v točkah 227, 228 in 177 osmega poročila Komisije o politiki konkurence iz leta 1979 ter jo je potrdilo Sodišče (glej sodbe Sodišča z dne 14. novembra 1984 v zadevi Intermills proti Komisiji, 323/82, Recueil, str. 3809; z dne v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, in z dne v zadevi Francija proti Komisiji, C-301/87, Recueil, str. I-307).

128

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija pravilno ugotovila, da opredelitev iz točke 2.1 smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994, v skladu s katero si podjetje v težavah „ni zmožno opomoči z lastnimi sredstvi ali sredstvi delničarjev ali posojilom“, ustreza dejstvom obravnavane zadeve.

129

Glede trditev tožeče stranke o kazalnikih, omenjenih v smernicah o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994, je treba opozoriti, da pomembnost, ki jo je Komisija namenila kazalnikom teženj, ne pomeni nujno neustreznosti drugih vrst kazalnikov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T-171/02, ZOdl., str. II-2123, točka 111).

130

Ne da bi storila očitno napako pri presoji, se je Komisija za ugotovitev, da je bila tožeča stranka podjetje v težavah, lahko oprla na kazalnike, kot so nizka čista vrednost sredstev in denarni tokovi ali visoka stopnja dolgov. Upoštevajoč ves strošek potrebnih ukrepov, ki so jih predlagali svetovalci v poročilih, se namreč presoja – da so nizka čista vrednost premoženja in denarni tokovi prenizki za zagotovitev financiranja teh ukrepov ter torej sposobnosti obstoja tožeče stranke – ne more šteti za očitno nepravilno. Ravno tako tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da tožeča stranka brez podpore države ne bi mogla nositi takšnih finančnih obremenitev.

131

Svetovalci v poročilih glede števila zaposlenih v novem podjetju menijo, da je združljivo z uspehom načrta podjetja tožeče stranke. Vendar pa je bila podpora državnih organov, kot je Komisija pojasnila v uvodni izjavi 112 izpodbijane odločbe, povezana z vzdrževanjem števila zaposlenih. Poleg tega iz dveh poročil svetovalcev izhaja, da so na raven števila zaposlenih vplivali preudarki socialne narave. V poročilu podjetja RBSH&P je poleg tega zapisano, da je promet na zaposlenega, ki ga je morala tožeča stranka doseči v prvem letu, nižji od tistega, ki ga je keramična industrija dosegala v predhodnih letih. Tako je bil pod povprečjem. To ni značilno za pristop, ki ga sprejme novo podjetje, ki sledi cilju donosnosti.

132

Glede izgub, ki so jih predvideli svetovalci, je treba opozoriti, da je Komisija v uvodni izjavi 114 izpodbijane odločbe pojasnila, da „bi podjetje brez podpore države zagotovo utrpelo precej višje izgube in bi verjetno izginilo s trga“, zaradi česar okoliščina, da bi uporaba posebnega programa amortizacije lahko povzročila višje izgube, nima pomena. V teh okoliščinah trditev tožeče stranke, da bi že prvo leto izkazala dobiček, če bi prešla na amortizacijo, skladno s splošno veljavnimi pravili na tem področju, ni upoštevna. Ta navedba je poleg tega v nasprotju s trditvijo, da gre za izgube, povezane z zagonom dejavnosti.

133

Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija, s tem ko je ugotovila, da je bila tožeča stranka podjetje v težavah, ni storila očitne napake pri presoji.

134

Zato Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija pravilno štela, da pogoji, ki dopuščajo dodelitev pomoči za investicije MSP, v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni in da nakazilo dežele Turingije v znesku 2,5 milijona DEM v obliki subvencije ni skladno z odločbo, s katero se je ta program odobril. Zato je Komisija pravilno štela, da bi ta subvencija morala biti opredeljena kot nova pomoč v smislu člena 88(3) ES.

135

Zato je treba glede subvencije dežele Turingije za naložbe (ukrep 15) vse trditve, ki se nanašajo na kršitev členov 87 ES in 88 ES, zavrniti.

136

Treba je opozoriti, da se s temeljno zahtevo pravne varnosti v njenih različnih pojavnih oblikah želi zagotoviti predvidljivost pravnih situacij in pravnih razmerij v pravu Skupnosti (sodba Sodišča z dne 15. februarja 1996 v zadevi Duff in drugi, C-63/93, Recueil, str. I-569, točka 20, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Oliveira proti Komisiji, T-73/95, Recueil, str. II-381, točka 29).

137

Sodišče prve stopnje meni, da v obravnavani zadevi ni bilo kršitve načela pravne varnosti.

138

Prvič, navedba tožeče stranke, da je Komisija z izpodbijano odločbo retroaktivno uvedla dodatne pogoje v primerjavi s tistimi iz odločbe o odobritvi programa dežele Turingije za naložbe MSP, ni utemeljena. Iz zgoraj navedenih točk od 97 do 111 namreč izhaja, da se je Komisija pri presoji skladnosti subvencije, ki je predmet ukrepa 15, strogo omejila na pogoje, določene v odločbi z dne 26. novembra 1993, s katero se je odobril program dežele Turingije.

139

Drugič, treba je zavrniti trditve Zvezne republike Nemčije, da Komisija v bistvu ex post ni sprejela razlage pristojnega nacionalnega organa, ki izhaja iz upoštevnega vidika ex ante, da se je nacionalni organ oprl na veljavno pravo s področja pomoči ob dodelitvi pomoči in je pravilno štel tožečo stranko za novonastalo podjetje, za katero ne veljajo smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994.

140

V zvezi s tem je treba opozoriti na okoliščine, v katerih je Komisija odobrila program dežele Turingije. Zlasti je treba opozoriti, da je Zvezna republika Nemčija, s tem ko je pojasnila, da je program naslovljen na zdrava podjetja ter da ne dopušča dodelitev pomoči za reševanje in prestrukturiranje, iz programa izrecno izključila podjetja v težavah (glej zgoraj navedeno točko 109).

141

Čeprav bi lahko bile pomoči za naložbe podjetij v težavah, kot to zatrjuje Zvezna republika Nemčija, dodeljene na podlagi programa, ki je bil priglašen kot program regionalnih pomoči, je bilo jasno, da ob upoštevanju obvestila z dne 26. avgusta 1993 takšna podjetja skladno z odobrenim programom ne morejo biti upravičenci pomoči.

142

Prav tako okoliščina, da nova podjetja običajno niso upravičena do pomoči za reševanje in prestrukturiranje, po obvestilu z dne 26. avgusta 1993 ne more pomeniti elementa negotovosti glede obsega programa, ki s svojega področja uporabe izključuje podjetja v težavah, neodvisno od tega, ali gre za novonastala podjetja.

143

Kakor koli, zatrjevano pomanjkanje jasnosti, tudi če se dokaže, glede na svojo zelo omejeno razsežnost ne more ogroziti pravne varnosti.

144

Sledi, da Komisija, s tem ko je ugotovila, da subvencija, dodeljena tožeči stranki, ne izpolnjuje pogojev iz programa dežele Turingije, zato ker je bila ta v tistem obdobju podjetje v težavah, ni ravnala v nasprotju s tem načelom.

145

Zato je treba vse trditve, ki se nanašajo na kršitev načela pravne varnosti glede subvencije dežele Turingije za naložbe (ukrep 15), zavrniti.

146

Treba je opozoriti, da se pravica uveljavljanja varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed temeljnih načel Skupnosti, na podlagi ustaljene sodne prakse razširi na vsakega posameznika, ki je v položaju, v katerem mu je uprava Skupnosti, s tem ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena, so natančne, brezpogojne ter skladne informacije pooblaščenih in zanesljivih virov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. julija 1998 v zadevi Mellett proti Sodišču, T-66/96 in T-221/97, RecFP, str. I-A-449 in II-1305, točki 104 in 107). Nihče pa se ne more sklicevati na kršitev tega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki naj bi mu jih dala uprava (sodbi Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Mehibas Dordtselaan proti Komisiji, T-290/97, Recueil, str. II-15, točka 59, in z dne v zadevi Innova Privat-Akademie proti Komisiji, T-273/01, Recueil, str. II-1093, točka 26).

147

Tožeča stranka se v tem primeru, da bi utemeljila svoje legitimno pričakovanje, predvsem sklicuje na to, da je bila pomoč obstoječa pomoč.

148

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje pojasnilo, da namreč ni mogoče sprejeti, da Komisija naloži kazen vračila pomoči v škodo upravičenca pomoči, ki je spoštoval merila za pomoči, kot jih določa Komisija v odločbah o odobritvi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002 v zadevi Kvaerner Warnow Werft proti Komisiji, T-227/99 in T-134/00, Recueil, str. II-1205, točka 92).

149

Vendar se s subvencijo za naložbe, dodeljeno tožeči stranki, kot je že bilo ugotovljeno zgoraj v točki 134, ne spoštuje strogo pogojev, določenih v odločbi o odobritvi programa dežele Turingije.

150

Sodišče prve stopnje glede neobstoja izrecne omejitve v zadevnem programu, kot je objavljen v Uradnem listu, poudarja, da neobstoj ne more utemeljiti legitimnega pričakovanja tožeče stranke, da je subvencija dežele Turingije za naložbe skladna s predpisi. Tožeča stranka namreč ni bila oproščena tega, da je obveščena o tem, ali je dodelitev pomoči, ki ji je bila dana, skladna s predpisi. V vsakem primeru se okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, nikakor ne more enačiti z morebitnimi natančnimi zagotovili, ki jih da Komisija v smislu, da se sporni program uporablja za podjetja v težavah.

151

Glede trditve, da novonastalih podjetij v tistem obdobju ni mogoče šteti za podjetja v težavah, je treba poudariti, da se te okoliščine ne sme razlagati tako, da se ta ne morejo, kot v obravnavani zadevi, znajti v težavah.

152

Sledi, da je treba vse trditve, ki se nanašajo na kršitev načela varstva zaupanja v pravo glede subvencije dežele Turingije za naložbe, zavrniti kot neutemeljene.

153

Tožeča stranka izpodbija, prvič, presojo Komisije, da izvedbeni ukrepi tožeče stranke niso skladni s sistemom iz člena 249(h) AFG.

