SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 17. novembra 2005¹(1)

Zadeva C-470/03

A.G.M.-COS.MET s.r.l.

proti

Republiki Finski

in

Tarmu Lehtinenu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tampereen käräjäoikeus (Finska))

„Direktiva 98/37/ES o približevanju zakonov držav članic o strojih – Stroji z oznako CE, ki ne ustrezajo usklajenemu standardu – Člen 28 ES – Ukrepi z enakim učinkom – Javna opozorila državnega uradnika pred dvigali za servisiranje vozil, ki se uvažajo iz drugih držav članic – Odgovornost države za ravnanje uradnika – Pravica uradnikov do svobode izražanja – Sorazmernost – Odškodninska odgovornost države – Odškodninska odgovornost uradnika“

I –    Uvod

1.        Tampereen käräjäoikeus (civilno sodišče prve stopnje v Tampereju, Finska) je Sodišču predložilo kompleksno dejansko stanje, ki pri razlagi direktive o varnosti obratovanja strojev odpira vprašanja odgovornosti države za ravnanje njenih uradnikov, o omejitvah prostega pretoka blaga zaradi izjav in nazadnje o odškodninski odgovornosti države.

2.        Ta vprašanja se zastavljajo v okviru spora med italijanskim podjetjem A.G.M.-COS.MET s.r.l., ki proizvaja dvigala za servisiranje vozil (v nadaljevanju: AGM), ter finsko državo in njenim uradnikom T. Lehtinenom. AGM od finske države in T. Lehtinena zahteva odškodnino za izgubljeni dohodek, do katerega je po mnenju družbe AGM prišlo zaradi javnih izjav T. Lehtinena, v katerih je dvigala za servisiranje vozil označil kot neskladna s standardi in nevarna. Finska vlada to prereka, ker naj bi T. Lehtinen zavestno ravnal zoper uradno stališče ministrstva, to pa je ministrstvo tudi sporočilo javnosti. T. Lehtinen med drugim meni, da te izjave spadajo v svobodo izražanja.

3.        Na podlagi tega je Tampereen käräjäoikeus Sodišču predložilo podroben seznam vprašanj, ki se lahko razčlenijo v tri skupine: predložitveno sodišče v zvezi z ugotovitvijo neskladnosti zadevnih dvigal za servisiranje vozil s standardi najprej sprašuje Sodišče o razlagi direktive o varnosti obratovanja strojev. Drugič, sprašuje, ali je treba javne izjave T. Lehtinena obravnavati tako, kot da bi šlo za omejitev prostega pretoka blaga, za katero odgovarja država, in za kršitev lojalnosti do Skupnosti, ter koliko sta glede na primer ti upravičeni s svobodo izražanja mnenja in ciljem varovanja zdravja. Tretjič, v primeru, da bi bili kršeni členi 28 ES in 30 ES ali 10 ES, Tampereen käräjäoikeus prosi za pojasnilo o tem, ali so izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost države na podlagi prava Skupnosti, ali pravo Skupnosti zahteva tudi odgovornost uradnika, ki je deloval in če, koliko predpostavke takšne odškodninske odgovornosti zahtevajo, odvisno od primera, razlago finskega prava, ki je v skladu s pravom Skupnosti.

II – Pravni okvir

4.        Pravni okvir zadeve so členi 10 ES, 28 ES in 30 ES ter Direktiva 98/37/ES in usklajeni standard EN 1493: 1998.

1.      Direktiva 98/37

5.        Skupnost je sprejela Direktivo 98/37/ES (v nadaljevanju tudi: Direktiva) za odpravo trgovinskih ovir in za preprečevanje tveganj, ki jih povzročajo stroji. Ta določa nujne in bistvene zdravstvene in varnostne zahteve glede strojev in njihovih varnostnih komponent ter postopek ugotavljanja in potrjevanja skladnosti s temi zahtevami. Skladnost se potrdi z označbo CE.(2)

6.        V skladu s členom 2(1) Direktive države članice sprejmejo

„[…] vse primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se stroji […], zajeti v tej direktivi, lahko dajejo v promet in začnejo uporabljati samo, če ne ogrožajo zdravja ali varnosti ljudi […], kadar […] se uporabljajo za predvideni namen.“

7.        V skladu s členom 2(2) Direktive ta ne vpliva

„[…] na upravičenost držav članic, da ob ustreznem upoštevanju Pogodbe predpisujejo zahteve, ki jih štejejo za potrebne, da zagotovijo varnost ljudi, posebej delavcev[,] pri uporabi strojev […], če to ne pomeni spremembe strojev […] na način, ki ni opredeljen v tej direktivi.“

8.        Člen 3 Direktive določa:

„Stroji […], zajeti v tej direktivi, morajo izpolnjevati bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, predpisane v Prilogi I.“

9.        V skladu s členom 4(1) Direktive države članice

„[…] na svojem ozemlju ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja v promet in začetka uporabe strojev […]“

10.      V skladu s členom 5(1) Direktive države članice štejejo,

„da so z vsemi določbami te direktive, vključno s postopki preverjanja skladnosti iz poglavja 2, skladni stroji, […] ki imajo oznako CE in jih spremlja ES-izjava o skladnosti iz točke A Priloge II […]“

11.      Vendar pa člen 7(1) Direktive določa:

„Kadar država članica ugotovi, da […] stroji, ki imajo oznako CE, […] ki se uporabljajo skladno s svojim predvidenim namenom, lahko ogrozijo varnost ljudi […] ali premoženja, sprejme vse potrebne ukrepe, da take stroje […] umakne s trga, prepove njihovo dajanje v promet, začetek uporabe ali uporabo ali omeji njihov prosti pretok.

Države članice takoj obvestijo Komisijo o vsakem takem ukrepu, navedejo razlog za svojo odločitev in še posebej, ali so se neustreznosti pojavile zaradi:

(a)      neizpolnjevanja bistvenih zahtev iz člena 3;

(b)      nepravilne uporabe standardov iz člena 5(2);

(c)      pomanjkljivosti samih standardov iz člena 5(2). […]“

12.      Člena 8 in 9 Direktive vsebujeta podrobne določbe o postopku potrjevanja skladnosti stroja z varnostnimi zahtevami Direktive, člen 10 pa merila za oznako skladnosti, ki je sestavljena iz oznake iz črk „CE“.

13.      V skladu z uvodno pripombo 1 Priloge I „obveznosti, navedene v bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtevah, veljajo samo, če je nevarnost, povezana z obravnavanimi stroji, prisotna pri uporabi v okoliščinah, ki jih je predvidel proizvajalec.“ „Vsekakor pa zahteve 1.1.2 […] in 1.7.4 veljajo za vse stroje, ki jih vključuje ta direktiva.“

14.      Zahteve 1.1.2 o „načelih vgraditve varnosti“ v odlomkih določajo:

„(a)      Stroji morajo biti izdelani tako, da ustrezajo svojim funkcijam ter da jih je mogoče nastavljati in vzdrževati brez tveganja za osebe, če se ta opravila izvedejo v okoliščinah, ki jih je predvidel proizvajalec.

Namen sprejetih ukrepov mora biti odpraviti vsako tveganje za nesrečo […], pa tudi tako tveganje, ki se lahko pojavi v predvidljivih neobičajnih razmerah.

(b)      Pri izbiri najustreznejših metod mora proizvajalec upoštevati naslednja načela po tem vrstnem redu:

–      odpraviti ali čim bolj zmanjšati tveganje (z varno konstrukcijsko zasnovo in izdelavo strojev),

–      sprejeti potrebne varnostne ukrepe za tveganje, ki ga ni mogoče odpraviti,

–      obvestiti uporabnike o tveganju, ki je ostalo zaradi pomanjkljivosti sprejetih varnostnih ukrepov, […]

(c)      Pri konstruiranju in izdelavi strojev ter pri sestavljanju navodil mora proizvajalec predvideti ne le normalno uporabo strojev, ampak tudi vse druge načine uporabe, ki jih je mogoče pričakovati.

Stroji morajo biti konstruirani tako, da je preprečena nenormalna uporaba, če bi ta povzročala tveganje. V drugih primerih morajo navodila opozarjati uporabnika na načine – ki se po izkušnjah sodeč lahko pojavijo –, na katere se […] ne smejo uporabljati. […]“

15.      Priloga I v zahtevi 4.1.2.3 (mehanska trdnost) za dviganje na podlagi pogojev, ki jih je predvidel proizvajalec, zahteva:

„Stroji […] morajo vzdržati napetosti, ki se lahko pojavijo med uporabo […] in v obratovalnih pogojih, ki jih je predvidel proizvajalec, v vseh bistvenih konfiguracijah […]

Stroji morajo biti konstruirani in izdelani tako, da brez odpovedi vzdržijo dinamične preskuse z obremenitvijo, enako največji delovni obremenitvi, pomnoženi s preskusnim koeficientom za dinamične preskuse […]

Dinamični preskusi morajo biti opravljeni […] v normalnih okoliščinah uporabe. Praviloma so ti preskusi izvedeni pri nazivnih hitrostih, kakršne je navedel proizvajalec. Če krmilni tokokrogi strojev omogočajo več sočasnih gibanj (na primer vrtenje in premikanje bremena), morajo biti preskusi opravljeni v najneugodnejših razmerah […]“

16.      Nazadnje je treba opozoriti, da je v Prilogi IV k Direktivi v naslovu „A. Stroji“ navedena tudi točka „15. Vozila za servisiranje dvigal [dvigala za servisiranje vozil]“, iz katere izhaja, da gre pri teh vsekakor za stroje s področja uporabe Direktive.

2.      Usklajeni standard EN 1493: 1998

17.      Iz uvodne izjave 17 Direktive izhaja:

„[…] ta direktiva določa samo bistvene zdravstvene in varnostne zahteve za splošno uporabo, dopolnjene s številnimi podrobnejšimi zahtevami za določene kategorije strojev; ker je zato, da bi proizvajalcem pomagali dokazati skladnost s temi bistvenimi zahtevami in omogočili nadzor skladnosti s temi bistvenimi zahtevami, zaželeno, da so standardi usklajeni na evropski ravni zaradi preprečevanja tveganja, ki izhaja iz konstrukcijske zasnove in izdelave strojev; ker so te standarde, usklajene na evropski ravni, sestavili zasebnopravni organi in morajo obdržati nezavezujoč status; […]“

18.      V uvodni izjavi 20 Direktive je dalje pojasnjeno:

„ker morajo proizvajalci glede na sedanjo prakso v državah članicah obdržati odgovornost za certificiranje skladnosti svojih strojev z zadevnimi bistvenimi zahtevami; ker skladnost z usklajenimi standardi ustvarja domnevo o skladnosti z zadevnimi bistvenimi zahtevami; […]“

19.      Ustrezno s tem v skladu s členom 5(2) Direktive

„[…] velja domneva, da stroji […], izdelani skladno s tem standardom, izpolnjujejo ustrezne bistvene zahteve.“

20.      Evropski odbor za standardizacijo (CEN) je za dvigala za servisiranje vozil določil usklajeni standard EN 1493: 1998 (v nadaljevanju EN 1493)(3) in Komisija se je nanj sklicevala v sporočilu.(4)

21.      Usklajeni standard v nemški različici v točki 5.6 (izmera nosilne konstrukcije) in v točki 5.6.1 (splošno) za dvigala za servisiranje vozil določa zahteve za nosilne strukture:

„Dvigala za servisiranje vozil morajo biti načrtovana iz materiala, konstrukcije in opreme tako, da je v vseh pogojih obratovanja zagotovljena zadostna varnost. […]“

22.      Glede obremenitve med dviganjem v točki 5.6.4.2 za dvigala za servisiranje vozil, ki dvigajo šasije cestnih vozil, zahteva:

„Pri načrtovanju je treba upoštevati položaj vozila v opremi za dviganje v obeh voznih straneh. […]

Izračun je treba opraviti z najmanj ugodno obremenitvijo. […]“

III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari

Dvigala za servisiranje vozil družbe AGM

23.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je italijanska družba, ki izdeluje dvigala za servisiranje vozil in jih v Evropi trži pod znamko AGM. Ponudba modelov družbe AGM med drugim obsega tudi podobno zgrajene tipe G 28, G 32 in G 35, finski uvoznik pa je od leta 1996 dalje prodal okoli 150 dvigal avtomobilskim mehanikom na Finskem.

24.      Dvigala tega tipa so sestavljena iz dveh stebrov, med katera se zapelje vozilo, ki ga je treba dvigniti. Na vsakem stebru sta pritrjeni kratka in dolga dvižna gred, ki se potisneta pod šasijo vozila, ki ga je treba dvigniti. Ko so dvižne gredi v takšnem položaju, se lahko s posebnim mehanizmom v stebrih dvignejo navzgor tako visoko, da je mogoče delo v stoječem položaju pod vozilom.

