Zadeva C-402/03

Skov Æg

proti

Bilka Lavprisvarehus A/S

in

Bilka Lavprisvarehus A/S

proti

Jette Mikkelsen in Michaelu Duu Nielsenu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vestre Landsret)

„Direktiva 85/374/EGS – Odgovornost za proizvode z napako – Odgovornost dobavitelja za proizvod z napako“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Odgovornost za proizvode z napako – Direktiva št. 85/374

(člena 1 in 3 Direktive Sveta št. 85/374)

2.        Približevanje zakonodaj – Odgovornost za proizvode z napako – Direktiva št. 85/374

(člen 13 Direktive Sveta št. 85/374)

3.        Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki razlagalnih sodb

(člen 234 ES)

1.        Direktivo št. 85/374 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako je treba razlagati tako, da nacionalnemu pravilu, po katerem ima dobavitelj, razen v primerih, ki so taksativno našteti v členu 3(3) Direktive, objektivno odgovornost, ki jo ta direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu.

Ker je namreč cilj Direktive doseči popolno uskladitev glede vprašanj, ki jih ureja, je seznam odgovornih oseb iz členov 1 in 3 Direktive treba šteti za izčrpnega. Zato – ker člen 3(3) Direktive določa odgovornost dobavitelja, samo če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati – nacionalna ureditev, ki določa, da dobavitelj proizvoda za proizvode z napako odgovarja neposredno oškodovancem, razširja krog odgovornih oseb.

(Glej točke 33, 34, 37, 45 in izrek.)

2.        Direktivo št. 85/374 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj neomejeno odgovarja za krivdno odgovornost proizvajalca, saj v skladu s členom 13 navedene direktive ureditev v njej ne izključuje uporabe drugih ureditev pogodbene ali nepogodbene odgovornosti, če te temeljijo na različnih podlagah, na primer na garanciji za skrite napake ali na krivdi.

(Glej točki 47 in 48 ter izrek.)

3.        Sodišče sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je bistven del pravnega reda Skupnosti, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je samo razložilo, z namenom izpodbijanja pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih motenj.

Če nacionalna ureditev v nasprotju z določbami Direktive št. 85/374 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako določa prenos objektivne odgovornosti proizvajalca na dobavitelja, dejstvo, da isti pravni red vzpostavlja mehanizem regresne tožbe – ki dobavitelju proizvoda, ki je oškodovancu povrnil škodo, nastalo zaradi proizvoda z napako, vstopi v njegove pravice – izključuje možnost ogrožanja pravne varnosti. V teh okoliščinah sodnik Skupnosti ne more ugoditi predlogu za omejitev časovnih učinkov svoje sodbe o predhodnem odločanju glede razlage navedene direktive.

(Glej točke od 51 do 53.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 10. januarja 2006(*)

„Direktiva 85/374/EGS – Odgovornost za proizvode z napako – Odgovornost dobavitelja proizvoda z napako“

V zadevi C-402/03,

katere predmet je predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Vestre Landsret (Danska) z odločbo z dne 26. septembra 2003, ki je prispela na Sodišče 29. septembra 2003, v postopku

Skov Æg

proti

Bilka Lavprisvarehus A/S

in

Bilka Lavprisvarehus A/S

proti

Jette Mikkelsen,

Michaelu Duu Nielsenu,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann (poročevalec), C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Schiemann in J. Makarczyk, predsedniki senata, C. Gulmann, J. N. Cunha Rodrigues, sodnika, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Lenaerts, P. Kūris, E. Juhász in G. Arestis, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. novembra 2004,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Skov Æg G. Lett in U. Christrup, advokaterne,

