1

Tožeča stranka, ACEA SpA, je kapitalska družba v 51-odstotni lasti občine Rim (Italija). Ustanovljena je bila leta 1997 s preoblikovanjem istoimenskega občinskega podjetja. Tako kot to podjetje deluje v sektorju elektrike – kot izvajalec storitev javne razsvetljave ter storitev proizvodnje, prenosa, distribucije in prodaje energije – in v vodnem sektorju – kot izvajalec storitve zajetja, preskrbe s pitno vodo in njene distribucije ter zbiranja in obdelave odpadnih vod.

2

Z legge no 142 ordinamento delle autonomie locali (zakon št. 142 o organizaciji lokalne samouprave z dne 8. junija 1990, GURI št. 135 z dne 12. junija 1990, v nadaljevanju: zakon št. 142/90) je bila v Italiji izvedena reforma zakonskih organizacijskih ukrepov, ki so jih imele na voljo občine za upravljanje javnih služb, zlasti v sektorjih distribucije vode, plina in elektrike ter prevoza. V členu 22 navedenega zakona, kakor je bil spremenjen, je bila občinam dana možnost ustanovitve družb različnih pravnih oblik za izvajanje javnih služb. Med njimi je tudi ustanovitev trgovinskih družb ali družb z omejeno odgovornostjo, ki so v večinski javni lasti (v nadaljevanju: družbe iz zakona št. 142/90). Tožeča stranka je družba iz zakona št. 142/90.

3

V teh okoliščinah so bile v skladu s členom 9a legge no 488 di conversione in legge, con modificazioni, del decreto-legge 1o luglio 1986, no 318, recante provvedimenti urgenti per la finanza locale (zakon št. 488 z dne 9. avgusta 1986 o konverziji s spremembami uredbe-zakona št. 318 z dne 1. julija 1986 o uvedbi nujnih ukrepov za lokalne finance v zakon, GURI št. 190 z dne 18. avgusta 1986) družbam iz zakona št. 142/90, ki so izvajale javne službe, med letoma 1994 in 1998 pri Cassa Depositi e Prestiti (v nadaljevanju: CDDPP) odobrena posojila s posebno obrestno mero (v nadaljevanju: posojila CDDPP).

4

Poleg tega so bili v skladu z določbami člena 3(69) in (70) legge no 549 (su) misure di razionalizzazione della finanza pubblica (zakon št. 549 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ z dne 28. decembra 1995, redni dodatek h GURI št. 302 z dne 29. decembra 1995, v nadaljevanju: zakon št. 549/95) v povezavi z decreto-legge no 331 (su) armonizzazione delle disposizioni in materia di imposte sugli oli minerali, sull’alcole, sulle bevande alcoliche, sui tabacchi lavorati e in materia di IVA con quelle recate da direttive CEE e modificazioni conseguenti a detta armonizzazione, nonché disposizioni concernenti la disciplina dei centri autorizzati di assistenza fiscale, le procedure dei rimborsi di imposta, l’esclusione dall’ILOR dei redditi di impresa fino all’ammontare corrispondente al contributo diretto lavorativo, l’istituzione per il 1993 di un’imposta erariale straordinaria su taluni beni ed altre disposizioni tributarie (uredba-zakon št. 331 o usklajevanju določb o davkih na različnih področjih z dne 30. avgusta 1993, GURI št. 203 z dne 30. avgusta 1993, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 331/93) sprejeti naslednji ukrepi v korist družb iz zakona št. 142/90:

5

Komisija je na podlagi pritožbe v zvezi z navedenimi ukrepi z dopisi z dne 12. maja, 16. junija in 21. novembra 1997 od italijanskih organov zahtevala podatke glede tega.

6

Italijanski organi so z dopisom z dne 17. decembra 1997 predložili del želenih podatkov. Poleg tega je bil 19. januarja 1998 na predlog italijanskih organov izveden sestanek.

7

Z dopisom z dne 17. maja 1999 je Komisija italijanskim organom vročila odločbo, da bo sprožila postopek iz člena 88(2) ES. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti (UL C 220, str. 14).

8

Komisija je po tem, ko je prejela stališča tretjih zainteresiranih oseb in italijanskih organov, od slednjih večkrat zahtevala dodatne podatke. Prišlo je tudi do srečanj med Komisijo ter italijanskimi organi in tretjimi zainteresiranimi osebami.

9

Nekatere družbe iz zakona št. 142/90, na primer tožeča stranka, družba AEM SpA in družba Azienda Mediterranea Gas e Acqua SpA (AMGA), ki so sicer vložile tožbe za razglasitev ničnosti zoper odločbo, ki je predmet te zadeve (zadevi T-301/02 in T-300/02), so med drugim trdile, da obravnavane tri oblike ukrepov niso državne pomoči.

10

Italijanski organi in Confederazione Nazionale dei Servizi (Confservizi), konfederacija, ki med drugim združuje družbe iz zakona št. 142/90 in posebna občinska podjetja v Italiji, so se v bistvu pridružili temu stališču.

11

Nasprotno pa je Bundesverband der deutschen Industrie e.V. (BDI), nemško združenje industrije in izvajalcev z njo povezanih storitev, menilo, da bi zadevni ukrepi lahko povzročili izkrivljanje konkurence ne le v Italiji, ampak tudi v Nemčiji.

12

Tudi Gas-it, italijansko združenje zasebnih trgovcev v sektorju distribucije plina, je menilo, da so zadevni ukrepi – zlasti triletna oprostitev davka od dohodka družb – državne pomoči.

13

Komisija je 5. junija 2002 sprejela Odločbo 2003/193/ES o državni pomoči, ki jo je Italija v obliki davčnih oprostitev in posojil pod ugodnejšimi pogoji dodelila družbam iz zakona št. 142/90 (UL 2003, L 77, str. 21, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

14

Komisija najprej poudarja, da se njeno preverjanje nanaša le na splošne sisteme pomoči, ki so bili uvedeni s spornimi ukrepi, in ne na posamezne pomoči, dodeljene različnim podjetjem, tako da je njeno preverjanje v izpodbijani odločbi splošno in abstraktno. V zvezi s tem omenja, da Italijanska republika „ni dodelila posameznih davčnih ugodnosti in [ji ni] priglasila […] nobenega posamičnega primera pomoči, s tem da bi ji sporočila vse podatke, potrebne za presojo“. Komisija navaja, da zato meni, da mora opraviti splošno in abstraktno preverjanje zadevnih sistemov tako glede njihove opredelitve kot glede njihove združljivosti s skupnim trgom (točke od 42 do 45 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15

Komisija meni, da so posojila CDDPP in triletna oprostitev davka od dohodka družb državne pomoči. Posledica dodelitve takih prednosti s pomočjo državnih sredstev družbam iz zakona št. 142/90 je namreč okrepitev njihovega konkurenčnega položaja v primerjavi z vsemi drugimi družbami, ki želijo opravljati enake storitve (točke od 48 do 75 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevni ukrepi so nezdružljivi s skupnim trgom, ker ne izpolnjujejo pogojev iz členov 87(2) in (3) ES ter 86(2) ES in kršijo člen 43 ES (točke od 94 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16

Nasprotno pa oprostitev davkov na prenose po mnenju Komisije ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, saj se ti davki plačajo ob ustanovitvi novega gospodarskega subjekta ali ob prenosu sredstev med različnimi gospodarskimi subjekti. Z vsebinskega vidika so občinska podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 isti gospodarski subjekti. Oprostitev navedenih davkov v njihovo korist je torej upravičena z značilnostmi ali strukturo sistema (točke od 76 do 81 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17

Izrek izpodbijane odločbe se glasi:

„Člen 1

Oprostitev davkov na prenose […] ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) [ES].

Člen 2

Triletna oprostitev davka od dohodka družb […] in ugodnosti, ki izhajajo iz posojil [CDDPP], pomenijo državne pomoči v smislu člena 87(1) [ES].

Te pomoči niso združljive s skupnim trgom.

Člen 3

Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 2 in nezakonito dano na razpolago.