25.      Za uporabo dvigal za servisiranje obstajajo navodila za obremenitev, v katerih je navedena najvišja dovoljena masa vozila, ki se lahko dvigne. Natančna najvišja masa za postopek dviganja pa je odvisna od dveh dejavnikov. Na eni strani velja: višje ko so dvižne gredi, manjša je najvišja dovoljena masa vozila. Na drugi strani je predvidena najvišja dovoljena masa za dolgo dvižno gred nižja kot za kratko dvižno gred. Pred dviganjem vozila je treba preveriti v dokumentaciji o prometnem dovoljenju tako razdaljo med dvigalnimi gredmi kot tudi osne obremenitve vozila. Navodila za uporabo zaradi tega določajo, da mora vozilo zapeljati med stebra tako, da višja osna teža leži na kratkih dvižnih gredeh in nižja na dolgih.

26.      Model G 35 je bil leta 1997 razglašen za skladen z direktivo in opremljen z oznako CE. Certifikacijo je izvedla družba italijanskega prava I.C.E.P.I. s.r.l, ki jo je italijanska država odobrila kot certifikacijski organ in to sporočila Komisiji.

27.      22. marca 2000 je v nekem finskem podjetju z dvigala za servisiranje vozil tipa AGM G 32 padel avtodom, ker je sistem za varnostno blokiranje dvižnih gredi popustil zaradi kroženja v stranski smeri, čeprav je bila masa vozila nižja od največje dovoljene obremenitve dvigal. Ljudje pri tem niso bili poškodovani.

Postopek nadzora trga v ministrstvu

28.      Ministrstvo za socialne zadeve in zdravstvo (v nadaljevanju: ministrstvo) je maja 2000 prejelo „poročilo v zadevi nadzora trga“ okrožnega organa za varstvo pri delu. V tem je bilo navedeno, da se je ob inšpekcijskem pregledu izkazalo, da je varnostno blokiranje dvigala modela G 35 T/E nezadostno. Oddelek ministrstva za varnost pri delu je uvedel postopek nadzora trga in je med drugim zadevo dodelil glavnemu inženirju T. Lehtinenu kot strokovnjaku.

29.      V postopku nadzora trga je bil uvoznik večkrat zaslišan. Nato sta bila izvedena dva obremenitvena testa na dvigalu modela G 35 T/E, s katerima naj bi se preskusila združljivost mehanizma za blokiranje s standardom EN 1493. T. Lehtinen je sestavil več poročil v finskem in angleškem jeziku, na katerih je bila natisnjena uradna glava: „Ministrstvo za socialne zadeve in zdravstvo“, „Služba za varstvo pri delu“ in „glavni inženir Tarmo Lehtinen“.

30.      V prvem poročilu je T. Lehtinen med drugim opozoril, da je prvi obremenitveni test pokazal, da mehanizem za blokiranje ne ustreza zahtevam standarda EN 1493 in da je treba izboljšati strukturo. Nato je družba AGM razvila nov mehanizem za blokiranje. V drugem poročilu iz decembra 2000 je T. Lehtinen priznal, da se je novi sistem blokiranja pri drugem testu izkazal za zadostnega in da ustreza standardu. Na zadnjem sestanku z uvoznikom z dne 20. decembra 2000 je bilo zato dogovorjeno, da naj se do 15. marca 2001 izboljšajo sistemi naprav, ki se že uporabljajo. V vmesnem obdobju pa naj bi se uporabnike z dopisom obvestilo o tveganjih, zmanjšani obremenljivosti in zamenjavi pomanjkljivih delov.

31.      Bistvena sestavina kritike vseh poročil T. Lehtinena pa je bila, da navodila za uporabo dvigala predvidevajo omejitve smeri namestitve vozila. Standard EN 1493 ne dopušča takšnih omejitev. Italijanski certifikacijski organ in družba AGM naj bi ta standard napačno razlagala tako, da je treba pri testih obremenitve izhajati iz porazdelitve obremenitve v skladu z navodili proizvajalca. Standard EN 1493 pa za izračun vzdržljivosti določa najbolj neugodne okoliščine za dvigovanje. Dimenzije dvigala morajo biti torej takšne, da vzdržijo največjo dopustno obremenitev v najbolj neugodnih okoliščinah. V takšnih okoliščinah lahko dvigalo nosi le 1500 kg namesto navedenih 3500 kg.

32.      Iz teh razlogov je pristojni upravni svetovalec direktorju službe za varnost pri delu še 20. decembra 2000 predložil osnutek odločbe o prepovedi trženja in uporabe dvigal družbe AGM na Finskem. Direktor službe pa je zadevo vrnil v nadaljnji preizkus, ker je menil, da nima na voljo dovolj dokazov za takšno odločbo.

Javne izjave T. Lehtinena in ministrstva

33.      T. Lehtinen je 9. januarja 2001 v okviru svoje funkcije in kot zastopnik ministrstva sodeloval na sestanku združenja specializiranih tehničnih trgovin. Združenje ima okoli 200 članov podjetij, med katerimi so tudi dobavitelji opreme za avtomobilske mehanike. Na tem sestanku je T. Lehtinen izjavil, da so dvigala tipa G 35 družbe AGM nevarna, da so v nasprotju z Direktivo in da bi jih bilo treba odstraniti s trga. Iz dopisa združenja z dne 29. januarja 2001, naslovljenega na ministrstvo, pa izhaja, da je bilo združenje seznanjeno s stanjem postopka in z drugim mnenjem ministrstva.

34.      Nacionalni televizijski kanal TV 1 je 17. januarja 2001 ob 20.30 v glavnem finskem televizijskem dnevniku po vsej državi predvajal prispevek o dvigalih družbe AGM. Del poročila je bil intervju s T. Lehtinenom, ki je bil posnet v njegovi pisarni v ministrstvu z dovoljenjem njegovega neposrednega nadrejenega, direktorja službe. V njem je izjavil, da lahko te naprave po njegovem mnenju pomenijo neposredno nevarnost, ker pod naloženim bremenom delajo ljudje. Televizijski voditelj je v zvezi s tem navedel, da organi menijo, da gre za do sedaj najresnejši primer in da morajo naprave po mnenju organov vzdržati določeno obremenitev tudi takrat, ko je vozilo nameščeno v napačni smeri. Dalje je navedel, da po mnenju finskih organov inšpekcije dela v Italiji odobrena naprava ne ustreza standardom EU. T. Lehtinen je o tem v drugem delu intervjuja navedel, da je zadevni organ za certificiranje, ki ga je izbral proizvajalec, napačno razlagal določbe. Navedb o drugih mnenjih na ministrstvu ali o stanju postopka nadzora trga ni bilo.

35.      Direktor službe za varnost pri delu je 8. februarja 2001 poslal telefaks združenju industrije in delodajalcev. V njem je pojasnil, da ni hotel ovirati delovanja notranjega trga s prepovedjo prodaje, ker zoper dvigalo niso bili predloženi dokazi, temveč so bile podane le navedbe. Združenje za trgovino na debelo je bilo treba resno posvariti proti pogubnim posledicam za trg, če bi še naprej poslušali T. Lehtinena.

36.      T. Lehtinen je 12. februarja 2001 sestavil svoje tretje poročilo. V njem je prvič omenil modela G 28 in G 32, ki ju preskus skladnosti ne zajema, in še naprej zastopal stališče o omejitvi smeri namestitve.(5) Zlasti je opozoril na to, da so dvižne gredi vozil zaradi zmotne razlage standarda premajhne in da bi „težke pomanjkljivosti v strukturi dvižnih gredi lahko pripeljale do nesreče, če v primeru nehotene preobremenjenosti gredi struktura izgubi trdnost in stabilnost“. To poročilo je poslal finskemu združenju metalurških delavcev.

37.      Direktor službe je 16. februarja 2001 T. Lehtinenu odvzel pooblastilo za nadaljnje vodenje postopka z obrazložitvijo, da je ta v neki tekoči zadevi javno izrazil stališče, ki se je razlikovalo od uradnega stališča ministrstva, in je torej deloval v nasprotju z njegovimi navodili in s politiko obveščanja. T. Lehtinenu je bila po poznejšem poročilu službe za varnost pri delu z dne 20. marca 2001 zadeva odvzeta, ker je obstajal sum, da je s sodelovanjem s konkurenti družbe AGM kršil načelo dobrega upravljanja in škodil interesom družbe AGM.

38.      V regionalnem časniku z visoko naklado Aamulehti je 17. februarja 2001 izšel članek z naslovom „Strokovnjak razkril krhkost določenih dvigal za servisiranje vozil“. Članek se je nanašal izrecno na dvigala družbe AGM in je bil napisan po intervjuju s T. Lehtinenom in z direktorjem službe ministrstva. V članku je bilo navedeno, da so bila po mnenju T. Lehtinena, ki je vodilni inženir službe za varnost pri delu na ministrstvu, „izredno nevarna dvigala za servisiranje vozil“. Članek se sklicuje na izjave T. Lehtinena, da imajo te naprave tri ali štiri hude pomanjkljivosti. Vendar je tudi pojasnjeno, da direktor službe za varnost pri delu obravnava izjave T. Lehtinena kot izjave, dane v svojem imenu. Po njegovem mnenju se je ministrstvo ukvarjalo s to napravo in ugotovilo, da izpolnjuje vse zahteve Direktive. Naprava nima napak, napake niso dokazane.

39.      T. Lehtinen je 19. februarja 2001 brez odobritve nadrejenega poslal svoje poročilo z istega dne v angleškem jeziku švedskemu organu za varnost pri delu. Njegov memorandum je ta organ obravnaval kot stališče ministrstva, kar je vodilo do vprašanja, naslovljenega italijanskim organom, s katerim so se zahtevala pojasnila. T. Lehtinen je poleg tega to poročilo poslal evropskim strokovnjakom.

40.      Združenje metalurških delavcev je 22. februarja 2001 poslalo dopis svojim specializiranim oddelkom za popravilo vozil in mehanična popravila ter odgovornim za varnost v podjetjih. Združenje v dopisu opozarja, da so bila dvigala za servisiranje vozil družbe AGM G 28, 32 in 35 spoznana za nevarna in da naj se naslovniki nemudoma ukvarjajo s to zadevo. Združenje je temu dopisu priložilo poročilo T. Lehtinena z dne 12. februarja 2001, ki ga je ta poslal združenju.(6)

41.      V regionalnem časopisu z visoko naklado Etalä-Saima je 13. junija 2001 izšel članek z naslovom „Združenje metalurških delavcev zahteva prepoved nevarnih dvigal za servisiranje vozil“ in s podnaslovom „Vsak dan 150 monterjev v nevarnosti“. V tem je bilo pojasnjeno, da v skladu z ugotovitvami službe za varnost pri delu na ministrstvu obstajajo hude pomanjkljivosti pri varnosti pri delu z dvigali družbe AGM. Glavni inženir, ki je specializiran za ta tip naprav, naj bi že zgodaj predlagal omejitve pri uporabi dvigal družbe AGM italijanske izdelave in prepoved prodaje novih naprav. Vendar je bilo tudi pojasnjeno, da je direktor službe za varnost pri delu zastopal odstopajoče mnenje, da nima na voljo dovolj dokazov in da o zadevi še vedno poteka preiskava.

Odločbe in ukrepi ministrstva

42.      Služba za varnost pri delu je 14. junija 2001 v zadevi sprejela odločbo. V njej je med drugim ugotovljeno, da ni elementov, zaradi katerih bi ministrstvo sprejelo ukrepe tržnega nadzora glede proizvajalca ali uvoznika dvigal za servisiranje vozil, ker je proizvajalec odpravil ugotovljene pomanjkljivosti pri novih napravah in uvoznik enako postopa pri napravah, ki so že v uporabi.

43.      Ministrstvo je 1. oktobra 2001 T. Lehtinenu izreklo opomin, ker je v informativni oddaji in v sporočilu, naslovljenem na lokalno službo za varstvo pri delu, širil zavajajoče predstave glede stališča ministrstva in s tem kršil politiko obveščanja tega ministrstva. Komisija za pritožbe uradnikov je potrdila to odločbo s tem, da se je T. Lehtinen tudi po odvzemu zadeve 16. februarja 2001 z njo še naprej ukvarjal. Glede televizijskega intervjuja z dne 17. februarja 2001 pa je Komisija za pritožbe uradnikov menila, da ni bil tako neprimeren, da bi upravičil pisni opomin. Vrhovno upravno sodišče je potrdilo odločbo Komisije za pritožbe uradnikov.

Postopek v glavni stvari

44.      Družba AGM je pri Tampereen käräjäoikeus vložila tožbo proti finski državi in T. Lehtinenu. Družba AGM zahteva, naj se toženima strankama solidarno naloži povračilo škode, ki ji je nastala zaradi zmanjšanja prometa in posega v vrednost podjetja na Finskem in v drugih evropskih državah.

45.      Družba AGM tožbo utemeljuje s tem, da so njena dvigala za servisiranje vozil v letih 2000 in 2001 na Finskem imela od 10- do 15-odstoten tržni delež. Kot posledica ravnanja T. Lehtinena in ministrstva je promet upadel s približno 135.000,00 EUR v letu 2000 na 1070,00 EUR v letu 2002. Po letu 2001 je poleg tega tudi v drugih evropskih državah nastopilo znatno zmanjšanje. Za leto 2001 je le izgubljeni dobiček ocenjen na približno 300.000,00 EUR in za leto 2002 na približno 750.000,00 EUR.

