Zadeva C-40/03 P

Rica Foods (Free Zone) NV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Ureditev pridružitve čezmorskih držav in ozemelj – Uvoz sladkorja in mešanic sladkorja in kakava – Uredba (ES) št. 2081/2000 – Zaščitni ukrepi – Člen 109 sklepa ČDO – Pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku – Načelo sorazmernosti – Obrazložitev“

Povzetek sodbe

1.        Pridružitev čezmorskih držav in ozemelj – Zaščitni ukrepi – Pogoji za sprejetje – Diskrecijska pravica institucij Skupnosti – Sodni nadzor – Omejitve

(Sklep Sveta 91/482, člen 109)

2.        Pridružitev čezmorskih držav in ozemelj – Zaščitni ukrepi glede uvoza proizvodov iz sektorja sladkorja s kumulacijo porekla v ES/ČDO iz čezmorskih držav in ozemelj – Načelo sorazmernosti – Sodni nadzor – Omejitve

(Sklep Sveta 91/482, člen 109(2))

3.        Pridružitev čezmorskih držav in ozemelj – Zaščitni ukrepi glede uvoza iz čezmorskih držav in ozemelj – Zaščitni ukrepi, ki ne izpodkopavajo preferenčnega statusa proizvodov iz teh držav – Izjemnost in začasnost teh ukrepov

(Sklep Sveta 91/482, člen 109(1))

1.        Institucije Skupnosti imajo za uporabo člena 109 Sklepa 91/482 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski gospodarski skupnosti na voljo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, na podlagi katerega lahko sprejmejo ali potrdijo zaščitne ukrepe, če so izpolnjeni določeni pogoji. V teh okoliščinah se mora sodišče Skupnosti omejiti na presojo, ali izvajanje pooblastila ni obremenjeno z očitno napako oziroma zlorabo pooblastila, in še, ali institucije Skupnosti niso očitno prestopile meja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Ta omejitev obsega nadzora sodišča Skupnosti je obvezna predvsem takrat, ko so institucije Skupnosti zadolžene za izbiro med različnimi interesi in za odločanje med možnostmi v okviru političnih izbir iz njihove lastne pristojnosti.

Lastnost odstopanja od te določbe, ki izhaja iz njene narave same, v ničemer ne zmanjšuje obsega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija, ko v okviru svojih lastnih političnih odgovornosti opravlja težavne izbire med različnimi interesi.

(Glej točke od 53 do 55 in 57.)

2.        Kar zadeva sodni nadzor spoštovanja načela sorazmernosti iz člena 109(2) Sklepa 91/482 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj, upoštevajoč široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija predvsem na področju zaščitnih ukrepov, predvidenih v členu 109(1) istega sklepa, lahko na zakonitost na tem področju sprejetega ukrepa vpliva le očitna neustreznost tega ukrepa glede na cilj, ki ga hoče pristojna institucija zasledovati.

(Glej točko 84.)

3.        Člen 109 Sklepa 91/482 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski gospodarski skupnosti (ČDO) jasno določa možnost Komisije, da v razmerah, na katere se nanaša, sprejme zaščitne ukrepe. Dejstvo, da je Komisija sprejela tovrsten ukrep glede določenih proizvodov s poreklom iz ČDO, ne more postaviti pod vprašaj preferencialnega statusa, ki ga na podlagi člena 101(1) navedenega sklepa uživajo proizvodi s poreklom v teh državah, saj je zaščitni ukrep po naravi izjemen in začasen.

(Glej točko 92.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 14. julija 2005(*)

„Pritožba – Ureditev pridružitve čezmorskih držav in ozemelj – Uvoz sladkorja in mešanic sladkorja in kakava – Uredba (ES) št. 2081/2000 – Zaščitni ukrepi – Člen 109 sklepa ČDO – Pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku – Načelo sorazmernosti – Obrazložitev“

V zadevi C-40/03 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 49 Statuta ES Sodišča, vložene 29. januarja 2003,

Rica Foods (Free Zone) NV, s sedežem v Oranjestadu (Aruba), ki jo zastopa G. van der Wal, odvetnik,

tožeča stranka

druge stranke v postopku:

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa T. van Rijn, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

Kraljevina Nizozemska, ki jo zastopa H. Sevenster, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Kraljevina Španija, ki jo zastopata N. Díaz Abad in D. Miguel Muñoz Pérez, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

ki sta intervenirali v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, R. Schintgen (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. decembra 2004,

ob opredelitvi generalnega pravobranilca na obravnavi 17. februarja 2005,

izreka naslednjo

Sodbo

1        S svojo pritožbo Rica Foods (Free Zone) NV (v nadaljevanju: Rica Foods) Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 14. novembra 2002 v zadevi Rica Foods in Free Trade Foods proti Komisiji (T-332/00 in T-350/00, Recueil, str. II-4755, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je le-to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 2081/2000 z dne 29. septembra 2000, s katero so se še naprej uporabljali zaščitni ukrepi v zvezi z uvozom proizvodov iz sektorja sladkorja iz čezmorskih držav in ozemelj, s kumulacijo porekla iz ES/ČDO (UL L 246, str. 64, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

 Pravni okvir

 Skupna ureditev trgov sladkorja

2        Z Uredbo (ES) št. 2038/1999 z dne 13. septembra 1999 o Skupni ureditvi trgov v sektorju sladkorja (UL L 252, str. 1) je Svet Evropske unije pristopil h kodifikaciji Uredbe (EGS) št. 1785/81 z dne 30. junija 1981, s katero je bila ta skupna organizacija vzpostavljena (UL L 177, str. 4) in večkrat spremenjena. Namen te ureditve je urediti skupnostni trg sladkorja, zato da bi se povečali zaposlenost in življenjska raven proizvajalcev v Skupnosti.

3        Subvencije za proizvodnjo v Skupnosti, izvedene v obliki zajamčenih cen, so omejene na nacionalne proizvodne kvote (kvote A in B), ki jih dodeli Svet ob uporabi Uredbe št. 2038/1999 vsaki državi članici, ki jih nato razdeli med svoje proizvajalce. Dajatev na proizvodnjo za sladkor, ki spada pod kvoto B (imenovan sladkor B), je v primerjavi s sladkorjem, ki spada pod kvoto A (imenovan sladkor A), višja. Sladkor, ki presega kvoti A in B, se imenuje sladkor C in ga ni mogoče prodati v Evropski skupnosti, razen če se prenese v kvoti A in B iz prihodnje sezone.

