Zadeva T-338/02

Segi in drugi

proti

Svetu Evropske unije

„Odškodninska tožba – Pravosodje in notranje zadeve – Skupno stališče Sveta – Ukrepi glede oseb, skupin in organizacij, vpletenih v teroristična dejanja – Očitna nepristojnost – Očitno neutemeljena tožba“

Sklep Sodišča prve stopnje (drugi senat) z dne 7. junija 2004

Povzetek sklepa

1.     Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek za škodo zaradi skupnega stališča – Nepristojnost sodišča Skupnosti – Odsotnost učinkovitega pravnega sredstva – Izjava Sveta glede pravice do odškodnine – Odsotnost vpliva – Pristojnost sodišča Skupnosti za obravnavanje odškodninske tožbe, ki temelji na tem, da je Svet zlorabil pristojnost Skupnosti

(Členi 5 EU, 34 EU in 46 EU)

2.     Evropska unija – Policijsko in sodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Pravna podlaga – Člen 34 EU – Obveznost spoštovanja določb Skupnosti

(Člen 61(e), ES; člen 34 EU; Skupno stališče Sveta 2001/931/ESPJ, člen 4)

1.     Sodišče prve stopnje je očitno nepristojno za obravnavo tožbe, če se ta nanaša na povrnitev utrpljene škode, povzročene s skupnim stališčem na podlagi člena 34 EU, ker v skladu s členom 46 EU v okviru Naslova VI Pogodbe EU ni predvideno nobeno odškodninsko pravno varstvo.

Čeprav to verjetno privede do odsotnosti učinkovitega pravnega sredstva, tak položaj sam po sebi ne more biti podlaga za izvirno pristojnost Skupnosti v pravnem sistemu, ki temelji na načelu dodeljenih pristojnosti, ki izhaja iz člena 5 EU.

2.     Prav tako ni mogoče uporabiti izjave Sveta glede pravice do odškodnine, ki je vsebovana v zapisniku sestanka, med katerim je bilo sprejeto skupno stališče, kolikor vsebina te izjave v obravnavanem besedilu ni izražena. Poleg tega se ta izjava ne more nanašati na tožbo pred sodišči Skupnosti, ne da bi bila v nasprotju s sodnim sistemom, vzpostavljenim s Pogodbe EU.

Nasprotno je Sodišče prve stopnje pristojno za obravnavanje odškodninske tožbe v delu, v katerem se tožeče stranke sklicujejo na zlorabo pristojnosti Skupnosti. Sodišča Skupnosti so namreč pristojna za presojanje vsebine akta, sprejetega v okviru Pogodbe EU, da preverijo, ali ta akt vpliva na pristojnosti Skupnosti.

(Glej točke od 33 do 34, 36 in od 38 do 41.)

3.     Sprejetje skupnega stališča s strani Sveta ne more biti nezakonito zaradi poseganja v pristojnosti Skupnosti, razen če je do sprejetja prišlo namesto akta, temelječega na določbi ES, katerega sprejetje je obvezno, nadomestno ali dodatno.

Ni mogoče šteti, da je skupno stališče, ki predvideva policijsko in sodno sodelovanje med državami članicami na podlagi člena 34 EU nezdružljivo s sistemom pristojnosti Skupnosti, ki jih ureja Pogodba ES, ker, neodvisno od vprašanja, ali bi taki ukrepi lahko temeljili na členu 308 ES, člen 61(e) ES izrecno predvideva sprejetje ukrepov na področju policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v skladu z določbami Pogodbe EU.

(Glej točki 45 in 46.)

SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 7. junija 2004(*)

„Odškodninska tožba – Pravosodje in notranje zadeve – Skupno stališče Sveta – Ukrepi glede oseb, skupin in organizacij, vpletenih v teroristična dejanja – Očitna nepristojnost – Očitno neutemeljena tožba“