46.      Družbi AGM sta ta in še dodatna škoda nastali zato, ker je T. Lehtinen razširjal očitno enostranske, napačne in zavajajoče informacije o dvigalih za servisiranje vozil družbe AGM, ministrstvo pa glede teh informacij ni nikoli sprejelo popravka, npr. v obliki uradnega sporočila.

IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

47.      Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 7. novembra 2003 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

1.      Ali je legitimno, da se govori o ukrepu z enakim učinkom, kot je prepoved količinske omejitve v smislu člena 28 ES, ali ukrepu, ki se ga je treba vzdržati v smislu člena 10, drugi odstavek, ES, če uradnik, ki je strokovnjak in je zaposlen v upravi države, ki ji je naloženo varstvo pri delu, vendar ni pooblaščen za odločanje, v glavnem televizijskem dnevniku nacionalnega programa in v dnevnih časnikih z veliko naklado ter pri poslovnih ali poklicnih organizacijah, potem ko je bil začet postopek tržnega nadzora, vendar ne da bi bila sprejeta kakršna koli odločba, neposredno oziroma ob tem, da jih ponovijo druge osebe, poda izjave o nevarnosti izdelka, ki ga je dal na trg določen proizvajalec, za zdravje in celo življenje, oseb, ki dajejo negativno javno sliko o zadevni napravi in škodijo njenemu trženju?

2.      Ali je treba Direktivo 98/37/ES razlagati tako, da dvigalo za servisiranje vozil ne ustreza bistvenim pravilom o varnosti, ki jih določa ta direktiva, ker ta naprava ni bila izdelana v skladu s standardom SFS-EN 1493, ker v zasnovi njene strukture ni bila upoštevana namestitev vozila na dvižnih gredeh v obeh smereh kroženja in ker izračuni o vzdržljivosti vsake od teh gredi niso bili opravljeni ob domnevi najbolj neugodnih okoliščin za dvigovanje?

3.      a)     Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali so dejanja uradnika, ki so tam opisana, nesorazmerna glede na njihov cilj varovanja zdravja in življenja oseb in zato v nasprotju s Pogodbo ES, čeprav je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, če se upoštevata narava teh dejanj in zlasti dejstvo, da bi bilo mogoče obvestiti o morebitnih nevarnostih in se izogniti nastanku tveganih situacij z uporabo drugih sredstev od teh, opisanih v prvem vprašanju, če so bila ta dejanja izvedena, še preden je pristojni organ sprejel odločitev v zadevi tržnega nadzora, ter če so s tem, da so se nanašala na določen proizvod, lahko vplivala na njegovo trženje?

         b)     Če je za presojo sorazmernosti iz točke (a) tretjega vprašanja pristojno nacionalno sodišče: ali je potrebno, da se ta navezuje zlasti na morebitno neusklajenost s Skupnostnimi ali nacionalnimi pravili o varnosti ali na okoliščine objave te neskladnosti?

4.      Ali se lahko dejanja uradnika, ki so opisana v prvem vprašanju, v okoliščinah, opisanih v točki (a) tretjega vprašanja, upravičijo na podlagi svobode izražanja, ki jo zagotavlja člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, čeprav bi bila v nasprotju s členoma 28 ES in 30 ES ali s členom 10 ES?

5.      a)     Če so dejanja uradnika, ki so opisana v prvem vprašanju, v nasprotju s členoma 28 ES in 30 ES ali s členom 10 ES: ali je bila kršitev dovolj očitna in resna, da je ob izpolnjenih drugih pogojih za nastanek odgovornosti država na podlagi prava Skupnosti zavezana za povračilo škode, ki so jo ta dejanja lahko povzročila podjetju, ki je tržilo napravo?

         b)     Ali je bila kršitev, opisana v točki (a), očitna in resna tudi v primeru, če pristojnemu organu (ali pristojnemu uradniku), ki odloča, ne bi bilo mogoče očitati nobene napake ali malomarnosti, pri čemer ta organ (ali ta uradnik) ni nikoli potrdil zadevnih dejanj ali omogočil, da ta povzročijo dejanske učinke?

         c)     Ali lahko člen 10 ES, zlasti njegov drugi odstavek, posameznikom daje pravice v okoliščinah, opisanih v prvem vprašanju?

         d)     Ali lahko na podlagi prava Skupnosti v istih okoliščinah poleg odgovornosti države nastane tudi odgovornost uradnika samega zaradi dejanj, opisanih v prvem vprašanju, če so ta v nasprotju s pravom Skupnosti?

         e)     Ali je v praksi nemogoče ali izjemno težko doseči povračilo škode na podlagi prava Skupnosti, če nacionalno pravo priznava povračilo premoženjske škode, ki ni povzročena osebam in dobrinam, le, če je ta škoda posledica dejanja, ki je kaznivo po zakonu, ali izvajanja javne oblasti ali če obstajajo posebej resni razlogi, da se naloži povračilo?

6.      a)     Ali pravo Skupnosti, če je povračilo škode, ki je nastala zaradi kršitve – tudi iz malomarnosti – pravil na področju prostega pretoka blaga, naloženo na podlagi uporabe nacionalnega prava, zahteva, da [to povračilo] pomeni učinkovito in odvračajočo sankcijo, in ali je nezdružljivo s pravili prava Skupnosti o odgovornosti, če uradnik, ki je storil kršitev ali ravnal malomarno v smislu nacionalnega prava, odgovarja za škodo le v razumnem sorazmerju, ki pa ne ustreza nujno celotni škodi, ali je celo oproščen vsake odgovornosti, če mu je mogoče očitati le neznatno malomarnost ali če sta uradnik in država odgovorna za njegovo napako ali malomarnost, lahko zavezana za vračilo premoženjske škode, ki ni bila povzročena osebam ali dobrinam, le, če je ta škoda posledica dejanja, ki je kaznivo po zakonu, ali izvajanja javne oblasti ali če obstajajo posebej resni razlogi, da se naloži povračilo?

         b)     Če je katerakoli omejitev odgovornosti, ki je navedena v točki (a), nezdružljiva s pravom Skupnosti, ali mora odločba o povračilu škode, sprejeta na podlagi nacionalnega prava, odstopiti od te omejitve glede zadevnega uradnika, čeprav je zato njegova obveznost povračila škode strožja ali večja od te, ki jo določa nacionalno pravo?

48.      V postopku pred Sodiščem so pisna in ustna stališča podali družba AGM, finska vlada, T. Lehtinen, Komisija in švedska vlada. Nizozemska vlada je podala le pisna stališča.

V –    Pravna presoja

A –    Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

49.      T. Lehtinen meni, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten. Meni, da je postopek pred predložitvenim sodiščem na predhodni ali zgodnji stopnji, v kateri predmet spora še ni zadostno razjasnjen. Dejansko stanje, ki ga je navedlo predložitveno sodišče, zaradi neobstoja izvedbe dokaznega postopka ni ugotovljeno. Upoštevnost vprašanj za predhodno odločanje zato ni gotova. Poleg tega pa ne obstaja odgovornost nacionalnih uradnikov na podlagi prava Skupnosti, tako da so vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s tem vsekakor nedopustna.

50.      Iz člena 234, drugi odstavek, ES jasno izhaja, da se nacionalno sodišče odloči, v kateri fazi postopka je treba Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje. Edino neposredno pozna dejansko stanje in tako lahko boljše presodi vprašanje, v kateri fazi postopka je potrebna predhodna odločba.(7)

51.      Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča le nacionalno sodišče pristojno za presojo o tem, ali potrebuje za izdajo sodbe predhodno odločbo in ali so vprašanja, ki jih postavljajo Sodišču, upoštevna. Če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, Sodišče načeloma mora odločati. Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(8)

52.      Predložitveno sodišče je podrobno predstavilo dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari. Udeleženci v postopku v svojih stališčih v bistvenih točkah potrjujejo dejansko stanje, ki ga je predstavilo sodišče. Predložitveno sodišče temeljito obrazloži, zakaj predlaga razlago določb prava Skupnosti, zakaj dvomi o razlagi določb in zakaj meni, da je razlaga predpisov potrebna za odločbo v glavni stvari. Udeleženci v postopku so lahko na podlagi teh pojasnil koristno zavzeli stališča o stvari. Predložitveno sodišče je lahko v teh okoliščinah izhajalo iz upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje.

53.      Vprašanje, ali pravo Skupnosti zahteva ali dopušča odgovornost nacionalnih uradnikov, je vprašanje, ki zahteva razlago materialnega prava Skupnosti. Zaradi tega ga je treba vključiti v vsebinsko presojo vprašanj za predhodno odločanje.

54.      Predlog za sprejetje predhodne odločbe je zato dopusten.

B –    Vprašanja za predhodno odločanje

55.      Ker lahko odgovor na drugo vprašanje vpliva na preostala vprašanja, je treba dati prednost temu vprašanju. Poleg tega je treba na preostala vprašanja zaradi povezanosti odgovoriti skupaj.

1.      Razlaga Direktive 98/37 (drugo vprašanje za predhodno odločanje)

56.      Predložitveno sodišče zaradi presoje skladnosti dvigal za servisiranje vozil s pravom Skupnosti Sodišču predlaga razlago Direktive o varnosti obratovanja strojev. V bistvu postavlja vprašanje, ali Direktiva zahteva, da so lahko vozila postavljena na dvigalo za servisiranje vozil v obeh smereh namestitve, ne da bi to vplivalo na največjo dovoljeno obremenitev, ki jo določi proizvajalec.

57.      Usklajeni standardEN 1493 zahteva izračun maksimalne obremenitve v najbolj neugodnih okoliščinah dviganja. Ne dopušča omejitve na določeno smer namestitve. V skladu s točko 5.4.6.2 standarda(9) je treba največjo dovoljeno obremenitev za tipe dvigal kot v tem primeru ugotoviti v najmanj ugodni smeri namestitve in jo določiti ustrezno nižje kot bi bilo možno v skladu z ugodnejšo smerjo namestitve.

58.      V skladu z uvodnima izjavama 17 in 20 in v skladu s členom 5(2) Direktive(10) združljivost stroja z usklajenim standardom pomeni le domnevo, da ta ustreza bistvenim varnostnim zahtevam Direktive. Standard tako le olajša dokaz skladnosti stroja z Direktivo. Skladnost pa se lahko dokaže tudi na drug način. Kot pravilno navaja finska vlada, sama Direktiva npr. v členu 8(2)(b) določa preskus tipa, s katerim se lahko dokaže skladnost. Izpolnjevanje standarda EN 1493 tako ni predpostavka za skladnost dvigal za servisiranje vozil z Direktivo.

59.      Italijanski organ za certificiranje je za podlago presoje združljivosti z varnostnimi zahtevami Direktive vzel navodila za uporabo proizvajalca. Dejansko Direktiva zahteva le, da stroji ne povzročajo nevarnosti, če se uporabljajo „za predvideni namen“, „pri uporabi v okoliščinah, ki jih je predvidel proizvajalec“, „v okoliščinah, ki jih je predvidel proizvajalec“ in „v obratovalnih pogojih, ki jih je predvidel proizvajalec“.(11) Načeloma družba AGM pravilno navaja, da morajo biti navodila proizvajalca za obratovanje podlaga presoje.

60.      Vendar pa Direktiva pri odstranjevanju ovir na notranjem trgu upošteva „družbene stroške“ nesreč, ki jih povzročijo stroji, in poudarja, da se z vključevanjem varnosti v razvoj strojev lahko zmanjša število nesreč. Njen namen je doseči uskladitev določb o varnosti brez znižanja njene stopnje. Vzdrževanje ali izboljševanje stopnje varnosti je eden od njenih glavnih ciljev.(12)

61.      Glede na te cilje imajo poseben pomen zahteve iz točke 1.1.2 Priloge I.(13) V skladu z uvodno pripombo 1, drugi stavek, Priloge I te zahteve veljajo za vse stroje ne glede na navodila proizvajalca. V skladu s točko (a) morajo biti stroji izdelani tako, da ustrezajo svojim funkcijam brez tveganja za osebe, če se opravila izvedejo v okoliščinah, ki jih je predvidel proizvajalec. Namen sprejetih ukrepov mora biti odprava tudi takega tveganja, ki se lahko pojavi v predvidljivih neobičajnih razmerah. Tudi v skladu s točko (c) morajo biti stroji konstruirani tako, da je preprečena neobičajna uporaba, če bi ta povzročala tveganje.

62.      Točka (b) določa, da mora proizvajalec pri izbiri najustreznejših metod odpraviti ali čim bolj zmanjšati tveganje z varno konstrukcijsko zasnovo in izdelavo strojev. Šele nato mora sprejeti potrebne varnostne ukrepe za tveganje, ki ga ni mogoče odpraviti. Le če to ni popolnoma mogoče, mora obvestiti uporabnike o tveganju, ki je ostalo.