Izterjava pomoči se izvede takoj, v skladu s postopki nacionalnega prava, če to pravo omogoča takojšnjo in učinkovito izvršitev [izpodbijane] odločbe.

Pomoč, ki jo je treba vrniti, vključuje obresti od datuma, ko je prejemnik pomoč prejel, do datuma, ko jo je dejansko vrnil. Te obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun subvencije, enakovredne regionalnim pomočem.

[…]“

18

Tožeča stranka je 30. septembra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

19

Družbi ACSM Como SpA in AEM – Azienda Energetica Metropolitana Torino SpA sta v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. novembra oziroma 2. decembra 2002 vložili predloga za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje (prejšnja sestava) je s sklepom z dne 12. maja 2003 ti intervenciji dovolil. Intervenientki sta predložili vlogi, drugi stranki pa sta o njiju predložili stališča v za to določenih rokih.

20

Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 6. januarja 2003, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.

21

Tožeča stranka je 14. marca 2003 podala pripombe na ugovor nedopustnosti.

22

Tudi Italijanska republika je 8. avgusta 2002 zoper izpodbijano odločbo pri Sodišču vložila ničnostno tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko C-290/02. Sodišče je ugotovilo, da je predmet te tožbe in tožb v zadevah T-292/02, T-297/02, T-300/02, T-301/02 in T-309/02 enak, in sicer razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in da so te zadeve povezane, saj se tožbeni razlogi, navedeni v vsaki od teh zadev, v veliki meri ponavljajo. Sodišče je s sklepom z dne 10. junija 2003 v skladu s členom 54, tretji odstavek, Statuta prekinilo odločanje v zadevi C-290/02 do razglasitve odločbe Sodišča prve stopnje o koncu postopkov v zadevah T-292/02, T-297/02, T-300/02, T-301/02 in T-309/02.

23

Sodišče je s sklepom z dne 8. junija 2004 zadevo C-290/02 odstopilo Sodišču prve stopnje, ki je v skladu s členom 2 Sklepa Sveta 2004/407/ES, Euratom z dne 26. aprila 2004 o spremembi členov 51 in 54 Protokola o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti (UL L 132, str. 5) postalo pristojno za odločanje o tožbah, ki jih države članice vložijo proti Komisiji. Tako je bila ta zadeva pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisana pod opravilno številko T-222/04.

24

Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 5. avgusta 2004 sklenilo, da bo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, odločilo s končno odločbo.

25

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (osmi razširjeni senat) sklenilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam pisno zastavilo vprašanja, na katera so odgovorile v predpisanem roku.

26

S sklepom predsednika osmega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2008 so bile zadeve T-292/02, T-297/02, T-300/02, T-301/02, T-309/02, T-189/03 in T-222/04 v skladu s členom 50 Poslovnika združene zaradi ustnega postopka.

27

Stranke so na obravnavi 16. aprila 2008 podale svoja stališča in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje.

28

Tožeča stranka, ki jo podpirata intervenientki, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

29

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

30

Komisija najprej izpodbija pravni interes tožeče stranke v delu, v katerem se njena tožba nanaša na razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe o posojilih CDDPP. Tožeča stranka naj namreč ne bi bila prejemnica teh posojil.

31

Komisija nato izpodbija procesno upravičenje tožeče stranke. Izpodbijana odločba naj tožeče stranke ne bi posamično zadevala v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

32

Komisija v bistvu trdi, da je treba izpodbijano odločbo šteti za splošen akt, ker se nanaša na sistem pomoči in torej na nedoločeno in nedoločljivo število podjetij v skladu s splošnim merilom, kot je to, da spadajo v določeno skupino podjetij. Po njenem mnenju splošnost in torej normativnost akta ne more biti ogrožena s tem, da je mogoče bolj ali manj natančno določiti število ali celo identiteto pravnih subjektov, za katere se akt v nekem trenutku uporablja, če ni sporno, da gre za uporabo v skladu s pravno ali dejansko objektivno okoliščino, opredeljeno z aktom v povezavi z njegovim ciljem.

33

Da bi splošni akt posameznika posamično zadeval, mora po stališču Komisije posegati v njegove posebne pravice ali pa mora institucija, ki je avtor tega akta, upoštevati njegove učinke na položaj navedenega posameznika. Vendar Komisija meni, da v obravnavani zadevi to ne velja. Izpodbijana odločba naj bi namreč vplivala na položaj vseh podjetij, ki so imela korist od zadevnih ukrepov. Zato naj ne bi bile kršene posebne pravice nekaterih podjetij, ki bi jih bilo mogoče razlikovati od vseh drugih podjetij, ki so imela korist od zadevnih ukrepov. Sicer pa naj Komisiji pri sprejetju izpodbijane odločbe ne bi bilo treba upoštevati učinkov odločbe na položaj točno določenega podjetja niti naj jih ne bi mogla upoštevati. Ne ugotovitev nezdružljivosti ne odreditev vračila iz izpodbijane odločbe naj se ne bi nanašali na položaj posameznih prejemnikov.

34

Komisija navaja, da njeno analizo potrjuje tudi sodna praksa s področja državnih pomoči, v skladu s katero dejstvo, da je nekdo prejemnik iz sistema pomoči, ki je bil razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom, ne more zadostovati za to, da se dokaže posamična zadevnost v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

35

Novejše zadeve naj ne bi posegale v ustaljeno sodno prakso. Po mnenju Komisije se rešitev iz sodbe Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji (C-15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855, v nadaljevanju: sodba Sardegna Lines) ne more uporabiti za vse tožbe, ki jih vložijo prejemniki iz sistema pomoči, ki je bil razglašen za nezakonit in nezdružljiv in v zvezi s katerim je bilo odrejeno vračilo. Ta ugotovitev naj bi veljala, zlasti ker je bilo – kot v obravnavani zadevi – opravljeno abstraktno preverjanje zadevnega sistema pomoči. Poleg tega naj bi tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Sardegna Lines, dejansko prejela posamezno pomoč, saj je šlo za pomoč, dodeljeno v skladu z aktom, sprejetim na podlagi regionalnega zakona, za katerega je bila značilna široka diskrecijska pravica. Poleg tega naj bi bil ta položaj predmet pozorne preučitve med formalnim postopkom preiskave.

36

Dejansko stanje obravnavane zadeve naj bi bilo tudi drugačno od tistega iz zadeve Italija proti Komisiji, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 (C-298/00 P, Recueil, str. I-4087, v nadaljevanju: sodba Alzetta), ker Komisija v obravnavani zadevi ni poznala števila in identitete prejemnikov zadevnih pomoči, ni razpolagala z vsemi bistvenimi podatki in ni poznala zneska pomoči, dodeljene v vsakem od primerov. Poleg tega naj bi se v obravnavani zadevi triletna oprostitev davka od dohodka družb uporabljala samodejno, medtem ko so bile pomoči, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Alzetta, dodeljene s poznejšim aktom.

37

V nasprotju s trditvami tožeče stranke naj za dopustnost ne bi bila pomembna identiteta podjetja, temveč dejstvo, da je bila Komisija pozorna na značilnosti obravnavanega primera, s katerimi bi se lahko utemeljilo posamično preverjanje. Komisija naj bi v izpodbijani odločbi navedla, da ji ni bil predložen noben podatek, s katerim bi bilo dokazano, da zadevni ukrepi glede na tožečo stranko niso pomoči ali pa so veljavne pomoči ali pomoči, združljive s skupnim trgom.

38

V vsakem primeru pa po mnenju Komisije niti dejstvo, da je tožeča stranka sodelovala v formalnem postopku iz člena 88(2) ES, niti odreditev vračila iz izpodbijane odločbe ne zadostujeta za individualizacijo tožeče stranke. Glede na to, da tožbe potencialnih prejemnikov iz priglašenega sistema pomoči niso dopustne v smislu člena 230 ES, bi moralo enako veljati za tožbe, ki so jih vložili prejemniki iz nepriglašenega sistema pomoči.

39

Nazadnje, če bi bila tožba tožeče stranke v obravnavani zadevi razglašena za nedopustno, to ne bi kršilo načela učinkovitega sodnega varstva, saj naj bi bila pravna sredstva iz členov 241 ES in 234 ES zadovoljiva (sodba Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677).