–        za Bilka Lavprisvarehus A/S J. Rostock‑Jensen, advokat,

–        za go. Mikkelsen in g. Dua Nielsena J. Andersen, advokat,

–        za dansko vlado J. Molde, zastopnik, skupaj s P. Bieringom, advokat,

–        za špansko vlado L. Fraguas Gadea in E. Braquehais Conesa, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. B. Rasmussen in G. Valero Jordana, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. januarja 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejem predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta št. 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, str. 29, v nadaljevanju: Direktiva).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med go. Mikkelsen in g. Duom Nielsenom (v nadaljevanju: oškodovanca) in družbo Bilka Lavprisvarehus A/S (v nadaljevanju: družba Bilka) na eni strani ter med Bilko in Skov Æg (v nadaljevanju: družba Skov) na drugi strani zaradi odškodnine za škodo, ki je oškodovancema nastala zaradi zaužitja jajc, ki jih je prodala družba Bilka, proizvedla pa družba Skov.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Kot navaja prva uvodna izjava Direktive, je njeno sprejetje odraz prepričanja, da „je približevanje tistih zakonov držav članic v zvezi z odgovornostjo proizvajalca za škodo, ki je nastala zaradi napake na njegovih proizvodih, potrebno, zato ker utegnejo obstoječa razhajanja izkriviti konkurenco in škodovati prostemu pretoku blaga znotraj skupnega trga ter imeti za posledico različne stopnje varstva potrošnika“.

4        Kot izhaja iz druge uvodne izjave Direktive, temelji Direktivina ureditev odgovornosti na ugotovitvi, da „je odgovornost proizvajalca za brezhibnost proizvoda edini način za ustrezno rešitev tega problema, ki je značilen za naš čas hitro se razvijajoče tehnike, da bi pravično razdelili tveganje, ki je vgrajeno v sodobno tehnološko proizvodnjo“.

5        Člen 1 Direktive določa:

„Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu“.

6        Člen 3 Direktive določa:

„1.      ‚Proizvajalec‘ pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.

2.      Brez poseganja v odgovornost proizvajalca se za proizvajalca v smislu te direktive šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije.

3.      Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. Enako velja za uvožen proizvod, kadar na njem ni navedene identitete uvoznika v smislu odstavka 2, četudi je ime proizvajalca navedeno.“

7        Glede vzpostavitve odgovornosti proizvajalca člen 4 Direktive navaja, da „[o]škodovanec mora dokazati škodo, napako ter vzročno zvezo med napako in škodo“. Člen 7 našteva primere, v katerih proizvajalec ni odgovoren za škodo. Med drugim gre za primere, če proizvajalec proizvoda ni dal v promet, če napaka ni obstajala, ko je bil proizvod dan v promet, če proizvod ni bil izdelan za distribucijo, če je napaka posledica skladnosti proizvoda z obveznimi prisilnimi predpisi ali če raven znanosti takrat, ko je bil proizvod dan v promet, ni bila takšna, da bi bilo mogoče napako na proizvodu odkriti.

8        V zvezi z razmerjem med ureditvijo Direktive in sistemi nacionalnega prava glede odgovornosti člen 13 Direktive določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravice, ki jih lahko ima oškodovanec na podlagi predpisov o pogodbeni ali nepogodbeni odgovornosti ali na podlagi posebnega sistema odgovornosti, ki obstaja v trenutku uradnega sporočila te direktive.“

 Nacionalna ureditev

9        Iz pojasnil danske vlade izhaja, da je bila pred sprejetjem Direktive odgovornost za proizvode z napako, tako odgovornost proizvajalca kot dobavitelja proizvoda, urejena s sodno prakso. V skladu s to se je odgovornost za proizvode z napako presojala glede na splošna pravila civilne odgovornosti, ki temeljijo na krivdnih razlogih. Razvoj sodne prakse pa naj bi pripeljal do tega, da je bila odgovornost proizvajalca vzpostavljena tudi brez krivdnih razlogov. Dobavitelj pa je odgovarjal kot tržni udeleženec, ki je višje v proizvodni in distribucijski verigi.

10      Direktiva je bila na Dansko prenesena z Zakonom št. 371 z dne 7. junija 1989 o krivdni odgovornosti za proizvode z napako, spremenjenim z Zakonom št. 1041 z dne 28. novembra 2000 (v nadaljevanju: Zakon št. 371). Danska vlada je podrobneje pojasnila, da je ta zakon na eni strani vzpostavil z Direktivo predvideno ureditev odgovornosti proizvajalca za proizvode z napako in na drugi strani uzakonil obstoječe pravilo iz sodne prakse, po katerem je dobavitelj proizvoda odgovoren kot tržni udeleženci, ki so višje v verigi. Poleg tega naj bi predhodna pravila sodne prakse ostala v veljavi.