63.      Tako je treba ugotoviti, da ima v Direktivi varovanje zdravja visoko vrednost in zahteva glede na tehnične in gospodarske možnosti najvišje možno in še sorazmerno raven varstva. Tveganja je potemtakem treba izključiti že pri konstruiranju strojev oz. podredno s sprejetjem ustreznih varnostnih ukrepov in le na zadnjem mestu zmanjšati z obvestili uporabnikom.

64.      Kot je navedla Komisija, ne da bi bilo to prerekano, praksa dokazuje, da je v skladu s trenutnim stanjem tehnike možno konstruiranje dvigal za servisiranje, ki prenesejo največjo obremenitev neodvisno od smeri namestitve vozila in iz tega nastale porazdelitve obremenitve. Zlasti se lahko domneva, da se pri dvigalih za servisiranje – kot so ta v postopku v glavni stvari – dvižne gredi ipd. lahko načrtujejo tako, da lahko določeno najvišjo maso nosijo v vsakem položaju obremenitve. Kot je razvidno, temu ne nasprotujejo niti tehnične niti nepremagljive gospodarske ovire.

65.      Alternativno bi lahko tudi varnostni ukrep zagotovil varnost npr. z namestitvijo samodejnega alarmnega mehanizma, ki v primeru prekoračitve meja obremenitve prepreči mogoča tveganja z opozorilnimi signali in blokiranjem mehanizma za dviganje. To bi se zelo približalo varnosti, ki je povezana s konstruiranjem, in bi se lahko izkazalo kot gospodarno.

66.      Tretja možnost bi bila navodila za uporabo, ki zmanjšajo napačno uporabo in tveganja, ki iz nje izhajajo. Pri tej rešitvi v nasprotju z obema prej omenjenima alternativama tudi v primeru domnevno enostavnih navodil pride do napak pri uporabi, zaradi česar ne daje primerljive ravni varstva. Organi za koordinacijo pri kontrolnih organih so zaradi tega pravilno sprejeli priporočilo za razlago, v skladu s katerim omejitve smeri namestitve in uporabe obremenitvenih površin niso združljive z varnostnimi zahtevami iz Direktive.

Vmesni sklep

67.      Direktivo je treba razlagati tako, da dvigala za servisiranje vozil, kot so tista v postopku v glavni stvari, ustrezajo varnostnim zahtevam Direktive le, če lahko vzdržijo do najvišje dovoljene obremenitve vozila v obeh smereh namestitve ali so vsaj zagotovljeni učinkoviti varnostni ukrepi, da so učinkovito preprečene mogoče napačne obremenitve oz. preobremenitve.

2.      Oviranje prostega pretoka; kršitev načela lojalnosti Skupnosti (prvo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje)

68.      Predložitveno sodišče s prvim, tretjim in četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba javne izjave, kot so tiste T. Lehtinena v okoliščinah postopka v glavni stvari, obravnavati kot ravnanje, za katero odgovarja država, ki pomeni oviro prostemu pretoku blaga (b) ali kršitev načela lojalnosti Skupnosti (c), in koliko se to glede na primer upraviči s svobodo izražanja mnenja ali ciljem varovanja zdravja ob upoštevanju načela sorazmernosti (d). Najprej pa je treba pojasniti merila za preskus (a).

a)      Merilo za preskus: Direktiva namesto člena 28 ES

69.      Predložitveno sodišče v prvi vrsti sprašuje o združljivosti ravnanja T. Lehtinena in ministrstva s členom 28 ES. Člen 28 ES se namreč ne more uporabiti kot merilo preskusa, če je neko področje izčrpno usklajeno s sekundarnim pravom. Vse nacionalne ukrepe na področju, ki je predmet izčrpnega usklajevanja na ravni Skupnosti, je treba presojati glede na akt, s katerim se to usklajevanje izvaja, ne pa glede na določbe o temeljnih svoboščinah. Vprašanje, ali gre za ureditev, ki je izčrpno usklajena, je treba presojati predvsem na podlagi cilja in vsebine ukrepa.(14)

70.      Kot izhaja iz člena 1 Direktive v povezavi s Prilogo IV, A, točka 15, k Direktivi, področje uporabe Direktive zajema dvigala za servisiranje vozil. Člen 3 in Priloga I k Direktivi določata obsežne in specifične varnostne zahteve za stroje. Člen 8 določa natančna in podrobna pravila za preskus teh zahtev, člen 10 pa določa oznako CE, ki se podeli v primeru skladnosti. Člena 2(1) in 3 prepovedujeta dajanje strojev, ki ne ustrezajo varnostnim zahtevam, na trg. Člen 4(1) Direktive državam članicam prepoveduje oviranje dajanja strojev, ki so skladni z Direktivo, v promet. Te prepovedi izražajo cilj Direktive, ki je izražen tudi v uvodnih izjavah 6 in 7: za odstranitev ovir prosti trgovini s stroji je treba uskladiti varnostne standarde in postopke. Člen 2(2) to potrjuje, ker v skladu s tem členom države članice ne smejo določiti dodatnih varnostnih zahtev za stroje. Države članice le pri tveganjih, ki nastanejo pozneje, v skladu s členom 7 sprejmejo primerne ukrepe.

71.      Varnostne zahteve za dajanje strojev na trg, ki so upoštevne za prosti pretok blaga, so potemtakem izčrpno usklajene.(15) Zato je Direktiva – kot je to na ustni obravnavi pravilno navajal T. Lehtinen – edino merilo preskusa. Člena 28 ES ni treba uporabiti niti dopolnilno.

b)      Kršitev člena 4(1) Direktive (prvo vprašanje za predhodno odločanje)

72.      Predložitveno sodišče sicer prosi Sodišče, naj pojasni, ali gre v okoliščinah postopka v glavni stvari za ravnanje države, ki omejuje prosti pretok blaga iz člena 28 ES. Da se lahko predložitvenemu sodišču da koristen odgovor,(16) je v skladu s pravkar podanimi ugotovitvami treba preskusiti, ali gre za kršitev Direktive.(17) Izjave, kot so tiste T. Lehtinena in ministrstva, bi lahko kršile člen 4(1) Direktive.

73.      Člen 4(1) Direktive se krši, če država članica sprejme ukrep, ki omejuje ali ovira dajanje stroja, ki je skladen z Direktivo, v promet.

i)      Skladnost dvigala za servisiranje vozil z Direktivo

74.      Prepoved omejitve iz člena 4(1) Direktive velja le, če stroj ustreza določbam Direktive. V skladu s podatki, ki so na voljo, pa je treba izhajati iz tega, da dvigala za servisiranje vozil objektivno ne ustrezajo zgoraj navedenim varnostnim zahtevam.

75.      Tu se sicer uporablja domneva skladnosti iz člena 5(1) Direktive. Dvigalo za servisiranje vozil je bilo certificirano kot skladno z Direktivo in opremljeno z oznako skladnosti CE v skladu s členom 10 Direktive. To pa ne pomeni, da države članice pri nastanku tveganj ne bi smele sprejeti ukrepov. V skladu s členom 7(1), prvi pododstavek, Direktive države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se taki stroji ali varnostne komponente umaknejo s trga, če je ugotovljeno, da stroj, ki se uporablja skladno s svojim predvidenim namenom, lahko ogrozi varnost ljudi ali premoženja. V skladu z drugim pododstavkom države članice takoj obvestijo Komisijo o vsakem takem ukrepu in navedejo razlog za svojo odločitev. Zato ugotovitev tveganja izpodbije domnevo skladnosti iz člena 5(1) Direktive.

76.      V skladu z navedbami predložitvenega sodišča pa pristojno ministrstvo tega ni ugotovilo, niti ni sprejelo ukrepov, da bi se dvigala za servisiranje umaknila s trga; tudi ni prišlo do obrazloženega sporočila Komisiji v skladu s členom 7(1), drugi pododstavek, Direktive. Okoliščine postopka v glavni stvari torej govorijo v prid temu, da je v upoštevnem obdobju še naprej veljala domneva skladnosti dvigala za servisiranje z zahtevami Direktive ter je tako za tip dvigala za servisiranje družbe AGM veljala prepoved omejitve iz člena 4(1) Direktive.

ii)    Obstoj ravnanja države članice

77.      Predložitveno sodišče meni, da je mogoče, da gre pri javni izjavah T. Lehtinena, da je dvigalo za servisiranje družbe AGM v neskladju s standardi in da je nevarno, za ovire države članice pri dajanju na trg. Preskusiti je torej treba, ali je treba javna opozorila uradnika o izdelku obravnavati kot ravnanje države članice. Z drugimi besedami: ali se lahko izjave, kot so izjave T. Lehtinena, pripišejo državi članici?

78.      Najprej je treba ugotoviti, da Sodišče še ni odločalo o primeru, kakršen je ta. Prvič je Sodišče pripisovanje vedenja do sedaj (samoumevno) domnevalo v običajnem primeru, v katerem uradniki ukrepajo v skladu z navodili nadrejenih oz. v skladu z zakoni držav članic. Drugič, državam članicam je pripisalo ravnanje zasebnikov, ko so ravnali pod nadzorom in navodili organov držav članic.(18) Tretjič pa je Sodišče končno pripisalo ravnanje zasebnikov državi članici, ko so ti ravnali brez navodil države, država članica pa je imela pozitivno obveznost, da to ravnanje zasebnikov prepreči.(19)

79.      Razen družbe AGM vse stranke menijo, da je ravnanje T. Lehtinena treba obravnavati kot ravnanje zasebnika. Menijo, da je to utemeljeno z dejstvom, da T. Lehtinen ni imel pooblastila za odločanje, in javnimi izjavami ministrstva, da T. Lehtinen ne zastopa uradnega stališča ministrstva. Zato menijo, da gre le pri ravnanju direktorja službe za ravnanje države. V skladu s tem pride odgovornost finske države v poštev le, če je direktor službe zaradi neobstoja posredovanja proti T. Lehtinenu kršil državne obveznosti zaščite v smislu sodbe v zadevi Komisija proti Franciji(20) in Uredbe št. 2679/98(21). Ta merila pa se uporabljajo le, če se mora država odzvati na ravnanje zasebnikov, ne pa če je ravnala sama, npr. s pomočjo svojih uradnikov.(22) Zato je treba najprej pojasniti, ali je T. Lehtinen ravnal za državo ali pa kot zasebnik.

80.      Pri tem je treba upoštevati, da – v nasprotju s prepovedjo izdelkov – iz (državnih) opozoril o izdelkih še ne izhaja omejujoč vpliv na trg. Šele odzivi upoštevnih udeležencev na trgu na opozorila imajo lahko takšne učinke. Da se lahko izjava uradnika pripiše delodajalcu, je odločilno, kako so te izjave razumeli upoštevni udeleženci na trgu.(23) Če morajo namreč udeleženci na trgu glede na okoliščine izhajati iz tega, da gre pri izjavah uradnika za državno opozorilo glede izdelka, njegove izjave prav tako učinkujejo z avtoriteto države na njihovo ravnanje, kot bi bilo to v primeru pravega državnega obvestila. Učinki takšnih ravnanj so dejansko lahko izenačeni z uradno prepovedjo.

81.      Kot to navaja predložitveno sodišče, se zdi, da so v tem primeru upad obsega prodaje na skoraj nič povzročile izjave T. Lehtinena. Pri takšnem upadu je učinek izjav enak prepovedi prodaje. Poleg tega pa iz sodne prakse Sodišča o odškodninski odgovornosti uradnikov izhaja, da lahko odškodninsko odgovornost na podlagi prava Skupnosti poleg formalnih upravnih aktov povzročijo tudi realni akti,(24) kot so javne izjave(25) ali objave službenih informacij.(26) Povezava izjav z uradno dejavnostjo, ki se tudi zahteva, bi bila v okoliščinah tega primera izpolnjena.

82.      Obveznost držav članic je, da zagotovijo, da njihovi uradniki v okviru svoje funkcije ne razširjajo stališč, ki nasprotujejo uradnemu stališču države. Če pa vseeno pride do vtisa, da gre za izvajanje funkcije, je treba ta vtis nemudoma odpraviti s primerno informacijo. Drugače pride do tega, da se ravnanje pripiše državi, razen če je uradnik očitno nepristojen.

83.      V nasprotju z mnenjem nizozemske in švedske vlade se država članica ne more izogniti temu pripisovanju tako, da se sklicuje na notranjo porazdelitev pristojnosti (v ministrstvu).(27) Za učinkovanje javnih izjav je upoštevno le to, kako so jih razumeli naslovniki.