40

Tožeča stranka glede procesnega upravičenja v bistvu trdi, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva, ker je družba iz zakona št. 142/90, torej družba, na katero se nanaša sistem pomoči, ki je bil v izpodbijani odločbi sporen.

41

V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, le če jih ta odločba neposredno in posamično zadeva.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, trdi, da jo ta odločba posamično zadeva, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji, C-321/95 P, Recueil, str. I-1651, točki 7 in 28).

43

Sodišče je tako odločilo, da podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega prejemnika iz navedenega sistema. Taka odločba je namreč za tožečo stranko splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v združenih zadevah Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 15, in zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Alzetta, točka 37 in navedena sodna praksa).

44

Vendar je Sodišče v točkah 34 in 35 sodbe Sardegna Lines, navedene v točki 35 zgoraj, razsodilo tudi, da zadevna odločba podjetje Sardegna Lines posamično zadeva in da je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, ker ga zadevna odločba v tej zadevi ni zadevala samo kot podjetje v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji, ki je potencialni prejemnik iz sistema pomoči za sardinijske ladjarje, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in za katerega je Komisija odredila vračilo (glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Alzetta, točka 39).

45

Zato je treba preveriti, ali ima tožeča stranka status dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova sektorskega sistema pomoči in za katerega je Komisija odredila vračilo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 2007 v zadevi Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, T-136/05, ZOdl., str. II-4063, točka 70).

46

V zvezi s tem je treba poudariti, da je,- prvič, iz odgovora tožeče stranke na pisna vprašanja, ki jih je v zvezi s tem postavilo Sodišče prve stopnje, razvidno, da je tožeča stranka dejanski prejemnik posamične pomoči, dodeljene v okviru zadevnega sistema pomoči. Tožeča stranka namreč trdi, da je bila deležna triletne oprostitve davka od dohodka družb v letih 1998 in 1999. Italijanska republika tej trditvi ni nasprotovala.

47

Drugič, iz člena 3 izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija odredila vračilo zadevne pomoči.

48

Iz navedenega je razvidno, da izpodbijana odločba tožečo stranko posamično zadeva v delu, v katerem gre za triletno oprostitev davka od dohodka družb.

49

Glede neposrednega zadevanja tožeče stranke je treba šteti, da ker člen 3 izpodbijane odločbe obvezuje Italijansko republiko, da sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 2 in nezakonito dano na razpolago, in ker je tožeča stranka prejela pomoč in jo mora vrniti, ta odločba tožečo stranko neposredno zadeva (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, točka 75).

50

Vendar pa, kot je razvidno iz tožbe in odgovora tožeče stranke na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, tožeča stranka v obravnavanem obdobju ni prejela posojil CDDPP.

51

Kar zadeva posojila CDDPP, je zato treba ugotoviti, da se ne more šteti, da izpodbijana tožba tožečo stranko posamično zadeva.

52

Iz navedenega je razvidno, da je ta tožba dopustna v delu, v katerem se nanaša na del izpodbijane odločbe o triletni oprostitvi davka od dohodka družb.

53

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na:

54

Tožeča stranka se v okviru tega tožbenega razloga sklicuje predvsem na kršitev člena 88 ES in Uredbe št. 659/1999. Meni, da je Komisija opravila abstraktno in nepopolno preverjanje, ker se je omejila na „splošno in abstraktno preverjanje“ zadevnega ukrepa, ne da bi opravila konkretno preverjanje različnih položajev. Izpodbijana odločba naj zato ne bi bila dovolj obrazložena.

55

Po mnenju tožeče stranke je zadevni ukrep dejansko zajemal več položajev, ki so bili tako s pravnega kot dejanskega vidika izjemno različni, in je veljal za podjetja zelo različnih velikosti. Tožeča stranka poudarja, da so ta podjetja delovala v različnih gospodarskih sektorjih, da so zanje veljale različne ureditve in da so jih zaznamovali pogoji na trgu, ki so se razlikovali z vidika konkurence.

56

Tožeča stranka priznava, da je Komisija pristojna za preverjanje sistema pomoči, ne da bi morala preveriti pomoči, ki so bile na podlagi tega sistema dodeljene v posameznih primerih. Vendar pa tožeča stranka meni, da Komisija ne more brez podrobnejšega preverjanja ugotoviti, da je bila z zadevnim ukrepom dodeljena „občutna prednost prejemnikom v primerjavi z njihovimi konkurenti“. Dokaz obstoja prednosti naj bi bil torej nujen za opredelitev ukrepa kot državne pomoči (sodba Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana Maribel a/b, C-75/97, Recueil, str. I-3671, točka 48).

57

Tožeča stranka v zvezi s tem meni, da je Komisija v odgovoru na tožbo opravila konkretno presojo več zadevnih sektorjev, da bi odpravila velike pomanjkljivosti, ki so vplivale na preučitev zadeve in obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje bi moralo to prepozno presojo zavrniti.

58

Komisija po mnenju tožeče stranke priznava, da je bilo njeno preverjanje pomanjkljivo. Po eni strani naj bi namreč v točkah 72, 85 in 126 obrazložitve izpodbijane odločbe omenila možnost, da bi bile posamezne pomoči razglašene za združljive s skupnim trgom zaradi pravila de minimis ali ker gre za veljavne pomoči ali celo za pomoči, razglašene za združljive s skupnim trgom zaradi razlogov posameznega primera. Po drugi strani naj bi Komisija trdila, da italijanski organi niso predložili zadostnih podatkov za izvedbo posebnega preverjanja položaja prejemnikov. Tožeča stranka zavrača zadnjo trditev. Tudi če bi bilo treba priznati to očitano pomanjkanje podatkov, bi morala Komisija po mnenju tožeče stranke zahtevati nove podatke, preden je sprejela izpodbijano odločbo, za katero je bila potrebna dolgotrajna preiskava, ki je trajala pet let.

59

Intervenientki se pridružujeta stališču in trditvam tožeče stranke v zvezi s tem tožbenim razlogom.

60

Komisija najprej navaja, da se je morala zaradi splošnosti in abstraktnosti zadevnih ukrepov, raznovrstnosti položajev, zajetih z navedenimi ukrepi, ter nezadostnih in negotovih podatkov o posameznih prejemnikih omejiti na preverjanje zadevnih ukrepov in je presojo posameznih primerov odložila na fazo izvrševanja izpodbijane odločbe. V vsakem primeru pa kot odgovor na navedbo tožeče stranke v zvezi s trajanjem preiskave meni, da ni imela razloga, da bi zahtevala dodatne podatke in s tem postopek dodatno zavlekla.

61

Najprej je treba spomniti, da se v tej zadevi obravnava splošen sistem pomoči, in ne posamezna pomoč.

62

V primeru sistema pomoči lahko Komisija za to, da preveri, ali ta sistem vsebuje elemente pomoči, preuči le splošne značilnosti obravnavanega sistema in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe (glej sodbo Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Unicredito Italiano, C-148/04, ZOdl., str. I-11137, točka 67 in navedena sodna praksa).

63

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da se zadevni sistem pomoči nanaša na posebno kategorijo podjetij, in sicer na družbe iz zakona št. 142/90. Dejstvo, da je neka družba taka, je edini pogoj za to, da je družba lahko prejemnica iz navedenega sistema.

64

Dalje je treba ugotoviti, da uporaba triletne oprostitve davka od dohodka družb ni omejena na posebne storitve. Kot je namreč potrdila tožeča stranka, delujejo podjetja, na katera se nanaša navedeni sistem, v zelo različnih gospodarskih sektorjih. V obravnavani zadevi gre torej za en sam sistem pomoči, ki zajema več sektorjev, in ne za več sistemov pomoči, razvrščenih glede na dejavnost ali zadevni trg. Komisiji zato ni bilo treba upoštevati vsake vrste dejavnosti ali trga, zato da bi presodila učinke triletne oprostitve davka od dohodka družb (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 248/84, Recueil, str. 4013, točka 18; zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Maribel a/b, točka 48, in sodbo Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-310/99, Recueil, str. I-2289, točke od 89 do 91).