11      Člen 4 Zakona št. 371 določa pojma „proizvajalec“ in „dobavitelj proizvoda“:

„1.      Za proizvajalca se šteje oseba, ki izdela dokončani proizvod, vmesni proizvod ali surovino, ki proizvede ali pridela naravni proizvod, in oseba, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.

2.      Za proizvajalca se šteje tudi oseba, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije.

3.      Za dobavitelja proizvoda se šteje oseba, ki da v okviru svoje poslovne dejavnosti proizvod v promet, ne da bi bila proizvajalec.

[…]“

12      Člen 6 tega zakona vzpostavlja načelo odgovornosti proizvajalca za proizvode z napako. Člen 10 tega zakona določa:

„Dobavitelj proizvoda za proizvode z napako odgovarja neposredno oškodovancem in dobaviteljem, ki so nižje v distribucijski verigi.“

13      Na podlagi člena 11(3) Zakona št. 371 dobavitelj proizvoda, ki je oškodovancu povrnil škodo, nastalo zaradi proizvoda z napako, vstopi v njegove pravice do tržnega udeleženca, ki je višje na proizvodni in tržni verigi.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

14      Oškodovanca sta se po zaužitju jajc, ki sta jih kupila v prodajalni družbe Bilka, ta pa jih je pridobila pri proizvajalcu družbi Skov, okužila s salmonelo.

15      Oškodovanca sta tožila družbo Bilko, ki je obtožila proizvajalca družbo Skov.

16      V sodbi z dne 22. januarja 2002 je Aalborg Byret menilo, da so bila jajca pokvarjena, da je obstajala vzročna zveza med to napako in nastalo škodo ter da ni bilo dokazanih nobenih krivdnih razlogov oškodovancev. Družbi Bilka je bilo naloženo plačilo odškodnine oškodovancema, družbi Skov pa je bilo naloženo vračilo plačila te odškodnine družbi Bilka.

17      V teh okoliščinah je, zaradi pritožbe družb Bilka in Skov, Vestre Landsret odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednja vprašanja:

„1.      Ali Direktiva […] nasprotuje ureditvi, po kateri dobavitelj proizvoda neomejeno odgovarja za odgovornost proizvajalca v smislu te direktive?

2.      Ali Direktiva […] nasprotuje ureditvi, po kateri dobavitelj proizvoda v skladu s sodno prakso za napako proizvodov, ki je potrošniku povzročila nepremoženjsko ali premoženjsko škodo, neomejeno odgovarja za krivdno odgovornost proizvajalca, kot jo določa sodna praksa?

3.      Ali glede na:

–        zapisnik [s 1025. zasedanja] Sveta ministrov [z dne 25. julija 1985], v katerem je v točki 2 navedeno:

‚glede razlage členov 3 in 1[3] Svet in Komisija soglasno ugotavljata, da državi članici nič ne preprečuje, da bi v svojih nacionalnih predpisih določila pravila o odgovornosti posrednikov, saj odgovornost teh ni določena z Direktivo. Prav tako obstaja soglasje glede dejstva, da lahko države članice v skladu z Direktivo določijo pravila o končni medsebojni porazdelitvi odgovornosti med več odgovornimi proizvajalci (glej člen 3) in posredniki‘,

–        člen 13 Direktive […]

Direktiva nasprotuje temu, da država članica z zakonskimi predpisi uredi odgovornost dobavitelja za proizvode z napako, če je dobavitelj, tako kot v členu [4](3), prvi stavek, Zakona [št. 371], opredeljen kot oseba, ki da v okviru svoje poslovne dejavnosti proizvod v promet, ne da bi bila proizvajalec v smislu člena 3 Direktive o odgovornosti za proizvode z napako?