84.      To je tudi v skladu z mednarodnim javnim pravom, na katero se je sklicevalo Sodišče.(28) Na podlagi tega se ravnanje pripiše državi, le če obstaja pravni videz izvajanja državne oblasti.(29) Tudi drugi primeri, v katerih se pripiše odgovornost, so v mednarodnem javnem in evropskem pravu podobni: ukrepanje organov,(30) ravnanje na podlagi navodil(31) in pristanek države oz. neukrepanje zaradi protipravne opustitve dolžnosti.(32)

85.      V skladu s temi načeli sta tudi Evropska komisija za človekove pravice in Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovila, da lahko uradniki katerekoli stopnje – tudi najnižje – kršijo Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To velja tudi, če uradniki ukrepajo brez pooblastila in celo če ukrepajo zunaj navodil ali zoper navodila.(33)

86.      Sicer je uporaba meril prava Skupnosti v konkretnem primeru v pristojnosti nacionalnih sodišč.(34) Sodišče pa lahko glede na okoliščine primera da pojasnila in smernice.(35)

87.      Kot je bilo že poudarjeno,(36) je za to, da se izjave uradnika pripišejo njegovemu delodajalcu, odločilno, ali je naslovnik izjav glede na okoliščine lahko domneval, da gre za izjave države, ki jih je pristojni uradnik izjavil ob izvajanju svojih funkcij, ali pa lahko razpoznajo, da gre za zasebno izrekanje mnenja. Pri presoji tega vprašanja bo moralo predložitveno sodišče upoštevati vse okoliščine.

88.      Določene okoliščine postopka v glavni stvari, ki prejemnike izjav opozarjajo, da je T. Lehtinen zastopal le lastno stališče, govorijo proti temu, da se ravnanje pripiše finski državi.

89.      Tako na ministrstvo naslovljeni dopis združenja specializiranih tehničnih trgovin z dne 29. januarja 2001 v zvezi z izjavami T. Lehtinena z dne 9. januarja 2001 v okviru sestanka združenja specializiranih tehničnih trgovin kaže, da je bilo poslušalcem na sestanku jasno, da stališče T. Lehtinena ni bilo stališče ministrstva.(37)

90.      Podobno velja tudi za članka v regionalnih časopisih z dne 17. februarja 2001 in z dne 13. junija 2001. Glede na razpoložljive informacije sta bili v njih podani različni stališči T. Lehtinena in direktorja službe in je bilo tudi navedeno, da je bil direktor službe nadrejeni T. Lehtinena, ki je bil pooblaščen za odločanje.(38)

91.      Nasprotno pa določene okoliščine postopka v glavni stvari, na podlagi katerih so naslovniki izjav lahko menili, da je T. Lehtinen kot pristojni uradnik zastopal uradno stališče svojega organa, govorijo v prid temu, da se njegovo ravnanje pripiše finski državi.

92.      Na primer navedbe predložitvenega sodišča o televizijski oddaji z dne 17. januarja 2001 opozarjajo, da so si lahko gledalci ustvarili vtis, da T. Lehtinen kot pristojni uradnik zastopa stališče ministrstva. Stališče T. Lehtinena je bilo v oddaji označeno kot stališče finskih organov, sam pa je bil na zaslonu med pogovorom, ki je bil z dovoljenjem neposrednega nadrejenega, direktorja službe, posnet v njegovi pisarni, označen kot zastopnik ministrstva.(39)

93.      Navedbe predložitvenega sodišča prav tako nakazujejo, da so združenje metalurških delavcev in odgovorni za varnost v podjetjih (torej ciljna skupina kupcev dvigal za servisiranje) lahko dobili vtis, da je bilo stališče T. Lehtinena stališče pristojnega ministrstva. Ta ciljna skupina je namreč prejela poročilo T. Lehtinena z dne 12. februarja 2001, na katerem je bila natisnjena uradna glava: „Ministrstvo za socialne zadeve in zdravstvo“, „Služba za varstvo pri delu“ in „glavni inženir Tarmo Lehtinen“.(40)

94.      Po navedbah predložitvenega sodišča je švedski organ za varnost pri delu poročilo T. Lehtinena z dne 19. februarja 2001 v angleškem jeziku obravnaval kot uradno stališče ministrstva.(41) Med evropskimi strokovnjaki je po teh navedbah prav tako nastal vtis, da poročilo izraža stališče ministrstva.(42)

95.      Predložitveno sodišče v obrazložitvi v zvezi z izjavami T. Lehtinena navaja tudi, da je T. Lehtinen vsakič nastopal kot uradnik ministrstva in ni nikoli pojasnil, da gre za njegovo zasebno mnenje. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča se v javnosti tudi ni zdelo, da bi bil T. Lehtinen očitno nepristojen. T. Lehtinen je bil poleg tega, vse dokler mu direktor službe 16. februarja 2001 ni odvzel zadeve, pristojen za postopek nadzora trga.

96.      Vendar pa lahko država članica, če nastane vtis izjav ob dejansko neobstoječem izvajanju državnih funkcij, prepreči, da se ji to ravnanje pripiše, če ta vtis nemudoma odpravi z ustrezno informacijo.(43)

97.      V skladu z navedbami predložitvenega sodišča pa ministrstvo naslovnikov izjav T. Lehtinena z dne 17. januarja, z dne 12. in z dne 19. februarja 2001 ni nikoli obvestilo o svojem odstopajočem mnenju. Torej nič ne kaže na to, da bi ministrstvo pri teh izjavah s potrebno hitrostjo poskrbelo za odpravo vtisa, da T. Lehtinen zastopa uradno stališče. Poleg tega pa oba članka, objavljena v regionalnih časnikih, nista imela širokega učinka televizijskega intervjuja in nista imela enakega kroga naslovnikov kot izjave T. Lehtinena.

98.      Skupno pa okoliščine iz postopka v glavni stvari glede izjav T. Lehtinena z dne 9. januarja 2001, 17. februarja 2001 in 13. junija 2001 prej govorijo v prid temu, da gre za čisto zasebno ravnanje T. Lehtinena. V nasprotju s tem pa okoliščine iz postopka v glavni stvari glede njegovih izjav z dne 17. januarja 2001, 12. februarja 2001 in 19. februarja 2001 prej govorijo v prid temu, da se njegovo ravnanje pripiše finski državi in da gre za ravnanje države članice.(44)

99.      Vendar bo moralo predložitveno sodišče za izčrpno presojo vprašanj pripisovanja ravnanja še podrobneje razjasniti okoliščine zadeve. Na vprašanja Sodišča sta finska vlada in T. Lehtinen šele na ustni obravnavi pred Sodiščem navedla, da je bilo na televizijskem kanalu TV 1 pozneje predvajano tudi sporočilo ministrstva. Poleg tega naj bi direktor službe združenju metalurških delavcev in švedski vladi takoj pojasnil, da je T. Lehtinen razširjal svoje zasebno mnenje. Predložitveno sodišče bo moralo zato razjasniti, koliko so ukrepi ministrstva naslovnike izjav T. Lehtinena vendarle dosegli dovolj hitro in so odpravili vtis uradnih izjav ministrstva.(45)

iii) Omejitev ali oviranje dajanja dvigal za servisiranje na trg

100. Ugotoviti je treba, ali je ravnanje T. Lehtinena omejevalo ali preprečevalo dajanje dvigal za servisiranje na trg.

101. Člen 4(1) Direktive kot sekundarnopravni izraz prostega pretoka blaga v smislu tako imenovane formule Dasonville prepoveduje vsak ukrep držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovira trgovino znotraj Skupnosti s stroji na področju uporabe Direktive.(46)

–       Omejitve zaradi ravnanja, ki se pripiše državi

102. Da se javne izjave T. Lehtinena z dne 17. januarja, z dne 12. februarja in z dne 19. februarja 2001 lahko pripišejo finski državi, se je zato treba vprašati, ali torej te izjave države kršijo člen 4 Direktive.

103. V sodbi „Buy Irish“ je Sodišče že promocijsko kampanjo za nacionalne izdelke, ki na noben način ni zaničevala konkurenčnih izdelkov iz tujine, obravnavalo kot omejitev.(47) Izjave države, s katerimi je v televizijskem dnevniku in intervjujih v časopisih stroj označen kot neskladen s standardi in nevaren, lahko a fortiori vsaj posredno in potencialno ovirajo dajanje stroja na trg.

104. Okoliščine postopka v glavni stvari govorijo torej v prid temu, da gre pri teh izjavah T. Lehtinena za ukrepe države članice, ki omejujejo ali ovirajo dajanje na trg stroja, ki je certificiran kot skladen z Direktivo, in tako kršijo člen 4(1) Direktive.

105. Na vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti:

pri nepooblaščenih izjavah uradnika, s katerimi se neki stroj, ki je bil certificiran kot skladen z Direktivami, označi kot neskladen s standardi in nevaren, gre za kršitev člena 4(1) Direktive, če se ravnanje uradnika pripiše državi. Ustrezne izjave je treba pripisati, če na podlagi oblike in okoliščin pri naslovniku nastane vtis, da gre za uradna obvestila države in ne za zasebna stališča uradnika. Pri tem pa so lahko zlasti pomembne okoliščine:

–        da je uradnik na splošno pristojen na zadevnem področju,

–        da uradnik svoje pisne izjave širi na papirju, na katerem je natisnjena uradna glava pristojne službe,

–        da ima uradnik pogovore za televizijo v svojih službenih prostorih,

–        da uradnik ne omenja osebne narave svojih izjav in ne navaja, da se te razlikujejo od uradnega stališča zadevne službe, in

–        da pristojne državne službe ne sprejmejo nemudoma ukrepov, potrebnih za odpravo vtisa pri naslovnikih izjav uradnika, da gre za uradna stališča države.

–       Omejitve zaradi ravnanja, ki se ne more pripisati državi

106. Če predložitveno sodišče v skladu z zgoraj navedenimi merili obravnava izjave T. Lehtinena kot zasebne izjave in zavrne pripisovanje ravnanja državi, pride v poštev kršitev člena 4 Direktive na podlagi neukrepanja zaradi protipravne opustitve dolžnosti finske države.

107. Tako je Sodišče že ugotovilo, da člena 28 ES in 10 ES države članice zavezujeta, da sprejmejo vse potrebne in primerne ukrepe, da bi na svojem ozemlju zagotovile spoštovanje temeljnih svoboščin, da bi preprečile ovire za prosti pretok blaga, ki nastanejo na njihovem ozemlju za proizvode, ki izvirajo iz drugih držav članic, zlasti zaradi dejanj posameznikov.(48) Vendar obstaja v zvezi z ukrepi, ki so v vsakokratnem položaju potrebni in najprimernejši, prosti preudarek držav članic – ni v pristojnosti institucij Skupnosti, da bi ukrepale namesto držav članic in jim predpisujejo ukrepe, ki jih morajo te sprejeti in dejansko izvajati.(49) Vendar pa je naloga Sodišča, da ob upoštevanju tega prostega preudarka preveri, ali je država članica sploh sprejela ustrezne ukrepe.(50)

108. Po navedbah predložitvenega sodišča je bilo glede izjav T. Lehtinena z dne 9. januarja 2001 ministrstvo s poznejšim dopisom združenja specializiranih tehničnih trgovin obveščeno, da je bilo pri njih znano drugačno stališče ministrstva. Direktor službe je poleg tega 8. februarja 2001 poslal telefaks predsedniku združenja industrije in delodajalcev, v katerem je nasprotoval izjavam T. Lehtinena. Časopisna članka z dne 17. februarja 2001 in 13. junija 2001(51) sta opozorila, da postopek nadzora trga še ni bil končan in da je ministrstvo v tistem trenutku izhajalo iz skladnosti stroja z Direktivo in da ni razpoznalo nobenega tveganja.(52)

109. Takšne okoliščine omogočajo sklep, da je ministrstvo lahko izhajalo iz tega, da niso bili potrebni širši ukrepi. Tako bi finska država izpolnila svoje dolžnosti varstva pri posegih zasebnikov v prosti pretok blaga. Torej ne bi obstajale omejitve v državah članicah v smislu člena 4(1) Direktive.

c)      Člen 10, drugi odstavek, ES

110. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje še, ali ravnanje T. Lehtinena in ministrstva pomeni kršitev obveznosti iz člena 10, drugi odstavek, ES. Člen 10, drugi odstavek, ES pa se mora kot lex generalis umakniti kršitvam specialnih določb.(53) Člen 10, drugi odstavek, ES lahko podeli lastne pravice le, če je poleg kršitve konkretne določbe mogoče ugotoviti še kršitev dolžnosti.(54) V postopku v glavni stvari pa za to ni okoliščin.

d)      Utemeljitev (tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje)

111. Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem ob upoštevanju merila preskusa in dosedanjih rezultatov v bistvu sprašuje, ali se kršitev člena 4(1) Direktive zaradi ravnanja T. Lehtinena lahko upraviči s ciljem varovanja zdravja ali svobode izražanja.

i)      Utemeljitev s ciljem varovanja zdravja (tretje vprašanje za predhodno odločanje)

112. Direktiva ureja prav varovanje zdravja ljudi glede zajetih strojev. Pri strojih, ki so združljivi z Direktivo, zaradi tega dopušča širše omejitve dajanja na trg iz razlogov varovanja zdravja le v skladu s členom 7(1).