V zadevi T-338/02,

Segi,

Araitz Zubimendi Izaga, s prebivališčem v Hernaniju (Španija),

Aritza Galarraga, s prebivališčem v Saint Péeju sur Nivelle (Francija),

tožeče stranke, 

proti

Svetu Evropske unije, ki sta ga zastopala M. Vitsentzatos in M. Bauer, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo je zastopal njen zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

in

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki ga je najprej zastopal P. Ormond, nato C. Jackson, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenienta,

zaradi odškodninskega zahtevka za povrnitev zatrjevane škode, ki so jo utrpele tožeče stranke zaradi uvrstitve Segija na seznam oseb, skupin ali organizacij iz člena 1 Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP z dne 27. decembra 2001 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93), Skupnega stališča Sveta 2002/340/SZVP z dne 17. junija 2002 o ažuriranju Skupnega stališča 2001/931 (UL L 116, str. 75) in Skupnega stališča Sveta 2002/462/SZVP z dne 17. junija 2002 o ažuriranju Skupnega stališča 2001/931 in razveljavitvi Skupnega stališča 2002/340 (UL L 160, str. 32),

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij in N. J. Forwood, sodnika,

sodni tajnik: H. Jung,

sprejema naslednji

Sklep

 Dejansko stanje

1       Iz spisa izhaja, da je Segi organizacija, katere cilj je zagovarjanje interesov baskovske mladine in baskovske identitete, kulture in jezika. Po navedbah tožečih strank je bila ta organizacija ustanovljena 16. junija 2001 in ima sedež v Bayonnu (Francija) in Donostii (Španija). Za svoja predstavnika naj bi imenovala Araitzo Zubimendi Izaga in Aritza Galarraga. Glede tega ni bila predložena nobena uradna listina.

2       Varnostni svet Združenih narodov je dne 28. septembra 2001 sprejel resolucijo 1373 (2001), s katero je med drugim odločil, da si bodo vse države kar najbolj pomagale pri kazenskih preiskavah in drugih postopkih v zvezi s financiranjem terorističnih dejanj ali podporo teh, vključno s pomočjo pri pridobivanju dokazov, ki bi jih imele in ki bi bili potrebni za postopek.

3       Svet je dne 27. decembra 2001 – glede na to, da je bilo za uveljavitev resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov potrebno ukrepanje Skupnosti – sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o izvajanju posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93). To skupno stališče je bilo sprejeto na podlagi člena 15 EU iz Naslova V Pogodbe EU z naslovom „Določbe o skupni zunanji in varnostni politiki“ (SZVP) in člena 34 EU iz Naslova VI Pogodbe EU z naslovom „Določbe o policijskem in sodnem sodelovanju na kazenskem področju“ (navadno imenovanem pravosodje in notranje zadeve) (PNZ).

4       Člena 1 in 4 Skupnega stališča 2001/931 določata:

„Člen 1

1. To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.

[…]

6. Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“

„Člen 4

Države članice si glede na Naslov VI Pogodbe o Evropski uniji s policijskim sodelovanjem in sodelovanjem sodstva v kazenskih zadevah medsebojno ponujajo najširšo možno pomoč pri preprečevanju terorističnih dejanj in v boju proti njim. Zato pri preiskavah in delovnih postopkih, ki jih vodijo njihovi organi glede oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi, v polni meri, na zahtevo, izkoriščajo svoje veljavne pristojnosti v skladu z akti Evropske unije in drugimi mednarodnimi sporazumi, dogovori in konvencijami, ki so obvezujoči za države članice.“

5       Priloga k Skupnemu stališču 2001/931 v točki 2, ki je namenjena „skupinam in organizacijam“, našteva:

„* – Euskadi Ta Askatasuna/Tierra Vasca y Libertad/Baskovska domovina in svoboda (ETA)

(Del teroristične skupine ETA so naslednje organizacije: K.a.s., Xaki; Ekin, Jarrai-Haika-Segi, Gestoras pro-amnistía.)“

6       Opomba na dnu strani te priloge navaja, da „[o]sebe, označene z *, ureja člen 4“.

7       Svet je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 930/2001/SZVP o boju proti terorizmu (UL L 344 str. 90), Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL L 344, str. 70) in Sklep 2001/927/ES o seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL L 344, str. 83). Noben od teh aktov ne navaja tožečih strank.