4.      Ali Direktiva […] nasprotuje temu, da država članica sprejme zakonsko določilo o odgovornosti za proizvode z napako, na podlagi katere dobavitelj – ne da bi bil pri tem sam proizvajalec ali v skladu s členom 3 Direktive izenačen s proizvajalcem – odgovarja za:

–        odgovornost proizvajalca v smislu Direktive;

–        za krivdno odgovornost proizvajalca, kot jo določa sodna praksa, za napako proizvodov, ki je potrošniku povzročila nepremoženjsko ali premoženjsko škodo?

Obravnavano zakonsko določilo zahteva, da:

a)      se za dobavitelja šteje oseba, ki da v okviru svoje poslovne dejavnosti proizvod v promet, ne da bi bila proizvajalec (člen [4](3), prvi stavek, Zakona [št. 371]);

b)      proizvajalec lahko odgovarja in da dobavitelj torej ne odgovarja, če proizvajalec ni odgovoren (člen 10 Zakona [št. 371]);

c)      ima dobavitelj regresni zahtevek zoper proizvajalca (člen 11(3) Zakona [št. 371]).

5.      Ali Direktiva […] nasprotuje temu, da država članica ohrani pravilo, ki ni zakonsko, ampak izhaja iz sodne prakse in ki je veljalo pred Direktivo, v skladu s katerim dobavitelj – ne da bi bil pri tem sam proizvajalec ali v skladu s členom 3 Direktive izenačen s proizvajalcem – odgovarja za:

–        odgovornost proizvajalca v smislu Direktive;

–        za krivdno odgovornost proizvajalca, kot jo določa sodna praksa, za napako proizvodov, ki je potrošniku povzročila nepremoženjsko ali premoženjsko škodo?

Obravnavano pravilo sodne prakse zahteva, da:

a)      se za dobavitelja šteje oseba, ki da v okviru svoje poslovne dejavnosti proizvod v promet, ne da bi bila proizvajalec (člen [4](3), prvi stavek, Zakona [št. 371]);

b)      proizvajalec lahko odgovarja in da dobavitelj torej ne odgovarja, če proizvajalec ni odgovoren (člen 10 Zakona [št. 371]);

c)      ima dobavitelj regresni zahtevek zoper proizvajalca (člen 11(3) Zakona [št. 371]).“

 Vprašanja za predhodno odločanje

18      Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali Direktiva nasprotuje temu, da država članica uredi odgovornost dobavitelja tako, da ta odgovarja za odgovornost proizvajalca.

19      V tem okviru je treba opomniti, da je odgovornost proizvajalca, ki jo določa člen 1 Direktive, objektivna odgovornost. To izrecno navaja druga uvodna izjava Direktive. To izhaja tudi iz naštevanja elementov, ki jih mora dokazati oškodovanec, iz člena 4 omenjene direktive in iz primerov iz člena 7, v katerih je odgovornost proizvajalca izključena.

20      Predložitveno sodišče sprašuje, ali Direktiva nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki na dobavitelja prenaša objektivno odgovornost, ki jo Direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu, in nacionalnemu pravilu, ki na dobavitelja prenaša krivdno odgovornost proizvajalca.

21      Da bi se lahko odgovorilo na ta vprašanja, je treba najprej določiti obseg uskladitve, ki jo uvaja Direktiva.

 Obseg uskladitve, ki jo uvaja Direktiva

22      Sodišče je v sodbah z dne 25. aprila 2002 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑52/00, Recueil, str. I-3827, točka 16), v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑154/00, Recueil, str. I-3879, točka 12) in v zadevi González Sánchez (C‑183/00, Recueil, str. I-3901, točka 25) presodilo, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo države članice za urejanje odgovornosti za proizvode z napako, v celoti določeno s samo Direktivo in ga je treba izluščiti iz njenega besedila, cilja in zgradbe.

23      Po preučitvi teh meril je Sodišče presodilo, da je cilj Direktive glede vprašanj, ki jih ureja, doseči popolno uskladitev zakonskih in drugih predpisov držav članic (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji, točka 24, in Komisija proti Grčiji, točka 20).