154

Tožeča stranka navaja, da so lahko glede na nedvoumno besedilo člena 249(h) AFG zasebna podjetja in ne samo podjetja v lasti družbe THA izvajala te ukrepe. To naj bi potrjevale določbe, kot so okrožnica o izvajanju z dne 27. januarja 1993 in člen 92(2), tretji pododstavek, AFG, ki jih Komisija ni ignorirala. Omejitev področja uporabe programa samo na podjetja družbe THA po mnenju tožeče stranke ne izhaja niti iz odločbe o odobritvi Komisije, niti iz objavljenega obvestila v Uradnem listu, niti iz sporočila Zvezne republike Nemčije z dne , katerega razlaga v nobenem primeru ne bi mogla spremeniti nedvoumnega obsega besedila, na katerem program temelji. Da se to zgodi, bi bila nujna ali izrecna sprememba s strani Zvezne republike Nemčije ali uvedba formalnega postopka preiskave.

155

Tožeča stranka je v fazi replike predložila strokovno poročilo, da bi podprla svojo tezo, da je imela na podlagi člena 249(h) AFG pravico izvajati ukrepe – kar je storila, da bi zaposlila predhodno brezposelne delavce – in da je bilo to zato v javnem interesu. Tožeča stranka zahteva, da se o tem zasliši tedanjega direktorja Arbeitsamt Jena (zavod za zaposlovanje Jena, Nemčija).

156

Drugič, tožeča stranka navaja, da njeni izvedbeni ukrepi na podlagi člena 249(h) AFG niso državna pomoč.

157

Najprej navaja, da naj državni ukrep ne bi bil državna pomoč samo zato, ker ga je izvajalo zasebno podjetje in ne javno podjetje. Po mnenju tožeče stranke so podjetja družbe THA v svojih gospodarskih obratih prav tako izvajale ukrepe na podlagi člena 249(h) AFG.

158

Tožeča stranka nato zanika, da je z izvajanjem ukrepov imela prednost in v zvezi s tem zahteva zaslišanje G. R. Po mnenju tožeče stranke so ji bili z navedenimi ukrepi le povrnjeni stroški, ki ustrezajo plačam, nakazanim izključno delavcem, zaposlenim v okviru izvrševanja teh ukrepov, ali uporabljenemu materialu. Po njenem mnenju so se ti ukrepi izvedli za pomoč brezposelnim osebam in naj se brez člena 249(h) AFG sploh ne bi izvedli. Tudi posredna prednost naj ne bi bila ugotovljena. Samo del očiščevalnih del je bil potreben za to, da se pripravi na naložbe, poleg tega je bil strošek za izvedbo teh del očitno nižji od njenega osebnega vložka (613.31,01 DEM), tako da je bila vsaka morebitna prednost že izravnana. Glede nepotrebnih očiščevalnih del naj jih tožeča stranka sploh ne bi izvedla oziroma naj bi jih izvedla v veliko daljšem obdobju brez dodatnih stroškov. Tožeča stranka poleg tega zanika, da je ta dela že izvedla družba Kahla I. Po mnenju tožeče stranke je ta Komisiji predlagala obisk zemljišča ali izdelavo nekakšne strokovne ocene, da bi se ugotovilo, ali je resnično imela prednost. Zastopniki Komisije naj bi zatrdili, da imajo v ta namen na voljo vse potrebne informacije. Po mnenju tožeče stranke strokovno mnenje, ki ga je predložila, izpodbija strnjene in neobrazložene trditve Komisije.

159

Tožeča stranka dodaja, da je za podjetja iz nekdanjih zahodnonemških dežel na podlagi člena 242(s) AFG veljal enak sistem in da je zato člen 249(h) AFG, skupaj s členom 242(s) AFG, splošni ukrep.

160

Nazadnje trdi, da naj se ne bi moglo sklicevati na dejstvo, da je Komisija leta 1997 odobrila spremenjeni člen 249(h) AFG kot državno pomoč, kot dokaz, da v vseh ukrepih, sprejetih na podlagi člena 249(h) AFG, obstajajo elementi državne pomoči.

161

Komisija odgovarja, da ukrepi ne spadajo pod člen 249(h) AFG, ker tožeča stranka ni bila ena izmed upraviteljev, na katere se je nanašalo obvestilo nemške vlade z dne 29. julija 1994, v katerem je bilo poleg tega pojasnjeno, da ukrepi ne smejo biti vezani na zasebne interese. Komisija ugotavlja, da je tožeča stranka izvedla zadevne ukrepe, da bi očistila svoje zemljišče in da so ti ukrepi državna pomoč v njeno korist.

162

Tožeča stranka navaja, da je Komisija v odobreni program a posteriori vnesla nove, zanjo neugodne, pogoje in da je Komisija zato v nasprotju z načelom pravne varnosti v njeno škodo retroaktivno spremenila njen pravni položaj. Glede na to, da pomoči, dodeljene v okviru odobrenih programov, ne potrebujejo odobritev, bi morale morebitne omejitve biti ali v programu ali v odločbi o odobritvi.

163

Komisija izpodbija vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka.

164

Tožeča stranka navaja, da se je lahko skrben subjekt, ker je Komisija ugotovila, da člen 249(h) AFG ne vsebuje elementov pomoči, med izvajanjem ukrepov, sprejetih na podlagi te določbe, zanesel na dejstvo, da ukrepi ne vsebujejo elementov pomoči, ki bi zahtevali posamično odobritev Komisije.

165

Tožeča stranka trdi, da je spoštovala vse pogoje člena 249(h) AFG in njegove izvršilne določbe, in zahteva, da se pri dvomih glede tega postavi izvedenec. Po mnenju tožeče stranke je Komisija sama ustvarila položaj zaupanja, saj bi morala v dopisu o odobritvi ali objavi v Uradnem listu izrecno omeniti, da je ta določba omejena na podjetja družbe THA. Glede dejstva, da je tožeča stranka prejela subvencije države in dežele Turingije, tožeča stranka trdi, da ker ukrepi države niso vsebovali elementov pomoči, je lahko razumen gospodarstvenik izhajal iz načela, da je bilo tako tudi glede sredstev dežele Turingije.

166

Komisija izpodbija vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka.

167

Glede vprašanja, ali so subvencije za delovna mesta, dodeljene tožeči stranki, izvedbeni ukrep člena 249(h) AFG, je treba predhodno opozoriti, da je nemški zakonodajalec s sprejetjem te določbe, ki je začela veljati 1. januarja 1993 sprejel novo ureditev za ustvarjanje delovnih mest, omejeno na ozemlje nekdanje NDR.

168

V skladu s členom 249(h)(1) AFG „lahko [zvezni urad za zaposlovanje] spodbuja zaposlovanje brezposelnih oseb pri nalogah, katerih izvrševanje […] je z dodelitvijo subvencij delodajalcem namenjeno izboljšanju okolja, socialnih služb ali pomoči mladim“.

169

V skladu s členom 249(h)(3) AFG „naloge, namenjene sanaciji bivanjskega prostora ali izboljšanju okolja, socialnih služb ali pomoči mladim, se z uporabo teh določb lahko spodbujajo s pomočjo subvencij, ki prispevajo k plačam delavcev, ki jih zavod za zaposlovanje nameni delodajalcem, kadar je treba naloge zaradi sanacije ali izboljšanja izvršiti hitro in jih ni mogoče izvršiti brez spodbujevalnih ukrepov, predvidenih v tej določbi […] Na splošno se lahko na področju sanacije bivanjskega prostora ali izboljšanju okolja spodbujajo le naloge, katerih izvajanje je zaupano gospodarskemu podjetju; to zlasti tudi velja za naloge pravnih oseb javnega prava. Če jih ni mogoče izvršiti drugače, se lahko izjemoma spodbujajo naloge, ki jih izvaja sam upravičenec.“

170

Komisija je bila po več zahtevah za informacije obveščena, zlasti z obvestilom Zvezne republike Nemčije z dne 2. decembra 1992, o bistvenih elementih te ureditve.

171

Zvezna republika Nemčija je z obvestilom z dne 11. maja 1993 prav tako posredovala okrožnico administrativnega sveta zveznega urada za zaposlovanje „za zaposlovanje zaradi ukrepov izboljšanja okolja, socialnih služb in socialne pomoči mladim in otrokom“ z dne , ki vsebuje katalog ukrepov, za katere se lahko pridobi podpora iz člena 249(h) AFG.

172

Poleg tega so bile dodatne informacije, ki se nanašajo na ureditev iz člena 249(h) AFG, posredovane z obvestili Zvezne republike Nemčije z dne 4. oktobra 1993 in .

173

Na podlagi teh navedenih informacij je Komisija v dopisu z dne 13. januarja 1995 odločila, da ne bo nasprotovala izvajanju navedenih ukrepov, „ker za te ukrepe ne veljajo določbe člena 87(1) ES“.

174

Tožeča stranka v bistvu navaja, da je na podlagi člena 249(h) AFG izvajala ukrepe za spodbujanje zaposlovanja in da so bile brezposelne osebe v tem okviru zaposlene za sanacijska dela VEB Vereinigte Porzellanwerke Kahla, kakršna so odstranjevanje starega železa in grušča nekdanjega konglomerata.

175

Komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila, da glede na obvestilo Zvezne republike Nemčije z dne 29. julija 1994 zasebna podjetja niso bila upravičena do ukrepov, določenih v členu 249(h) AFG, in da ukrepi, sprejeti v interesu podjetja, niso mogli biti upravičeni do podpore, predvidene v tej določbi (uvodna izjava 134 izpodbijane odločbe).

176

V zvezi s tem je treba takoj zavrniti trditev tožeče stranke, da Komisija v bistvu ni imela pravice, da se opre na obvestilo nemške vlade z dne 29. julija 1994. Iz zgoraj omenjenih elementov namreč izhaja, da je Komisija upoštevala dodatne informacije in pojasnila, izrecno omenjene v odločbi o odobritvi ter jih obravnavala kot upoštevne za ugotovitev, da preučeni ukrepi niso pomoči v smislu člena 87 ES. Za natančno preveritev obsega odobrenega programa so torej upoštevne. Komisija zato ni bila zavezana začeti formalnega postopka preiskave, da bi v tem okviru, kot to zatrjuje tožeča stranka, zahtevala spremembe programa ali priglasitve nekaterih primerov uporabe. Ker je Zvezna republika Nemčija priskrbela pojasnila, ki so omogočila Komisiji, da se na koncu preizkusa prepriča o združljivosti priglašenega načrta s skupnim trgom, bi bil namreč začetek formalnega postopka odvečen oziroma brezpredmeten.

177

Zato je treba glede na obvestilo z dne 29. julija 1994 preveriti, ali so lahko naloge, ki jih je izvršila tožeča stranka, predmet podpore, predvidene v členu 249(h) AFG.