4        Z izjemo izvoza sladkorja C je izvoz iz Skupnosti na podlagi člena 18 Uredbe št. 2038/1999 upravičen do izvoznih nadomestil, ki izravnajo razliko med ceno na trgu Skupnosti in ceno na svetovnem trgu.

5        Količina sladkorja, ki je lahko upravičena do izvoznega nadomestila, in skupni letni znesek nadomestil sta urejena s sporazumi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: sporazumi STO), katerih stranka je Skupnost in ki so bili potrjeni s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov v imenu Evropske skupnosti na večstranskih pogajanjih v Urugvajskem krogu na področjih, za katere je pristojna (1986–1994) (UL L 336, str. 1). Najpozneje od vključno sezone 2000/2001 morata biti količina izvoženega sladkorja z nadomestilom in skupni znesek nadomestil omejena na 1.273.500 ton in 499,1 milijona eurov, kar v primerjavi s številkami za sezono 1994/1995 pomeni zmanjšanje za 20 oziroma 36 %.

 Ureditev pridružitve čezmorskih držav in ozemelj k Skupnosti

6        Na podlagi člena 3(1)(s) ES dejavnost Skupnosti vključuje pridružitev čezmorskih držav in ozemelj (ČDO) „zato, da se poveča obseg trgovine in skupno pospeši gospodarski in socialni razvoj“.

7        Nizozemski Antili in Aruba so del ČDO.

8        Pridružitev slednjih k Skupnosti ureja četrti del Pogodbe ES.

9        Na podlagi člena 136 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 187 ES) je bilo sprejetih več sklepov, med njimi Sklep Sveta 91/482/EGS z dne 25. julija 1991 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti (UL L 263, str. 1), ki se v skladu s členom 240(1) uporablja za deset let, šteto od 1. marca 1990.

10      Različne določbe tega sklepa so bile spremenjene s Sklepom Sveta 97/803/ES z dne 24. novembra 1997 o vmesnih spremembah Sklepa 91/482 (UL L 329, str. 50). Sklep 91/482, kot je bil spremenjen s Sklepom 97/803 (v nadaljevanju: sklep ČDO) je bil s Sklepom Sveta 2000/169/ES z dne 25. februarja 2000 (UL L 55, str. 67) podaljšan do 28. februarja 2001.

11      Člen 101(1) sklepa ČDO določa:

„Proizvodi, po poreklu iz ČDO, se uvažajo v Skupnost brez uvoznih dajatev.“

12      Člen 102 istega sklepa določa:

„Ne glede na [člen] 108b Skupnost za uvoz blaga, po poreklu iz ČDO, ne uporablja količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom.“

13      Člen 108(1) navedenega sklepa za opredelitev pojma proizvodi s poreklom in načinov upravnega sodelovanja, ki so z njimi povezani, napotuje na Prilogo II le-tega (v nadaljevanju: priloga II). Na podlagi člena 1 te priloge gre za proizvod s poreklom iz ČDO, Skupnosti ali afriških držav, Karibov in Pacifika (v nadaljevanju: države AKP), če je bil tam ali v celoti pridobljen ali v zadostni meri predelan.

14      Člen 3(3) priloge II vsebuje seznam postopkov obdelave in predelave, ki ne zadoščajo za to, da bi proizvodi z izvorom predvsem iz ČDO pridobili lastnost proizvoda s poreklom.

15      Člen 6(2) te priloge kljub temu določa pravila, imenovana „Kumulacija porekla v ES/ČDO in AKP/ČDO“. Le-ta določa:

„Če so bili proizvodi v celoti pridobljeni v Skupnosti oziroma v državah AKP, obdelani ali predelani v ČDO, se šteje, kot da so bili v celoti pridobljeni v ČDO.“

16      Na podlagi člena 6(4) navedene priloge se pravila o kumulaciji porekla v ES/ČDO in AKP/ČDO uporabljajo za „vsako obdelavo oziroma predelavo, opravljeno v ČDO, vključno z načini, naštetimi v členu 3(3)“.

17      Sklep 97/803 je v sklep ČDO vstavil predvsem člen 108b, ki v odstavku 1 določa „[...] kumulacija porekla v AKP/ČDO, določena v členu 6 Priloge II, je dovoljena do letne količine 3000 ton sladkorja“. Sklep 97/803 pa uporabe pravila o kumulaciji porekla vendarle ni omejil.

18      Člen 109(1) sklepa ČDO Komisijo Evropskih skupnosti pooblašča, da sprejme „zaščitne ukrepe“, če „uporaba tega sklepa povzroči hujše motnje v kateri od gospodarskih panog Skupnosti ene ali več držav članic, ali če je ogrožena njihova finančna stabilnost, ali če pride do težav, ki lahko povzročijo poslabšanje v sektorju, v katerem deluje Skupnost, ali v regiji Skupnosti […]“. Na podlagi člena 109(2) navedenega sklepa mora Komisija izbrati „ukrep[e], ki bi najmanj motili delovanje pridružitve in Skupnosti“. Poleg tega se „ti ukrepi omejijo na tisto, kar je nujno potrebno za odpravo nastalih težav“.

 Zaščitni ukrepi, sprejeti proti uvozu sladkorja in mešanic sladkorja in kakava, ki so upravičeni do kumulacije porekla v ES/ČDO

19      Na podlagi člena 109 sklepa ČDO je bila sprejeta Uredba Komisije (ES) št. 2423/1999 z dne 15. novembra 1999 o zaščitnih ukrepih za sladkor, ki spada pod tarifno oznako NC 1701, in mešanice sladkorja in kakava, ki spadajo pod tarifni oznaki NC 1806 10 30 in 1806 10 90, s poreklom iz čezmorskih držav in ozemelj (UL L 294, str. 11).