24      V tem postopku oškodovanca in danska vlada zatrjujejo, da Direktiva ne izvaja popolne uskladitve odgovornosti za proizvode z napako, ampak samo odgovornost proizvajalca za proizvode z napako. Opirajo se na besedilo členov 1 in 3 Direktive in navajajo, da zadnji ne ureja odgovornosti dobavitelja in da državam članicam pušča pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede opredelitve kroga odgovornih oseb.

25      Člen 1 Direktive določa odgovornost za škodo, ki jo povzroči napaka na proizvodu, in to odgovornost nalaga proizvajalcu tega proizvoda.

26      Pojme „škoda“, „napaka“ in „proizvod“ opredeljujejo členi 9, 6 in 2 Direktive. Pojem „proizvajalec“ opredeljuje člen 3 Direktive. V skladu z odstavkom 1 tega člena je to proizvajalec proizvoda. Odstavek 2 tega člena v pojem „proizvajalca“ vključuje uvoznika proizvoda v Skupnost. V skladu s členom 3(3) Direktive se, če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti osebe, ki mu je proizvod dobavila.

27      Razlogi, zakaj je bilo primerno ohraniti odgovornost proizvajalca, so pojasnjeni v členu 1(e) obrazložitvenega memoranduma predloga Direktive (dokument COM (76) 372 končni (UL C 241, str. 9)), na katerega se je sklicevala danska vlada. Te razloge, ki se nanašajo na člena 1 in 2 omenjenega predloga, ki sta brez vsebinskih sprememb postala člena 1 in 3 Direktive, je mogoče povzeti, kot sledi v nadaljevanju.

28      Čeprav je treba priznati, da bi možnost vzpostavitve odgovornosti dobavitelja za proizvod z napako v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive olajšala sodne postopke, ki bi jih sprožili oškodovanci, bi ta možnost imela hude posledice, saj bi to, da bi se bili vsi dobavitelji prisiljeni zavarovati proti takšni odgovornosti, občutno podražilo proizvode. Poleg tega bi taka možnost pripeljala do podvajanja tožb, saj bi dobavitelj tožil svojega dobavitelja in tako vse do proizvajalca. Ker se v večini primerov dobavitelj omeji na prodajo proizvoda, kakršnega je sam kupil, in ker ima samo proizvajalec možnost vplivati na kakovost proizvoda, je primerno, da se odgovornost za proizvod z napako veže na proizvajalca.

29      Iz navedenega izhaja, da je po pretehtanju vlog različnih tržnih udeležencev, ki sodelujejo v proizvodni in tržni verigi, prevladala odločitev, da se v pravni ureditvi, ki jo vzpostavlja Direktiva, odgovornost za škodo, nastalo zaradi proizvodov z napako, naloži načeloma proizvajalcu in samo v nekaterih omejenih primerih uvozniku ali dobavitelju.

30      V nasprotju s trditvami oškodovancev in danske vlade se člena 1 in 3 Direktive torej ne omejujeta na ureditev odgovornosti proizvajalca proizvoda z napako, ampak med poklicnimi subjekti, ki so sodelovali v postopku proizvodnje in trženja, določata tistega, ki bo moral prevzeti odgovornost, ki jo vzpostavlja Direktiva.

 Prenos objektivne odgovornosti proizvajalca na podlagi Direktive na dobavitelja

31      Predložitveno sodišče s prvim sklopom vprašanj sprašuje, ali je treba Direktivo razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj proizvoda neomejeno odgovarja za objektivno odgovornost, ki jo Direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu.

32      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da krog odgovornih oseb, proti katerim ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi ureditve odgovornosti iz Direktive, določata njena člena 1 in 3 (glej točki 29 in 30 te sodbe).

33      Ker je cilj Direktive, kot je bilo navedeno v točki 23 te sodbe, doseči popolno uskladitev glede vprašanj, ki jih ureja, je seznam odgovornih oseb iz členov 1 in 3 Direktive treba šteti za izčrpnega.

34      Člen 3(3) Direktive določa odgovornost dobavitelja, samo če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati. S tem, ko je v členu 10 Zakona št. 371 določil, da dobavitelj proizvoda za proizvode z napako odgovarja neposredno oškodovancem, je danski zakonodajalec torej krog odgovornih oseb, proti katerim ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi ureditve odgovornosti iz Direktive, razširil čez meje, ki jih je določila Direktiva.