8       V izjavi Sveta iz Priloge k zapisniku ob sprejemanju Skupnega stališča 2001/931 in Uredbe št. 2580/2001 (v nadaljevanju: izjava Sveta o pravici do odškodnine) je zapisano:

„Svet glede člena 1(6) Skupnega stališča [2001/931] ugotavlja, da ima oškodovana stranka v zvezi z vsako napako, povezano z zadevnimi osebami, skupinami ali organizacijami pravico, da pri sodišču zahteva odškodnino.“

9       Osrednji preiskovalni sodnik št. 5 Audiencie Nacional iz Madrida (Španija) je s sklepoma z dne 5. februarja in 11. marca 2002 dejavnosti Segija razglasil za nezakonite in odredil odvzem prostosti določenim domnevnim vodjem Segija, zato ker je bila ta organizacija sestavni del baskovske separatistične organizacije ETA.

10     Evropsko sodišče za človekove pravice je z odločbo z dne 23. maja 2002 kot nedopustno zavrglo tožbo tožečih strank zoper petnajst držav članic v zvezi s Skupnim stališčem 2001/931, ker jim nastali položaj ne daje lastnosti žrtev kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

11     Svet je dne 2. maja in 17. junija 2002 na podlagi členov 15 EU in 34 EU sprejel Skupni stališči 2002/340/SZVP in 2002/462/SZVP, s katerima je bilo ažurirano Skupno stališče 2001/931 (UL L 116, str. 75 in UL L 160, str. 32). Prilogi k tema skupnima stališčema vsebujeta ime Segi, ki je vpisano enako kot v Skupnem stališču 2001/931.

 Postopek in predlogi strank

12     Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 13. novembra 2002 vložile to tožbo.

13     Svet je dne 12. februarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil ugovor nedopustnosti po členu 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, v zvezi s katerim so tožeče stranke vložile stališča.

14     Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 5. junija 2003 dopustil intervenciji Kraljevine Španije ter Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v podporo stališčem Sveta. Združeno kraljestvo se je odpovedalo stališčem o ugovoru nedopustnosti. Kraljevina Španija je v postavljenih rokih vložila stališča o ugovoru nedopustnosti.

15     Svet v svojem ugovoru nedopustnosti, ki ga podpira Kraljevina Španija, predlaga, naj Sodišče prve stopnje:

–       zavrže tožbo kot očitno nedopustno;

–       „tožeči stranki“ naloži plačilo stroškov.

16     Tožeče stranke v stališčih v zvezi s tem ugovorom Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:

–       razglasi odškodninsko tožbo za dopustno;

–       podrejeno ugotovi, da je Svet kršil splošna načela prava Skupnosti;

–       v vsakem primeru Svetu naloži plačilo stroškov.

 Pravno stanje

 Trditve strank

17     Svet in Kraljevina Španija najprej navajata, da Segi ni aktivno legitimiran v tej zadevi. Dodajata, da ga. Zubimenti Izaga in g. Galarraga ne moreta niti zastopati Segija niti, po mnenju Kraljevine Španije, nimata interesa za vložitev tožbe pri Sodišču prve stopnje.

18     Drugič, Svet in Kraljevina Španija navajata, da mora po členu 228(2) ES škoda, na katero se sklicuje, izhajati iz akta Skupnosti (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1975 v zadevi Société des grands moulins des Antilles proti Komisiji, 99/74, Rec. str. 1531, točka 17). Glede na to, da je Svet ravnal v skladu s pristojnostmi v zadevah SZVP in PNZ, naj takega akta ne bi bilo.

19     Tretjič, Svet in Kraljevina Španija navajata, da nepogodbena odgovornost Skupnosti predpostavlja dokaz nezakonitosti ravnanja, ki se instituciji očita. Sodišče prve stopnje naj v skladu s členoma 35 EU in 46 EU ne bi bilo pristojno za presojanje zakonitosti akta s področja SZVP ali PNZ.

20     Tožeče stranke predhodno poudarjajo, da je zlasti šokantno to, da Svet zanika obstoj in pravno sposobnost tožečega združenja samo zato, da bi preprečil izpodbijanje njegove uvrstitve v Prilogo k Skupnemu stališču 2001/931 in pridobitev odškodnine. To naj bi bila kršitev splošnih načel prava Skupnosti, kot jih med drugim določajo členi 1, 6(1) in 13 EKČP.