20      S to uredbo, ki se je uporabljala do 29. februarja 2000, je Komisija za uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v EC/ČDO, uvedla ureditev minimalnih cen za mešanice sladkorja in kakava (v nadaljevanju: mešanice) s poreklom iz ČDO in postopek nadzora Skupnosti na načine, določene v členu 308d Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o nekaterih določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str.1).

21      Prav tako na podlagi člena 109 sklepa ČDO je bila sprejeta Uredba Komisije (ES) št. 465/2000 z dne 29. februarja 2000 o zaščitnih ukrepih za uvoz proizvodov iz sektorja sladkorja s kumulacijo porekla v čezmorskih državah in ozemljih (UL L 56, str. 39). Ta uredba je od 1. marca 2000 do 30. septembra 2000 kumulacijo porekla iz ES/ČDO omejila na 3340 ton sladkorja za proizvode, ki spadajo pod oznake NC 1701, 1806 10 30 in 1806 10 90.

22      Komisija je 29. septembra 2000 sprejela izpodbijano uredbo prav tako na podlagi člena 109 sklepa ČDO.

23      Iz prve, četrte, pete in šeste uvodne izjave te zadnje uredbe izhaja:

„(1)      Komisija je ugotovila, da se je uvoz sladkorja (oznaka NC 1701) in mešanic sladkorja in kakava, ki spadajo pod oznake NC 1 806 10 30 in 1 806 10 90 z izvorom v [ČDO] od leta 1997 do leta 1999 izrazito povečal, predvsem za kumulacije porekla iz ES/ČDO. Ta uvoz se je leta 1999 z 0 ton v letu 1996 dvignil na več kot 53.000 ton. Zadevni proizvodi so pri uvozu v Skupnost upravičeni do oprostitve uvoznih dajatev in v skladu s členom 101(1) ČDO sklepa ČDO sproščeni na trg brez količinskih omejitev.

[…]

(4)      Na trgu sladkorja Skupnosti so se v zadnjih letih pojavile težave. Na tem trgu obstaja presežek. Poraba sladkorja je ustaljena na ravni 12,8 milijona ton na leto. Proizvodnja v okviru kvote je okoli 14,3 milijona ton na leto. Torej vsak uvoz sladkorja v Skupnost ustrezno količino skupnostnega sladkorja, ki ga ni mogoče prodati na tem trgu, preusmeri v izvoz; nadomestila za ta sladkor – v meji določenih kvot – se plačajo v breme proračuna Skupnosti (do danes okoli 520 evrov na tono). Vendarle je izvoz z nadomestili količinsko omejen s sporazumom o kmetijstvu, sklenjenim v okviru Urugvajskega kroga pogajanj, in omejen na 1.555.600 ton za sezono 1995/1996 do 1.273.500 ton za sezono 2000/2001.

(5)      Te težave grozijo, da bodo povzročile velike motnje ravnotežja skupne ureditve trga (SUT) sladkorja. Za tržno leto 2000/2001 se je Komisija odločila, da bo znižala proizvodne kvote proizvajalcem v Skupnosti za okoli 500.000 ton [...] Vsak dodaten uvoz sladkorja in proizvodov z visoko koncentracijo sladkorja z izvorom v ČDO bo zahteval še večje znižanje kvot proizvajalcem v Skupnosti in torej še večjo izgubo njihovega dohodka.

(6)      Posledično še vedno obstajajo težave, ki lahko povzročijo poslabšanje v sektorju, v katerem deluje Skupnost. [...]“

24      Na podlagi člena 1 izpodbijane uredbe:

„Za proizvode, ki spadajo pod [tarifne] oznake NC 1701, 1806 10 30 in 1806 10 90, je kumulacija porekla v ES/ČDO, določena v členu 6 Priloge II [sklepa ČDO] dovoljena za 4848 ton sladkorja za čas uporabe te uredbe.

Zato da bi bila ta meja spoštovana, se za proizvode, ki niso sladkor, upošteva vsebnost sladkorja v uvoženem proizvodu.“

25      Iz osme uvodne izjave navedene uredbe izhaja, da je Komisija to kvoto 4848 ton določila ob upoštevanju „vsote najvišjih letnih količin uvoza zadevnih proizvodov v zadnjih treh letih pred letom 1999, v katerem je uvoz eksponentno naraščal. Da bi določila količine sladkorja, ki jih je treba upoštevati, se je Komisija seznanila s stališčem predsednika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, ki ga je zavzel v sklepih z dne 12. julija 2000 v zadevah T-94/00 R, T-110/00 R in T-159/00 R, čeprav meni, da ni upravičeno. Tako Komisija zato, da bi se izognila nekoristnim postopkom in samo zaradi sprejetja teh zaščitnih ukrepov, za sladkor, ki spada pod tarifno oznako NC 1 701 in za leto 1997, upošteva skupno število 10.372,2 tone, ki ustreza skupnemu uvozu sladkorja z izvorom v ČDO, s kumulacijo dveh porekel v ES/ČDO in AKP/ČDO, kot ga je ugotovil SUES“.

26      V skladu s členom 2 izpodbijane uredbe je za uvoz proizvodov, ki jih zajema člen 1 te uredbe, določena izdaja uvoznega dovoljenja, ki se izda v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v členih 2 do 6 Uredbe Komisije (ES) št. 2553/97 z dne 17. decembra 1997 o postopkih za izdajo uvoznih dovoljenj za nekatere proizvode, ki spadajo pod tarifne oznake NC 1701, 1702, 1703 in 1704 s kumulacijo porekla v AKP/ČDO (UL L 349, str. 26), ki se uporabljajo mutatis mutandis.

27      Končno se je v skladu z njenim členom 3 izpodbijana uredba uporabljala od 1. oktobra 2000 do 28. februarja 2001.

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

28      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 27. oktobra oziroma 20. novembra 2000 sta Rica Foods in še ena družba (v nadaljevanju: skupaj tožeči stranki), podjetji za predelavo sladkorja s sedežem v ČDO (Aruba in Nizozemski Antili), vložili tožbo zaradi, prvič, razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe in, drugič, zahteve za povračilo škode, ki naj bi jo utrpeli zaradi izdaje te uredbe (zadevi T-332/00 in T-350/00).