65

Iz zgoraj navedene sodne prakse je razvidno tudi, da Komisiji ni treba preveriti sistema pomoči in hkrati presoditi posameznih primerov njegove uporabe, toliko bolj, ker bi taka obveznost lahko zmanjšala učinkovitost njene nadzorne pristojnosti na področju državnih pomoči. Komisiji zato po uradni dolžnosti ni treba zahtevati podatkov, ki se nanašajo na konkretne primere uporabe sistema pomoči. Ta tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

66

Končno, izpodbijana odločba je glede tega dovolj obrazložena. Iz nje je namreč razvidno, da je Komisija poudarila, da se njeno preverjanje nanaša le na sisteme pomoči, ki jih vzpostavljajo sporni ukrepi, in ne na posamezne pomoči, dodeljene različnim podjetjem. Poleg tega iz navedenega sledi, da lahko Komisija preuči le splošne značilnosti sistema pomoči, zato da preveri, ali ta sistem vsebuje državne pomoči in ali so te pomoči združljive s skupnim trgom.

67

Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

68

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja, da triletna oprostitev davka od dohodka družb ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES in da je Komisija glede tega kršila obveznost obrazložitve.

69

Tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

70

Tožeča stranka v okviru prvega dela opozarja, da je pogoj za ugotovitev, da sistem pomoči izkrivlja konkurenco v smislu člena 87 ES, to, da podjetja, ki so prejemniki iz tega sistema pomoči, dejansko delujejo na konkurenčnem trgu.

71

V bistvu navaja, da ko je veljala triletna oprostitev davka od dohodka družb in tudi kasneje, izvajanje različnih lokalnih javnih služb ni bilo odprto za konkurenco. Sektor prodaje električne energije, v katerem je imelo vsako podjetje, ki je proizvajalo električno energijo, obveznost prodaje monopolistu, je bil liberaliziran šele leta 1999 s prenosom Direktive 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 1997, L 27, str. 20). Distribucija plina pa je bila liberalizirana šele leta 2000 s prenosom Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/30/ES z dne 22. junija 1998 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL L 204, str. 1). Poleg tega so bili distribucija električne energije, sektor daljinskega ogrevanja in trg storitev v zvezi z rabo vode izvzeti iz konkurence. Iz teh dejavnikov naj bi torej bilo razvidno, da so bili zadevni sektorji lokalnih javnih storitev liberalizirani šele po obdobju, ko je veljala triletna oprostitev davka od dohodka družb.

72

Poleg tega naj bi bile v obdobju, ko je veljala triletna oprostitev davka od dohodka družb, možnosti sodelovanja pri izvajanju lokalnih javnih storitev izjemne.

73

Tožeča stranka navaja tudi, da so podjetja, ki so bila tri leta oproščena davka od dohodka družb, lahko le izjemoma sodelovala pri razpisih za zbiranje ponudb za zagotavljanje izvajanja storitev zunaj geografskega območja njihovega izvora, nikoli pa niso sodelovala v sektorju električne energije. V sektorju vode, na primer, naj bi bilo oddanih le malo javnih naročil, katerih vrednost naj bi bila majhna in naj se ne bi nanašala na oddajo storitve kot take.

74

Po mnenju tožeče stranke naj triletna oprostitev davka od dohodka družb ne bi izkrivljala konkurence zaradi treh razlogov: prvič, družbe iz zakona št. 142/90 naj ne bi mogle samostojno in prosto določati cen v skladu z zakonskimi določbami, ki so urejale zadevne sektorje; drugič, bile naj bi predmet dolgoročnih koncesij ali dodelitev, ki niso potekle med veljavnostjo triletne oprostitve davka od dohodka družb; tretjič, njihovi dohodki naj bi bili namenjeni predvsem polnjenju proračunov referenčnih občin in naj bi bili razdeljeni delničarjem.

75

Po mnenju tožeče stranke je zato nemogoče potrditi, da je na trgih, na katere se nanaša triletna oprostitev davka od dohodka družb, obstajala konkurenca, kar zadeva sektorje, v katerih deluje.

76

V okviru drugega dela tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da je vprašanje prizadetosti trgovine med državami članicami neumestno, glede na to, da je dokazala, da na obravnavanih trgih ni obstajala konkurenca.

77

V zvezi s tem meni, da je trditev Komisije v točki 68 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero je „trg koncesij ‚lokalnih javnih služb‘ […] trg, ki je odprt za konkurenco Skupnosti“, neovrgljiva in abstraktna.

78

Poleg tega tožeča stranka meni, da ob upoštevanju, da ni dokazov o oviranju trgovine znotraj Skupnosti, Komisija ni izpolnila obveznosti, da v celoti pojasni, zakaj je triletno oprostitev davka od dohodka družb opredelila kot državno pomoč. Komisija naj bi v izpodbijani odločbi povsem abstraktno in hipotetično predvidela nevarnost za konkurenco, ki naj bi izvirala iz razširitve dejavnosti družb iz zakona št. 142/90 na dejavnosti, ki niso zajete s koncesijami ali davčnimi ugodnostmi, ki so jih imele, ne da bi opravila kakršno koli preverjanje resničnosti dejstev ali pravilno preučila različne gospodarske sektorje.

79

Intervenientki se pridružujeta stališču in trditvam tožeče stranke.

80

Komisija nasprotuje navedenim trditvam in meni, da je izpodbijana odločba dovolj obrazložena.

81

Najprej je treba spomniti, da morajo biti za opredelitev pomoči v smislu člena 87(1) ES izpolnjeni vsi pogoji, zajeti v tej določbi. Prvič, iti mora za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njenemu prejemniku mora omogočati prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljala (glej sodbi Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, Recueil, str. I-7747, v nadaljevanju: sodba Altmark, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa, in z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C-172/03, ZOdl., str. I-1627, točka 27).

82

Tožeča stranka v obravnavani zadevi navaja, da pogoja za prizadetost trgovine znotraj Skupnosti in pogoj za izkrivljanje konkurence nista izpolnjena.

83

V okviru presoje teh dveh pogojev Komisija ni dolžna ugotavljati resničnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali lahko te pomoči prizadenejo to trgovino in izkrivljajo konkurenco (glej zgoraj v točki 62 navedeno sodbo Unicredito Italiano, točka 54 in navedena sodna praksa).

84

Spomniti je treba tudi, da se v primeru sistema pomoči Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega sistema, zato da v obrazložitvi svoje odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem sistemom, ta daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami (zgoraj v točki 64 navedena sodba Italija proti Komisiji).

85

Sicer pa je treba opozoriti, da lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in prizadene trgovino med državami članicami (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava proti Komisiji, T-92/00 in T-103/92, Recueil, str. II-1385, točka 72 in navedena sodna praksa).

86

Poleg tega ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, namreč a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana Tubemeuse, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 43, in z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C-278/92 do C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 42, ter zgoraj v točki 81 navedena sodba Altmark, točka 81).

87

Poleg tega je Sodišče navedlo, da nikakor ni izključeno, da javna subvencija, ki se dodeli podjetju, ki opravlja le lokalne in regionalne prevozne storitve, in ne prevoznih storitev zunaj države, kjer je ustanovljeno, lahko vseeno vpliva na trgovino med državami članicami v smislu člena 87(1) ES. Kadar država članica dodeli javno subvencijo podjetju, lahko obseg opravljanja prevoznih storitev tega podjetja iz tega razloga ostane enak ali se poveča, zaradi česar imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za opravljanje prevoznih storitev na trgu te države članice (zgoraj v točki 81 navedena sodba Altmark, točki 77 in 78).

88

Ker gre v obravnavani zadevi za pogoj glede izkrivljanja konkurence, je treba ugotoviti, da čeprav tožeča stranka res trdi, da družbe iz zakona št. 142/90 ne delujejo na konkurenčnih trgih, pri čemer se sklicuje zlasti na sektorje, v katerih deluje sama, pa tožeča stranka ni predložila nobenega veljavnega dokaza, s katerim bi podkrepila trditev, da so bili sektorji lokalnih javnih služb takrat odprti za konkurenco. V zvezi s tem je treba opozoriti, da gre v obravnavani zadevi za sistem pomoči, ki zajema več sektorjev, in ne za več sistemov pomoči, od katerih se vsak nanaša na poseben sektor.