178

Prvič, treba je opozoriti, da je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 29. julija 1994 določila, da so organi, odgovorni za ukrepe, sprejete na podlagi člena 249(h) AFG na področju ekološke sanacije in izboljšanja okolja, pravne osebe javnega prava, regionalne oblasti (predvsem mesta, okrožja, občine) in javna podjetja v lasti [THA] ter druga podjetja, npr. gradbene družbe ali družbe, ki delujejo za spodbujanje dela in zaposlovanja. Podjetje, ki mu je zaupana izvedba pogodbe, ni organ, ki je odgovoren za ukrepe. Na podlagi AFG ukrepi, ki služijo zasebnim interesom – ukrepi, ki so odobrena prednost organu, ki je odgovoren za ukrep – niso upravičeni.

179

Iz obvestila z dne 29. julija 1994 med drugim izhaja, da so bili „odgovorni organi“ zavezani zaupati dela podjetju izvajalcu, kot je to predhodno razložila Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne , ki je bilo tudi omenjeno v odločbi o odobritvi Komisije. Zvezna republika Nemčija je v zadnjem sporočilu pojasnila, da „so edina dela, ki so upravičena do pomoči [po] členu 249(h)(3), tretji stavek, AFG, na področju sanacije in izboljšanja okolja (sanacija onesnaženih območij) [bila] načeloma tista, katerih izvrševanje [je bilo] zaupano zveznemu gospodarskemu podjetju (Wirtschaftsunternehmen), [ter da] so bila ta dela praviloma predmet javnega razpisa odgovornega organa (na primer dežele, občine, podjetja od družbe THA)“.

180

Neposredno iz predhodno navedenega izhaja, da na področju okolja zasebna podjetja niso mogla biti „odgovorni organi“ za ukrepe, sprejete na podlagi člena 249(h) AFG. Ta določba se je namreč na zasebna podjetja nanašala le posredno, če so bili „odgovorni organi“ zavezani zaupati izvrševanje del gospodarskemu podjetju.

181

Drugič, treba je opozoriti, da je Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 29. julija 1994 pojasnila, najprej, da ti „ukrepi ne služijo zasebnim interesom, se pravi, da so dopolnilo in v javnem interesu. […] To pomeni, da ukrepi, sprejeti v interesu podjetja, niso predmet podpore.“ Nato je pojasnila, da „seznam primerov v katalogu spada na področje, povezano z neposrednim upravljanjem tveganj, ki jim je izpostavljeno prebivalstvo (na primer sanacija rekreacijskih parkov), in/ali izboljšanjem kakovosti življenja prebivalstva (rušilna dela, odstranjevanje odpadkov zgradb, ki onesnažujejo, s pomočjo čistilnih naprav, ki v ta namen spada pod ukrepe sanacije […]). Da se omeji ali odstrani neposredna tveganja, so ti ukrepi nujni z vidika čiščenja in priprave industrijskih površin. Izvedejo se pred dejanskim razvojem industrijskih površin, in če teh ukrepov ni, do tega razvoja zaradi tveganj, povezanih z okoljem, ne bi prišlo.“

182

Upravičeni ukrepi na podlagi tega sistema so bila zato dela v splošnem interesu, ki ne bi bila opravljena, če ukrepi podpore iz člena 249(h) AFG ne bi obstajali.

183

Tožeča stranka ne navaja ničesar, kar bi omogočilo, da bi se ugotovilo, na podlagi česa so ji bile dodeljene subvencije za zaposlovanje, ampak se v bistvu omeji na navedbe, da je v skladu z navedenimi ukrepi prejela le povračilo stroškov plač, nakazanih delavcem, ki so bili zaposleni v okviru del, za katere se je lahko dala podpora na podlagi člena 249(h) AFG.

184

Vendar pa Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ne spada v krog „odgovornih organov“ za ukrepe na podlagi člena 249(h) AFG in da ji zato na tej podlagi ni bilo mogoče dodeliti spornih subvencij. Kot zasebno podjetje je tožeča stranka lahko bila namreč upravičena do podpore iz člena 249(h) AFG le, če je izvrševala dela v splošnem interesu, zaupana s strani odgovornega organa.

185

Zato ni pomembno, da se ugotovi, kot to zatrjuje tožeča stranka, ali je ta izvajala sporne ukrepe za zaposlovanje predhodno brezposelnih delavcev. Poleg socialnega cilja iz določbe 249(h) AFG je ta določba namreč zahtevala kot dopolnilo, da so dela, za katera so bile zaposlene brezposelne osebe, naloge v splošnem interesu.

186

Poleg tega del, ki jih je tožeča stranka opravila na svojih zemljiščih, ni mogoče šteti kot povezanih z neposrednim upravljanjem tveganj, ki jim je izpostavljeno prebivalstvo, in/ali izboljšanjem kakovosti življenja prebivalstva ter zato kot ukrepa v splošnem interesu v smislu člena 249(h) AFG. Z okoliščino, da je v okrožnici z dne 27. januarja 1993 bilo kot upravičen ukrep za podporo iz člena 249(h) AFG omenjeno odstranjevanje grušča in starega železa na industrijskih, trgovskih in obrtnih površinah, ni mogoče ovreči sklepa, da tožeča stranka ni opravila del v splošnem interesu. Iz kataloga primerov, upravičenih do podpore, predvidene v členu 249(h) AFG, iz okrožnice z dne , namreč izhaja, da so bili ukrepi za podjetja na področju okolja – kakršni so ekološka sanacija poslopij in drugih zgradb, odstranjevalna dela, razstavitev opreme, uničevanje zgradb, temeljev in poslopij – povezani s sanacijo opuščenih površin.

187

Nazadnje je treba glede strokovnega poročila, ki ga je v fazi replike predložila tožeča stranka, ugotoviti, da se na te informacije, zato ker niso bile predložene in jih zaradi tega pri sestavi izpodbijane odločbe ni bilo mogoče upoštevati, glede zakonitosti ni mogoče sklicevati (glej zgoraj navedeno sodbo Belgija proti Komisiji, točke od 11 do 16).

188

Zato je treba presoditi, da je Komisija pravilno ugotovila, da sporne subvencije niso skladne z ureditvijo iz člena 249(h) AFG.

189

Spomniti je treba, da je namen člena 87 ES preprečiti, da na trgovino med državami članicami vplivajo prednosti, ki jih v različnih oblikah odobrijo javni organi, ki s tem, da spodbujajo določena podjetja ali določene proizvodnje, izkrivljajo ali lahko izkrivljajo konkurenco (sodba Sodišča z dne 2. julija 1974 v zadevi Italija proti Komisiji, 173/73, Recueil, str. 709, točka 26).

190

Zato je treba zadevne subvencije za spodbujanje zaposlovanja presojati glede na pogoje, ki jih člen 87(1) ES določa za opredelitev nacionalnega ukrepa kot državne pomoči, namreč financiranje takšnega ukrepa s strani države ali iz državnih sredstev, obstoj prednosti za podjetje, selektivnost tega ukrepa, ter njegov vpliv na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz njega.

191

Predhodno je treba takoj zavrniti trditve, da člen 249(h) AFG ni zajet s členom 87(1) ES. Subvencije, dodeljene tožeči stranki, kot izhaja iz zgoraj navedenih točk od 167 do 188, namreč niso skladne s členom 249(h) AFG, ki je edini ukrep, ki ga Komisija ni štela za državno pomoč.

192

Prvič, glede zahteve, da je pomoč treba dodeliti iz državnih sredstev in da jo je treba pripisati državi, je jasno, da je ta v obravnavani zadevi izpolnjena, ker je tožeča stranka prejela 1,549 milijona DEM od zveznega zavoda za zaposlovanje in dežele Turingije, se pravi od javnih organov.

193

Drugič, glede obstoja prednosti v korist določenih podjetij je treba spomniti, da je po ustaljeni sodni praksi pojem državne pomoči splošnejši od pojma subvencije, ker zajema ne le pozitivne dajatve, kakršne so subvencije, temveč tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki ponavadi obremenjujejo podjetje, ter so s tem, ne da bi bili subvencije v strogem pomenu besede, enaki in imajo enake učinke (glej sodbi Sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior, C-387/92, Recueil, str. I-877, točka 13, in z dne v zadevi Ecotrade, C-200/97, Recueil, str. I-7907, točka 34).

194

Iz tega izhaja, da je intervencija javnih organov za razbremenitev tega stroška videti kot gospodarska prednost iz člena 87(1) ES (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO, C-126/01, Recueil, str. I-13769, točka 33). Takšen je primer v obravnavani zadevi glede finančne obremenitve, ki nastane z odstranjevanjem grušča in starega železa ter se jo mora šteti kot strošek, neločljivo povezan z gospodarsko dejavnostjo podjetja.

195

Poleg tega je treba poudariti, da se, kot je to pojasnila Zvezna republika Nemčija v obvestilu z dne 29. julija 1994, „javni razpis o ukrepih iz člena 249(h) AFG izvede v skladu z veljavnimi zakonodajnimi določbami. […] Naročilo se odda tistemu, ki ponudi največ. Organ, odgovoren za ukrep, mora upravičiti celotno financiranje. Pomoči na podlagi člena 249(h) AFG [dodeljene s strani Zveznega urada za zaposlovanje] so zaupane odgovornemu organu, ki mora podjetju – izvajalcu pomoči plačati stroške plač zaposlenih delavcev […] Prednost torej ni dana podjetju, zadolženemu za sanacijo.“

196

Tožeča stranka v tem primeru ni izvrševala del v splošnem interesu, ki jih je zaupal odgovorni organ v okviru javnega razpisa, ampak je bila, nasprotno, razbremenjena dela obremenitev (stroški za plače) v zvezi z deli, ki jih je izvršila v svojem lastnem interesu. Okoliščina, da je izvajala ukrepe, da bi zaposlila predhodno brezposelne delavce, ne more spremeniti del v dela, ki se izvršujejo v splošnem interesu.

197

Poleg tega je treba, neodvisno od vprašanja, ali bi lahko bili ukrepi, ki jih je izvajala tožeča stranka, izenačeni z ukrepi, sprejetimi za izvajanje člena 249(h) AFG, poudariti, da socialni značaj državnih ukrepov ne zadostuje za njihovo takojšnje izvzetje iz opredelitve pomoči v smislu člena 87 ES (sodba Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 50).

198

V obravnavani zadevi to, da je tožeča stranka prispevala k financiranju del za odstranitev grušča in starega železa na svojem zemljišču, ni upoštevno. Kot poudarja Komisija, ostaja dejstvo, da tožeča stranka v resnici ni nosila dela stroška, ki se ujema z zneskom prejete subvencije, neodvisno od tega, da je financirala, kot zatrjuje, del teh del.