113. Ministrstvo v skladu z navedbami predložitvenega sodišča o postopku v glavni stvari ni sprejelo ukrepov v skladu s členom 7 Direktive. V trenutku, ko je T. Lehtinen podal izjave, je postopek nadzora trga še trajal, in s stališča direktorja službe, ki je bil pooblaščen za odločanje, tveganje za zdravje ljudi v smislu člena 7 ni bilo ugotovljeno. Tudi Komisija ni bila obveščena v smislu člena 7(1), drugi pododstavek. Utemeljitev s ciljem varovanja zdravja je problematična že zaradi tega, ker država članica tem ciljem sploh ni sledila.

114. Poleg tega na podlagi navedb predložitvenega sodišča tudi tu ni razvidno objektivno ogrožanje. Tudi če bi se lahko upoštevalo ogrožanje, pa bi bili posegi, ki jih je povzročil T. Lehtinen, nesorazmerni.

115. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da načelo sorazmernosti, ki je eno izmed splošnih načel prava Skupnosti, zahteva, da so sprejeti akti primerni in potrebni za dosego legitimnih ciljev, ki jih zasleduje ureditev. Pri tem pa je treba v primerih, ko je možna izbira med več primernimi ukrepi, izbrati tistega, ki je manj omejujoč, tako da povzročene neprijetnosti niso čezmerne glede na zasledovani cilj.(55)

116. Javna opozorila, kakor so opozorila T. Lehtinena o nevarnosti dvigala za servisiranje družbe AGM, so sicer bila primerna, da zmanjšajo „tveganje“. Dvom pa obstaja glede nujnosti. Kot prav tako primeren, milejši alternativni ukrep bi se lahko štel npr. dopis, naslovljen na uporabnike dvigal za servisiranje, s katerim bi se jih namensko obvestilo o večjih tveganjih, ki jih je videl T. Lehtinen. Ta način ni bil brez namena izbran že za pomanjkljivi mehanizem za blokiranje.

117. Vsekakor pa so izjave neprimerne. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča „tveganje“, ki ga je zaradi omejitve smeri namestitve videl T. Lehtinen, ni bilo posebej visoko: s strojem in z obremenitvenimi površinami se je upravljalo enostavno, za veliko število prodanih dvigal tudi niso znane nesreče, katerih vzrok bi bila omejitev smeri namestitve.(56) V razmerju s tem pa lahko javne izjave takšne vrste in oblike, kot so izjave T. Lehtinena, znatno posežejo v prosti pretok blaga.

ii)    Utemeljitev s svobodo izražanja (četrto vprašanje za predhodno odločanje)

118. Predvsem švedska vlada je upravičeno poudarila temeljne pravice do svobodnega izražanja mnenja, ki je zagotovljena v členu 12 finske ustave, v členu 10 EKČP in kot splošno pravno načelo v pravu Skupnosti. Svobodo izražanja mnenja kot bistveno podlago demokratične družbe imajo tudi uradniki držav članic in tudi uradniki Skupnosti.(57)

119. V nasprotju s tem pa država članica sama ni nosilec pravice svobode izražanja mnenja. Država mora – prav tako kot institucije Skupnosti – zagotoviti izvrševanje te pravice. Država članica mora posameznikom zagotavljati svobodo izražanja in se ne more sklicevati nanjo v razmerju do posameznikov.

–       Utemeljitev ravnanja, ki se lahko pripiše državi

120. Če se ravnanje T. Lehtinena pripiše finski državi, je torej utemeljitev s svobodo izražanja izključena. Pri izjavah T. Lehtinena z dne 17. januarja 2001, 12. februarja 2001 in 19. februarja 2001 gre v primeru pripisovanja za izjave države, ne pa za izjave zasebnika. Finska država pa se ne more sklicevati na lastno pravico do svobode izražanja in je uveljavljati zoper družbo AGM. Tudi ne bi smela upoštevati pravice svojega uradnika T. Lehtinena. T. Lehtinen je sicer morda imel iz naslova svobode izražanja pravico, da se izrazi v lastnem imenu, ne pa pravice, da se v očeh javnosti izrazi kot predstavnik finske države.

–       Utemeljitev ravnanja, ki se ne pripiše državi

121. V nasprotju s tem pa je utemeljitev s svobodo izražanja načeloma mogoča, če se ravnanje T. Lehtinena ne pripiše finski državi. Če se namreč uradnik izrazi v lastnem imenu, v razmerju do svoje države članice izvaja pravico do svobode izražanja. Država članica mora to temeljno pravico spoštovati. Ker pa mora država članica sočasno zagotavljati prosti pretok blaga in lahko morda obstaja dolžnost ukrepanja,(58) lahko tu obstaja razmerje napetosti.

122. Če obstaja takšno razmerje napetosti, se mora država članica sklicevati na svobodo izražanja uradnika, če jo mora spoštovati glede na konkretne okoliščine. V skladu s tem je treba na podlagi vseh okoliščin posameznega primera tehtati interese. Pri tem pa ima država članica široko polje proste presoje. Vendar pa mora Sodišče preučiti, ali je omejitev temeljnih svoboščin sorazmerna glede na varstvo temeljnih pravic.(59)

123. Po navedbah predložitvenega sodišča je T. Lehtinen svoje stališče izrazil pred odločitvijo ministrstva. Njegova kritika je bila zelo ostra in usmerjena le na dvigala za servisiranje ene same znamke, vendar pa je svoje stališče obrazložil s strokovnimi razlogi v zvezi s tipom dvigala za servisiranje in ga poleg tega ni nepotrebno očrnil. S svojimi izjavami je sledil ciljem varovanja zdravja. T. Lehtinen je torej uporabil svojo pravico do svobode izražanja na področju, na katerem je imel posebno strokovno znanje in je s svojimi izjavami sledil pomembnim ciljem, ki so v javnem interesu.

124. Ministrstvo pa je prav bralcem časopisnih člankov, ki so iskali informacije, pojasnilo, da je T. Lehtinen izrazil svoje zasebno mnenje, da je postopek nadzora trga še potekal in da ni bilo niti dokazov za tveganje pri dvigalu za servisiranje niti za neskladnost s standardi. Ministrstvo je tako sprejelo ukrepe, da bi se učinkovanje izjav T. Lehtinena na prosti pretok blaga karseda znižalo.

125. V takšnih okoliščinah je treba domnevati, da je ministrstvo v okviru svoje proste presoje lahko izhajalo iz tega, da je treba sprejeti preostale omejitve prostega pretoka blaga zaradi zasebnih izjav T. Lehtinena, ker širše varstvo ne bi bilo mogoče brez nesorazmernih omejitev svobode izražanja T. Lehtinena.

126. Zlasti ne pride v poštev preventivna prepoved izražanja, ki bi jo ministrstvo izreklo T. Lehtinenu. V posamičnem primeru preventivne prepovedi izražanja zanikajo svobodo izražanja in se zato lahko upravičijo le v izrednih okoliščinah. Če pa bi finsko pravo (javnih uslužbencev) sploh omogočalo preventivno prepoved, pa pravo Skupnosti tega v teh okoliščinah sploh ne more zahtevati za varstvo prostega pretoka blaga. Iz oblike in trenutka izjav prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil potreben močnejši ukrep in da bi bili dejansko sprejeti ukrepi zunaj polja proste presoje finske države.

iii) Vmesna ugotovitev

127. V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, se kršitev člena 4(1) Direktive zaradi izjav uradnika, ki se pripišejo njegovi državi članici, ne more upravičiti niti s cilji varovanja zdravja niti s svobodo izražanja. Država članica pa v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ni dolžna prepovedati zasebnih izjav uradnika, ki lahko vplivajo na prosti pretok blaga.

3.      Odškodninska odgovornost države in odškodninska odgovornost uradnika (peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje)

128. Predložitveno sodišče v primeru, da bi v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, šlo za kršitev členov 28 ES in 30 ES ali pa člena 10 ES, sprašuje še, ali so izpolnjene predpostavke odškodninskega zahtevka na podlagi prava Skupnosti iz naslova odškodninske odgovornosti države in ali pravo Skupnosti omogoča ali zahteva tudi odškodninsko odgovornost uradnika storilca in koliko predpostavke takšnih odškodninskih zahtevkov morebiti zahtevajo razlago finskega prava v skladu z direktivami.

129. Glede na rezultate zgoraj izvedene preučitve je treba na vprašanja predložitvenega sodišča odgovoriti s sklicevanjem na kršitev člena 4(1) Direktive zaradi izjav T. Lehtinena z dne 17. januarja 2001, 12. februarja 2001 in 19. februarja 2001, za katere okoliščine postopka v glavni stvari omogočajo sklep, da jih je treba pripisati finski državi in da torej kot ukrep države članice omejujejo ali ovirajo dajanje dvigal za servisiranje na trg.

a)      Odškodninska odgovornost države

130. V skladu s sodno prakso Sodišča je država članica dolžna povrniti škodo, ki jo je posameznikom povzročila s kršitvijo prava Skupnosti, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da je namen kršenega pravnega pravila, da posameznikom daje pravice, da mora biti kršitev dovolj resna in da mora obstajati neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, povzročeno oškodovancem.(60)

131. Ti trije pogoji morajo biti prav tako izpolnjeni, če škoda izvira iz nedejavnosti države članice, kot tudi če izvira iz zakonodajnega ali upravnega akta, ki krši pravo Skupnosti, ne glede na to, ali ga je sprejela sama država članica ali organizacija javnega prava, ki je pravno neodvisna od države.(61)

i)      Pravice, ki ščitijo posameznika (točka (c) petega vprašanja za predhodno odločanje)

132. Predložitveno sodišče s točko (c) petega vprašanja sprašuje, ali lahko člen 10, zlasti njegov drugi odstavek, ES v okoliščinah tega primera posameznikom podeli pravice.

133. Ker Direktiva prevlada, člen 10 ES v tem primeru ne more samostojno podeliti pravic posameznikom, na katere se lahko sklicujejo posamezniki.(62) Člen 4(1) Direktive posameznim udeležencem na trgu daje pravice, ki jih lahko uveljavljajo proti državi.(63)

ii)    Dovolj resna kršitev (točki (a) in (b) petega vprašanja za predhodno odločanje)

134. Predložitveno sodišče s točkama (a) in (b) petega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali so v okoliščinah tega primera kršitve dovolj resne, da povzročijo odškodninsko odgovornost države.

135. Za presojo zadostne teže kršitve prava Skupnosti je odločilno merilo to, ali država članica očitno in resno ni upoštevala omejitev svojega odločanja po prosti presoji. Pristojno sodišče mora med drugim upoštevati: jasnost in natančnost prekršenega pravila, obseg pravice do odločanja po prosti presoji, ki jo to pravilo pušča nacionalnim organom, in, glede na primer, ali je bila kršitev oz. škoda storjena oz. povzročena namenoma, in morebitno opravičljivost pravne zmote.(64)

136. Če zadevni državi članici ob storitvi kršitve ni bilo treba sprejeti zakonodajne odločitve, ali pa je imela le izredno omejeno pravico do odločanja po prosti presoji, ali je sploh ni imela, lahko že zgolj kršitev prava Skupnosti zadošča za ugotovitev, da gre za dovolj resno kršitev.(65)

137. Člen 4(1) Direktive državam članicam tudi za stroje, ki so le domnevno skladni z Direktivo, ne omogoča diskrecijske pravice, prostega preudarka ali polja proste presoje. V primeru naknadnih dvomov o skladnosti stroja Direktiva namreč predvideva le ukrepe v skladu s členom 7. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča pa pristojno ministrstvo zavestno ni uporabilo teh možnosti in je pustilo, da je T. Lehtinen ravnal po svoje.(66) Okoliščine postopka v glavni stari prej govorijo v prid temu, da je kršitev na podlagi izjav T. Lehtinena, ki se lahko pripišejo, dovolj resna.

iii) Dodatne nacionalne predpostavke (točka (e) petega vprašanja za predhodno odločanje) in točka (a) šestega vprašanja za predhodno odločanje (prvi in tretji stavek)

138. Predložitveno sodišče s točko (e) petega vprašanja za predhodno odločanje ter prvim in tretjim stavkom točke (a) šestega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali pravo držav članic lahko določa dodatne predpostavke za odškodninsko odgovornost države zlasti za druge oblike gospodarske škode, kot sta osebna in premoženjska škoda, oz. ali mora povrnitev škode pomeniti učinkovito in odvračilno sankcijo.

139. Država članica mora, če so izpolnjeni pogoji za pravico do povračila, ki temelji na pravu Skupnosti, povzročeno škodo povrniti v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti; pogoji za nadomestilo škode ne smejo biti manj ugodni od tistih za podobne domače zahtevke in ne smejo biti oblikovani tako, da bi dejansko onemogočali pridobitev odškodnine ali povzročili, da bi bila pretirano težko dosegljiva.(67) Zato ob kršitvi prava Skupnosti ni mogoče sprejeti, da se izgubljeni dobiček ali druge oblike odškodnine v celoti izključijo, ker bi bilo tako v določenih sporih povračilo škode praktično nemogoče.(68)

140. Pravo Skupnosti tako nalaga učinkovito povračilo in ne dopušča nobenega dodatnega pogoja, določenega v pravu države članice, ki bi več kot le nebistveno otežil pridobitev odškodnine ali drugih vrst povračila škode.