89

Dejstvo, da se zadevni sistem pomoči nanaša le na družbe iz zakona št. 142/90, ne glede na njihove dejavnosti, in okoliščina, da te družbe dejansko delujejo v različnih sektorjih gospodarstva, vključno s tistimi, ki so odprti za konkurenco, zadostujeta za ugotovitev, da lahko zadevni ukrep sam po sebi vpliva na konkurenco in trgovino med državami članicami.

90

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je – kot navaja Komisija v točkah 73 in 84 obrazložitve izpodbijane odločbe – nekatere od zadevnih sektorjev, na primer sektorje farmacevtskih izdelkov, smeti, plina, elektrike in vode, v trenutku, ko so začeli veljati obravnavani ukrepi, zaznamovala določena stopnja konkurence.

91

Poleg tega je treba ugotoviti, da v sektorjih, v katerih delujejo družbe iz zakona št. 142/90, podjetja tekmujejo za podelitev koncesij za izvajanje lokalnih javnih služb v različnih občinah in da je trg navedenih koncesij trg, ki je odprt za konkurenco (točki 67 in 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).

92

Trditev, ki se nanaša na neobstoj konkurence in torej na vpliv na trgovino med državami, ker naj bi bilo opravljanje zadevnih storitev dejansko neposredno oddano družbam iz zakona št. 142/90, je treba zavrniti. Po eni strani neposredna dodelitev ne vpliva na ugotovitev iz zgornjih točk, da je bila za zadevni trg značilna vsaj določena stopnja konkurence. Po drugi strani naj bi bil namen trditve predvsem dokazati omejevalne učinke obravnavanih ukrepov na konkurenco, in ne neobstoj konkurence na zadevnem trgu. Kot poudarja Komisija v točki 71 obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč mogoče izključiti le, da je sam obstoj pomoči v korist družb iz zakona št. 142/90 spodbudil občine, da so jim raje neposredno oddajale storitve, kot pa da bi podeljevale koncesije v okviru odprtih postopkov.

93

Kar natančneje zadeva vprašanje, ali so zadevni ukrepi izkrivljali ali bi lahko izkrivljali stopnjo konkurence, ki je obstajala na trgu, je treba ugotoviti, da so obravnavani ukrepi okrepili konkurenčni položaj družb iz zakona št. 142/90 v primerjavi z vsemi drugimi italijanskimi ali tujimi podjetji, ki so delovala na zadevnem trgu. Kot pravilno navaja Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe, so podjetja, ki nimajo pravne oblike kapitalske družbe in katerih kapital ni v večinski lasti lokalnih skupnosti, v slabšem položaju, če želijo sodelovati pri razpisu za zbiranje ponudb za oddajo izvajanja določene službe na določenem ozemlju.

94

Poleg tega dejavnosti družb iz zakona št. 142/90 niso omejene na sektor lokalnih javnih služb. Sporni ukrep lahko zato spodbudi širitev navedenih družb na druge trge, odprte za konkurenco, in s tem povzroči izkrivljanje celo v sektorjih, ki niso sektorji lokalnih javnih služb. V zvezi s tem iz zakona št. 142/90, kakor ga razlagata Corte suprema di cassazione (italijansko vrhovno sodišče) v sodbi št. 4989 z dne 6. maja 1995 in Consiglio di Stato (italijanski državni svet) v sodbi št. 4586 z dne 3. septembra 2001, sledi, da imajo družbe iz zakona št. 142/90 možnost delovati na drugih ozemljih v Italiji in tujini ter na področjih, ki niso področja javnih služb iz njihovih statutov, razen če jim to močno zmanjšuje vire in sredstva in lahko škoduje referenčni skupnosti.

95

Iz navedenega je razvidno, da zadevni ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco v smislu člena 87(1) ES.

96

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami, je treba najprej opozoriti, da dejstvo, da družbe iz zakona št. 142/90 delujejo same na nacionalnem trgu ali ozemlju, na katerem so ustanovljene, ni odločilno. Zadevni ukrep namreč prizadene trgovino med državami, če imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za izvajanje svojih storitev na italijanskem trgu (glej točko 87).

97

Komisija je tako v točki 70 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da je obravnavani ukrep lahko oviral tuja podjetja, ki so se želela ustanoviti v Italiji ali tam ponujati svoje storitve, in je torej prizadel trgovino med državami članicami v smislu člena 87(1) ES.

98

Po eni strani sporni ukrep namreč škoduje tujim podjetjem, ki oddajo ponudbe za pridobitev lokalne koncesije za javne službe v Italiji, ker lahko javna podjetja, ki so prejemniki pomoči iz obravnavanega sistema, predložijo bolj konkurenčne cene kot njihovi nacionalni konkurenti ali konkurenti iz Skupnosti, ki niso prejemniki pomoči iz tega sistema. Po drugi strani je posledica zadevnega ukrepa, da so naložbe v sektor lokalnih javnih služb v Italiji (na primer s pridobitvijo večinskih deležev) za podjetja iz drugih držav članic manj zanimive, ker pridobljena podjetja ne bi bila upravičena do ugodnosti (ali bi jo lahko izgubila) zadevnega ukrepa zaradi značilnosti svojih novih delničarjev (glej točko 69 obrazložitve izpodbijane odločbe).

99

Iz navedenega je razvidno, da Komisija ni naredila napake s tem, da je presodila, da so bili pogoji za prizadetost trgovine med državami članicami in izkrivljanje konkurence v obravnavani zadevi izpolnjeni.

100

Kar zadeva očitano neobrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tema pogojema, je treba poudariti, da je Komisija v točkah od 62 do 64, 69, 73 in 74 obrazložitve izpodbijane odločbe jedrnato, vendar jasno, navedla razloge, zaradi katerih je menila, da je triletna oprostitev davka od dohodka družb lahko izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami. Poleg tega, kot je že bilo navedeno, Komisiji ni treba dokazati dejanskih učinkov že dodeljenih pomoči (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C-301/87, Recueil, str. I-307, točka 33).

101

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

102

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga podredno navaja, da je sporni ukrep veljavna pomoč in da je Komisija zato kršila člen 88 ES ter člen 1(b)(i) in (v) Uredbe št. 569/1999. Sklicuje se tudi na neobrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tem.

103

Tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

104

V okviru prvega dela tožeča stranka meni, da gre za veljavne pomoči v smislu člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999, saj so bili zadevni trgi v referenčnem obdobju zaprti za konkurenco. Družbe iz zakona št. 142/90 naj bi namreč lahko delovale le na ozemlju, ki jim je pripadalo, in po sistemu izključnosti. Obravnavani ukrep naj bi tako v vsakem primeru postal državna pomoč najpozneje po tem, ko naj bi bili zadevni sektorji odprti za konkurenco.

105

V okviru drugega dela, ki temelji na členu 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, tožeča stranka trdi, da je bilo monopolno izvajanje storitev, ki so v javnem interesu, s strani občin in občinskih podjetij oproščeno davkov od začetka prejšnjega stoletja.

106

Po stališču tožeče stranke je obstajala kontinuiteta med davčno ureditvijo, od katere so imele koristi občine in občinska podjetja iz naslova dejavnosti opravljanja lokalnih javnih služb, in triletno oprostitvijo davka od dohodka družb za družbe iz zakona št. 142/90. Občinska podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 naj bi bili v bistvu isti subjekti.

107

Komisija naj torej ne bi izpolnila obveznosti dokazati, da je novi ukrep prizadel „bistvo prvotne ureditve“, kar je temeljni pogoj, da se veljavna pomoč lahko opredeli kot nova pomoč v smislu sodbe Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Government of Gibraltar proti Komisiji (T-195/01 in T-207/01, Recueil, str. II-2309). Obravnavane davčne ugodnosti naj ne bi bile spremenjene in skupina prejemnikov naj ne bi bila razširjena.