35      Danska vlada je navedla, da nacionalna zakonodaja dobavitelju ne nalaga samostojne odgovornosti, saj ta proti oškodovancem odgovarja le, če je lahko odgovoren proizvajalec, proti kateremu ima regresni zahtevek. Položaj dobavitelja naj bi bil tako podoben solidarnemu poroštvu.

36      Ta element ni odločilen. Čeprav ureditev iz nacionalne zakonodaje dobavitelju nalaga odgovornost, ki je po mnenju zakonodajalca Skupnosti neutemeljena (glej točko 28 te sodbe), je njena posledica množitev izpodbijanj, ravno to, kar direktna tožba, ki jo ima pod pogoji iz člena 3 te direktive proti proizvajalcu oškodovanec, želi preprečiti (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji, točka 40, in točko 28 te sodbe).

37      Iz navedenega izhaja, da je Direktivo treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj proizvoda neomejeno odgovarja za odgovornost proizvajalca iz Direktive.

38      Vendar danska vlada zatrjuje, da bi člen 13 Direktive, po katerem Direktiva ne vpliva na pravice, ki jih lahko ima oškodovanec na podlagi predpisov o pogodbeni ali nepogodbeni odgovornosti, lahko bil zakonska podlaga za razširitev odgovornosti, ki je z ureditvijo v Direktivi vzpostavljena za proizvajalca, na dobavitelja.

39      V zvezi s tem je treba opomniti, da je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Komisija proti Franciji (točka 21), v zadevi Komisija proti Grčiji (točka 17) in v zadevi González Sánchez (točka 30) po preučitvi besedila, cilja in zgradbe Direktive presodilo, da se njenega člena 13 ne sme razlagati tako, da državam članicam pušča možnost ohranitve splošne ureditve odgovornosti za proizvode z napako, ki bi bila drugačna od ureditve omenjene direktive.

40      Danska vlada želi, da bi se to sodno prakso ponovno preučilo v smislu izjave o členih 3 in 1[3] iz točke 2 zgoraj navedenega zapisnika z zasedanja Sveta ministrov z dne 25. julija 1985, v skladu s katero ta člena ne nasprotujeta temu, da vsaka država članica v svoji nacionalni zakonodaji določi pravila o odgovornosti posrednikov.

41      V zagovor ohranitve nacionalnega pravila, po katerem dobavitelj odgovarja za odgovornost proizvajalca, ki ga je razvila sodna praksa pred začetkom veljavnosti Direktive in ki ga je zakon o prenosu Direktive zgolj potrdil, danska vlada navaja tudi izjavo iz točke 16 omenjenega zapisnika, kjer je Svet izrazil „željo, da države članice, ki trenutno uporabljajo določbe, ki so varstvu potrošnikov bolj naklonjene kot določbe Direktive, ne bodo izkoristile možnosti, ki jih ponuja Direktiva za znižanja ravni tega varstva.“

42      V zvezi s tem je treba najprej opomniti, da se izjave iz zapisnika Sveta, če ni povzeta v besedilo določbe sekundarne zakonodaje, ne sme navajati za razlago omenjene določbe (glej med drugim sodbi z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, C-292/89, Recueil, str. I-745, točka 18, in z dne 8. junija 2000 v zadevi Epson Europe, C-375/98, Recueil, str. I-4243, točka 26).

43      Dalje, izjavi, na kateri se sklicuje danska vlada, ne moreta upravičevati, v nasprotju z besedilom in zgradbo besedila, spremembe kroga odgovornih oseb, ki ga določa Direktiva. Predvsem se nanju ne more sklicevati, da bi se državam članicam dopustil prenos odgovornosti, ki jo Direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu, na dobavitelja zunaj omejitev iz člena 3(3).

44      Glede trditve danske vlade, da je posledica take razlage Direktive na Danskem znižanje ravni varstva potrošnikov, je treba poudariti, da je morebitna raztegnitev odgovornosti, ki jo vzpostavlja Direktiva, na dobavitelje v pristojnosti zakonodajalca Skupnosti, ki po potrebi spremeni obravnavane določbe.