141. Finsko pravo pa v skladu z navedbami predložitvenega sodišča predvideva povračilo za čisto gospodarsko škodo le, če za izhaja iz ravnanja, ki se kazensko preganja, ali iz izvajanja državne oblasti oz. če obstajajo drugi tehtni razlogi. Takšne dodatne predpostavke zahtevka pa je treba razlagati tako, da odškodnine za čiste gospodarske škode ne otežujejo več kot le nebistveno. Zahteve prava Skupnosti bi se spoštovale že, če bi se dalo določbe nacionalnega prava razlagati tako, da so izključene nesorazmerne otežitve. To bi bilo npr. možno, če bi se kršitve prava Skupnosti vedno obravnavale kot posebej tehtni razlogi.

142. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da odgovornost države članice na podlagi prava Skupnosti ni namenjena ciljema odvračanja in kaznovanja, temveč nadomestilu škode, ki jo posamezniki utrpijo zaradi tega, ker države članice kršijo pravo Skupnosti.

iv)    Vmesni sklep

143. Člen 4(1) Direktive posameznikom podeljuje pravice, ki jih lahko uporabljajo proti državi članici. Poleg te določbe se člen 10 ES ne uporablja. Člen 4(1) državam članicam za stroje, ki so (le domnevno) skladni z Direktivo, ne omogoča diskrecijske pravice, prostega preudarka ali polja proste presoje. Kršitev člena 4(1) Direktive je dovolj resna kršitev v smislu odškodninskega zahtevka na podlagi prava Skupnosti iz naslova odškodninske odgovornosti države. Pravo Skupnosti ne dopušča dodatnih predpostavk nacionalnega prava, ki dejansko povrnitev škode na splošno ali le glede določenih oblik povrnitve škode oteži bolj kot le neznatno.

b)      Odškodninska odgovornost uradnikov

i)      Možnost dodatne odškodninske odgovornosti uradnikov na podlagi prava Skupnosti (točka (d) petega vprašanja za predhodno odločanje)

144. Predložitveno sodišče s točko (d) petega vprašanja sprašuje, ali lahko poleg države tudi uradnik odgovarja za svoje kršitve prava Skupnosti.

145. Pravo Skupnosti oblikovanje odgovornosti prepušča pravnim redom držav članic, dokler dejansko izvrševanje pravic na podlagi prava Skupnosti ni čezmerno oteženo in je pridobitev odškodnine učinkovito zagotovljena. Tako je na primer Sodišče priznalo, da s stališča prava Skupnosti ni sporno, če pride do odgovornosti oseb javnega prava poleg odgovornosti države članice.(69)

146. Dokler je povračilo škode zaradi kršitve prava Skupnosti s strani organa države članice zagotovljeno dejansko in učinkovito, pravo Skupnosti ne nasprotuje določitvi dodatnega subjekta odgovornosti poleg same države članice. Pravo Skupnosti tudi z ničimer ne nasprotuje dodatni odgovornosti uradnika, ki je storil dejanje.

ii)    Dolžnosti na podlagi prava Skupnosti pri določanju odškodninske odgovornosti uradnika (točka (a) šestega vprašanja za predhodno odločanje, prvi in drugi stavek)

147. Predložitveno sodišče s točko (a) šestega vprašanja za predhodno odločanje, prvi in drugi stavek, najprej sprašuje, ali pravo Skupnosti državam članicam nalaga dolžnost, da morajo njeni uradniki odškodninsko odgovarjati za svoje kršitve prava Skupnosti.

148. Iz sodne prakse Sodišča(70) ne izhaja, da bi pravo Skupnosti države članice zavezovalo, da bi morali njihovi uradniki osebno odškodninsko odgovarjati. Odškodninsko pravo Skupnosti pravzaprav ne posega v prostost držav članic glede organiziranja države, temveč jim prepušča način izvrševanja teh zahtevkov. Pri tem pa se dejansko izvrševanje ne sme nesorazmerno otežiti in pridobitev odškodnine mora biti učinkovito zagotovljena. Zato je odločilno, da je v skladu z nacionalnim pravom na razpolago vsaj subjekt odškodninske odgovornosti, ki je primerljiv z državo glede sposobnosti plačila, ne pa kdorkoli. Če nacionalno pravo že predvideva odškodninsko odgovornost države, ki ustreza zahtevam prava Skupnosti, pa pravo Skupnosti ne nalaga nikakršne obveznosti za oblikovanje dodatne odškodninske odgovornosti uradnikov.

iii) Dodatne predpostavke ali omejitve odškodninske odgovornosti uradnikov (točka (b) šestega vprašanja za predhodno odločanje)

149. Nazadnje pa predložitveno sodišče s točko (b) šestega vprašanja za predhodno odločanje sprašuje, ali lahko države članice predvidijo dodatne predpostavke ali omejitve za odškodninsko odgovornost svojih uradnikov.

150. Iz navedene sodne prakse(71) izhaja, da so v razmerju do meril za odškodninsko odgovornost države na podlagi prava Skupnosti mogoče dodatne predpostavke ali omejitve odškodninske odgovornosti uradnikov, če gre za dodatno odškodninsko odgovornost uradnika. Učinkovito pravno varstvo je tako namreč zagotovljeno že z odgovornostjo države.

151. Če pa je nasprotno odškodninska odgovornost države v pravu države članice oblikovana tako, da je predvidena izključno odškodninska odgovornost uradnika, ki jo država krije ali prenese nase s subsidiarno odgovornostjo, morajo biti zahteve prava Skupnosti po učinkovitem varstvu pravic posameznika učinkovite tudi v ureditvi odškodninske odgovornosti uradnikov, tako dodatne predpostavke iz prava države članice ne smejo pridobitve povrnitve odškodnine otežiti bolj kot le neznatno.

iv)    Vmesni sklep

152. Na podlagi prava Skupnosti je dodatna odškodninska odgovornost uradnika mogoča, ni pa nujna. Lahko se dopolni z dodatnimi pogoji ali omejitvami v razmerju do meril odškodninske odgovornosti države na podlagi prava Skupnosti. Če pa obstaja namesto odškodninske odgovornosti države odškodninska odgovornost uradnika, pravo Skupnosti zaradi učinkovitega varstva pravic posameznika ne more dovoliti dodatnih predpostavk na podlagi nacionalnega prava, če bi te bolj kot le neznatno otežile pridobitev povrnitve odškodnine.

VI – Predlog

153. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj Tampereen käräjäoikeus odgovori:

1)         Direktivo 98/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o približevanju zakonov držav članic o strojih je treba razlagati tako, da dvigala za servisiranje vozil, kakršna so v postopku v glavni stvari, ustrezajo varnostnim zahtevam Direktive le, če lahko vzdržijo do najvišje dovoljene obremenitve vozila v obeh smereh namestitve ali so vsaj zagotovljeni učinkoviti varnostni ukrepi, da so učinkovito preprečene mogoče napačne obremenitve ali preobremenitve.

2)         Pri nepooblaščenih izjavah uradnika, s katerimi se neki stroj, ki je bil certificiran kot skladen z direktivami, označi kot neskladen s standardi in nevaren, gre za kršitev člena 4(1) Direktive, če se ravnanje uradnika pripiše državi članici. Ustrezne izjave je treba pripisati, če na podlagi oblike in okoliščin pri naslovniku nastane vtis, da gre za uradna obvestila države in ne za zasebna stališča uradnika. Pri tem pa so lahko zlasti pomembne okoliščine:

–        da je uradnik na splošno pristojen na zadevnem področju,

–        da uradnik svoje pisne izjave širi na papirju, na katerem je natisnjena uradna glava pristojne službe,

–        da ima uradnik pogovore za televizijo v svojih službenih prostorih,

–        da uradnik ne omenja osebne narave njegovih izjav in ne navaja, da se te razlikujejo od uradnega stališča zadevne službe, in

–        da pristojne državne službe ne sprejmejo nemudoma ukrepov, potrebnih za odpravo vtisa pri naslovnikih izjav uradnika, da gre za uradna stališča države.

3)         V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, se kršitev člena 4(1) Direktive zaradi izjav uradnika, ki se pripišejo njegovi državi članici, ne more upravičiti niti s cilji varovanja zdravja niti s svobodo izražanja. Država članica pa v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ni dolžna prepovedati zasebnih izjav uradnika, ki lahko vplivajo na prosti pretok blaga.

4)         Člen 4(1) Direktive posameznikom podeljuje pravice, ki jih lahko uporabljajo proti državi članici. Poleg te določbe se člen 10 ES ne uporablja. Člen 4(1) državam članicam za stroje, ki so (le domnevno) skladni z Direktivo, ne omogoča diskrecijske pravice, prostega preudarka ali polja proste presoje. Kršitev člena 4(1) Direktive je dovolj resna kršitev v smislu odškodninskega zahtevka na podlagi prava Skupnosti iz naslova odškodninske odgovornosti države. Pravo Skupnosti ne dopušča dodatnih pogojev nacionalnega prava, ki dejansko povrnitev škode na splošno ali le glede določenih oblik povrnitve škode oteži več kot le nebistveno.

5)         Na podlagi prava Skupnosti je dodatna odškodninska odgovornost uradnika mogoča, ni pa nujna. Lahko se dopolni z dodatnimi pogoji ali omejitvami v razmerju do meril odškodninske odgovornosti države na podlagi prava Skupnosti. Če pa obstaja namesto odškodninske odgovornosti države odškodninska odgovornost uradnika, pravo Skupnosti zaradi učinkovitega varstva pravic posameznika ne more dovoliti dodatnih pogojev na podlagi nacionalnega prava, če bi te več kot le nebistveno otežile pridobitev povrnitve odškodnine.

---

1 – Jezik izvirnika: nemščina.

---

2 – Direktiva 98/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o približevanju zakonov držav članic o strojih, UL L 207, str. 1.

---

3 – Glej Evropsko normo EN 1493 CEN za dvigala za servisiranje vozil z dne 10. julija 1998.

---

4 – Glej UL 1999, C 165, str. 4.

---

5 – Glej točko 31 teh sklepnih predlogov.

---

6 – Glej točki 31 in 36 teh sklepnih predlogov.

---

7 – Glej sodbe z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger (C-112/00, Recueil, str. I-5659, točki 39 in 41); z dne 10. marca 1981 v združenih zadevah Irish Creamery Milk Suppliers in drugi (36/80 in 71/80, Recueil, str. 735, točke 5, 7 in 8) in z dne 30. marca 2000 v zadevi JÄMO (C-236/98, Recueil, str. I-2189, točka 30).

---

8 – Glej sodbo Schmidberger (navedena v opombi 7, točke 30, od 35 do 38) ter sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 59) in z dne 20. januarja 2005 v zadevi Salgado Alonso (C-306/03, ZOdl., str. I-705, točke od 40 do 42).

---

9 – Glej točki 21 in 22 teh sklepnih predlogov.

---

10 – Glej točki 17 in 18 teh sklepnih predlogov.

---

11 – Člen 2(1) Direktive, uvodna pripomba 1 Priloge I k Direktivi, točka 1.1.2(a), in Priloga I k Direktivi, točka 4.1.2.3; glej točke 6 in 13 ter naslednje teh sklepnih predlogov.

---

12 – Glej uvodne izjave 4, 7 in 10 Direktive.

---

13 – Glej točko 14 teh sklepnih predlogov.

---

14 – Glej sodbe z dne 14. decembra 2004 v zadevi Radlberger in Spitz (C-309/02, ZOdl., str. I‑11763, točka 53); z dne 13. decembra 2001 v zadevi DaimlerChrysler (C-324/99, Recueil, str. I-9897, točki 32 in 42); z dne 11. decembra 2003 v zadevi Deutscher Apothekerverband (C-322/01, Recueil, str. I-14887, točka 64) in z dne 12. oktobra 1993 v zadevi Vanacker in Lesage (C-37/92, Recueil, str. I-4947, točka 9).

---

15 – Glej podobno analizo v zvezi z direktivama 81/851 in 81/852 o veterinarskih zdravilih v sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Norbrook Laboratories Ltd (C-127/95, Recueil, str. I-1531, točke od 33 do 35).

---

16 – Glej sodbo z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wolff & Müller GmbH & Co. KG (C-60/03, ZOdl., str. I-9553, točka 24).

---

17 – Poleg tega bi tu preskus na podlagi člena 28 ES vodil do enakega sklepa.

---

18 – Glej sodbe z dne 24. novembra 1982 v zadevi Komisija proti Irski, „Buy Irish“ (249/81, Recueil, str. 4005, točki 27 in 28), z dne 18. februarja 1986 v zadevi Bulk Oil (174/84, Recueil, str. 559, točka 9), z dne 12. decembra 1990 v zadevi Hennen Olie (302/88, Recueil, str. I-4625, točki 15 in 16) in z dne 5. novembra 2002 v zadevi Komisija proti Nemčiji, „Markenqualität aus deutschen Landen“ (C-325/00, Recueil, str. I-9977, točke od 17 do 20).