108

Časovno razlikovanje med ureditvijo občinskih podjetij in ureditvijo družb iz zakona št. 142/90, ki ga je uvedla Komisija, naj ne bi bilo sprejemljivo, ker so bila občinska podjetja upravičena do nekdanje davčne ureditve, dokler niso bila preoblikovana v družbe iz zakona št. 142/90, kar je bilo izvedeno šele z uveljavitvijo nove davčne ureditve. Za družbe iz zakona št. 142/90 zato nikoli ni veljala obveznost plačila davka od dohodka med letoma 1990 in 1993.

109

Tožeča stranka meni, da je obrazložitev Komisije protislovna v tem, da najprej priznava obstoj gospodarske in stvarne enakosti med družbami iz zakona št. 142/90 in nekdanjimi občinskimi podjetji za namen oprostitve davkov na prenose, nato pa pri preučitvi triletne oprostitve davkov od dohodka družb te enakosti ne upošteva.

110

Po mnenju tožeče stranke niti besedilo člena 22(3) zakona št. 142/90 niti nacionalna sodna praksa, ki jo navaja Komisija, ne razlikujeta med družbami iz zakona št. 142/90 in občinskimi ali posebnimi podjetji glede stvarnega in ozemeljskega področja.

111

Intervenientki se pridružujeta stališču in navedbam tožeče stranke.

112

Komisija meni, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

113

Sodišče je v sodbi z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Namur-Les assurances du crédit (C-44/93, Recueil, str. I-3829) razsodilo, da je tako iz vsebine kot iz ciljev določb člena 88 ES razvidno, da je treba pomoči, ki obstajajo pred dnevom začetka veljavnosti Pogodbe ES, in pomoči, ki bi se lahko zakonito izvedle pod pogoji iz odstavka 3 člena 88 ES, vključno s pomočmi, ki so posledica razlage tega člena, ki jo je dalo Sodišče v sodbi z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471, točke od 4 do 6), šteti za veljavne pomoči v smislu odstavka 1 tega člena, medtem ko je treba ukrepe, katerih namen je ustanoviti ali spremeniti pomoči, šteti za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz odstavka 3, pri čemer je poudarjeno, da se spremembe lahko nanašajo bodisi na veljavne pomoči bodisi na prvotne osnutke, ki so bili priglašeni Komisiji.

114

Glede veljavne pomoči je člen 1(b) Uredbe št. 659/1999 povzel in uzakonil pravila, ki izhajajo iz sodne prakse.

115

V skladu s to določbo veljavna državna pomoč pomeni:

116

Dalje je treba v skladu s členom 1(c) navedene uredbe vsako spremembo veljavne pomoči šteti za novo pomoč.

117

V bistvu so ukrepi, katerih namen je ustanoviti pomoči ali spremeniti veljavne pomoči, nove pomoči. Natančneje, če sprememba vpliva na samo vsebino prvotnega sistema, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če je mogoče nov element očitno ločiti od prvotnega sistema, pa ne gre za tako bistveno spremembo (zgoraj v točki 107 navedena sodba Government of Gibraltar, točke od 109 do 111).

118

V obravnavani zadevi ni sporno, da triletna oprostitev davka od dohodka družb ne spada pod drugi, tretji in četrti primer iz člena 1(b) Uredbe št. 659/1999, ki dopuščajo, da se ukrep pomoči šteje za veljavno pomoč. Poleg tega se tožeča stranka nanje ne sklicuje.

119

Sodišče prve stopnje meni, da je primerno, da najprej preuči drugi del tega tožbenega razloga.

120

V zvezi s prvim primerom iz člena 1(b) Uredbe št. 659/1999 je treba najprej ugotoviti, da je bila triletna oprostitev davka od dohodka družb določena z uredbo-zakonom št. 331/93 in zakonom št. 549/95. Leta 1990, ko je bila z zakonom št. 142/90 izvedena reforma zakonskih ukrepov, ki so jih imele na voljo občine za upravljanje lokalnih javnih služb in med katerimi je bila možnost ustanovitve družb z omejeno odgovornostjo in družb z večinskim deležem v javni lasti, ni bila za te družbe določena nobena oprostitev davka od dohodka družb.

121

Vse družbe iz zakona št. 142/90, ustanovljene med letom 1990 in 30. avgustom 1993, ko je začel veljati člen 66 uredbe-zakona št. 331/93, so bile namreč davčne zavezanke za davek od dohodka.

122

Kot pravilno navaja Komisija v točki 91 obrazložitve izpodbijane odločbe, je zato moral italijanski zakonodajalec – da je davčno ureditev, ki velja za lokalne skupnosti, razširil na družbe iz zakona št. 142/90 – sprejeti novo zakonodajo več desetletij po začetku veljavnosti Pogodbe ES.

123

Poleg tega, tudi če se prizna, da je bila oprostitev davkov za občinska podjetja uvedena pred začetkom veljavnosti Pogodbe ES in da je ostala v veljavi do leta 1995, pa se družbe iz zakona št. 142/90 bistveno razlikujejo od občinskih podjetij. Razširitev davčnih ugodnosti, ki so obstajale za občinska in posebna podjetja, na novo kategorijo prejemnikov, kot so družbe iz zakona št. 142/90, pomeni spremembo, ki jo je mogoče ločiti od prvotne ureditve. Kot je navedeno v sodbi Consiglio di Stato št. 4586 z dne 3. septembra 2001, namreč obstajajo zakonske razlike med družbami iz zakona št. 142/90 in občinskimi podjetji, zlasti zaradi dejstva, da za prve ne velja stroga ozemeljska omejitev, ki velja za druge, in da so področja delovanja prvih precej širša. Kot je že bilo poudarjeno v točki 94 zgoraj, imajo tako družbe iz zakona št. 142/90 možnost delovanja zunaj referenčnega ozemlja v Italiji in tujini ter na področjih, ki niso področja javnih služb iz njihovih statutov, razen če jim to močno zmanjšuje vire in sredstva in lahko škoduje referenčni skupnosti.

124

Torej, kot navaja Komisija v točki 92 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila zakonodaja, ki določa področje stvarnega in geografskega delovanja družb iz zakona št. 142/90, tudi če so te nasledile občinska podjetja v njihovih pravicah in obveznostih, bistveno spremenjena.

125

Zato je treba ugotoviti, da člen 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999 ne velja za triletno oprostitev davka od dohodka družb, ki je bila uvedena z določbami člena 3(70) zakona št. 549/95 v povezavi s členom 66(14) uredbe-zakona št. 331/93.

126

V zvezi s prvim delom tega tožbenega razloga, ki temelji na členu 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999, je treba ugotoviti, da se ta določba lahko uporablja le za ukrepe, ki v času, ko so bili izvedeni, niso bili pomoči. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, kot razlaga Komisija v točkah od 83 do 85 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je bil obravnavani ukrep sprejet, ko so bili trgi v vsakem primeru, čeprav zelo verjetno do različne mere, odprti za konkurenco. Zato je treba šteti, da člen 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 ne velja za triletno oprostitev davka od dohodka družb.

127

Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da naj bi bila proizvodnja energije liberalizirana šele leta 1999. Spomniti je namreč treba, da gre v obravnavani zadevi za sistem pomoči, ki se nanaša na posebno vrsto podjetij in zajema več sektorjev. Od Komisije se zato ne more zahtevati, naj opravi preverjanje za vsak sektor. To pa ne izključuje možnosti, da se nekateri posamezni primeri štejejo za veljavne pomoči. To je razlog, da je Komisija v izpodbijani odločbi upoštevala to možnost (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

128

Zato ni mogoče ugotoviti, da ni obrazložitve.

129

Nazadnje, glede očitanega nasprotja med preverjanjem oprostitve davka na prenose in preverjanjem triletne oprostitve davka od dohodka družb, v skladu s katerim se občinska podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 štejejo za gospodarske in vsebinsko različne subjekte, je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla – pri čemer se je oprla na podatke, ki jih je predložila italijanska vlada – da je ocenila, da je bila prva oprostitev upravičena z značilnostmi in splošno ureditvijo zadevnega sistema. Ne da bi bilo treba odločati o utemeljenosti te presoje, je treba poudariti, da dejstvo, da je Komisija morebiti storila napako glede oprostitve davka na prenose, ne pomeni, da je treba drugi del izpodbijane odločbe razglasiti za ničen.