45      V teh okoliščinah je na prvi sklop vprašanj predložitvenega sodišča treba odgovoriti, da je Direktivo treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem ima dobavitelj, razen v taksativno naštetih primerih iz njenega člena 3(3), objektivno odgovornost, ki jo Direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu.

 Prenos krivdne odgovornosti proizvajalca na dobavitelja

46      Predložitveno sodišče z drugim sklopom vprašanj v bistvu sprašuje, ali Direktiva nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj za škodo, ki jo povzroči napaka proizvoda, neomejeno odgovarja za krivdno odgovornost proizvajalca.

47      V zvezi s tem je treba opomniti, da je v zgoraj navedenih sodbah Komisija proti Franciji (točka 22), Komisija proti Grčiji (točka 18) in González Sánchez (točka 31) Sodišče presodilo, da je treba člen 13 razlagati tako, da ureditev iz Direktive ne izključuje uporabe drugih ureditev pogodbene ali nepogodbene odgovornosti, če te temeljijo na različnih podlagah, kot na primer na garanciji za skrite napake ali na krivdi.

48      V teh okoliščinah je na drugi sklop vprašanj predložitvenega sodišča treba odgovoriti, da je Direktivo treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj neomejeno odgovarja za krivdno odgovornost proizvajalca.

 Omejitev časovnih učinkov sodbe

49      Oškodovanca in danska vlada so Sodišču predlagali, naj v primeru, da ne bo sprejelo njihove razlage Direktive, omeji časovne učinke svoje sodbe. V podporo svojemu predlogu so med drugim navedli hude posledice za pravno varnost in finančni vpliv, ki bi jih sodba lahko imela za oškodovance v veliko sporih o odgovornosti za proizvode z napako, rešenih po začetku veljavnosti Direktive.

50      V skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga posameznega pravila prava Skupnosti, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 234 ES, po potrebi pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, tako kot bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da sodnik pravilo, za katerega je veljala taka razlaga, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za sprejem predhodne odločbe, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču (glej zlasti sodbe z dne 2. februarja 1988 v zadevi Blaizot, 24/86, Recueil, str. 379, točka 27, in z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 141).

51      V zvezi s tem je treba opomniti, da sme Sodišče le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je bistven del pravnega reda Skupnosti, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je samo razložilo, z namenom izpodbijanja pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih motenj (glej zlasti sodbi z dne 28. septembra 1994 v zadevi Vroege, C-57/93, Recueil, str. I-4541, točka 21, in z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Cooke, C-372/98, Recueil, str. I-8683, točka 42).

52      Vendar je treba navesti, da je danski zakonodajalec v členu 11(3) Zakona št. 371 uporabil mehanizem regresne tožbe, ki ga pozna večina pravnih sistemov, in predvidel, da dobavitelj proizvoda, ki je oškodovancu povrnil škodo, nastalo zaradi proizvoda z napako, vstopi v njegove pravice.

53      V teh okoliščinah, ne da bi bilo pri tem treba preučiti vprašanje, ali bi dobavitelj lahko bil upravičen do tožbe proti oškodovancu, ki mu je bila že predhodno poravnana škoda, niti da bi se bilo treba spraševati o dobri veri zainteresiranih, ni mogoče ugoditi predlogu oškodovancev in danske vlade, ki niso predložili nobenega drugega elementa, ki bi lahko podprl njihove trditve, da bi ta sodba, če njeni časovni učinki ne bi bili omejeni, povzročila resne motnje.

 Stroški

54      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Direktivo Sveta št. 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako je treba razlagati tako, da:

–        nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem ima dobavitelj, razen v primerih, ki so taksativno našteti v členu 3(3) Direktive, objektivno odgovornost, ki jo Direktiva vzpostavlja in nalaga proizvajalcu;

–        ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem dobavitelj neomejeno odgovarja za krivdno odgovornost proizvajalca.

Podpisi

---

* Jezik postopka: danščina.