29      S sklepoma predsednika tretjega senata Sodišča prve stopnje z dne 15. marca in 30. aprila 2001 je bila dovoljena intervencija Nizozemske v zadevi T-332/00 v podporo predlogom Rica Foods, medtem ko je bilo Kraljevini Španiji dovoljeno, da intervenira na strani Komisije v zadevah T-332/00 in T-350/00.

30      V podporo svoji tožbi se je Rica Foods sklicevala predvsem na tri tožbene razloge, in sicer na kršitev člena 109(1) sklepa ČDO, načela sorazmernosti in preferencialnega statusa, do katerega so na podlagi Pogodbe ES upravičeni ČDO.

31      Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje, potem ko je združilo ti tožbi, le-ti zavrnilo kot neutemeljeni.

32      Sodišče prve stopnje je predvsem glede zgoraj navedenih tožbenih razlogov presodilo kot sledi.

 Tožbeni razlog: kršitev člena 109(1) sklepa ČDO

33      Po mnenju Sodišča prve stopnje imajo institucije Skupnosti za uporabo člena 109 sklepa ČDO široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ob takem pooblastilu se mora Sodišče Skupnosti omejiti na presojo, ali je izvrševanje tega pooblastila obremenjeno z očitno napako zlorabe pooblastila in ali institucije Skupnosti niso očitno prestopile meja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (sodba Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Nizozemska proti Svetu, C-110/97, Recueil, str. I-8763, točka 61 in navedena sodna praksa) (točki 66 in 67 izpodbijane sodbe).

34      V tem primeru je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada obravnavani zaščitni ukrep v drug primer iz člena 109(1) sklepa ČDO. Prav tako je potrdilo točnost podatkov, ki jih je navedla Komisija, predvsem v četrti uvodni izjavi izpodbijane uredbe, zato da bi upravičila sprejetje tega ukrepa, v skladu s katerimi bi zaradi presežkov na trgu vsaka dodatna uvožena tona pripeljala do povečanja izvoznih subvencij, ki bi lahko nadalje zadela ob meje, določene s sporazumi STO (točke 75 do 86 izpodbijane sodbe). Štelo je, da podatki, gledano v celoti, kažejo na obstoj težav v smislu te določbe (točke 89 do 103 te sodbe).

35      Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je lahko Komisija v peti uvodni izjavi izpodbijane uredbe upravičeno štela, da bi lahko povečani uvoz sladkorja in mešanic v okviru ureditve kumulacije porekla v ES/ČDO povzročil velike motnje ravnotežja skupne ureditve trgov sladkorja (točke 104 do 141 te sodbe).

 Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

36      Tožeči stranki sta podali več navedb.

37      Prvič, Svet bi moral ob sprejetju Sklepa 91/482 upoštevati dejstvo, da bi lahko uvoz kmetijskih proizvodov z izvorom v ČDO v Skupnost povzročil dodatne stroške v breme proračuna skupne kmetijske politike. Povečanje uvoza bi bila neposredna posledica sklepa ČDO.

38      V tem pogledu je Sodišče prve stopnje štelo, da okoliščina, da je bilo povečanje uvoza predvidljivo že leta 1991, ni bila upoštevna za presojo, ali je bil ukrep, sprejet februarja 2000, primeren in sorazmeren odgovor za odpravljanje težav v smislu člena 109(2) sklepa ČDO (točka 147 izpodbijane sodbe).

39      Drugič, tožeče stranke zatrjujejo, da Komisija ni spoštovala prehodne narave zadevnega zaščitnega ukrepa.

40      V tej točki je Sodišče prve stopnje opozorilo na široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo institucije Skupnosti pri uporabi člena 109 sklepa ČDO, in presodilo, da je bila izpodbijana uredba, ki se je uporabljala od 1. oktobra 2000 do 28. februarja 2001, „ki je na način, ki ustreza namenu sklepa ČDO, omejila prosti dostop sladkorja s poreklom iz ČDO v mejah, ustreznih položaju na tem istem trgu, pri tem pa je vseeno ohranila prednostno obravnavanje tega proizvoda, sposobna izpolniti nameravani cilj Komisije, in da je ostala v mejah, ki so bile potrebne za njegovo dosego“ (točke 151 do 153 izpodbijane sodbe).

41      Tretjič, tožeči stranki sta Komisiji očitali, da v izpodbijani uredbi ni navedla razlogov, zakaj uvedbe minimalne cene, kot je bila določena z Uredbo št. 2434/1999, ni več štela kot primerne za dosego zasledovanih ciljev.

42      Glede tega je Sodišče prve stopnje poudarilo, da tožeči stranki nista dokazali, „da je Komisija z omejitvijo uvoza sladkorja oziroma mešanic v Skupnost, ki je upravičen do kumulacije porekla v ES/ČDO, na 4848 ton za čas uporabe izpodbijane uredbe, sprejela očitno neustrezen ukrep, v katerem je očitno napačno presodila podatke, s katerimi je razpolagala v trenutku sprejetja izpodbijane uredbe“, in ugotovilo, da „Uredba št. 2434/1999 [v vsakem primeru] ni vplivala na zmanjšanje uvoza sladkorja, za katerega je veljala ureditev kumulacije porekla v ES/ČDO, kar bi lahko dopuščalo dvom o učinkovitosti ukrepa, uvedenega s to uredbo, in sicer minimalne uvozne cene za zadevni proizvod“ (točki 156 in 157 izpodbijane sodbe).

43      Četrtič, tožeči stranki zatrjujeta, da je uvedba zgornje meje 4848 ton sladkorja za obdobje petih mesecev kršila načelo sorazmernosti, s tem da naj pri izračunu te kvote ne bi bil upoštevan uvoz v letu 1999, da naj bi bil opravljen izračun napačen in da naj bi bila uvozna kvota prenizka za to, da bi dopuščala donosno izkoriščanje tudi ene same tovarne za predelavo sladkorja.