130

Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

131

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja, da je Komisija storila napako s tem, da je izključila možnost, da je obravnavani ukrep državna pomoč, združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) ES. Po mnenju tožeče stranke združljivost obravnavanega ukrepa s skupnim trgom na podlagi te določbe izhaja iz tega, da je ta ukrep omogočil preoblikovanje občinskih podjetij in prehod na konkurenčni trg. Komisija naj bi zato v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi odločila napačno.

132

Poleg tega naj bi bila presoja Komisije v izpodbijani odločbi protislovna, ker primerov iz prakse, ki so jih navedla podjetja, ki so intervenirala v upravnem postopku – na primer Odločba Komisije z dne 10. novembra 1999 o prehodnih določbah za ukinitev oprostitve davka od dohodka družb za občinska prevozna podjetja (UL C 379, str. 11) in Odločba 2000/410/ES z dne 22. decembra 1999 o sistemu pomoči, ki ga želi Francija izvesti v korist francoskega pristaniškega sektorja (UL 2000, L 155, str. 52) – ni štela za relevantne. Tako kot v obravnavani zadevi so bili davčni ukrepi, ki so bili obravnavani v teh dveh odločbah, namenjeni zagotovitvi prehoda iz monopolne v liberalizirano ureditev.

133

Tožeča stranka trdi, da brez sprejetja obravnavanega ukrepa preoblikovanje občinskih podjetij v kapitalske družbe ne bi bilo nikoli izvedeno. Navedeni ukrep naj bi bil nujno potreben za spodbujanje odprtja lokalnih javnih služb za konkurenco, s tem da je bila zagotovljena preglednost finančnih razmerij med javnimi organi in izvajalci služb. Obravnavani ukrep naj bi ustrezal temeljni zahtevi zagotavljanja prehodnega obdobja za preoblikovanje teh podjetij, ne da bi zato ogrozil nepretrganost izvajanja javnih služb. Tožeča stranka zatrjuje tudi neobrazložitev v zvezi s tem.

134

Intervenientki se pridružujeta stališču in navedbam tožeče stranke.

135

Komisija meni, da je ta tožbeni razlog brezpredmeten. Obravnavani ukrep naj bi bil namreč razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom, ker krši člen 43 ES, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Komisija podredno izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

136

Najprej je treba opozoriti, da ima Komisija na področju člena 87(3) ES široko diskrecijsko pravico (sodba Sodišča z dne 24. februarja 1987 v zadevi Deufil proti Komisiji, 310/85, Recueil, str. 901, točka 18). Nadzor sodišča Skupnosti se mora omejiti na presojo, ali so bila spoštovana pravila postopka in obveznosti obrazložitve, ali je bilo dejansko stanje, na katerega se opira izpodbijana odločba, pravilno ugotovljeno, ali je bila storjena očitna napaka pri presoji in ali je prišlo do zlorabe pooblastil.

137

Dalje, ustaljena sodna praksa je, da morajo biti pomoči podjetjem v težavah, da bi bile razglašene za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES, povezane z jasnim načrtom za preoblikovanje, ki mora biti Komisiji predstavljen z vsemi potrebnimi podrobnostmi (sodba Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 45).

138

V zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi je iz te odločbe razvidno, da je Komisija preverila, ali je bilo pomoč mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES, prvič, glede na Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 1999, C 288, str. 2) in, drugič, neodvisno od teh smernic. V zvezi s tem je navedla razloge, zaradi katerih je pomoč razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom (točka 97 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

139

Iz spisa je jasno razvidno, da pogoji, potrebni za to, da bi za triletno oprostitev davka od dohodka družb veljala izjema iz člena 87(3)(c) ES, niso bili izpolnjeni. Triletna oprostitev davka od dohodka družb ni bila namenjena ponovni vzpostavitvi rentabilnosti prejemnikov niti ni bila omejena na podjetja v težavah. Tudi če bi bilo tako, ni bil predložen noben načrt za preoblikovanje in noben ukrep za izravnavo izkrivljanj konkurence, povezanih z obravnavano dodelitvijo pomoči. V skladu s sodno prakso pa morajo biti pomoči podjetjem v težavah, da bi bile razglašene za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES, povezane z jasnim načrtom za preoblikovanje, ki mora biti Komisiji predstavljen z vsemi potrebnimi podrobnostmi (sodba Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 45).

140

V zvezi z navedbo, da naj bi obravnavani ukrep olajšal prehod iz monopolnega gospodarstva na konkurenčni trg, je treba poudariti, da tožeča stranka ni dokazala, s čim naj bi obravnavani ukrep povzročil krepitev konkurence. Kot je bilo že navedeno, je zadevne trge namreč že zaznamovala določena stopnja konkurence, zato jo je obravnavani ukrep lahko izkrivljal.

141

Glede očitanega protislovja med pristopom v obravnavani zadevi in pristopom v drugih odločbah Komisije je treba poudariti, da je iz odločb, na katere se sklicuje tožeča stranka, razvidno, da zadevna položaja nista primerljiva s položajem v obravnavani zadevi. Kot pravilno navaja Komisija v zvezi z odločbo z dne 10. novembra 1999, je bilo prejemnikom davčne oprostitve iz te zadeve prepovedano sodelovati pri razpisu za oddajo ponudb zunaj njihovega referenčnega ozemlja do odprtja njihovih domačih trgov. V Odločbi 2000/410 pa je bila dodelitev pomoči vezana na izvedbo naložb z namenom prenosa in zamenjave obstoječe opreme.

142

Četrti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

143

Tožeča stranka se v okviru tega tožbenega razloga sklicuje na nezakonitost odreditve Italijanski republiki, naj od prejemnikov zahteva vračilo pomoči, dodeljene v skladu s sistemi, ki so bili razglašeni za nezdružljive s skupnim trgom, ter na kršitev načela varstva zaupanja v pravo in načela sorazmernosti. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

144

Po mnenju tožeče stranke je bilo s členom 3 izpodbijane odločbe Italijanski republiki odrejeno, naj zahteva vračilo vseh pomoči, ki naj bi jih prejele družbe iz zakona št. 142/90, čeprav je Komisija priznala obstoj možnosti, da nekatere pomoči – ne da bi ugotovila, katere – niso nezdružljive s skupnim trgom. Tako ima po mnenju tožeče stranke Italijanska republika dolžnost opraviti zelo zapleteno preučitev dejstev, pri kateri naj bi občutno presegla svoje pristojnosti, in obstajala naj bi nevarnost, da bo zahtevala vračilo ukrepov, ki niso bili pomoči ali so bili veljavne pomoči ali celo pomoči, ki bi lahko bile združljive ali so bile razglašene za združljive s poznejšo odločbo Komisije.

145

Ob upoštevanju tega, da odreditev vračila s strani Komisije ne opredeljuje postopkovnega okvira, tožeča stranka meni, da bi morala Komisija bodisi sama podrobno preučiti različne primere, na katere bi se odreditev vračila lahko nanašala, bodisi se omejiti na abstraktno presojo sistema. V slednjem primeru bi se morala odreči zahtevi za vrnitev dodeljenih pomoči.

146

Tožeča stranka se sklicuje na protislovnost v trditvah Komisije med možnostjo nacionalnih organov, da posamezne pomoči štejejo za skladne s skupnim trgom (točka 126 obrazložitve izpodbijane odločbe), in trditvijo, da ima Komisija izključno pristojnost za presojanje združljivosti državnih pomoči s skupnim trgom.

147

Tožeča stranka ne izpodbija sklicevanja na sodbo Italija proti Komisiji, navedeno v točki 64 zgoraj, temveč trdi, da je treba določiti trenutek, ko je treba konkretno preučiti posamezen primer; to naj bi bil trenutek, ko Komisija sprejme odločbo.