199

Tretjič je treba glede selektivnosti zavrniti trditve tožeče stranke, da je enak sistem veljal za podjetja iz nekdanjih zahodnonemških dežel. Tožeča stranka poskuša s to trditvijo v resnici dokazati splošen obseg člena 249(h) AFG. Vendar je vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, to, ali so bile subvencije, dodeljene tožeči stranki zunaj vsakršne ureditve, selektivne. V teh okoliščinah zadostuje poudariti, da je bila tožeča stranka upravičena, kot navaja Komisija, do razbremenitve, do katere druga podjetja niso mogla biti upravičena.

200

Četrtič, iz uvodne izjave 91 izpodbijane odločbe glede zahteve, da mora sistem pomoči vplivati na trgovino med državami in izkrivljati ali poskušati izkrivljati konkurenco, izhaja, da je Komisija, ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, ugotovila, da je trg porcelana zelo močno konkurenčen trg evropskih proizvodov, za katerega je značilen presežek zmogljivosti, in da zato finančne prednosti, ki dajejo prednost enemu podjetju v primerjavi z njegovimi konkurenti, lahko ogrožajo konkurenco in prizadenejo trgovino med državami članicami.

201

Zato je treba ugotoviti, da so subvencije za spodbujanje zaposlovanja, dodeljene tožeči stranki, državna pomoč v smislu člena 87 ES.

202

Glede na celotno zgoraj navedeno presojo je bilo pravilno ugotovljeno, da je treba te subvencije opredeliti kot novo pomoč v smislu člena 88(3) ES.

203

Sledi, da je treba vse trditve, ki se nanašajo na kršitev členov 87 ES in 88 ES glede subvencij za spodbujanje zaposlovanja, ki so predmet ukrepa 26, v celoti zavrniti kot neutemeljene.

204

Tožeča stranka trdi, da je Komisija z izpodbijano odločbo retroaktivno uvedla pogoje, ki so bili dodatni v primerjavi s tistimi iz odločbe o odobritvi v zvezi s členom 249(h) AFG.

205

Iz zgoraj navedenih točk od 167 do 188 pa izhaja, da ta trditev ni utemeljena. Komisija se je namreč strogo omejila na presojo skladnosti subvencij za spodbujanje zaposlovanja iz ukrepa 26, na pogoje, določene v odločbi z dne 13. januarja 1995, s katero se je odobrilo člen 249(h) AFG. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v navedeni odločbi izrecno omenila obvestila Zvezne republike Nemčije, v katerih je pojasnjen, zlasti v tistem z dne , obseg člena 249(h) AFG, ki ga je v izpodbijani odločbi za zadevne subvencije pravilno razlagala in uporabila.

206

Sledi, da je treba trditve, ki se nanašajo na kršitev načela pravne varnosti, kar zadeva subvencije za spodbujanje zaposlovanja, ki so predmet ukrepa 26, zavrniti.

207

Tožeča stranka v bistvu trdi, da so subvencije iz ukrepa 26 zajete s členom 249(h) AGF. Subvencije za spodbujanje zaposlovanja iz ukrepa 26 niso, kot se je ugotovilo v zgoraj navedenih točkah od 167 do 188, skladne s pogoji, določenimi v odločbi o odobritvi v zvezi s členom 249(h) AFG.

208

Sodišče prve stopnje glede trditev o neobstoju izrecne omejitve v členu 249(h) AFG in obvestilu, objavljenem v Uradnem listu, poudarja, da ob upoštevanju načel, razloženih zgoraj v točki 146, neobstoj ne more utemeljiti legitimnega pričakovanja tožeče stranke, da so subvencije iz ukrepa 26 skladne s predpisi. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, se namreč nikakor ne more biti enačiti z morebitnimi natančnimi zagotovili, ki jih da Komisija, v smislu, da bi lahko zasebna podjetja na podlagi člena 249(h) AFG bila upravičena do pomoči.

209

Sledi, da je treba trditve, ki se nanašajo na kršitev načela zaupanja v pravo, kar zadeva subvencije za spodbujanje zaposlovanja, ki so predmet ukrepa 26, zavrniti.

210

Tožeča stranka navaja, da je v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je vplivalo na presojo, da naj družba TIB ne bi ravnala kot vlagateljica v tržnem gospodarstvu, in na presojo, da naj osebni prispevek G. R. k strošku prestrukturiranja ne bi bil bistven.

211

Tožeča stranka najprej izpodbija trditev Komisije, da protidajatev za udeležbo družbe TIB v podjetju (ukrep 11 in 12) ni bila predvidena, in meni, da to nasprotuje ugotovitvam, do katerih je Komisija prišla v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka zlasti glede udeležbe v višini 49 odstotkov v kapitalu tožeče stranke (ukrep 11) navaja, da je G. R. lahko na podlagi pogodbe („Gesellschaftsvertrag“) z dne 23. marca 1994 odkupil delež družbe TIB s pomočjo nakazil 6-odstotnih letnih obresti od dneva plačila, kar se je zgodilo konec leta 1999. Tožeča stranka glede posojila delničarja, ki ga je odobrila družba TIB (ukrep 12), zatrjuje, da se je zahtevalo 12-odstotne obresti na leto, omejene na polovico letnega dobička, in da je te obresti tožeča stranka nakazala do odkupa posojila konec leta 1999.

212

Tožeča stranka nato navaja, da je v izpodbijani odločbi glede sredstev, ki jih je podjetju dal na voljo G. R., napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka zatrjuje, da ugotovitev, da je za posojilo G. R., v višini 0,2 milijona DEM (ukrep 16) za financiranje njegovega deleža v kapitalu tožeče stranke, jamčila država, ni pravilna. Takšno jamstvo naj ne bi nikoli obstajalo, ker sta bila G. R. in njegova žena osebno in solidarno odgovorna za ta dolg. Poleg tega naj bi G. R. financiral obresti in amortizacijo kapitala v zvezi s tem dolgom ter v zvezi s tistim v znesku 1,8 milijona DEM, ki ga je prav tako vzel za financiranje svojega deleža v podjetju, kar bi moralo biti pomembneje kot zgolj jamstvo. Tožeča stranka v repliki ugotavlja, da je Komisija priznala, da 90-odstotno jamstvo v korist tožeče stranke ni zajemalo dolga, ampak vseeno ni upoštevala dejstva, da se je država strinjala s tem, da priskrbi to jamstvo banki, ki je financirala ves program.

213

Komisija izpodbija vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka.

214

Prvič, glede sredstev tožeče stranke, ki jih je dala na voljo družba TIB (ukrepa 11 in 12), je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v uvodni izjavi 97 izpodbijane odločbe potrdila, da „poročili […] ne predvidevata [nobenih] morebitnih nadomestil [protidajatev] za udeležbo javnih organov, kot je to obvezno pri vsakem vlagatelju v tržnem gospodarstvu“.

215

Čeprav je res, da je lahko takšen dikcija povod za zmedo, ker dopušča razlago, da glede udeležbe družbe TIB (ukrepa 11 in 12) ni bila predvidena nobena protidajatev, pa je treba ugotoviti, da se ta del na splošno nanaša na finančno podporo tožeči stranki, s strani več javnih finančnih ustanov, medtem ko so sredstva, ki jih je tožeči stranki dala na voljo družba TIB, v uvodni izjavi 98 in naslednjih izpodbijane odločbe predmet posebnega preizkusa (glej zgoraj navedeni točki 20 in 21).

216

Komisija je v uvodni izjavi 98 izpodbijane odločbe, zlasti glede protidajatve za udeležbo v višini 49 % ustanovnega kapitala tožeče stranke (ukrep 11) navedla, da okoliščina, da je družba TIB svoj delež pet let kasneje prodala G. R. in njegovemu sinu, in sicer za višjo ceno, kot je zanj plačala leta 1994, ne spreminja tega, da družba TIB ni ravnala kot zasebni vlagatelj. Komisija je poleg tega pojasnila, da so bila tveganja visoka, da ni bila opravljena analiza bodočih prihodkov in da je bil ustvarjeni dobiček družbe TIB majhen.

217

Iz tega izhaja, da je Komisija štela, da odkup deleža družbe TIB s strani G. R. glede na merilo zasebnega vlagatelja ni ustrezna protidajatev. Sledi, da trditev tožeče stranke – da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da protidajatev za udeležbo družbe TIB v podjetju ni predvidena – ni utemeljena.

218

Komisija je v uvodni izjavi 102 izpodbijane odločbe glede protidajatve za posojilo delničarja, ki ga je tožeči stranki odobrila družba TIB (ukrep 12), ugotovila:

„Ugotavlja se, da je dogovorjena obrestna mera znašala 12 %, da pa je bila višina obresti omejena na 50 % letnega dobička. V poročilih je bilo poudarjeno, da [tožeča stranka] najmanj prvi dve leti ne bo ustvarjala dobička, in to se je dejansko tudi zgodilo. Določena ni bila nobena višja obrestna mera, s katero bi se nadomestila leta, ko ni bilo pričakovati, da bodo obresti plačane. Zato je družba TIB namerno dodelila posojilo delničarja, ki ni bilo povezano z dodatnimi glasovalnimi pravicami, ne da bi zahtevala kakršno koli zavarovanje, z obrestno mero 0 % za najmanj dveletno obdobje. Določena ni bila nobena premija za kritje tveganj, ki so bila predvidena v poročilu, na podlagi katerega je bilo dodeljeno posojilo […] delničarja.“

219

Iz tega dela izhaja, da je Komisija štela, da glede na merilo zasebnega vlagatelja določitev 12-odstotne letne obrestne mere ni ustrezna protidajatev za posojilo delničarja, ki ga je odobrila družba TIB. Sledi, da ni utemeljena trditev tožeče stranke, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da ni bila predvidena protidajatev za posojilo delničarja, ki ga je tožeči stranki odobrila družba TIB.

220

Drugič, glede sredstev, ki jih je vložil G. R., je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi štela, da sta posojili G. R. v znesku 2 milijonov DEM ukrepa pomoči v korist tožeče stranke (glej zgoraj navedeni točki 21 in 24).

221

Tožeča stranka v bistvu navaja, da posojilo, predmet ukrepa 16, ni bilo upravičeno do jamstva v njeno korist in da je bil sam G. R. odgovoren za obresti in odplačilo dveh posojil, ki ju je sklenil, s pomočjo katerih je financiral svoj delež v kapitalu tožeče stranke.