44      V tej točki je Sodišče prve stopnje presodilo, da je Komisija, katere naloga je opravljati arbitražo med različnimi interesi, lahko, tako kot izhaja iz osme uvodne izjave izpodbijane uredbe, razumno določila zadevno kvoto 4848 ton na temelju povečanih količin uvoza zadevnih proizvodov, ki so bile ugotovljene v treh letih pred letom 1999, upoštevaje eksponentno povečevanje uvoza sladkorja in mešanic, za katere velja ureditev kumulacije porekla v ES/ČDO, v Skupnost, ki bi lahko povzročil poslabšanje sektorja sladkorja v Skupnosti (točke 164 do 174 te sodbe).

45      Nazadnje sta tožeči stranki poudarili, da člen 2(3) izpodbijane uredbe, ki določa, da so „predlogom za izvozna dovoljenja priložene kopije izvoznih dovoljenj“, krši načelo sorazmernosti.

46      Sodišče prve stopnje je to navedbo zavrnilo zato, ker „se s tem pogojem lahko zagotavlja, da se vloge za uvoz, vložene v okviru izpodbijane uredbe, nanašajo na sladkor, ki je dejansko upravičen do kumulacije porekla v ES/ČDO“ (točka 176 izpodbijane sodbe).

 Tožbeni razlog: kršitev preferencialnega statusa, do katerega so na podlagi Pogodbe ES upravičeni ČDO

47      V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje menilo, da iz samega sprejetja zaščitnega ukrepa na podlagi člena 109 sklepa ČDO ni mogoče sklepati o kršitvi preferencialnega statusa, do katerega so upravičeni proizvodi s poreklom iz ČDO, kolikor bi ta ukrep lahko odstranil ali ublažil nastale težave. Poleg tega je ugotovilo, da izpodbijana uredba ne postavlja nobene zgornje meje uvozu sladkorja s poreklom v ČDO v skladu s splošnimi pravili o poreklu, če bi taka proizvodnja obstajala (točke 182 do 190 izpodbijane sodbe).

 Pritožba

48      Rica Foods Sodišču predlaga, naj:

–        njeno pritožbo razglasi za dopustno;

–        razveljavi izpodbijano sodbo in odloči o predlogih, vloženih v postopku na prvi stopnji.

49      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo razglasi za neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

50      Španska vlada Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo, in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

51      V podporo svoji pritožbi Rica Foods navaja pet pritožbenih razlogov, ki izhajajo iz:

–        kršitve člena 109(1) sklepa ČDO, kolikor je Sodišče prve stopnje pri uporabi te določbe institucijam Skupnosti priznalo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku;

–        kršitve dolžnosti obrazložitve;

–        kršitve člena 109(1) sklepa ČDO, kolikor je Sodišče prve stopnje napačno opredelilo „težave“ in „poslabšanje“ v smislu te določbe, to je okoliščine, na katere se je sklicevala Komisija, da bi upravičila sprejetje zadevnega zaščitnega ukrepa;

–        kršitve člena 109(2) sklepa ČDO;

–        kršitve preferencialnega statusa, do katerega so upravičeni ČDO.

 Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 109(1) sklepa ČDO, ki se nanaša na obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku, priznanega institucijam Skupnosti

52      S svojim prvim pritožbenim razlogom Rica Foods Sodišču prve stopnje očita, da ni spoštovalo obsega člena 109(1) sklepa ČDO, s tem da je v točki 66 izpodbijane sodbe Komisiji pri uporabi te določbe priznalo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Pravzaprav bi se moral ta odstavek, ki uvaja izjemo od pravila, določenega v členu 101(1) istega sklepa o prepovedi nalaganja carinskih dajatev za uvoz proizvodov s poreklom iz ČDO v Skupnost, razlagati ozko.

53      V tem pogledu imajo institucije Skupnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za uporabo člena 109 sklepa ČDO na voljo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (glej v tem smislu sodbe z dne 11. februarja 1999 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, C-390/95 P, Recueil, str. I‑769, točka 48; zgoraj navedeno sodbo Nizozemska proti Svetu, točka 61, in sodbo z dne 22. novembra 2001 v zadevi Nizozemska proti Svetu, C-301/97, Recueil, str. I‑8853, točka 73).

54      V teh okoliščinah se mora Sodišče Skupnosti omejiti na presojo, ali izvajanje pooblastila ni obremenjeno z očitno napako oziroma zlorabo pooblastila in ali institucije Skupnosti niso očitno prestopile meja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (glej zgoraj navedene sodbe Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 48; in Nizozemska proti Svetu, C-110/97, točka 62, in Nizozemska proti Svetu, C-301/97, točka 74).

55      Ta omejitev obsega nadzora Sodišča Skupnosti je obvezna predvsem takrat, ko so tako kot v tem primeru institucije Skupnosti zadolžene za izbiro med različnimi interesi in za odločanje med možnostmi v okviru političnih izbir iz njihove lastne pristojnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar, C-17/98, Recueil, str. I-675, točka 53).

56      Posledično se zdi, da je Sodišče prve stopnje v točkah 66 in 67 izpodbijane sodbe pravilno razlagalo člen 109(1) sklepa ČDO.

57      Lastnost odstopanja te določbe, ki izhaja iz njene narave same, v ničemer ne zmanjšuje obsega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija, ko v okviru svojih lastnih političnih odgovornosti opravlja težavne izbire med različnimi interesi.

58      Posledično je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

59      V svojem drugem pritožbenem razlogu Rica Foods meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z napako v obrazložitvi, kolikor je Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na zmotnih oziroma nerazumljivih presojah:

–        vsak dodatni uvoz sladkorja z izvorom v ČDO, za katerega velja ureditev kumulacije porekla v ES/ČDO, bi povečal presežek sladkorja na trgu Skupnosti;

–        ta dodatni uvoz bi povzročil dodatne stroške za proračun Skupnosti.