---

19 – Glej sodbo z dne 9. decembra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji (C-265/95, Recueil, str. I-6959, točke od 28 do 32) in sodbo Schmidberger (navedena v opombi 7, točki 58 in 59).

---

20 – Navedena v opombi 19.

---

21 – Uredba Sveta (ES) št. 2679/98 z dne 7. decembra 1998 o delovanju notranjega trga glede prostega pretoka blaga med državami članicami (UL L 337, str. 8).

---

22 – Glej točko 78 teh sklepnih predlogov.

---

23 – Glej bojazen Komisije v postopku, ki je vodil do sodbe z dne 13. decembra 2001 v zadevi Komisija proti Cwiku (C-340/00 P, Recueil, str. I-10269, točke 4, 25 in 26).

---

24 – Glej sodbi z dne 7. oktobra 1982 v zadevi Berti proti Komisiji (131/81, Recueil, str. 3493, točke 21, 22 in 24) in z dne 27. marca 1990 v zadevi Grifoni proti Evropski skupnosti za atomsko energijo (308/87, Recueil, str. I-1203, točke od 12 do 17).

---

25 – Glej sodbi z dne 4. februarja 1975 v zadevi Compagnie Continentale France proti Svetu (169/73, Recueil, str. 117, točke od 18 do 21) in z dne 9. novembra 1989 v zadevi Briantex in Di Domenico proti Evropski gospodarski skupnosti in Komisiji (353/88, Recueil, str. 3623, točki 2 in 8; končno v tej zadevi ni bilo odškodninske odgovornosti).

---

26 – Glej sodbi z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji (145/83, Recueil, str. 3539, točke 35, 37, 42, 44 in 53) in z dne 5. oktobra 1988 v zadevi Hamill proti Komisiji (180/87, Recueil, str. 6141, točke od 10 do 13).

---

27 – Glej glede odškodninskega prava Skupnosti sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Salomone Haim (C-424/97, Recueil, str. I-5123, točka 44) in z dne 5. marca 1996 v združenih zadevah Brasserie du Pêcheur in Factortame (C-46/93 in C-48/93, Recueil, str. I-1029, točka 58).

---

28 – Glej sodbo Brasserie du Pêcheur in Factortame (navedena v opombi 27, točka 34).

---

29 – Glej člen 7 (Excess of authority or contravention of instructions) Predloga Komisije za mednarodno pravo o odgovornosti držav za ravnanja, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom:

---

„The conduct of an organ of a State or of a person or entity empowered to exercise elements of the governmental authority shall be considered an act of the State under international law if the organ, person or entity acts in that capacity, even if it exceeds its authority or contravenes instructions.“

---

Glej tudi pripadajoči komentar (oboje na razpolago v več jezikih na spletni strani <http://www.un.org/law/ilc/texts/State_responsibility/responsibilityfra.htm>, str. 91 in 92, točka 13, ter str. 99 in naslednje, ter tam navedeni viri).

---

30 – Glej točko 78 teh sklepnih predlogov, o mednarodnem javnem pravu glej člen 4 (Conduct of organs of a State) Predloga Komisije za mednarodno pravo (naveden v opombi 29):

---

„1. The conduct of any State organ shall be considered an act of that State under international law, whether the organ exercises legislative, executive, judicial or any other functions, whatever position it holds in the organization of the State, and whatever its character as an organ of the central government or of a territorial unit of the State.

---

2. An organ includes any person or entity which has that status in accordance with the internal law of the State.“

---

Glej tudi pripadajoči komentar (str. 84 in naslednje), v katerem je v povzetku predstavljeno stanje mednarodnega javnega prava (oboje dostopno v več jezikih na spletni strani <http://www.un.org/law/ilc/texts/State_responsibility/responsibilityfra.htm>) in mnenje Mednarodnega sodišča z dne 29. maja 1999 o sporu v zvezi z imuniteto posebnega poročevalca Komisije za človekove pravice pred sodnimi postopki (I.C.J. Reports, 1999, str. 62 in 63, točka 62, dostopno na spletni strani <http://www.icj-cij.org/> v rubriki „Decisions“/„Décisions“).

---

31 – Glej točko 78 teh sklepnih predlogov, o mednarodnem javnem pravu glej člen 8 (Conduct directed or controlled by a State) Predloga Komisije za mednarodno pravo (naveden v opombi 29):

---

„The conduct of a person or group of persons shall be considered an act of a State under international law if the person or group of persons is in fact acting on the instructions of, or under the direction or control of that State in carrying out the conduct.“

---

Glej tudi pripadajoči komentar (prav tako naveden v opombi 29, str. 103 in naslednje) in sodbo Mednarodnega sodišča z dne 24. maja 1980 v zadevi diplomatskega in konzularnega osebja Združenih držav v Teheranu (I.C.J. Reports, 1980, str. 3 in 4, točka 58, prav tako dostopna na spletni strani <http://www.icj-cij.org/> v rubriki „Decisions“/„Décisions“).

---

32 – Glej točko 78 teh sklepnih predlogov, o mednarodnem pravu glej komentar (naveden v opombi 29, str. 70 in 81), ravnokar navedeno sodbo Mednarodnega sodišča v zadevi glede talcev v Teheranu, točke od 61 do 67, in sodbo Mednarodnega sodišča z dne 9. aprila 1949 v zadevi Krfskega kanala (I.C.J. Reports, 1949, str. 4, str. 22 in 23, ravno tako dostopna na spletni strani <http://www.icj-cij.org/> v rubriki „Decisions“/„Décisions“).

---

33 – Glej poročilo Evropske komisije za človekove pravice z dne 25. januarja 1976 v pritožbi št. 5310/71 (Irska proti Združenemu kraljestvu, Yearbook 19, str. 758):

---

„[…] the State[’s] […] existing obligations can be violated also by a person exercising an official function vested in him at any, even the lowest level, without express authorisation and even outside or against instructions.“

---

„[…] [les] obligations existantes [de l’État] peuvent être violées également par une personne exerçant une fonction officielle qui lui est confiée, quel que soit le niveau, même le plus bas, sans autorisation expresse, voire en-dehors ou à l'encontre d'instructions.“

---

Evropsko sodišče za človekove pravice je v tej zadevi sledilo Evropski komisiji za človekove pravice (glej sodbo z dne 18. januarja 1978 v zadevi Irska proti Združenemu kraljestvu (št. 5310/71, série A št. 25, točka 159) in je leta 1999 izrecno potrdilo takratno stališče Evropske komisije za človekove pravice (glej sodbo z dne 28. oktobra 1999 v zadevi Wille proti Lihtenštajnu (št. 28396/95, Recueil des arrêts et décisions 1999-VII, točka 46).

---

34 – Glej sodbi Salomone Haim (navedena v opombi 27, točka 44) in Brasserie du Pêcheur in Factortame (navedena v opombi 27, točka 58).

---

35 – Glej sodbe z dne 18. januarja 2001 v zadevi Stockholm Lindöpark (C-150/99, Recueil, str. I-493, točka 38), z dne 26. marca 1996 v zadevi British Telecommunications (C-392/93, Recueil, str. I-1631, točka 41 in naslednje), z dne 17. oktobra 1996 v združenih zadevah Denkavit International in drugi (C-283/94, C-291/94 in C-292/94, Recueil, str. I-5063, točka 49 in naslednje) in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Köbler (C-224/01, Recueil, str. I-10239, točka 101 in naslednje).

---

36 – Glej zlasti točki 80 in 82 teh sklepnih predlogov.

---

37 – Glej točko 33 teh sklepnih predlogov.

---

38 – Glej točki 38 in 41 teh sklepnih predlogov.

---

39 – Glej točko 34 teh sklepnih predlogov.

---

40 – Glej točko 33 teh sklepnih predlogov.

---

41 – Glej točko 39 teh sklepnih predlogov.

---

42 – Glej točko 43 teh sklepnih predlogov.

---

43 – Glej zlasti točko 82 teh sklepnih predlogov.

---

44 – Za uporabo meril iz sodbe Komisija proti Franciji (navedena v opombi 19) in iz Uredbe št. 2679/98 (navedena v opombi 21) zaradi tega ni prostora.

---

45 – Nasprotno pa mora Sodišče za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje izhajati iz dejanskega stanja, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče. Na eni strani nista niti finska vlada niti T. Lehtinen podala natančnejše navedbe o intervencijah ministrstva. Na drugi strani pa so navedbe v nasprotju z navedbami predložitvenega sodišča in se jih že zaradi tega ne da upoštevati.

---

46 – Glej glede formule sodbi z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville (8/74, Recueil, str. 837, točka 5) in z dne 9. februarja 1999 v zadevi van der Laan (C-383/97, Recueil, str. I-731, točka 18).

---

47 – Glej sodbo Komisija proti Irski („Buy Irish“, navedena v opombi 18, točke od 2 do 3 in od 25 do 29).

---

48 – Glej sodbi Schmidberger (navedena v opombi 7, točki 58 in 59) in Komisija proti Franciji (navedena v opombi 19, točki 31 in 32).

---

49 – Glej sodbi Komisija proti Franciji (navedena v opombi 19, točke od 32 do 34) in Schmidberger (navedena v opombi 7, točka 64).

---

50 – Glej sodbo Komisija proti Franciji (navedena v opombi 19, točka 35).

---

51 – Po navedbah T. Lehtinena objava z dne 13. junija 2001 ni temeljila na intervjuju z njim.

---

52 – Glej o tem točki 38 in 41 teh sklepnih predlogov.

---

53 – Glej sodbi z dne 12. julija 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji (35/88, Recueil, str. I-3125, točki 42 in 43) in z dne 18. oktobra 1979 v zadevi Buys in drugi (5/79, Recueil, str. 3203, točka 30).

---

54 – Glej sodbi z dne 19. februarja 1991 v zadevi Komisija proti Belgiji (C-374/89, Recueil, str. I-367, točka 13 in naslednje) in z dne 7. maja 1991 v zadevi Vlassopoulou (C-340/89, Recueil, str. I-2357, točka 14).

---

55 – Glej sodbe z dne 10. marca 2005 v združenih zadevah Tempelman in van Schaijk (C-96/03 in C-97/03, ZOdl., str. I-1895, točka 47), z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi (C-189/01, Recueil, str. I-5689, točka 81) in z dne 12. marca 2002 v združenih zadevah Omega Air in drugi (C-27/00 in C-122/00, Recueil, str. I-2569, točka 62), sodbo Schmidberger (navedena v opombi 7, točka 79) in sodbo z dne 3. julija 2003 v zadevi Lennox (C-220/01, Recueil, str. I-7091, točka 76).

---

56 – Znana nesreča je temeljila na sistemu za blokiranje; glej točko 27 teh sklepnih predlogov.

---

57 – Glej npr. sodbo z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji (C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točka 39 in naslednje) ter sodbi ESČP z dne 26. septembra 1995 v zadevi Vogt proti Nemčiji (št. 17851/91, série A št. 323, točki 43 in 53) in z dne 2. septembra 1998 v zadevi Ahmed in drugi proti Združenemu kraljestvu (št. 22954/93, Recueil des arrêts et décisions 1998-VI, točke 41 in od 55 do 56).

---

58 – Glej točke 78 in 106 in naslednje teh sklepnih predlogov. Kot je tam ugotovljeno, verjetno v tej zadevi takšna dolžnost ni obstajala, tudi če se ne upošteva svoboda izražanja.

---

59 – Glej sodbo Schmidberger (navedena v opombi 7, točke od 71 do 82).

---

60 – Glej glede ustaljene sodne prakse Sodišča sodbo Salomone Haim (navedeno v opombi 27, točka 36).

---

61 – Glej sodbo Salomone Haim (navedena v opombi 27, točka 37).

---

62 – Glej točko 110 teh sklepnih predlogov.

---

63 – Glej točko 72 in naslednje in točko 100 in naslednje teh sklepnih predlogov.

---

64 – Glej sodbo Brasserie du Pêcheur in Factortame (navedena v opombi 27, točki 55 in 56).

---

65 – Glej sodbo z dne 23. maja 1996 v zadevi Hedley Lomas (C-5/94, Recueil, str. I-2553, točka 28) ter sodbi Salomone Haim (navedena v opombi 27, točka 38) in Stockholm Lindöpark (navedena v opombi 35, točki 40 in 41).

---

66 – Glej točko 113 teh sklepnih predlogov.

---

67 – Glej sodbo Brasserie du Pêcheur in Factortame (navedena v sodbi 27, točka 67) ter sodbi z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točke od 41 do 43) in z dne 9. novembra 1983 v zadevi San Giorgio (199/82, Recueil, str. 3595, točka 14).

---

68 – Glej sodbo Brasserie du Pêcheur in Factortame (navedena v opombi 27, točka 87).

---

69 – Glej sodbo z dne 1. junija 1999 v zadevi Konle (C-302/97, Recueil, str. I-3099, točka 63 in naslednje) in sodbo Salomone Haim (navedena v opombi 27, točke od 30 do 32).

---

70 – Glej točki 144 in 145 teh sklepnih predlogov.

---

71 – Glej točki 144 in 145 teh sklepnih predlogov.