222

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v pisanjih priznala, da v odločbi z dne 30. oktobra 2002 ni pravilno ugotovila, da je posojilo, ki je predmet ukrepa 16, zajeto z jamstvom dežele Turingije v višini 90 % (ukrep 13). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila ta napaka popravljena v izpodbijani odločbi, v kateri je Komisija v uvodni izjavi 99 pojasnila, da je bilo posojilo, ki je bilo predmet ukrepa 16, „vključeno v jamstvo zvezne vlade banki Deutsche Ausgleichsbank, ki je posojilo dodelila“.

223

Glede trditve tožeče stranke, da je G. R. nosil plačilo obresti in odplačilo posojil, je treba ugotoviti, da Komisija ni nikoli trdila, da G. R. ni bil odgovoren za ti posojili. Nasprotno, ugotovila je, da sta bili posojili dodeljeni G. R. Zato je očitno, kot to pravilno poudarja Komisija, da je bil odgovoren za plačilo obresti in odplačilo kapitala.

224

Sodišče prve stopnje glede štirih preostalih trditev tožeče stranke ugotavlja, da se bolj nanašajo na domnevno napako pri presoji, ki jo je glede udeležbe družbe TIB v podjetju ter uporabe smernic o pomoči in za reševanje storila Komisija, ter jih je treba preučiti v okviru preostalih delov tožbenega razloga.

225

Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

226

Tožeča stranka navaja, da čeprav ima opredelitev kot podjetje v težavah bistveno vlogo na ravni preizkusa subvencije za naložbe (ukrep 15), ta opredelitev prav tako vpliva na opravljeno presojo glede preostalih ukrepov pomoči, zlasti na udeležbo in posojilo delničarja družbe TIB (ukrepa 11 in 12). Po mnenju tožeče stranke je ta presoja tudi razlog, zaradi katerega je Komisija zavrnila uporabo smernic o državni regionalni pomoči.

227

Komisija ugovarja temu, da je njena opredelitev tožeče stranke kot podjetja v težavah napačna, in se sklicuje na razlage, ki jih je podala prej.

228

Treba je ugotoviti, da se tožeča stranka omejuje na učinek opredelitve podjetja v težavah na preizkus več ukrepov pomoči in na uporabo smernic o državni regionalni pomoči v obravnavani zadevi.

229

Zadostuje pa opozoriti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 133, da Komisija, s tem da je v uvodni izjavi 118 izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila tožeča stranka podjetje v težavah od leta 1994 do konca leta 1996, ni storila očitne napake pri presoji.

230

Zato je treba drugi del tožbenega razloga zavrniti.

231

Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba, v kateri je izpostavljeno, da družba TIB ni ravnala kot zasebna vlagateljica, vsebuje v zvezi s tem očitno napako pri presoji.

232

Tožeča stranka trdi, da se je družba TIB odločila za naložbo po temeljitem strokovnem mnenju o načrtu podjetja, zaupano podjetjema RBSH&P in AA. Po mnenju tožeče stranke se je v teh dveh poročilih upoštevalo gospodarska tveganja, povezana z ustanovitvijo podjetja, in določilo primerne ukrepe za naložbe in organizacijo, da bi se zagotovil, kot to dokazuje sedanji gospodarski položaj tožeče stranke, uspeh podjetja. Komisija bi lahko določila neodvisnega strokovnjaka, če bi v zvezi s tem dvomila. Tožeča stranka trdi, da je bilo ohranjanje delovnih mest le sekundaren cilj družbe TIB, ki je res bil poudarjen v poročilu podjetja AA, saj je imel za javno podjetje pomembno vlogo. V poročilih se zato ni priporočalo prestrukturiranje in tudi če bi se, ta okoliščina v vsakem primeru naj ne bi izključevala tega, da je udeležba družbe TIB skladna s tržnimi pogoji. Po mnenju tožeče stranke gre poleg tega za začaran krog, saj je Komisija sklepala, da je prestrukturiranje nujno zato, ker so bila sredstva, ki jih je podjetju prispevala družba TIB, državna pomoč.

233

Tožeča stranka trdi, da je bilo v pogodbi („Gesellschaftsvertrag“) z dne 24. marca 1994, nasprotno od tega, kar zatrjuje Komisija, določeno, da se za udeležbo družbe TIB zagotovi ustrezna protidajatev. Po eni strani je lahko G. R. odkupil delež družbe TIB (ukrep 11) s pomočjo nakazil 6-odstotnih letnih obresti od dneva plačila. To se je zgodilo na koncu leta 1999. Po drugi strani se je za posojilo družbenika (ukrep 12) zahtevalo 12-odstotne letne obresti. Tožeča stranka razlaga, da je omejitev zneska obresti na polovico letnega dobička običajna splošna klavzula pri posojilih družbenikov, da bi se v fazi zagona izognilo temu, da se podjetje bremeni za obresti, ki bi lahko ogrozile njegov uspeh. Te nizke obresti naj bi se nadomestile z višjimi obrestmi v letih, ko je ustvarjen dobiček. Ta omejitev naj bi zato bila interes družbe TIB kot družbenice, in sicer gospodarski uspeh tožeče stranke, ter naj bi ustrezala temu, da se G. R. ni plačalo nikakršnih obresti in dividend. Ker je bila določena 12-odstotna obrestna mera, tožeča stranka meni, da Komisija ne more trditi, da stranke niso določile premije za tveganja. Družba TIB naj bi do odplačila posojila konec leta 1999 od tožeče stranke prejemala višje obresti.

234

Tožeča stranka izpodbija tudi presojo Komisije, da naj G. R. ne bi vložil v kapital tožeče stranke pod enakimi pogoji kot družba TIB. G. R. naj bi v podjetje vložil 2,055 milijona DEM, od katerih naj bi se 2 milijona financirala z dvema posojiloma, ki ju je vzel (ukrepa 16 in 17). Po mnenju tožeče stranke je treba pri presoji udeležbe zasebnega vlagatelja upoštevati ta sredstva in ne samo zneska 0,055 milijona DEM. Tožeča stranka glede posojila, ki je predmet ukrepa 16, trdi, da ga ni zajemalo državno jamstvo, in da je G. R. nosil celotno tveganje, povezano z odplačilom. Glede posojila, ki je predmet ukrepa 17 in za katero je G. R. skupaj s tožečo stranko osebno odgovarjal, ta trdi, da ni pomembno to, da je bilo zavarovano s hipoteko na njeno zemljišče, ker ta hipoteka ni izhajala iz javnih sredstev. Poleg tega tožeča stranka trdi, da Komisija, ob tem da naj bi bili posojili dodeljeni na podlagi programa pomoči za vzpostavljanje podjetij, ki ga je ta institucija odobrila, ne more pozneje trditi, da podjetniki, ki so zaupali pomočem, niso primerni vlagatelji. Dodelitev pomoči je po mnenju tožeče stranke glede na popolno in celovito zavezo vlagatelja, čigar celo obstoj je v nevarnosti, sekundarna. Zato je G. R. primernejši referenčni vlagatelj kot veliko podjetje, katerega obstoj, če načrt ne uspe, ne bi bil ogrožen.

235

Komisija meni, da je treba trditve tožeče stranke glede udeležbe družbe TIB v podjetju v celoti zavrniti kot neutemeljene.

236

Treba je opozoriti, da je lahko na podlagi ustaljene sodne prakse intervencija državnih organov, v kakršni koli obliki, v kapitalu podjetja državna pomoč (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2002 v zadevi HAMSA proti Komisiji, T-152/99, Recueil, str. II-3049, točka 125 in navedena sodno prakso).

237

Za ugotovitev, ali udeležba družbe TIB v višini 49 % ustanovnega kapitala tožeče stranke (ukrep 11) in posojilo delničarja v višini 6 milijonov DEM, ki ga je družba TIB odobrila tožeči stranki (ukrep 12), pomenita državno pomoč, je primerna uporaba merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ki je omenjen v sporni odločbi in ga poleg tega tožeča stranka ni izpodbijala. Zato je treba presoditi, ali bi lahko v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj v velikosti, primerljivi z velikostjo javnega vlagatelja, izvedel tako pomembno transakcijo.

238

V zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da čeprav ravnanje zasebnega vlagatelja, s katerim je treba primerjati intervencijo javnega vlagatelja, ki sledi ciljem ekonomske politike, ni nujno ravnanje običajnega vlagatelja, ki vloži sredstva zaradi njihove donosnosti v bolj ali manj kratkem roku, pa mora biti vsaj ravnanje zasebnega holdinga ali skupine zasebnih podjetij, ki sledijo strukturni politiki, globalni ali sektorski, ter jih vodijo dolgoročne perspektive donosnosti (glej zgoraj navedeno sodbo HAMSA proti Komisiji, točka 126, in navedeno sodno prakso). Poleg tega je treba glede na to, kako bi ob upoštevanju takrat razpoložljivih podatkov in predvidljivega razvoja v zvezi z zadevno transakcijo ravnal zasebni vlagatelj, primerjati ravnanje javnega in zasebnega vlagatelja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v zadevi Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T-228/99 in T-233/99, Recueil, str. II-435, točke od 244 do 246).

239

Opozoriti je tudi treba, da presoja Komisije, ali ukrep izpolnjuje merilo zasebnega subjekta v tržnem gospodarstvu, zajema kompleksno ekonomsko presojo. Komisija, ki pri sprejetju akta na podlagi take presoje uživa široko diskrecijsko pravico ter sodni nadzor, čeprav načeloma izčrpen glede tega, ali ukrep sodi na področje uporabe člena 87(1) ES, se omejuje na preverjanje spoštovanja pravil postopka in pravil obrazložitve, pravilne uporabe prava, vsebinske pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in neobstoja očitne napake pri presoji teh dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil. Zlasti Sodišče prve stopnje s svojo gospodarsko presojo ne sme nadomestiti presoje izdajatelja akta (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01, ZOdl., str. II-2717, točka 97, in navedeno sodno prakso).

240

Ob upoštevanju teh načel je treba obravnavati izpodbijano odločbo.

241

Prvič, ne more se očitati Komisiji, da je glede na poročili podjetij za svetovanje, ki sta bili na voljo ob ustanovitvi tožeče stranke, torej poročilo podjetja RBSH&P z dne 29. novembra 1993 in poročilo z dne , ki ga je izdelalo AA, menila, da je bil cilj družbe TIB ohraniti delovna mesta.