60      Po eni strani je treba, ko gre za obrazložitev izpodbijane sodbe, v skladu s katero bi uvoz sladkorja s kumulacijo porekla v ES/ČDO vplival na povečanje presežka sladkorja na trgu Skupnosti, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev, niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov spoštovana splošna načela prava in pravila postopka, ki veljajo zanje, samo Sodišče prve stopnje presodi vrednost, ki jo je treba pripisati podatkom, ki so mu bili predloženi (glej predvsem sodbo z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 24). Ta presoja torej ne pomeni, z izjemo primera potvorbe teh podatkov, predložitve pravnega vprašanja, kot je to, nadzoru Sodišča (glej predvsem sodbe z dne 28. maja 1998 v zadevi New Holland Ford proti Komisiji, C-8/95 P, Recueil, str. I‑3175, točka 26; z dne 7. novembra 2002 v zadevi Glencore in Compagnie Continentale proti Komisiji, C-24/01 P in C-25/01 P, Recueil, str. I‑10119, točka 65, in z dne 8. maja 2003 v zadevi T. Port proti Komisiji, C-122/01 P, Recueil, str. I‑4261, točka 27).

61      Sicer je v tem primeru Sodišče prve stopnje ugotovilo:

–        v točki 79 izpodbijane sodbe na podlagi podatkov spisa, ki ga je imelo na voljo, da so bili na trgu sladkorja Skupnosti presežki;

–        v točki 80 te sodbe, da je bila Skupnost zavezana uvoziti določeno količino sladkorja iz tretjih držav na podlagi sporazumov STO, in

–        v točki 81 te sodbe, da bo v teh okoliščinah, „če se proizvodnja sladkorja Skupnosti ne zmanjša, vsak dodaten uvoz sladkorja, za katerega velja ureditev porekla v ES/ČDO, povečal presežek sladkorja na trgu Skupnosti in pripeljal do povečanja subvencioniranega izvoza“.

62      Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega v točki 82 izpodbijane sodbe sklenilo, da je „Komisija lahko upravičeno štela […], da vsak uvoz sladkorja v Skupnost ustrezno količino skupnostnega sladkorja, ki ga ni mogoče prodati na tem trgu, preusmeri v izvoz“.

63      Treba je ugotoviti, da presoja Sodišča prve stopnje, ki se nanaša na povečanje presežka sladkorja na trgu Skupnosti, pomeni presojo dejstva, ki ga s pritožbo ni mogoče postaviti pod vprašaj, tožeča stranka pa ni niti dokazala niti zatrjevala, tako kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 59 sklepnih predlogov, da bi Sodišče prve stopnje potvorilo dokazno gradivo, ki mu je bilo predloženo.

64      Drugič, kar zadeva zatrjevane dodatne stroške za proračun Skupnosti, ki jih povzroči uvoz sladkorja s kumulacijo porekla v ES/ČDO, Rica Foods poudarja, da izvozna nadomestila za sladkor A in B v celoti financirajo proizvajalci s prispevki, ki jih prevalijo na potrošnike, tako da sporni uvoz ne bi vplival na proračun Skupnosti.

65      Glede tega je dovolj ugotoviti, da Sodišče prve stopnje v točkah 99 do 101 izpodbijane sodbe ni z ničemer štelo, da bi sporni uvoz povzročil dodatne stroške za proračun Skupnosti. Pravzaprav je, potem ko je

–        v točki 99 izpodbijane sodbe opozorilo, da [so] „težave, navedene v izpodbijani uredbi, veliko povečanje uvoza sladkorja in mešanic, upravičenih do kumulacije porekla v ES/ČDO, presežek na trgu sladkorja Skupnosti, ki povzroča subvencioniran izvoz, in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov STO“ in

–        v točki 100 te sodbe ocenilo, da „glede na položaj presežka na trgu Skupnosti, bi uvožen sladkor s poreklom v ČDO nadomestil sladkor Skupnosti, ki bi se moral zato, da bi se ohranilo ravnotežje skupne ureditve trgov, izvoziti“,

Sodišče prve stopnje v točki 101 te sodbe ugotovilo, da „[č]eprav izvoz sladkorja Skupnosti v veliki meri financira sladkorna industrija Skupnosti in torej potrošnik […], sporazumi STO izvozne subvencije omejujejo, ne glede na to, kdo nosi končni strošek teh subvencij, in da vsak dodatni uvoz poslabša položaj na trgu, na katerem je že presežek.“

66      Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

 Tretji pritožbeni razlog: kršitev člena 109(1) sklepa ČDO, ki se nanaša na pojma „težave“ in „poslabšanje“ v smislu te določbe

67      V svojem tretjem pritožbenem razlogu Rica Foods zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje zmotno opredelilo „težave“ in „poslabšanje“ v smislu člena 109(1) sklepa ČDO, na katere se je Komisija sklicevala zato, da bi upravičila sprejetje izpodbijane uredbe, to je podatke o povečanju uvoza sladkorja in mešanic s kumulacijo porekla v ČDO, v Skupnost, presežek proizvodnje Skupnosti na evropskem trgu sladkorja, obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov STO, in posledice za skupno ureditev trga sladkorja.

68      Najprej Rica Foods zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje potvorilo razloge, na katere se je sklicevala Komisija, s tem da je v točki 89 izpodbijane sodbe menilo, da zadnja ni nikoli trdila, da bi lahko vsaka izmed opisanih težav ločeno upravičila sprejetje zaščitnega ukrepa, pač pa so bile, nasprotno, le-te tesno povezane.

69      V zvezi s tem se ob branju prve, četrte in pete uvodne izjave izpodbijane uredbe izkaže, da je Komisija štela, da je povezanost različnih dejavnikov, to je povečanja spornih uvozov, presežka na trgu Skupnosti in omejitve izvoznih nadomestil, ki izhaja iz sporazumov STO, vzrok za težave v smislu člena 109(1) sklepa ČDO, tako da Sodišču prve stopnje posledično ni mogoče očitati nobenega potvarjanja razlogov, ki jih je Komisija navedla v podporo predmetnega zaščitnega ukrepa.

70      Drugič, Rica Foods poudarja, da je zakonodajalec Skupnosti predvideval in hotel, da sklep ČDO povzroči povečanje spornega uvoza. Še več, „težave“ in „poslabšanje“, na katera se je sklicevala Komisija in ki jih je Sodišče prve stopnje priznalo, naj bi obstajali že ob sprejetju Sklepa 91/482 in v vsakem primeru takrat, ko je bil leta 1997 spremenjen. Ne samo da naj bi v okviru ureditve skupnega trga sladkorja obstajal presežek že od leta 1968, pač pa naj bi bila nova proizvodnja in uvoz od takrat večkrat ponovno dovoljena.