21     Tožeče stranke glede tožečega združenja navajajo, da pravni redi držav članic, pravo Skupnosti in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice dejanskim združenjem priznavajo sposobnost biti stranka, zlasti če gre za obrambo njihovih pravic (sodbi Sodišča z dne 8. oktobra 1974 v zadevi Syndicat général du personnel des organismes européens proti Komisiji, 18/74, Rec. str. 933, in z dne 28. oktobra 1982 v zadevi Groupement des agences de voyages proti Komisiji, 135/81, Rec. str. 3799, točka 11; sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996, Sinochem Heilongjiang proti Svetu, T-161/94, Rec. str. II-695, točka 34). Svet naj bi z izjavo o pravici do odškodnine priznal aktivno legitimacijo „skupin“ in „organizacij“ iz navedenega Skupnega stališča. Poleg tega naj bi Svet s tem, ko ga je uvrstil na zadevni seznam, tožeče združenje obravnaval kot neodvisno pravno organizacijo.

22     Glede dveh fizičnih oseb, ki sta tožeči stranki, ti osebi navajata, da veljavno nastopata v dvojni vlogi, in sicer kot posamični tožeči stranki in kot predstavnika združenja.

23     Navajata, da jima mora biti v Skupnosti prava, v kateri veljajo temeljne pravice, zlasti tiste iz EKČP, omogočeno učinkovito pravno varstvo za ugotovitev njune škode in pridobitev odškodnine. Sicer naj bi prišlo do odrekanja pravnega varstva, kar bi pomenilo, da institucije ob njihovem delovanju v okviru Unije ravnajo popolnoma samovoljno.

24     Tožeče stranke menijo, da je Svet z goljufivim namenom izbral pravno podlago zadevnega akta, da bi se s tem izognil demokratičnemu nadzoru, pravnemu ali nepravnemu. To zlorabo postopka naj bi jasno obsodil Evropski parlament, zlasti v resoluciji P5_TA(2002)0055 z dne 7. februarja 2002. Cilj izbire različnih pravnih podlag za akte v zvezi s terorizmom, ki jih je Svet sprejel dne 27. decembra 2001, naj bi bil v odvzemu določenim kategorijam oseb, zlasti tistim iz člena 4 Skupnega stališča 2001/931, pravice do učinkovitega sodnega varstva, v nasprotju s tistimi iz Uredbe št. 2580/2001. Sodišče prve stopnje naj bi bilo pristojno za sankcioniranje take zlorabe postopka v okviru postopka z odškodninsko tožbo.

25     Glede izjave Sveta o pravici do odškodnine naj bi bilo Sodišče prve stopnje pristojno za opredelitev njene razlage in pravnega področja uporabe. Odgovornost držav članic naj bi bila v tem smislu nerazdelna, najprej zato, ker gre za akt Sveta, drugič zato, ker nacionalna sodišča niso pristojna za presojanje o škodi, ki jo povzroči Svet, in tretjič, ker ne bi bilo razumno oškodovani stranki nalagati dolžnost tožiti petnajst držav članic. Ta izjava naj bi Sodišču prve stopnje dala pristojnost za odločanje v zvezi s kategorijo oseb iz člena 4 Skupnega stališča 2001/931, enako kot pri osebah iz Uredbe št. 2580/2001 in člena 3 tega skupnega stališča, ki se lahko oprejo na postopke Skupnosti. Napaka iz te izjave naj bi pomenila kršitev in naj bi bila v obravnavani zadevi sestavljena iz dejanskih napak, napak v zvezi s pravno kvalifikacijo, pravnih napak in zlorabe pooblastil.

26     Če bi se Sodišče prve stopnje moralo izreči za nepristojno za obravnavo te tožbe, tožeče stranke menijo, da bi bilo treba ugotoviti, da je Svet kršil splošna načela prava Skupnosti, ki so med drugim določena v členih 1, 6(1) in 13 EKČP.

27     Tožeče stranke glede stroškov navajajo, da bi bilo nepravično, če bi jih morale kriti, saj v zapletenem in težavnem pravnem kontekstu poskušajo pridobiti povrnitev domnevne škode.

 Presoja Sodišča prve stopnje

28     Sodišče lahko po členu 114(1) Poslovnika, če ena od strank to zahteva, odloča o nedopustnosti, ne da bi se ukvarjalo z vsebinsko presojo. Temu po odstavku 3 istega člena sledi ustni postopek, razen če Sodišče prve stopnje odloči drugače.