242

Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bil glede na poročilo, ki ga je izdelalo AA in katerega namen je, da družbi TIB dopusti oceno njene udeležbe v podjetju, cilj te družbe ohraniti delovna mesta, svetovalci pa so bili zavezani, kot je to med drugim priznala tožeča stranka, izdelati načrt podjetja ob upoštevanju te okoliščine. Res je, nič ne nasprotuje temu, da javna podjetja upoštevajo socialne, regionalne ali sektorske politike. Vendar pa je treba vložek kapitala javnih organov presoditi na podlagi merila zasebnega vlagatelja, pri tem pa se ne upošteva noben preudarek socialne, regionalne ali sektorske politike (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 21. januarja 1999 v zadevi Neue Maxhütte Stahlwerke in Lech-Stahlwerke proti Komisiji, T-129/95, T-2/96 in T-97/96, Recueil, str. II-17, točka 120, in navedeno sodno prakso).

243

Drugič, poudariti je treba, da je Komisija upravičeno preučila položaj tožeče stranke ob ukrepanju javnih organov in ekonomske perspektive podjetja, da je ugotovila, da udeležba družbe TIB in posojilo delničarja nista skladna z ravnanjem zasebnega vlagatelja.

244

V zvezi s tem Sodišče prve stopnje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, ugotavlja, da je Komisija pravilno presodila položaj podjetja ob intervenciji družbe TIB. Kot izhaja iz zgoraj navedenih točk od 116 do 133 glede opredelitve podjetja v težavah, je morala tožeča stranka zaradi zagotovitve svoje sposobnosti obstoja začeti s procesom prestrukturiranja, kot so to v tistem obdobju ugotovili svetovalci.

245

Čeprav je res – da na podlagi okoliščine, da je bilo treba tožečo stranko zaradi zagotovitve njene sposobnosti obstoja prestrukturirati, ni mogoče ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da ukrepanje družbe TIB ni skladno s tržnimi pogoji – pa ostaja dejstvo, da na zadevno tveganje pri naložbi, kadar gre za vložek v kapital podjetja, vplivajo težave, v katerih se znajde takšno podjetje.

246

Tožeča stranka trdi, da je bila udeležba družbe TIB izvršena po temeljitem strokovnem mnenju o načrtu podjetja in da so strokovnjaki, ki so preučili tveganja, sklenili, da ima načrt vse možnosti za uspeh. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je bil uspeh načrta podjetja glede tožeče stranke po mnenju svetovalcev v veliki meri odvisen od odločitve regionalnih organov, da v okviru strukturne politike dežele Turingije ekonomsko podprejo edinega proizvajalca porcelana v regiji, v tem primeru tožečo stranko. Sodišče prve stopnje poleg tega ugotavlja, da čeprav so bili v poročilih, ki sta ju izdelali podjetji RBSH&P in AA, določeni ukrepi za zagotovitev sposobnosti obstoja podjetja, iz dveh poročil izhaja, da so svetovalci ta načrt podjetja šteli za zelo tvegan. Še več, tveganja, ki so jih izpostavili svetovalci, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, niso bila tista, ki so obstajala pred izvajanjem ukrepov. Svetovalci so namreč menili, da obstajajo še številna tveganja in da uspeh načrta podjetja ni popolnoma zagotovljen. Poleg tega je treba ugotoviti, da presoja svetovalcev v omenjenih poročilih izhaja bolj iz ugotovitev o sposobnosti obstoja podjetja kot iz ugotovitev o donosnosti, na podlagi katerih se običajno vodi poslovno oziroma gospodarsko strategijo zasebnih subjektov (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T-296/97, Recueil, str. II-3871, točka 84).

247

Glede na položaj podjetja ob dodelitvi zadevnih ukrepov in perspektive razvoja je dopustno šteti, da je družba TIB ukrepala iz socialnih in regionalnih razlogov, ki so značilni za ravnanje države kot javne oblasti in ne kot tržnega subjekta.

248

Tretjič, treba je poudariti, da je Komisija štela, da protidajatev za intervencijo družbe TIB v podjetju – glede na ekonomske perspektive tožeče stranke na tisti dan – ni ustrezno. Te ugotovitve ni mogoče opredeliti kot očitno napačne.

249

Komisija je na prvem mestu glede udeležbe v višini 49 % ustanovnega kapitala tožeče stranke (ukrep 11) pravilno ugotovila, da analiza bodočih prihodkov ni bila opravljena. V zvezi s tem je treba spomniti, da presoja svetovalcev v poročilih, ki sta bili na voljo družbi TIB, preden je ta pridobila delež v kapitalu tožeče stranke, ne izhaja iz cilja donosnosti. Zato Sodišče prve stopnje ugotavlja, da analiza morebitnih pričakovanih prihodkov ni bila predmet poročil svetovalcev.

250

Trditev, ki jo je navedla tožeča stranka, da je G. R. lahko v skladu s pogodbo („Gesellschaftsvertrag“) z dne 23. marca 1994 odkupil delež družbe TIB s pomočjo nakazil 6-odstotnih letnih obresti, ne more ovreči sklepa Komisije. To okoliščino namreč ni mogoče primerjati z analizo bodočih prihodkov, ker tožeča stranka ne trdi, da se je G. R. v vsakem primeru zavezal pridobiti ta delež. Dalje, tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega podatka, zaradi katerega bi se dvomilo v presojo Komisije, da ugodnost, ki se ji je družba TIB odpovedala, resnično ni bila pomembna. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da so bile referenčne stopnje, poudarjene v uvodni izjavi 101 izpodbijane odločbe, glede različnih kreditov, odobrenih tožeči stranki, višje od 6 %. Po drugi strani je znesek 1,975 milijona DEM, ki ga je družba TIB dala na voljo tožeči stranki v obliki deleža, kot je to ugotovila Komisija v uvodni izjavi 99 izpodbijane odločbe, pomenil lastni kapital, ki pri insolventnosti postane terjatev, poznejšega vrstnega reda. Sledi, da dobiček, enak 6 % letnih obresti, kakršen je določen v pogodbi („Gesellschaftsvertrag“) z dne , ni mogoče šteti za ustrezno protidajatev udeležbi družbe TIB v kapitalu tožeče stranke.

251

Na drugem mestu, Komisija je v uvodni izjavi 102 izpodbijane odločbe glede protidajatve, predvidene za posojilo delničarja (ukrep 12), razložila, da čeprav je dogovorjena obrestna mera znašala 12 %, je bil ta dolg odobren, ne da bi se zahtevalo kakršno koli zavarovanje in z obrestno mero 0 % v vsaj dveh letih. Opozorila je tudi, da je bila višina obresti omejena na 50 % zadevnega letnega dobička. V dveh poročilih pa je bilo predvideno, da najmanj prvi dve leti ne bo dobička. Določena ni bila nobena višja obrestna mera, s katero bi se nadomestila leta, v katerih ni bilo mogoče odplačevati obresti. Poleg tega dodatne glasovalne pravice niso bile povezane s posojilom, za kritje tveganj, ki so jih predvideli svetovalci, pa ni bila zagotovljena nobena premija.

252

Tožeča stranka ne predloži nobenega podatka, s katerim bi se ugotovilo, da je Komisija, s tem da je štela takšno protidajatev za neustrezno, storila očitno napako pri presoji. Najprej tožeča stranka, ne da bi zašla v protislovje, ne more trditi, da je določitev 12-odstotne obrestne mere omogočila nadomestitev let z izgubo in upoštevanje tveganj transakcije. Treba je namreč ugotoviti, da takšne protidajatve, ob upoštevanju prometa, pričakovanega za prva leta brez izgube, in tega, da je bil znesek obresti še vedno omejen na 50 % dobička, ni mogoče predvideti. Nato je treba poudariti, da je Komisija upoštevala tudi to, da niso bila predvidena nikakršna zavarovanja in da se s posojilom ni dodeljevalo dodatnih glasovalnih pravic, česar tožeča stranka ne izpodbija.

253

Četrtič, Komisija je poudarila, da G. R. ni mogoče šteti za zasebnega vlagatelja, s katerim bi se primerjalo družbo TIB (uvodna izjava 99 izpodbijane odločbe).

254

V zvezi s tem je treba spomniti, da če se intervencija državnih organov izvrši vzporedno s precejšnjo intervencijo zasebnih subjektov v primerljivih okoliščinah, se na podlagi prakse Komisije, potrjene s sodno prakso, obstoj pomoči lahko izključi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi Air France proti Komisiji, T-358/94, Recueil, str. II-2109, točki 148 in 149). Vendar pa sta Sodišče in Sodišče prve stopnje menili, da ni mogoče izključiti obstoja pomoči, če so zasebne naložbe izvršene šele po dodelitvi javnih sredstev za isto podjetje (glede tega glej zgoraj navedeno sodbo Francija proti Komisiji z dne , točka 40).

255

V tem primeru tožeča stranka v bistvu trdi, da je G. R. v kapital tožeče stranke vložil 2,055 milijona DEM, od katerega sta bila 2 milijona financirana s posojiloma, ki ju je vzel.

256

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija, kot izhaja iz uvodnih izjav 102 in 130 izpodbijane odločbe, menila, ne da bi ji tožeča stranka ugovarjala, da ti posojili nista bili odobreni pod tržnimi pogoji in da sta bili v resnici namenjeni, čeprav odobreni za G. R., podpori tožeči stranki. S to opredelitvijo teh dveh posojil kot ukrepov pomoči, dodeljenih tožeči stranki (ukrepa 16 in 17), pa se izključuje možnost, da se ta sredstva štejejo kot vložek G. R. iz lastnih sredstev. Zato je bil vložek G. R. iz lastnih sredstev samo 0,055 milijona DEM.

257

Treba je spomniti, da je Komisija upoštevala tudi, da je družba TIB vložila 1,975 milijona DEM v obliki udeležbe in da je G. R. imel pravico do odpovedi pogodbe – družba TIB ni imela te pravice – če udeležba družbe TIB in dodelitev posojila delničarja ter dodelitev drugih pomoči na splošno, ne bi bili učinkoviti.

258

Zato je dopustno šteti, da je bil vložek zasebnega kapitala bolj posledica ekonomske podpore države kot odločitve, ki jo sprejme preudaren vlagatelj, ki se, prepričan s perspektivami donosnosti svoje naložbe, odloči vložiti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Alitalia proti Komisiji, točka 93). V teh okoliščinah se vložek iz javnih sredstev ne more šteti kot skladen z merilom zasebnega vlagatelja.

259

To, da je bil G. R. zavezan povrniti posojili, ne more ovreči tega sklepa. Tožeča stranka, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 256, po eni strani ni predložila trditev, ki bi izpodbile presojo Komisije, da sta posojili, čeprav odobreni G. R., ukrepa pomoči v korist tožeče stranke. Čeprav bi bilo treba to okoliščino razlagati v smislu, da je zasebni vlagatelj prevzel določeno tveganje, s tem ko se je zavezal v kapitalu tožeče stranke, pa po drugi strani iz točk 256 in 257 izhaja, da je bilo to tveganje zagotovo nižje od tistega, ki ga je prevzela družba TIB.

260

Glede na zgoraj navedeno je treba skleniti, da Komisija, s tem da je v uvodni izjavi 98 izpodbijane odločbe ocenila, da družba TIB ni ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu, in s tem da je posledično opredelila udeležbo (ukrep 11) in posojilo delničarja (ukrep 12) kot državni pomoči v korist tožeče stranke, ni storila očitne napake pri presoji.

261

Zato je treba tretji del tožbenega razloga zavrniti.

262

Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba, ker je v njej poudarjeno, da ukrepi, dodeljeni med letoma 1994 in 1996, niso združljivi s smernicami o pomoči za reševanje in prestrukturiranje, vsebuje v zvezi s tem očitno napako pri presoji.

263

Prvič, glede domnevnega neobstoja načrta za prestrukturiranje tožeča stranka najprej trdi, da ta presoja ni združljiva z ugotovitvijo, da se je v poročilih, ki sta bili na voljo v obdobju, navajalo prestrukturiranje. Komisija bi se morala po mnenju tožeče stranke opreti na načrt podjetja, ki so ga pred ustanovitvijo tožeče stranke v dogovoru z G. R. izdelali v podjetju RBSH&P in ga preučili v podjetju AA. Ta načrt naj bi se poleg tega uspešno izvajal. Nato tožeča stranka zatrjuje, da je bila Komisija seznanjena z vsemi merili načrta podjetja, in sicer zlasti: s podrobno analizo o stanju trga, proizvodih in ciljni klienteli za novo podjetje; s konkretnimi napovedmi o predvidenemu prometu in o dejanskem prometu; „cash-flow“ in njegovi različni scenariji v različnih finančnih ureditvah; z vsemi predvidenimi in izvedenimi ukrepi financiranja, vključno z vložki iz zasebnih in javnih sredstev; z načrtovanimi in uresničenimi naložbami ter nazadnje z uporabo sredstev, ki izhaja iz letnih poročil podjetja. Glede predvidenega financiranja ustanovitve podjetja tožeča stranka trdi, da je Zvezna republika Nemčija 15. marca 2001 Komisiji posredovala investicijski načrt za naložbe, ki so bile izvršene med letoma 1994 in 2000, ter da je bila v njenem obvestilu z dne podrobno razložena vsebina načrta podjetja, ki ga je izdelalo podjetje RBSH&P. Po mnenju tožeče stranke je do manjših sprememb načrta celotnega financiranja prišlo zaradi odločitve, da kupi, in ne najame, sredstva.

264

Če so obstajale težave pri razumevanju, bi se Komisija lahko obrnila na strokovnjaka oziroma prosila za razlago nemško vlado ali tožečo stranko. Vendar pa naj Komisija med formalnim postopkom preiskave ne bi postavila niti enega konkretnega vprašanja glede težav pri razumevanju različnih elementov načrta podjetja ali različnih elementov celotnih okoliščin tega. Poleg tega naj bi generalni direktor za konkurenco junija 2002 izrecno potrdil, da ima na voljo vse informacije, ki so potrebne za preučitev zadeve.

265

Drugič, glede presoje Komisije o zasebnem prispevku k celotnim stroškom prestrukturiranja tožeča stranka trdi, da so družba TIB, G. R. in ona priskrbeli precejšen vložek. Najprej tožeča stranka trdi, da se je družba TIB zavezala v njenem kapitalu pod tržnimi pogoji in da naj bi se zato sredstva, ki ji jih je dala na voljo (ukrepa 11 in 12), štela za zasebni vložek. Nato zatrjuje, da bi morala Komisija kot osebni prispevek G. R. upoštevati, ne samo vložka 0,055 milijona DEM, ampak tudi sredstva, dana kot posojila, v višini 2 milijona DEM, ker je G. R. zanja odgovarjal. In ker se je G. R. odpovedal temu, da bi od tožeče stranke zahteval obresti, bi bilo treba tudi to upoštevati. Po mnenju tožeče stranke so bila ta plačila obresti dokazana. Nazadnje tožeča stranka meni, da bi Komisija morala upoštevati okoliščino, da so bili pozitivni denarni tokovi podjetja, tako po predvidevanjih kot v resnici, odločilni za uspeh pri njegovem razvoju. Šlo naj bi za sredstva, ki bi jih morala tožeča stranka v skladu z načrtom podjetja sprostiti sama s prodajo njegovih proizvodov, ki so bili podjetju na voljo zaradi njegove izgradnje, pri čemer se je G. R. odpovedal vsakršnemu dobičku do leta 1999.

266

Komisija izpodbija to, da je, s tem da je menila, da ne obstaja verjeten in usklajen načrt prestrukturiranja, ki temelji na realnih predvidevanjih glede prihodnjih pogojev delovanja tožeče stranke, storila napako pri presoji, ter trdi, da glede na marginalni prispevek podjetja za stroške prestrukturiranja pomoči prav tako ni bilo mogoče odobriti.

267

Tožeča stranka v bistvu oporeka ugotovitvi Komisije, da ukrepi, dodeljeni tožeči stranki med letom 1994 in koncem leta 1996, glede na smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 niso združljivi s skupnim trgom.

268

Najprej je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se s členom 87(3) ES Komisiji podeljuje široka diskrecijska pravica z namenom odobritve pomoči kot odstopanja od splošne prepovedi iz odstavka 1 navedenega člena, ker v tem primeru presoja, ali je državna pomoč združljiva s skupnim trgom ali ne, povzroča težave, ki vključujejo upoštevanje in presojo kompleksnih dejstev in gospodarskih okoliščin (sodba Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 36.). Ker sodišče Skupnosti ne more s svojo presojo dejstev, zlasti na gospodarskem področju, nadomestiti presoje avtorja odločbe, se mora nadzor Sodišča prve stopnje glede tega omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve ter vsebinske pravilnosti dejanskega stanja in neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil (sodbi Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Graphischer Maschinenbau proti Komisiji, T-126/99, Recueil, str. II-2427, točka 32, in z dne v zadevi Pollmeier Malchow proti Komisiji, T-137/02, ZOdl., str. II-3541, točka 52).

269

Treba je tudi spomniti, da se mora v skladu z ustaljeno prakso zakonitost akta presoditi glede na dejanske in pravne elemente, ki obstajajo ob njegovem sprejetju, kompleksne presoje Komisije pa je treba preizkusiti le glede na elemente, ki jih je imela, ko jih je opravila (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1999 v zadevi Salomon proti Komisiji, T-123/97, Recueil, str. II-2925, točka 48, in zgoraj navedena sodba Graphischer Maschinenbau proti Komisiji, točka 33).

270

Nazadnje, Komisija si lahko določi usmeritve pri izvajanju svoje diskrecijske pravice z akti, kakršne so zadevne smernice, če ti akti vsebujejo okvirna pravila v zvezi z usmeritvami, ki jim mora slediti ta institucija, in če ne odstopajo od pravil Pogodbe (glej sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-278/00, Recueil, str. I-3997, točka 98 in navedena sodna praksa). Ob upoštevanju teh pravil je zato treba preučiti izpodbijano odločbo.

271

Komisija je v obravnavani zadevi preučila pomoči, dodeljene tožeči stranki, ob upoštevanju smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994, v katerih so opredeljena merila za oceno združljivosti pomoči za prestrukturiranje podjetij v težavah.

272

V smernicah se zahteva, da se pomoči za prestrukturiranje umeščajo v načrt, katerega odobritev je podvržena trem vsebinskim pogojem: omogočiti mora obnovo sposobnosti obstoja podjetja, preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence in zagotoviti sorazmernost pomoči s stroški in prednostmi prestrukturiranja. Takšne pomoči morajo tako biti v zvezi s pravim načrtom prestrukturiranja in se jih lahko dodeli le, kadar se dokaže, da ohranjanje dejavnosti podjetja in vzpostavitev njegove donosnosti najbolje služita interesom Skupnosti.

273

Sodišče prve stopnje je tisto, ki preveri, ali so v obravnavani zadevi te zahteve spoštovane.

274

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je Komisija za sklep, da pogoji, opredeljeni v smernicah o pomoči za reševanje in prestrukturiranje, niso bili izpolnjeni, najprej oprla na neobstoj načrta za prestrukturiranje.

275

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora načrt prestrukturiranja vsebovati natančne in zanesljive podatke ter vsa pojasnila, ki omogočajo presojo, ali so vsebinski pogoji, opredeljeni v smernicah o pomoči za reševanje in prestrukturiranje, izpolnjeni.

276

Komisija v izpodbijani odločbi razlaga, da „kljub večkratnim zahtevam z njene strani [Zvezna republika Nemčija] ni nikoli posredovala dokončne različice načrta za prestrukturiranje […] ali predložila podatkov, kateri ukrepi za prestrukturiranje [so] bili dejansko izvedeni“ (uvodna izjava 169). Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 167 izpodbijane odločbe izpeljala več ugotovitev, da bi obrazložila ta sklep. Tako je Komisija upoštevala to, da je bilo prvo poročilo pripravljeno pred prodajo premoženja in da je bilo drugo namenjeno izključno družbi TIB za odločitev o smotrnosti prevzema deleža v podjetju. Poleg tega je Komisija pojasnila, da se predlagani ukrepi in njihovi stroški med poročiloma razlikujejo ter da se niti ne ujemajo s stroški, ki jih je Zvezna republika Nemčija navedla v „investicijskem načrtu“, niti s podrobnimi stroški v tabeli 5 izpodbijane odločbe, na podlagi katerih je bila domnevno dodeljena pomoč. Poleg tega je Komisija ugotovila, da so bile na seznamu ukrepov, predvidenih za financiranje teh stroškov, v dveh poročilih izpuščene številne pomoči, ki so bile dejansko dodeljene podjetju (tabela 4 izpodbijane odločbe), kar velja tudi za „investicijski načrt“. Komisija je zato štela, da ali načrt ni bil dokončen ali pa je podjetje prejelo presežek pomoči.

277

Analiza Komisije v zvezi s tem ne vsebuje očitne napake pri presoji.

278

Iz spisa namreč izhaja, da se poročili, tisto, ki ga izdelalo RBSH&P, in tisto, ki ga je izdelalo AA, glede analize stroškov predlaganih ukrepov razlikujeta ter da se ne upošteva celote finančnih pomoči, dejansko dodeljene tožeči stranki v obdobju, v katerem je bila v težavah. Poleg tega so presoje svetovalcev v nasprotju s stroški, ki jih je navedla Zvezna republika Nemčija v „investicijskem načrtu“. Komisija je v teh okoliščinah utemeljeno ugotovila, da pomoči, dodeljene tožeči stranki, niso bile povezane z načrtom prestrukturiranja.