71      V teh okoliščinah naj Sodišče prve stopnje teh dejavnikov ne bi moglo šteti za „težave“, ki bi lahko povzročile „poslabšanje v sektorju, v katerem deluje Skupnost“ v smislu člena 109(1) sklepa ČDO.

72      Glede tega je Sodišče prve stopnje v točki 91 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prišlo pri uvozu sladkorja in mešanic v Skupnost do izrazitega povečevanja od leta 1997 po sprejetju Sklepa 91/482 ali ob spremembah le-tega leta 1997.

73      Poleg tega okoliščina ob predpostavki, da je dokazano, da je bilo to izrazito povečanje mogoče predvideti ob sprejetju Sklepa 91/482 ali da ga je Komisija celo hotela, ni taka, da bi, tako kot je opozoril generalni pravobranilec v točki 81 sklepnih predlogov, Komisiji preprečevala ugotovitev, da tako povečevanje, upoštevaje presežek skupnostne proizvodnje, in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov STO, pomeni vir težav v smislu člena 109(1) sklepa ČDO.

74      Tako je Sodišče prve stopnje, s tem da je v točki 91 in naslednjih izpodbijane sodbe glede tega potrdilo stališče Komisije, spoštovalo obseg člena 109(1) sklepa ČDO.

75      Tretjič Rica Foods poudarja, da v nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče prve stopnje v točki 106 izpodbijane sodbe, znižanje proizvodnih kvot, ki naj bi ga povzročil sporni uvoz, ne bi vplivalo na dohodek proizvajalcev Skupnosti. Pravzaprav bi bila edina posledica takega zmanjšanja vzpodbuda proizvajalcem v Skupnosti za gojenje drugega proizvoda, za katerega prav tako velja kmetijska ureditev garancij.

76      Tudi če v zvezi s tem predpostavimo, da bi možnost, ki bi jo imeli proizvajalci Skupnosti, da se posvetijo drugim kulturam, lahko ogrozila presojo Sodišča prve stopnje v točkah 104 do 140 izpodbijane sodbe o obstoju poslabšanja oziroma grozečega poslabšanja v sektorju, v katerem deluje Skupnost, pa je dovolj ugotoviti, da Rica Foods pred Sodiščem prve stopnje ni navedla nobenega dokaza za svoje trditve, tako da jih zadnje upravičeno ni upoštevalo.

77      Nazadnje Rica Foods zatrjuje, da količine uvoženega sladkorja in mešanic iz ČDO, ki naj bi leta 1999 predstavljale 0,32 % (za sladkor) in 0,102 % (za mešanice) proizvodnje Skupnosti, ne morejo pomeniti resnega tveganja za motnje skupne ureditve trga sladkorja. Ker je potrdilo ravno nasprotno, je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo.

78      Treba je opozoriti, tako kot je Sodišče poudarilo v točki 56 zgoraj navedene sodbe Emesa Sugar, da je že leta 1997 obstajal presežek skupnostne proizvodnje sladkorne pese v primerjavi s količino, porabljeno v Skupnosti, ki sta se ji pridružila še uvoz trsnega sladkorja z izvorom v državah AKP zaradi zadovoljevanja posebnega povpraševanja po tem proizvodu in obveznost Skupnosti, da določeno količino sladkorja uvozi iz tretjih držav, na podlagi sporazumov, sklenjenih v okviru STO. Še več, Skupnost je morala prav tako subvencionirati izvoz sladkorja v obliki izvoznih nadomestil in v mejah navedenih sporazumov. V teh razmerah in upoštevaje naraščajoče povečevanje uvoza sladkorja z izvorom v ČDO od leta 1997, je Komisija lahko ocenila, tako kot je upravičeno presodilo Sodišče prve stopnje v točkah 93 do 96 izpodbijane sodbe, da bi vsaka dodatna količina tega proizvoda, ki bi prišla na trg Skupnosti, njene institucije prisilila k povečanju zneska izvoznih subvencij v zgoraj navedenih mejah oziroma k znižanju kvot evropskim proizvajalcem in da bi ti ukrepi, ki nasprotujejo ciljem skupne kmetijske politike, povzročili motnje v skupni ureditvi trga sladkorja, na katerem je bilo ravnotežje že negotovo.

79      Na podlagi vsega zgoraj navedenega je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

 Četrti pritožbeni razlog: kršitev člena 109(2) sklepa ČDO

80      S svojim četrtim razlogom Rica Foods Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 142 do 177 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija, s tem da je uvoz sladkorja in mešanic s kumulacijo porekla v ES/ČDO omejila na 4848 ton, ni kršila načela sorazmernosti iz člena 109(2) sklepa ČDO.

81      Pravzaprav Komisija nikakor ne bi mogla upravičiti, glede na interese, ki jih je hotela zavarovati, ravni, do katere je bil sporni uvoz omejen, medtem ko bi bila ta raven v primerjavi s proizvodnjo, uvozom ali izvozom Skupnosti, zanemarljiva in nezadostna za to, da bi sladkorni industriji ČDO ponudila razumno perspektivo v prihodnosti. Sodišče prve stopnje, s tem da ni priznalo arbitrarnosti in nerazumnosti določene količinske omejitve, ki ni bila v nobeni zvezi z zatrjevanimi težavami in poslabšanjem, ni spoštovalo načela sorazmernosti.

82      V tem smislu člen 109(2) sklepa ČDO določa:

„[T]reba najprej izbrati ukrepe, ki bi najmanj motili delovanje pridružitve in Skupnosti. Ti ukrepi se omejijo na tisto, kar je nujno potrebno za odpravo nastalih težav.“

83      Tako kot je opozorilo Sodišče prve stopnje v točki 143 izpodbijane sodbe, načelo sorazmernosti, ki je eno izmed temeljnih načel prava Skupnosti, zahteva, da akti Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih zasleduje obravnavana ureditev, pri tem pa velja, da se je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, zateči k tistemu, ki je najmanj omejujoč, in da povzročene neprijetnosti ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbe z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I‑4023, točka 13; z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Crispoltoni in drugi, C-133/93, C-300/93 in C-362/93, Recueil, str. I‑4863, točka 41; zgoraj navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 52, in z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi, C-189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 81).