29     Sodišče prve stopnje lahko v skladu s členom 111 Poslovnika, kadar je tožba očitno brez vsake pravne podlage, brez nadaljevanja postopka odloči z obrazloženim sklepom.

30     V obravnavani zadevi Sodišče prve stopnje meni, da je iz listin v spisu zadeva dovolj jasna in da ni potrebe po odpiranju ustnega postopka.

31     Najprej je treba opozoriti na to, da želijo tožeče stranke s tožbo pridobiti odškodnino za škodo, ki so jo utrpele zaradi uvrstitve Segija na seznam v Prilogi k Skupnemu stališču 2001/931, ki je bil ažuriran s Skupnima stališčema 2002/340 in 2002/462.

32     Drugič, opozoriti je treba na to, da so akti, za katere se navaja, da so vzrok za domnevno utrpljeno škodo s strani tožečih strank, skupna stališča, sprejeta na podlagi členov 15 EU iz Naslova V Pogodbe EU o SZVP in 34 EU iz Naslova VI Pogodbe EU o PNZ.

33     Končno pa je treba ugotoviti, da tožeče stranke zadeva le člen 4 Skupnega stališča 2001/931, kot to izrecno pojasnjuje opomba na dnu strani v Prilogi k temu skupnemu stališču. Navedeni člen določa, da si države članice v okviru Naslova VI Pogodbe EU s policijskim sodelovanjem in sodelovanjem sodstva v kazenskih zadevah medsebojno nudijo najširšo možno pomoč, in ne vključuje nobenega ukrepa SZVP. Zato je člen 34 EU edina upoštevna pravna podlaga kar zadeva akte, za katere se trdi, da so vzrok zatrjevane utrpljene škode.

34     Treba je ugotoviti, da v okviru Naslova VI Pogodbe EU ni predvideno nobeno odškodninsko pravno varstvo.

35     V okviru Pogodbe EU, v različici Amsterdamske pogodbe, so namreč pristojnosti Sodišča taksativno naštete v členu 46 EU. Navedeni člen v določbah, upoštevanih v obravnavani zadevi, ki jih Pogodba iz Nice ni spremenila, določa:

„Določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, ki se nanašajo na pristojnosti Sodišča Evropskih skupnosti in na izvajanje teh pristojnosti, se uporabljajo samo za naslednje določbe te pogodbe:

[...]

b)      določbe Naslova VI, pod pogoji iz člena 35 [EU];

[...]

d)      člen 6(2) [EU], kar zadeva dejavnosti institucij, kolikor je Sodišče pristojno po Pogodbah o ustanovitvi Evropskih skupnosti in te pogodbe;

[...]“

36     Iz člena 46 EU izhaja, da so edine predvidene poti pravnega varstva v okviru Naslova VI Pogodbe EU tiste iz člena 35(1), (6) in (7) EU, in sicer gre za postopek za sprejem predhodne odločbe, postopek z ničnostno tožbo in reševanje sporov med državami članicami.

37     Opozoriti je treba še na to, da jamstvo spoštovanja temeljnih pravic iz člena 6(2) EU v obravnavani zadevi ni pomembno, saj člen 46(d) EU ne ponuja nobene podlage za dodatno pristojnost Sodišča.

38     Kar zadeva odsotnost učinkovitega pravnega varstva, na katero se sklicujejo tožeče stranke, je treba ugotoviti, da tožeče stranke na uvrstitve Segija na seznam oseb, skupin ali organizacij, vpletenih v teroristična dejanja, verjetno nimajo nobenega učinkovitega sodnega varstva, niti pred sodišči Skupnosti niti nacionalnimi sodišči. V nasprotju s tem, kar navaja Svet, tožečim strankam namreč ne bi koristilo, če bi uveljavljale posamično odgovornost vsake države članice za nacionalne akte, ki so jih sprejele za izvajanje Skupnega stališča 2001/931, saj želijo pridobiti odškodnino za domnevno utrpljeno škodo zaradi uvrstitve Segija v Prilogo k temu skupnemu stališču. Kar zadeva uveljavljanje posamične odgovornosti držav članic pred nacionalnimi sodišči za sodelovanje pri sprejemanju zadevnih skupnih stališč, taka tožba ne bi bila učinkovita. Poleg tega je vsako izpodbijanje zakonitosti uvrstitve Segija v to Prilogo, zlasti prek postopka za sprejem predhodne odločbe o veljavnosti, nemogoče zaradi izbire skupnega stališča in ne na primer sklepa po členu 34 EU. Vendar odsotnost sodnega varstva v pravnem sistemu, ki temelji na načelu dodeljenih pristojnosti, kot izhaja iz člena 5 EU, sama po sebi ne more biti podlaga za izvirno pristojnost Skupnosti (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Rec. str. I-6677, točki 44 in 45).

39     Tožeče stranke se sklicujejo tudi na izjavo Sveta o pravici do odškodnine, po kateri „ima oškodovana stranka v zvezi z vsako napako glede zadevnih oseb, skupin ali organizacij pravico, da pri sodišču zahteva odškodnino.“ Po ustaljeni sodni praksi imajo izjave iz zapisnikov omejeno vrednost v tem smislu, da jih ni mogoče upoštevati za namene razlage določb prava Skupnosti, če vsebina te izjave v besedilu zadevne določbe ni nikjer izražena in zato nima pravne veljave (sodbi Sodišča z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, C-292/89, Rec. str. I745, točka 18, in z dne 29. maja 1997 v zadevi VAG Sverige, C-329/95, Rec. str. I-2675, točka 23). Ugotoviti je treba, da zadevna izjava ne določa niti poti pravnega varstva in a fortiori niti pogojev za njegovo sprožitev. Kakor koli pa se ta izjava ne more nanašati na tožbo pred sodišči Skupnosti, saj bi bila tako v nasprotju s sodnim sistemom Pogodbe EU. Zato Sodišče prve stopnje, v odsotnosti vsakršne pristojnosti iz navedene pogodbe, na podlagi te izjave ne more presojati te tožbe.

40     Iz navedenega izhaja, da Sodišče prve stopnje očitno ni pristojno za obravnavo te odškodninske tožbe, če se ta nanaša na povrnitev domnevno utrpljene škode zaradi uvrstitve Segija na seznam iz Priloge k Skupnemu stališču 2001/931, kot je bilo ažurirano s Skupnima stališčema 2002/340 in 2002/462.

41     Nasprotno je Sodišče prve stopnje pristojno za obravnavo te odškodninske tožbe v delu, v katerem se tožeče stranke sklicujejo na zlorabo pristojnosti Skupnosti. Sodišča Skupnosti so namreč pristojna za presojanje vsebine nekega akta, sprejetega v okviru Pogodbe EU, da preverijo, ali ta akt vpliva na pristojnosti Skupnosti (analogno glej sodbi Sodišča z dne 14. januarja 1997 v zadevi Centro-Com, C-124/95, Rec. str. I-81, točka 25, in z dne 12. maja 1998 v zadevi Komisija proti Svetu, C-170/96, Rec. str. I-2763, točka 17).

42     Če se tožeče stranke sklicujejo na zlorabo postopka, ki naj bi jo storil Svet, ko je odločal v okviru PNZ, ki naj bi bila v poseganju v pristojnosti Skupnosti, zaradi česar jim je bilo odvzeto vsakršno sodno varstvo, ta tožba sodi v pristojnost sodišč Skupnosti po členih 235 ES in 288(2) ES.

43     Sodišče prve stopnje meni, da je primerno, da najprej presodi o utemeljenosti te tožbe samo v smislu točke 42 zgoraj.

44     Po ustaljeni sodni praksi morajo biti za odgovornost Skupnosti podani nezakonitost očitanega ravnanja, dejansko nastala domnevna škoda in vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala.

45     V obravnavani zadevi domnevna nezakonitost očitno ni podana. Kot izhaja iz točke 42 zgoraj, lahko namreč domnevno nezakonito ravnanje obstaja le v odsotnosti akta, temelječega na določbi Pogodbe ES, katerega sprejetje je bilo obvezno, in sicer namesto Skupnega stališča 2001/931 ali poleg njega. Kot je bilo ugotovljeno v točki 33 zgoraj, tožeče stranke zadeva le člen 4 Skupnega stališča 2001/931, kot je bil potrjen s Skupnima stališčema 2002/340 in 2002/462. Ta določba vsebuje obveznost držav članic, da v polni meri uporabijo akte Evropske unije in druge mednarodne sporazume, dogovore in konvencije za preiskave in pregon v zvezi z zadevnimi osebami, skupinami ali organizacijami in da si v okviru sodelovanja iz Naslova VI Pogodbe EU pomagajo v največji možni meri. Vsebina te določbe se torej nanaša na Naslov VI Pogodbe VI, relevantna pravna podlaga za njeno sprejetje pa je člen 34 EU.

46     Tožeče stranke ne navajajo nobene pravne podlage v Pogodbi EU, ki naj bi bila kršena. Kolikor se glede tega kljub temu sklicujejo na to, da je Svet dne 27. decembra 2001 sprejel različne vrste aktov za boj proti terorizmu in zlasti Uredbo št. 2580/2001, ki temelji na členih 60 ES, 301 ES in 308 ES, pa ni mogoče šteti, da se s policijskim in sodnim sodelovanjem med državami članicami iz člena 4 Skupnega stališča 2001/931 kršijo določbe Pogodbe ES. Te določbe se namreč jasno nanašajo na izvajanje, po potrebi, aktov, sprejetih na področju SZVP, in se ne nanašajo na tiste, sprejete na področju PNZ. Kar zadeva člen 308 ES ta določba res omogoča sprejetje ustreznih predpisov Skupnosti, če je treba ukrepati za uresničitev ciljev Skupnosti, ne da bi Pogodba ES predvidevala pooblastila za tako ukrepanje. Čeprav člen 61(e) ES predvideva sprejetje ukrepov na področju policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, izrecno določa tudi to, da Svet sprejme te ukrepe v skladu z določbami Pogodbe EU. V takih okoliščinah in neodvisno od vprašanja, ali bi – odvisno od primera – taki ukrepi lahko temeljili na členu 308 ES, sprejetje člena 4 v Skupnem stališču 2001/931 samo na podlagi člena 34 EU ni nezdružljivo s sistemom pristojnosti Skupnosti, ki jih ureja Pogodba ES. Kar zadeva resolucijo Parlamenta z dne 7. februarja 2002, v kateri ta obžaluje izbiro pravne podlage s področja PNZ za sestavo seznama terorističnih organizacij, je treba ugotoviti, da je to kritika na račun politične izbire in kot taka ne povzroča pomislekov o zakonitosti izbrane pravne podlage ali zlorabe pristojnosti Skupnosti. Čeprav je posledica vnosa seznama oseb, skupin ali organizacij, ki so vpletene v teroristična dejanja, v Skupno stališče prikrajšanje zadevnih oseb za sodno varstvo pred sodiščem Skupnosti, to samo po sebi ne pomeni zlorabe pristojnosti Skupnosti.

47     Kolikor se tožba opira na zlorabo pristojnosti Skupnosti s strani Sveta, ki je ukrepal na področju PNZ, jo je treba torej zavrniti kot očitno neutemeljeno, ne da bi bilo treba v zvezi s tem razsoditi o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet (sodba Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C-23/00 P, Recueil str. I-1873, točka 52).

48     Podrejeni zahtevek tožečih strank glede ugotovitve, da je Svet kljub zavrnitvi njihove tožbe kršil splošna načela prava Skupnosti, je treba prav tako zavrniti. Postopki v okviru Skupnosti namreč ne poznajo pravne poti, ki bi sodišču omogočala splošno izjavo o vprašanju, ki presega okvir spora. Zato je Sodišče prve stopnje očitno nepristojno tudi za obravnavo tega zahtevka.

 Stroški

49     Na podlagi člena 87(3) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje porazdeli plačilo stroškov ali pa izjemoma odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi je treba opozoriti na to, da so tožeče stranke predlagale, da naj Svet nosi vse stroške, tudi v primeru zavrženja njihovega zahtevka. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da je na eni strani izjava Sveta o pravici do odškodnine tožeče stranke lahko zavedla, na drugi strani pa da so bile upravičene, da poiščejo pristojno sodišče za obravnavo njihove tožbe. V takih okoliščinah je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

50     Na podlagi prvega pododstavka člena 87(4) Poslovnika nosijo države članice intervenientke lastne stroške. Intervenientki torej nosita lastne stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

sklenilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

V Luxembourgu, dne 7. junija 2004.

Sodni tajnik

Predsednik

H. Jung

J. Pirrung

---

* Jezik postopka: francoščina.