279

Tožeča stranka ni navajala nobene trditve, ki bi ta sklep ovrgla, in se je omejila na splošno sklicevanje na podatke, ki po njenem mnenju nadomeščajo načrt prestrukturiranja, brez pojasnila, v katerem dokumentu so. Poleg tega tožeča stranka glede nasprotovanje med tremi dokumenti, ki jih je Komisija preučila v izpodbijani odločbi, ni predložila nobenega pojasnila.

280

Sklepu, kar zadeva neobstoj načrta prestrukturiranja, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, ne nasprotuje presoja Komisije, da je tožeča stranka izvajala načrt prestrukturiranja. Kar je Komisija ugotovila, da so v načrtih, ki sta ju izdelali podjetji RBSH&P in AA, predvideni ukrepi, namenjeni prestrukturiranju podjetja, ne more pomeniti, da sta poročili izčrpni. Poleg tega se pomoč, dodeljena podjetju v težavah, ne more razglasiti za združljivo s skupnim trgom le zato, ker so bili predvideni ukrepi prestrukturiranja, čeprav je bilo to prestrukturiranje, kot v obravnavani zadevi, izvedeno uspešno. V zvezi s tem je primerno poudariti, da je treba, da se Komisiji omogoči presoja, ali lahko zadevne pomoči spodbujajo upravičena podjetja k sprejetju takšnih ravnanj, s katerimi se prispeva k uresničitvi cilja iz člena 87(3)(c) ES, preveriti, ali načrt prestrukturiranja izpolnjuje vse vsebinske pogojev iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

281

Treba je tudi zavrniti trditev tožeče stranke, da bi morala Komisija, čeprav je štela, da podatki, ki jih je imela na voljo, niso bili popolni, nemško vlado zaprositi za razlage. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija z odločitvijo o uvedbi formalnega postopka preiskave, ki se nanaša na pomoči, dodeljene tožeči stranki, od Zvezne republike Nemčije zahtevala, naj ji predloži načrt prestrukturiranja (glej zgoraj navedeno točko 7), ki se nanaša na tožečo stranko. Poleg tega je Komisija v odločitvi o razširitvi formalnega postopka preiskave (glej zgoraj navedeno točko 9) ugotovila, da tožeča stranka ni predložila nobenega načrta prestrukturiranja. Zato je izrazila enake dvome kot pri uvedbi formalnega postopka preiskave. Glede neobstoja načrta za prestrukturiranje je treba ugotoviti, da je s presojo Komisije – daleč od ideje, da Komisija ni imela na voljo nujno potrebnih informacij, da bi lahko začela s presojo o združljivosti pomoči – poudarjeno to, da merila, ki jim mora ustrezati pomoč za prestrukturiranje, da se jo skladno s smernicami odobri, zlasti obstoj usklajenega načrta za prestrukturiranje ob dodelitvi pomoči, niso bila izpolnjena. V teh okoliščinah takšna trditev nima dejanske podlage.

282

Drugič, Komisija je menila, da se zasebni prispevek k celotnim stroškom prestrukturiranja ne more šteti kot bistven.

283

Tožeča stranka ne izpodbija tega, da morajo upravičenci skladno s smernicami o pomoči za reševanje in prestrukturiranje 1994 običajno s svojimi lastnimi sredstvi ali z zunanjim financiranjem, pridobljenim pod tržnimi pogoji, bistveno prispevati k prestrukturiranju.

284

Treba je ugotoviti, da se je Komisija v obravnavani zadevi oprla na to, da ni mogoče potrditi, da je bil zasebni prispevek bistven, ker ni bilo natančnega izvlečka stroškov prestrukturiranja, in na ugotovitev, da se je le znesek 0,055 milijona DEM lahko štel kot vložek zasebnega vlagatelja.

285

Sodišče prve stopnje meni, da ta presoja ne vsebuje očitne napake.

286

Najprej, očitno je, da Komisija, ker ni imela usklajenega in verjetnega načrta prestrukturiranja, ni mogla presoditi o obsegu in naravi zasebnega prispevka k celotnim stroškom prestrukturiranja. Poleg tega trditve tožeče stranke ne izpodbijajo presoje Komisije v uvodni izjavi 171 izpodbijane odločbe, da je bil le vložek G. R. v višini 0,055 milijona DEM v celoti zasebne narave.

287

Glede trditve tožeče stranke, da je treba sredstva, ki jih je prispevala družba TIB šteti za zasebni vložek, zadošča ugotovitev, da se zaveze družbe TIB, kot izhaja iz zgoraj navedenih točk od 236 do 260, v kapitalu tožeče stranke niso ujemale z merili, ki bi bila ustrezna za zasebnega vlagatelja, in da je zato sredstva, ki jih je tožeči stranki prispevala družba TIB (ukrepa 11 in 12), treba šteti za državno pomoč. Denarni tokovi se ne morejo enačiti s prispevkom upravičenega podjetja. Pozitivni denarni tokovi so namreč v okviru prestrukturiranja podjetja v težavah le rezultat dodeljenih pomoči upravičencem in jih zaradi tega ni mogoče šteti za udeležbo pri strošku prestrukturiranja. Nato, glede sredstev, ki jih je domnevno prispeval zasebni vlagatelj, zadostuje spomniti, da tožeča stranka ni dokazala, da posojili, s katerimi je G. R. financiral svojo udeležbo v kapitalu tožeče stranke (ukrepa 16 in 17), nista državni pomoči v korist tožeče stranke. Nazadnje, tožeča stranka ni niti med upravno fazo preiskave niti v okviru tega postopka predložila podatka, s katerim bi dokazala, da se je zasebni vlagatelj odpovedal zahtevi za obresti. Zato je Komisija imela prav, ko to ni upoštevala kot dokazano.

288

Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so ugotovitve Komisije glede sorazmernosti pomoči s stroškom prestrukturiranja očitno napačne.

289

Zato je treba ob upoštevanju predhodnih ugotovitev skleniti, da je Komisija utemeljeno menila, da pogoji iz smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje niso bili izpolnjeni.

290

Sledi, da je treba četrti del tožbenega razloga zavrniti.

291

Zato je treba četrti tožbeni razlog in s tem tožbo v celoti zavrniti.

292

Tožeča stranka je zahtevala, prvič, da se določi izvedenec, ki bo zaslišan glede tega, ali so bile v načrtih podjetij, ki so ju ob ustanovitvi tožeče stranke izdelali neodvisni strokovnjaki, predvidene težave; drugič, da se zasliši tedanjega direktorja zavoda za zaposlovanje Jena o namenu ukrepov, ki jih je tožeča stranka izvajala iz naslova člena 249(h) AFG, ter tretjič, da se zasliši družbenika in upravitelja tožeče stranke glede tega, ali je tožeča stranka v okviru izvrševanja ukrepov na podlagi člena 249(h) AFG sama nosila del stroškov, ali bi bili ukrepi izvršeni, če ne bi bilo te določbe, in ali so bila dela že opravljena pred ustanovitvijo tožeče stranke.

293

Komisija se v zvezi s tem ni izrekla.

294

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi meni, da je na podlagi spisnega gradiva z zadevo seznanjeno v zadostnem obsegu in da zato ni treba odrediti predlaganih ukrepov procesnega vodstva.

295

V skladu s členom 87(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka zaradi izrednih razlogov nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da čeprav tožeča stranka ni uspela s predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, je Komisija po vložitvi te tožbe spremenila odločbo z dne 30. oktobra 2002, na katero se je nanašala tožba, in sprejela novo odločbo, ki je izpodbijana odločba. Zato je tožeča stranka delno preklicala svojo obrazložitev in spremenila svoje trditve. Poleg tega so se stranke po sprejetju izpodbijane odločbe dogovorile glede zneska subvencij, ki so bile predmet ukrepa 32. Tožeča in tožena stranka sta v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje potrdili, da spor glede tega ukrepa med strankama ne obstaja več.

296

Sodišče prve stopnje v okoliščinah obravnavane zadeve opravi pravično presojo, če odloči, da tožeča stranka nosi svoje stroške in tretjino tistih, ki jih je priglasila Komisija. Le-ta torej nosi dve tretjini svojih stroškov.

297

Dežela Turingija nosi svoje stroške.

298

Na podlagi prvega pododstavka člena 87(4), prva alinea, Poslovnika države članice, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Zato Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)

razsodilo:

Dejansko stanje spora

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravno stanje

A – Prvi, drugi in tretji tožbeni razlog: kršitev členov 87 ES in 88 ES, kršitev načela pravne varnosti ter načela varstva zaupanja v pravo

1. Subvencija dežele Turingije za naložbe (ukrep 15)

a) Trditve strank

Kršitev členov 87 ES in 88 ES

– Pogoji uporabe programa

– Opredelitev tožeče stranke kot podjetja v težavah

Kršitev načela pravne varnosti

Kršitev načela varstva zaupanja v pravo

b) Presoja Sodišča prve stopnje

Kršitev členov 87 ES in 88 ES

– Obseg odobrenega programa

– Subvencija, dodeljena tožeči stranki

Kršitev načela pravne varnosti

Kršitev načela varstva zaupanja v pravo

2. Subvencija za spodbujanje zaposlovanja, povezana z naložbami za varstvo okolja (ukrep 26)

a) Trditve strank

Kršitev členov 87 ES in 88 ES

Kršitev pravne varnosti

Kršitev načela varstva zaupanja v pravo

b) Presoja Sodišča prve stopnje

Kršitev členov 87 ES in 88 ES

– Skladnost z ureditvijo iz člena 249(h) AFG

– Opredelitev subvencij za spodbujanje zaposlovanja kot državne pomoči

Kršitev načela pravne varnosti

Kršitev načela zaupanja v pravo

B – Četrti tožbeni razlog: očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitno napačna uporaba prava

1. Napačno ugotovljeno dejansko stanje

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča prve stopnje

2. Opredelitev tožeče stranke kot podjetja v težavah

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča prve stopnje

3. Napačna presoja o udeležbi družbe TIB v podjetju (ukrepa 11 in 12)

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča prve stopnje

4. Presoja pomoči glede na smernice o pomoči za reševanje in prestrukturiranje

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča prve stopnje

Ukrepi procesnega vodstva, ki jih je predlagala tožeča stranka

Stroški