84      Kar zadeva sodni nadzor tega načela, upoštevaje široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija predvsem na področju zaščitnih ukrepov, lahko na zakonitost na tem področju sprejetega ukrepa, tako kot je Sodišče prve stopnje upravičeno opozorilo v točki 150 izpodbijane sodbe, vpliva le očitna neustreznost tega ukrepa glede na cilj, ki ga hoče pristojna institucija zasledovati. (glej zgoraj navedene sodbe Nizozemska proti Svetu, C-301/97, točka 145; Fedesa in drugi, točka 14; Crispoltoni in drugi, točka 42; in Jippes in drugi, točka 82).

85      V tem pogledu je Sodišče prve stopnje v točki 152 izpodbijane sodbe razsodilo: „Komisija je lahko upravičeno ocenila, da so težave, ki lahko pomenijo tveganje za poslabšanje v sektorju, v katerem deluje Skupnost, obstajale v trenutku sprejetja izpodbijane uredbe.“ Poleg tega iz točke 156 te sodbe izhaja, da tožeči stranki „nista dokazali, da je Komisija z omejitvijo uvoza sladkorja in mešanic, upravičenih do kumulacije porekla v ES/ČDO, v Skupnost na 4848 ton za čas uporabe izpodbijane uredbe, sprejela očitno nesorazmeren ukrep oziroma da je očitno napačno presodila podatke, ki jih je imela na voljo v trenutku sprejetja izpodbijanega ukrepa“.

86      Kar natančneje zadeva višino sporne kvote, iz osme uvodne izjave izpodbijane uredbe izhaja, da ta številka predstavlja „vsoto najvišjih letnih količin uvoza zadevnih proizvodov v zadnjih treh letih pred letom 1999, v katerem je uvoz eksponentno naraščal“. Potem ko je v točkah 165 do 166 izpodbijane sodbe preučilo statistike Statističnega urada Evropskih skupnosti (SUES) in številke, ki jih je navedla Komisija, je Sodišče prve stopnje v točki 168 navedene sodbe menilo, da se je lahko Komisija pri izračunu kvote upravičeno sklicevala na leto 1999 kot na referenčno leto. Take presoje dejstev v okviru pritožbe ni mogoče postavljati pod vprašaj, če ni podano potvarjanje dokaznega gradiva pred Sodiščem prve stopnje.

87      Le-to je v točki 173 izpodbijane sodbe dodalo: „Komisija je upoštevala interese proizvajalcev sladkorja iz ČDO in ni začasno popolnoma prekinila uvoza sladkorja, za katerega velja ureditev kumulacije porekla v ES/ČDO,“ in je „v členu 1 izpodbijane uredbe določila kvoto 4484 ton na temelju ravni največjega uvoza sladkorja in mešanic v obdobju 1996–1998“ .

88      Treba je ugotoviti, da Rica Foods ni navedla nobenega dokaza take narave, da bi z njim lahko dokazal, da Sodišče prve stopnje ob oblikovanju takih ugotovitev ni spoštovalo načela sorazmernosti, in to ob upoštevanju meja sodnega nadzora, ki se izvaja na področju, na katerem Komisija opravlja težavne arbitraže med različnimi interesi.

89      Posledično je treba zavrniti tudi četrti tožbeni razlog.

 Peti pritožbeni razlog: kršitev preferencialnega statusa, do katerega so upravičeni ČDO

90      V svojem petem pritožbenem razlogu Rica Foods poudarja, da je Sodišče prve stopnje, s tem da v točkah 178 do 191 izpodbijane sodbe ni presojalo velike razlike, uvedene s spornim zaščitnim ukrepom, pri obravnavanju uvoza proizvodov s poreklom iz držav AKP z največjimi ugodnostmi in celo iz določenih tretjih držav po eni strani in po drugi strani uvoza proizvodov s poreklom iz ČDO, kršilo preferencialni status, do katerega so zadnji upravičeni.

91      Vendar se ob branju točk 178 do 190 izpodbijane sodbe jasno vidi, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe Rica Foods, tako da je izpostavilo razloge, zaradi katerih izpodbijana uredba držav AKP in tretjih držav na področju konkurence ni postavila v ugodnejši položaj, kot je bil pridržan za ČDO.

92      V točki 183 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da člen 109 sklepa ČDO jasno določa možnost Komisije, da v razmerah, na katere se nanaša, sprejme zaščitne ukrepe. Dejstvo, da je Komisija sprejela tak ukrep glede določenih proizvodov s poreklom iz ČDO, ne more postaviti pod vprašaj preferencialnega statusa, ki ga na podlagi člena 101(1) sklepa ČDO uživajo proizvodi s poreklom v teh državah. Zaščitni ukrep je pravzaprav po naravi izjemen in začasen.

93      Še več, tako kot je poudarilo Sodišče prve stopnje v točki 185 izpodbijane sodbe, se izpodbijana uredba nanaša le na sladkor in mešanice, uvožene v okviru ureditve kumulacije porekla v ES/ČDO, medtem ko za uvoz sladkorja s poreklom iz ČDO po splošnih pravilih o poreklu, če bi taka proizvodnja obstajala, ni bila določena nobena zgornja meja.

94      Rica Foods v svoji pritožbi ni navedla razlogov, zaradi katerih bi tako povzeto razlogovanje, ki mu je sledilo Sodišče prve stopnje, pomenilo pravno kršitev.

95      Ker tudi petemu pritožbenemu predlogu ni mogoče ugoditi, je treba pritožbo zavrniti.

 Stroški

96      V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se za postopek s pritožbo uporablja na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili le-ti priglašeni. Komisija je predlagala, da se Rica Foods naloži plačilo stroškov in ker slednja s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu z odstavkom 4 tega člena 69, ki se v postopku s pritožbo uporablja na podlagi navedenega člena 118, Kraljevina Nizozemska in Kraljevina Španija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Rica Foods (Free Zone) NV nosi stroške postopka.

3)      Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nizozemščina.