148

Tožeča stranka poleg tega navaja, da se sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija, nanaša le na primere, v katerih je bilo – nasprotno od obravnavanega primera – nemogoče razlikovati sporne pomoči glede na različne posamezne položaje prejemnikov. Sodišče naj bi tako v dveh sodbah izrecno kaznovalo Komisijo, ker ni razlikovala med preverjanimi pomočmi glede na dejansko stanje (sodbi z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C-351/98, Recueil, str. I-8031, in z dne 13. februarja 2003 v zadevi Španija proti Komisiji, C-409/00, Recueil, str. I-1487).

149

Intervenientki se pridružujeta stališču in navedbam tožeče stranke.

150

Komisija nasprotuje vsem navedbam tožeče stranke.

151

Tožeča stranka navaja, da je odreditev vračila iz člena 3 izpodbijane odločbe ničen, ker je Komisija kršila splošni načeli varstva zaupanja v pravo in sorazmernosti.

152

Meni, da je več dejavnikov prispevalo k temu, da se je pri njej oblikovalo resnično zaupanje v zakonitost obravnavanega ukrepa, in sicer prepričanje, da sta bila zaporedna davčna sistema enaka, ravnanje italijanskih organov in, nazadnje, ravnanje Komisije, ker je formalni postopek preiskave sprožila šele štiri leta po sprejetju obravnavanega ukrepa in ker v tem postopku ni niti odgovorila na navedbe tožeče stranke niti ni v treh letih, kolikor je trajala preiskava, uporabila pooblastila za izdajo odredbe, ki ga ima na podlagi členov 10 in 11 Uredbe št. 659/1999.

153

Ker je italijanski zakonodajalec sprejel triletno oprostitev davka od dohodka družb, pa naj tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla plačati davka od dohodka družb za leta od 1997 do 1999, ker podjetju ni treba plačevati davkov, ki niso določeni v nacionalni zakonodaji.

154

Nazadnje tožeča stranka navaja, da zaradi bistvene spremembe pogojev trga in položaja podjetij vračilo pomoči očitno ni ukrep za ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja in zato ni utemeljeno. Poleg tega naj triletna oprostitev davka od dohodka družb ne bi koristila družbam iz zakona št. 142/90, temveč občinam delničarkam.

155

Intervenientki se pridružujeta stališču in navedbam tožeče stranke v zvezi s tem delom tožbenega razloga.

156

Komisija nasprotuje vsem navedbam tožeče stranke.

157

Kot je bilo navedeno v točki 62, je ustaljena sodna praksa, da se lahko Komisija v primeru sistema pomoči omeji na preučitev značilnosti sistema.

158

Iz sodne prakse je tudi razvidno, da ni potrebno, da bi negativna odločba o sistemu pomoči vsebovala preučitev pomoči, ki so bile na podlagi tega sistema dodeljene v posameznih primerih. Šele ob vračilu pomoči je treba preveriti posamezen položaj vsakega zadevnega podjetja (zgoraj v točki 64 navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 91).

159

Dalje je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso odprava nezakonite pomoči z vračilom pomoči in pripadajočimi obrestmi logična posledica ugotovitve njene nezdružljivosti s skupnim trgom (zgoraj v točki 86 navedena sodba Tubemeuse, točka 66, ter sodbi Sodišča z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji, C-169/95, Recueil, str. I-135, točka 47, in z dne 29. junija 2004 v zadevi Komisija proti Svetu, C-110/02, ZOdl., str. I-6333, točka 41).

160

V zvezi s tem je treba poudariti tudi, da ta sodna praksa velja tako za posamezno pomoč kot za pomoči, plačane v okviru sistema pomoči.

161

Vendar pa splošna in abstraktna preučitev sistema pomoči ne izključuje možnosti, da za znesek, dodeljen na podlagi tega sistema, v posameznem primeru ne velja prepoved iz člena 87(1) ES, na primer zaradi dejstva, da za posamezno dodelitev pomoči velja pravilo de minimis. To pojasnjuje pridržke iz točk 72, 85 in 126 obrazložitve izpodbijane odločbe.

162

Kadar Komisija sprejme odločbo o razglasitvi pomoči za nezdružljivo s skupnim trgom, je vloga nacionalnih organov res omejena na izvršitev te odločbe in v zvezi s tem nimajo nobene diskrecijske pravice (sodba Sodišča z dne 22. marca 1977 v zadevi Steinicke & Weinlig, 78/76, Recueil, str. 595, točka 10). To pa nacionalnim organom ne preprečuje, da pri izvrševanju navedene odločbe upoštevajo navedene pridržke. Zato nasprotno od tega, kar navaja tožeča stranka, Komisija odredi le vračilo pomoči v smislu člena 87 ES, in ne zneskov, ki kljub temu, da so bili plačani na podlagi obravnavanega sistema, niso pomoči ali so veljavne pomoči ali pomoči, ki so združljive s skupnim trgom v skladu z uredbo o skupinskih izjemah ali drugo odločbo Komisije.

163

V zvezi z očitano nezakonitostjo izpodbijane odločbe, ker naj bi bila Italijanska republika dolžna določiti, kateri konkretni ukrepi so pomoči, je treba poudariti, da bi bila taka preučitev, če bi bila potrebna, opravljena v okviru posvetovanja s Komisijo v skladu s členom 10 ES. Poleg tega je pomoč pravni pojem in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Dalje, nacionalno sodišče je pristojno za razlago pojmov pomoč in veljavna pomoč in lahko odloča o morebitnih posebnostih tega ali onega primera uporabe, po potrebi s tem, da Sodišču predloži predhodno vprašanje.

164

Poleg tega bi bila – če bi bilo sprejeto stališče tožeče stranke, da pri abstraktni preučitvi sistema pomoči brez podrobnega preverjanja posameznih primerov uporabe ne more biti odrejeno vračilo – ponovno sistematično izključena možnost dobiti vračilo neupravičeno izplačanih pomoči in bi bil torej členoma 87 ES in 88 ES odvzet smisel. V takem primeru Komisija, ki je edina pristojna za preučitev združljivosti pomoči s skupnim trgom, ne bi mogla preveriti številnih primerov uporabe sistema pomoči.

165

V zvezi z očitkom kršitve načela varstva zaupanja v pravo je treba poudariti, da podjetja, ki so prejemniki pomoči, načeloma lahko zaupajo v zakonitost pomoči le, če je bil pri dodelitvi te pomoči spoštovan postopek iz člena 88 ES. Skrben gospodarski subjekt mora namreč praviloma imeti možnost, da se prepriča, ali je bil ta postopek spoštovan (zgoraj v točki 159 navedena sodba Sodišča z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji, točka 51). Vendar ni izključeno, da lahko prejemnik nezakonite pomoči v izjemnih okoliščinah legitimno zaupa v zakonitost te pomoči (sodba Sodišča z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-5/89, Recueil, str. I-3437, točka 16).

166

V tej zadevi pa obravnavani sistem pomoči v nasprotju s členom 88 ES ni bil priglašen Komisiji, tožeča stranka pa ne navaja nobene izjemne okoliščine, s katero bi se lahko utemeljilo zatrjevano zaupanje v pravo. Zlasti pa je Sodišče prve stopnje argument o prepričanju, da sta zaporedni davčni ureditvi enaki, že zavrnilo kot neutemeljen (glej točko 123), v nobenem primeru pa ni izjemna okoliščina, s katero bi se utemeljilo nevračilo zadevne pomoči. Dalje, vsako očitno nedelovanje Komisije – kar v obravnavanem primeru ni dokazano – ni pomembno, če ji sistem pomoči ni bil priglašen (sodba Sodišča z dne 11. novembra 2004 v združenih zadevah Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, C-183/02 P in C-187/02 P, ZOdl., str. I-10609, točka 52). Nazadnje je treba glede navedbe v zvezi s členoma 10 in 11 Uredbe št. 659/1999 ugotoviti, da Komisiji ni treba zadevni državi članici samodejno odrediti, naj prekine izplačilo nepriglašene pomoči.

167

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tudi peti tožbeni razlog zavrniti.

168

Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba tožbo v celoti zavrniti.

169

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

170

V skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika intervenientke nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: